Novice

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Jasmin Čauševič je zaključil svojo plovbo na Novi Kaledoniji. Prejšnji teden smo objavili zadnji njegov blog. Jadrnica Indigo je dvignjena iz morja in na kopnem čaka nadaljevanje plovbo, ko bo to mogoče. Med plovbo proti Novi Kaledoniji in na njej je nastal kratek video, kjer so strnjeni utrinki s plovbe in potovanja po otočju.

Video:

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Ameriški jadralec Greg James je padel s svoje jadrnice in utonil. Njegovo nesrečo so spremljali njegovi prijatelji preko mobilne aplikacije.

Po poročanju avstralskega časnika ABC News se je tragična nesreča jadralca zgodila v torek v bližini znane plaže Mooloolaba v Avstraliji.

Ameriški jadralec Greg James je bil star 57 let. S svojo 10 m dolgo jadrnico se je podal s Havajev proti Maršalovim otokom, nato pa plovbo nadaljeval do Avstralije. V bližini kraja Maroochydore je padel s svoje jadrnice, ki jo je kasneje naplavilo na obalo Sunshine. Policija, Obalna straža in obalni reševalci iz vode so nemudoma začeli reševalno akcijo. Našli so ga na odprtem morju, približno kilometer stran od obale. Žal je izgubil življenje.

Njegova ameriška prijatelja sta bila ves čas njegovega jadranja v kontaktu. Stalno sta spremljala plovbo njegove jadrnice preko mobilne aplikacije. Ko se je začela nevarno približevati obali, sta posumila, da je nekaj narobe. Najprej sta pomislila, da je imel jadralec svoj GPS-oddajnik v žepu in z njim odšel na kopno. Vedela sta tudi, da Greg še ni pridobil dovoljenja za pristanek v Avstraliji zaradi koronavirusa. Posumila sta tudi, da ga je policija aretirala in dala v karanteno.

Žal so bila njuna predvidevanja napačna. Jadralec je izgubil življenje tik pred ciljem. Njegovo jadrnico, ki jo je naplavilo na obalo, so kasneje potegnili nazaj v morje in jo privezali v bližnji marini. Prijatelji so povedali, da je bil Greg zelo izkušen jadralec. Ni jim bilo jasno, kako je prišlo do nesreče.

Foto: ABC NEWS - Amy Sheehan

Otok Silba je vedno privlačil številne turiste, tako kopenske kot navtike. Silba ni le mirna oaza v Jadranskem morju. Je otok z bogato tradicijo in zanimivo zgodovino. O tem priča tudi podvodni arheološki muzej.

Zahodna stran otoka Silba je nekoliko manj privlačna kot vzhodna. V vzhodni je majhna romantična luka z izjemno lepo plažo in sidriščem. Na zahodni je romantike manj. Trajektna luka ni privlačna. A v neposredni bližini, le 500 m južno je zaliv imenovan Pocukmarak, v katerem je podvodno arheološko najdišče. Do zaliva vodi pešpot, če pa ste pripluli s plovilom, predlagamo, da se zasidrate v severnem delu zaliva, da s sidrom ne poškodujete arheološkega najdišča, ki za zdaj še ni zaščiteno.

Lega najdišča

Ostanki ležijo na morskem dnu na globinah med 1,5 in 5 m v južnem delu zaliva. Za orientacijo si lahko pomagate s kvadratnim betonskim stolpom na obali. Najdišče je dobri 20 m proti severu. Za ogled boste potrebovali le podvodno masko in podvodno kamero oziroma fotoaparat, plavutke pa niso nujne.

1500 let zgodovine

Arheološko odkritje na otoku kaže, da so že pred 1500 leti na otoku živeli bogati ljudje. Najdbe naj bi izvirale iz obdobja med 4. in 6. stoletjem. Na morskem dnu ležita dva velika kamnita sarkofaga vključno s pokrovi. Oba sta zelo dobro ohranjena. Predvidevajo, da jih je naročil bogat domačin. Pokop v sarkofagu je bil v tistih časih izjemno drag in so si ga lahko privoščili le najpremožnejši. Po opravljenih analizah materiala so ugotovili, da so bili izdelani na otoku Brač iz slavnega braškega kamna. Sarkofagov je bilo več. Verjetno jih naročil za celotno družino. Ostanki majhnega pomola v zalivu nakazujejo, da je del kamna uporabljenega za gradnjo iz delov sarkofagov in pokrovov.

Preberite tudi: Legende z otoka Silba

Foto: TZ Silba

Grška vlada je prejšnji teden objavila veselo novico za jadralce, ki bi radi zajadrali po grškem morju. Z današnjim dnem je najem plovila in plovba po Grčiji spet mogoča.

Dvomov, ali bo plovba v Grčiji letos mogoča ali ne, ni več. Prejšnji teden je grška vlada napovedala začetek navtičnega turizma. Jadranje je od 25. maja spet mogoče.

