Novice

Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna. Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo.

Lov na gumonež, sreda, 12. avgust 2020

Včeraj smo prespali v zalivu Varko na kopnem nasproti Lefkade. Zvečer, ko so se vsi dnevni kopalci in čarterji umaknili, verjetno v civilizacijo, kafič na obali pa so zaprli, sta po dolgem času zavladala mir in tišina. Po dnu je pesek, na obali pa plaža iz okroglih kamenčkov, prav lepo. Da ne bi bilo vse tako mirno, pa smo sami poskrbeli za malo zabave. Zvečer je Jure peljal pse na obalo z gumonom. Gumon je povlekel na plažo in privezal na (očitno ne dovolj velik) kamen. Čez nekaj časa pride do nas sosed s svojim gumonom in mi pravi, ali vem, da naš gumon prosto pluje stran od obale. Pihalo je seveda z obale in to niti ne tako malenkostno. Skočim v njegov gumon in me pelje do našega, ki je bil že na dveh tretjinah poti od obale do barke! Presedlam v naš gumon, ki pa je bil do polovice napolnjen z vodo in se peljem do obale. Najprej sem seveda pomislila, da se je tam, kjer smo gumon lepili, odlepil, vendar se hitro pokaže, da tam vse drži. Nič jasno?! Nato se spomnim, da so enkrat vmes bili eni malo večji valovi od neke barke, ki je šla mimo. Očitno so ti valovi, ko so butali v plažo, gumon napolnili z vodo in ga »povlekli« v morje. Gumon je ostal cel, ker ni bilo nobenih skal. Sledilo je praznjenje gumona (Jureta in psov ni bilo na spregled še nekaj časa). Ker je bil zadaj motor, gumona nisem mogla dvigniti, da bi voda odtekla zadaj, zato je prišla v poštev metoda bujol. Tu se je pokazala uporabnost tega, da so plaže žal polne plastike, ki jo prinese morje. Samo obrnila sem se okrog sebe in že našla primerno kanto za praznjenje, ki je trajalo vsaj 10 minut, ker je bilo vode res veliko. Ko sem bila na koncu, se je pojavil Jure, ki mu ni bilo jasno, zakaj sem na obali, v suhih oblačilih (torej nisem priplavala) in zakaj praznim gumon. Sosedom smo se zahvalili s steklenico vina, gumon pa hitro dvignili na varno.

Budilka je zvonila ob 5. uri zjutraj, 6.45 pristanemo na Lefkadi pri črpalki, da še psi opravijo svoje, ob 6.53 smo že v vrsti (v bistvu samo dve barki) za most, ki se odpre ob 7. uri. Motorsailamo proti Paxosu, kjer ob 13. uri dobimo enega od zadnjih mest. Nato so ostala samo še mesta za turistične barke, s katerimi se je možno zvečer privezati, vendar je treba pred ne vem katero uro zjutraj priveze zapustiti.

V Gaiosu opravimo konkreten shopping hrane, hladilnik že zelo dolgo ni bil tako poln. Danes zjutraj natočimo še gorivo iz kamiončka/cisterne, sedaj pa smo na poti v Sivoto, na obali nasproti Krfa. Tu še nismo bili, tako da ne vemo, kako je tam. 

Plovba po Lefkaškem kanalu še pred sončnim vzhodom in Zoe, ki misli, da ne sme ničesar zamuditi. Ker jo je zeblo, se je v brisači skrivala za spryhoodom.

Metuljčkanje iz Kalamosa v Varko, dokler veter ni ugasnil … 

Sami zapleti in spremembe - Nedelja, 16. avgust 2020

Zadnje dni se je preveč dogajalo in ni bilo volje za pisanje bloga, v bistvu je tudi sedaj še ni. Če bi bilo vsaj približno po planih, bi morali biti sedaj v Italiji. Pa nismo. In tokrat nismo mi tisti, ki smo krivi, da so se plani spremenili. Spremenila jih je Italija, ki je odredila, da se morajo vsi, ki pridejo iz Grčije, testirati na koronavirus ali iti v karanteno. Saj, če bi ti omogočili opravljanje testa v luki, takoj ko prideš, tako kot je na letališčih, se ne bi niti pritoževali, ampak to seveda ni tako. Ne samo, da je teste možno opravljati samo v bolnišnicah, ki običajno niso ravno zraven pristanišč, tudi naval ljudi je takšen, da ne prideš ravno hitro na vrsto. Skratka Italija odpade. Okoli nas je množica razjarjenih Italijanov, nekateri se panično vračajo v Italijo, drugi so šele prišli, tretji tu na Ereicoussi bivakirajo, vsi pa so zgroženi nad svojo državo, ker so tak ukrep sprejeli tako na hitro brez kakršnekoli napovedi ali vmesnega časa, pred začetkom veljave.

Skratka še enkrat bo treba iti direktno na Hrvaško, kar pa bo najhujše za Berry, ki na barki noče lulati in kakati in bo spet trpela. Kot po navadi nastrada tisti, ki je najmanj kriv.

Start je planiran jutri, ko naj bi zapihal jugo, prihod v Cavtat pa enkrat v torek.

Še malo kronike za nazaj. V Sivoti oz. pri plaži Bella Vraka je bilo zelo lepo, punce so bile navdušene nad peščeno plažo, ki povezuje otoček s kopnim. Mesto Sivota pa je precej turistično in polno gneče. 

Naslednji dan smo iz Sivote šli v Kalami (to je skrajšana varianta, vmes smo naredili še nekaj ovinkov in neuspelih poskusov, saj je takrat prišlo ven to z Italijo in smo najprej mislili, da bi prečkali Jadran še isti večer). Skratka grozen dan, ko nam ni šlo nič prav.

Naslednji dan smo malo odmislili težave, ker smo se dogovorili za srečanje s posadkama Male in Lare, ki sta ravno pripluli v Grčijo. Srečali smo se na otočku Mathraki, ki je tretji izmed Diapontskih otokov, vendar za razliko od Othonoia in Ereikousse popolnoma neturističen. V luki smo bili samo mi trije. Gostilna pri luki zaprta, druga na vrhu hriba tudi, tretja, ki ima tudi penzion in prost prevoz s »Ko to tamo peva« busom do luke pa na srečo odprta. Punce so bile najbolj navdušene, ko smo se s, po njuno, »school busom« peljali nazaj na barko. Nam pa je tudi malo druženja zelo prijalo, malo manj pa mijauuu drugi dan. 

--- premor med pisanjem ---

Očitno te bloge predolgo pišem in se vmes pogosto kaj spremeni. Tokrat se je spremenilo to, da smo po klicu na pomorski mejni prehod v Dubrovniku, danes zjutraj, ugotovili, da je prihod na Hrvaško iz Črne gore dovoljen brez kakšnih omejitev, kot so karantene in testi. Z nekaj truda smo si nato uspeli na tak način interpretirati tudi uradni odlok, objavljen na internetu. Črnogorski odlok tudi pravi, da iz EU lahko vstopimo v Črno goro. Torej nič drugega kot poskusiti. To nam skrajša pot za približno 40 milj in čas na približno 24 ur, kar je za Berry na meji znosnega. Jutrišnji cilj je torej Bar.

To pa tudi še ni vse. V vmesnem času je preko nekih Italijanov, s katerimi sem se pogovarjala včeraj tu v luki, prišla novica, da lahko pluje tudi v Italijo, da se je treba le nekam prijaviti in da je nato možnost, da te izberejo za testiranje. To je menda izvedela neka Angležinja, ki je tudi namenjena v Italijo. Kasneje še sama preverim informacijo na pristojni zdravstveni instituciji v Pugli in najdem obrazec na internetu. Glede na to, da je bil idealen dan za prečenje v Italijo včeraj, in da je jutri videti kar primerno vreme za prečenje v Črno goro, bomo najverjetneje ostali kar pri Črni gori. Skratka norišnica zaradi te korone. Za drugo kot ukvarjanje s tem, kam se sme in kam ne, ostane bolj malo časa.

Nazaj v Jadranu - Torek, 18. avgust 2020

Za spremembo ta blog ni bil pisan včeraj ponoči med prečkanjem v Jadran, ampak danes. In tudi samo prečkanje je bilo malo bolj naporno in »zanimivo« kot običajno.

Kot že omenjeno, smo včeraj ob približno 6. uri zjutraj startali iz Ericousse proti Baru. Tokrat so se zapleti začeli že na samem startu. Okoli naše verige je bila zavita veriga in sidro od sosedov dve barki naprej. Predvčerajšnjem je precej pihalo in ker jim sidro očitno ni držalo najbolje, njihovim prvim sosedom pa še manj, so vrgli še eno dodatno sidro. Vrgli so ga seveda postrani, proti vetru in tako prekrižali dve drugi sidri. Ker je njihovo sidro obviselo kar na naši verigi in bilo z verigo še ovito okoli naše, je bilo »odvozlavanje« malo bolj nerodno kot po navadi, ampak ker je bilo sidro težko samo pribl. 10 kg, se ga je dalo prijeti v roko in odplesti. Sledil pa je takoj naslednji zaplet. Gumb za dviganje sidra, ki smo ga menjali v Samiju, je še slabši od prejšnjega in se včasih zatika. In se je seveda zataknil ravno pri dviganju zadnjih centimetrov verige in ni hotel spustiti, pri tem pa je šla varovalka. Jure je nato na hitro odklopil gumb in zamenjal varovalko. Sedaj namerava iz starega in novega gumba sestaviti enega, ki bi delal vsaj tako zanesljivo, da pridemo do doma. Še dobro, da imamo dodatne komande za sidro še v kokpitu. V vmesnem času smo že pluli proti Ericoussi in se usmerili proti Vlori. Odhajali smo praktično v gruči, saj je množica Italijanov izkoriščala ugoden veter za prečkanje. Na Jadransko obalo smo šli trije, poleg nas še Blaž s katamaranom proti Korčuli, in Hrvati z motorno barko proti Boki Kotorski.

Prvi del je bil še malo rolajoč zaradi valov od močnega maestrala, ki je pihal prejšnji dan, ko smo se približevali Vlori oz. Otrantskim vratom pa je zapihal napovedani jugo, najprej sramežljivo, v samih vratih in prvi del za njimi pa je pihal z 20–22 vozli. Lep del poti smo prejadrali z vetrom v polkrme, ko pa je padel pod 15 vozlov, smo motorsailali, ker nam je hitrost padla pod 5,5 vozla, kar je ogrožalo naš čim hitrejši prihod v Bar zaradi napovedanih neviht (za Bar so bile napovedane nevihte ob 5. uri zjutraj) in zaradi Berry seveda. Veter se je včeraj popolnoma držal napovedi, kar se tiče smeri in moči. Jugo je pred mrakom praktično ponehal, v drugem delu noči pa je zapihalo z obale – s SV okrog 10 vozlov. Prvi del noči je bilo jasno, v drugem delu pa so se začeli nabirati oblaki z vseh strani in bliskalo se je nad Albanijo. Kako uro kasneje se je začelo bliskati še na Z in SZ, v zelo širokem pasu. Naš radar ima domet 48 milj in nevihta na njem še ni bila vidna. Interneta ob Albaniji in Črni gori seveda nismo imeli, tako da nismo mogli pogledati, če se nam približuje. Ob 4.30 smo vpluli v luko Bar. Ker smo tu že nekajkrat bili, smo vedeli točno, kam moramo, čeprav je bel svetilnik na rtu na vhodu, ki naj bi imel domet 20 milj, komaj mežikal in smo ga videli šele, ko smo bili nekaj metrov od njega. Glede na to, da gre za trgovsko luko in da je bilo to sredi noči, smo celo klicali luško kapitanijo po postaji, vendar se niso oglašali, očitno so spali … Z malo truda smo se privezali na carinski pomol, ki ni v najboljšem stanju, predvsem pa na njem primanjkuje bitev. Nevihta pa se je razblinila, preden je prišla do Bara. Nato smo za dobro uro zaspali, ob 7. uri zjutraj pa uredili vstopne formalnosti, hitreje kot kadar koli do sedaj tu. Celo plačati vinjeto se je dalo na luški kapitaniji in ni bilo treba iti na banko. Nato smo se premaknili v marino in šli končno spat. Ker je bila noč kratka, pa še nevihte so se podile naokrog, sva bila ponoči oba budna, temu primerno sva bila zjutraj kot zombija. Berry je preživela (seveda 24 ur brez lulanja in kakanja) lažje kot zadnjič 30 ur.

Danes je bila najpomembnejša stvar, da smo kupili internet, 1000 GB za 10 evrov, da smo spet povezani s svetom in da nam ne bosta Telekom in A1 spet pošiljala kakih norih računov. Kasneje smo si na radarju na Windiju ogledali nočno nevihto in ugotovili, da je bila ogromna, zato se je tudi bliskalo v tako širokem pasu. Blaž, ki je plul na Korčulo, je poročal, da je šel skozi in da je bila kar konkretna. Malo prej se je pripeljala mimo še ena nevihtica, ki pa se je nekako nad nami razblinila, čeprav je nekaj ur prej dodobra namočila Dubrovnik. Tu je bilo nekaj bliskov relativno blizu in tri kaplje, toliko da barke sploh ni zmočilo do konca. 

Sončni zahod, ki je nakazoval prihod poslabšanja vremena.

Besedilo in fotografije: Nataša Kolega

V začetku meseca avgusta so štirje jadralci na krovu manjše jadrnice doživeli hujšo nesrečo. Med jadranjem v močnem vetru in visokih valovih so končali med piloti pomola Redondo Beach v Kaliforniji.

K sreči so nesrečo vsi preživeli le z manjšimi telesnimi poškodbami. Ker so bili blizu obale, jim je uspelo samim priplavati na obalo in se rešiti. Manj sreče pa je imela njihova jadrnica. V le nekaj minutah po nesreči so jo valovi v kosih vrgli na obalo.

Letos je bilo državno prvenstvo ORC prvič razdeljeno na dva dela. Prvi del je potekal 20. in 21. junija v Portorožu v okviru regate Skipper cup v organizaciji JK Pocodebon, zaključni del pa zadnji konec tedna avgusta v Izoli kot Pokal VAL Navtike v organizaciji ŠD GoSailing.

V prvem delu prvenstva je bilo razpisanih šest tehničnih plovov, v zaključnem delu pa trije tehnični in en navigacijski plov. V junijskem delu prvenstva v Portorožu je organizator v pretežno rahlih vetrovih izpeljal pet plovov. V bistveno bolj vetrovnem avgustovskem nadaljevanju v Izoli so bili v soboto odjadrani trije tehnični plovi, navigacijski, predviden za nedeljo, pa je bil zaradi nevihtnega vremena najprej preložen na popoldne in nato odpovedan.

Osem od predvidenih desetih plovov je bilo torej uspešno končanih, za končni rezultat pa je štelo sedem najboljših. Taia 2 & White Goose z Goranom Djordjevičem je obranila lanski naziv državnih prvakov. Precej tesno ji je sledila One more time z Željkom Perovičem, nato pa je boj za zmago izgubila s sedmim mestom v sedmem plovu, ko je imela že diskvalifikacijo zaradi prehitrega starta v prvem plovu. Le točko več od One more time je zbrala posadka jadrnice Generali s Samom Žvanom. Oba bi lahko krepko premešala rezultate, če bi bila izvedena še navigacijska regata, saj bi v tem primeru jadrnice lahko odbile dva najslabša rezultata (One more time sedmo mesto in Generali šesto iz petega plova).

Vreme je na koncu odločilo in prvenstvo je bilo končano z osmimi plovi in enim odbitkom. Prvenstva se je udeležilo 17 jadrnic, ki so bile razdeljene v tri razrede po GPH.

Zmagovalci po razredih:

• razred A: Taia 2 & White Goose, Arya 415, krmar: Goran Djordjevič
• razred B: Joy, J-99, krmar: Vladimir Borštner
• Razred C: Palada, Elan Express, krmar: Emil Jerkovič

Rezultati:

Vir: JZS.si; Foto: Val Navtika FB

V sredo se je zgodila tragična pomorska nesreča. Ladja je potonila in s seboj potegnila vse člane posadke, razen enega, in 6000 krav.

V sredo, 2. septembra, se je zgodila tragična pomorska nesreča. Pri japonskem otoku Amami Oshima je potonila ladja za prevoz živine. Japonska obalna straža, ki je prihitela na kraj nesreče, je rešila le enega mornarja.

Ladja za prevoz živine je izplula z Nove Zelandije. Na krovu je bilo skoraj 6.000 glav živine. V sredo, kmalu po polnoči, je ladja sprožila klic v sili. Po zvočnikih so posadko obvestili, naj si namesti reševalne jopiče. Edvardo Sareno si je oblekel reševalni jopič in skočil v morje. Le nekaj trenutkov za tem se je ladja prevrnila in potonila. Japonska obalna straža je na lokacijo nemudoma poslala tri letala in štiri plovila. Kljub takojšnji reakciji so do sedaj edinega preživelega člana posadke, 45-letnega Edvarda Sarena, rešili šele po 24 urah plavanja v Vzhodnem Kitajskem morju. Žal so našli le njega.

Čeprav je na območju nesreče divjal tajfun z vetrovi, ki so presegali hitrost 150 km/h, je reševalna akcija potekala tudi v četrtek. Za zdaj brez uspeha. Rešili so le enega člana posadke. Tajfun se trenutno pomika proti Korejskemu polotoku. Kljub boljšim razmeram za reševanje obstaja zelo majhna verjetnost, da je nesrečo preživel še kateri drug član posadke.

Foto: Japonska obalna straža

Ladjedelnica Codecasa je začela gradnjo ladje Jet2020, ki po svoji obliki spominja na letalo.

Jet 2020 bo luksuzna motorna jahta, ki bo v dolžino merila 230 čevljev oziroma dobrih 70 m. Po obliki bo podobna letalu. Predvsem premec, ki spominja na letalski kokpit ter krma s helikoptersko ploščadjo na letalskem repnem krmilu. Linije ladje bodo minimalistične, notranjost in zunanjost jahte pa bosta ponujali izjemno prostornost. Seveda bo jahta opremljena z vsemi luksuznimi dodatki, kot so bazen, savna, telovadnica, sončne in kopalne ploščadi in še bi lahko naštevali. Kljub svoji dolžini, dobrih 70 m, bo imela samo pet kabin. Eno lastniško in štiri namenjene gostom.

Hrvaška vlada je v letošnjem letu pridobila šest dronov za nadzor pomorskega prometa v teritorialnih vodah. Po pol leta uporabe je strmoglavil prvi dron.

V petek, 28. avgusta, je v jutranjih urah iz zračne luke na otoku Brač poletel dron za nadzor pomorskega prometa. Kmalu po vzletu se je dron zrušil in k sreči padel na neposeljen in nedostopen del otoka Brač. Razlog za nesrečo ni znan. Po informacijah organov za varnost zračnega prometa nobena oseba ni bila poškodovana v tej nesreči.

Brezpilotni letalnik – dron tipa Schiebel S-100 je težak 110 kg, preleti lahko 180 km in doseže največjo hitrost letenja več kot 220 km/h. Pri hitrosti 100 km/h je lahko v zraku vse do 6 ur. Cena posameznega drona znaša okrog 1,5 mio EUR. Dron naj bi v petek poletel na redne aktivnosti, ki jih izvajajo za kontrolo varnosti plovbe in zaščite morja.

Droni padajo z neba

Da, droni padajo z neba. Tehnologija še ni dosegla stopnje, pri kateri bi lahko rekli, da je letenje z droni 100-odstotno zanesljivo. Verjetno tudi nikoli ne bo. Drone za snemanje uporabljamo tudi pri eNavtiki. V petih letih smo opravili že več kot 400 letov. Trenutno uporabljamo že četrti dron. Tehnologija je v petih letih močno napredovala. Droni so vedno bolj zanesljivi, a še vedno prihaja do napak. S prvim dronom smo bili enkrat primorani prisilno pristati zaradi okvare na krmilnikih, drugi je končal v morju zaradi napake na bateriji. Letos smo opravili že več kot 80 letov. Seveda ne brez zapletov. Med snemanji v avgustu smo imeli težave z IMU in vizualnimi senzorji. Potrebne so bile razne kalibracije, posodobitve, nastavitve …, a k sreči smo ob daljinski pomoči podjetja oneDrone iz Ljubljane lahko opravili načrtovano delo.

Povsod v Evropi obstaja zakonodaja za letenje z droni. Če ga imate, se zavedajte, da so predpisi namenjeni varnosti. Upoštevajte jih in letite v skladu z njimi. Preden poletite, se v posamezni državi registrirajte, sklenite zavarovanje in posamezen let prijavite, če to zahteva zakonodaja. Če bo prišlo do nesreče, se lahko stvari močno zakomplicirajo. Pri eNavtiki smo registrirani operater brezpilotnih letalnikov na območju Hrvaške, Malte in Črne gore. Vse lete, ki jih opravimo, predhodno prijavimo in pridobimo dovoljenje.

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina Lanzarote, 237. dan

Mislim, da se pri nas že pozna pomlad. Ponoči in podnevi je kakšno stopinjo topleje kot prej. To je ravno tista razlika, da ob sončnem zahodu zvečer (če fizično nič ne delaš) ni treba obleči dolgih hlač in dolgih rokavov, malo kasneje pa še termo nogavic. In čez dan se takoj spotim, če kaj delam. Da se temu izognem, raje nič ne delam.

Pravijo sicer, da je treba na barki vsak dan narediti vsaj eno stvar za barko, ker bo sicer treba naslednji dan narediti tri. 

Strokovno se temu reče 'preventive maintenance' oziroma preventivno vzdrževanje. To pomeni, da zadevo redno vzdržuješ, preden se pokvari. Lep primer s kopnega je redni letni servis avta, ki ga narediš, tudi če ni nič narobe z njim. In na barki je enako. Lahko stvari vzdržuješ v dobrem stanju, lahko pa počakaš, da kaj crkne in imaš potem po navadi več dela in stroškov.

Danes sem šel v trgovino. Tudi tu gre za preventivno vzdrževanje zalog, saj nočem, da se mi zgodi katastrofa – da odprem hladilnik in notri ni hladnega piva ali pa mleka za kavo. Malo sem slikal na poti iz trgovine. Arrecife je eno najgrših mest, kar jih poznam, na enem, zame najzanimivejših otokov. Ker tu skoraj ne dežuje, nič ne raste (razen tam, kjer redno zalivajo), zato na ulicah ni zelenja. Strehe so samo ravne betonske plošče – se pravi, ko ulijejo stropno ploščo, nad njo ni ničesar, saj ni potrebe po tem. To daje nam, vajenim poševnih streh občutek, da je vse nedograjeno in na pol razsuto. Ker ne zmrzuje, so vodovodne in odpadne instalacije velikokrat kar odkrite. Če k temu dodamo še odpadanje barve (sol in veter hitro uničita fasado), je slika neurejenosti popolna. V bolj turističnih ulicah sicer poskrbijo za nekaj lepši videz, a ko grem skozi spalno naselje, je videti precej razsuto. 

Danes sem naredil le en manjši projektek: redni servis na črpalki WC-ja. Pozimi sem obnovil WC-je in na temle imam novo desko, ki je hkrati bide. Torej, če tu zmanjka papirja, ni krize. Deska se tudi mehko spušča, da ne razbije školjke, če kdo pozabi spustiti desko v valovih. Ampak črpalka pa je ostala. Nisva vgradila električne (kar je bila moja originalna ideja), ker je bila admiralica proti.

Jabsco črpalko pa je treba za mehko delovanje redno vzdrževati. Minimalno, kar je treba narediti vsaj enkrat na mesec, raje na 14 dni je, da se črpalko odpre in se namažejo gibljivi deli in tesnila. Jaz za to uporabljam vodoodporno mast, ki drži dokaj dolgo in ne poškoduje tesnil. In ker je to umazano delo, ga seveda opravlja kapitan osebno. Vse skupaj traja le 15 minut, od katerih še največ časa porabim za temeljito umivanje rok po delu. Ogleda slik ne priporočam med večerjo.

Marina Lanzarote, 238. dan

Prav prijetno vreme je tukajle na Kanarskih otokih. Že zjutraj je dovolj toplo za kratke hlače in zvečer ni treba zapirati barke, takoj ko zaide sonce. 

Danes sem šel spet v trgovino. Ja, vem, izzivam karanteno. Priporočilo je, naj se gre v trgovino čim bolj poredko. A včeraj nisem dobil krompirja in kumare. Krompirja imamo sicer še nekaj, a admiralica rabi rezino sveže kumare za gin tonik. Mislim, da je to dovolj dober razlog za izlet do trgovine.

Tu se res vedno vse dobi, le včasih kakšnega artikla ravno tisti trenutek ni na polici. Zadnjič enkrat ni bilo čokolade, enkrat ni bilo topljenega sira, včeraj niso imeli kumar in krompirja. Lahko bi šel v sosednjo trgovino, a raje grem naslednji dan.

In danes sem si izbral Dino v centru, saj je do tja lep sprehod ob obali Atlantika in lahko gledam valovanje morja. Tule v marini smo sicer v vodi, a ne vidimo pravega morja, saj je plovna pot v marino zavita, na strani proti morju pa se dviga visok zid, ki ščiti cesto, trgovine in marino pred viharnim morjem. Čez tisti zid vidim le, če splezam na jambor. Hm, saj ni neumna ideja. To bom naredil jutri. V višino se lahko sprehodim po barki več, kot v dolžino. Jambor je namreč visok 18 m, barka pa je dolga le 15 m. Tokrat me je na poti iz trgovine prvič ustavili policist, ki me je vprašal, kam grem. In sem rekel, da v marino. Pa vpraša, kam v marino? In sem rekel na barko.

Potem je lepo rekel OK, me pozdravil in se odpeljal naprej. Šele potem sem se spomnil, da bi nekdo lahko šel v marino tudi kar tako, na sprehod, kar ni dovoljeno. Če pa tam živiš in se s polnim nahrbtnikom vračaš iz trgovine, je pa v redu. 

Malo naprej je ustavil nekoga, ki je imel veliko vrečo in iz nje metal kose kruha v morje. Ne vem, kaj sta se zmenila, a krmljenje prostoživečih živali je v ukrepih omenjeno, kot dovoljena izjema in je torej dovoljen razlog, da si na ulici. Sicer je bilo to mišljeno za prostovoljce iz zavetišč, ki skrbijo za prostoživeče mačke, saj po moje ribe ne potrebujejo dodatnega hranjenja. Ali pač. Kaj jaz vem. V glavnem sta le izmenjala nekaj besed in potem se je policist odpeljal dalje. Očitno je dovoljeno tudi krmljenje rib.
In ko smo ravno pri prostoživečih mačkah: 'Naša' muca je dobro hranjena, mladiči rastejo in pod avtom imajo vodo in mačje kekse. Na vetrobransko steklo avta pa je nekdo dal list z obvestilom, da v motorju živi mačja družina in naj ne prižigajo motorja.

Dokler traja tole koronasranje tako ali tako nihče ne bo prižigal motorja, saj gre za avto rent-a-car podjetja in ta so zaprta. Baje je kanarska vlada Madridu predlagala delno omilitev ukrepov za Kanarske otoke, saj se bolezen tu širi nekaj počasneje. Bomo videl, kaj bo iz tega. Menda naj bi zagnali nekaj proizvodnje, a nič takega, kar ima stik s končnimi kupci. Se pravi, da verjetno še vedno ne bom mogel kupiti tistih nekaj tub Sikaflexa. Aja, slik mladičev žal še nimam, ker so plašni in čim kaj motovilim okrog, stečejo nazaj v motor Fiata in se ne pustijo slikati. Mama pa mi vedno priteče naproti. In zvečer je toliko pripovedovala, da me je prepričala, da sem šel na barko po skledico keksov. Očitno so moji keksi boljši od tistih, ki so že bili tam, saj se jih je lotila z vso vnemo. En belo-črn maček je prišel blizu. Nekaj večji je, verjetno je mačkon, mogoče celo oče mladičev, a ga je samo srepo pogledala in se je umaknil na dva metra razdalje. Tu očitno še mački spoštujejo ukrepe fizičnega distanciranja. Upam, da bom jutri lahko nalimal kako slikico mladičev.

Marina Lanzarote, 239. dan

Trudim se, da v dnevniku ne pišem preveč o saj-veste-čem, saj so virusa že tako polni vsi mediji, kamorkoli pogledaš. In občasno pogledam, kaj pišejo lokalni – kanarski mediji. Ker ne znam špansko, seveda ne razumem veliko in si pomagam z Google translate. To je šele veselica. Včasih so rezultati precej komični.
Danes sta zmagala tale dva prevoda:
Namesto 'Zdravstveno stanje na Kanarskih otokih' je Google ponudil 'Zdravje kanarčkov'.
Namesto 'Sanitetno osebje daje vse od sebe' pa je napisal 'stranišča dajejo vse od sebe'.
Brez originalnega teksta v španščini sploh ne bi vedel, o čem članek govori. Ob tem se spomnim na nekatere članke iz slovenskih medijev, kjer se povsem jasno vidi, da 'novinar' ne razume pomena novice v originalnem jeziku in pač mehansko prevede in naredi kup neumnosti.

Mačji mladiči so očitno brali dnevnik in se nočejo slikati kljub podkupnini v obliki 'namočencev'. Namočenci so mačji keksi, ki jih namočimo v malo vode. Večino vode keksi popijejo in postanejo lepo mehki in večji, nekaj vode pa se spremeni v nekaj podobnega juhici. To imajo mački radi. Tudi naša mačja mamica se je spravila na namočence s polno paro. Najprej je posrebala juhico, potem pa še skoraj vse razmočene kekse. Od mladičev je prišel ven le eden, a še tisti se je raje igral z maminim repom, kot pa jedel. Očitno dobro skrbi za njih. Ugotovil sem tudi, zakaj ima raje naše kekse. Eni ji dajejo pasje kekse, ki so precej manj kalorični od mačjih. Doječa mamica pa rabi veliko energije. Sem pa opazil tudi neke povsem male kekse, ki so verjetno junior. Vode ima tudi vedno dovolj.

Za rekreacijo sem zlezel na jambor in pregledal štraje in vse drugo. V glavnem je vse OK, le pri dveh zaključkih se pojavlja nekaj malega rjave zabarvanosti. To lahko nakazuje na korozijo v notranjosti zaprešanega zaključka zajle. Za popolno varnost bi bilo verjetno dobro enkrat kmalu vse zajle zamenjati. Tega vzdrževanja (in stroškov) ni pri barki nikoli konec. Naše zajle so stare 15 let, marsikatera zavarovalnica noče zavarovati plovila, če so zajle starejše od 10 let. In na splošno priporočajo menjavo na deset let. Je pa zanimivo, da tole ozračje na Kanarskih otokih ni tako dobro za rostfrei, kot bi si na prvi pogled mislil.

V zraku je še dosti soli, saj precej piha in veter pride čez morje. Mešanica soli in peska se usede na zajle, ponoči pade nekaj rose in že je narejen prvovrsten koktajl, ki razžira kovino. Na Karibih je vsaj redno deževalo, da je spralo sol, tukaj pa sol ostaja na kovini in dela škodo.

Marina Lanzarote, 240. dan

Wikipedija pavi, da je velika noč največji krščanski praznik. Midva nisva barvala jajc, ker nas že dosti farbajo. Vsi, od medijev do politike. In nas vlečejo za jajca. Toliko o farbanju in jajcih.

Biblija pravi, da so na veliki petek Jezusa Kristusa križali, tretji dan po tem, na nedeljo, pa je vstal od mrtvih. Nas so križali pred mesecem dni in nič ne kaže, da bomo lahko kmalu vstali od mrtvih. Še vedno smo pribiti na istem mestu.

Na druge teme:
Pri nas na Lanzaroteju spet malo bolj vleče veter. Ni kakšne hude sile, a teh 15 do 20 vozlov je dovolj, da žvižga po marini. V neposredni bližini marine je vetrna elektrarna z nekaj vetrnicami. Iz tega je mogoče sklepati, da tudi v marini ni kakšnega omembe vrednega zatišja pred vetrom. A nič zato. Marina je dobro zaščitena pred oceanskim valom in edini val, ki ga tule čutimo, je takrat, ko pilot pristaja na pomolu nasproti nas. Val od vetra ima samo en km razdalje, na kateri se lahko razvije, pa še na tem odseku je kup ovir na poti. Med drugim cel kup bark in plavajočih pontonov ter nekaj čeri in plitvin, ki ga razbijejo. Na barki naše velikosti ga skoraj ne čutimo.

Toliko časa sva že v marini, da se bojim, da sva se razvadila in stvari puščava naokrog tako kot doma. Ko spijem kozarec vode, ga odložim na mizo. Halo! Na barki se to ne dela. Na barki je treba vsako stvar dati takoj na svoje mesto, da se ne prevrne in razbije. Po mojem bova prvih nekaj dni po izplutju (oooo, le kdaj bo to ...) vsa obtolčena in bova razbila kup stvari, preden se spet navadiva.

Danes je Lili (njen čin admiralice je trenutno na čakanju, saj ne odloča o tem, kdaj in kam bomo pluli, drugi odločajo o tem), torej danes je Lili končno uspela slikati vse mladiče in še očeta. Mama je vedno prva pri hrani, saj doji in ji je to prioriteta. Danes so se mladiči pririnili zraven takoj za njo, oče pa je bil v bližini in je čakal skrit za kolesom avta. On je jedel na koncu, ko se je njegova družinica že napokala. Lepo od njega. Je pa res, da on nima omejitve gibanja in lahko gre, kamor hoče.

Marina Lanzarote, 241. dan

Že takoj zjutraj sem dokazal svoje nepoznavanje krščanskih praznikov. Lili me je vprašala, kaj kopljem po hladilniku in že zjutraj zlagam ven pivo. In ji odvrnem, da iščem jajca. Hotel sem jih trdo skuhati, da bi naredil jajčno solato s hrenom – za velikonočni zajtrk. In me razsvetli, da je to jutri. OK, tudi prav.

Danes je oprala dve žehti perila, tale najin pralni stroj je res zlata vreden. Moja dva projekta za danes pa sta bila: izlet v trgovino in čiščenje alg s spojlerja. Ko sem prišel pred Mercadono, ki je bila zaradi praznikov dva dni zaprta, me je presenetila vrsta za vstop v trgovino. Po navadi čaka v vrsti nekaj ljudi. V trgovini je naenkrat lahko omejeno število ljudi, pred vstopom si je treba nadeti rokavice in razkužiti roke, kar tudi traja, zato je včasih treba počakati kako minuto. Danes pa šok: vrsta iz trgovine dol po tekočih stopnicah, pa na parkirišče, pa do garažne hiše, pa nazaj do ulice! Toliko ljudi nisem videl že od začetka karantene. Resda so stali 2 m drug od drugega, a vseeno – čakal pa ne bom. In grem pogledat sosednjo stavbo – HiperDino (konkurenca). V vrsti stojita dva in preden pridem do vrste, sta oba že notri. Prvič sem v tej trgovini, ki je velika in nič ne najdem. Vse je nekako razmetano naokrog, zame brez logičnega razporeda. Dobim nekaj stvari, toliko da napolnim nahrbtnik in se vrnem na barko. 

Popoldan očistim spojler na Heronu. Beneteau 473 je zgrajen tako, da je zadnji rob spojlerja pod vodno gladino. To sem videl na vseh 473, ki sem jih opazoval do sedaj, Heron pa ima mogoče zaradi obtežitve rit še malenkost bolj v vodi. Rezultat je, da po zadnjem robu rastejo alge in podobna nesnaga, saj je rob spojlerja iz prožne plastike (PVC ali nekaj takega), zadnja stena pa je bel gelcoat, torej to dvoje ne more biti pobarvano z antivegetativno barvo. Saj ni hude panike, vsake toliko časa (v tropih vsaj enkrat na teden, tule na en mesec) je treba odstraniti rastlinje. Najprej na grobo s krtačo, potem pa še s plastično mrežico, tisto, v kateri prodajajo limone ali krompir ali kaj takega. Ta najbolje pobere dol vso nesnago in ne poškoduje gelcoata ali mehkega dela spojlerja.

Upanje, da se bodo Kanarski otoki prej izvili iz primeža karantene, se ni uresničilo. Sprostili bodo sicer nekaj gospodarstva, a nič takega, kar ima stik s končnimi strankami. Ljudje so že kar malo nesrečni. Enim primanjkuje plina, drugim česa drugega. Tule ne moreš nič naročiti na dom (na barko). In ne moreš recimo kupiti novih japank ali hlač, če se ti stare strgajo.

No, ja lahko bi bilo še slabše. Recimo v Panami ne moreš kupiti piva, vina ali česarkoli alkoholnega. V celinski Španiji pa so nekatere marine enostavno zaprli. Zaklenili WC-je in tuše, zaprli vodo in elektriko in prepovedali bivanje na barkah. Kam bodo šli ljudje, jih ni preveč zanimalo (prevozov ni več, hoteli so zaprti ...). Eni se zdaj švercajo na svojih lastnih barkah in upajo, da jih varnostniki ne najdejo.

Ker se dosti drugega ne dogaja, spet objavljava slike malih mačkončkov, kako jedo in rastejo. Moja napoved: še dva dni in bodo Lili jedli iz roke in se pustili mečkati. Danes so ji prišli že dokaj blizu.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron