Novice

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Naslov starega YU filma (orig: Ne okreči se sine), ki je drugačne zvrsti od mojega namenjenega naslova, me je spodbudil k naslovu mojega današnjega bloga. Zakaj? Zato, ker ko pripravim barko na dvomesečno počivanje, ko bo samevala med drugimi barkami na kopnem, je slovo vedno težko od nje. Nekako me to slovo, ki se je zgodilo kar nekajkrat, spominja na dan, ko sem šel v vojsko in sem se tisto noč poslovil od svojega dekleta. Vedno visi v zraku vprašanje, a me bo le (po)čakala? Na barko sem navajen, to je moj dom, to je moj drugi del mene. Bo vse kot mora biti?

Barko pripravim na ta dolg počitek, potem zaprem vrata, zaklenem, vse še enkrat pregledam, pregledam ciklonske trakove, če so res dobro pritrjeni na tla, preverim dodatne vrvi, vse ostalo kar je potrebno in grem. Do sedaj me je barka vedno počakala takšna, kot sem jo zapustil, pa saj me bo tudi tokrat, vem. Le enkrat me je pošteno skrbelo, ko sem imel še barko na Karibskem Martiniku, takrat pa sta se po Atlantiku podili dve ženski, Irma in Maria. Prva je obšla Martinik, a je opustošila le druge otoke, kot opustoši vse za sabo ranjena ženska ob ločitvi od svojega moža. Druga je dosegla severni del Martinika, a na srečo v marini ni naredila prevelike škode. Indigo je odnesel z rahlimi praskami in poškodovano pripono.

In jaz sem odšel, se obrnil in jo zagledal na kopnem, privezano, kot da sem mazohist. Spomnil sem se pregovora oz. modre misli, ki pravi nekako tako: »Ladje so v pristanu varne, toda niso zgrajene za ta namen.« Težko je ko se posloviš od svojega doma in odhajaš nekam samo na obisk. A drugače ne gre.

Odšel sem na letališče in iz Noumee odletel na odročno otočje Vanuatu, a to je bila še edina povezava, ki sem jo takrat lahko dobil. Po 12 urnem čakanju na priročnem letališču, se le odpravimo z nekaj domačini in turisti proti Sydneyu. Spet 11 ur čakanja na tamkajšnjem letališču. Vmes med polnjenjem telefona srečam dva slovenska fanta, ki sta tudi polnila telefon in eden pravi drugemu: »Ej, a ni to un stari, ki je bil zadnjič na RTV?« Potem steče začetna komunikacija, dolg pogovor, skupen selfi in ona dva gresta na svoj let, jaz sedem na letalo kitajskega prevoznika in se v zraku 10 ur cijazim do kitajskega letališča Guangzhou. Spet nekaj urno čakanje na notranji let in potem sledi nekaj urni polet do letališča Urumqi, kjer me pričakata sneg in -17 °C. Brrrr…. Jaz tako vroč v kratkih rokavih, potem pa naenkrat podhladitev. Že tako me ubija klima v letalih. Spet nekaj urno čakanje pri Kitajcih in spet 8 urni let do Dunaja. Tam me kombi prevoznik pusti čakati nekaj ur in končno po 86 urah potovanja od vrat do vrat, ves utrujen in premražen (zdaj že precej prehlajen) stopim na zemljo te naše lepe podalpske deželice.

Še dobro nisem zadihal mrzel slovenski zrak, že me kličejo iz Nove Kaledonije in mi povedo žalostno novico, da so mi razbili vhodna vrata na barki, vdrli v njo, ter da naj se povežem z nekom, da mi pogleda, kaj mi manjka in koliko je škode ter da nekdo namesto mene na policiji naredi zapisnik. No ja, živemu človeku se tudi to zgodi. Prvič… in kot pravijo, vse s svojim namenom. Tolaži me le to, da v tej noči Indigo ni bil edini. Še štiri barke so doživele podoben kolaps. Pokličem Norvežana, ta mi pogleda barko, poslika in ugotovim, da skrivališča z »grab bagom«, nepridiprav ni našel, torej so manjše komunikacijske zadeve kot sta oba satelitska telefona, ploter, pametni telefon, daljinci, itd,… ostali na celem. Po fotkah sodeč, je odstal v barki tudi Rainman, vse ostalo je nadomestljivo. Odnesel je le ročno uro A700, podvodni fotoaparat in seveda tudi sinovo darilo, fotoaparat Olympus za dnevne posnetke. Verjetno je odšlo z njim še kaj, kar sedaj preko fotografij ne vidim. Norvežan mi bo naredil nova vrata in popravil bo nastalo škodo ter naredil prijavo namesto mene. Če bo ostalo samo na tem, bo še v redu in zaradi tega ne bom odletel na vrat na nos nazaj.

Nekaj kratkih tednov ostajam tukaj, ta čas imam nekaj predstavitev knjig, nekaj predavanj, tudi na Hrvaškem, nekaj je rezervacij za predavanja, a vse postavim na spletno stran, nekaj dni pred izvedbo le-teh. Še vedno je kar nekaj prostora za predavanja ali za knjige. Tudi teh je še nekaj na zalogi, žal pa je prva že pošla.

In za konec  še ena od tistih žalostnih zgodb, ki se končajo srečno, a vseeno  za vsakega skipperja tragično. Potopila se je še ena Slovenska jadrnica Lady Ivana, barka mladega Slovenskega skipperja Walterja Terška. Danes sva se pogovarjala po telefonu in saj ne vem, kdo od naju ni mogel dojeti, kaj se je pravzaprav dogajalo, kaj se je zgodilo. Oba polna čustev, oba polna še tistih svežih zadev, čeprav se je vse skupaj dogajalo pred več kot mesecem dni in Walter se je odločil, da šele danes spregovori o tem. Med jadranjem iz Kanarskih otokov proti Kapverdskim otokom, se mu je nekje na sredi poti odlomilo krmilo. Ker je imel v tem slabem vremenu za sabo tudi vodno oz. viharno sidro, se je je jadrnica nagnila in zajela vodo, na koncu pa tudi počasi potopila. Kot sam pravi, »rešil je svojo neumno rit« s kopanjem v mrzlem Atlantiku  in na srečo je ravno takrat priplula mimo velika ladja, ki ga je rešila iz te, za vsakega kapitana težke situacije. Lady Ivana je odšla na dno, Walter pa nazaj na Kanarske otoke. Danes mi je po telefonu zatrdil, da ne bo odnehal, ko kupi naslednjo barko, gre po začrtanem cilju in si želi sanjati svoje sanje. Srečno Walter!

Kako je Walter Teršek doživljal brodolom lahko preberete v članku: 10 m svobode: Brodolom 2. del

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Nov luksuzen trimaran Dragonship 80 je oblikovalo podjetje Pi Yachts v sodelovanju z McPherson Yacht design. Novinec bo v dolžino meril 80 m. Namenjen bo petičnim gostom, ki bi radi pluli elegantno, kot se spodobi za super jahto, a vseeno s pridihom športnega jadranja.

Trimaran bo dolg 80 m. Izdelan bo iz aluminija in bo imel pet krovov, tri jambore in krila namesto jader. Njegova jadra oziroma krila bodo uporabila podobno tehnologijo, kot jo uporabljajo v tekmovanju AC72 (America's Cup 72). Krila bo možno obračati in pri vsakem vetru in kotu jadranja doseči optimalen izkoristek.

Kadar ne bo vetra, se bo plovilo poganjalo s pomočjo električnih motorjev. Baterije se bodo polnile ves čas s pomočjo solarnih celic. Čeprav na plovilu ne opazite nobenih solarnih panelov, je v resnici polno solarnih celic. Vse so vgrajene v blago jader – kril.

Tretja posebnost, ki je ne smemo prezreti, pa je prilagodljiva širina trimarana. Med plovbo je plovilo široko 30 m. Ko bi priplulo v pristanišče, bi imelo izjemne probleme s pristajanjem na obalo, saj bi zelo težko našli dovolj prostora zanj. Običajne jahte te dolžine v širino merijo le polovico. Da bi se izognili težavam, bodo trimaran izdelali s posebno tehnologijo, ki bo omogočila, da se bosta stranska čolna približala sredinskemu in plovilo se bo močno zožilo na vsega 20 m.

Trimaran je resnično namenjen luksuznemu križarjenju. Ima zgolj 6 kabin z 12 ležišči. Posadka, ki bo skrbela za udobje, pa bo imela 17 članov.

V arktičnem delu Norveške se je sprožil neverjeten plaz, ki je v morje odnesel dobršen kos zemlje in osem hiš.

Jan Egil Bakkedal si je ravno pripravljal sendvič, ko ga je zmotil neverjeten hrup. Opazil je, da se je sprožil plaz. Vzel je kamero in s sosednjega hriba posnel dogajanje. Plaz se je sprožil v bližini mesta Alta na severu Norveške. S seboj je odnesel osem hiš. Plaz je v širino meril skoraj 800 m v višino pa je meril približno 40. V plazu se k sreči ni poškodoval nihče. V morje naj bi odneslo zgolj enega psa, ki pa mu je uspelo priplavati nazaj na obalo.

Republika Hrvaška še vedno za vstop tujih državljanov, med njimi tudi slovenskih, zahteva dodatne podatke o bivanju na Hrvaškem.

Prehod meje s Hrvaško je še vedno zakompliciran. Čeprav so številne evropske države, med njimi tudi sosednji Avstrija in Italija, mejo s Slovenijo že odprli, pa na Hrvaškem še ni tako. Še vedno lahko mejo prestopijo le tisti, ki imajo upravičljiv razlog. Razlog je lahko poslovne ali osebne narave. Mejo lahko prestopijo vsi, ki gredo na Hrvaško na sestanek, lastniki plovil in najemniki, ter vsi tisti, ki imajo na Hrvaškem rezervirane počitniške kapacitete. Skratka mejo lahko prečka vsakdo, razen tistih, ki bi šli preko meje zgolj na sladoled.

Za prehod meje je treba zagotoviti potrdilo o lastništvu nepremičnine, plovila, ali potrdilo o najemu plovila, apartmaja, hotela … Dodatno pa je treba ob prehodu meje izpolniti podatek, kje boste bivali, koliko časa nameravate ostati in zaupati jim morate vašo telefonsko številko.

Postopek pobiranja podatkov na meji je dolgotrajen, zaradi česar nastajajo dolge kolone. Za pospešitev postopka so pripravili spletno stran, kjer lahko oddate zahtevane podatke in si natisnete potrdilo. Potrdilo postavite na vetrobransko steklo avtomobila in mejo boste lahko prečkali z manj komplikacijami. Podatke za hitrejši prehod meje lahko vnesete na tej povezavi: https://entercroatia.mup.hr/.

Poleg potnega lista/osebnih listin (za državljane EU) je treba ob prehodu meje z Republiko Hrvaško in med bivanjem s seboj imeti dokumentacijo, s katero potrjujete rezervacijo turistične namestitve ali vavčer turistične agencije ali potrdilo o rezervaciji/lastništvu priveza ali lastništvu nad nepremičnino ali premičnino ali povabilo poslovnega subjekta ali povabilo na poslovni sestanek. Obrazec/napoved je pravilna, če pri prehodu meje predložite potni list ali osebno listino (za državljane EU), ki ste jo navedli v obrazcu.

Spletna stran je pripravljena tudi v slovenskem jeziku.

Koliko časa bo še trajal nesmiselni ukrep, še ni jasno. Glede na to, da se meje v Evropi odpirajo in državljani EU pri prehodu nimajo dodatnih administrativnih postopkov, lahko upamo, da bo ukrep kmalu ukinjen.

Prečkanje morske meje

Če nameravate na Hrvaško vpluti, je v Istri trenutno odprt le mejni prehod v Puli. Drugi so zaprti. Če prečkate državno mejo na morju, morate najprej vpluti v luko Pula in opraviti formalnosti, šele nato se lahko zasidrate v sidrišču ali pristanete v kateri drugi luki.

V mesecu maju so se začela dela za izgradnjo nove luke, ki se bo imenovala San Pelagio.

Luka bo zgrajena približno 1 nmi severno od mesta Rovinj, v skrajnem severnem delu zaliva Valdebora. Luka je ime dobila po cerkvi sveti Pelagij, ki stoji v neposredni bližini.

Luka ima naravno zaščito z vseh smeri, razen z južne. Zato bodo zgradili masiven valobran, ki bo luko ščitil pred južnimi vetrovi in bo hkrati sprehajališče. V luki planirajo zgraditi štiri pomole, na katerih bo med 250 in 300 komunalnih privezov. Uredili bodo tudi del obale vzhodno od nove luke, kjer bo nastala nova plaža.

Pomoli v novi luki bodo opremljeni s privezniki, električnimi omaricami in vodovodnimi priključki.

Celotna investicija znaša 52.500.000 HRK oziroma 7.000.000 EUR.

Po odstopu predsednika JZS Aljoše Tomaža 21. maja do skupščine Jadralno zvezo Slovenije vodi starejši od dveh podpredsednikov, Samo Lozej. Na prvi seji izvršnega odbora pod njegovim vodstvom, ki je potekala 3. junija v poznih popoldanskih urah v Portorožu, so se vsi člani zahvalili Aljoši Tomažu za njegovo skoraj desetletno delovanje in vodenje JZS in izrazili pripravljenost, da bodo nadaljevali z delom in smerjo razvoja, ki ga je v JZS zastavil.

Izvršni odbor Jadralne zveze Slovenije je na seji odločil, da bo 33. redna in hkrati volilna skupščina 8. septembra letos. IO JZS ima po statutu devet članov, zato bodo septembra poleg novega predsednika izvolili še nadomestnega člana za čas mandata sedanjega IO, ki poteče 18. decembra 2022, ker je lani odstopil Jure Orel. S tem bo IO zopet deloval v polni sestavi.

V okviru razprave v zvezi s predlaganimi spremembami Pravilnika o pravicah in dolžnosti jadralcev Nacionalne panožne športne šole JZS in izvajalcih programa – trenerjih, je IO zadolžil predsednika strokovnega sveta, Vasilija Žbogarja, da skupaj z članom IO Damijanom Vukom poskrbita za poenotenje o sistemu dela z mladinci v prehodnih mladinskih in olimpijskih razredih, da bi lahko nadaljevali delo, ki ga je zastavil že Aljoša Tomaž.

Na sliki (z leve proti desni): Vasilij Žbogar, Janez Zabukovec, Sebastjan Šik, Damijan Vuk, Marjan Matevljič, Tomaž Virnik, Samo Lozej, Karmen Pahor.

Foto: JZS arhiv

S 1. junijem 2020 je svoje meje odprla tudi Črna gora. V državo je možno pripluti s plovilom oziroma plovilo najeti v državi in prosto pluti.

Na podlagi priporočil EU je tudi Črna gora odprla svoje meje. Ker je bila epidemiološka slika v Črni gori ves čas izjemno ugodna, so se odločili za odpiranje meja, a ne za vse države. Kot merilo so določili, da v državi ne sme biti več kot 25 aktivnih primerov na 100.000 prebivalcev.

Na seznamu držav, ki ga dnevno posodabljajo, je trenutno 130 držav, med njimi tudi Slovenija. Na seznamu pa ne boste našli ne Italije ne ZDA in niti Švedske.

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Jadranje po oceanih že dolgo ni več samo neke vrste šport, potovanje ali hedonistični užitek, kot ga marsikdo rad opredeljuje. Pravzaprav je jadranje po neznanih morjih in oceanih, zaradi hitro spremenljivih vremenskih razmer, postalo zadnje čase nevarno in vse kaj prej kot hedonizem. Pravzaprav ni niti izzivanje, ampak vse večkrat na večtedenskih pasažah postaja boj za preživetje. Vse večkrat sem bral komentarje o mojem solo jadranju kot o norosti. Dejansko pa v tem ni filozofije. Zame je poanta vsega samo ena beseda: sreča. Ne želim filozofirati o znanju, jadrnicah, znamkah, opremi … V zadnjega pol leta sem bral o toliko jadralskih nesrečah, kot jih prej nisem bral vseh šest let, kar sem na morju in oceanih. Niso vedno krivi ljudje, ki sami naredijo napake, zdaj je največkrat krivo vreme, ki se iz ne vem kakšnega razloga spremeni v nenapovedano neurje. Ljudje so prejadrali okoli sveta, enkrat, dvakrat, trikrat … pa se jim zgodi nesreča. Profesionalni štirje jadralci, ekipa, ki opravlja svoje dobro plačano delo, dostavo jadrnice po severnem Atlantiku od točke A do točke B … ni jih več. 36-krat se je izšlo vse kot po maslu, 37-tič se je zalomilo in to na 82-čeveljski jadrnici Oyster. 

Spomnimo se mojega pisanja o nemški jadrnici, ki se je potopila nekaj milj od Fidžija. Nenapovedano vreme se je samo stopnjevalo. Bilo je vedno slabše, morje se je dvigalo. Skipper, ki je na morju že 30 let, je na podlagi vremena ocenil plovbo kot varno. Postala je ne-varna!

Pa reševanje nemške družine 300 nm južno od Suve. Na srečo so ostali samo brez jadrnice, ohranili so svoja tri življenja. Manj sreče je imela posadka na Bavarii pred Novo Zelandijo, kjer je en član posadke umrl, jadrnica pa se je potopila. Lani septembra se sedem članov posadke vlačilca, ki ga je zajel hurikan Lorenzo, ni vrnilo v svoje tople in ljubeče domove.

Zdaj v zadnjih nekaj tednih spet odmeva nesreča petih jadralcev, pri katerih se je morje v bonaci spremenilo v nekajurno nevihto in boj za preživetje. Odtrgan jambor, pokvarjen motor, veter, valovi … Je tu kriva vremenska napoved? Oh, kako mi je vse to znano. Podobno, a manj strašno sem tudi sam doživel med jadranjem s Fuerteventure na Gran Canario. Večkrat bi moral slediti profesorjema pri fiziki in zemljepisu, da bi lahko prepoznal geografsko pozicijo plovbe in bi vedel, kdaj se lahko zgodi Venturijev efekt. Če ostaneta cela, ti in barka, je rezultat enačbe: Sreča! Šele kasneje narediš koktajl, v katerega pomešaš nekaj hedonizma in kanček izziva.

Spet drugod se naredi nesreča iz čiste neumnosti in neprevidnosti. David Moore je odplul s svojo jadrnico Egoist iz marine Watchet. Plul je po Bristolskem kanalu, saj je ravno takrat v njem največja, a močna plima. Kam je bil namenjen, ne ve nihče, a tistim, s katerimi je nazadnje govoril, je povedal, da mora v vodo, ker se mu je na propeler navila vrv. Ker je rad pil alkohol, domnevajo, da tudi tokrat ni bil brez alkoholnih substanc, zato je odšel v vodo, ne da bi se privezal ali kako drugače poskrbel za svojo varnost. Jadrnica je zaradi močnega toka odplula naprej in so jo našli nasedlo na plaži Berrow. Še vedno je imela vrv navito okoli propelerja. Davida Moora pa je našel sprehajalec mrtvega ob obali kakšnih 14 dni ni po tem dogodku.

Zdaj odmeva izginotje 67-letnega škotskega jadralca, potem ko so njegovo jadrnico Simba (vredno 350.000 evrov) 13. decembra našli prazno in zapuščeno na koralnem grebenu 300 nm pred Egiptom. Škot Colb Finnie se je odpravil na 5.000 milj dolgo solo jadranje od Avstralije do Port Ghaliba v Egiptu. Nazadnje se je njegov AIS signal videl, ko je plul mimo Božičnih otokov. In spet ga je ujelo neurje, preko satelita je javil domačim, da je okoli jadrnice morje vzkipelo in da ima zelo malo goriva … To so bile njegove zadnje besede.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina La Palma, 197. dan

Dan potem. Zabava je trajala pozno v noč in v zgodnje jutro. Pred spanjem sem šel še na en sprehod in ugotovil, da se je zabava nekoliko spremenila. Kubanske in španske ritme so na večini lokacij zamenjali tehno ritmi. Veliko mladine je bilo vidno utrujene od alkohola. Ceste so bile polne smeti, predvsem embalaže. Smukca je toliko, da bi ga lahko pobiral z žlico s cest. A kakšnih hujših ekscesov nisem opazil. Nisem videl, da bi kdo koga nadlegoval, ali da bi v pijanosti preveč težil vsem naokrog. Po manj svetlih ulicah so se zbirali parčki, ambulantni avtomobili so odvažali najbolj 'utrujene'. Ponoči so še nekajkrat odprli zapornice, da je v marino prišlo še nekaj bark.

Zjutraj sva šla na sprehod. Velike gasilske cisterne in smetarski avtomobili so poskušali sprati smukec z ulic, a jim seveda ni uspelo očistiti vsega. Sicer pa je bilo v mestu mirno in počasno. Večina stvari je zaprtih. Pač, tipičen dan potem.

Marina se je danes dodobra izpraznila, na trajekte pa so čakale množice ljudi in avtomobilov. Včeraj sem pozabil prilepiti slike barke, ki jo je na oranžno pobarval peščeni vihar, ki mu tu rečejo 'calima'. Danes ni bilo novega peska, je pa bilo nekaj smukca, čeprav je marina kar oddaljena od dogajanja, a veter je smukec nosil daleč naokrog.

In še eno napako moram popraviti: mesto nima 20, ampak le 14 tisoč ljudi in na karneval ne pride 40 tisoč ljudi, ampak jih je bilo že pred leti 85 tisoč in jih je vsako leto več.

Kakorkoli, karnevala je konec in življenje teče dalje. Danes sva rezervirala avto in jutri greva raziskovat otok. Baje so tu ceste še bolj vijugaste in se vzpenjajo na višino nad 2 tisoč metrov. Ko mi Google Maps za dobrih 40 km po glavni cesti naračuna skoraj uro in pol časa, vem, da bodo ovinki. Pa sem izbral avto in ne kolo.

La Palma: Marina La Palma, 198. dan

Ker so bili avti v pristanišču nesramno dragi, sva spet uporabila trik z naročilom avta pri istem podjetju na poslovalnici na letališču z opcijo brezplačne dostave v hotel. Namesto hotela pa sva navedla njihovo poslovalnico v pristanišču. In sva prihranila 30 evrov. Rezervirala sva trivratno Corso (najcenejši avto), dobila pa (za isti denar) veliko Opel Zafiro z avtomatskim menjalnikom in sedmimi sedeži.

Namesto da bi bil vesel kot radio, se mi je skoraj zdelo brez zveze.

Avto je prevelik samo za naju in po serpentinah se obnaša kot avtobus. Težje parkiraš, težje se srečuješ na ozkih gorskih cestah in skoraj dvakrat toliko bencina pokuri. So pa prednosti: ker je visok iz avta več vidiš, na parkirišču ga takoj najdeš, z avtomatikom se manj zmatraš in boljše je opremljen od poceni malčka.

In serpentin je bilo danes v izobilju. Cesta se namreč od morja hitro vzpne na več kot 2400 m nadmorske višine.
Mogoče sem od La Palme pričakoval preveč, a danes me ni posebej navdušila.

Potem ko sva obiskala že vse Kanarske otoke, razen El Hiera, sem verjetno prenasičen z vtisi. Mogoče je krivo tudi to, da vidljivost ni bila najboljša, cel otok pa je bil še malo prekrit s saharskim peskom in so barve verjetno zaradi tega bolj ubite. Na prvi pogled mi je otok videti geološko nekaj starejši. Lava je že dodobra preperela in velik del otoka prekriva debela plast prsti.

Očarala pa me je velikanska kaldera (notranjost vulkanskega kraterja), ki zavzema kar dober del otoka. Z višine okrog 2500 m se spuščajo skoraj navpične stene v dolino, kjer se razteza velika ravnica, ki je na višini kakih 1000 m nad morjem in je na tri četrt kroga obdana z visokimi gorami.

Na splošno se zdi, da je treba z 0 na 1000 m višine vedno, ko greš iz enega mesta v drugo mesto na otoku. Izjeme so mesteca, ki so zelo blizu skupaj, tam je treba mogoče le na 500 m. Vsaka pot je podobna, kot bi šel iz Kranjske Gore v Bovec.

Na primer: otok ime dve marini. Med njima je 18 km zračne linije, po cesti pa je pot dolga 40 km. Edini raven kos ceste pa je tunel. Ker pelje nova cesta skozi dolg tunel, se vzpneš le na dobrih 1000 m, po stari cesti pa bi moral na 1500 m in bi bila pot še precej daljša.

Zelo zanimivi so bili zvezdni observatoriji raztroseni okrog najvišjega vrha otoka. Baje je tu (kar se Evrope tiče) zrak najbolj čist in najmanj onesnažen s svetlobo, kar omogoča odlične razmere za opazovanje zvezd. Verjetno ne te dni, ko je v zraku še nekaj saharskega peska pomešanega s smukcem z žurke.

Sprehod v okolici najvišjega vrha je zelo lep, poti so speljane lepo in so dobre, morda niso za tiste s preveč vrtoglavice, a midva sva uživala.

Ogledala sva si še marino na drugi strani otoka. Tako je, kot pišejo. Je lepa, a sredi ničesar. Nad njo je lepo mestece, a je skoraj predaleč za peš. Je pa zelo mirna – nimajo ne hrupa ne swela. Tule pri nas je namreč guncanje brez doplačila.

La Palma: Marina La Palma, 199. dan

Drugi dan potepanja po otoku. Tokrat ne greva čisto na vrh, ampak se zapeljeva čez otok po sredini, potem pa okrog hribov po severni strani otoka.

V začetku slučajno naletiva na točko, ki sva jo včeraj zgrešila, saj nisva vedela, da je v eno stran cesta speljana skozi predor na višini pribl. 1000 m, v drugo stran pa se vzpne še ene deset serpentin višje in gre skozi stari tunel, ki je bil nekoč dvosmeren.

Razgled je bil vrhunski, fotke pa niso uspele, saj svetloba tam ni bila najboljša in človek s fotke sploh ne dobi tiste prave 3D-predstave. Potem si želiva ogledati kaldero.

Najino idejo, da si ogromno Caldero De Taburiente ogledava z znamenite razgledne točke Mirador De La Cumbrecita je žal preprečila mitnica. Pa sploh nočejo denarja. Zgoraj je prostora za 20 avtov in toliko jih je lahko hkrati gor. In če hočeš gor, moraš prej narediti rezervacijo preko neta. Na mitnici se ne da. Lahko pa greš naprej peš (5 km v vsako smer). To bi nama vzelo preveč časa in bi morala izpustiti preveč preostalega. Takoj greva na net, a žal je za danes že vse zasedeno. Je pa jutri eno prosto mesto med 13.00 in 13.30. Pa rezervirava. Tako ali tako imava jutri še avto.

Na tak sistem sva v Španiji naletela že večkrat. Kjer je gneča, uvedejo pravila. Ogled je še vedno brezplačen, a omejen. Hrvati bi zadevo reševali raje z visoko vstopnino, a bi spuščali gor neomejeno množico ljudi. Pot naju vodi skozi lepe gozdove in uživava vsako minuto in kmalu sva na zahodni strani v mestecu Tazarcote. Simpatično.

Napotiva se proti severu otoka. Sva v deželi vinske trte in na neki razgledni točki vidiva tablo, ki opisuje 'vinsko cesto', ki se vije med vinogradi, a zanjo je treba imeti primeren avto. Midva pa z 'avtobusom' Zafiro. Konzultirava še Google maps, ki se mu cesta zdi smiselna. Takoj na začetku je grozilna tabla z napisom 'gorska cesta', a midva sva še kar na asfaltu.

Malo ožja je že bila, ampak poseben avto? Ne ga lomit! Cela cesta je bila asfaltirana in nakloni so bili čisto običajni. Je bilo pa nenormalno lepo. Srečala sva en (1) avto na celi poti. Sicer pa sva se vozila med vinogradi, mandljevimi nasadi in po nedotaknjenem gozdu. Najlepša pot na otoku za moj okus.

Če pelje cesta okrog najvišjih hribov, še ne pomeni, da je manj strma ali manj vijugasta. V glavnem se voziš na nadmorski višini med 500 in dobrih 1000 m in premaguješ eno sotesko za drugo. Ko se voziš po eni strani soteske, vidiš prav blizu cesto na drugi strani, kjer se boš peljal dosti kasneje. Večina krajev ob morju pa ima do tam speljano le slepo cesto in se moraš vrniti na planoto, da greš v sosednji kraj. Ogledala sva si še starodavne izklesane vzorce na skalah, ki so jih naredili prvotni prebivalci otoka pred prihodom Evropejcev. Prvi val priseljencev je bil nekaj sto let pred našim štetjem iz Afrike in nekaj stoletij kasneje še en val iz Afrike. Španci so prišli v petnajstem stoletju. Skoraj celo stoletje so potrebovali, da so naredili to, kar povsod. Prvotne prebivalce so pobili ali prodali v suženjstvo.

Baje ni znano, kaj natanko pomenijo v bazalne skale vklesani simboli. Meni je povsem jasno: koncentrični krogi pomenijo: tule je voda (ko daš prst v vodo, se naredijo koncentrični krogi). Tam, kjer pa so zraven še neke vijuge, pa to pomeni. da je tam tekoča voda. Vse najdbe, ki sva jih danes videla, so namreč blizu vodnih izvirov. Mogoče bi pa moral postati arheolog.

Za nama je še en krasen in poln dan potepanja po otoku, več pa naj povedo slike.

La Palma: Marina La Palma, 200. dan

Tretji in zadnji dan, ko imava avto. Tokrat je na vrsti ogled kaldere z drugega konca in nato na jug otoka. Pri vhodu v nacionalni park nama je uspelo včerajšnjo polurno rezervacijo parkirišča podaljšati na celo uro. Tako sva si lahko vsaj privoščila celourni sprehod do lepe razgledne točke.

Kaldera je name naredila velik vtis. Na sliki se ne vidi pravih razsežnosti te kotline, a ko stojiš na prepadnih robovih in gledaš na drugo stran, občutiš vso veličino tega naravnega pojava. Ves čas sem si predstavljal, kako so tu živeli prvotni prebivalci otoka, preden so jih premagali Španci s pomočjo prevare.

Teren je precej nestabilen in se ves čas kruši v dolino. Zanimivo je videti borovce, ki imajo korenine že kak meter ali več v zraku in so videti, kot bi stali na konicah prstov.

Urica je minila, kot bi trenil in bil je čas, da greva na mlade vulkane na jug otoka.

In eden je res mlad. Velik izbruh se je tu zgodil za časa mojega življenja. Če bi kot majhen otrok bil na La Palmi, bi jo videl precej manj, saj je vulkan na jugu povečal otok. Tega sva si ogledala le od daleč iz ptičje perspektive, saj nisva imela dovolj časa in energije, da bi šla še tja. Sva si pa ogledala enega malenkost starejšega (300 let), kar je v geologiji tudi povsem malo.

Tu pobirajo celo vstopnino (5 evrov), a imajo lepo multimedijsko predstavitev. Ker je najmlajši vulkan, so nam lahko kazali filme pravega izbruha. Zdaj, v času Youtuba se nam zdi normalno, da je vsak dogodek zabeležen na videu. A večina zgodovine se je zgodila pred iznajdbo filma.

Po vseh neštetih vulkanih na Lanzaroteju sem bil skoraj presenečen, da so me tile spet tako prevzeli in navdušili. Nekaj magičnega je v stopljenih in v trenutku časa zamrznjenih kamnih. Tako majhen se počuti človek ob tem.

S tega vulkana se lepo vidi najmlajši vulkan (star manj kot 50 let) in to, kje je povečal otok. Prav neverjetno pa je, da so soline in stari svetilnik na južnem rtu preživeli izbruh. Lava se je malo pred njima razcepila in ju obšla. Stojita le nekaj metrov od nove lave. Seveda je tudi sol iz teh solin 'najboljša na svetu', tako kot piranska, in skoraj katerakoli, kjer sva obiskala soline. Vsak solinar najde razlog, zakaj je ravno njegova sol boljša od vseh drugih. Seveda sva kupila pol kilce, sicer ne bi bila prava turista.

Dan je bil odličen. Vse nama je šlo kot po maslu. Do sedaj.

Za konec sva si zamislila večerjo v gostilnici v bližini, ki ima dobre ocene in simpatičen jedilnik in nato izlet nekam, kjer bi gledala zvezde. Restavracijo najdeva brez težav, težava je v tem, da so zaprti. In to do prvega julija. To pa so počitnice. Očitno jim gre dobro, če lahko zaprejo za pol leta.
Vijugava po glavni cesti nazaj proti marini in googla vprašava za gostilne v bližini. Najde jih pribl. dvajset na zahodni strani otoka, pri nas na vzhodni pa eno samo. In še to s slabimi ocenami.

Res se voziva po čisti divjini. Nisem si mislil, da je ta del otoka tako nenaseljen. Saj smo le nekaj km južno od glavnega mesta in letališča. Takrat zagledava ob cesti gostilno, ki je videti celo odprta.

Na daleč ni videti kaj prida, od blizu tudi ne. Pa naju prevzame pustolovski duh in greva poskusit srečo. Dva gosta za šankom, jedilnica prazna. Natakar na telefonu. čez pet minut je natakar še vedno na telefonu. Na hitro pokuka v jedilnico (ne neha govorit niti za sekundo) in s prstom pokaže na telefon, češ: Vidita, telefoniram, ko končam, pridem morda do vaju.

Na mizah je polivinil, da se ne bi slučajno umazal kak prt, stoli so različni, nekateri leseni, drugi plastični, mize pa, kot bi jih kak amater delal za šolsko učilnico.

GSM-signala tu ni. Smo preveč na koncu sveta.

No, na koncu niti ni bilo tako slabo. Ribo je sicer malo ubil s tem, da jo je preveč zapekel in v solati je bilo za moj okus občutno preveč čebule, ampak vino je bilo pa dobro. Celoten vtis je v stilu: Na večerjo se sem ne bi ravno vozil, a če bi se slučajno znašel tu in bi bil lačen, bi si pa upal kaj pojesti.

S tem pa najinih zapletov še ni konec. Ker hočeva gledat zvezde, hočeva nekam višje, kjer se dobro vidi. Odločiva se za razgledno točko, kjer sva že bila podnevi – pri starem tunelu na sredini otoka (tunel de la Cumbre), ki leži na 1000 m višine.

Tam je situacija taka: dvosmerna cesta se vzpenja dokaj visoko, potem pa se razcepi v dve enosmerni cesti. Če potuješ na zahod, se vzpenjaš precej višje in greš skozi stari tunel, če potuješ na vzhod, pa že zapelješ že precej nižje v novi tunel.

In razgledna točka je blizu starega tunela. Vendar jo uspeva zgrešiti. Ker je cesta enosmerna ni nobene možnosti, da bi obrnil in šel malo nazaj. Edina opcija bi bila, da se dvigneva do starega tunela, greva na drugo stran gore, se spustiva do novega tunela, se zapeljeva na drugo stran gore in se potem spet vzpneva proti staremu tunelu, kjer bi gledala zvezde. Ne iz tunela, ampak z razgledne točke pred njim. Potem bi pa morala spet skozi oba tunela, da bi se lahko vrnila.

Ugotoviva, da je to preveč cirkusa za nekaj zvezd, posebej zato, ker je na nebu še nekaj meseca, ki precej pokvari pogled na zvezde. Bova raje gledala zvezde z barke na pasažah. Tam ni nič svetlobnega onesnaženja. In čeprav nisi na 1000 m višine, se zvezde odlično vidijo.

Utrujena se vrneva na barko, ravno ko je nad mestom ognjemet. Krasen dan je za nama.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron