Novice

Tovorna ladja, ki je na krovu prevažala pet superjaht, se je skoraj potopila v Španiji.

V ponedeljek je v pristanišču Palma de Mallorca prišlo do neverjetne navtične nesreče. Posebna tovorna ladja Super Servant 4, ki služi za prevoz specialnih tovorov, je bila privezana v pristanišču. Po navedbah luške uprave Balearskih otokov naj bi na krovu ladje prišlo do okvare na enem izmed električnih sistemov. Ladja se je začela močno nagibati na desno stran in se skoraj prevrnila. Delavci v luki so hitro ukrepali in sestavili plan, da preprečijo potopitev ladje in njenega tovora. Potapljajočo se ladjo so na obalo privezali z muringi, z vlačilci pa so jo stabilizirali, da se ne bi nagnila tako močno, da bi se prevrnila in potopila. V vmesnem času je tehničnim ekipam uspelo popraviti električne sisteme in omogočiti delovanje kalužnih črpalk. V nesreči se ni poškodoval nihče in ni prišlo do poškodb članov posadke in ne reševalcev. Ali se je poškodovala ladja oziroma megajahte na krovu, v tem trenutku še ni znano.

Novozelandska ladjedelnica Pachoud Yachts bo še ta mesec splavila nov katamaran, ki je bil oblikovan za čarter.

Motorni katamaran v dolžino meri 28,5 m in gostom nudi več kot 450 m2 bivalnih površin na treh krovih. Za sproščanje je na voljo več salonov, za tiste, ki radi uživajo na soncu, pa se ogromna plaža razprostira po celotni 9,5 m široki krmi plovila. Za ljubitelje brbotajoče vode, je na krovu jacuzzi.

Na krovu so štiri luksuzne kabine za osem gostov, za njihovo udobje in varno plovbo pa skrbi tričlanska posadka. Katamaran poganjata dva dizelska motorja, ki plovilo poženeta do najvišje hitrosti 22 vozlov. Potovalna hitrost plovila znaša 18 vozlov in zagotavlja optimalno porabo goriva. Doseg plovila je v tem primeru kar 1500 nmi.

Tehnične lastnosti:

• Dolžina čez vse 28,5 m
• Širina: 9,5 m
• Motorji: MTU 8V2000 966 KM
• Najvišja hitrost plovbe: 22 vozla
• Potovalna hitrost: 18 vozla

Cena tedenskega najema: 110.000 (+ stroški)

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Na otoku Lanzarote sem po vrnitvi iz Las Palmasa ostal 14 dni in premišljeval, kaj naj sploh s svojim življenjem, kako naprej in kaj bi sploh lahko počel drugega kot jadral in ostal na morju.

Premišljeval in premleval sem iz dneva v dan. Misli so mi begale, notranji glas pa mi je vztrajno govoril: na morje, na morje! Um pa je vedel: nimaš več jadrnice! In ob tem se je vmešal še spomin na brodolom. Zmeda v glavi in žalost v srcu. Razmišljal sem, da bi se pridružil posadki na tovorni ladji Hansa Baltica, ki me je rešila, in plul s Filipinci po svetu. Vabili so me, naj se jim pridružim, plujem po svetu z njihovo veliko ladjo, videl bi ves svet in pri tem še dobro zaslužil. Ribati palubo in prekladati tovor ter videti samo najbolj umazana pristanišča po svetu me ni prav nič mikalo.

Potem sem razmišljal, da bi šel delat v kakšno ladjedelnico, kjer gradijo in popravljajo plovila. Lahko bi šel v Dubrovnik, kamor me lastnik ladjedelnice vabi že od lani in mi ponuja dobro službo. Imel bi svojo jadrnico 40 ft in svoje stanovanje. Jadrnica je bila narejena za regate, z njo pa naj bi vozil razne turiste na dnevne izlete, team buildinge in podobno. Imel bi stanovanje, imel bi barko in bil bi na morju, kar si že od nekdaj želim. Tudi Dalmacija mi je všeč, moram priznati, da med vsemi kraji najbolj. Tam bi se lahko ustalil, sem si mislil. Ko sem v mislih že vse nekako domislil, se je oglasil moj notranji glas:

»Imel boš vse, pa vendarle ne boš imel nič. Ti potrebuješ svobodo! Kje je tu svoboda: vozil boš barko, imel boš celo stanovanje v enem izmed najlepših mest na svetu, imel boš redno plačo, vendar na koncu dneva boš moral poslušati nekoga! Če ga ne boš, boš ostal brez vsega!«

In kakšen je ta nekdo, bo pošten? To možnost sem dal v rezervni plan. Vedel sem le nekaj: vsekakor nočem živeti v Sloveniji!

Po nekaj dneh samotnega razmišljanja in iskanja smisla svojega življenja sem se odpravil v Lolo bar. Tam sem srečal vse prijatelje in med njimi je bil tudi Dave. Posebnež, rojen v Španiji v bogati bankirski družini, odraščal pa je v Ameriki. Po očetovi smrti je podedoval zelo veliko denarja. Bil je pač sin bogatega očeta in matere, vendar sta bila oba starša alkoholika. Dave je podedoval tudi to slabo razvado. Oče mu je pred smrtjo kupil jadrnico, na kateri je Dave živel. Prej je bil skipper v Barceloni, iz njegovih pripovedi pa sem nekako sklepal, da so ga verjetno v vseh službah kmalu odpustili zaradi alkohola. Ko je pil, je bil namreč nadvse nemogoč. Zaradi ogromnih količin alkohola se mu je osebnost popolnoma spremenila. Živel je v namišljenem svetu in na svoji barki izobešal piratsko zastavo. Spoznal sem ga, ko je bil v treznem stanju in če bi ga bolje poznal, bi se ga vsekakor na daleč ognil. Dave se je odločil, da bo treba po mnogih letih njegovo barko dvigniti in jo zaščititi z antifaulingom, da bo lahko jadral po Atlantiku kot še nikoli. In dogovorila sva se, da mu bom barko spravil v stanje, da bo lahko jadral in tudi pobarval naj bi jo z novo barvo. Dorekla sva datum za začetek dela. Vedno sem se držal dogovora, morda kdaj zamudil kakšno uro, ampak delo sem izpeljal v roku in tako, kot je bilo dogovorjeno. Dave je določil datum sredi januarja.

Konec decembra sem se tako odpravil domov, kjer sem preživel praznike s svojo družino in prijatelji. Vse se je odvijalo, kot se pač odvija v naših krajih. S prijatelji smo zahajali v gostilne in imeli tudi prometno nesrečo med prevozom iz gostilne v gostilno.

Nobenega smisla nisem našel v tem pohajkovanju in vedel sem, da se moram »zasidrati« v svoji nameri obpluti svet. Dneve in dneve sem brskal po spletu in iskal novo barko. Zdaj sem imel drugačne kriterije, iskal sem barko, ki je trdno grajena, zanesljiva in primerna za plovbo po oceanih. In našel sem jo! To je bila barka mojih sanj, pa tudi cena je bila zame sanjska. Počutil sem se kot majhen palček, ki ne doseže niti prve police, pa tudi če stopi na stol, ta barka pa je bila na vrhnji polici. Kako jo doseči? Želje imajo svojo moč, to vem, ampak so pa tudi na prodaj. Najprej bi jo rad videl, sem si mislil. Mama je morala v začetku januarja službeno na sever Nemčije, moja sanjska barka pa je bila na Nizozemskem. In sva šla skupaj.

Ko sem zagledal barko, sem vedel, da me čaka. Bila je čudovita, sicer precej zapuščena, kar nekaj popravil bo potrebnih, ampak točno takšno barko sem si želel. Vso pot do doma sem razmišljal, ali me bo počakala. Zaslužiti bo treba denar. Jo bodo medtem prodali? V glavi so se mi podile vse mogoče misli. Mi bo uspelo? Nemogoče, toliko denarja … Nekaj let bom moral varčevati. Medtem se mi lahko zgodi marsikaj, lahko da celo spoznam žensko, dobim otroka, pa bodo moje želje pluti po širnih oceanih potonile kot moja Lady Ivana. NE, NE, NE! To ne bi bil jaz. Videl sem samega sebe v neki zabačeni vasi, v stalnem prepiru s sosedi … NE, NE, NE, to ne bom jaz! Imel sem dovolj vsega, svoje vasi, kjer sem odraščal, videl sem vse, vse je isto, nič se ne spreminja, samo ljudje se starajo, vedno ko sem se vrnil v mojo vas, je bil kakšen manj in tudi mladega se nisem počutil več tako, kot sem bil včasih. Odgnal sem te črne scenarije in se odločil. Uspelo mi bo! Poklical sem prijatelja Matica in mu naročil, naj mi rezervira letalsko karto za Lanzarote. Sporoči mi, da je cena povratne karte 140 evrov.

»Ne potrebujem povratne karte,« mu sporočim. Odločen sem, da se ne bom vračal. Davu sporočim, da prihajam, naj pripravi barko. Ko sem imel v rokah letalsko karto, sem se že počutil bolje. Odletel sem z Benetk in čez nekaj ur pristal na otoku, kjer sem končal. Vse me je spominjalo na mojo barko. Vendar sem skušal gledati samo naprej in se ne ozirati nazaj. Nekje daleč »tam na vrhnji polici«, nedosegljiva, je bila moja sanjska barka.

Lotil sem se dela na Davovi barki. Pozabil pa sem na nekaj, kar se je v nekaj dneh izkazalo kot velik problem: delo z alkoholikom, ki je bil tudi onkološki bolnik, zaradi česar je še bolj segal po svoji pijači – rumu. Ojoj, pa tudi živeti bo treba z njim na barki …? Ko se je Dave zjutraj prebudil, je najprej spil pivo, češ da samo s pivom lahko poje svoja zdravila. Nato je sledila kava, ki seveda ni bila normalna kava z mlekom, ampak z rumom. Do poldneva je spil še tri kave, ki jih je popoldan zamenjal z rumom in coca colo. Sprla sva se že tretji dan, saj me po celodnevnem pijančevanju zvečer ni niti več prepoznal. Zato me je večkrat vrgel z njegove barke, kjer sem imel po njegovi želji svojo sobo. Tako sem kar pogosto spal na pomolu ali klopi pred wc-jem marine. Potrebovala sva 14 dni, da sva uskladila ta ritem: jaz, kot priden delavec, sem po njegovem mišljenju delal preveč. Pokazala se je razlika v mentaliteti različnih narodov. Delo v Španiji se začne ob 9. uri in na vsaki dve uri je pavza za kavo, pivo, malo hrane in nato siesta, pa potem še malo dela. Vse skupaj je to sanjska služba, če v življenju ne želiš doseči prav veliko. Ko sva se končno prestavila iz marine v Arrecifu v marino Rubicon, se je izkazalo, da bo na njegovi barki veliko dela.

Tistih 25 nm sva vozila ves dan, saj je bila barka tako zelo zaraščena in porasla z vsemi vrstam školjk, da je le s težavo plula. Dave je živel pač v marini in prav vseeno mu je bilo tudi to, da je imel tri leta lestev spuščeno v vodo, ker se mu enostavno ni dalo dvigniti. Na tej lestvi so se nabrali organizmi vsega tega planeta (Nacional Geographic kanal pred mojimi očmi).

Delo na barki je potekalo v isti ladjedelnici, kjer sem pred tremi meseci barval svojo barko. V Rubiconu so me bili vsi zelo veseli in kar niso mogli verjeti, da sem znova tukaj. O mojem brodolomu so brali v časopisu in zdaj so mislili, da imam že novo barko. Razložil sem jim, da je to barka od Dava in da mu jo bom tu pomagal urediti. V ladjedelnici sem našel še veliko stvari, ki sem jih pustil tu od moje barke – staro osovino in razna orodja, vse skupaj me je vsak dan spominjalo na Lady Ivano in na življenje pred brodolomom. Kot da je bilo to v prejšnjem življenju …

Delo se je začelo. Najprej sem obrusil vso barko. Izkazalo se je, da je polna osmoze, pa tudi, da so jo precej »našminkali«, preden so jo prodali. Delal sem vsak dan od 8. do 18. ure, po končanem delu pa posedal na isti klopi ali v istem baru in premišljeval o novi barki: Orplid, moja obljubljena dežela. Po mesecu dni dela sem Davu predlagal, naj se odloči: kaj bova sedaj z njegovo barko – jo našmikava in jo vrževa v vodo z osmozo, kot je, ali se bo odločil za bolj celovito in kakovostno prenovo, kar pomeni, da jo bo treba še enkrat obrusiti in pustiti sušiti vsaj mesec dni? Medtem bi šel jaz na Nizozemsko in položil aro za jadrnico, vse, kar sem zaslužil, bi bilo morda dovolj, da me počaka, dokler ne zaslužim za nakup. Tako sva se dogovorila, da obrusim barko vse do plastike in jo pobarvam na temno modro, kot je želel. Čez mesec dni se vrnem, nanesem epoxy kit, obrusim podvodni del, pobarvam in barka bo plula kot nova.

Z otoka sem odletel 14. februarja. S seboj sem imel le tisto, kar sem imel, ko sem priletel na Lanzarote in to v istem nahrbtniku, ki mi ga je podaril Lolo: dvoje hlač, tri majice, nekaj nogavic in spodnjega perila, ter zelo tanko, pretanko jakno, pod katero sem se tresel kot premražen pes.

S prodajalcem sva se dogovorila, da položim aro in v roku štirih mesecev plačam barko. Dovolil mi je, da lahko na barki živim in jo usposobim že prej, preden jo dokončno plačam. Na barki sem ostal en mesec in se medtem privajal nanjo in na novo okolje. Vse je potekalo, kot sem si želel. Imel sem letalsko karto za Lanzarote, tam bom končal delo na Davovi jadrnici, znova zaslužil, morda našel še kakšno delo v ladjedelnici, komu splezal na jambor, pa bom počasi nakupčkal … Vse se bo lepo izteklo, sem si govoril … Dokler me ni poklical Dave. Slišati je bil popolnoma nepriseben, čisto mentalno »poslabšan«. Iz zmešanega govorjenja in vpitja v telefon sem razbral, da bo barko pobarval sam in naj mu ne hodim blizu. Povedal sem mu, da sem že kupil karto in bi prišel na delo tri dni prej, kot sva se dogovorila, on pa je še kar vpil, film mu je preskakoval kot pri stari kaseti v videorekorderju. Nekaj dni sem premleval vse to, čakal, da se vsaj toliko strezni, da mu bo um spet deloval, pa ni bilo nič. Moja zgodba z Davom se je tako končala. Precej razočaran sem bil. Isti dan, ko sem imel let, je bila razglašena pandemija koronavirusa, let je bil odpovedan. In ugotovil sem, da je bilo vse skupaj z Davom pravzaprav zame dobro, čeprav je sprva kazalo prav nasprotno. Če bi šel namreč na Lanzarote, zaradi epidemiološkega stanja ne bi mogel priti z otoka.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina La Palma, 201. dan

Že nekaj dni študirava vreme in vse kaže, da imava jutri vsaj za silo ugodno vremensko okno. Veter bo bolj ugoden kot do danes, saj bo več severne komponente. Prej je pihalo skoraj z vzhoda, za jutri in pojutrišnjem pa napovedujejo smer vetra s 35°, kar je boljše kot s 70.

Najin plan je, da potegneva na Lanzarote. To pomeni 210 navtičnih milj proti vzhodu. Smer 87°, če smo natančni. In ker je po navadi veter s severovzhoda, morski tok pa nagaja s severa, moramo biti natančni, saj vsaka stopinja šteje. To je ostra orca kakorkoli obrneš.

Jutri naj ne bi bilo preveč vetra (za orco je bolje, da je pravega vetra 10 vozlov in ne 25), valovi naj bi bili le okrog enega metra, smer vetra pa prvi dan s 35°, drugi dan pa še malo bolj s severa (10 do 30°). Potem bo še en dan za silo OK, proti koncu tedna pa se okno zapre in spet pridejo močnejši veter in večji valovi.

Bomo videli, ali lahko tole zvozimo na levih uzdah brez cikcakanja. Malo nama bo napoti Tenerife in pričakujem, da bo v začetku težje, saj se okoli Tenerifa obrne in okrepi veter in naredi precej zmešano morje. Bomo videli, kako bo šlo.

Če se izkaže, da bi bilo prehudo, imava plan B: Garaciko na Tenerifu.

A če izbereva plan B, sva potem tam zabetonirana za kar nekaj časa glede na trenutne vremenske napovedi.

Torej, jutri odplujeva. Če se bo dalo iz marine.

Sedajle imajo namreč pokvarjeno zapornico. Sicer je obtičala v skoraj odprtem položaju. Nad njo je dovolj vode za naju. A pravijo, da jo bodo ponoči popravljali. Kdo ve, v kakšnem stanju bo jutri zjutraj. Če jo uspejo dvignit in potem ne bo šla več dol, ne bova mogla nikamor. Bomo videli.

Danes so v mestu maškare. Jaz sem mislil, da je pust že mimo, a očitno tukaj še ni. Se je pa shladilo. Očitno je vzhodni veter, razen peska prinesel tudi višje temperature, sedaj pa se veter že obrača. Čeprav imava pasažo, sem danes vseeno opral barko, saj s peskovnikom ne mislim iti na pot. Sedaj se spet ločijo štriki po barvah. Prej so bili vsi oranžni. Jambor in zajle sem opral le do prvega križa. Toliko namreč nese curek vode. Višje je še vse oranžno. Dežja letos še ni bilo, če se prav spomnim. Le enkrat je padlo nekaj kapljic.

Ker bova dva dni na pasaži, dnevnika jutri verjetno ne bo na netu. Pojutrišnjem najbrž tudi še ne, saj bova verjetno pripluja sredi noči. Edino v primeru, da bova slučajno dovolj blizu Tenerifa, da ujameva GSM-signal, obstaja možnost, da pošljem nekaj besed.

Pasaža La Palma–Lanzarote, 202. dan

Vstaneva ob 7. uri, vrneva kartico in električni adapter in odplujeva. Ponoči niso zapornice nič popravljali. To pomeni, da je ostala pokvarjena v skoraj odprtem položaju (spuščena skoraj do dna). Nad njo je več kot dovolj vode za nas. Globinomer je pokazal 7 m, okrog zapornice pa pribl. 10 m.

Dovoljenje za prehod luke sva dobila takoj, saj je danes nedelja in tako Armasa kot Freda Olsena zjutraj ni na La Palmi in je v luki le ena ladja. Takoj ko izplujeva okrog valobrana, imava celo nekaj lokalnega burina, ki je popravil generalno smer vetra in lahko plujeva malo bolj na sever in pridobivava višino, ki jo bova še krvavo potrebovala. Le nekaj milj kasneje lokalnega vetra ni več in prevladuje pasat s severovzhoda. Tenerife ga malo obrne in zvrtinči in napredujemo počasi. Valov ni dosti, le kak meter, a so precej kratki in strmi in zelo ustavljajo barko. Ker je vetra malo, si pomagava še z motorjem, da prebijeva valove.

Smer pa je čedalje bolj katastrofalna. Najprej smo malo pridobivali na višini, potem je šlo v smeri, potem pa je šla smer v maloro in smo ciljali v Tenerife, kasneje v kanal med Tenerifom in Gomero, nazadnje celo v Gomero. Takrat sva zložila prednja jadra in spremenila smer za 90 stopinj. Sedaj imamo smer 50°T. Glavno jadro malo pomaga, saj je kot vetra 30° na desnih uzdah. Pričakoval sem, da bo tale kanal med Tenerifom in La Palmo problematičen. Hitrost je uboga. 3,5 do 4,5 vozla, pa imava 2000 obratov motorja in glavno jadro. Na srečo to traja malo časa in bolj ko se dvigava proti severu, bolj čist je veter in bolj urejeni so valovi.

Kmalu lahko jadramo v smeri, tokrat na levih uzdah. Še vedno pa si malo pomagava z motorjem. In takrat ga zagledava: kita. Juhu! Končno. Velik je. Ni pilotski kit, nekaj večjega je. Žal nimava s seboj knjige, da bi ga lahko identificirala. Lepo mirno plava blizu gladine, ko izdihne puhne vodo v zrak. A se ne potopi globoko. Repa ne pokaže iz vode, plava tako blizu gladine, da na trenutke vidiva njegov hrbet skozi vodo. Res je veličasten. Kmalu je vedno bolj oddaljen – ima malo drugačno smer in izgine iz najinega obzorja v daljavi.

Veter se je dovolj okrepil, da sva lahko ugasnila motor. Proti oceanskemu valu in toku je težko orcati. Največ, kar nama uspe spraviti iz Herona v teh razmerah, je jadranje s kotom navideznega vetra 45°. Čim hočeva bolj ostro v veter, hitrost pade, saj naju valovi zelo ustavljajo. Jadra potrebujejo dovolj trebuha, da imajo moč. Če je navidezni veter 45°, je pravi veter vsaj 60°, verjetno še kaj več.

Nekako nama uspe voziti skoraj v smeri, a se ves čas boriva s tem, ali bova prišla mimo Tenerifa ali ne. Proti večeru večkrat malo zmanjka vetra, pa poje motor, pa veter spet pride, pa ugasnemo ... in tako nekajkrat. Ta trenutek smo dobrih 15 milj oddaljeni od Tenerifa in zdi se, da lovimo nekaj signala.

Lanzarote, playa Papagayo, 203. dan

Že dolgo nisem tako dobro spal. Malo je sicer pomagalo, da sem bil po pasaži neprespan, ampak rahlo zibanje na sidru je bilo to noč odlično. Nič ni zategovalo štrikov od strani, nič niso ropotali kamioni, ki bi se vkrcavali na trajekt, ni bilo velikega svela in niso ves čas spuščali in dvigovali zapornic.

Odločila sva se, da ostaneva en dan tule na sidrišču, saj naj bi bil jutri veter še dokaj normalen in se bo v sredo dalo priti do Arrecifa. Za kasneje pa spet napovedujejo več vetra in velike valove. Čez dan sva malo brkljala po barki, zvečer pa sva imela odličen piknik. Lili se je celo kopala! Imam sliko, pa je ne pusti objaviti, ker ni spodobna. Če se opogumim, grem jutri v vodo malo pogledat 'podvozje'.

Vijak smo namreč zaščitili s CooperCoatom. Muči me to, ker je z ene lopatice barva odpadla in sedaj vijak ni uravnotežen. Pri vrtljajih nad 2000 trese in majčkeno spušča vodo pri Volvovem tesnilu. Bom pogledal, kaj lahko naredim. Tudi sicer ne bi škodilo, če pogledam, ali je spodaj vse v redu. Ker sva dosti po marinah, obstaja možnost, da je pojedlo cinke. To se lahko zgodi, če ima kakšna barka v bližini slabo narejeno elektriko. Pa kolešček za log je treba očistiti, pa pregledati vsise in odstraniti školjke iz njih. Notri se namreč rada ugnezdi kakšna školjka. Ko školjka zraste, je vsis skoraj zamašen. V umivalniku v zadnji kopalnici sem že opazil zmanjšan pretok.

Aja, pa preveriti je treba, če sta vsis in cev za hlajenje osi motorja dovolj lepo prepustna in če ni notri zračnega mehurja. Tako ali tako me pa zanima, v kakšnem stanju je trup pod vodo in malo ga moram očistiti. Naštel sem že toliko, da bi lahko bil cel dan pod vodo, pa ne bi polovico naredil. Sicer pa bomo videli, ali bom sploh imel korajžo, da grem v to mrzlo vodo. Na plaži je sicer nekaj ljudi, ki se kopajo. A večina jih gre raje v vodo le do gležnjev.

Lanzarote, playa Papagayo–Arrecife marina Lanzarote, 204. dan

Tudi druga noč na sidru je bila v redu. Malo je pozibavalo, a ni bilo nič hudega. Zvečer in ponoči je veter občasno dobro zažvižgal, a nikoli ni to trajalo dalj kot nekaj minut. Jutro je lepo in sončno, vetra je malo. Ne najdem nobenega izgovora in se spravim v vodo. Seveda v tankem neoprenu, da ne bo pomote. Dovolj mrzlo zame je že to, da sem s celo glavo pod vodo pri 18 °C in kapuce nimam na neoprenu.

Vijak je precej obraščen in ga z lopatico očistim, kolikor gre. V mrzli vodi namreč nimam veliko sape pod vodo. Malo počistim tudi podvodni del trupa. Je še kar obraščen, ni pa prehudo. Verjetno smo Coopercoat premalo na gladko brusili. Tudi Lili se je kopala (brez neoprena) in to za razliko od včeraj več kot 3 sekunde. Danes imava kratko pot, le 16 milj do Arrecifa. A smer je točno proti vetru, toku in valovom. Bomo že nekako.

Odsidrava brez problema – sidrišče ima namreč precej skal, v katere se lahko zatakne veriga ali sidro. En katamaran zraven naju se je kako uro neuspešno mučil. Ko sva šla, so bili še tam, verjetno so čakali pomoč. Do rta gre odlično, veter je v bok. Potem obrneva na severovzhod, a za čuda je veter skoraj v krmo. Ne vem, kako je to mogoče, a veter je 180° drugačen, kot je napovedano. Jaz se ne pritožujem! Stresem obe krajšavi z glavnega jadra (ob napovedanem vetru 20 vozlov v nos sem startal konservativno z glavnim jadrom na drugi krajšavi), natrimam genovo in gremo.

A hitrost je res majhna, med 2,5 do 3 vozle po GPS-u, hitreje ne gre. Čeprav veter je. Ne dosti, a pribl. 10 vozlov realnega imamo. Res je, da imamo čas, a ker takle veter v krmo ne more dolgo trajati (verjetno je kakšna lokalna posebnost), bi rad naredil čim več poti, dokler je veter še v rit, zato prižgem motor, da nama pomaga. Valovi so kratki, špičasti in točno v nos. Kar dobro nabijamo in valovi nas tako ustavljajo, da kljub jadrom in motorju napredujemo zelo počasi. Očitno je tudi dosti toka proti nama. Pred nama je v daljavi katamaran, ki nekaj motovili. Vozi v vse smeri. Potem vidiva. Velika jata delfinov lovi ribe.

Naredili so velik krog in zganjajo ribe skupaj. Zelo živahno je na površini. Kdo ve, kaj vse se dogaja pod vodo. Delfini puhajo zrak, veliko repov vidiva, a ne skačejo visoko iz vode. Jasno, saj so na misiji. Lovijo ribe. In ribe so pod vodo. Visoko v zrak skačejo, ko se zafrkavajo in igrajo.

Seveda peljeva blizu. Del jate se odcepi in nama pride naproti. Malo se igrajo okrog barke, potem pa odbrzijo nazaj v svoje lovišče. Krasen prizor so dodatno popestrili še ptiči, ki so seveda tudi prišli na gostijo. Razen galebov so bili zraven še eni večji, zelo beli ptiči z daljšim kljunom. Lili verjetno ve, kako se jim reče. Dopolnitev: sem jo vprašal in pravi, da so to strmoglavci. Wikipedija pravi, da imajo čez krila skoraj dva metra. Meni so se zdeli veliki, a ne tako veliki.

Še nekaj časa jadramo z vetrom bolj ali manj od zadaj ali v bok, potem pa se veter obrne v napovedani severovzhodnik. Sedaj imava proti sebi tok, valove in veter. Cikcakati se nama ne da, saj tako ne bi prišel daleč v tako močnem toku. Le še 6 milj je do kardinalne oznake malo pred luko. Dobra ura, si mislim glede na dosedanjo hitrost. A morje si misli drugače. Po dobri uri je najina hitrost 3 vozle, kljub motorju na 2000 obratih, do oznake pa je še 3 milje. Aha, še vedno ena ura. In nabijamo v val in skačemo, ko čez čas spet pogledam, je do oznake le še dve milji, a naša hitrost je le še 2 vozla. Še vedno ena ura. Ali bomo sploh kdaj prišli?

Končno se prebijemo še ti zadnji dve milji in se znajdemo delno zaščiteni z luškim valobranom. Toka očitno ni več, valovi so dosti manjši in hitrost se poveča z 2 na skoraj 5 vozlov. Le veter nama še nabija v nos z 20 do 25 vozli. Maksimalno je bilo 27. Je pa zelo konstanten, brez refulov. Odcikcakamo mimo dveh kruzeric in po kanalu med oznakami v marino. Zunaj oznak so plitvine pod 1 m. Marina je res dobro zaščitena pred swelom in valovi z odprtega. Pred vetrom sicer ni zaščitena, a so pontoni postavljeni tako, da je prevladujoč veter v premec (ali krmo) in ne od strani.

Na finger se veževa s premcem naprej, da imava veter v premec in ne od zadaj. Sicer pa nismo v Sredozemlju, kjer se vsi vežemo s krmo ob ponton. Na ta način imava v kokpitu dobro zaščito pred vetrom in precej več zasebnosti na barki, za vstop s fingerja na bok pa imava tudi stopnice. Tako prijaznega sprejema v recepciji marine še nisem doživel. Punca je res simpatična in je postregla s celim kupom koristnih informacij. Od tega, kje so čendlerije, kje se dobro jé, kam se splača iti v mesu na sprehod, pa do tega, kje so kakšne trgovine z živili in koliko katera trgovina računa za dostavo na barko. Vse pospremljeno z nasmehom in dobro voljo. Preizkusila sva njeno priporočilo za nekaj na hitro pojest v bližini in bila sva zadovoljna. Cena ugodna, kakovost odlična.

Pa še ena zanimivost: ko tole pišem, se nič ne guncamo. Hura. Veter pa veselo žvižga in shladilo se je. Ampak to smo pričakovali in zato sva danes že v marini. Danes imam celo nekaj slik.

Lanzarote, playa Papagayo–Arrecife marina Lanzarote, 205. dan

Dobro in mirno sva spala. Zjutraj se odločim, da se priklopiva na elektriko, a imava 10 A vtikač, marina pa ima večje 30 A vtičnice. Potrebujem adapter. Ker je tako v večini marin se odločim, da si ga ne sposojam več v marinah (kavcija, vračanje ...), ampak da bi imel svojega. Tak adapter prodajajo v lokalni trgovinici 50 m od barke, a jaz ženski 10 A kos in kabel že imam v zalogi. Potrebujem le moški 30 A vtič. Torej, namesto da kupim celo zadevo, bom kompliciral v nedogled in naredil sam isto za 30 evrov ceneje.

Ko pogledam omarico, preden se odpravim v čendlerijo, me sosed pobara, če morda potrebujem adapter. Pravim, da ga bom naredil, pa mi ponudi svojega (jih ima ene par) za vmesni čas. Do junija naj mu ga vrnem. Ta pa ve, kako se projekti na barki lahko zavlečejo. V tankih imava odlično vodo iz La Palme, tule pa je zelo klorirana, zato napeljem Liliki cev direktno v pralni stroj, da lahko pere z lanzarotsko slabšo vodo, pijemo pa boljšo iz La Palme.

Operem še barko in potem se spraviva malo ven. Silim v čendlerije. Lili malo vzdihuje, a gre z mano. Težko zapravljava: v prvi kupim 30 A konektor za 12 evrov, v drugi pa božirko za pol evra.

Tale industrijski del Arrecifa je arhitektonsko katastrofa. Če bi se trudil, mi ne bi uspelo narediti grše četrti. Kot bi iz aviona stresel ulice in hiše, kamor bi padle, tam bi bile. Recimo: širok pločnik se nenadoma konča kar nekje sredi ulice. Naprej ni ne pločnika, niti ni nikjer prehoda čez cesto. Legalno lahko pešci samo obrnejo in gredo nazaj, od koder so prišli. Ali pa ena široka štiripasovnica, ki ima na sredi zelo široko sprehajališče s klopcami in drevesi, po katerem pa se še ni nihče sprehajal, ker tam nič ni. In ta štiripasovnica se nenadoma spremeni v ozko uličico. Čisto brez zveze.

Potem greva v bolj turistični del mesta. Je malo boljše. Poudarek na 'malo'. Tale Arrecife se jim ni povsem posrečil. Še dobro, da otok ponuja toliko drugih lepih stvari. Vseeno je bil dober sprehod okrog mestne lagune, kjer domačini puščajo svoje čolničke, pa do trdnjave in sidrišča poleg trdnjave. Tisto sidrišče je zanimivo. Danes sta bili tam dve barki in se nista nič zibali, pa veter žvižga tako, da je veselje.

Ima pa to sidrišče precej slabih plati in jaz ga nikoli nisem resno jemal kot potencialno sidrišče za Herona: dno je katastrofa in sidro ne drži. Večinoma so po dnu skalnate plošče z nekaj razpokami in kako zaplato z majčkeno mivke čez skale. Čeprav je videti, kot da je sidrišče veliko, je le majhen košček (morda za dve, tri barke) dovolj globok. Večinoma pa je globina pod 1 m ob oseki. Kje natanko boš ob oseki še plaval in kje boš sedel na skali, pa vedo bolj domačini. Pa na tleh je veliko betonskih blokov od opuščenih boj. Skratka: ne, hvala.

Sva pa danes videla kita. No, ne čisto celega, le njegov skelet, ki je razstavljen na koncu mandrača. Sedaj ga uporabljajo golobi in z njega spuščajo v vodo svoje iztrebke. Na kratko: čisto zanimiv dan. Za naprej napovedujejo še močnejše vetrove in valove čez 5 m. Midva bova do nadaljnjega ostala v marini.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Teden je naokoli in na vrsti je nova zbirka neverjetnih dogodkov na vodi, med njimi številne neumnosti, ki jih počnejo ljudje zaradi neznanja, nevednosti ali zgolj zaradi preizkušanja meja mogočega.

V tokratni zbirki videoposnetkov si lahko ogledate:

• pristajanje z prevelikimi pospeški
• gneča na drči
• glisiranje poleg hiš na vodi
• prevelika hitrost - premalo kontrole
• učenje med plovbo

Na Ptuju se je včeraj s finalnimi regatami zaključilo odprto ekipno državno prvenstvo razreda optimist.

V lepem, sončnem vremenu, z jugozahodnim vetrom med 8 in 15 vozli hitrosti, so posadke  odjadrale bronasti finale za ekipe med 9. in 12. mestom, srebrni za ekipe med 5. in 8. mestom ter zlati finale za ekipe na prvih štirih mestih. Po hudem boju so državni prvaki postali jadralci ekipe JK Jadro Koper 1: Alja Petrič, Tarin Pečar, Valentin Štravs, Maj Petrič in Zala Vidmar, drugo mesto je dosegla ekipa JK Burja Izola 1: Mark Rodica, Peter Koprivec, Sara Domenik in Alenka Valenčič, tretje JK Pirat Modri: Ana Planinšič, Svit Dujmovič Sterpin, Vid Magister in Rok Kovačič ,  četrto mesto pa je zasedla ekipa JK Olimpic: Klemen Filipčič, Lara Božič, Žan Ogrizek, Vid Dobrinja in Jean Jakob Veznaver. Predsednik BD Rance Emil Mesarič in generalni sekretar JZS Romeo Podlogar sta jadralcem zmagovalnega podija razdelila medalje, vse štiri ekipe, ki so jadrale zlati finale, pa so prejele pokale.

Sodniška ekipa, v kateri so bili Stanko Užmah, Uroš Žvan, Miroslav Bjelajac, Jernej Kramperšek, Ivan Bračko in Gorazd Dimnik je odlično opravila svoje delo, saj se je na obali obravnaval le en protest. Vse pohvale pa gredo tudi organizatorjem prvega državnega prvenstva, Brodarsko društvo Ranca Ptuj, ki pa so dopoldne pred regato krstili še novo klubsko barko Rancarka2.

Vir: JZS.si

Otok Murter je eden izmed tistih hrvaških otokov, ki je s kopnim povezan z mostom. Del svoje otoške narave je zaradi tega izgubil, še vedno pa je ohranil svoj šarm.

Otok in otočani so večini poznani po ribičih, ki so lovili na območju Kornatov, na njih zgradili majhne ribiške hiše, v katerih so danes odprte gostilne. A Murterani, kot se imenujejo, niso le ribiči. Prebivalci iz kraja Tisno na vzhodu otoka, so bili dobri poljedelci, prebivalci Jezer so znani kot pomorci, domačini iz Betine pa kot izjemni graditelji plovil.

Zgodovina otoka

Murter je v svoji zgodovini zamenjal številna imena. V zgodovinskih zapisih je prvič omenjen v delih Ptolomeja, ki ga imenuje Scardon. Hrvaško ime Srimač je dobil leta 1251. Madžarsko-hrvaški kralj Bela ga je tako poimenoval, ko je določil meje Šibeniške komune. V 14. stoletju otok dobi novo ime. Ker naj bi bila plovba okoli otoka zahtevna, se ga je prijelo imel Insula Mortari. Z leti se je ime počasi spreminjalo in leta 1740 skrajšalo na današnje ime otoka Murter. Nekateri menijo, da je ime otoka povezano s smrtjo, a obstajajo razlage, da ime izvira še iz antike. Mortarium je namreč iz kamna izdolbljeno korito, ki se je uporabljalo poleg preše za stiskanje oliv in izdelavo oljčnega olja.

Antično mesto Colentum je prva omemba kraja na toku Murter. Stal je pod hribom Gradine na območju današnjega kraja Murter oziroma marine Hramina. Mesto je svoj razcvet doživljalo za časa vladavine rimskega cesarje Nerona. Mesto je bilo tipično antično. Imelo je cisterno za vodo, hiše z nadstropjem, terme ter tlakovane ozke ulice. V 2. stoletju naj bi mesto oropali gusarji in ga porušili. Obstaja tudi možnost, da je otok prizadel potres, zaradi katerega se je mesto porušilo. Natančnih zapisov niso našli. Del mesta je bil kasneje obnovljen, a nikoli ni doživel ponovnega razcveta.

V srednjem veku so Murter poselili Slovani. Nastali sta dve mesti. Villa Magna (Velika Vas) današnji Murter in Jezera. Kraja Betina in Tisno sta nastala kasneje v času osmanskih napadov. Ker je bil otok dostopen zgolj z ladjami, se je razvijal na poseben način. Na območju današnje Hramine so že v srednjem veku zgradili ogromno marino, ki naj bi bila v tistem času največja na Jadranu. V njej naj bi bilo privezanih največ lesenih ladij in največ ladij s tradicionalnimi jadri.

Otok danes

Murter je danes turistično mesto. Most, ki ga povezuje s kopnim, zagotavlja enostaven dostop in neodvisnost od trajektnih povezav. Zato se je razvil v priljubljeno turistično destinacijo. Na njem so na voljo številne počitniške kapacitete. Od hotelov, apartmajev in kampov. Romantična primorska mesta, ki so se razvila ob bolje zaščitenih zalivih, so center dogajanja na otoku. V njih so nastale tudi tri velike marine, zaradi česar je otok izjemno zanimiv tudi za navtike. Poleg varnih marin pa ima otok tudi številne zalive, kjer je možno varno sidrati ali pa se celo privezati na obalo v posameznih lukah. Oglejmo si, kje vse se je možno varno zasidrati ali privezati na otoku.

Plovba

Če našo pot po otoku začnemo pri znamenitem mostu v Tisnem, se lahko privežemo bočno na utrjeni obali južno od mostu. Obala je obnovljena in omogoča privez vse do luke Tisno, ki pa je namenjena komunalnemu privezu. V neposredni bližini, le skok čez cesto in že ste v centru dogajanja. Številne restavracije, bari in trgovine ponujajo vse, kar boste potrebovali. Približno miljo južno je kraj Jezera z marino Jezera. Marina ima več kot 200 privezov. Večina je zasedena s plovili, ki so na letnem privezu, a je tudi sredi sezone možno dobiti prost privez. Privez v marini si lahko zagotovite s spletno rezervacijo kar na Jezera. Marina je dobro opremljena. Ima restavracijo, bar, navtično trgovino in bencinsko črpalko. V njeni neposredni bližini so številne restavracije, bari in trgovine ter pestro poletno dogajanje.

Če plovbo nadaljujemo v smeri proti jugovzhodu otoka Murter, priplujemo do zaliva Gušica, ki z vzhoda ščiti otok Bošnjak. Zaliv je izjemno priljubljen. V njem so poleti zasidrana številna manjša plovila, ki so prišla zgolj na dnevno kopanje. V večernih urah ga večina zapusti in sidranje v zalivu bo mirno. Nekoliko bolj miren je zaliv Sveti Nikola, na jugozahodni strani otoka. Je zelo priljubljen med navtiki, saj nudi zelo dobro zaščito pred vetrovi. V zalivu je možno sidrati, krmo pa je možno privezati na obalo.

Slabi dve milji v smeri severozahoda je izjemno priljubljen zaliv Koširina. V zalivu je velik kamp. Ker pa je zaliv velik, boste v njem vedno našli primeren od obale dovolj oddaljen prostor, kjer se boste lahko varno zasidrali in prenočili.

V severnem delu otoka sta na njegovi zahodni strani zaliva Slanica in Podvršak. Slanica je nekoliko manjši in nudi manj zaščite pred vetrovi, medtem ko Podvršak s svojim polotokom nudi zaščito na eni strani pred severnimi in vzhodnimi vetrovi, na drugi pa pred južnimi in vzhodnimi. Dno je povsod peščeno in sidro drži dobro.

Plovbo okrog otoka lahko nadaljujemo skozi ožino me otokoma Murter in Prišnjak, na katerem stoji svetilnik Prišnjak, ki je bil postavljen davnega leta 1886.

Plovbo okrog otoka in proti Hramini moramo nadaljevati skozi kanal med otokoma Murter in Žminjak. Med otoki Murter, Veli Vinik, Tegina in Mali Vinik so globine pod 1 m. Zato je treba zapluti povsem na vzhod in proti marini Hramina vpluti s severovzhodne smeri, med otokom Tegina na naši desni in rtom Gradina na naši levi. Marina Hramina ima več kot 370 privezov. V poletnem času jo lahko rezervirate in si zagotovite prost privez kar preko spleta na povezavi Hramina. V njej so restavracija, trgovina in bencinska črpalka. V južnem delu zaliva je kraj Murter, kjer so številne restavracije, bari in več samopostrežnih trgovin. Peš se lahko sprehodimo do marine Betina. Loči ju le polotok Gradina. Če nameravate vpluti v marino Betina, pa ne bo odveč nekaj previdnosti ob vplutju. Vanjo je treba vpluti med zelenim svetilnikom Betina G in rdečim Betina E3209. Globina med zelenim svetilnikom in otokom je pod 2 m in vplutje v napačnem delu se ne bo končalo dobro. Tu vsako leto naredi napako več navtikov, ki nasedejo. Potrebno bo reševanje. Iz marine Betina lahko plovbo nadaljujemo v smeri proti jugu in zaplujemo v Murterski kanal. Na naši desni bomo takoj opazili mesto Betina z luko Betina, ki nudi privez za približno 20 plovil. Luko obdajajo številne dalmatinske restavracije z dobro lokalno ponudbo.

Miljo južneje v Murterskem kanalu je zaliv Plitka Vala. Že samo ime pove, da je zaliv plitek. Globine so pod 2 m in z jadrnico bomo morali sidrati pred zalivom. Za jadralce je bolj primeren zaliv Lovišča, kjer so globine med 2 in 10 m. Dno v zalivu je peščeno in sidro drži dobro. Nasproti zaliva Lovišča je majhna marina Tisno, v kateri je 30 privezov. Krog okrog otoka Murter sklenemo pri mostu Tisno. Most se v sezoni odpira dvakrat dnevno, ob 9.00 in ob 17.00 uri. Globina v kanalu je 2,4 m. Zunaj sezone most dvignejo le trikrat tedensko ob 9.00 uri. Plovbo skozi kanal si lahko ogledate na tej povezavi.

Videoposnetki marin, luk in zalivov posneti iz zraka

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Naslov starega YU filma (orig: Ne okreči se sine), ki je drugačne zvrsti od mojega namenjenega naslova, me je spodbudil k naslovu mojega današnjega bloga. Zakaj? Zato, ker ko pripravim barko na dvomesečno počivanje, ko bo samevala med drugimi barkami na kopnem, je slovo vedno težko od nje. Nekako me to slovo, ki se je zgodilo kar nekajkrat, spominja na dan, ko sem šel v vojsko in sem se tisto noč poslovil od svojega dekleta. Vedno visi v zraku vprašanje, a me bo le (po)čakala? Na barko sem navajen, to je moj dom, to je moj drugi del mene. Bo vse kot mora biti?

Barko pripravim na ta dolg počitek, potem zaprem vrata, zaklenem, vse še enkrat pregledam, pregledam ciklonske trakove, če so res dobro pritrjeni na tla, preverim dodatne vrvi, vse ostalo kar je potrebno in grem. Do sedaj me je barka vedno počakala takšna, kot sem jo zapustil, pa saj me bo tudi tokrat, vem. Le enkrat me je pošteno skrbelo, ko sem imel še barko na Karibskem Martiniku, takrat pa sta se po Atlantiku podili dve ženski, Irma in Maria. Prva je obšla Martinik, a je opustošila le druge otoke, kot opustoši vse za sabo ranjena ženska ob ločitvi od svojega moža. Druga je dosegla severni del Martinika, a na srečo v marini ni naredila prevelike škode. Indigo je odnesel z rahlimi praskami in poškodovano pripono.

In jaz sem odšel, se obrnil in jo zagledal na kopnem, privezano, kot da sem mazohist. Spomnil sem se pregovora oz. modre misli, ki pravi nekako tako: »Ladje so v pristanu varne, toda niso zgrajene za ta namen.« Težko je ko se posloviš od svojega doma in odhajaš nekam samo na obisk. A drugače ne gre.

Odšel sem na letališče in iz Noumee odletel na odročno otočje Vanuatu, a to je bila še edina povezava, ki sem jo takrat lahko dobil. Po 12 urnem čakanju na priročnem letališču, se le odpravimo z nekaj domačini in turisti proti Sydneyu. Spet 11 ur čakanja na tamkajšnjem letališču. Vmes med polnjenjem telefona srečam dva slovenska fanta, ki sta tudi polnila telefon in eden pravi drugemu: »Ej, a ni to un stari, ki je bil zadnjič na RTV?« Potem steče začetna komunikacija, dolg pogovor, skupen selfi in ona dva gresta na svoj let, jaz sedem na letalo kitajskega prevoznika in se v zraku 10 ur cijazim do kitajskega letališča Guangzhou. Spet nekaj urno čakanje na notranji let in potem sledi nekaj urni polet do letališča Urumqi, kjer me pričakata sneg in -17 °C. Brrrr…. Jaz tako vroč v kratkih rokavih, potem pa naenkrat podhladitev. Že tako me ubija klima v letalih. Spet nekaj urno čakanje pri Kitajcih in spet 8 urni let do Dunaja. Tam me kombi prevoznik pusti čakati nekaj ur in končno po 86 urah potovanja od vrat do vrat, ves utrujen in premražen (zdaj že precej prehlajen) stopim na zemljo te naše lepe podalpske deželice.

Še dobro nisem zadihal mrzel slovenski zrak, že me kličejo iz Nove Kaledonije in mi povedo žalostno novico, da so mi razbili vhodna vrata na barki, vdrli v njo, ter da naj se povežem z nekom, da mi pogleda, kaj mi manjka in koliko je škode ter da nekdo namesto mene na policiji naredi zapisnik. No ja, živemu človeku se tudi to zgodi. Prvič… in kot pravijo, vse s svojim namenom. Tolaži me le to, da v tej noči Indigo ni bil edini. Še štiri barke so doživele podoben kolaps. Pokličem Norvežana, ta mi pogleda barko, poslika in ugotovim, da skrivališča z »grab bagom«, nepridiprav ni našel, torej so manjše komunikacijske zadeve kot sta oba satelitska telefona, ploter, pametni telefon, daljinci, itd,… ostali na celem. Po fotkah sodeč, je odstal v barki tudi Rainman, vse ostalo je nadomestljivo. Odnesel je le ročno uro A700, podvodni fotoaparat in seveda tudi sinovo darilo, fotoaparat Olympus za dnevne posnetke. Verjetno je odšlo z njim še kaj, kar sedaj preko fotografij ne vidim. Norvežan mi bo naredil nova vrata in popravil bo nastalo škodo ter naredil prijavo namesto mene. Če bo ostalo samo na tem, bo še v redu in zaradi tega ne bom odletel na vrat na nos nazaj.

Nekaj kratkih tednov ostajam tukaj, ta čas imam nekaj predstavitev knjig, nekaj predavanj, tudi na Hrvaškem, nekaj je rezervacij za predavanja, a vse postavim na spletno stran, nekaj dni pred izvedbo le-teh. Še vedno je kar nekaj prostora za predavanja ali za knjige. Tudi teh je še nekaj na zalogi, žal pa je prva že pošla.

In za konec  še ena od tistih žalostnih zgodb, ki se končajo srečno, a vseeno  za vsakega skipperja tragično. Potopila se je še ena Slovenska jadrnica Lady Ivana, barka mladega Slovenskega skipperja Walterja Terška. Danes sva se pogovarjala po telefonu in saj ne vem, kdo od naju ni mogel dojeti, kaj se je pravzaprav dogajalo, kaj se je zgodilo. Oba polna čustev, oba polna še tistih svežih zadev, čeprav se je vse skupaj dogajalo pred več kot mesecem dni in Walter se je odločil, da šele danes spregovori o tem. Med jadranjem iz Kanarskih otokov proti Kapverdskim otokom, se mu je nekje na sredi poti odlomilo krmilo. Ker je imel v tem slabem vremenu za sabo tudi vodno oz. viharno sidro, se je je jadrnica nagnila in zajela vodo, na koncu pa tudi počasi potopila. Kot sam pravi, »rešil je svojo neumno rit« s kopanjem v mrzlem Atlantiku  in na srečo je ravno takrat priplula mimo velika ladja, ki ga je rešila iz te, za vsakega kapitana težke situacije. Lady Ivana je odšla na dno, Walter pa nazaj na Kanarske otoke. Danes mi je po telefonu zatrdil, da ne bo odnehal, ko kupi naslednjo barko, gre po začrtanem cilju in si želi sanjati svoje sanje. Srečno Walter!

Kako je Walter Teršek doživljal brodolom lahko preberete v članku: 10 m svobode: Brodolom 2. del

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Nov luksuzen trimaran Dragonship 80 je oblikovalo podjetje Pi Yachts v sodelovanju z McPherson Yacht design. Novinec bo v dolžino meril 80 m. Namenjen bo petičnim gostom, ki bi radi pluli elegantno, kot se spodobi za super jahto, a vseeno s pridihom športnega jadranja.

Trimaran bo dolg 80 m. Izdelan bo iz aluminija in bo imel pet krovov, tri jambore in krila namesto jader. Njegova jadra oziroma krila bodo uporabila podobno tehnologijo, kot jo uporabljajo v tekmovanju AC72 (America's Cup 72). Krila bo možno obračati in pri vsakem vetru in kotu jadranja doseči optimalen izkoristek.

Kadar ne bo vetra, se bo plovilo poganjalo s pomočjo električnih motorjev. Baterije se bodo polnile ves čas s pomočjo solarnih celic. Čeprav na plovilu ne opazite nobenih solarnih panelov, je v resnici polno solarnih celic. Vse so vgrajene v blago jader – kril.

Tretja posebnost, ki je ne smemo prezreti, pa je prilagodljiva širina trimarana. Med plovbo je plovilo široko 30 m. Ko bi priplulo v pristanišče, bi imelo izjemne probleme s pristajanjem na obalo, saj bi zelo težko našli dovolj prostora zanj. Običajne jahte te dolžine v širino merijo le polovico. Da bi se izognili težavam, bodo trimaran izdelali s posebno tehnologijo, ki bo omogočila, da se bosta stranska čolna približala sredinskemu in plovilo se bo močno zožilo na vsega 20 m.

Trimaran je resnično namenjen luksuznemu križarjenju. Ima zgolj 6 kabin z 12 ležišči. Posadka, ki bo skrbela za udobje, pa bo imela 17 članov.

V arktičnem delu Norveške se je sprožil neverjeten plaz, ki je v morje odnesel dobršen kos zemlje in osem hiš.

Jan Egil Bakkedal si je ravno pripravljal sendvič, ko ga je zmotil neverjeten hrup. Opazil je, da se je sprožil plaz. Vzel je kamero in s sosednjega hriba posnel dogajanje. Plaz se je sprožil v bližini mesta Alta na severu Norveške. S seboj je odnesel osem hiš. Plaz je v širino meril skoraj 800 m v višino pa je meril približno 40. V plazu se k sreči ni poškodoval nihče. V morje naj bi odneslo zgolj enega psa, ki pa mu je uspelo priplavati nazaj na obalo.