Novice

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Končno mi je prekipelo čakanje na dvig jadrnice v marini Lanzarote. Pošteno sem se sprl s šefom internacionalne marine, ki ne zna niti malo angleško, in mi je zato pri pogovoru s prevodom pomagala Tanja z Amsterdama, ki sicer živi na tem otoku in govori kar šest jezikov, medtem ko njen šef govori le špansko. Pogovor je potekal tako, da sem jaz stal na sredini, na moji levi je bil šef marine, na desni pa Tanja. Pogovor se je stopnjeval do točke, ko mi je dokončno prekipelo in sem Tanji rekel, naj dobesedno prevede, da je totalen nesposobnež in še kaj ... Tanja je začela prevajati, se nato ustavila in me vprašala, ali naj prevede tudi to. »Seveda!« sem ji pokimal z glavo in opazoval njegov obraz, ki se je drastično spremenil. Ogorčen je začel razlagati, da kaj takega še ni doživel, pa sem mu mirno odgovoril, da tudi jaz še ne. Že dva meseca čakam v marini na dvigalo za barko in dvigalo za jambor!? Njegov uslužbenec, vodja ladjedelnice, bi mi moral dodeliti datum, pa verjetno ni in ni utegnil, saj je ves čas posedal po kafičih marine in se napajal s kavo. Ime mu je bilo Kristjan in bil je celo mlajši od mene. Kasneje sem izvedel, da čisto vsi na tem otoku pridejo na take službene položaje samo preko vez. Kristjan je dobil to službo zato, ker je njegov oče zobozdravnik zdravil zobe lastniku marine in vsej njegovi družini. Tanja je naslednji dan pristopila do mene in mi povedala, da je globoko v sebi uživala pri prevajanju, saj kaj takega lastniku marine še nikoli ni nihče rekel, čeprav si natanko to zasluži. Dala mi je kontakt marine Rubicon na drugi strani otoka, kjer dela njena prijateljica Elsa, prav tako doma iz Nizozemske.

Z avtobusom sem se odpeljal v Marino Rubicon, kjer sem v 20 minutah dobil termin za dvigalo jambora in dvigalo barke. Jambor je bilo treba namreč dvigniti zato, ker so mi v Geroni nov jambor postavili narobe, pa sem to želel urediti na tej strani Atlantika, kjer so cene še nekako sprejemljive. Po treh dneh sem tako zapustil marino Lanzarote in se prestavil v Rubicon. Čez noč sem na pomolu pospravil vsa jadra in vse vrvi, odstranil bum, odvil vse pripone in navijalne sisteme. Zjutraj sem se tako samo prestavil na pomol, kjer me bo čakalo dvigalo. Vse skupaj sem pospravil v barko in ostalo mi je le toliko prostora, da sem se lahko ulegel in odpočil, v kuhinji pa pripravil jutranjo kavo. Ves preostali prostor na barki je bil popolnoma zapolnjen. Ob 8. uri naj bi bilo dvigalo na pomolu in ob 9. uri bi lahko barko že dvignili iz vode na suho brez jambora. Dvigala ni bilo od nikoder in na koncu sem zaspal ves utrujen kar na klopci pred pisarno. Dvigalo je prispelo ob 14.30 in barka je bila ob štirih popoldan končno na suhem. Nato se je začelo delo. Ob misli na kup dela me je bolela glava. Bil sem sam, dan pa dolg le 24 ur. Vsa orodja, kar sem potreboval, mi je posodil prijazni lastnik ladjedelnice Avgusto, ki mi je preskrbel tudi vse rezervne dele. Zamenjal sem celo osovino in manšeto, nacentriral motor, popravil nosilce, ki so bili polomljeni že od Malage, zategniti je bilo treba tudi vijake na kobilici, saj je bila popolnoma razmajana. V barko je bilo vgrajeno tako malo materiala, da ko smo jo postavili na stojalo, se je vse skupaj upogibalo. Kaj takega še niso videli, jaz pa sem jim razložil, kako škrti so Slovenci, češ: poglej, iz komaj kaj materiala so naredili jadrnico. Ravno toliko, da voda ne pride čez kalup.

Po štirinajstih dneh trdega dela in prehranjevanja s prahom antifaulinga smo barko znova postavili v vodo. Vse je bilo tip top: preverjena kobilica, krmilo, vsi ventili itd. Tudi krma barke je bila ojačena zaradi tolčenja valov na sidriščih. Augusto mi je naredil uslugo in mi zastonj preveril vitalne dele barke z nekakim rentgenom: preveril je kobilico, ali so vijaki trdno zasidrani in preveril je tudi krmilni list. Vse je bilo urejeno, le še jambor postavimo. Edina firma, ki je imela na tem otoku dvigalo, se 14 dni ni javljala na telefon. Na sidrišču sem tako čakal brez jambora, izgubljal živce in veselje. Zmanjkovalo mi je že denarja, ki sem ga razporedil za porabo max 10 evrov na dan. Še za 150 dni s tem načinom življenja, ki mi je po dveh letih že nekaj normalnega. Pa vendar: negotovost in čakanje na dvigalo mi je presedalo. Obstal sem na mrtvi točki čakanja. Na pomolu sem opravljal kakšna malenkostna opravila in ker smo se v marini dobro razumeli, sem jim pomagal razstavljati in postavljati jambore ter varil razne dele inoxa v njihovi delavnici. Ladjedelnica je postala moj dom in čeprav nisem imel barke privezane na pomolu, ampak na sidrišču, sem dobil ključe od majhne delavnice, kjer sem lahko delal vse do 10. ure zvečer, imel pa sem na voljo tudi wc in tuš. Ko smo le postavili jambor, sem bil presrečen kot še nikoli in spet sem imel polno dela. Namestiti je bilo treba vse vrvi in pripone, medtem pa sem čakal na rezervni del za sprednji navijalni sistem. Čakanje se je spet vleklo, tako da sem obupal in del izdelal sam. Kot darilo sem dobil od Augusta anteno za AIS ter vso napeljavo in inštalacijo, po polovični ceni pa še AIS.

Naslednje jutro sta me obiskali prijateljici Maria in Andrea in skupaj smo odpluli nazaj v marino Lanzarote, kjer je moj prijatelj Lolo praznoval rojstni dan. Od tam sem naslednji dan nameraval odpluti proti Cape Verdom. Toda naslednji dan sem se zbudil ves prepoten, z visoko vročino in nesposoben za karkoli, kaj šele za nadaljevanje poti. Maria je štiri dni skrbela zame in če kdaj rečem »Marija, pomagaj«, zdaj vem, da je to čisto mogoče.

Ko sem se le pozdravil in ko je bilo vse pripravljeno, je bil čas za odhod. Kar s težkim srcem sem se odpravil na svojo barko. Pred barko se je zbralo kar nekaj prijateljev, ki so mi prišli zaželet srečno pot. Na vrhu betonskega pomola pa je stala Maria, ki je samo dodala: »Nice to meet you!« To je bil isti stavek, ki sem ji ga rekel, ko sva se spoznala.

Vrv je padla na pomol, barka je zapustila svoje mesto v marini in kmalu je vse ostalo za menoj, tudi roza Mariin pulover je postal samo še pika na obali. Tisti trenutek sem se odločil, da se nikoli, nikoli v življenju, ne bom več ustavljal na enem otoku ali mestu za toliko časa. »To je že drugič!!!« sem si rekel, prej Torriveja, kjer so me sprejeli takšnega, kot sem in sem se počutil odlično, in zdaj na tem otoku, kjer sem spoznal toliko dobrih in prijaznih ljudi.

Izplul sem 2. decembra ob 16. uri. Vremenska napoved je bila sprejemljiva: veter stalno med 6 in 9. Počutil sem se odlično. Na barki sem imel dovolj vode in hrane vse do J Amerike in ves čas sem premišljeval, ali bi se sploh ustavil na Cape Verdih. Kakorkoli, moral sem pluti proti njim in kurz sem nastavil točno na Mindelo. Vse dokler ne bom 100 nm pred otočjem, se lahko odločim, v katero smer bom plul. Do takrat pa bova le jaz in ocean.

Barka je drsela po valovih kot nikoli prej. V zadnjem mesecu sem iz barke odstranil vse mogoče stvari, ki jih nikoli nisem rabili in ki si jih tudi nisem želel več voziti s seboj. Zato sem sosedi Marti, ki je pripravljala svojo barko in trdo garala, saj sama ni imela prav veliko denarja, pustil prav vse: stari life raft, 40 m verige, pečico, vrvi, bokobrane, nekaj starih jader, polno kuhinjskega pribora, saj sam nisem potreboval več kot en kozarec, ene vilice, eno žlico, en nož in dve posodi za kuhanje. Barka je bila lažja kot kadarkoli in končno mi je uspelo delati povprečje 7 vozlov na 24 ur brez najmanjšega napora.

Zjutraj sem bil že mimo Fuerteventure in od tu naprej ni več nič vse do otočja Cape Verde. Veter je končno nehal spreminjati smeri. Sedaj samo naravnost 700 nm! Vsako jutro sem jadra dvignil, kolikor je dopuščalo, čez noč sem jadral bolj umirjeno z glavnim jadrom, po navadi drugo krajšavo, da sem genovo lažje in predvsem hitreje reguliral. Vsako jutro so me lovili deževni oblaki, ki so me pošteno namočili, zato sem čez dan sušil obleke na palubi. Vse bližje ekvatorju sem prihajal in sonce je hitreje vzšlo in zašlo. Stalno so me spremljali delfini in na vsake toliko časa sem slišal v bližini barke kita, kako je sopihnil vodo. Po navadi se je to dogajalo proti večeru ali sredi noči, da me je prebudil, ko sem spal v kokpitu. Jasne noči, polne zvezd, ki so krasile nebo – počutil sem se, kot da ni na svetu nič drugega, le jaz, ki potujem na konec sveta, morje, zvezde, delfini in ta kit.

Vsak dan zapišem prevožene milje, na vsake 4 ure zapišem pozicijo barke in smer vetra, preverim vremensko napoved in računam, koliko bi rabil do obale v kakršnemkoli primeru. Računam smer toka in smer valov. Plul sem že mimo rta, kjer se konča Zahodna Sahara, vendar vse to je bilo več kot 200 nm daleč. Veter se je dvignil na 9 in že ob 5. uri popoldne so bila jadra skrajšana na vse krajšave. Sedel sem v kokpitu in premišljeval o viharnem floku in stalno opazoval hitrost vetra ter hitrost barke. Spet so me prišli pozdravit kit in delfini. Čas je bil za pozno kosilo in pripravil sem si mojo specialiteto – tunino in ne več tako mehak kruh. Preverim na AIS, okoli mene ničesar. Preverim še pozicijo barke. Opazim, da me tok zanaša proti zahodu, zato nastavim kurz 10 stopinj bolj proti vzhodu, saj nočem, da zaradi toka zgrešim otočje, kajti medtem sem se le odločil, da se bom na Cape Verdih ustavil.

V kontaktu sem s svojo mamo in sestro, ki ima danes rojstni dan, saj je 7. december. In preko Garmina mi pošlje sporočilo: »Lansko leto sva bila za moj rojstni dan skupaj, pogrešam te in želim, da bi bilo letos isto.«

»Ne skrbi sestra, bova pa naslednje leto spet skupaj, sedaj sem tu na barki, plujem po Atlantiku in sem srečen in tudi ti bodi, saj je tvoj rojstni dan, se ti javim še kaj, lepo praznuj.« 

Medtem ko sem ležal v postelji in se skušal malo odpočiti, sem slišal močan pok, ki pa se mi tisti trenutek ni zdel prav nič sumljiv, saj je barka stalno pokala in škripala.

»Kaj pa vem, po navadi so vrata ali podnice ...,« si mislim, se obrnem, zakopljem glavo v vzglavnik ter zadremam nazaj. Zbudim se kakšno uro kasneje in čas je, da zapišem pozicijo, preverim hitrost in veter, ter se sprehodim po palubi. Veter se še vedno ni ustalil, njegova moč še vedno narašča, jadram s prijaznimi 35 in valovi točno od zadaj, kar barko pošteno nagiba sedaj v levo in sedaj v desno. Navigacijska zelena luč osvetljuje razburkano morje, iz katerega skačejo delfini, ki so v zeleni luči videti bele barve. Uživam v jadranju, opazujem, kako se noči, visoko na nebu so še vidni oblaki, in zdi se, da prihajajo vsi prav k meni in mi sledijo z vseh strani. Tangun sem že zdavnaj pospravil in v primeru, da se veter dvigne na 40, bom genovo pospravil in odvil viharni flok. In to sem naredil kakšno uro kasneje. Okoli 11. ure zvečer pa se mi je pred očmi podrl ves svet! Barka se je začela vrteti kot pirueta. Takoj sem vedel, kaj je vzrok, saj se mi to ni naredilo prvič: krmilo! Pa vendar sam sebi nisem mogel verjeti. Preklel sem vse, kar je na tem svetu, vse, kar še bo, in vse, kar je bilo. Valovi so se zapirali iz strani v bok barke, da se je barka nagibala močno v morje, jaz pa sem medtem privezan na jamboru vlekel glavno jadro iz zadnje krajšave in ga povil na bum z vrvjo, tako da je nehalo plapolati. Valovi so tolkli v krmo barke tako močno, da se je cela barka tresla, kot si nikoli nisem mogel predstavljati, da se sploh lahko trese. Stopil sem na spojler barke in se skušal z nogo dotakniti krmila, vendar s tem nisem naredil prav nič, razen tega da sem se pošteno urezal na odlomljeno osovino. Vrgel sem vrv v vodo in se je prijel, skočil v vodo, da preverim, ali je to mogoče, saj sam sebi nisem verjel, da sem spet ostal brez krmilnega lista. »Pa saj je nemogoče!!!?« Tisti trenutek mi je bilo vseeno za življenje. Skok v vodo bi bil lahko usoden, sploh s krvavečo rano – mogoče ti sledi morski pes, ki se prehranjuje s hrano, ki jo odvržeš v morje, ali pa bi se le po naključju pojavil tam. V mislih si rečem: »Kakršno srečo imam jaz ..., bi ga bil prav vesel, saj bi me rešil vseh muk, kajti točno vem, kje sem in kaj sledi.«

Barka se še vedno nagiba, krma tolče v vodo in tudi spojler je že počil. Barka ni rabila prav veliko udarcev. Pohitim z viharnim sidrom, ga vržem v morje, a spojler še vedno tolče, hitrost barke s tokom in valovi je bila 2 kn in to v prav »prisrčni« smeri proti sredini Atlantika. V primeru, da bi barka zdržala vse te udarce, bi bil na Karibih zagotovo enkrat do februarja.

Kaj narediti? Preverim AIS in iščem kakršnakoli plovila. Tisti trenutek jih ne najdem nikjer. Nato pošljem tisto, kar nikoli nisem hotel, niti si želel, da bi bilo to potrebno – DISTRESS, ki se pošilja in pošilja ... dokler ga nekdo ne sprejme.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

San Sebastian, 193. dan

Danes občutno manj piha kot prejšnje dni. Zdi se, da se vreme malo umirja, in da bova jutri lahko odplula na La Palmo. To je točno po planu, saj sva marino pred enim tednom plačala do jutri. Razmere ne bodo idealne, a bodo razmeroma ugodne za prečenje. Upam, da ne bo preveč severne komponente v vetru, saj si ostre orce res ne želim. Na boljši veter bi lahko čakal še tedne. Ko sem včeraj zapisal, da me noben od krajev ni posebej navdušil, sem seveda mislil le na naselja. Naselja niso nič posebnega. Je pa narava zato toliko bolj osupljiva. Res je prav vsak otok med Kanarskimi drugačen od drugih in vsak navduši s čim novim.

Špancem moram priznati, da se trudijo, da se turisti tu počutijo dobro. Za to poskrbijo med drugim z dobrimi cestami (za otoške razmere) in velikimi zaščitenimi naravnimi parki, kjer je vse podrejeno ohranitvi narave in čim bolj prvobitni flori in favni. V ta namen so zgradili kilometre in kilometre dobro označenih planinskih poti. Po Gomeri bi lahko hodil nekaj tednov, pa ne bi prehodil vseh poti.

Ob cestah so počivališča na lepih razglednih točkah. Na ta način ljudje ne rinejo z avti v gozd, saj ni treba, če so povsod urejeni parkirni prostori s smetnjaki. Da se izognejo nevarnosti kurjenja ognja na prostem, so uredili prostore za piknike, kjer so postavljena zidana kurišča in klopi in mize. Vse to pa je na voljo vsakomur brezplačno. Danes sem prilepil nekaj slikic z lepega prostora za piknik, kjer bi lahko imel žurko za 50 ali sto ljudi, če bi želel.
Ima lepo teraso, pod njo pokriti del (bolj za zaščito pred soncem kot pred dežjem, saj dežuje bolj malo), urejeno ločeno zbiranje odpadkov, tam je celo voda in elektrika in ne le kurišča za raženj, ampak celo prava pravcata krušna peč. Očitno oni turistično takso in davke uporabijo v korist turistov. Pa tudi domačini precej uporabljajo to ponudbo.

Jutri je torej pred nama plovba do La Palme. Otok leži severozahodno od Gomere in do tja imava dobrih 50 milj poti. Upam, da tok (ta je s severa) ne bo premočan in da bodo valovi znosni, saj pričakujem, da bo treba kar malo orcati. Bolj, kot bova pozna, bolj ostro orco bova tolkla. Vsaj po napovedi. Kaj pa se v resnici dogaja v okolici tako visokih gora, kot so tule, je pa meni nemogoče napovedati.

Danes sem izvedel, da je na La Palmi karneval, ki je znan daleč naokrog, zato sem poklical marino in poskusil rezervirati. Ni bilo enostavno, saj sicer mirna in mala marina jutri pričakuje naenkrat 50 plovil. Komaj sem ga prepričal, da je sprejel rezervacijo, saj so polni. Upam, da ne bomo na vplutje čakali več ur kje zunaj na 30 vozlih vetra...

Gomera: San Sebastian–La Palma: Marina La Palma, 194. dan

Vstaneva zgodaj, še v trdi temi. Veter se bo namreč čez dan obračal od severovzhodnika proti severniku in kasneje, kot greva, težje bo. Spijeva kavo, pojeva ene kosmiče, potem pa zaprosiva za prehod skozi luko. Timing je bil idealen, Fred Olsen je ravno odhajal in midva za njim. Ko zapeljeva okrog luškega valobrana, vzide sonce. Pričakujeva, da bo prvi del poti neugoden, saj med Tenerifom in Gomero vedno močno vleče. Več tisoč metrov visoke gore povsem zmešajo veter.

Motorsailava proti severu in čeprav je napovedano 10 vozlov s severovzhoda voziva na levih uzdah. Se pravi, da je veter s severozahoda. A to je lokalni obrat vetra zaradi visokih hribov na otoku. Hitrost in smer se precej spreminjata, a dosti čez 20 navideznega vetra k sreči ni bilo. Ko se prebijeva mimo rta, se veter obrne in jadramo na desnih uzdah. Usmeriva se proti cilju. Poskušava pridobiti nekaj višine, zato ne jadrava naravnost v cilj, ampak v loku malo bolj proti severu. Ta poteza se nama je kasneje zelo obrestovala.

Valov je po napovedi 2 do 3 m, a velik del tega je swell. Prva ura je težka, saj so valovi povsem zmešani. Oceanski val se meša z valovi odbitimi od Gomere in tistimi odbitimi od Tenerifa. Na to pride še vetrni val. Skratka malo mešano. Nikoli ne veš, od kod ga boš dobil in gibanje po barki je zelo neprijetno. Ko se oddaljimo od Gomere, postane veter bolj stabilen in valovi bolj urejeni. Seveda je orca, kaj sem si pa mislil. A gre lepo in dokaj hitro v pravi smeri. Ne smem se pritoževati. In ni ostra orca, tako bolj 50 do 60 stopinj navideznega vetra imamo. Tako lahko jadramo kljub valu. Prometa je ravno toliko, da nam ni dolgčas. Dva trajekta vozita sem in tja, nekaj jadrnic vidimo na obzorju in še ene par na AIS-u. Ena je hitrejša od nas. To jasno vidim na AIS-u, saj se nam vztrajno bliža. 

Natrimava jadra v nulo in žrtvujeva nekaj udobja, da pridobimo nekaj desetink vozla. Ne lovijo nas več. Kasneje skrajšava glavno jadro, da nismo preveč nagnjeni, hitrost ne pade preveč, le Expresso (tako se jadrnica imenuje) se nam prav počasi bliža. Verjetno bomo na cilju skoraj istočasno. Veter je zdržal in se celo držal napovedi. Vsi, ki niso vozili v loku, so ostali daleč zadaj, saj so pred La Palmo imeli težave z vetrom v nos. Heron pa je suvereno vozil proti cilju, medtem ko sva na premcu gledala veliko jato atlantskih delfinov, ki so naju prišli pozdravit in so se prerivali v premčnem valu. Večino dneva sva imela med 10 in 15 vozlov vetra, kar je za orco ravno prav. 

Pred luko spustiva jadra in prižgeva motor. Pridobiva dovoljenje za prehod skozi luko (kanal 06) in ko pokličem še marino (kanal 09), me pričakujejo in mi povedo, na kateri ponton naj se vežem. Organizacija deluje. Če bi še na pontone napisali oznake, ki bi se videli z barke, bi bila pa čista zmaga. V marini še ni kakšne gneče, očitno sva priplula med prvimi. Dva marinerota sta naju pomagala vezat, a sta delala vsak po svoje. Če bi tadva veslala, bi se čoln samo vrtel v krogu. Seveda pa oba delata čisto drugače, kot bi si jaz želel. Ko smo že bili vezani, sta skoraj podrsala barko, ker sta kar nekaj brez veze vlekla štrike. Očitno slabo deluje, če imamo trije tri različne ideje in vsak fura svojo, pogovarjamo se pa ne med sabo. 

Na cilju sva bila kar dobro utrujena, čeprav je bila pot zelo lepa. A 50 milj orce naredi svoje. Najbolj pa me je utrudilo vezanje, ko sem poskušal marinerotoma kaj povedati, pa nista upoštevala niti malo. Skočim na recepcijo po WC kartico in električni adapter, medtem Lili pripravi odlično večerjo. Danes sploh ne greva ven. Jutri je še en dan. Če bi bilo vsako jadranje tako lepo, kot danes, bi z lahkoto večkrat skakal z otoka na otok. Ampak na tole vreme smo čakali cel teden. 

Za naslednje dni spet napovedujejo dosti vetra (do 30 vozlov), tako da tu ostaneva gotovo cel teden. Vsaj toliko pa rabiva, da si dobro ogledava otok. Pa še karneval je v ponedeljek. Do srede ni na voljo nobenega avta (vsaj on-line ne), očitno je tale karneval resna zadeva. 

Danes smo prepluli 54 milj s povprečno hitrostjo 5,7 vozla. Na motorju sva pridelala 4 nove ure in jih ima zdaj 5734. Kar nekaj od tega na račun izplutja in vplutja, saj po luki in v marini vozim na motor, valobrani pa so dooolgi.

La Palma: Marina La Palma, 195. dan

Tole je bila pa verjetno najslabša noč, odkar spim na barki. Marina ima že od nekdaj težave zaradi swella, zato so celo zgradili zapornice in vhod v marino zaprejo ter s tem fizično ločijo marino od pristanišča. To naj bi težavo rešilo. Naj bi. V določeni kombinaciji smeri in velikosti valov zadeva ne deluje, morje najde pot v marino skozi valobran in skozi morsko dno. In to noč je bila taka kombinacija. Valovi so bili napovedani. Pet metrov je napovedoval zgrib in smo jih tudi dobili. In to iz neugodne smeri. 

Ko sva včeraj privezala barko, je bilo vse OK, pa takrat niti še niso zaprli zapornic. Ponoči pa se je začel ples.  Štriki so se zategovali s tako močjo, da celo noč nisem mogel spati zaradi sunkov in zaradi škripanja in pokanja štrikov na bitvah. Resno sem se bal, da mi bo kako bitvo odtrgalo z barke. Ob prvem svitu sem bil že na tem, da odideva kljub hudemu vetru in petmetrskim valovom zunaj. Sosedu na 56-čeveljskem katamaranu je pretrgalo eno privezno vrv debeline pribl. 3 cm. Malo naprej po pomolu je odtrgalo en finger z barko na njem. Na srečo so pravočasno provizorično zvezali vse skupaj, tako da barka ni imela škode. Ko sem hodil po plavajočem pontonu, sem večkrat skoraj padel. Cel ponton (širok in zgrajen iz masivnih kovinskih segmentov) je valoval in se poskušal odtrgati od stebrov. Barke so se nagibale kot na slabem sidrišču in treskale druga v drugo. Ena je dobro razbila tik na pontonu in svoj premec. Skratka marina groze.

Zjutraj sem bil siten, ko driska. Eni kruzerji, ki so večkrat tu, so mi povedali, da se to pač dogaja v tej marini. A odkar so zapornice, je to redko in da bo že zmanjšanje valov s 5 na 4 m prineslo pomembno izboljšanje. Res upam. Čez kak dan naj bi se valovi še zmanjšali. Sicer pa La Palma živi v znamenju karnevala 'Los Indianos'. Los Indianos pravijo izseljencem s Kanarskih otokov, ki so šli s trebuhom za kruhom v novo odkrite dežele – Karibe, za katere so takrat mislili, da so del Indije. Nekateri so se vrnili z denarjem in to je razlog za karneval. Značilnost karnevala pa je, da se vsi oblačijo v belo, ter da se ljudje obmetavajo s smukcem. Karneval je v ponedeljek. Danes je bila matineja – karnevalček za otroke. Vsaj uradno. Vsak otrok ima namreč starše, ti imajo prijatelje, eni pa pridejo kar tako. Saj je vendar karneval. Nekako nama je uspelo, da naju niso zasuli s smukcem, le do kolen sva bila bela, saj so vse ulice prekrite z otroškim pudrom. Doze otroškega pudra so bile danes glavni prodajni artikel, ki ga je šele popoldan začela prehitevati 'cana', to je kozarec piva. Po naše bi mu rekli italijanček. Glasba na vsakem koraku in veselje, ples, ritmi sambe, salse in ponekod tehno glasbe. Popoldan so po glavni ulici 'vadili za jutri' bobnarski ansambli. A nam je bilo povsem vseeno, če gre zares, ali pa je to le generalka. Smo se pa še mi šli generalko uživanja in zabave. Hudo. Kakšno bo šele jutri.Skratka, dan, ki se je res slabo začel, se je kar dobro razvil. Po nekaj kozarčkih sem tudi jaz pozabil, da sem neprespan.

La Palma: Marina La Palma, 196. dan

Tale noč je bila precej boljša. Valovi so se zmanjšali s 5 na 4m in v marini se da živeti. Ne bom rekel, da ne gunca, a bivanje je znosno. Ker sva sama med dvema fingerjema (kjer je prostora za dve barki), sem se privezal bolj na bogato – več kot meter od fingerja, vsi štriki so zelo postrani in dolgi, da omogočajo dober raztezek. Uporabil sem oba štrika z gumijastimi amortizerji. Sedaj je veliko boljše.

Zjutraj poskuša odpluti en Poljak z lastniškim Pogo 36. Za nepoznavalce: Pogo je francoska firma, ki dela zelo hitre jadrnice. Model 36 je kruzerska barka, a je zelo lahka in sposobna glisiranja ob ugodnem vetru. Tudi sicer dosega odlične potovalne hitrosti. Seveda je pa ne smeš preveč obtežiti. Pogo nekaj mečka pred rampo, semafor je rdeč. Potem slišim, da se po VHF-u pogovarjajo z marino. Zapornica se je zataknila. In to v skoraj odprtem položaju. Swell gre čez, a ker ne vedo, koliko je globina nad zapornico, jih ne spustijo čez. Za njih to pomeni, da ne morejo ven (pravzaprav nihče ne more ne ven ne not), za nas ostale to pomeni, da se bolj guncamo. Na srečo v kakih dveh urah napako odpravijo (servisni kombi se je pojavil prej kot v pol ure) in Poljaki lahko odplujejo, zapornico pa potem dvignejo in zmanjšajo valove.

Peščeni vihar, ki je prizemljil vsa letala na Kanarskih otokih, je seveda tudi pri nas pustil posledice: vse je v barvi Sahare. Včeraj je bila vidljivost katastrofalna – ni se videlo več kot nekaj sto metrov daleč, če si pogledal v nebo, si videl namesto sonca neko oranžno svetlobo. V medijih piše, da tako hudega peščenega viharja na Kanarskih otokih ni bilo že dolga leta. Nekaj govorijo o vetrovih, ki naj bi pihali 75 mph in skoraj prevračali avtobuse. Kaj jaz vem. Tule je kar pihalo, a kakšne groze z vetrom ravno ni bilo. Sperem barko, potem pa greva na karneval. 

Oblečeva se v belo, kolikor nama omejen nabor kruzerske garderobe to omogoča in se pogumno podava v gnečo. Mesto ima sicer pribl. 20.000 prebivalcev, a v dneh karnevala je tu 40.000 ljudi. Scena je kar odbita. Vsi so oblečeni v belo (bolj ali manj), veliko jih je napravljenih v obleke, ki spominjajo na lahke obleke izpred nekaj sto let. Nekateri nosijo starinske kovčke ali vreče, kot da se ravno vračajo iz Amerike. Za klobuk imajo zataknjen šop (fotokopiranih) dolarjev, kar naj bi ponazarjalo njihov uspeh v novem svetu. Dekleta in ženske nosijo čipkaste bele obleke. Zdrenjava se v vrsto za mohito.

Tu zadevo vzamejo resno. Pred nami prešajo palice sladkornega trsa in iz njih iztiskajo sok, iz katerega potem delajo mohito. Rum pa je Havana Club, ki je prisoten na vsakem vogalu. Toliko plakatov in reklam za Havana Club še nisem videl na enem mestu. Še Lili si je izborila dva reklamna slamnika in zraven dobila še dve dozi smukca. Če bi slamnike kupila, kar sva prej na štantih skoraj naredila, bi bil mohito zastonj. In smukec tudi. Jasno, da sva kasneje pijačko ponovila. Kje pa še lahko dobiš originalni mohito, kjer pred tabo stisnejo sok iz palice trsa. Vrhunsko. Pa še pokrovček ti dajo na kozarec, kar je odličen varnostni mehanizem, saj potem res piješ mohito, ne pa mohito s smukcem. 

Smukca je danes ogromno. Jasno, da sva tudi midva fasala nekaj. Celo mesto je kar v oblaku. Zunaj je rdečkast oblak saharskega peska, v centru pa bel oblak smukca. V največjo gnečo pa nisva šla, saj se je tam težko dihalo od vsega smukca v zraku. Staro in mlado, vsi se zabavajo. Lokalce spoznaš takoj po tem, da jim je vnaprej vse jasno. S seboj prinesejo lastno pijačo in si sproti mešajo koktejle. Na travi blizu enega od odrov, kjer sva poslušala koncert, je bila gruča deklet, ki so se postavile v krog, na sredo dale svoje nahrbtnike in so imele vse: led, rum, neke pink likerje, razne gazirane pijače za ustrezne mikse. Svoje kozarce, slamice, skratka cel program. Mislim, da so bile bolje opremljene od nekaterih uradnih šankov, ki so prodajali pijačo. Lili se je zapletla v pogovor z eno Španko, ki je prišla s celine prav na ta žur. So se pa v mestu na dogodek seveda dobro pripravili. Vozil prve pomoči je na stranskih ulicah veliko, policije pa še več. Policaji imajo črne uniforme. No, ne danes. Skoraj vsi so bili poprašeni s smukcem, tako da so bile njihove uniforme nekaj med belo in sivo.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Vabimo te na tradicionalni S O S. Season Opening Sailing Party 2020. Jadrali bomo od četrtka, 11. junija do nedelje, 14. junija 2020, na jadrnicah iz naše Just Perfect Y.C. flote.

Izhodišče

• Marina Kaštela Split , Hrvaška
• Marina Frapa Rogoznica, Hrvaška

Čez dan vas čaka pester jadralski in odličen spremljevalni program, zvečer pa kot vedno veliko druženja in nepozabne zabave na varnostni distanci. Čakajo vas tudi prestižne nagrade sponzorjev dogodka!

Dogodek je primeren za vse, ki imate radi jadranje, ne glede na vaše jadralsko znanje. Prijavite se lahko sami, s partnerjem, prijatelji ali pa greste v družinski zasedbi.

Tradicionalno bo možen prihod in spanje na barkah že v sredo 10.06.zvečer.

*Končni program in ruta bosta znana nekaj dni pred začetkom dogodka, glede na vremenske razmere.

Prijavnina

Prijavnina znaša 295 € na osebo. Prijave zbiramo do 6. Junija 2020!

V ceni je vključeno:

• delni najem jadrnice,
• nočitve v dvoposteljnih kabini
• transit log (obvezno čiščenje)
• skipper
• 1 večerja
• zabave
• uradna 8. SOS CREW majica

V ceno ni vključeno:

• prevoz in parkirnine
• turistična taksa
• hrana in pijača razen 1 x JP večerja
• gorivo (okvirno 10 € / oseba)
• privezi (okvirno 20 € / osebo)

Število jadrnic,  ki bodo seveda plule na varni medsebojni distanci, je omejeno na 8. Ne odlašajte s prijavo :).

Prijave, vprašanja, predlogi na:

Just Perfect Y.C., Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled., +386 51 604 395

Sea U There!

Več informacij: www.justperfect.si

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Jasmin Čauševič je zaključil svojo plovbo na Novi Kaledoniji. Prejšnji teden smo objavili zadnji njegov blog. Jadrnica Indigo je dvignjena iz morja in na kopnem čaka nadaljevanje plovbo, ko bo to mogoče. Med plovbo proti Novi Kaledoniji in na njej je nastal kratek video, kjer so strnjeni utrinki s plovbe in potovanja po otočju.

Video:

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Ameriški jadralec Greg James je padel s svoje jadrnice in utonil. Njegovo nesrečo so spremljali njegovi prijatelji preko mobilne aplikacije.

Po poročanju avstralskega časnika ABC News se je tragična nesreča jadralca zgodila v torek v bližini znane plaže Mooloolaba v Avstraliji.

Ameriški jadralec Greg James je bil star 57 let. S svojo 10 m dolgo jadrnico se je podal s Havajev proti Maršalovim otokom, nato pa plovbo nadaljeval do Avstralije. V bližini kraja Maroochydore je padel s svoje jadrnice, ki jo je kasneje naplavilo na obalo Sunshine. Policija, Obalna straža in obalni reševalci iz vode so nemudoma začeli reševalno akcijo. Našli so ga na odprtem morju, približno kilometer stran od obale. Žal je izgubil življenje.

Njegova ameriška prijatelja sta bila ves čas njegovega jadranja v kontaktu. Stalno sta spremljala plovbo njegove jadrnice preko mobilne aplikacije. Ko se je začela nevarno približevati obali, sta posumila, da je nekaj narobe. Najprej sta pomislila, da je imel jadralec svoj GPS-oddajnik v žepu in z njim odšel na kopno. Vedela sta tudi, da Greg še ni pridobil dovoljenja za pristanek v Avstraliji zaradi koronavirusa. Posumila sta tudi, da ga je policija aretirala in dala v karanteno.

Žal so bila njuna predvidevanja napačna. Jadralec je izgubil življenje tik pred ciljem. Njegovo jadrnico, ki jo je naplavilo na obalo, so kasneje potegnili nazaj v morje in jo privezali v bližnji marini. Prijatelji so povedali, da je bil Greg zelo izkušen jadralec. Ni jim bilo jasno, kako je prišlo do nesreče.

Foto: ABC NEWS - Amy Sheehan

Otok Silba je vedno privlačil številne turiste, tako kopenske kot navtike. Silba ni le mirna oaza v Jadranskem morju. Je otok z bogato tradicijo in zanimivo zgodovino. O tem priča tudi podvodni arheološki muzej.

Zahodna stran otoka Silba je nekoliko manj privlačna kot vzhodna. V vzhodni je majhna romantična luka z izjemno lepo plažo in sidriščem. Na zahodni je romantike manj. Trajektna luka ni privlačna. A v neposredni bližini, le 500 m južno je zaliv imenovan Pocukmarak, v katerem je podvodno arheološko najdišče. Do zaliva vodi pešpot, če pa ste pripluli s plovilom, predlagamo, da se zasidrate v severnem delu zaliva, da s sidrom ne poškodujete arheološkega najdišča, ki za zdaj še ni zaščiteno.

Lega najdišča

Ostanki ležijo na morskem dnu na globinah med 1,5 in 5 m v južnem delu zaliva. Za orientacijo si lahko pomagate s kvadratnim betonskim stolpom na obali. Najdišče je dobri 20 m proti severu. Za ogled boste potrebovali le podvodno masko in podvodno kamero oziroma fotoaparat, plavutke pa niso nujne.

1500 let zgodovine

Arheološko odkritje na otoku kaže, da so že pred 1500 leti na otoku živeli bogati ljudje. Najdbe naj bi izvirale iz obdobja med 4. in 6. stoletjem. Na morskem dnu ležita dva velika kamnita sarkofaga vključno s pokrovi. Oba sta zelo dobro ohranjena. Predvidevajo, da jih je naročil bogat domačin. Pokop v sarkofagu je bil v tistih časih izjemno drag in so si ga lahko privoščili le najpremožnejši. Po opravljenih analizah materiala so ugotovili, da so bili izdelani na otoku Brač iz slavnega braškega kamna. Sarkofagov je bilo več. Verjetno jih naročil za celotno družino. Ostanki majhnega pomola v zalivu nakazujejo, da je del kamna uporabljenega za gradnjo iz delov sarkofagov in pokrovov.

Preberite tudi: Legende z otoka Silba

Foto: TZ Silba

Grška vlada je prejšnji teden objavila veselo novico za jadralce, ki bi radi zajadrali po grškem morju. Z današnjim dnem je najem plovila in plovba po Grčiji spet mogoča.

Dvomov, ali bo plovba v Grčiji letos mogoča ali ne, ni več. Prejšnji teden je grška vlada napovedala začetek navtičnega turizma. Jadranje je od 25. maja spet mogoče.

S 15. junijem bo Grčija odprla letališče v Atenah za mednarodni promet. V začetku bo obratovalo le letališče Eleftherios Venizelos Airport. V državo bodo po 15. juniju lahko vstopili državljani držav s podobno epidemiološko sliko, kot jo ima Grčija. Te države so: Ciper, Izrael, Nemčija, Albanija, Avstralija, Avstrija, Bolgarija, Japonska, Danska, Srbija, Slovaška, Romunija, BiH, Hrvaška, Makedonija, Madžarska, Poljska, Češka in Norveška. Kot je razvidno s seznama, na njem ni Slovenije. To očitno pomeni, da naša epidemiološka slika ni primerljiva z grško in drugimi navedenimi državami.

S 1. julijem bo Grčija odprla letališča tudi za druge države. Še vedno bodo izvzete države s slabo epidemiološko sliko. Po 15. juliju bodo predvidoma umaknili vse varnostne ukrepe.

Grčija za prve goste ne predvideva obveznega testa na Covid-19, kakor tudi ne karantene. Izvajali bodo le naključne teste.

Preberite tudi: Jadranje po slovenskem morju je varna dogodivščina

V času zaprtih meja so na Hrvaškem vseeno potekale investicije v pomorsko infrastrukturo.

V Punatu na otoku Krk so konec lanskega leta začeli izgradnjo nove luke. Obsežen projekt prenove in razširitve luke je bil predstavljen že leta 2015. Dela naj bi začeli že davnega leta 2016. A do konca lanskega leta se ni dogajalo nič. Stroji so zabrneli šele po koncu turistične sezone, ko se je začela gradnja prvega novega pomola na lokaciji luškega svetilnika, pred glavnim trgom kraja Punat. Kljub epidemiji so dela nemoteno izvajali in do 25. maja 2020 je prvi pomol v večji meri zaključen. Izvesti bo treba še dela na električni infrastrukturi in priključkih za vodo.

Nov pomol, ki meri slabih 100 m, bo omogočal privezovanje plovil z južne in severne strani. Privezi so v luki zaščiteni pred vsemi vetrovi. Valove bo povzročal le močan jugo. Projekt bo predvidoma zaključen pred začetkom glavne turistične sezone 1. julija 2020.

Slika spodaj:

Celoten projekt nove luke Punat, ki je bil predstavljen leta 2015. Z rdečo označen del bo realiziran do 1. julija 2020. Luka Punat se želi z marino Punat pozicionirati kot navtični center Kvarnerja. Njegova odlična lega v dobro zaščitenem zalivu Puntarska draga je že več kot 50 let izjemno privlačna med navtiki. Z izgradnjo nove infrastrukture so korak bliže k ciljem.

Z današnjim dnem je predsednik Jadralne zveze Slovenije, Aljoša Tomaž, ki je tako ali drugače krmaril jadralno skupnost skoraj eno desetletje, iz osebnih razlogov nepreklicno odstopil.

Kot vodja zveze se je prvič pojavil leta 2011, na uradno priznani skupščini pa je bil izvoljen 20. marca 2013 v Ljubljani. S tem so se tudi končali nekajletni spori v slovenskem jadranju, predvsem pa je njegovemu prevzemu krmila sledila finančna konsolidacija JZS.  Ne le finančno,  tudi organizacijsko je zveza pod njegovim vodstvom zelo uspešno podprla razvoj na področju mladinskih kategorij od optimistov naprej, saj je od takrat število mladih jadralcev naraščalo. Vzpostavili so tudi pogoje za izjemno uspešen nastop na olimpijskih igrah v Riu 2016 in ustanovili samostojno sekcijo za velike jadrnice, ki je uspešno oživila jadranje v slovenskem morju in Pokal Slovenije.

Drugič je bil na čelo JZS soglasno izvoljen 6. julija 2017 v Izoli. Takrat je izpostavil, da je nujno okrepiti organizacijsko strukturo in usmerjati delovanje od priprav reprezentantov do nastopov na ključnih tekmah, tehnično in kadrovsko okrepiti JZS (trenerji, sodniki, organizatorji), podpirati program razvoja infrastrukture JZS in zagotoviti uspešen nastop na naslednjih olimpijskih igrah. Manj kot leto dni pozneje je 18. maja 2018 odstopil zaradi drugačnih pogledov na financiranje in organizacijo reprezentančnih vadbenih centrov, nato pa na skupščini 20. decembra 2018 vnovično kandidaturo vezal na sprejem elementov novega koncepta delovanja zveze. Sledila je preselitev zveze v nove prostore lani dokončanega Jadralnega centra Portorož in uspešen zagon Nacionalne panožne športne šole JZS. Zagotovljeno je bilo stabilno financiranje reprezentančnih trenerjev, zveza je namreč uspela na razpisu za sofinanciranje trenerskega dela v okviru NPŠŠ, ki daje vzpodbudne rezultate. Zagotovljena je bila podpora klubom pri financiranju v razredu optimist, dobro je začela delovati sodniška organizacija,  uspešno je bila zagotovljena dokaj stabilna baza sponzorjev, v tem času pa je zveza tudi poskrbela za dostojno obeleževanje uspehov jadralcev in jubileja JZS. Nadaljnji razvoj je začrtan v okviru Nacionalne panožne športne šole.

Izjemno dobro delovanje zveze pa se je pokazalo prav v teh težkih časih epidemije koronavirusa, kar so potrdili tudi naši jadralci, in to ne le pri zagotovitvi trenažnega procesa in dodatnih vsebin na daljavo, temveč tudi s koordinacijo priprave in odobritve ukrepov za možnost treniranja na morju v času omejenega gibanja.

V presojo sedanjim in prihodnjim generacijam na okopih slovenske jadralne zgodovine pa ta zapis sklenemo z zaključno mislijo njegove odstopne izjave: “Morda pa smo v teh letih storili tudi kaj dobrega.” Predsednik, hvala, ste.

Kar nekaj časa je preteklo od zadnjega resnega napada piratov na trgovske ladje v Adenskem zalivu. Plovba v njem je ena od najpomembnejših trgovskih poti za nafto in plin, ki poteka od Bližnjega vzhoda do Evrope. In čeprav je zdaj nafta izgubila na ceni, je ta plovna pot še vedno najbolj aktualna. Nekateri ladjarji se sicer že odločajo in preusmerjajo svoje ladje s tovorom zaradi nizkih cen nafte preko Južne Afrike proti Evropi, a teh je le bore malo.

Pirati so se za nekaj časa potuhnili in se skrili. V zadnjih desetih dneh tega meseca sta bila spet izvršena dva napada na velike ladje, a sta se oba na srečo končala neuspešno in pirati so ostali praznih rok. Prav zadnji incident, ki se je zgodil to nedeljo okoli 14.00 ure, je bil drugačen od prvega, saj je bil tokrat nasilen.

Tanker z imenom Stolt Apal, ki pluje pod angleško zastavo in je trenutno dodeljen hčerinskemu podjetju norveške družbe Stolt-Nielsen, je 12. maja 2020 odplul iz Al Jubail (Savdska Arabija) iz Omanskega zaliva proti Suezu, polno natovorjen s kemičnim plinom. Plul je 75 Nm daleč stran od jemenske obale, ko sta se mu začeli približevati dve hitri plovili, za kateri se je kasneje izkazalo, da sta hitra čolna, kakršne uporabljajo somalijski pirati.

Na tankerju so bili takoj aktivirani najeti varnostniki, ki so proti piratom izstrelili nekaj opozorilnih strelov. Ker se pirati niso ustavili in so prišli še bližje tankerju, so jih ti pozvali, da se umaknejo, a so se na ta predlog še sami odzvali s streljanjem iz avtomatskega orožja. Kar nekaj strelov je zadelo komandni most tankerja, zato so bili varnostniki prisiljeni streljati v plovili, na katerih so bili po trije oboroženi pirati. Ko je bilo eno od teh plovil zaradi strelov izurjenih varnostnikov onesposobljeno, se je drugo plovilo obrnilo in izginilo z obzorja. Tanker je odplul dalje, po svoji začrtani poti.

Svetovalka za komunikacijo Wera Helstrøm, z ministrstva za zunanje zadeve, potrjuje, da je bil tanker zadet z nekaj naboji v komandni most, ki je utrpel nekaj manjših poškodb. Posadka in tovor sta ostala nepoškodovana. O napadu je bila obveščena tudi bojna ladja, ki je plula zaradi varnostnih razlogov po Adenskem zalivu, a njeno posredovanje ni bilo potrebno. Na vprašanje, katera vojaška ladja se je odzvala, niso povedali, vendar so viri blizu varnostne službe dejali, da je vojna ladja plula po tranzitnem koridorju, ki ga nadzirajo mednarodne pomorske sile, zaradi velike in vse večje nevarnosti napada na vsa plovila v Adenskem zalivu.

Savdska vojaška varnostna služba je tudi tokrat, kot večkrat v preteklosti, obdolžila jemensko gibanje Houthi, ki poskuša napasti tankerje in večje trgovske ladje, ki plujejo ob obali Jemna, z brezpilotnimi plovili, polnimi eksploziva.

Pomorsko varnostno podjetje Dryad Global, ki se je specializiralo za varovanje tankerjev in ladij, pa je sporočilo, da je to že deveti prijavljeni incident v Adenskem zalivu letos.

Ker nameravam tudi sam prepluti Adenski zaliv na poti do svojega cilja, mi je vsaka takšna informacija važna in v tem trenutku celo malo zaskrbljujoča.

Besedilo: Jasmin Čaušević