Novice

Anglež brez pravih navtičnih izkušenj se je odločil, da bo sam obplul svet. Žal se je njegovo jadranje končalo že na drugi strani Atlantika.

Mark Brennan, 42-letni angleški čistilec oken, se je odločil, da bo sam objadral svet. Odplul je iz Anglije in uspešno prečkal Atlantik. Nekaj časa se je zadrževal na Karibskih otokih, kjer je srečal nekaj angleških prijateljev. Nazadnje so ga videli na otoku Grenada. Ker z nikomer od prijateljev in navtičnih znancev ni več vzpostavil stikov, se je kolega iz Manchestra odločil, da svojo skrb posreduje (IBWN) mednarodni organizaciji, ki skrbi za plovila, ki plujejo po odprtih morjih. Organizirala se je iskalna akcija. Reševalne ekipe so kmalu zasledile plovilo, ki je nekontrolirano blodilo po Karibih. Ameriška obalna straža je kontaktirala obalno stražo Jamajke in jim sporočila, da so 70 nmi od severne obale Jamajke opazili neznano plovilo.

Na javljeno lokacijo je odplulo plovilo jamajške obalne straže. Plovilo so privezali in odvlekli v pristanišče Antonio. Na krovu so našli truplo neznane osebe. Preiskava še ni zaključena, a predvidevajo, da gre za 42-letnega angleškega čistilca oken.

Foto: Dutch Caribbean Coast Guard

Neumnosti na morju ni nikoli konec. Ko dobiš občutek, da si videl že vse mogoče in nemogoče, vedno pride nekdo z novo idejo. V tokratnem videoposnetku si lahko pogledate,

• kaj se vam lahko zgodi, ko stojite na krmi plovila
• če motor ni v vodi, motor pač ne učinkuje
• ko pluješ preblizu mostu
• s previsokim gliserjem pod most
• z gliserja skoraj uspešno skočil na vodni skuter

Letošnje poletje, tako kot za plovbo v nekatere druge države, tudi za Grčijo veljajo posebna pravila in formalnosti. Plovba v Grčijo v vsa pristanišča je dovoljena za vse državljane EU. Vendar pa je potrebno pred prihodom izpolniti nekatere formalnosti v zvezi z koronavirusom. Vsaj 24 ur pred prihodom je potrebno na spletni strani https://travel.gov.gr izpolniti Passenger Locator Form (PLF), v katerem navedete iz kje prihajate, kako prihajate in kje se boste (vsaj prvih nekaj dni) nahajali. Na dan prihoda ob polnoči vam na mail, ki ste ga vpisali, pošljejo potrdilo in QR kodo, katero morate imeti s seboj, zadostuje v elektronski obliki. V primeru prihoda z letalom, bi vam na letališču to kodo odčitali, v primeru prihoda z lastnim plovilom pa vas bodo najverjetneje samo vprašali ali ste PLF izpolnili.

V primeru prihoda s plovilom morate predhodno ali ob prihodu izpolniti tudi obrazec MODEL OF MARITIME DECLARATION OF HEALTH, ki ga najdete na tej povezavi: http://ambatene.esteri.it/Ambasciata_Atene/resource/doc/2020/07/model_maritime_declaration_of_health.pdf. Obrazec pošljete pristojni luški kapitaniji po elektronski pošti. Če, kot večina Slovencev priplujete iz Jadrana in najprej pristanete nekje v okolici Krfa, je potrebno obrazec poslati na naslednja dva naslova: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled., Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled., v elektronski pošti pa morate obvezno navesti tudi vašo telefonsko številko na kateri ste dosegljivi. Teoretično je možno, da bi vas v naslednjih dneh poklicali, da ste izbrani za naključno covid-19 testiranje, ki ga Grki naključno izvajajo med turisti, ki vstopijo v državo. S tem ste formalnosti glede korona virusa zaključili. Poudarjamo, da oboje lahko postorite, že med plovbo, saj je vse elektronsko.

Ko ste omenjene formalnosti opravili, vam preostane še običajen postopek vstopa v Grčijo, kot vsa leta do sedaj. Oglasiti se morate na luški kapitaniji, kjer pregledajo dokumente plovila, izpolnite crew listo, DEKPA pa je ukinjena. TEPAI (plovna taksa, ki je veljavi od lanskega leta) morate na spletu izpolniti pred vstopom v Grčijo. Svetujemo, da ga tudi plačate preko spleta, vendar so se lansko leto s plačili preko nekaterih slovenskih spletnih bank pojavljale težave in so grške oblasti denar nakazovale nazaj. V tem primeru TEPAI plačate na banki ob vašem prvem postanku v Grčiji. TEPAI izpolnite na povezavi: https://www1.aade.gr/aadeapps2/etepai/, na sledeči povezavi pa lahko najdete navodila: https://www.aade.gr/dl_assets/etepai/etepai_faqs_en.pdf. Vstopne formalnosti lahko urejate v vseh večjih luških kapitanijah, nam najbližje so Marina Gouvia, Krf in Paxos. Na Erikousi, ki je na poti iz Slovenije ali Hrvaške, najbližji grški otok in zato za večino prvi postanek, kljub temu, da so uredili novo pristanišče, vstopnih formalnosti ni možno opravljati.

Pripravila: Nataša Kolega

V soboto se je zgodila težja pomorska nesreča. Lastnik gliserja je z dvema sinovoma poletel na skale otoka Veli Dužac in se pri tem težko telesno poškodoval.

Pomorska nesreča se je zgodila v soboto okrog 15.00 ure. Hrvaški državljan A.R. je s svojima mladoletnima sinovoma plul skozi Pašmanski kanal. Zaradi neprevidnosti so z veliko hitrostjo trčili v otok Veli Dužac, ki leži približno 1,5 nmi zahodno od mesta Biograd. Lastnik plovila se je v nesreči težko poškodoval, njegova sinova pa sta utrpela le manjše telesne poškodbe. Lastniku je ob 15:35 uri uspelo poklicati na pomoč. Na kraj nesreče je takoj odplulo plovilo Luške kapitanije Zadar. Ker je lastnik plovila povedal, da je težje poškodovan, so na plovilo kapitanije vkrcali tudi ekipo nujne medicinske pomoči. Na lokacijo so prispeli že ob 16. 18 uri. Ker je gliser dobesedno poletel na skalnato obalo otoka je bila evakuacija ponesrečenca izjemno zahtevna. Plovilo luške kapitanije se ni uspelo približati nasedli barki. Evakuacijo so izvedli s pomožnim plovilom, ki so si ga sposodili z jahte, ki je sidrala v bližini.

Ponesrečenega navtika so odpeljali v Biograd nato pa v Zadarsko bolnišnico. Oba lažje poškodovana sinova so prepeljali v kraj Dobropoljana na otoku Pašman, kjer ju je pričakala družina.

Varnostni jopiči so nepogrešljiva in hkrati obvezna varnostna oprema na vsakem plovilu. Na krovu jim moramo imeti vedno vsaj toliko kolikor je na krovu oseb.

Zaradi razvoja tehnologije, so varnostni jopič postali velik več kot le reševalni jopič. Še nedavno so bili ogromni, neudobni in so ovirali vse aktivnosti na krovu, danes pa postajajo do uporabnika prijazni, večfunkcijski in ne ovirajo dela na krovu.

Pomorska zakonodaja se po celotnem svetu stalno spreminja in sledi vedno večjemu zagotavljanju varnosti na morju. Ker ja navtika postala dosegljiva vedno večjemu številu ljudi, se je možnost pomorskih nesreč in s tem ogrožanja življenja povečala. Da bi bilo tragičnih nesreč čim manj, postajajo varnostni jopiči obvezni med plovbo na nekaterih vrstah plovila, večina odgovornih navtikov pa jih uporablja tudi takrat, ko ti no obvezno je pa pametno.

Proizvajalci varnostne opreme sledijo trendom in svoje izdelke prilagajajo potrebam jadralcev. Eden vodilnih proizvajalcev vrhunskih varnostnih jopičev je švedsko podjetje Baltic. Reševalne jopiče izdelujejo že od leta 1977. V več kot 30 letih so bili zvesti filozofiji, da pri kvaliteti in funkcionalnosti izdelkov ne smejo sprejemati kompromisov. Zato so njihovi izdelki najkvalitetnejši v Evropi in so prodajani v več kot 50 različnih državah sveta.

Kako delujejo samonapihljivi jopiči

Samonapihljivi reševalni jopiči imajo vgrajeno bombico napolnjeno z CO2. Ob stiku z vodo se ta aktivira in napihne zračne blazine vgrajene v varnosti jopič. V kolikor bi avtomatski sistem zatajil, ga lahko sprožimo ročno. Če bi zatajil tudi ročni sprožile, je v jopičih še dodatna cevka skozi katero lahko jopič napihnemo sami in si zagotovimo potrebno plovnost. Jopiči so lahko opremljeni še z dodatnimi funkcionalnostmi. Imajo karabin s katerim se lahko pripnemo na varnostno vrv na plovilu, piščalko, žep za namestitev EPIRB naprave, indikatorje delovanja in druge.

Izjema prilagodljivost

Samonapihljivi jopiči so za razliko od klasičnih izjemno prilagodljivi. Večina je primerna za osebe, ki tehtajo med 40 in 110 kg, nekateri pa celo od 140 ali 150 kg.

Različni jopiči za različne namene

V proizvodnem programu podjetja Baltic so tri vrste različnih reševalnih jopičev. Za najbolj zahtevno uporabo izdelujejo jopiče serije RACE. Namenjeni so najbolj zahtevnim uporabnikom, aktivnim jadralcem, ki se udeležujejo regat. Izdelani so na način, ki omogoča dolgotrajno nošenje jopiča in zagotavlja največje udobje. Prilagojeni so najstrožjim zahtevam mednarodne jadralske organizacije. Jopiči so opremljeni s posebno zaščito pred vodnim pršcem, s karabinom za povezavo z varnostno vrvjo in zagotavljajo izjemno plovnost.

Serija COMFORT je namenjena manj zahtevni uporabi in kot že samo ime namiguje, zagotavlja udobno uporabo. Jopiče odlikuje tudi izjemno majhna teža. Že po nekaj minutah nošenja, bomo pozabili, da nosimo jopič. Celotna serija jopičev je opremljena z samodejnim sistemom in indikatorjem pripravljenosti delovanja.

Serija ALLROUND je namenjena vsestranski uporabi na plovilu kot drugih vodnih športih. Iz delane je iz posebnega materiala, ki zagotavlja udobno nošenje tudi na golo kožo.

Kaj pa po aktivaciji

Samonapihljivi jopiči niso namenjeni zgolj enkratni uporabi. Ko jopič enkrat sprožimo, ga je potrebno dobro sprati v sladki vodi, posušiti in zložiti in zamenjati bombico s CO2 (glej slika desno).

Posvetujte se s strokovnjakom

Pred nakupom samonapihljivih varnostnih jopičev se posvetujte s strokovnjakom. Gre za vašo varnost in vaše življenje. Kateri model jopiča je primeren za vas, je odvisno od vaših potreb, način življenja na plovilu, vrste plovila, področje plovbe in številnih drugih dejavnikov.

Več o samonapihljivih varnostnih jopičih Blatic pri slovenskem zastopniku Burin Boats, tel.: 00 386 40 322 422.

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina Lanzarote, 216. dan

Že dva dni kar dobro piha in bo po napovedi tako vsaj še kakšen dan. Včeraj sem pisal o drugih stvareh in nisem omenil vetra, a nam že dva dni kar žvižga okrog glave. Občasno prižgem instrumente in grem pogledat, koliko piha in včeraj sem videl nekaj malega čez 30 vozlov, po navadi pa je okrog 20.

Veter ni konstanten, a ne piha v sunkih, kot recimo pri burji, ampak bolj v valovih. Tudi sonce se pretežno skriva za oblaki.

Včeraj je hotelo celo deževati. Nekaj kapljic je bilo na oknih, a preden mi jih je uspelo prešteti, jih je posušil veter. Danes je bilo nebo zelo črno povsod okrog. Če bi bilo tako kje na Jadranu, bi bila v 15 minutah nevihta z dežjem. Tu pa se ni zgodilo nič. Veter je oblake spet razpihal in celo malo pokazal sonce. Je pa sitno, da je zaradi vetra več prahu v barki in po zraku nosi tudi nekaj soli.

Danes sem šel v trgovino. Sam, saj dva ne smeta. Španski ukrepi pač. Marina je že po navadi mirna, a danes je bilo še bolj prazno. Vsi lokali in trgovine v marini so namreč zaprti. Po kruh sem šel v Mercadono, ki je kilometer in pol daleč. Sprehod mi je dobro del, čeprav je bil veter nadležen, dokler nisem prišel med hiše.

Mesto je videti zelo izumrlo. Le tu in tam vidiš kakšnega človeka. Avtomobili vozijo, a jih je občutno manj kot na normalen dan. V avtih je bil vedno le po eden – dva se ne smeta peljati v enem avtu in je videti, da se ljudje kar držijo navodil. V trgovini ni bilo gneče, je bilo pa vseeno kar nekaj ljudi. Prodajalci imajo vsi maske in rokavice.

Pred blagajnami so prilepili črte na meter in pol, da se ljudje ne nagnetejo preveč skupaj.

Gotovino sprejemajo le izjemoma, plačilo hočejo s kartico. Izbira v trgovini je normalna. Ni opaziti, da bi česa primanjkovalo, le zdenka sira še vedno nisem našel. Ljudje so zelo prijazni in uvidevni drug do drugega, vsi pa se obnašamo, kot da so vsi drugi kužni. Ko sem recimo (z rokavico seveda) nabiral v vrečko paradižnik, je gospa vljudno stala dober meter stran in pristopila šele potem, ko sem se dovolj oddaljil.

Boljše to, kot splošna gneča. V bistvu sem šel v glavnem po kruh, a sem si naložil toliko robe, da sem imel poln nahrbtnik in nekaj v vsaki roki. Za kosilo sva tako imela odlična sveža jetra in svežo solato, kanarski krompirček in nato kozarček Pata Negre (dobro špansko rdeče vino). Aja, pa en rum s Tenerifa sem prinesel iz trgovine, da admiralica ne bo tako otožna zaradi ukrepov. Če nama bo zmanjkalo toaletnega papirja, bo to manjša nevšečnost, če nama bi zmanjkalo ruma, bi bila pa katastrofa.

Bom papir kupil že kdaj drugič, za zdaj imava še par rolic. Treba je poznati prioritete, vsega pa ne morem nesti naenkrat. Danes mleko in rum, naslednjič bo pivo, potem morda pride na vrsto papir ...

No, pa hvala vsem, ki ste apelirali, naj nadaljujem z dnevnikom. Očitno me nekaj ljudi vseeno bere.

Saj res: Sem slišal, da so eni pametnjakoviči (baje 20 komadov) šli v soboto na Tenerife. Kje imajo pamet. Padli so z dežja pod kap. Na Tenerifu je največ primerov koronavirusa na vseh Kanarskih otokih. Danes imajo na otoku 91 primerov od skupno 138 na vseh Kanarskih otokih. Na Lanzaroteju do danes sedem. Poleg tega so španski ukrepi dosti strožji od slovenskih. Na plažo ne smejo, na sprehod ne smejo, družiti se ne smejo, vse je zaprto, razen živilskih trgovin, kamor gre lahko le eden ...

Do nadaljnjega bodo ostali v svojih sobah in naročali room servis ali halo pizza. Slabše, kot doma.

Tisto, kar me malenkost skrbi, pa je dejstvo, da se koronavirus širi tudi pri nas, čeprav je tule bolj toplo. Čez dan imamo okrog 24 °C, ponoči okrog 18, a to očitno virusa ne ustavi. Vprašanje torej, ali bo pomlad pregnala virus iz Slovenije. Upam, da se ne bomo bodli z njim predolgo, saj bo šlo sicer gospodarstvo (in posledično država) v franže.

Ostanite zdravi, se beremo spet jutri.

Marina Lanzarote, 217. dan

Še vedno kar močno piha. Običajna smer vetra tukajle je s severovzhoda. To je del normalnega gibanja zraka na zemeljski obli in ker smo tule na 28° severne širine, smo že v območju pasatov, vendar smo precej na robu.

Zaradi tega vsaka večja fronta pokvari ustaljene vetrove. Ciklon, ki je trenutno 400 navtičnih milj vzhodno od nas, je obrnil veter in nam piha s severozahoda. Natanko z Madeire – to bi bil najin naslednji cilj, če ne bi bile meje zaprte. Tudi danes je občasno pihalo nad 30 vozlov, po navadi pa okrog 20. In danes je zares deževalo! Tako močno, da sem šel celo pospravit čevlje in blazine v kokpitu. Ampak je nehalo, preden sem pospravil. Nič ni opralo, le prah je spravilo v kupčke. Zdi se, da sva po nekem naključju na otoku z najmanj virusa v Španiji.

Danes so namreč objavili, da imamo na Lanzaroteju tri primere manj. Včerajšnji hitri test je namreč pokazal lažno pozitivno sliko. Torej jih ni 7, ampak 4, od tega enega še enkrat testirajo, morda so le trije. Sicer je slika v Španiji kar neugodna. Če ne štejemo mikro državic, je Španija po razširjenosti na tretjem mestu na svetu s 315 okuženimi na milijon, takoj za Italijo (591) in Švico (355). Za primerjavo Slovenija jih ima trenutno 138.

Nekateri bi lahko rekli: Pa saj nič hudega, če zbolim. Bolje zdaj, dokler sem še relativno zdrav, kot kasneje.

Ampak ni rečeno, da si imun, ko enkrat preboliš COVID-19. Pri drugih koronavirusih traja imunost le kako leto ali dve. Če pa virus medtem mutira, pa seveda nisi imun na novo verzijo. Tako, da jaz ne bi računal na trajno imunost. Priznam, da kadar imam internet, kar dosti vidim in gledam Youtube kanale drugih jadralcev. Opažam, da je te dni večina videov povezana s korono in težavami zaradi tega.

En par je v Španiji in sta se na poti od Cartagene proti Valenciji ustavila v MarMenor. Mar Menor je zaprta laguna, do katere prideš skozi kanal takrat, ko odprejo dvižni most. S Heronom smo že sidrali tam in je eno redkih zelo dobro zaščitenih sidrišč za vsako vreme na tistem koncu. Preživela sta lep teden, medtem so udarili korona ukrepi. Most je zaprt in ga ne odpirajo več in sta do nadaljnjega obsojena na laguno. Na obalo ju v glavnem ne pustijo, v marino (ob vhodu na notranji strani je solidna marina) ju ne spustijo. Zmanjkuje jima vode (nista varčevala, saj sta nameravala naslednji dan v marino), zmanjkuje jima plina za kuhanje, zmanjkuje jima hrane. Dokler nista ugotovila, kaj se sme in kaj ne, sta bila kar v stiski.

Potem sta se presidrala nekam v bližino ene trgovine, ki je odprta. Namesto plina sta kupila oglje, hrano jima je uspelo nabaviti, vodo pa so jima nekako le dovolili natočiti v marini. Tudi drugi smo morali zaradi omejitev precej spremeniti plane. Trenutno so vsa portugalska in španska pristanišča zaprta in ti ne dovolijo vplutja. Tako vsaj piše.

Očitno bova še nekaj časa ostala v tej marini. Upam, da se zadeva čim prej razplete.

Marina Lanzarote, 218. dan

Še zmeraj precej piha in verjetno bo tako še nekaj časa. Zvečer in ponoči je še nekajkrat deževalo. In to dovolj, da je del prahu celo malo premaknilo po palubi. A vsega skupaj ni bilo za pet minut. Ker imam trenutno razdrt vang, je naslonjen na palubo in stoji na kartonu, da ne opraska gelcoata. Kartonu se niti malo ne pozna, da je bil kakšen dež, tako da kaj hujšega ni moglo biti. 

Že od 16. marca so v Španiji zaprta pristanišča, a se je nekako dalo med vrsticami razumeti, da lahko prideš, če imaš kakšno okvaro ali kakšno drugo silo. Od včeraj pa je ukrep strožji in vplutje ni več mogoče. Vse je zaprto. Zato sem pogledal na marine trafic, da vidim, koliko je kaj prometa zunaj. Precej manj je ladij. Potem filtriram pogled, da mi pokaže le 'pleasure craft'. Pikice so le v marinah. Na vodi ni v naši bližini ničesar. Razen ene barke. Novozelandska jadrnica z imenom Horizon je vsega nekaj milj oddaljena od otoka in ima smer proti naši marini. Tole bo še zabavno, si rečem, in prižgem obe radijski postaji.

Vgrajeno dam na kanal 16, to je kanal za nujna sporočila, ki jo imamo normalno vsi vedno prižgano med plovbo, ročno pa dam na kanal 9, to je kanal naše marine. Prižgem instrumente in AIS in gledam, kaj se dogaja. Kmalu se javi na kanalu 16 pristaniška uprava in jih kliče. Barka Horizon se javi. Komunikacija se preseli na delovni kanal, jaz jim seveda sledim.

Razložijo jim, da so vsa pristanišča zaprta in da nimajo dovoljenja za vplutje. Oni pravijo, da imajo rezervacijo v marini. Da so na poti iz Valencije ter da na krovu ni koronavirusa. Pristaniška uprava jim pove, da ne morejo naprej, a naj pokličejo marino na kanalu 9. Horizon komunicira tudi z marino, kjer jim povedo isto zgodbo, da jih ne smejo sprejeti in naj kličejo pristaniško upravo za nadaljnja navodila. Horizon pravi, da v tem vremenu ne morejo nazaj, nakar dobijo od pristaniške uprave navodila, da lahko sidrajo, kjerkoli hočejo, le da je to zunaj teritorialnih voda Kanarskih otokov. 

Huh, to pa je nasvet. Teritorialne vode so 12 milj. In to 12 milj od najbolj oddaljenega malega otočka. In kako mislijo, da lahko jadrnica sidra 12 milj od najbližje obale? V 1000 m in več globoki vodi! Da valov sploh ne omenimo.Horizon pravi, da nimajo več veliko hrane, vode in goriva. Tega jim sicer jaz nisem verjel, a to je dobra poteza, saj nakazuje nujnost situacije in Španci imajo neki zakon, ki veleva vsem marinam in portom sprejeti vsako plovilo, ki je v stiski. Sedaj ima pristaniška uprava dva nasprotujoča si zakona in jim verjetno zvoni v glavi. Pravijo, naj počakajo, da dobijo od nadrejenih ustrezna navodila. Še ene dvakrat jih zavrnejo, na koncu pa jim le določijo koordinate, kjer lahko sidrajo. Seveda ne smejo na kopno.

Določili so jim staro mestno sidrišče, o katerem sem pisal pred nekaj dnevi. Sidrišče je zelo plitvo, večinoma meter in pol, le za eno do dve barki je globine več kot dva metra. Poleg tega je dno izrazito slabo (kamnite plošče z nekaj malega peska povrh). Za nameček pa so tam še betonski bloki opuščenih boj in druga nesnaga, ki se lahko zatakne za sidro.

Čez kako uro se Horizon znova javi na 16 in obvesti kapitanijo, da jim ne uspe sidrati na lokaciji, ker sta tam že dve barki, ter da jim sidro drsi. Kapitanija jim pravi, da naj še poskušajo in da je to najboljše sidrišče, ki je možno. Deloma imajo prav, saj je s sidrišči tule res križ. Zato sva tudi midva večinoma tule po marinah, razen v res lepem vremenu. Potem se niso več javljali po radiu, na AIS-u pa sem videl, da jim je uspelo sidrati. Novozelandci se mi po svoje smilijo, saj razumem njihovo stisko, a si ne morem misliti, kaj je v njihovi glavi, da so šli zdaj na pot.

V tem vremenu se z malo jadrnico ne da nazaj na sever in tam tako ali tako ne bi mogli nikamor. Pred dobrim dnevom je 30 m velikanka šla na pot direktno na Švedsko, pa je uspela napredovati komaj s hitrostjo dva ali tri vozle, potem pa so obupali in zdi se, da se bodo vrnili (če jih bodo spustili nazaj).

Res, le kaj so mislili, da so odpluli iz Valencije proti Kanarskim otokom v času, ko je Portugalska že imela zaprta vsa pristanišča, za Španijo pa se je govorilo, da bo ukrep kmalu stopil v veljavo in s 16. marcem je res začel veljati. Pa zgodba o kruzerki, ki ji nikjer niso dovolili pristati, je še zelo živa. Bolj se mi zdi, da so špekulirali, da jih bodo že nekako spustili not.

Marina Lanzarote, 219. dan

Danes sem bil na spet zunaj – v trgovini. Sam. Španski ukrepi so namreč precej bolj jasni od slovenskih in prepovedujejo vsak izhod, razen dovoljenih (recimo nakup hrane, če greš sam – ne v dvoje). Nikjer pa ne piše, da moraš nujno v najbližjo trgovino, zato sem se namenil v Lidl, ki je 3 km daleč. Zračne linije je sicer le 1,5 km, a je treba najprej okrog cele marine.

Na poti sem se še malček izgubil, ko sem zamišljen odtaval eno ulico predaleč. Prav lep sprehod je bil. V Lidl sem šel pa zato, ker so tam prodajali alkohol – tak 96 %, tistega za pit dobiš povsod. Po mestu so krožile policijske patrulje v avtomobilih. Lahko, da je bila ista policajka trikrat – mesto ni prav veliko, pa še mimo policijske postaje me je vodila pot. Ljudi skoraj nič, avtov zelo malo. Na vhodu v trgovino je bil varnostnik in mi vljudno pokazal na regal, kjer si vsak lahko vzame rokavice (take, kot za kruh-zelenjavo), si lahko razkuži roke in vzame razkužilni robček. Lepo, ker tile vozički po trgovinah tako ali tako niso neki vzor čistoče, tokrat pa sem z veseljem obrisal ročaj.

Dosti stvari je bilo na razprodaji, vse so imeli. Gneče ni bilo, je pa bilo kar nekaj ljudi. Namesto piva sem raje kupil mleko – grem po pivo jutri. Saj je treba pretegniti noge. Na Lanzaroteju so še vedno le trije primeri korone, nobenega novega že skoraj en teden. Bomo videli, kako bo naprej. Drugod po Kanarskih otokih število kar narašča, največ jih je na Tenerifu.

Vlada se je odločila, da se bodo turistov s Kanarskih otokov znebili. Hoteli morajo zapreti vrata, ko odide zadnji gost ali najkasneje čez sedem dni. Se pravi, da čez en teden ne bo več niti enega odprtega hotela na Kanarskih otokih. Kaj to pomeni za nas jadralce, trenutno ni čisto jasno, a zadnji status je, da lahko ostanemo na barkah. Meni matematika tegale virusa ne pije vode.

Za primer bom vzel Slovenijo: Pravijo, da bo epidemije konec, ko bo imunih 80 % populacije. Imun postaneš, ko preboliš. Se pravi, da bo konec, ko bo bolezen prebolelo 1.600.000 Slovencev. Pravijo, da večina populacije premaga bolezen brez hujših posledic, a 15 % jih ima težji potek bolezni – to bo potem 240.000 Slovencev, 5 % okuženih pa je kritičnih. Torej 80.000. Krivuljo obolelih skušamo z ukrepi izolacije znižati in podaljšati, da bo zdravstvo lahko zdravilo vse težje in kritične primere. Zdravstvo že tarna, da delajo s polno paro, pa je hospitaliziranih le 40 bolnikov. Pa recimo, da zmorejo delati še desetkrat več. Se pravi, da bi lahko hkrati obravnavali 400 bolnikov. Recimo, da bolezen v povprečju traja dva tedna. Da skozi sistem spravijo vse tiste s težkim potekom, rabijo potemtakem 1200 tednov oziroma kar 23 let. Pa recimo, da te ne sprejmejo v zdravljenje, če si samo težak bolnik. Recimo, da zdravijo samo najbolj kritične. Da jih spravijo skozi sistem, rabijo 400 tednov oziroma več kot 7 let. Iz tega sklepam: Ali bomo v izolaciji še prihodnjih 7 do 23 let, ali pa bo bolnikov bistveno več, kot jih zdravstvo sploh lahko naenkrat obravnava.

V čem je potem smisel sploščiti krivuljo in podaljšati agonijo na 7 let ali več?

S tem samo odlagamo dan, ko zelo bolni ne bodo mogli do zdravnika za nekaj tednov. Upam, da sem se kje uštel v matematiki ali predpostavkah, ampak tudi, če je naše zdravstvo sposobno obdelati 100-krat več bolnikov kot sedaj (zelo iluzorno mišljenje), bi bili v izolaciji več kot pol leta. Danes je po uradnih podatkih 340 okuženih. Če je v resnici okuženih desetkrat več, a ne kažejo znakov bolezni (nekatere ocene govorijo, da je tako), je to še vedno le 3.400 okuženih.

To je manj, kot 2 promila populacije. Kako bo, ko bo okuženih 2 %, ali pa 20 % populacije, če zdravstvo tarna pri 0,2 %.

Verjetno se bomo morali pripraviti na to, da bomo bolezen preboleli sami, brez pomoči, razen če nam dajejo povsem napačne informacije o nalezljivosti in bo bolezen izginila s prvimi lastovkami. Srčno upam, da je to le navadna sezonska gripa. Od kruzerjev že slišim zgodbe o tem, kako niso mogli tja, kamor so hoteli, kako so obtičali in jim bo pretekla viza, baje ponekod zapirajo marine, slišal sem celo, da so iz Urugvaja enostavno izgnali vse barke.

Znana youtuberja, ki imata barko trenutno v Španiji, sta najela kombi in se podala na izlet po Evropi, sta obtičala v Avstriji. Do barke ne moreta, kombija ne moreta vrniti, iz Avstrije ju podijo – češ saj sta Američana, pa odletita v Ameriko. Skratka, midva imava še srečo, saj sva obtičala v lepi marini, ki ni med dražjimi in je varna in udobna za vsako vreme, za zdaj so živilske trgovine dobro založene.

Se pa že poznajo omejitve tudi na Heronu. Danes sva tesnila prehod jambora skozi palubo. Zmanjkalo mi je tako črnega kot belega Kenta (tesnilne mase), zato sva uporabila rjavega, ki ga je še nekaj ostalo od prenove kuhinje. Natanko vem, katere čendlerije (vsaj tri v peš razdalji od barke) imajo to robo na zalogi, a so žal vse zaprte. Zakaj nisem kupil en dan, preden so zaprli ...

Na Mali je Tone pisal, da je stotine milj oddaljen od najbližje čendlerije. Hja, žal smo tudi mi. Preko interneta pa se baje tudi ne da naročiti, saj je Španija zaprla meje. To moram še raziskati. Jutri naložim še nekaj slikic zatesnjenega jambora.

Marina Lanzarote, 220. dan

Ker sem včeraj kupil mleko namesto piva, sem bil danes seveda spet v trgovini. Tokrat sem šel v center mesta. Peš cona je bila opustela, vse je zaprto. V Dinotu (Superdino je še ena od španskih verig) ni bilo veliko ljudi. Tam imajo neke druge znamke piva, ki jih ne poznam, razen svetovno znanih, ki jih tu ne kupujem, raje kupujem španske, in sem vzel nekaj v akciji, česar ne poznam. In se je izkazalo, da je povsem solidno pivo, še boljše od piva v Mercadoni, pa še cenejše je. Cena piva v Španiji me vedno razveseli in danes sem kupil (sicer tamale – 33 cl) pivo po 20 centov za pločevinko. Po navadi plačam 21 centov.

No, pa dosti o pivu. Danes sva še nekaj delala na prehodu jambora skozi palubo, saj se je izkazalo, da pušča tudi pod spodnjo ploščo. Saj tukaj ni problema, ker ni dežja, ampak saj veste, kaj pravijo: Streho se popravlja takrat, ko sije sonce. 

Včeraj sem bral en super članek o virusu, kjer gredo dosti dalj od mojega včerajšnjega razmišljanja, čeprav so izhodišča in zaplet podobni. Oni celo vidijo luč na koncu tunela, če se ljudje in vlada obnašajo pravilno. A le, če ljudje in vlada vlečejo pravilne poteze ob pravem času. No, to bo pa v deželici malo težje. Tule pri nas je za zdaj še vse v redu. Še vedno imamo 3 ali morda 4 primere na otoku. Po drugih otokih in drugod po Španiji je slabše.

Barka Horizon (Novozelandci, ki so pred nekaj dnevi pripluli iz celinske Španije, in ki jih niso spustili v marino) so danes vezani v marini po dveh dneh na slabem sidrišču. Očitno so našli neko rešitev. Dali so jih na konec enega neobljudenega pomola, na pomol pa so postavili barikade in policijski trak. Tam so v karanteni, a jim ni hudega, saj imajo vodo in elektriko in predvsem niso več izpostavljeni vremenu in lahko v miru spijo. Verjetno bodo čez 14 dni smeli na kopno. No, eden bo smel, do trgovine in nazaj. Tako, kot mi vsi drugi.

Vreme namreč še vedno ni stabilno. Piha kar dobro in bo še bolj. Če se veter obrne in zapiha z jugovzhoda (kar je v naslednjih dneh mogoče), bi bilo pa na tistem sidrišču smrtno nevarno.

Obljubil sem nekaj slikic, ampak danes sva spet pacala s tesnilno maso in nisva nič slikala, da ne bi zapacala aparata. Mogoče bodo jutri zares slike.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

V novi Kaledoniji se vse umirja po opustošenju ciklona Gretel. Zdaj so na vrsti službe za odpravo posledic in reševanje. Nasedlo veliko ladjo, ki jo je dobesedno iztrgalo s sidrišča in pognalo v ozek preliv, jo je nabilo še v betonski most, kjer se je v plitvini pri ribji predelovalnici tudi ustavila. S tem lahko vsi, ki nismo bili tam le ugibamo, kako je bilo v Noumei tistih nekaj ur.

Zdaj tudi z obale vlečejo barke nazaj v vodo, jih postavljajo pokonci in rešujejo od njih, kar se rešiti da. Tudi potopljena plovila počasi dvigujejo iz morja s pomočjo balonov, nato pa jih z vleko pospremijo do kopna.

Precej nevšečnosti je naredil ciklon tudi na kopnem, saj so zaradi obilice dežja narasle reke, katere so se razlile iz svojih strug, ustvarile hudournike, ki so odnašale ceste in hiše. Prav tako je veter odnesel nekaj streh hiš, tudi kakšna stena na njej je zdaj odprta. V boatyardu, kjer je Indigo, je ob njem velika lakirnica za plovila. Tudi ta je ostala brez ene montažne stene in še sreča, da kosi le-te niso poleteli v Indigo. Kolegi, ki mi pišejo in mi pošiljajo fotografije, pravijo, da so po zraku letele posode za smeti, kante, mize, stoli in še kaj. Ravno ti predmeti so predstavljali veliko nevarnost, ki so kot projektili leteli po zraku.

In zdaj je še do včeraj 100% varna država pred corona virusom, razglasila stroge ukrepe in zaprla svoje meje. Kot vse ostalo, so na tapeti tudi letališča, trajekti, križarke in drugo. Tokrat se jim je začelo z dvema okuženima, enako kot pri nas. Tako se je moj odhod na Novo Kaledonijo samo še bolj oddaljil od začrtanega plana.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

V kategoriji plovil dolžine do 8 m je letos prestižno nagrado Evropsko plovilo leta 2020 prejelo plovilo finske ladjedelnice Silver za model Tiger DCz s Hondinim zunajkrmnim motorjem.

Varnost na krovu

Plovilo je prejelo nagrado zaradi številnih atributov. Prvi razlog je izjemna varnost potnikov na krovu. Plovilo ima namreč v celoti zaprt kokpit, ki zagotavlja izjemno varnost med plovbo v višjih valovih. Njegovi visoki boki dodatno izboljšujejo varnost, posadki pa dajejo občutek večje zaščite.

Zanesljivost motorjev Honda

Ladjedelnica Silver prihaja iz Finske. Plovni pogoji na skrajnem severu Evrope so povsem drugačni kot v srednji ali južni Evropi. Ladjedelnica se je zato odločila, da bo svoja plovila opremljala z najbolj zanesljivimi motorji na trgu. Odločitev je bila enostavna. Svoja plovila ponujajo ekskluzivno z motorji japonskega proizvajalca Honda. Poleg zanesljivosti so se odločili za te motorje, ker imajo vgrajen sistem BLAST, tehnologijo, ki poveča navor motorja pri nizkih obratih. Ta navor je najbolj pomemben pri samem izglisiranju. Zaradi tehnologije BLAST plovilo hitro in enostavno izglisira, tudi kadar je na njem večje število potnikov.

Petestep tehnologija zmanjša porabo za 25%

Silver Tiger DC19 je eno izmed prvih plovil na svetu, ki uporablja tehnologijo Petestep. Gre za poseben sistem stopničaste gradnje podvodnega dela, ki vodni pršec zadržuje pod plovilom in zato zagotavlja manjši upor plovila med glisiranjem. Poraba goriva se zato zmanjša do 25 %, hkrati pa se poveča najvišja hitrost plovbe. Za pogon plovila ne bo treba izbrati izjemno močnega motorja. Pri priporočeni moči motorja Honda med 115 in 150 KM lahko pričakujete končne hitrosti plovbe okrog 40 vozlov (z dvema osebama na krovu).

Na krovu

Plovilo v dolžino meri dobrih šest metrov, v širino pa 2,36. V premcu je skrita kabina, v kateri je ležišče namenjeno dvema osebama. Majhen prostor je namenjen tudi namestitvi kemičnega WC-ja. V kokpitu je bogato odmerjen prostor za krmarja, ki lahko plovilo udobno upravlja v stoječem ali sedečem položaju. Kontrolni instrumenti so nameščeni tako, da so dobro vidni tako iz sedeče kot iz stoječe pozicije krmarja. Čeprav gre za manjše plovilo, je s pomočjo skrbnega oblikovanja na njem vse potrebno udobje. Pod krmarjev sedež je možno vgraditi hladilnik, v konzolo pri sovozniku pa je možno namestiti plinski štedilnik in armaturo s sladko vodo. V krmi je velika sedežna garnitura v obliki črke U ter enodelna miza, ki omogoča druženje celotni posadki.

Tehnični podatki:

• Dolžina plovila: 6,06 m
• Širina plovila: 2,36 m
• Teža praznega plovila: 1.150 kg
• Št. potnikov: 8
• Motor: Honda 115 – priporočljiva moč
• Motor: Honda 150 – največja moč
• Pričakovana hitrost plovbe: 40 vozlov (2 osebi na krovu)
• Certifikat: CE/C
• Rezervoar goriva: 107 l
• Dno plovila: Petestep® tehnologija

Več o plovilu Silver Tiger na: www.silverboats.fi

Več o motorjih Honda: Honda Slovenija

Včeraj se je na slovenski obali zgodila huda pomorska nesreča. Italijanska jahta je zapeljala preko slovenskega gliserja, ki je pred Bernardinom lovil ribe.

Slovenski navtik in strasten ribič je pred Bernardinom lovil ribe na svojem gliserju. K sreči je bil pozoren in opazil, da proti njemu glisira jahta. Takoj je poskušal vzpostaviti vizualni stik z jahto, a ni naletel na odziv. V zadnjem trenutku je skočil v morje. Ni imel niti časa, da bi iz rok izpustil ribiško palico. A rešil si je življenje. Italijanska jahta, ki je glisirala, je trčila v krmo njegovega gliserja in preplula celotno plovilo. Obe plovili sta v nesreči močno poškodovani. Italijanska jahta je utrpela poškodbe pod vodno gladino. Vanjo je začela vdirati voda. Ko so pripluli v marino Portorož, so jo morali nemudoma dvigniti iz morja.

Tudi plovilo Slovenca so odvlekli v marino. Plovilo pod vodno gladino ni utrpelo poškodb, nadgradnja in motor pa sta v celoti uničena.

Po prejetih informacijah naj bi italijanska jahta plula s pomočjo avtopilota. Krmar oziroma lastnik med plovbo očitno nista bila pozorna, kje plujeta. Ne pozabimo: Glisiranje na oddaljenosti do 250 m od obale je prepovedano!

Slika zgoraj: ostanki gliserja; slika spodaj: italijanska jahta na kopnem zaradi poškodb pod vodno gladino

Foto: bralec eNavtike