S 15. junijem bo Grčija odprla letališče v Atenah za mednarodni promet. V začetku bo obratovalo le letališče Eleftherios Venizelos Airport. V državo bodo po 15. juniju lahko vstopili državljani držav s podobno epidemiološko sliko, kot jo ima Grčija. Te države so: Ciper, Izrael, Nemčija, Albanija, Avstralija, Avstrija, Bolgarija, Japonska, Danska, Srbija, Slovaška, Romunija, BiH, Hrvaška, Makedonija, Madžarska, Poljska, Češka in Norveška. Kot je razvidno s seznama, na njem ni Slovenije. To očitno pomeni, da naša epidemiološka slika ni primerljiva z grško in drugimi navedenimi državami.

S 1. julijem bo Grčija odprla letališča tudi za druge države. Še vedno bodo izvzete države s slabo epidemiološko sliko. Po 15. juliju bodo predvidoma umaknili vse varnostne ukrepe.

Grčija za prve goste ne predvideva obveznega testa na Covid-19, kakor tudi ne karantene. Izvajali bodo le naključne teste.

Preberite tudi: Jadranje po slovenskem morju je varna dogodivščina

V času zaprtih meja so na Hrvaškem vseeno potekale investicije v pomorsko infrastrukturo.

V Punatu na otoku Krk so konec lanskega leta začeli izgradnjo nove luke. Obsežen projekt prenove in razširitve luke je bil predstavljen že leta 2015. Dela naj bi začeli že davnega leta 2016. A do konca lanskega leta se ni dogajalo nič. Stroji so zabrneli šele po koncu turistične sezone, ko se je začela gradnja prvega novega pomola na lokaciji luškega svetilnika, pred glavnim trgom kraja Punat. Kljub epidemiji so dela nemoteno izvajali in do 25. maja 2020 je prvi pomol v večji meri zaključen. Izvesti bo treba še dela na električni infrastrukturi in priključkih za vodo.

Nov pomol, ki meri slabih 100 m, bo omogočal privezovanje plovil z južne in severne strani. Privezi so v luki zaščiteni pred vsemi vetrovi. Valove bo povzročal le močan jugo. Projekt bo predvidoma zaključen pred začetkom glavne turistične sezone 1. julija 2020.

Slika spodaj:

Celoten projekt nove luke Punat, ki je bil predstavljen leta 2015. Z rdečo označen del bo realiziran do 1. julija 2020. Luka Punat se želi z marino Punat pozicionirati kot navtični center Kvarnerja. Njegova odlična lega v dobro zaščitenem zalivu Puntarska draga je že več kot 50 let izjemno privlačna med navtiki. Z izgradnjo nove infrastrukture so korak bliže k ciljem.

Z današnjim dnem je predsednik Jadralne zveze Slovenije, Aljoša Tomaž, ki je tako ali drugače krmaril jadralno skupnost skoraj eno desetletje, iz osebnih razlogov nepreklicno odstopil.

Kot vodja zveze se je prvič pojavil leta 2011, na uradno priznani skupščini pa je bil izvoljen 20. marca 2013 v Ljubljani. S tem so se tudi končali nekajletni spori v slovenskem jadranju, predvsem pa je njegovemu prevzemu krmila sledila finančna konsolidacija JZS.  Ne le finančno,  tudi organizacijsko je zveza pod njegovim vodstvom zelo uspešno podprla razvoj na področju mladinskih kategorij od optimistov naprej, saj je od takrat število mladih jadralcev naraščalo. Vzpostavili so tudi pogoje za izjemno uspešen nastop na olimpijskih igrah v Riu 2016 in ustanovili samostojno sekcijo za velike jadrnice, ki je uspešno oživila jadranje v slovenskem morju in Pokal Slovenije.

Drugič je bil na čelo JZS soglasno izvoljen 6. julija 2017 v Izoli. Takrat je izpostavil, da je nujno okrepiti organizacijsko strukturo in usmerjati delovanje od priprav reprezentantov do nastopov na ključnih tekmah, tehnično in kadrovsko okrepiti JZS (trenerji, sodniki, organizatorji), podpirati program razvoja infrastrukture JZS in zagotoviti uspešen nastop na naslednjih olimpijskih igrah. Manj kot leto dni pozneje je 18. maja 2018 odstopil zaradi drugačnih pogledov na financiranje in organizacijo reprezentančnih vadbenih centrov, nato pa na skupščini 20. decembra 2018 vnovično kandidaturo vezal na sprejem elementov novega koncepta delovanja zveze. Sledila je preselitev zveze v nove prostore lani dokončanega Jadralnega centra Portorož in uspešen zagon Nacionalne panožne športne šole JZS. Zagotovljeno je bilo stabilno financiranje reprezentančnih trenerjev, zveza je namreč uspela na razpisu za sofinanciranje trenerskega dela v okviru NPŠŠ, ki daje vzpodbudne rezultate. Zagotovljena je bila podpora klubom pri financiranju v razredu optimist, dobro je začela delovati sodniška organizacija,  uspešno je bila zagotovljena dokaj stabilna baza sponzorjev, v tem času pa je zveza tudi poskrbela za dostojno obeleževanje uspehov jadralcev in jubileja JZS. Nadaljnji razvoj je začrtan v okviru Nacionalne panožne športne šole.

Izjemno dobro delovanje zveze pa se je pokazalo prav v teh težkih časih epidemije koronavirusa, kar so potrdili tudi naši jadralci, in to ne le pri zagotovitvi trenažnega procesa in dodatnih vsebin na daljavo, temveč tudi s koordinacijo priprave in odobritve ukrepov za možnost treniranja na morju v času omejenega gibanja.

V presojo sedanjim in prihodnjim generacijam na okopih slovenske jadralne zgodovine pa ta zapis sklenemo z zaključno mislijo njegove odstopne izjave: “Morda pa smo v teh letih storili tudi kaj dobrega.” Predsednik, hvala, ste.

Kar nekaj časa je preteklo od zadnjega resnega napada piratov na trgovske ladje v Adenskem zalivu. Plovba v njem je ena od najpomembnejših trgovskih poti za nafto in plin, ki poteka od Bližnjega vzhoda do Evrope. In čeprav je zdaj nafta izgubila na ceni, je ta plovna pot še vedno najbolj aktualna. Nekateri ladjarji se sicer že odločajo in preusmerjajo svoje ladje s tovorom zaradi nizkih cen nafte preko Južne Afrike proti Evropi, a teh je le bore malo.

Pirati so se za nekaj časa potuhnili in se skrili. V zadnjih desetih dneh tega meseca sta bila spet izvršena dva napada na velike ladje, a sta se oba na srečo končala neuspešno in pirati so ostali praznih rok. Prav zadnji incident, ki se je zgodil to nedeljo okoli 14.00 ure, je bil drugačen od prvega, saj je bil tokrat nasilen.

Tanker z imenom Stolt Apal, ki pluje pod angleško zastavo in je trenutno dodeljen hčerinskemu podjetju norveške družbe Stolt-Nielsen, je 12. maja 2020 odplul iz Al Jubail (Savdska Arabija) iz Omanskega zaliva proti Suezu, polno natovorjen s kemičnim plinom. Plul je 75 Nm daleč stran od jemenske obale, ko sta se mu začeli približevati dve hitri plovili, za kateri se je kasneje izkazalo, da sta hitra čolna, kakršne uporabljajo somalijski pirati.

Na tankerju so bili takoj aktivirani najeti varnostniki, ki so proti piratom izstrelili nekaj opozorilnih strelov. Ker se pirati niso ustavili in so prišli še bližje tankerju, so jih ti pozvali, da se umaknejo, a so se na ta predlog še sami odzvali s streljanjem iz avtomatskega orožja. Kar nekaj strelov je zadelo komandni most tankerja, zato so bili varnostniki prisiljeni streljati v plovili, na katerih so bili po trije oboroženi pirati. Ko je bilo eno od teh plovil zaradi strelov izurjenih varnostnikov onesposobljeno, se je drugo plovilo obrnilo in izginilo z obzorja. Tanker je odplul dalje, po svoji začrtani poti.

Svetovalka za komunikacijo Wera Helstrøm, z ministrstva za zunanje zadeve, potrjuje, da je bil tanker zadet z nekaj naboji v komandni most, ki je utrpel nekaj manjših poškodb. Posadka in tovor sta ostala nepoškodovana. O napadu je bila obveščena tudi bojna ladja, ki je plula zaradi varnostnih razlogov po Adenskem zalivu, a njeno posredovanje ni bilo potrebno. Na vprašanje, katera vojaška ladja se je odzvala, niso povedali, vendar so viri blizu varnostne službe dejali, da je vojna ladja plula po tranzitnem koridorju, ki ga nadzirajo mednarodne pomorske sile, zaradi velike in vse večje nevarnosti napada na vsa plovila v Adenskem zalivu.

Savdska vojaška varnostna služba je tudi tokrat, kot večkrat v preteklosti, obdolžila jemensko gibanje Houthi, ki poskuša napasti tankerje in večje trgovske ladje, ki plujejo ob obali Jemna, z brezpilotnimi plovili, polnimi eksploziva.

Pomorsko varnostno podjetje Dryad Global, ki se je specializiralo za varovanje tankerjev in ladij, pa je sporočilo, da je to že deveti prijavljeni incident v Adenskem zalivu letos.

Ker nameravam tudi sam prepluti Adenski zaliv na poti do svojega cilja, mi je vsaka takšna informacija važna in v tem trenutku celo malo zaskrbljujoča.

Besedilo: Jasmin Čaušević

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Na otoku Lanzarote sem spoznal veliko ljudi, med njimi tudi Francoza Steva, ki se je naveličal načina življenja v Franciji. Službeno je prepotoval skoraj ves svet. Ukvarjal se je z urejanjem razsvetljave in light showov, ki ste jih imeli možnost videti na Evroviziji in tudi na posnetku nekega ognjemeta, ki je bil vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov.

Steve je pred mesecem dni kupil rabljeno jadrnico Elan Impression, ki je že enkrat objadrala svet. Med plovbo je imel bivši lastnik skupaj s posadko številne nevšečnosti z barko, med drugim tudi s krmilom, ker se je odlomil krmilni list, tako da jim je ostalo samo še 30 cm krmilnega lista in s tem so se trudili prepluti 400 nm do prvega pristanišča, kar jim je na srečo tudi uspelo. Po tem je lastnik izgubil vso ljubezen do svoje barke in jo zaradi razočaranja tudi prodal takšno, kakršna je bila – brez krmila.

Steve je kupil barko, popravil krmilo in se odločil z njo jadrati okoli sveta, čeprav je bil brez vsakršnega znanja o jadranju. Izplul je na Atlantik skupaj s svojim prijateljem Georgom, ki je imel precej znanja o jadranju, saj je pred leti plul ob vsej vzhodni obali Amerike. Skupaj sta prijadrala do Lanzaroteja, kjer smo se spoznali. Dogovorili smo se, da skupaj odjadramo na Gracioso, otok severno od Lanzaroteja. Zgodaj zjutraj sem se odpravil z moje barke na sidrišče pred Grand hotelom, kjer me je Steve čakal z gumenjakom, kot sva bila dogovorjena. Ko smo zapustili sidrišče, sta me prosila, naj pogledam glavno jadro, ki se je zdelo predolgo za to barko in genovo. Ko je Steve kot vedno dvignil jadro, sem takoj opazil napako: nikoli ga ni natrimal z bumom in zato je bilo jadro preveč ohlapno. Plapolalo in butalo je ob jambor. Jadro je bilo originalno in bi bilo nemogoče, da bi bilo preveliko, le nevešči Steve ga ni znal dobro namestiti.

Jadrali smo v orco in nekako sem jim skušal razložiti filozofijo jader in vetra: z vetrom se premika vsaka stvar, tudi če imaš namesto jamborja lesen kol in na njem obešeno kakšno krpo. Jadranje z Impressionom je bilo zelo udobno in nič kaj razburljivo. Ko smo prispeli na sidrišče, sem opazoval francoski način sidranja in si po tihem rekel: »Kaj takega! Sem mislil, da sem že vse videl ...!«

Tisti večer sem užival v francoski kulinariki, h kateri spada seveda tudi odlično vino. Steve in George sta imela vsak svojo kabino, jaz pa sem spal v salonu. Na sidrišču je bilo malo vala s strani, zato se je barka prijetno zibala in zaspal sem, kot bi mignil. Zbudim se seveda prvi in to zgodaj zjutraj, se prestavim iz barke v kokpit, kjer nadaljujem moje prebujanje. Medtem opazujem jadrnico, ki se približuje sidrišču: dvojambornica z ameriško zastavo. Nekam znana se mi je zdela. Vzamem daljnogled in ugotovim, da je to ena izmed najbolj slavnih jadrnic – jadrnica Delos, ki objavlja svoje potovanje okrog sveta na kanalu Youtube in ki je pravkar prijadrala iz Evrope.

Ob tej zgodnji uri so na tem sidrišču še vsi spali, mene pa je ob pogledu na ribe, ki so plavale okrog barke, zamikal ribolov. Vedel sem sicer, da je tukaj ribolov prepovedan, saj je to območje narodni park, vedel pa sem tudi, da ta zaliv vsako jutro obišče policija, zato sem jih tudi počakal. Kmalu so pripluli, pa tudi zelo kmalu odpluli. Medtem ko sem opazoval, kako bodo izginili za rtom otoka, sem se že oblekel v neoprem in ko jih ni bilo več videti, sem skočil v vodo. Sprva sem se le potapljal in opazoval lepoto morskega dna, nato pa sem se odločil, da vendarle ulovim nekaj rib za večerjo. Izkazalo se je, da sem nalovil rib za ves teden in s temi ribami sem dva dni kasneje v baru pripravil večerno pojedino za prijatelje.

Ko sem se vrnil na barko, sem čistil ribe vse do kosila. Po kosilu sem odplaval do obale in se sprehodil čez vse tiste sipine na otoku do majhne prijetne vasice, kjer sem se zamotil z fotografiranjem in opazovanjem tamkajšnjega. Na tem otoku je znano, da po končani turistični sezoni ostanejo le domačini in vse skupaj postane zelo pusto – kot iz kakšnega filma Ghost town. Še vedno se nasmejem ob dogodku iz te vasice: sedel sem na terasi malega lokalnega bara in kadil cigareto. Na mizi sem imel škatlo cigaret in kavo. K moji mizi pristopi starejši možakar in prisede. Vpraša me, ali bi lahko dobil eno cigareto, ki mu jo seveda ponudim. Možakar z užitkom prižge cigareto, pa ga že nekaj trenutkov kasneje izza sosednje mize okrega prijatelj, češ da ne bi smel kaditi zaradi operacije na pljučih. V tistem trenutku možakar dvigne majico in pokaže trebuh, ki je bil po vsej dolžini prerezan, šivi pa so bili videti zelo sveži, saj je imel operacijo le sedem dni nazaj. Pravi, da zdaj pokadi samo eno cigareto na dan. No, si mislim, in od vseh ljudi je našel ravno mene za to cigareto! Pa si znova rečem: »No, sem mislil, da sem že vse videl!« Komaj so mu rešili življenje, on pa kar nadaljuje ... No, vsak po svoje, pravimo.

Vrnil sem se na barko in čas je bil, da začnem pripravljati večerjo. Moja jadralska prijatelja sta bila navdušena nad slastnimi ribami.  Po končani večerji  sem tako kot dan prej, hitro zaspal in se zjutraj znova zbudil prvi.  To noč me je stalno motilo škripanje stropa točno nad mojo glavo.  Pravzaprav sem opazil, da barka škripa na vseh koncih in pomislil sem, kako  je sploh mogoče spati v kabini med jadranjem. »Toliko denarja, pa vse škripa?« sem si na tihem mislil.  Na moji barki škripa samo ena podnica, kar rešim tako, da pod njo zataknem eno japanko.  Koliko japank bi rabil tu???

 Razmišljam o tem ali sem sposoben jadrati  z več ljudmi na barki. Ko se enkrat navadiš, da si sam na barki in sam svoj gospodar, zna biti družba  po večih dneh zelo neprijetna. Mogoče  še nisem spoznal take osebe ali pa je problem v meni? Po pravici povedano, po dveh dneh bivanja na tuji barki v družbi, si nisem želel nič drugega kot samo svojo barko in svoj mir. Lahko imaš najbolj udobno ležišče, toplo vodo na barki in vse udobnosti, ki jih daje Impression, ampak mislim, da vse to ni vredno toliko kot je vredna svoboda. Na svoji barki točno vem kam sem kaj pospravil in točno vem kje lahko kaj najdem. Izjemoma seveda temu ni tako...  

 To jutro sem se odpravil na jutranje plavanje po vsem sidrišču, tokrat brez puške. In seveda, ko plavaš brez puške, srečaš najlepše in največje ribe.  Vrnil sem se na barko in treba je bilo dvigniti sidro. Ne vem zakaj Steve ni dvigoval sidra in je to delo prepustil Georgu,  ki je imel funkcionalno le eno roko, saj je po prometni nesreči z motorjem druga ostala hroma. Delal sem se kot da ne opazim, on je lastnik barke in ne morem se vmešavati v to, pa četudi je videti resnično neumno.  Nato smo jadrali z rahlim vetrom  in jadranje je bilo naravnost pravljično: pred  nami so stalno plavali delfini in na vsake toliko časa se je iz vode vrgel nejvečji delfin iz jate. Na morju smo počakali sončni zahod in nato vpluli nazaj v pristanišče. Jaz sem natovoril ribe in jih prestavil v hladilnik mojega prijatelja, kjer so počakale na vroči žar.

 Jadranje s slovensko barko me  je navdušilo in lepo je bilo po dolgem času brati kakšen napis v slovenščini. Na primer opozorilo pri pokrovu motorja. Jadranje je bilo zelo udobno in popolnoma drugačno kot na primer z mojo malo yilonko, ki je sicer ne bi zamenjal za nič, saj je moja in poznam vsak centimeter barke. Na njej se na Atlantiku počutim zelo udobno, tudi če je kokpit včasih pod vodo.  

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Gomera: San Sebastian – 189. dan

Upam, da nisva včeraj spustila obiska plaže na najtoplejši dan sploh. Danes je namreč precej hladneje. Pa tudi nekaj bolj piha in imaš občutek, da je še hladneje.

Ogled tržnice je potrdil, da je tole majhno mestece v resnici bolj vas kot mesto. Tri stojnice z enako izbiro so vse, kar premore, ribarnica je mala in z omejenim izborom rib, mesar pa je imel polovico artiklov zamrznjenih. Očitno sva razvajena s tržnic s Tenerifa in Gran Canarie. Mercadona in Dino (dve veliki trgovski verigi) tu nista prisotna, Spar ima eno trgovino, a jo ravno prenavljajo. Druge trgovine pa imajo normalno izbiro, tako da lačni ne bomo.

V železnini sem našel tesnilno maso (podobno kot Sikaflex), tako da lahko začnem moje projekte brez bojazni, da mi zmanjka materiala. A danes so projekti še čakali. Malo sva lenarila, malo klepetala s simpatičnimi sosedi z Nizozemskega. Edina koristna stvar, ki sva jo naredila, je bila ta, da sva locirala eno malo puščanje vode. Ne gre za velik problem, a nekaj kapljic pronica notri, ko perem barko. Resnega dežja tukaj še nisva imela, pršec in morje ob pasažah pa tudi nista prišla tu notri. Razpokica je nastala na spoju panoramskega stekla in palube. Tu je že resno puščalo, a sva sanirala. A sanirala sva lahko le od zgoraj, saj je panoramsko steklo prilepljeno. Očitno različni koeficienti raztezanja naredijo svoje in na spoju je nastala kot las tanka razpoka. Morda pri popravilu nisem dovolj dobro očistil podlage ali pa je raztezka pač več, kot ga Kent lahko kompenzira.

Sedajle zvečer je začelo resno žvižgati po marini. Piha z zahoda, čez otok. Tu smo v zaprti dolini in vetra je 15 vozlov s sunki do 20, kako je zunaj, pa ne vem. Vremenska napoved se ves čas spreminja, očitno so cikloni na severu precej zmešali ustaljene vetrove in modeli dajejo različne rezultate. Za zdaj tukaj trajekti vozijo redno, ne tako kot v Angliji, kjer je baje odpovedana polovica vseh letov. Od vremena je odvisno, do kdaj bova tu. Omejevalni faktor za obisk La Palme so valovi. Zdaj so napoved sicer malo omilili, saj valovi ne bodo čez 5 metrov, ampak 'le' 4,5 m. To je tako ali tako preveč, da bi rinili tja in v slabo zaščiteno marino. V 5 m valove grem le, če ni druge možnosti. Raje ostaneva varno pospravljena tule.

Gomera: San Sebastian, 190. dan

Zjutraj grem pogledat, kako trajekt obrača v luki. Pogledam na vozni red in ga pričakam. Trajekt je moderna zverina, ki lahko pluje s hitrostjo 38 vozlov, sprejme pa 1291 potnikov in 340 avtomobilov. Zasnova je večtrupna – trimaran, ki ima odlične lastnosti tudi na valovih. Poganjajo ga motorji skupne moči 49.000 konjev. To je moči za kakih 500 solidnih avtomobilov. 

Luka ima ozek vhod med valobranom in čermi pred obalo. Za valobranom se malo razširi, a se razdeli v tri področja: mestno plažo, ograjeno z bojami, koridor za dostop do marine, ki je tik ob bojah za kopalce in ni posebej širok, ter v komercialni del luke.

Danes piha bolj kot včeraj. Dovolj, da veter nosi pesek po zraku in bode v odkrite dele kože in leze v oči. A trajekta to očitno niti najmanj ne moti. Tako suvereno je na mestu obrnil tam notri, kot da to dela vsak dan. Aja, saj dela vsak dan. Vsak dan trikrat. Za bočni potisk ima vgrajene tri motorje Rolls Royce KaMeWa wateryet. Že vedo zakaj. 

Zanimivo je, da v marini piha s severozahoda, zunaj na odprtem pa s severovzhoda. Visoke skale zadaj za marino očitno obrnejo veter za 90 stopinj. V marini sem nameril danes 35 vozlov (večino časa je sicer manj – dobrih 20), kako je zunaj, ne vem iz prve roke. Sem pa vprašal jadralce, ki so bili danes zunaj. V marino so prišli precej mokri, vsi so imeli oblečene rešilne jopiče čez jadralsko obleko za slabo vreme in vsi so imeli pasove za pripenjanje na barko. Videti so bili dobro prepihani. Žal niso znali angleško, a so rekli, da zelo piha, precej čez 30. 

Štriki malo zategujejo, a marina je precej mirna. Dostop do razgledne točke 'la Gila' takoj vzhodno od marine je bil danes zaprt. Valovi so preveč zalivali del, kjer so skale prenizke in bi lahko koga odplaknilo v morje. Tudi na zunanji plaži ni nikomur prišlo na misel, da bi šel v vodo ali blizu vode. Morje je kotalilo kamne po plaži, valovi pa so se lomili v velikem loku.  Vprašanje, ali bi prišel ven, če bi bil enkrat notri.

Gomera: San Sebastian, 191. dan

Ponoči sem se nekajkrat zbudil ob zategovanju in škripanju štrikov. Dan sva začela pozno in se odločila, da greva na izlet z avtobusom. Plan je, da greva na najvišji vrh otoka in za to se ne splača najemati avta, saj redni avtobus ustavlja tam, kjer bi sicer parkirala avto, stane pa precej manj. Preden je avtobus zapeljal vzvratno s postaje, je enkrat zatrobil. Admiralica je takoj pripomnila, da bi moral potrobiti trikrat, ne le enkrat. Profesionalna deformacija jadralke. V ladijskem prometu namreč en pisk pomeni, da obrača desno. Trije piski pa pomenijo, da gre vzvratno. Ampak avtobus ni ladja in je uspešno 'odplul' s postaje. 

Cesta se vzpenja iz serpentine v serpentino in avtobus se v dobre pol ure dvigne od morske gladine na dobrih 1000 m. Izstopiva na krožišču, kjer se cesta deli in pričakoval sem, da bo tam kak kraj, če je že avtobusna postaja. Pa razen krožišča in parkirišča za avtomobile ni ničesar. Najdeva pravo peš pot proti vrhu in se podava na pot. Začetek je ravno v meji deževnega oblaka. Precej hladno je in zelo vlažno. 

Pot naju vodi skozi oblačni gozd. Razlika med deževnim gozdom (rain forest) in oblačnim gozdom (cloud forest) je v tem, da pri deževnem veliko dežuje. Ima tudi zelo gosto podrast. Gozd oblaka pa nima dežja, ampak vodo dobiva iz oblaka. Podrasti je malo in pod krošnjami dreves je dokaj suho. Ko se pot dovolj dvigne, da pridemo nad oblak, tudi gozda ni več, le še redkejše grmičevje je ob poti. Sonce sije močno in nad mejo oblaka se nam odpre pogled v daljavo. Še malo in sva na vrhu. Tu je bilo starodavno svetišče prejšnjih prebivalcev otoka, preden so jih Evropejci v 15. stoletju pobili. Ta zgodba je enaka po vseh otokih. Kamor so prišli Evropejci, so povsod iztrebili prvotne prebivalce. Sedaj so ostanke razvalin svetišča po natančnem popisu prekrili z betonom, da jih zaščitijo in na vrhu tega naredili razgledno ploščad.

Ko pogledava okrog, vidiva na severozahodu La Palmo, otok, ki je najin naslednji cilj, na jugozahodu iz oblaka malček kuka El Hiero, kamor še ne veva, ali nama bo uspelo priti. Proti vzhodu se lepo vidi gorovje na otoku Tenerife, od koder sva priplula. V daljavi za Tenerifom se zdi, da se vidi Gran Canaria, a je tako v meglici, da nisva prepričana, če ni samo oblak malo drugačne oblike. Presenečena sva bila nad raznolikostjo flore in favne. Toliko ptic nisva videla in slišala na nobenem drugem od Kanarskih otokov. Čebel in drugih žuželk je v izobilju, ravno tako cvetečih rožic. (Zapisek zame: Kupi med z Gomere). Zame je bila večina cvetlic čisto običajnih rož (latinsko 'rožus navadnos'), Lili pa mi je ves čas govorila, naj pogledam to ali ono rožo, pri čemer je v upanju, da mi bo kaj jasno, velikokrat uporabila slovensko, angleško in (pravo) latinsko ime. Zame so bile vse le 'rožus navadnos'. Ene lepše, ene manjše, ene rumene, ene dišeče itd itd.

Vrnitev je bila bolj adrenalinska, saj vozni red avtobusa obstaja le za odhod z začetne ali končne postaje, ne pa za karkoli vmes. Do tu je potreboval 40 min. Pri vrnitvi ima nekaj daljšo cesto, torej bo potreboval več. Ampak koliko več? Čakava. Lili se med čakanjem kratkočasi s fotkanjem flore, meni pa postane dolgčas in rečem, da bi rad štopal. Ona ne bo štopala pod nobenim pogojem, jaz pa lahko, če hočem. Samo ona ne gre zraven. Dvignem palec in že čez nekaj minut mi ustavi avto. Prijazen domačin gre v San Sebastian (moj cilj) in me vzame s seboj. Malo se pogovarjava, a moja španščina je na ravni njegove angleščine, tako da nisem prepričan, če sva se pogovarjala o istih stvareh. Včasih pozdravi voznika v avtu, ki gre nasproti. Ker je iz njegove vasi, pravi. Pozna pa tako ali tako vse, razen turistov. Tu se vsi poznajo, pravi. Saj jih je le 20.000 na otoku. 

V San Sebastianu rezerviram avto za jutri in se vrnem na barko. Lili medtem še čaka na bus, a ga potem kmalu dočaka in pride za mano. Še en lep dan je za nama. Aja, piha pa še zmeraj tako kot včeraj.

Gomera: San Sebastian, 192. dan

Malo po deveti zjutraj prevzameva avto. Dobila sva Fiat 500X. To je povišana verzija petstotke. Sicer sem rezerviral najcenejšo grupo, a na srečo niso imeli nič takega in sva za isti denar dobila avto, ki je sicer dve grupi višje. Fiati mi sicer ne ustrezajo prav posebej, saj niso grajeni za zlorabe rentacar voznikov. Po navadi so nemški avti bolje ohranjeni.A avto je OK, saj je dokaj nov (17k km). 

V celem dnevu sva naredila 150 km, kar se sliši malo, a sva bila pri tem tolikokrat od 0 do 1000 m nadmorske višine in nazaj dol, da sploh ne znam zračunati. Otok je namreč povsem razčlenjen, čeprav je po površini okrogel. Ozke in globoke doline so ločene z visokimi grebeni in cesta nima druge možnosti, kot da se vzpenja gor in spušča nazaj dol. Večino časa se voziš po serpentinah. Recimo med San Sebastianom in Playo Santiago (oba kraja sta na obali) je manj kot 10 km zračne razdalje, po cesti pa je to več kot trikrat dalj in traja tri četrt ure. Vmes se povzpneš na 1000 m višine. Danes me noben od krajev ni navdušil. Pozna se, da tu ni bilo velikih mest in razcveta, kot na primer na Tenerifu ali Gran Canarii. Prevladovalo je kmetijstvo. Še največ so zaslužili s prodajo banan in pomaranč, ki so jih pridelovali v dolinah na severu otoka. Cest takrat ni bilo, zato so zgradili v vsakem mestecu žičnico ali veliko jekleno konstrukcijo, ki se je dvigala nad morje, da so banane lahko naložili na manjše ladje. Pristanišč ali varnih zalivov tam ni. Večina tega je zdaj v ruševinah, saj cesta omogoča prevoz do resne luke. Je pa tudi nasadov precej manj, saj ljudje najdejo lažje in bolje plačano delo v turizmu in podobnih panogah.

Razčlenjenost otoka in odsotnost infrastrukture (ni bilo ne cest ne pristanišč) sta botrovali temu, da so razvili poseben jezik s pomočjo žvižganja. Tako so izmenjevali sporočila preko dolin (baje tudi do 5 km daleč). Zdaj, ko je cesta, in ko so telefoni, komuniciranje z žvižganjem ni več nujno in bi izumrlo, če ga ne bi ohranjali s tem, da to učijo v šoli. Žvižganje je na Gomeri učni predmet v osnovni in srednji šoli. Zvečer sva dobro utrujena vrnila avto.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Današnja noč je bila dolga. Zelo slabo sem spal, najedala me je putika. Sinoči sem večerjal pri Billu in njegova sojadralka je skuhala zelenjavo, v kateri je bilo precej graha, precej čebule, notri je bila še svinjina, zraven sem spil še dva mala piva… pa vem, da je vse našteto smrt zame in je bilo očitno že 3x preveč.

Zjutraj pred šesto vstanem  in se uredim, že drugič v tej noči sem na naklofenu. Še pred kavo snamem genovo, jo lepo zvijem in zložim, zvijem vrvi od genove in sem zadovoljen, saj tako zgodaj zjutraj ni veliko vetra. Za enega samega človeka je to delo na barki in na vodi kar zahtevno, če želiš to narediti tako kot je potrebno. Ob sedmih pride Bill na kavo in jo spijeva skupaj, naredim nama zajtrk, malo debatirava in ura je 8:30, ko moram dalje. Do boatyarda imam okoli 6 NM, kar pomeni cca 1:15 ure motoriranja.

Pridem do dvigala, a tu ni nikogar. Tesno je, da bi krožil ali čakal, zato s krmo naprej izplujem iz zaliva in se vrtim okoli, dokler le ne vidim, da se je dvigalo prestavilo. Zaplujem pod njega in na premcu privežemo Indigo za kopno. Potem pa me mojster v Francoščini sprašuje, če sta traka za dvig v redu naravnana. Ja kako pa naj to jaz vem? Stručko, je ta možakar! Nimam druge, kot da grem v vodo pogledat kako stoji trak pod barko, da mi pri dvigu ne bo porinil saildrive pogon v barko in potem bom imel v barki vodo in tudi znotraj plul. 100x sem si že rekel, da si bom naredil malo nalepko, kjer pridejo pasovi… Malo sutra Đasmine! Še danes je nimam. Bom jo pa zdaj, morda.

Končno dvignemo Indigo iz vode in počutim se tako bedno, da ni za nikamor. Gremo do mesta, kjer bom delal in mi barko res les lepo pripravijo, ter nastavijo na stojalo. Oni gredo, jaz pa se vržem v delo. Menda jim od včeraj naprej ne dela več stroj za pranje pod pritiskom in sedaj moram prati na roke, postrgati školjke in očistiti trup Indiga. OK, ni zelo poraščen, slabi dve uri dela bosta dovolj. Potem vse operem, očistim, s šestimi vrvmi privežem barko iz bitve na sponko v  betonskih tleh, kajti tu vedno močno piha in še ciklonska sezona je tu. Ob štirih je vsega konec in jaz sem utrujen. Moram še v trgovino, zato bo za danes dovolj.

Pred slovesom 

Dragi moji bralci, sledilci, ljubitelji jadranja in vsi ki me spremljate še iz drugačnih, vam znanih razlogov. Barka je zunaj, dela je na pretek in mi ga v naslednjih dneh ne bo zmanjkalo, saj je potrebno barko pripraviti za nove jadralske podvige. Tokratna plovba bo bolj hitra in avanturistična, vsekakor ne bo nič več umirjena, kot je bila ta, na moji četrti ruti od Tonge do Nove Kaledonije. Ko končam z delom, moram čez nekaj  dni odleteti v Slovenijo in čez dobra dva meseca se vrnem nazaj.

Z današnjim blogom se poslavljam od vas za ta čas. Vsi, ki ste prijavljeni na novice preko moje spletne strani, boste obveščeni o dogajanjih, izvedeli boste vse v zvezi s predstavitvami knjig in potopisov. Nekaj terminov  je že rezerviranih, nekaj pa je še prostih za naša srečanja. Prav tako je načrtovanih kar nekaj sestankov z raznimi podjetji, novinarskih srečanj in tako bo še premalo časa za vse kar načrtujem. Kdor si želi izvedeti več, naj se prijavi na novice, v kolikor še ni. Novice bomo pošiljali samo po emailu. 

Kmalu bo na spletni strani objavljena tudi predvidena nova, peta ruta v kateri pa bo novost to, da bom sprejemal na barko jadralce (največ dva na enkrat), ki si želijo jadralskih izkušenj na oceanu ali na daljnih morjih, ki skrivajo samotne in čudovite otoke. Nekaj bo daljših plovb, ena tudi dvotedenska non-stop plovba,…O tem kaj več napišem drugič. Bom pa ves čas še vedno v kontaktu preko emaila.

Hvala in se morda vidimo v Sloveniji!

Jasmin

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević