Novice

Hrvaška po skoraj dveh mesecih odpira svoje meje za državljane EU.

Na včerajšnji tiskovni konferenci je hrvaški minister za notranje zadeve Davor Božinović povedal, da so v odlok o začasnem prehodu mej v Republiki Hrvaški vnesli izjeme. Po novem je prehajanje meje dovoljeno vsem državljanom RH in vsem državljanom EU, ki imajo posebne razloge, zaradi katerih morajo prečkati mejo. Med razlogi so poslovni, gospodarski in neodložljivi osebni razlogi.

Vsi, ki bodo prečkali mejo, pa se bodo še vedno morali držati pravil obnašanja, ki jih je predpisal hrvaški zavod za javno zdravje.

Odlok, ki govori o tujih državljanih, velja za državljane EU in njihove družinske člane, državljane tretjih držav, ki imajo prijavljeno dolgotrajno bivališče na osnovi direktive 2003/109/EZ in osebe, ki lahko bivajo na Hrvaškem na osnovi drugih direktiv EU.

Odlok stopi v veljavo z današnjim dnem.

Hrvaška se je pridružila priporočilu, ki ga je izdala Evropska unija, ki državam članicam EU predlaga, da v svojo državo ne spuščajo državljanov tretjih držav do 15. junija 2020. Državljani EU, ki bodo vstopali na Hrvaško, bodo ob prehodu meje dobili natančna navodila, kako se obnašati v državi.

Kaj pa 14 dnevna samoizolacija

Na podlagi tega odloga se 14-dnevna samoizolacija, ki je bila do sedaj obvezna, ne predvideva več. Za to so navedli tudi nekatere razloge. Na primer nesmiselno je nekoga pustiti na poslovni sestanek, nato pa mu onemogočiti, da zapusti mesto, hotel ali kateri drugi namestitveni objekt. Enako bo kmalu veljalo tudi za turiste.

Izjema otok Brač

Na otoku Brač so v zadnjih dneh zabeležili 22 novih primerov okužbe s koronavirusom, zato za otok veljajo posebna pravila. Po otoku se je prepovedano gibati brez posebne e-dovolilnice. Tudi osebe, ki imajo dovolilnico, morajo ostati znotraj prebivališča naslednjih 14 dni po prihodu. Pred pretekom 14-dnevnega roka je otok prepovedano zapustiti. 

S ponedeljkom, 11. maja, se odpirajo bari, kavarne, restavracije in trgovski centri. V ponedeljek, 18. maja, se bodo odprli tudi kinematografi in gledališča. Do takrat bodo jasni še nekateri drugi sprostitveni ukrepi.

Omejitev plovbe (od 10.5.2020 ni več nobenih omejitev plovbe)

Plovba za plovila do 24 m je še vedno omejena. Za plovila nad 24 m ni več omejitev. Več o omejitvah preberite na tej povezavi.

Podjetji Burin Boats in Fred Bobek Podjetji Burin Boats in Fred Bobek združili moči v 260 m2 velikem razstavnem salonu.

Iščete odličen gumenjak z aluminijastim dnom? Morda kar najbolj iskanega na trgu? Izbor najhitreje rastoče znamke Highfield, ki jo odlikuje izjemna kakovost in garancija do 10 let, je pravi izbor.

K temu zagotovo pripomore bogat izbor njihovih modelov za vse ciljne skupine. Da bi bili pripravljeni na popolne užitke na vodi, boste potrebovali še zanesljiv zunajkrmni pogon. Številni preverjeni uporabniki že prisegajo na Hondo, blagovno znamko, ki velja za najinovativnejšega in najštevilnejšega proizvajalca tovrstnih motorjev na svetu. Prav Honda pa je tudi edini proizvajalec na svetu, ki vam ponuja 5-letno garancijo. Da bi bila vaša nakupna odločitev lažja, so v distribucijskih podjetjih Burin Boats, d. o. o., in Fred

Bobek, d. o. o., združili moči. Prav vse produkte boste sredi meseca maja namreč lahko v živo preverili v njihovem novem salonu na Leskovškovi ulici 12 v Ljubljani. Resnično izjemen in stilsko dovršen razstavni salon bo deloval na 260 m2 površine, pričakujejo vas izkušeni svetovalci, ponudbo pa bo dodatno dopolnjevalo še zastopstvo jadrnic Beneteau in trimaranov Neel, rezervnih delov Selden, rešilne opreme Baltic in električnih motorjev Epropulsion.

Več o salonu bomo pisali v prihodnjih številkah, nam je pa že sedaj uspelo pridobiti nekaj idejnih zasnov. Vabljeni!

Tole je pogled na obalo Long Beach pred Kalifornijo, kot jo je posnel helikopter Ameriške obalne straže. Tankerji so postali plavajoče skladišče za nafto, ki je ne morejo prodati.

Poraba nafte je zaradi epidemije koronavirusa strmo padla. Zmanjšala se je prodaja in posledično tudi cena. Pridelovalci nafte v ZDA imajo neznanski problem, kje skladiščiti nafto, ki jo načrpajo. Zaradi nastalih razmer so prisiljeni kupcem plačevati, da nafto odpeljejo.

Lastniki tankerjev oziroma njihovi operaterji so izkoristili situacijo. Po njihovih napovedih bo število teh plavajočih skladišč še naraščalo. Eden izmed takih operaterjev je belgijsko podjetje Euronav. V njihovi floti je 42 (VLCC) zelo velikih tankerjev, ki lahko skladiščijo po 2 mio sodčkov nafte (1 sodček = 160 l), 25 tankerjev velikosti suezmax, ki lahko tovorijo po 1 mio sodček nafte ter dva mega tankerja, ki lahko tovorita po 3 mio sodčkov nafte. Na svetu naj bi trenutno vsaj 65 tankerjev velikosti VLCC in 38 suezmax služilo kot plavajoča skladišča. Skupna količina nafte, ki naj bi trenutno čakala v plavajočih skladiščih, je preko 160 mio sodčkov, kar je svetovni rekord.

Tankerji se ne kopičijo zgolj pred obalo ZDA. Polna skladišča nafte so še na Bližnjem vzhodu, v Singapurju in Južni Afriki.

Zaradi koronavirusa so bili vsi treningi jadralcev prepovedani. Pred 14 dnevi so lahko z jadranjem začeli posamezniki, sedaj pa je to omogočeno tudi veččlanskim posadkam.

Tina Mrak in Veronika Macarol, ki sta trenutno naša najboljša jadralska ekipa, sta lahko začeli s treningi. S sproščanjem ukrepov lahko sedaj skupaj opravljajo treninge dvočlanske ekipe, pri katerih prihaja tudi do telesnega stika. Zato za našo olimpijsko posadko ni več ovir pri izvajanju treningov.

Za časnik Delo sta povedali, da sta se že naveličali individualnih kondicijskih treningov in da komaj čakata, da začneta jadralske treninge na vodi.

.

V soboto, 9.5.2020, vas vabimo na naslednjo 30 minutno brezplačno navtično delavnico v živo.

Tema dneva

Zakaj bi imeli svoj čoln pod tujo zastavo?

Pričnemo točno ob 20.00

Svoj čoln lahko vpišemo v vpisnik morskih čolnov v Sloveniji in v tem primeru so vse formalnosti jasne, saj jih je moral vsak voditelj čolna poznati že ob opravljanju izpita. Kdaj lahko čoln pluje pod tujo zastavo in zakaj bi ga registrirali pod tujo zastavo pa se bomo pogovorili s Ferdom Rakušo iz Bravo Yachtinga, ki ima na tem področju konkretne izkušnje.

Prejšnje delavnice tega tedna

Na kaj vse moramo pomisliti ob najemu jadrnice?

Jadrnice se v pretežni meri najemajo za najmanj teden dni. Zato moramo biti pri izbiri jadrnice, izhodišča in drugih pogojev najema previdni. Potrebna je torej racionalna odločitev glede na posadko, razpoložljivi čas, vremenske okoliščine itd. O vseh teh dejavnikih in preteklih izkušnjah najemnikov jadrnic se bomo pogovorili s Ferdom Rakušo iz Bravo Yachtinga, ki nudi najem jadrnic praktično po celem svetu..

Pretekle delavnice prejšnjih tednov: 

Večerne navtične delavnice 1. del

Večerne navtične delavnice 2. del

Večerne navtične delavnice 3. del

Večerne navtične delavnice 4. del

Večerne navtične delavnice 5. del

Večerne navtične delavnice 6. del

Ta konec tedna se je zgodila tragična nesreča še nedokončanega dvigala, ki bi bilo največje do sedaj zgrajeno dvigalo vgrajeno na ladjo na svetu.

Ladja Orion 1 je novogradnja, namenjena izvajanju gradenj na odprtem morju. V dolžino meri 216,5 m. Na krovu naj bi imela nameščeno največje dvigalo na svetu, ki lahko dvigne bremena težka do 5.000 ton do neverjetne višine 180 m. Ladja je v nemško pristanišče Rostock priplula novembra lani, da bi nanjo vgradili dvigalo in jo do konca meseca predali naročniku. Po informacijah naročnika bi morala ladja takoj odpluti proti Škotski, kjer bi namestila 103 sidra za izgradnjo nove vetrne elektrarne.

Čez konec tedna so izvajali obremenilne teste, ki se žal niso končali po planu. Dvigalo je klonilo in se porušilo. V nesreči se je nekaj delavcev lažje poškodovalo. Kmalu po nesreči je v javnost prišel videoposnetek nesreče.

Foto: Liebherr

Svetovna kriza, ki jo je povzročila epidemija koronavirusa že pušča svoje posledice na vseh gospodarskih segmentih. Hibernacija svetovnega gospodarstva je povzročila padec cen nafte. Ladjarji so s pridom izkoristili razmere in preusmerili ladje mimo prekopov.

Sueški kanal je že utrpel ogromno škodo. Prihodki so se zmanjšali za 10 mio USD. Trenutno je smer plovbe spremenilo že najmanj 20 tovornih ladij, ki plujejo med Azijo in Evropo. Zaradi nizkih cen nafte je ceneje pluti okrog Afrike in obpluti rt Dobrega upanja kot pluti skozi Sueški kanal in plačati pristojbino. Cena prečkanja kanala je odvisna od velikosti ladje, od števila kontejnerjev na krovu in odstotka polnih kontejnerjev. Za povprečno ladjo, ki lahko tovori 20.000 TEU kontejnerjev, znaša cena prečkanja okrog 700.000 USD.

Zaradi epidemije so se potrebe po nafti v Evropi zmanjšale. Posledično bo potrebno manjše število ladij za prevoz tovora, kar bo prihodke kanala še zmanjšalo.

Družba SCA (Suez Canal Authority) je že spustila cene za plovbo skozi kanal. Za ladje na relaciji Evropa–Azija so cene nižje za 17 %, za ladje, ki plujejo na relaciji Azija–Severna Amerika pa med 60 in 75 %.

Hrvaška je pričela s popuščanjem ukrepov na področju navtike. Zaenkrat lahko le plovila daljša od 24 m vplujejo v vse marine, luke navtičnega turizma in ladjedelnice.

Plovila nad 24 m plujejo brez omejitev

Hrvaška Civilna zaščita je včeraj sprejela odlok, s katerim se popuščajo ukrepi na področju navtičnega turizma. Ta odlok trenutno velja le za plovila daljša od 24 m. Od danes naprej lahko brez omejitev vplujejo v vse luke navtičnega turizma in luke, ki so odprte za javni promet.

Poleg neomejene plovbe lahko ta plovila vplujejo tudi v vse ladjedelnice, kjer bodo izvajali remont oziroma popravila plovil. Minister za notranje zadeve RH je na novinarski konferenci povedal, da je teh plovil res bistveno manj, kot je plovil z dolžino do 24 m, a to je prvi korak k popuščanju ukrepov na področju plovbe in aktivnosti na morju.

Kaj pa plovila do 12 m

Za plovila z dolžino manjšo od 24 m še vedno veljajo ukrepi. Plovba je dovoljena zgolj znotraj občin oziroma znotraj županij, ki so sprostile ukrepe zaradi ugodne epidemiološke situacije. Na območju Istrske županije so možni izplutje, vplutje in običajna plovba. Na območju Primorsko-goranske županije je možna plovba znotraj dveh podregij, na kateri je razdeljena. Plovba je tako mogoča med otoki Krk, Cres, Lošinj in Rab, oziroma druge regije, med Opatijo in Novim Vinodolskim. Za druge otoke in luke na hrvaški obali veljajo pravila, predpisana za to območje, ki so odvisna od epidemiološke situacije.

Za koga vse še veljajo popuščanja

Poleg jaht dolžine preko 24 m lahko po enakih pogojih plujejo še:

• vse ladje, ki v RH vplujejo zaradi dostave tovora
• ladje brez potnikov, ki prihajajo v RH zaradi začasnega priveza v hrvaških lukah
• jahte, barke in ladje v sklopu državnih organov

Upoštevanje proti epidemioloških ukrepov

Vsa plovila, ki se jim dovoljuje vplutje v luke RH, morajo upoštevati splošne protiepidemiološke ukrepe in posebna navodila Hrvaškega zavoda za javno zdravstvo.

Najnovejše informacije za navtike na tej povezavi: 

• Lastniki plovil lahko vstopijo na Hrvaško in zaplujejo (pogoji, dokumenti,..)

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina Santa Cruz, 182. dan

Do danes sva imela plačano marino. Vreme očitno ve, kdaj planirava premik in se temu primerno pripravi, da naju ovira. Swel se je precej povečal, kar je verjetno posledica nevihte Ciara, ki povzroča preglavice po Evropi. Veter se je tudi okrepil in z njim seveda višina vetrnega vala. 

Barke v marini poplesujejo in zategujejo štrike. Na srečo je marina zelo zaščitena. 

Skratka, marino sem podaljšal. Takoj, ko se vreme uredi, se bova premaknila. Danes se po jutranjih opravilih (pranje perila itd.) odpraviva spet v gore. Kot se za prave turiste spodobi, se na 2.000 m zapeljeva z avtom in potem greva malo na sprehod.

Ob obali je delno oblačno in toplo. Ko se dvigujeva, temperatura drastično pada in nato zapeljeva v oblak. Tokrat se voziva skozi krasne borove gozdove. Malo pod gozdno mejo pridemo iz oblaka, potem pridemo nad gozdno mejo in sonce pripeka na polno. Krasno vreme je. Tudi temperatura je višja. Gre za toplotno inverzijo, ki je tu stalni pojav. Vlažen in topel zrak z oceana se ob pobočjih dviguje, se ohlaja in kondenzira. Ker je hladnejši od zraka v višjih plasteh, se ne more več dvigovati, zato na višini kakih 1000 m nastane oblak.

Otoki, ki so nižji od 1000 m (Lanzarote), so zato izrazito suhi, saj nimajo tega pojava. Otoki, ki so višji, pa imajo območja oblačnega gozda z veliko vlage. Oblačni gozd je malo podoben deževnemu gozdu, le da pri deževnem vodo zagotavlja dež, pri oblačnem pa oblak. Več razlage je na eni od slikic.

Parkirava in greva na enega od mlajših vulkanov. Pot je lahka in lepo urejena. Pelje okrog vulkana, v krater in nazaj. Ampak sonce žge. In ker smo na morju in na 2000 m višine žge zares. Zjutraj sem se malo namazal, a v tilnik me kar peče. Zadevo rešiva po taborniško. Vrečka iz blaga se spremeni v pokrivalo zame (Lili pravi, da sem videti kot član skupine Laibach), majica z dolgimi rokavi pa v pokrivalo za Lili. Ona je videti kot Micka za rahlim pridihom muslimanstva. Njene slike seveda ni, ker je cenzura ne dopušča.

Vračava se po novi poti, spet skozi lepe borove gozdove. Tu nabirajo borove iglice. Malo pograbijo in naložijo na kamione. Verjetno jih imajo za steljo. Še en lep izlet je za nama. Zvečer pa na večerjo na Stabo.

Ne mi zameriti, če so v današnjem dnevniku, ki ga pišem v zgodnjih jutranjih urah, kake pravopisne napake – krivo je špansko vino in ne jaz.

Marina Santa Cruz, 183. dan

Dan se je na Heronu začel bolj pozno. Vino ni pustilo posledic in pri kavi se odločava, kako bi izkoristila zadnji dan avta. Danes je prvi dan, ko je vidljivost proti oblačnemu gozdu dobra. Veter piha drugače in oblak se ni formiral.
Greva na sever, morda danes s kakega 'miradorja' celo kaj vidiva. Izbereva si pot skozi tunel proti Taganani. To 'skozi tunel' se sliši, kot da gre cesta skozi otok. Seveda ne, najprej se privijugaš na 900 m, potem pa je tik pod grebenom čisto kratek tunelček. Od tam se cesta spusti do morja na severni strani otoka.

Peljeva se mimo krajev, kjer sva že bila in google naju vodi proti mali vasici povsem na severovzhodu otoka, ki se (zanimivo) imenuje Las Palmas. Le da se cesta štiri kilometre pred vasico konča. Google ne ve, da je cesta zaprta in je vožnja dovoljena le domačinom. Verjetno zato, ker ni nikjer možnosti, da bi parkiral avto, saj se cesta vije med krušljivimi prepadi. Napotiva se peš. Lep sprehod je, srečava vojaški kamionček (ki ga vozi vojakinja) in nato še kolono vojakov v polni opremi. Prav veselo se pozdravimo. Na poti je še nekaj turistov pohodnikov.
Po dveh kilometrih prideva do prvega od dveh zaselkov in se odločiva, da je to ravno prav. Če bi nadaljevala še dva kilometra naprej, bi pač prišla še do drugega zaselka. Verjetno sestavljenega iz enakih nekaj hišic in kolib, ki so obkrožene z malimi strmimi vrtički.
Kako in zakaj ljudje živijo ravno tam? Sredi strmega pobočja, brez dostopa do morja, brez trgovine, gostilne ... praktično sredi melišča, ki se ves čas kruši. Še mobilnega signala v glavnem ni. Prideva nazaj do avta – v civilizacijo, kjer imajo celo tri gostilnice. Izbereva si najbolj oddaljeno. Tam mimo sva se peljala že prej, ko sva zgrešila en odcep. Saj so vse cestice tam ozke in slepe. Takrat so pred gostilnico v senci na stopnicah sedeli eni trije modeli, ki so verjetno stalni inventar lokala. Ko sva nekaj ur kasneje prišla tja midva (peš, ker avta tam nimaš kje pustiti), jih ni bilo več. Na zunaj neugledna hiša, kjer so v en prostor postavili šank in nekaj miz, takoj čez cestico pa nekaj miz na malo teraso stisnjeno ob njihov vrt. Za mizo je sedel en gost in jedel. Kasneje se je izkazalo, da je bil to gazda (verjetno hkrati tudi kuhar in vse drugo, razen strežbe). Stregla pa je mamka, ki bi lahko bila že dolgo v penziji.

Hitro se zmenimo, kaj bova jedla – vsekakor sva hotela školjke latvice, ki so tu specialiteta, zraven pa sva vzela še kanarski krompir in mesno pojedino. Pivo je po 1,3 evra. Pošteno. To, kako mamka odpre steklenice, razkrije, da je ta gib res naštudirala do potankosti. Verjetno dosti trenira, ko vaški znameniteži sedijo na stopnicah. Za začetek postrežejo ... Narobe: za začetek si sam neseš čez cesto k mizi zeleno in rdečo omako, pijače, kruh, pribor in krožnike. Si obrišeš mizo in sedeš. Jasno, saj mamka nima časa, ker zgine v kuhinjo, tudi ata, za katerega sem mislil, da je gost, izgine v kuhinjo in čez cesto zadiši. Hrana je bila dobra, morda malo premastna za moj okus, ampak meni ni treba vsak dan kopati v njivi. Za njih pa je verjetno ravno prav.

Ko se vračava, se ustaviva pri skalah 'Roque de Las Bodegas'. Tokrat je swela precej več in valovi grmijo čez skale in na obalo. Lili opazuje v varni razdalji, jaz grem po potki (ki je ponekod mokra) naprej. Za visokimi skalami sem varen in pogled na razpenjeno vodo je veličasten. Notri pa ne bi bilo dobro pasti. Te zmelje med skale tako, da te lahko samo z žličko postrgajo s skal. Grem po Lili in ji povem, kako je lepo. Ona je mislila, da sem bil na koncu potke (tam, kjer je pod nami pomol), jaz pa sem bil le do prvega zavoja, kjer voda dere iz neke luknje.
In gre naprej.
In jaz za njo.
In pride val.
In naju zalije.
In to konkretno.
Pa sva bila na tlakovani potki kakih 5 m nad morjem, ki ima na privetrni strani še 10 m visoke skale. Zaradi skal nisva videla, kako jih je val preskočil, in ker je za skalo zatišje, veter ni odnesel vode čez naju, ampak je je veliko padlo tudi dol na naju. Tako od srca se že dolgo nisem smejal. Zdaj sva tudi razumela, zakaj toliko turistov ob cesti suši mokre superge. Tako ali tako sva bila že na poti domov, tako da škoda ni bila velika. Malo zmočene hlače in majica, pokvarjena frizura, slana sončna očala. Tako sem bil dobre volje, da je admiralica celo privolila v objavo njene slike. Zvečer sva vrnila avto in oprala en stroj perila. Še en poln in zanimiv dan je za nama.

Tenerife: Marina Santa Cruz, 184. dan

Danes je prvi dan brez avta. Po svoje sem kar vesel, saj nisva pod pritiskom, da si morava kaj ogledati. To je moja 'gorenjska' plat. Če že plačam avto, ga hočem izkoristiti. Sprehodiva se po Santa Cruzu. Ulice že poznava, ne rabiva google maps, ne rabiva pomoči. To je znak, da je čas, da se premakneva naprej.

Vreme pravi, da je možno. Ni idealno, a bo jutri boljše kot čez dva dni, torej greva jutri. Čez dan ne piha močno, a barke v marini zategujejo štrike in pontoni škripljejo. Chiara se še ni čisto iznihala in swell ni majhen. Upam, da bomo jutri na sidru lahko kaj spali. Zvečer imamo poslovilno večerjo s Stabom (slik ni, oni se ne marajo slikati). Onadva gresta jutri proti Gambiji, midva pa proti otokom na zahodu – Gomeri, Hierru in La Palmi.
Ker imamo oboji jutri odhod, se odločimo, da bo pijače manj. Ja, seveda. Koga mi to farbamo. Še sami sebi ne verjamemo, zato privlečemo na plano kanarski rum in nadaljujemo s Pata Negro in dobrim črnim vinom za ugodno ceno.
Danes je dan za piknik, žar (žal plinski) dela brezhibno in pujsek in kravica sta odlična.
Tudi druge dobrote iz kuhinje so dobro sprejete. Za konec Lili postreže še z dvojno sladico – oboje tipično špansko: pomaranče z olivnim oljem (recept iz Ayamonteja) in gofio mousse (recept inspiriran iz kanarskih sladic). Za prste obliznit. Prav lep večer je bil.
Dolgo časa se ne bomo videli, onadva gresta v Gambijo, potem na Zelenortske otoke in potem nekam v Južno Ameriko. Mogoče se vidimo konec leta kje na Karibih. Upam, saj se imamo vedno super, ko smo skupaj. V zgodnjih jutranjih urah spišem še tale dnevnik, potem pa spat.
Jutri je velik dan.

Santa Cruz–Montana Roja, 185. dan

Vremenska napoved se ni spremenila. Plačava marino in se odpraviva. Prej še sperem palubo, saj se je nabralo dosti črnega prahu. Vedno, ko so kje v bližini velike ladje, je polno tega črnega prahu.
Le kdaj bodo ladje imele izpuh tako čist kot avtomobili? Dokler bodo kurili to svinjarijo z visoko vsebnostjo žvepla, gotovo ne. Sicer so postavljeni neki kratki roki, a kdo bo lahko kontroliral ladijski promet na odprtem morju v mednarodnih vodah?

Bojim se, da bodo predpisi sicer sprejeti, a bo izvajanje šepalo. Zdi se mi celo, da mi je žveplena kislina malo poškodovala gel-coat.
Nisva zgodnja, malo pred enajsto se odveževa. Sledi motoriranje skozi komercialno luko (ob predhodni odobritvi preko VHF-a).

Zapeljeva na odprto. Val me kar malo preseneti, saj sem se ga že odvadil. Pa ga sploh ni dosti. Meter do dva swela je in precej manj kot meter vala od vetra. Vetra bi bilo ravno prav, če bi šla proti jugovzhodu na Gran Canario, saj bi šlo v bok hitro. Ampak greva na jugozahod.
Skoraj čista krma je in v začetku je vetra le slabih 10 vozlov. Na srečo vala od vetra ni dosti in se da jadrati. Najprej voziva polkrmo na polno glavno in genovo. Gre blizu 5, a nisva v smeri.
Ko sva dovolj daleč od obale, da sva v čistem vetru poskusiva celo metuljčka. Deluje! Občasno se genova sicer malo zapre in zaplahuta, a ni sile. Glavno se nekaj upira (bum pleše), a ga fiksiram s preventerjem in potem da mir. Hitrost je malo manjša kot prej v polkrmi, a je smer toliko boljša, da hitreje napredujemo proti cilju.

Čez dan se veter malo okrepi in jadranje je prav prijetno. Nekje sem prebral, da pri vožnji v krmo nekateri odprejo še jadro cutter (jadro na notranji priponi) na isto stran kot glavno jadro. Pa poskusim. Moje solent jadro ni pravi cutter, saj je pripeto visoko, skoraj tam, kjer genova. škotine so postavljene dokaj ozko, saj je to jadro za orco. Poskus popustiti škotine, da bi jadro dobilo trebuh, ne deluje. Jadro se napenja v napačno stran – proti genovi. Bolj iz obupa kot v upanju na dober rezultat poskusim škotino zategniti kot za orco. Jadro je napeto z napačne strani, saj glavno jadro tam zelo obrne veter. Jadro skoraj zapre žep do glavnega jadra.
Hitrost se ne poveča, a tudi ne pade več kot za desetinko. Se pa za čuda barka precej umiri. Presenečeno ugotovim, da stvar deluje. Jadro je napeto in zelo zavre nagibe barke v obe strani. Zato se tudi genova ne zapira več, se pravi, da vleče ves čas. Kombinacija jader mi deluje nekako 'narobe'. Grdo in čudno se mi zdi. A zadeva dela. Peljemo se enako hitro, le valja nas manj. To kombinacijo pustim gor več ur.

Šele popoldne, ko se veter še bolj okrepi, ga raje zvijem, da imava več kontrole nad barko. Veter se je najbolj okrepil blizu Mantanje Roje. Tu je na otoku cel kup vetrnic. Že vedo, zakaj ravno tukaj. Za rtom (Punta Roja) vetrnega vala skoraj ni, vleče pa dobro. 20 vozlov piha, ko se sidrava. Ena barka je že tam, a je prostora dovolj.
Videti je, da bo v redu. Malo se zibamo, a ni prehudo. Upam, da se ponoči še malo umiri. Taka je napoved. Bomo videli.
Lep jadralski dan je za nami. Ob sončnem zahodu si natočiva en rumček s Tenerifa in opazujeva, ali sva dobro sidrana. Zvečer na AIS-u vidiva Stabo, ki pluje z več kot petimi vozli hitrosti mimo nas proti Gambiji. Morda se še kje ustavita, da očistita 'podvozje', morda pa gresta direktno. Danes sva preplula 34 milj v sedmih urah in pol – to je bolj počasi za našo barko, a je bilo vse na veter. Motor je pel le za vožnjo iz marine in med sidranjem. Motor ima 5725 ur (ena nova).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron