Novice

Prvi vikend v mesecu septembru bo zopet potekal navtični vikend na Ptujskem morju.

Podjetje C&G Navigator iz Ptuja letos že desetič zapored organizira Navtični vikend. Potekal bo od četrtka, 3.9.2020 pa vse do nedelje, 6.9.2020. Med 10.00 in 18.00 si boste lahko ogledali nova plovila za sezono 2021 in jih tudi testirali.

Letošnje leto boste lahko zapluli z:

• MARINELLO 650 CABIN + SUZUKI DF140
• MARINELLO EDEN 18 + SUZUKI DF100
• MARINELLO FISHERMAN 16 + YAMAHA F70
• MARINELLO 19 SPOT CABIN + HONDA BF100
• MARINELLO ELENA 650 + SUZUKI DF140

Zaradi velikega zanimanja za testne vožnje, vas prosimo, da se za termin vožnje že predhodno dogovorite na tel. 051 238 901 (Simon) ali nam pošljite sporočilo.

Dogodek bo izpeljan v skladu s Covid-19 ukrepi, tako bodo vožnje potekale individualno.

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 233. dan

Hja, včeraj sem narobe napisal, kdo govori angleško od sosedov Francozov. Sem bil pač v 'kleti' in lepil panele na bojler in nisem dobro dojel, kaj se dogaja zgoraj. V resnici zna angleško ta mala hčerkica, ne ta velika. Šest mesecev so bili na Irskem, pa se je ta mala naučila. Hja, ta mala je zanimiva žverca. Že zdaj malo manipulira s starejšo sestro in starši. Kaj šele bo, ko odraste.

Danes sta sestrici z vedrom ujeli ene dve mali ribici (taki 5 cm veliki) in ju previdno dali v prozorno plastično skledo. In sta imeli svoj akvarij in veliko veselja ob tem. Ribicam sta dali dovolj svežega morja. Že čez pet minut pa je starejša sestra rekla, da jih je dovolj in jih je treba zdaj izpustiti. Mala je bila malo žalostna, a po mojem sta vedeli, da se ribicam ne piše nič dobrega v tisti posodi. Obe sta gledali, ko so ribice odplavale pod barko. Tako zelo od blizu sta gledali, da je moral oče spustiti opozorilo, naj ne padeta v vodo.

Imajo nov Beneteau Oceanis 45, ki se mu na krmi odpre kopalna ploščad (seveda brez ograjice). In od tam do padca je le majhen korak, če si star pet let in gledaš za ribico. Sicer pa sestrici dosti 'kuhata'. Najpopularnejša jed je 'kapučino'. Danes sem ga bil tudi jaz deležen. V posodo daš vodo in tekočino za pomivat posodo, mešaš in stepaš, (malo poliješ) in že lahko ponudiš odličen 'kapučino' z veliko pene.

No, vidite. Tako nič se tukaj ne dogaja, da je glavni dogodek to, kako se igrata sosedovi hčerkici. Mačka je očitno dobila še enega dobrega skrbnika, ker je postala bolj izbirčna in je očitno sita.

Danes, ko sem nesel smeti, se je izstrelila iz kontejnerja kot raketa. Odličen odriv in vse točke za slog. Spet sem bil v trgovini. Danes je bilo treba celo malo počakati za vstop, ker je bilo več ljudi. Skrbijo, da notri ni gneče in smo lahko vsi oddaljeni eden od drugega 2 m. Prijetno je kupovati, ko ni nobene gneče niti med policami niti na blagajni. Preskrbovalne verige so tu očitno zasnovane za otok poln turistov. Sedaj, ko turistov praktično ni več, je povsod vsega dovolj in nikjer nobene gneče.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 234. dan

Topleje je, kot prejšnje dni. Ko tole pišem, je ura devet zvečer, pa sem še v kratkih hlačah in barke še nisva zaprla. Pustimo to, da je admiralica že v debelem flisu, to je druga zgodba.

Tudi veter je manj nasilen. Sicer nisem meril hitrosti, a nič ne žvižga med štraji. Vremenarji pravijo, da je bilo čez dan med 10 in 15 vozlov in valov je komaj za kak meter. Tole bi bilo idealno vreme za sidranje pri Graciozi, ali lepo enodnevno jadranje za zabavo. A žal ni nič od tega. Čepimo v marini in čakamo, da panika mine. Je pa vremenska slika te dni kar zanimiva.

Azorski anticiklon se je spustil zelo zelo nizko na 22° severne širine in je torej celih 10 stopinj južneje od nas. Po navadi pa je blizu Azorov (od tod ime), se pravi okrog 35 do 40° severne širine. Navzdol so ga potisnili trije cikloni, ki so dokaj nizko nad severnim Atlantikom. To je precej spremenilo sliko običajnih vetrov na Atlantiku. Recimo, da ne bi bilo korone in bi lahko jadrali:

• Za pot s Kanarskih otokov na Karibe bi moral iti zelo zelo južno, še precej južneje od Zelenortskih otokov, da bi ujel pasatne vetrove, sicer bi se ujel v brezvetrje.
• Za pot s Karibov proti Evropi, ki po navadi zahteva dosti orce in pot najprej zelo na sever, preden se lahko obrneš na vzhod, pa bi jadral z vetrom v krmo s Karibov direktno proti Gibraltarju.

A zadeva ne bo trajala dolgo. Že čez nekaj dni bodo razmere drugačne, kar bi bilo treba seveda upoštevati pri planiranju poti. Ravno zaradi vremena in vetrov pravijo, da je urnik eden izmed največjih sovražnikov jadralcev. Če moraš na pasažo po urniku, lahko naletiš na izredno neugodno vreme, če pa lahko počakaš na ugoden veter, je praviloma udobneje in hitreje. To smo na lastni koži preizkusili pred leti, ko smo za prečenje Atlantika imeli na barki prijatelje z omejenim številom dni dopusta in letalsko vozovnico za vrnitev v Evropo. Ker nismo več mogli čakati, smo dobili zvrhano porcijo neviht in premočnega vetra in neugodne valove. To zimo pa sva se po Kanarskih otokih potepala glede na vreme in sva imela večino pasaž med otoki dokaj ugoden veter. No, ja, glede na razmere seveda. Kljub vsemu sva bila tukaj pozimi, ko so vetrovi močnejši in valovi višji.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 235. dan

Lepa sončna nedelja je bila. Mačkica je pred kakšnim dnevom, dvema, preselila svoje mladiče. Prej je ves čas hodila na sosednji pomol na neko starejšo leseno barko, kjer ni bilo nikogar, zadnje čase pa se zadržuje na parkirišču marine, zraven WC-ja.

Tam je parkiran en kombi, v katerem očitno nekdo živi. In tudi hrani muco. Pravi, da ni edini in da jo hrani pol marine. Zato pa poje le še po nekaj 'vljudnostnih' keksov. Danes zjutraj, ko sem šel na WC, sem videl mladiče. Prilezli so iz avta, ki je parkiran zraven kombija. Očitno je gnezdo prestavila bližje vira hrane.

Tisti avto je last rent-a-car agencije, a ker so nenujne dejavnosti zaprte, avto seveda ves čas zapuščen stoji na parkirišču. In ker je to Fiat, mački ni bilo težko zlesti noter.

Se še spomnite tistega prastarega štosa, kako so testirali avtomobile? Pri Mercedesu so dali mačko v avto in zapeljali avto skozi pralno stezo. Če je bila mačka na koncu suha, je avto dovolj dobro tesnil. Pri Fiatu so poskus začeli enako. Če je bila mačka na koncu še v avtu, je ta dovolj dobro tesnil.

No, resnici na ljubo mačka ni imela mladičev v kabini avta, ampak v motorju. Jaz sem videl dva, baje so štirje ali pet. Sicer se ni kaj dosti dogajalo. Oprala sva (khm, Lili je oprala) en stroj perila, jaz sem le priključil marinsko vodo na stroj in še prej natočil vodo v rezervoar Herona. Sedaj pereva tako, da vode za pranje ne jemljeva iz Heronovih vodnih rezervoarjev, ampak na stroj kar direktno nataknem vodno cev s pomola. Na ta način se izognem večkratnemu pretakanju ene in iste vode in nepotrebnemu obremenjevanju ladijske črpalke za vodo. Pregledal sem še akumulatorje in dolil destilirano vodo.

Akumulatorji na Heronu so dokaj novi (iz aprila 2017) in so dobri. Domača slovenska proizvodnja (TAB MOTION Floded TUBULAR). Gre za klasične (svinčeve s kislino) akumulatorje, ki pa imajo tubularno zasnovane plošče. Se pravi plošče niso ravne, ampak so v obliki valjev. Zaradi tega prenesejo precej globlja praznjenja in tudi večje tokove. Še vedno pa so to akumulatorji, ki jim je treba dolivati destilirano vodo. Za dolivanje vode pa imam posebne nalivalne čepe, ki precej olajšajo dolivanje. Čepi so povezani s cevkami in imajo ventile, ki spuščajo vodo v celice, ko pa je celica polna, se ventil zapre. Na ta način nalivam vodo le v eno cevko in ta se enakomerno razporedi po vseh dvanajstih celicah. Enostavno, čisto, hitro. Sistem mi ne pokuri veliko vode, a vsaj enkrat na mesec je dobro pogledati in po potrebi doliti.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 236. dan

Topleje je. Kako je zgodaj zjutraj, ne veva, saj dolgo spiva, ker zvečer dolgo visiva na netu in kaj bereva. Ampak že ob 'jutranji' kavici je bilo dovolj toplo za majico in kratke hlač, čez dan pa je bilo skoraj vroče.
Pospravil sem stranske zaščite v kokpitu in bimini. S tem je bil sprayhood povsem odkrit.

Priključil sem vodo in sprayhood dobro opral. Kar konkretna količina peska se je cedila z njega. Danes je moral biti čist, saj je čas za novo impregnacijo. Ob zadnjem dežju sem opazil, da rahlo pušča vodo in se odločil, da ga na novo impregniram. Imava še nekaj impregnacijske tekočine, ki sva jo kupila pred leti, brez tega bi nama trda predla, saj se ne da prav ničesar kupiti. Kot bi bil sredi pasaže ali na neobljudenem otoku. Kar imaš na barki, imaš, če česa nimaš, pač nimaš in ne moreš kupiti.
V močnem soncu je bil sprayhood hitro suh in sem se lahko lotil impregnacije. Postopek je izredno enostaven.

1) Opereš in posušiš blago, ki ga želiš impregnirati, saj nočeš impregnirati peska, ki bo odpadel v dežju.
2) Impregnacijsko tekočino pretreseš, da ni kakšne usedline in jo naneseš na blago. Ne smeš varčevati, sicer bo zamakalo. Lahko brizgaš (mi ne moremo, ker nimamo ličarske pištole) ali pa nanašaš s čopičem ali kako drugače. Jaz to delam z gobico in gre odlično.
3) Sušiš najmanj 48 ur. No, tule na Lanzaroteju se bo lahko sušil do onemoglosti. Ni nevarnosti, da ga prehitro zmoči dež.
Že ob nanosu sem videl, da na nekaterih predelih blago dobro odbija tekočino, drugod pa jo posesa kakor pivnik. Tam sem bil še posebej radodaren pri nanosu.
V soncu in vetru je bil nanos suh v nekaj minutah.

Impregnacija tudi nekoliko osveži videz blaga in ga naredi malo bolj čvrstega na otip. Videti novejše. Zvečer sva nazaj postavila bimini in stranske zaščite. S tem imava manj vetra v kokpitu in več zasebnosti, pa še sonce nama ne sije v glavo. Sama impregnacija traja le nekaj minut, a vse priprave (da izkoplješ tekočino izpod postelje v prednji kabini, da odmakneš bum, bimini in bočne zaščite, da napelješ vodo in opereš in posušiš površino in da potem vse pospraviš nazaj, pa se to spremeni v skoraj celodnevni projekt.

Še posebej, če zraven šteješ še čas sušenja po pranju.

Če morda komu niso poznani pojmi:
- sprayhood je polkrožna kupola z okni nad vhodom v barko, ki zadrži morski pršec in deloma varuje potnike v kokpitu in vhod v barko;
- bimini je streha nad kokpitom;
- kokpit je zunanji del barke, kjer se posadka in krmar zadržujeta med jadranjem. Kokpit je na Heronu med kopalno ploščadjo, ki je čisto zadaj, in med vhodom v notranjost barke.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Covid-19 je res vsiljivec, ki se je kot pravi virus zažrl tudi v moje jadranje in v moj projekt jadranja okoli sveta. In kot je vsem že znano, vsaj začasno ne morem nazaj na Novo Kaledonijo. Zato se bom letošnje poletje večino časa zadrževal na Jadranskem morju, kjer bom skippiral in se zadrževal na jadrnicah raznih čarterjev. Prav tako bom plul in upravljal barke za zasebne družbe, družine in poslovne partnerje, raznih podjetij oz. po željah naročnikov.

Če ste ljubitelji morja in jadranja, ima moj prijatelj za vas tri jadrnice Beneteau 38,1 s tremi kabinami in prostornim salonom. Vse tri še dišijo po novem in so opremljene tudi z najnovejšo dodatno opremo in tudi z vso opremo za bivanje v njej. Lahko jih najamete za 3 do 14 dni, brez skipperja ali s skipperjem (moja malenkost). Barke se nahajajo v marini Biograd, ki je čudovito izhodišče za jadranje med otoki srednjega Jadrana. Nekaj terminov je še prostih!

Za dodatne informacije mi pišite na elektronsko pošto: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna. Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo.

37 stopinj v barki – letošnji rekord, četrtek, 30. julij 2020

Kot že naslov pove, imamo danes na barki 37 stopinj in za zdaj je to letošnji rekord. Veliki pes je tega že navajen, mali pes pa na trenutke malo postrani gleda in se čudi, zakaj mu je tako vroče. Seveda ne enemu ne drugemu ne pade na pamet, da bi šla prostovoljno v morje, zato se pač že cel dan premikata iz kota v kot.

Plana smo se tokrat držali in naslednji dan iz Mitykasa res šli v Kioni na Itaki. Kioni nam je eden izmed najlepših krajev tu naokoli, vendar (žal) tako misli tudi veliko drugih in je zato zmeraj gneča. Morda je bila tokrat gneča malo manjša kot druga leta, vendar še vedno precejšnja. Kioni je sicer precej majhno, slikovito mestece, v še kar globokem zalivu, okrog so visoki in strmi hribi ter »ostanki« mlinov na veter, ki so ponoči lepo osvetljeni.

Letos opažamo eno zanimivo stvar, na barkah je ogromno Grkov, tako na čarterjih kot na lastniških barkah. Ne vem, ali so se po navadi izgubili v množici ali jih je letos res več. Skratka v Kioniju smo bili dva dni in se verjetno letos še vrnemo.

Včeraj smo bolj po sili razmer, kot ker bi to hoteli, bili v Samiju na Kefaloniji. Skratka potrebovali smo veterinarja, da smo lahko kupili ampule za Zoe proti puščavskim muham, ki so tu baje zelo dejavne in prenašajo lešmanijo. Ovratnica Scalibor, ki jo priporočajo slovenski veterinarji, ji je namreč povzročila alergijo in se je spraskala do krvi. Zato je potem sledila pribl. 5-urna iskalna akcija po internetu, katero sredstvo še deluje proti puščavskim muham. No, izkazalo se je, da obstaja še kar nekaj drugih sredstev. Sledilo je iskanje nam najbližjega veterinarja na teh otokih in nato še telefonsko preverjanje, če ima kaj od tega na zalogi. V bistvu se je stvar iztekla zelo elegantno. Najprej smo mislili, da bo treba iti v Argostoli (glavno mesto Kefalonije), vendar sem nato našla enega veterinarja v Samiju na Kefaloniji, in to pribl. 100 m od marine. Po telefonu je potrdil, da enega izmed teh preparatov ima, torej preostalo nam je samo še, da gremo v Sami. Poleg veterinarja imajo v Samiju tudi presenetljivo dobro založeno navtično trgovino, kjer so imeli na zalogi gumbe za sidrni winch, saj nam je gumb za dviganje popolnoma preperel in ne dela več dobro. Skratka sedaj imamo na zalogi dva nova gumba, ki ju je treba zamenjati, vendar bomo počakali še kakšno uro, da gre sonce malo dol.

Sicer pa je bil Sami, ki sicer ni nič kaj lepo ali posebno mesto, neke vrste obujanje spominov. Tu sva namreč bila z motorjem pred trinajstimi leti, ko še ni bilo ne otrok in ne psov. Na tisti dopust naju sicer vežejo malo grenki spomini, ker sva bila tu sredi avgusta in so bili vsi Grki na dopustu, posledično pa je bilo nemogoče dobiti kakršnokoli sobo za prenočiti. Grki seveda svojim domačim gostom dajejo prednost pred tujimi gosti, kar imajo po svoje prav, zato sva kar nekajkrat izvisela oz. so naju metali iz sobe, ker so prišli Grki in podobno. Morda tudi zaradi teh spominov v Sami z barko nikoli prej nismo šli.

Danes zjutraj smo zelo na hitro opravili še nujne nakupe in odšli v praktično prvi pameten zaliv (sedaj smo na jugu Itake v zalivu Antri), ker je bilo v portu neznosno vroče. Zalivček je lep, neobljuden, voda lepe modre barve, po plaži pa se sprehajajo koze. Načeloma je za jutri v planu Fiskardo, ampak ... saj vemo, čemu služijo plani.

Fiskardo, sobota, 1. avgust 2020

Od včeraj smo v Fiskardu na severu Kefalonije. Za razliko od drugih krajev na Kefaloniji, Fiskardo ni bil porušen ob potresu leta 1953 in je zato ostal takšen, kot je bil. Okolico so seveda pozidali, vendar pa je staro vaško jedro hiš ob morju ostalo, kot je bilo. In temu primerno je slikovit in prijeten oz. v našem vodniku piše, da »jet set«. Ima pa to podobno posledico kot Kioni – vedno gneča, letos je pravzaprav zelo znosna v primerjavi s prejšnjimi leti. Danes je tukaj precej vetrovno, tako da še sreča, da je sobota, ko ni čarterjev, saj bi bil sicer show s sidri neizbežen. Veter je namreč bočen, zaliv pa po obliki spominja na Brbinj, le da tu ni boj. 

Gumb za dviganje sidra smo zamenjali in v naslednjem trenutku se je odprl/odlepil gumon odspredaj. Na barki se vedno nekaj dogaja, to je dejstvo. Malo nas bega, da je bil gumon lepljen pred lansko sezono in da se je mojster, ki ga je lepil, strašno pritoževal, da nam ga lepi zadnjič, ker bo tako ali tako povsod (razen tam, kjer ga je lepil) razpadel, sedaj pa je razpadel ravno tam, kjer ga je lepil, ne pa drugje. Hmmmm … 

Evo, zarečenega kruha se največ poje. Pa se je začelo dogajati. Malo bolj močno je zapihalo in ljudem so začela popuščati sidra. Ne vem sicer, zakaj vedno barki, ki je na naši privetrni strani, popusti sidro. To je že neke vrste pravilo. Pa tudi, zakaj ljudje ne razumejo, da če piha močan bočni veter, se jim ne bo uspelo sidrati in na 25 m oddaljene skale odnesti vrvi, ker bodo vmes že trikrat končali naslonjeni na sosednjo barko, da o tem, kje spustiti sidro, sploh ne govorim … Skratka, na koncu jim je v drugem poskusu uspelo in tudi sidra nam niso izpulili, za las sicer. Nazadnje, ko smo bili v Fiskardu, so nam v enem jutru dvakrat izpulili sidro. Potem smo obupali in šli na obalo. Danes smo, ravno preden je močneje zapihalo, razmišljali, ali bi se premaknili na obalo (ker smo trenutno brez gumona), pa se nam ni dalo. Očitno bi to morali razumeti kot namig. 

Gumon smo zalepili, vendar smo malo skeptični, če bo držalo, pa še lepilo se mora sušiti 48 ur, zato je jutri v planu obala.

Pot domov?, ponedeljek, 3. avgust 2020

V teoriji smo začeli pot domov. Samo v teoriji, ker pač južneje ne gremo več. Načeloma. Bomo pa še nekaj časa na tem koncu. Včeraj smo (po planu) šli na obalo zaradi gumona, ker se je lepilo še sušilo, danes pa bomo imeli test lepila. Skratka, včeraj smo bili v Vathyju, »glavnem mestu« Itake. Vathy se nahaja v velikem, dokaj zaprtem zalivu, privezi so skoraj vse naokrog, na sredini pa se da sidrati. (Vathy po grško pomeni globok, zaščiten zaliv, zato je zalivov z imenom Vathy zelo veliko).

Ker je Vathy ogromen in boja za priveze nismo pričakovali, smo se do šestih zvečer kopali v zalivčku pred vhodom. Napaka. Že na vhodu v zaliv se je začela dirka in prerivanje, ko smo se znašli v gneči čarterskih katamaranov. Nekateri so res neverjetni. En katamaran nas je nekaj metrov pred obalo s privezi s polno hitrostjo prehitel, šel pribl. 3 m mimo nas, skočil pred nas, se ustavil in postavil počez ter začel metati sidro in iti vzvratno proti obali!!

Precej filmsko absurdno je bilo za videti. Malo smo mu sicer vrnili, tako da smo mu šli za krmo mimo in se je med tem svojim neverjetnim manevrom zato moral ustaviti in počakati, ampak več kot toliko se s takimi norci tudi nima smisla prerekati. Kasneje smo ga videli na obali, ko je zasedal praktično tri mesta, ker je imel sidro tako postrani. Ker se nam v družbi takih res ni dalo biti, smo šli naprej, kjer je bilo načeloma že vse polno, vendar so bile barke zelo narazen. Med njimi smo opazili, prav tako pa oni nas, Angleže, s katerimi smo bili sosedi in se družili že v Kioniju. Ponudili so se, da za pol metra premaknejo svojo barko v desno, da bo na njihovi levi dovolj prostora za nas.

Ko začnejo stvari iti narobe, se po navadi tako tudi nadaljujejo in tudi tokrat je bilo tako. Med metanjem sidra in vzvratno vožnjo na obalo se je v verigi naredil ogromen vozel, ki je seveda ustavil winch. Majhne vozle v verigi smo že velikokrat videli, vozla s premerom 20 cm pa še ne. Vozel se seveda tudi ni odvozlal sam, ko smo verigo dvignili malo nazaj, vendar ga je bilo treba ročno odvozlati in v tem času smo nekako »lebdeli«. Na srečo ni bilo vetra in to »lebdenje« na sredi manevra pristajanja ni bilo problematično. Vozli v verigi se delajo, ker imamo verigo dolgo 100 m in jo je treba med dviganjem malo ročno prelagati po prostoru za verigo, saj če se jo zlaga vsa na kup, pride v višino do wincha, in ga posledično spet lahko zablokira. Zaradi tega prelaganja se včasih zavozla.

No, danes zjutraj, ko smo odhajali, pa smo dvignili še sosedovo verigo, kar pa ni presenetljivo, saj je bilo njegovo sidro precej bolj levo, ker je včeraj, da nam je naredil prostor, barko prevezal bolj na desno in smo jo včeraj, med sidranjem očitno zataknili. Zadevo smo v nekaj minutah, brez kakega posebnega showa za druge, rešili. Za tiste, ki morda ne vedo, kako se ta, v Grčiji zelo pogost pojav, prekrižanih sider rešuje: barka, katere verigo dvigate z vašim sidrom, spusti še nekaj m verige in (po potrebi) prižge motor ter da malo plina naprej, da jo motor drži stran od obale, namesto sidra. Sidro in sosedovo verigo dvignete toliko, da lahko npr. s čakljo dosežete do verige. Na barko zavežete eno stran vrvi, drugo stran pa s čakljo date okoli verige (da jo drži) in privežete na barko. Verigo sedaj drži vrv in lahko spustite vaše sidro, da veriga ni več na njem. Nato greste z motorjem malo nazaj, da sidro ni več točno pod verigo, in vrv, ki drži verigo, medtem spustite, da veriga pade nazaj na dno. Če je imela tista barka, ki ste ji dvignili verigo, v morju dovolj verige, npr. okrog 50 m, na globini okrog 10 m, je običajno dovolj, če nato svoje sidro zategne nazaj, saj se bo med zategovanjem verige (tudi, če je bilo izpuljeno) zapičilo nazaj. Če pa je bila sidrana bolj na kratko, se mora še enkrat zasidrati in pristati. Že zaradi tega se splača v pristaniščih, kjer se je treba sidrati, vreči sidro malo dlje, da se vam, ko sosed ponesreči dvigne vaše sidro/verigo, ni vedno treba še enkrat sidrati in pristajati. Malo na dolgo napisano, vendar mogoče bo komu koristilo. Vidimo, da veliko ljudi, zlasti na čarterjih, ne ve, kaj narediti, ko se zapletejo v sosedovo verigo.

Sedaj smo na poti na naš priljubljeni Meganissi, kjer bomo ostali nekaj dni. Vremenska napoved je malo čudna, v prihodnjih dneh so napovedane tudi nevihte in dež ter veter z vseh smeri. Videti je predvsem, kot da se vremenarjem ne sanja najbolj, kaj naj bi bilo.

Za kake posebne slike je včeraj in danes zaradi obilice drugega dogajanja zmanjkalo časa ;)

Danes bomo tu poskušali obnoviti zaloge hrane, ker je na teh majhnih otočkih to včasih težko, jutri pa (vsaj plan je tak) na Itako. Jadrali smo danes cele pol ure, mogoče bomo jutri kaj več ;)

Besedilo in fotografije: Nataša Kolega