Novice

Vreme, vreme, vreme! Vreme v navtiki igra izjemno pomembno vlogo. Dileme, kot so, kdaj je varno izpluti, kdaj je varno pluti in kdaj je varno pristati, so prisotne prav vsak dan jadranja.

Prejšnji teden smo objavili video primera, ko ni pametno izpluti (Kdaj je treba sprejeti odločitev, da se na izpluje – video). Danes pa si oglejmo nekaj primerov, ko ni pametno pristati.

Preden se odločimo za pristanek, je treba preveriti, kako zaščiteno je mesto, kjer nameravamo privezati plovilo. Pred katerimi vetrovi je zaščiteno in pred katerimi ne. Za ves čas priveza moramo vedeti, kako se bo spreminjalo vreme in kaj lahko na privezu pričakujemo. Če ugotovimo, da privez ne bo varen ves čas bivanja, potem se tam ne smemo privezati. Poiskati si moramo drug privez oziroma se odločimo za sidranje.

V videu je prikazanih nekaj bočnih privezov plovila na pomol. Ko se vreme poslabša, je z jadrnico iz takega priveza zelo težko ali pa celo nemogoče varno izpluti.

.

Plovila je večinoma obvezno zavarovati le proti nematerialni škodi povzročeni tretjim osebam. V to zavarovanje je vključeno kritje škode, ki jo vi kot lastnik ali upravljavec plovila povzročite tretjim osebam. To pomeni, da se krije le škoda v primeru povzročitve smrti, telesnih poškodb ali prizadetega zdravja tretjih oseb. V Sloveniji morajo to zavarovanje skleniti vsi lastniki vodnih plovil, katerih moč motorja znaša več kot 3,7 kW. Osnovno zavarovanje se lahko razširi tudi na odgovornost za škodo, ki jo povzročite med upravljanjem plovila na stvareh v lasti tretjih oseb in škodo povzročeno potnikom na plovilu. To polico je možno dodatno razširiti še za plovbo v času regat, v primeru oddajanja plovila, v času, ko se plovilo uporablja za gospodarski ali komercialni namen, in za škodo, ki jo povzroči smučar na vodi, ko ga vleče plovilo.

V vsa ta kritja je všteta le škoda, ki jo povzročimo tretjim osebam. Če želimo zavarovati tudi za škodo povzročeno na lastnem plovilu, se moramo odločiti za kasko zavarovanje. Kasko zavarovanje krije škodo na našem plovilu, vendar ne vse in ne v vseh primerih. Zato si oglejmo, kaj je v polico običajno vključeno in v katerih primerih škode ne moremo uveljavljati. Zavarovanja se razlikujejo glede na zavarovalnico. Preden sklenete pogodbo o kasko zavarovanju, natančno preberite, v katerih primerih niste upravičeni do povrnitve škode.

Kaj krijejo osnovne kasko police:

1. Fizično izgubo in poškodbo, ki nastane na zavarovanem plovilu zaradi:

• pomorskih nevarnosti (brodolom, nasedanje, trčenje ...),
• eksplozije, požara, strele,
• vlomne tatvine ali ropa,
• izvleka plovila na obalo, splavitve, dviganja in
• nepooblaščene uporabe plovila ali objestnega poškodovanja s strani tretjih oseb.

2. Stroški, ki nastanejo zaradi:

• popolne izgube plovila ali prepustitve,
• delne škode na plovilu,
• ugotavljanja in reševanja zavarovalnega primera ter
• reševanja in izplačila nagrade za reševanje.

Česa kasko zavarovanje ne krije:

• škode, ki nastane zaradi naklepa ali hude malomarnosti zavarovanca,
• plovne nesposobnosti plovila, zaradi pomanjkljivega vzdrževanja, dotrajanosti,
• raztrganja jader, cerad, vrvi (razen če to ni posledica požara, eksplozije, strele, nasedanja, udarca ali trčenja itd.),
• običajnih vremenskih vplivov, kot so mraz, led, zmrzovanje hladilne tekočine, sonce, vročina, običajno plimovanje itd.,
• pomanjkljivega ali neprimernega priveza ali načina pri privezovanju in sidranju,
• škode, ki izhaja iz privezovanja, sidranja ali puščanja plovila brez nadzora na nevarnem in/ali neurejenem privezu, sidrišču, odprti plaži ali obali zunaj časa plovbe (varen privez je privez, ki ga zagotavljajo marine, kjer je plovilo privezano, za čolne je to tudi komunalni privez, če ga zavarovalnica odobri in je prav tako naveden v zavarovalni polici),
• škode zaradi vetra v jadrih, medtem ko so ta dvignjena med uporabo (jadranje),
• škode, nastale, medtem ko plovilo upravlja oseba pod vplivom alkohola ali mamil in psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi:
• a) če krvne preiskave ali druge metode merjenja v organizmu osebe, ki upravlja plovilo, ugotovijo, da vsebnost alkohola v krvi znaša 0,5 g/kg in več (0,5 promila in več) in/ali se ugotovi prisotnost mamil in psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi;
• b) če oseba, ki upravlja plovilo, po pomorski nesreči ali nesreči pri plovbi odkloni sodelovanje pri ugotavljanju alkoholiziranosti in/ali ugotavljanju prisotnosti mamil in psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v telesu;
• škode, nastale zaradi pretrganja neustreznih, poškodovanih, dotrajanih vrvi ali privezov in sidrnih vrvi ali verig,
• okvare pogonskega motorja (strojelomne škode),
• prevoza po kopnem, na tekmovanjih, pri opravljanju obrti, oddajanja plovila v najem in stroškov dviganja (razen v primerih, ko je to posebej dogovorjeno),
• škode, nastale neposredno ali posredno zaradi tihotapstva, nedovoljene trgovine, krivolova, prepovedane plovbe in podobno, ter v zvezi s tem, zaradi zaplembe, zaustavljanja, odredbe začasnega ukrepa in podobno;
• škode, ki je vzročno povezana z neizvršenim in/ali nestrokovnim in/ali nepopolnim popravilom in/ali popravili prejšnje škode,
• škode na plovilih, ki sodelujejo na treningih ali tekmovanjih, z namenom doseči najvišjo hitrost in najvišjo povprečno hitrost in/ali na ocenjevalnih vožnjah,
• plovbe po prepovedanem območju,
• preobremenitve plovila.

Osnovna kasko zavarovanja običajno krijejo le plovbo po Jadranskem morju in notranjih celinskih vodah. V primeru, če želite pluti v Sredozemsko morje, je zavarovanje možno razširiti glede na geografske meje plovbe. Če nameravate zapluti v Atlantik ali še dlje, pa bo treba poiskati zavarovalnico, ki nudi tudi taka zavarovanja. Zavarovanja, ki vključujejo škode med prevozom plovila po kopnem, med tekmovanji, oddajanjem v najem ali pri poučevanju, je treba doplačati.

Zavarovanja plovil se razlikujejo glede na zavarovalnico. Nekatere krijejo več, nekatere manj škod. Pred sklenitvijo se dobro pozanimajte, kaj je vključeno v zavarovanje in kaj ne.

Zavarovanja najetih plovil

Plovila, ki jih najamemo, so večinoma kasko zavarovana. Ob najemu nam operater zadrži kavcijo, ki jo unovči v primeru, da vrnemo poškodovano plovilo. Zavarovanje plovila je enako kot za fizične osebe z razliko, da je možno za oddajanje doplačati dodatna zavarovanja, ki krijejo predvsem izgube operaterja.

Če se plovilo daje v najem, ga je možno dodatno zavarovati za tveganja:

• goljufije ali krajo plovila, ko je to oddano v najem,
• izgubo prihodka (zaslužka),
• zasega plovila.

Trnovski pristan v Ljubljani je bil ta konec tedna prizorišče edine regate v prestolnici  v njeni 5. minijubilejni epizodi, ki napoveduje dolgoživo tradicijo. V organizaciji najstarejšega jadralnega kluba v Sloveniji, Jadralni klub LJUBLJANA, so se na reki
Ljubljanici zvrstili napeti dvoboji ob spodbudah zvestih navijačev, rečne tokove pa je najbolje ugnal domačin Maks Potočar ter Pokal ljubljanskega zmaja prvič iz dosedanje izolske rezidence prijadral v Ljubljano.

“Letošnji največji jadralski dogodek v Ljubljani je za nami. Regata dvojic je letos bila v več pogledih izjemna. Naj omenimo, da je letošnji zmagovalec moral osvojiti dva dobljena plova v velikem finalu. To je tokrat v izjemno napetem finalu uspelo Maksu Potočarju iz JK Ljubljana, tako je prvič v petih letih ostal prehodni pokal Ljubljanskega zmaja v Ljubljani,” so povedali organizatorji iz Jadralnega kluba LJUBLJANA.

Pokale za najboljše uvrstitve so prejeli:

Fantje:

1. Maks Potočar JKL
2. Maj Remškar JKL
3. Brin Tvrdy JK Kermar

Dekleta:

1. Alexandrya Kotukova JK Olimpic
2. Vita Klun JK Olimpic
3. Lučka Bedene JK Ljubljana

Čestitke vsem za udeležbo in odlično izvedbo v pozitivnem vzdušju, posebej v teh časih, in pa seveda dobitnikom pokalov, prihodnje leto pa izzivalca prehodnega pokala Ljubljanski zmaj ta čaka v Ljubljani.

Vir: JZS.si

Danes je bil dan D za sklepno dejanje zadnjega državnega prvenstva letos, Portorož Cup 2020, v organizaciji Jadralnega kluba PIRAT Portorož, ki je na koncu slavil kar dve tituli državnih prvakov iz svojih vrst. 

Martin Fras in Mija Škerlavaj (JK Pirat) sta postala državna prvaka v razredu 420, Tina Mrak (JK Pirat) je z osvojitvijo naslova državne prvakinje dokazala, da je še vedno v odlični formi v razredu evropa, Jerneja Škof in Mitja Nemec (JK Fireball) pa sta postala državna prvaka v razredu fireball.

Organizatorji, Jadralni klub PIRAT Portorož, so se odlično odrezali in v petek v jugu hitrosti 15 vozlov speljali kar šest plovov v razredu fireball ter pet v razredu 420. Sobota je postregla s preveč vetra, bilo je tudi nevihtno, zato regat ni bilo, na zadnji dan prvenstva, v nedeljo, pa so ob jugozahodniku med 18 in 23 vozlov hitrosti, s sunki tudi do 28, izpeljali še po štiri plove za razreda evropa in 420 ter dva za fireball. Rezultati v vseh razredih so na koncu upoštevali odbitek najslabše uvrstitve med skupno devetimi plovi v razredu 420, štirimi plovi v razredu evropa in osmimi plovi v razredu fireball.

Zmagovalci odprtega državnega prvenstva v razredih 420, europa in fireball so:

420

1. Martin Fras, Mija Škerlavaj, JK Pirat
2. Caterina Sedmak, Matej Planinšič, JK Pirat
3. Celestina Sabadin, Veronika Franič, JK Pirat / JK Olimpic

europa

1. Tina Mrak, JK Pirat
2. Andrej Fras, JK Olimpic
3. Toni Rebec, JK Olimpic

fireball

1. Jerneja Škof, Mitja Nemec, JK Fireball
2. Anže Flis, Beno Jurič, KVS Velenje
3. Matija Kocjančič, Matic Kavčič, JK Olimpic / JK Fireball

Našo mladinsko reprezentanco v rarzedu 420, če bo šlo vse po sreči, čaka evropska preizkušnja v Sanremu na mladinskem evropskem prvenstvu od 27. oktobra do 1. novembra. 

Timothy Long je star komaj petnajst let, pa je že opravil jadralski podvig, ki ga je treba zapisati v knjigo rekordov. Postal je najmlajša oseba, ki je sama obplula Veliko Britanijo.

Timothy Long je iz pristanišča Hamble na jugu Velike Britanije izplul 16. julija letošnjega leta. V izhodiščno pristanišče se je vrnil v četrtek, 1. oktobra. Plovbo je opravil s svojo jadrnico Hunter Impala dolgo zgolj 28 čevljev. Dosedanji rekord je bil v rokah jadralca Toma Webba, ki je Veliko Britanijo obplul pri sedemnajstih letih. Long je v povprečju preplul po 50 nmi dnevno, najdaljši plovi pa so bili dolgi tudi 100 nmi v enem samem dnevu.

Italijansko podjetje FNM marine je predstavilo enega izmed prvih hibridnih sistemov za pogon motornih plovil. BHS ali Blue Hybrid System je kombinacija dizelskega in električnega vgrajenega motorja.

Kombinacija dveh motorjev zagotavlja najboljše iz obeh svetov. Dizelski motor zagotavlja moč in hitro plovbo, medtem ko električni poskrbi za tišino in plovbo brez emisij toplogrednih plinov. Kombinacija je nadvse zanimiva, ker lahko med delovanjem dizelskega motorja, preko električnega proizvajamo električno energijo ter polnimo baterije. Na ta način se zmanjša tudi čas, ko moramo biti privezani v marini, da bi napolnili baterije.

Hibridni sistem BHS ima močan sinhroni motor s permanentnim magnetom. Litijeve baterije so kompaktne in zagotavljajo dolgotrajno plovbo. Preklapljanje med dizelskim in električnim pogonom je enostavno. Lahko ga izvedemo tudi med plovbo. Motor zagotavlja moč 30 kW pri 3300 obratih v minuti. Kot alternator lahko med delovanjem dizelskega motorja proizvaja 15 kW električne energije, s katero se polnijo baterije napetosti kar 96 V. Kapaciteta baterij je 140 Ah, kar zagotavlja najmanj 2 uri delovanja pri plovbi s hitrostjo 5 vozlov oziroma 1 uro pri hitrosti 8 vozlov.

Hibridni sistem je mogoče vgraditi tudi na že obstoječe vgrajene dizelske ali bencinske motorje. Električni motor, ki se namesti nad motorjem na notranje zgorevanje, potrebuje le 30 cm prostora za namestitev. Integracija se izvede v celoti na obstoječi krmilni sistem, zato se za upravljanje obeh motorjev uporabljajo samo ene komande. Nadgraditi je možno različne tipe plovil z osovinskim pogonom, Z-pogonom, IPS ali Saildrive sistemom ter površinskimi propelerji.

Pred vsakim začetkom plovbe se je nanjo treba pripraviti. Pripraviti se na plovbo pa pomeni tudi sprejeti odločitev, ali je sploh varno izpluti.

Dilema, ali izplujemo ali ne, se lahko pojavi prvi ali kateri koli drugi dan naše plovbe. Če smo s plovilom privezani v varnem pristanu, na morju pa vladajo slabe razmere za plovbo, je treba razmisliti, ali je sploh varno izpluti, kako bomo pluli, in seveda, kako bomo pristali ali pa se zasidrali, ko bomo plovbo končali.

Prvo vprašanje, na katerega moramo odgovoriti, je, ali bo izplutje varno za posadko, ali bo varno za plovilo in seveda, ali imamo dovolj znanja in izkušenj, da bo plovba varna. Če je kateri od odgovorov na ta vprašanja ne, potem ne smemo izpluti. Velika mera samokritike bo pomagala pri pravi odločitvi. Ne precenjujte se. Narava je močnejša od nas.

V videu si lahko ogledate tipičen primer pogojev, ki niso varni za plovbo. Jadralci so z jadrnico izpluli iz pristanišča marine Porto di Roma v Ostii (Italija). Njihova plovba se je končala na zunanjem valobranu marine.

Video: FB Fabio Martines

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Nizozemska: po kanalih, pod mostovi in čez zapornice do morja

Poletja na Nizozemskem skoraj ni bilo čutiti. Nizozemci pa so se vendarle znojili, kljub posedanju v senci in hlajenju v njihovem mrzlem morju. Meni pa do kopanja ni bilo prav nič. V tem hladnem vetru sem več ali manj nosil pulover, da bi skočil v vodo, mi pa ni prišlo niti na misel. V tem hladnem nizozemskem poletju sem se okopal v vodi samo enkrat, ko je bilo nujno potrebno: moral sem preveriti propeler motorja, da se ni okoli njega ovila kakšna vrv. Pravzaprav tudi barva morja Markermeer, ki je pravzaprav jezero, ni bila prav nič privlačna. Včasih tako zelo pogrešam Jadransko morje in čisto vodo, da bi najraje z barko kar zavil skozi Gibraltarska vrata in barko usmeril točno proti Messini.

Pot iz Lelystadta me je vodila čez Markermeer v Amsterdam, kjer se zastonj privežem na pomol. Barko mi pomaga privezati starejši možakar z imenom Jos. Skupaj pokadiva par zvitkov tobaka in debatirava o barkah. Jadralci vemo, da ti pogovori segajo v neskončnost. Za pot v mesto mi ni bilo kaj dosti, saj bi moral na mali trajekt, ki prevaža turiste čez kanal. Pravzaprav mi do centra Amsterdama ni prav nič, vse to nošenje mask, ki nima nikakršnega smisla, te odvrne od sicer prijetnega pohajkovanja po Amsterdamu. Masko moraš imeti na obrazu, ko vstopiš v bar ali restavracijo, nato sedeš za šank ali mizo samo 2 m od vhoda, in lahko masko snameš, govoriš, pihaš, dihaš, kakor te je volja, medtem ko morajo uslužbenci imeti stalno maske. In ko se sprehodiš po ulici mimo zadnjih vhodov v restavracije, tam vsi kuharji in natakarji kadijo in se smejijo, seveda brez mask. Skozi okno lahko opaziš, da v kuhinji nihče ne nosi maske, če pa jo, pa je ta napeta pod brado. Jasno je, da tak način nošenja mask niti nima smisla, ampak zaradi teh »robčkov« s prišito elastiko, so nekateri ljudje postali biljonerji. Jaz sem se prekužil; covid sem dobil že pred dobrim mesecem in ga prebolel kot običajno gripo: šest dni sem se znojil, brez energije poležaval na barki, bral knjige in pregledal cel netflix.

Iz Amsterdama sem odplul zgodaj zjutraj vse do zapornic, ki te spustijo v morje. Pred zapornicam me ustavi nizozemska policija in preveri vse moje dokumente in dokumente barke. Po 20-minutnem čakanju pred zapornico smo debatirali o vsem mogočem. Pospremili so me do zapornic in se poslovili, zaželeli so mi srečno plovbo in Orplid je končno po dolgih letih zaplul v slano vodo. Ura je bila točno 12 in moral sem se odločiti: ali se privežem v marini Seaport ali pa nadaljujem ob obali do Haaga. Barka in jaz sva bila končno na morju in niti ona niti jaz se nisva hotela ustavljati, zato sem nadaljeval pot proti Haagu. Po 8-urnem jadranju proti vetru in testiranju barke v slani vodi sem le zaplul v pristanišče, kjer sem se moral privezati ob regatno jadrnico, saj so bila vsa mesta zasedena. Orplid je plul brezhibno, valove je rezal veliko bolje kot Lady Ivana in jadranje z njim je bilo popolnoma drugačno. Barka je veliko bolj stabilna in udobna, pa tudi hitrejša, čeprav je trikrat težja od Lady Ivane. Edina slaba lastnost je to, da je manevriranje vzvratno nemogoče in to zaradi vetrnega avtopilota Pacific plus, ki ima svoje krmilo v vodi in kakorkoli ga obrnem, pa tudi če ga imam fiksiranega, barka zavije vedno v smer, kamor se obrača propeler ali v primeru vodnega toka zavije v drugo smer.

Plačam marino: cena 32 evrov in na roke napisan račun. Naslednje jutro vremenska napoved ni bila nikakor boljša, ampak še slabša, zato se odločim, da bom ostal v tem mestu. Moti me le mesto v marini in seveda cena. Plezanje čez krov druge barke zame ni nikakor sprejemljivo, pri tem pa moram za to tudi plačati – in to za mesto v marini, ki sploh ne obstaja!? Zgodaj zjutraj se odpravim na sprehod po celotnem pristanišču in iščem prazno mesto. Tako na drugi strani marine opazim lanskega prvaka plovbe čez ocean Childhood. Lastnika sem lani spoznal na otoku Lanzarote. Na tem pomolu je bilo prostora več kot dovolj. Tam sta bili privezani tudi dve barki in lastnike sem povprašal, ali se lahko privežem tam tudi jaz. Odgovorili so mi, da lahko in tudi plačati mi ni treba, zato sem po jutranji kavici takoj prestavil barko in se privezal na tisti pomol. Tam sem ostal privezan pet dni. Vreme se še vedno ni popravilo. Skozi Rokavski preliv je pihal močan veter v nasprotno smer, seveda s tokom, in tako naj bi ostalo vsaj še 10 dni, zato sem se odločil, da izplujem in vplujem v eno izmed največjih pristanišč na svetu – Rotterdam. Do velikega valobrana sem imel kratkih 14 milj, kar sem preplul v treh urah. Premetavanje po kratkih valovih je bilo pač, kakor je bilo, deževalo je in vetra je bilo za kakšnih 22 kn. Po vplutju v kanal me spremlja kontrola pristanišča Rotterdam in me pospremi vse do kanala, ki vodi pod dvema velikima mostovoma. Za te mostove moraš vedno ujeti pravi čas in poklicati po radio postaji. Ker ne znam izgovarjati imen mostov, jim najprej objasnim, da bi prosil, če lahko govorimo v angleškem jeziku in v tem trenutku se njihova prijaznost kar naenkrat spremeni v malo nevljuden pogovor. Prvi most sem ujel pravi čas, drugi most, ki je samo 200 m od prvega, pa mi zaprejo točno pred nosom, zato sem moral 20 minut motorirati v krogu in čakati kakšno večjo ladjo, da ji odprejo most, jaz pa ji sledim. V teh 20 minutah se mi je uspelo nasukati na peščeno sipino, ki lahko v teh kanalih nastane čez noč zaradi močnih tokov. Vendar se brez problema tudi z nje izvlečem. Ura je že sedem zvečer, jaz pa sem 10 nm pred manjšo marino. Plutje po kanalih ponoči brez točnih kart na ploterju je preveč zahtevno, zato se raje privežem v majhni marini v tem kanalu, kjer plačam 22 evrov starejšemu možakarju, ki ima tako slab vid, da je skoraj vse podatke iz mojih dokumentov prepisal popolnoma narobe, pa nič za to. K sreči v teh krajih sonce zahaja tako pozno, da ob desetih zvečer še vedno ni popolne teme. Obiščem vasico, ki je oddaljena od marine približno kakšnih 20 minut. Vse je videti zapuščeno, ulice so prazne in srečam zelo malo ljudi.

Naslednje jutro vstanem s soncem tako kot po navadi, saj imam probleme s spanjem že vse od Lanzaroteja, s čimer sem se že sprijaznil. Odkar sem prišel na Nizozemsko, so se stvari še veliko poslabšale, spim veliko manj, kot sem spal med jadranjem na Atlantiku, povprečno 4 ure na dan. Ura je 5.30 in zunaj se že dani. Obrnem barko, s pomočjo vrvi na krmi obrnem krmilo v desno, dodam gas na motorju in obrnem v desno še krmilo, tako da se barka sama začne obračati, pri tem popuščam vrv na krmi in ko se končno obrnem za 90 stopinj, spustim vso vrv in jo na hitro povlečem nazaj na barko. Izplujem iz marine in nadaljujem pot po kanalu Sprui. Ves dan je deževalo in kljub močnemu vetru, ki piha po kanalu, motoriram prav tako kot vse druge ladje. In ko končno priplujem iz tega kanala, se priključim večjemu kanalu, ki se imenuje Haringvliet, kjer je v sredini kanala manjši otok. Moram se odločiti, po kateri strani bom plul. Zaradi zelo nizke globine se odločim pluti po južni strani kanala, kjer me vodijo vse boje, zelene z leve strani in rdeče z desne strani, vse te boje so brez luči, tako da plovba ponoči odpade, saj imam v tako slabem deževnem in meglenem vremenu probleme že podnevi. Ne morem si privoščiti niti kart na ploterju, saj sem komaj zbral denar za motor. Tudi s hrano moram biti zelo skromen, denar sem razporedil tako, da je moj dnevni limit 10 evrov, če je treba plačati marino, to pomeni, da tri dni lovim ribe in si pečem kruh.

Priplujem pred dvižni most Haringvlietbrug, ki sem ga ujel, kot da bi planiral. Most se dvigne le trikrat na dan in moral sem počakati le 20 minut, zato motor nastavim na minimalne obrate, ker plujem proti toku, premikam se skoraj nič in medtem si kuham kavo, ki se mi seveda zažge, medtem ko kontroliram pot plovbe, a še vedno se prileže po tako kratkem spanju in slabem vremenu. Nato sledijo zapornice, ki me spustijo ali dvignejo kakšen meter nižje ali višje, saj po tem številu zapornic niti ne sledim več dvigom in spustom. Čez nekaj milj me spet čakajo zapornice z imenom Kramer. Pred vsakimi zapornicam je pomol, kjer barko lahko privežeš in čakaš na zeleno luč na semaforju, podobno kot na cesti. Ne razumem Nizozemcev: ko se prižge zelena luč, vsi hitijo v zapornico in se borijo za mesta, čeprav je vedno prostora dovolj za vse čisto povsod, tudi pri mostovih. Nizozemce je težko razumeti. Nizozemska je na prvi pogled videti lepa dežela, prijazna in odprta za vse ljudi. Ko pa si tam nekaj časa, pa le vidiš, da ni tako. Ko zapustim zapornico Kramer, se vreme občutno poslabša. Tudi napoved je bila neobetavna: prihaja močan veter iz JZ in vedel sem, da se moram privezati na nek pomol ali na neko bojo, vendar sem vso pot tako dobro izračunal, da sem bil od marine oddaljen le 4 milje. Toda te 4 milje so mi vzele 2 uri, saj se je veter tako močno okrepil, da je barka komaj delala 2 vozla po popolnoma ravni površini vode – ne morem reči morju niti ne reki, saj je vse skupaj mešanica obojega. Sledim bojam, ki me vodijo pod most in v še ene zapornice, ki te dvignejo za še 1 m. Privežem se na pomol v marini poleg mesta Bruinisse in ostanem tam dva dni. V vsem tem času me nihče ni prišel vprašat, ne kdo sem ne kaj sem, zato se tudi nisem javil v pisarni. Tuš in stranišče sem uporabljal na barki, tako da jim nisem naredil nikakršnega stroška. Po dveh dneh močnega vetra sem zgodaj zjutraj izplul iz marine in spet vplul v zapornice, nato sem sledil kanalu, ki me je vodil do Veerse Meer, kjer sem spet čakal na zapornice in most. V vseh teh kanalih je nujno potrebno slediti bojam, ki so sicer občasno obrnjene ravno obratno, in se izogibati ribiškim mrežam. V primeru, da skreneš s poti med bojami samo za nekaj metrov, globina vode pade prav hitro pod 2 m in kot da to še ni dovolj, se je treba izogibati velikim ladjam, ki prevažajo surovine po kanalih. Na vseh teh ladjah je moč videti kapitane, ki se v sončnem vremenu sončijo na palubi, nekateri imajo na ladjah celo družine, s katerimi potujejo, služijo denar in na ta način živijo svoje družinsko življenje. Vse tovorne ladje imajo na krovu avtomobile različnih registracij iz različnih držav, različne so tudi zastave, pod katerimi plujejo – švicarske, belgijske, nemške, danske itd. Kako je moč potovati po vseh teh kanalih po vsej Evropi, si je kar težko predstavljati! In to s tako velikimi ladjami, ki gredo pod neke mostove na centimetre natančno in s hidravličnimi križi na premcu ladij, ki jih lahko spustijo ali dvignejo v primeru prenizkega mostu.

Ko me spustijo čez zapornice, plujem po Veerse Meeru, ki je popolnoma turistično in tu sta dve veliki marini na vsaki strani z ogromnimi kampi za kampiranje, kamor zahajajo ljudje z Nizozemske na počitnice. Na tej plovbi je treba paziti na globino, kajake, otroke, ki se učijo jadrati, supe in skratka vse vrste plovil. Kakšni dve uri iščem mesto za prenočitev in na koncu se parkiram pred ogromno cerkev na pomol, kjer sem le dobil prosto mesto. Na tem pomolu se čudim, kako starejši ljudje lovijo rakovice z miniaturnimi paličicami za ribolov, prav takšnimi, kot sem si jo sam samo zaradi heca pred meseci kupil v najcenejši trgovini Action. Na tem pomolu je dovoljeno biti privezan samo do 6. ure, vendar čez noč nisem ostal tam sam – parkirani sta bili še dve drugi jadrnici. Na eni izmed jadrnic je bil starejši možakar, ki me zvečer obtoži, da sem mu ukradel stojalo za fotoaparat, ki naj bi bilo precej drago. Sam ga je pustil na palubi svoje barke, medtem ko je na pomolu čez dan mrgolelo ljudi. Seveda, že spet sem bil kriv jaz, moja preprosta oblačila in zastava. Objasnim mu: če misli, da sem mu ukradel stojalo, naj brez problema pokliče policijo in z veseljem jim razkažem mojo prekrasno barko. Sploh pa: kaj mi bo stojalo, če nimam fotoaparata? Pojasnim mu tudi: če bo poklical policijo, se bomo morali vsi preparkirati s pomola, ne le jaz in on, tudi sosednja barka. Tako mu zaželim nasvidenje in lahko noč.

Zjutraj se prestavim nekaj milj naprej po kanalu v Middelburg, kjer se ustavim na bencinski črpalki in natočim 120 litrov goriva. Tam tudi prespim, saj moram počakati še dva dni, preden zapustim Nizozemsko. Zunaj na morju namreč divja močan veter z zahoda. V Middelburgu se počutim bolj domače. V ozki ulici naletim na lokalni ribiški bar, ki obratuje že vse od leta 1949, in tam spoznam nekaj prijetnih ljudi. Tukaj so ljudje predvsem bolj prijazni kot v osrednji Nizozemski, kjer nosijo tiste lažne nasmehe s hlinjenimi pozdravi. Prijatelj Karin mi je razložil, da so zafrustrirani in da je to zaradi ravnin in deževnega vremena. Pravi, da si sedaj, ko bo konec poletja, niti ne želi več živeti tu in za povrh seveda še ta korona ... Dovolj ima teh lažnih nasmehov in prerekanja v vrstah v trgovinah zaradi nesmiselnih varnostnih razdalj.

Po dveh dneh čakanja se želim prestaviti na konec kanala v Vlissingen, vendar zamudim prvi most za tri minute, zato moram počakati vse do 12.37, da se most znova dvigne. Ob 12.20 se mi ob barko privežeta dva Nizozemca. V močnem dežju postopata po svoji barki, pa si mislim: »Kaj je s temi ljudmi, imajo res tako radi dež?« Opazujem ju in se čudim, kako lahko uživata ob pitju kave v tem dežju? V petih minutah pa se nebo razjasni in tudi Walter stopi na palubo! Povprašam ju o plovbi po kanalu in tokovih in mi nadvse pomembno odgovorita, da si moram kupiti točne karte tokov in smeri tokov plim in osek in tako dalje, vendar se mi v moji glavi možgani že kregajo z denarnico ... Na koncu sem naštudiral vse karte in tokove skoraj na pamet – vse do Boulogne-Sur-Mer. Barke se počasi začnejo zbirati in čakamo, da se na mostu rdeča luč spremeni v zeleno. Vse barke bodo šle pod iste mostove ob istem času in most se ne bo nobenemu zaprl pred nosom, pa se vseeno prerivajo in kregajo za prvo mesto. In med Middelburgom in Vlissingenom so štirje mostovi, ki se odpirajo zaporedno, zato smo morali pred nekaterimi mostovi čakati tudi po 15 minut in za nami je ves čas plula še tovorna ladja, tako da točno veš, da se most ne bo zaprl, pa se vseeno še vedno prerivajo. In ko priplujejo do mostu, ki se ne odpre še vsaj nekaj časa, se je prerivanje začelo vzvratno. Čudim se vsem tem prizorom in se pri tem smejim nekemu paru na barki Elan: prerekata se, ona krili z rokami po zraku, on pa nemočen stoji za krmilom in ji nekaj razlaga. Na koncu se ženska le »pospravi« v kabino, tako da kapitan lahko uživa v nadaljnjem prerivanju po kanalu.

Ko končno priplujemo pod zadnji most, vidim, da je neka tovorna ladja parkirana točno pred vhodom v malo marino, kamor sem se nameraval privezati. Zaradi močnega vrtinčenja vode, kar so povzročali ladijski motorji, nisem mogel vpluti, saj bi zaradi dolge kobilice porinilo mojo barko v pomol na drugi strani kanala, in lahko bi povzročil veliko škode na tistih plastičnih barčicah, ki so videti kot malo večji lončkih od jogurta. Zato krožim po pristanišču 30 minut, vendar tovorna ladja še vedno povzroča močan tok, zato se vsega skupaj naveličam, preverim situacijo na drugi strani pristanišča in se z muko parkiram na prvi pomol. Nato preverim vrata na izhodu s pomola, ugotovim, da so zaklenjena in se zato prestavim na drugi pomol, kjer je ista pesem. Opazim še tretji pomol, si rečem v tretje gre rado in se prestavim tja. Tam je izhod na parkirišče, s prstom porinem vrata, ki se enostavno odprejo. Sprehodim se po tisti mali marini, v pisarni povprašam po plimi in oseki ter morskem toku, pa kdaj bi bilo najbolje, da izplujem proti Belgiji ali Franciji. Starejši možak mi pojasni, da bo ob sedmih zjutraj odlično. Zahvalim se in se odpravim v mesto. Poslikam nekaj znamenitosti in se nato vrnem na barko, zlezem v posteljo, kajti zjutraj moram biti ob šestih na zapornicah in nato končno spet v slani vodi, kjer bom Orplid usmeril proti Rokavskemu prelivu.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 254. dan

Danes je Lili prvič, po več kot 40 dneh, šla z barke dalj kot do WC-ja. Šla je v trgovino. Do zdaj sem vedno nabavljal jaz. Jasno, da je iz trgovine prinesla toliko, da je komaj prinesla. Dobrot nam tako ali tako ne manjka, tule se res dobi vse. Danes recimo sva jedla zelene šparglje, včeraj črno rižoto ...

Žal se nama obema že malo pozna na kilah. Danes sem tudi prvič po dolgem času prižgal motor na barki. Tu so mnenja zelo različna:
- eni zagovarjajo, da je treba motor, ki ni konzerviran vsaj enkrat na teden (še bolje dvakrat) zagnati, da preprečiš tvorjenje alg in sluzi v ceveh in izmenjevalcu hladilnega sistema.
- drugi zagovarjajo vsaj enkrat mesečno zagon in delovanje vsaj toliko časa, da se motor ogreje na delovno temperaturo in se iz olja izloči voda (kondenz), vsi gibljivi deli pa so potem dobro namazani.

No, jaz sem ga zagnal prvič po 4. marcu, ko sva se vazala tule v marini. To je po petdesetih dneh. Vžgal je normalno. Akumulatorji se tako ali tako redno polnijo s pomočjo sončnih celic, tako da s tega stališča nisem pričakoval težav. Se mi je pa zdelo, da je trajalo nekoliko dalj časa kot običajno, da je izpuh začel pljuvati vodo. A po nekaj sekundah je bilo vse normalno. Tudi kadilo se ni kaj pretirano. Sosed me je v šali vprašal, kam plujem. On nič ne prižiga motorja, njegova žena pa je rekla, da mu je že večkrat svetovala, naj ga malo požene.
Motorno olje je pri nas OK (barva, konsistenca in količina), hladilna tekočina tudi, v lovilni mrežici za vodo ni videti smeti, pri osi ne pušča, skratka, meni je vse videti v redu.

Bom pa verjetno enkrat v prihodnjih dneh razdrl zunajkrmni motor, saj ta pa res že zelo dolgo ni bil v uporabi, a ni konzerviran.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 255. dan

Včeraj sem spet zamudil 'pontoon radio'. Vsak drugi dan ob 18.30 se namreč cela marina dobi na VHF kanalu 68 in imamo svoj radio. Točno, kaj se dogaja, ne vem, ker mi uspe večino zamuditi. Gre pa za medsebojna obvestila, izmenjavo informacij in splošno nakladanje. Na koncu je kulturni program, kjer kdo zapoje ali zaigra kakšno pesmico ali pove šalo. Zadeva se odvija delno v francoščini (ker je v marini dosti Francozov), nato nekdo (Francoz) to prevede v 'angleščino'. Prvič, ko sem poslušal, nisem bil prepričan, kateri del je bil originalni francoski in kaj je bil prevod. Slišalo in razumelo se je približno enako.

Kakorkoli: včeraj je nekdo objavil, da odhaja v Francijo. In ker so naši sosedi (Francozi) hoteli oditi čim prej po prvem maju, so se na vrat na nos odločili, da tudi oni odplujejo hkrati z njimi. Predviden odhod je jutri ob deveti uri. Danes so besno nakupovali (posodil sem jim voziček), saj imajo dolgo pot in potrebujejo dosti hrane in vode. Prvi del plovbe obsega dobrih 600 nm do Sinesa (Portugalska, blizu Lizbone). Tam nameravajo sidrati in se oskrbeti z gorivom. Na obalo ne bodo smeli.

Nato gredo naprej še kakih 800 nm do njihove domače marine v Franciji – mimo cele Portugalske in Španije, čez Biskajski zaliv in mimo Bresta. Glede na to, da je njemu slabo, čim je kak val, ter da imata dve mali punčki (5 in 7 let), jim te poti nič ne zavidam. Rinili bodo proti valu, proti toku in proti vetru.

Glede plovbe in korone pa je tako: od tu lahko kadarkoli odpluješ brez problema. Večji problem nastane, ko hočeš kje pristati. V kulturnih državah lahko razglasiš nujnost in nekako lahko eno noč prespiš na sidru in greš natočit gorivo. Ne smeš pa na kopno. V domači državi pa te morajo sprejeti. Verjetno dobiš samoizolacijo v lastnem domu. Ker bodo na morju verjetno štirinajst dni, je vprašanje, ali bodo sploh dobili odrejeno karanteno.

Danes smo v marini hudo kršili karantenska pravila izolacije, saj so sosedje priredili poslovilni žur. V njihovem kokpitu nas je bilo krepko čez deset. In ravno danes je policija delala obhod po marini. Na srečo nimajo kartic za dostop do pontonov in so nas pustili pri miru, sicer bi nas tale hec lahko stal med 600 in 3000 evrov na glavo. Vidi se, da imamo ljudje že dovolj te izolacije. Tule smo skupaj zaprti že 40 dni in več in nihče ni zbolel.

Kanarski otoki so poslali predlog sproščanja ukrepov v Madrid. Bomo videli, kaj bo iz tega. Glede na to, da so Kanarski otoki bistveno manj prizadeti od celine, je nekaj upanja, da bo Madrid dovolil poskus sproščanja ukrepov. Bomo videli.

Od ladijskih projektov pa je Lili danes s čolna očistila desni bok barke, jaz pa sem očistil ostanke od sonca skurjenega lepilnega traku na enem oknu. Mislim, da je to kar fer razdelitev dela. Ona 15 m2, jaz 0,15 m2. Naj se ve, kdo je kapitan. Potem sem nekaj kuhal gumi tesnila za okna, da bi jih obnovil, a ni bilo opaziti kakšnega izboljšanja stanja. Zdaj, ko sva porabila rezervno tesnilo za prvo okno, nimava več na voljo profila za popravilo drugega okna, ki tudi pušča. Zato poskušava obnoviti obstoječa tesnila.

P. S.
Tale dnevnik je napisan malo kasneje kot po navadi, in ker imajo Francozi na barki dobro rdeče vino, je tudi večja možnost napak v tekstu. Če vas motijo, si jih popravite.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 256. dan

Lepa, sončna in topla nedelja je bila tole. Vstala sva bolj zgodaj, da se posloviva od sosedov. Glede poti so si premislili toliko, da bodo šli najprej na Madeiro. Tam imajo prijatelje, ki jim bodo lahko prinesli hrano na sidro, tačas ko bodo v karanteni. Če jih ne spustijo notri, lahko gredo naprej proti celini. Večina držav tu okoli ima uradno zaprte meje, a ko se kakšna barka pojavi, jih na koncu nekako spustijo notri (po navadi s 14-dnevno karanteno). Morda bo to postal nov način potovanja po morju? Prideš v državo, ki je sicer zaprla meje, in izsiljuješ, jokaš in prosiš, dokler se jim ne da več ukvarjati s tabo in te pošljejo na sidro v karanteno. Če bo to ena barka na teden bo še nekako šlo, če pa jih bo več, bodo hitro našli palico za tako početje.

Danes sem preverjal, koliko plina še imava. Plin je dobrina, ki jo na barkah težje nadomestiš, kot nafto ali bencin. Skoraj vsaka država ima drugačen standard za jeklenke. Drugačne jeklenke, drugačni navoji, drugačni predpisi, drugi atesti, drugačen regulator ... Že v Sloveniji imaš lahko ponekod težave, ker imaš jeklenko napačne barve, pa so sicer praktično enake.

Ko sva barko kupila, je imela dve dvekilogramski jeklenki. To je ravno za en dopust (z malo rezerve). Zamenjal sem jih za dve petkilogramski jeklenki in s tem sva šla na pot prvič. To je bilo največ, kar je šlo v originalno skladišče. Ničkolikokrat sva imela probleme dobiti plin, zato je bil eden od mojih zimskih projektov tudi povečanje boksa za plin. Ta imam nekaj zahtev: na dnu mora imeti odzračevanje, ki poteka ven iz barke (ne pa recimo v kokpit). Boks mora biti vodotesen (pravzaprav plinotesen), razen seveda luknje na dnu. Sedaj imava velik boks za plin, ki sprejme dve 5 kg in eno 10 kg jeklenko, torej imava kar 20 kg plina. Notri pa lahko spraviva tudi roštilj in nekaj pomožnega materiala. Ta projekt je odlično uspel.

Današnje tehtanje je pokazalo, da imava v veliki jeklenki še 4,5 kg plina (na vsaki jeklenki piše, koliko tehta prazna). Obe mali pa sta še polni. Nazadnje sva plin napolnila decembra, torej imava plina še za kakšnih devet mesecev. Se pa pozna, da jeklenke rjavijo. Ob jadranju v težkem morju valovi butajo v luknjo oddušnika in lahko brizgnejo vodo celo v boks. Vlaga + sol + železo = rja. Jeklenke so si torej danes zaslužile dobro čiščenje, odstranjevanje rje s kislino in zaščito z WD40.

Potem sva imela piknik! Odlično je bilo. Sem pa pri čiščenju roštilja opazil, da bo kmalu razpadel. Sicer je narejen iz nerjavnega jekla, a visoka temperatura, morsko okolje in zogleneli ostanki hrane preglodajo tudi nerjavno pločevino. Dobro nama je služil devet let.
Verjetno ga bo nadomestil enak model.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 257. dan

V Sloveniji je 27. 4. dan upora proti okupatorju. Na žalost sem predaleč, da bi se lahko tam upiral, čeprav je videti, da okupator obstaja. Mogoče bi se lahko boril od tukaj, tako kot so se nekoč španski borci ... Ah, mogoče kdaj drugič.

Danes si raje odprem hladno pivo, se raztegnem po kokpitu in dvojno tvorim vitamin D (malo od piva, malo od sonca). Praznik bom izkoristil za to, da nič ne delam in še malo več visim na netu in berem neumnosti, vmes pa postorim kako malenkost na barki. Vreme je za to kot nalašč. Že včeraj ni bilo vetrovno – vmes se je nekajkrat celo povsem pomirilo, danes pa je tudi tako, da občasno piha močneje, občasno pa manj. Piha pa s severa, juga in z zahoda. Edino vzhodnika danes nismo imeli. Nad nami se občasno vozijo neki temni oblaki, vmes pa sonce posije s polno močjo in lepo greje.

Različni vetrovi so verjetno kombinacija termike otoka in nekoliko šibkejšega globalnega vetra, ali pa je to zaradi velikih oblakov, ki povzročajo neenakomerno segrevanje zraka. Ciklon je dokaj daleč na severu – nad 50° severne širine, za seboj je pustil nek razpotegnjen rep, anticiklona pa sta dva drug nad drugim. Eden je zahodno od Azorov, drugi pa precej jugozahodno od nas. Zato je veter nekoliko zmeden. To je solidno vreme za pot proti Španiji ali Portugalski, saj ne piha točno od tam. Mislim na sosede in na to, zakaj so si premislili glede pasaže. Če bi obdržali smer proti Portugalski (smer 20°), bi imeli danes in jutri lep veter z boka, ker pa plujejo proti Madeiri (smer 320°), ga imajo točno v nos. No, ja še kak dan, pa bodo na cilju, če vozijo normalno hitro.

Ob najbolj pogostem vetru (sever do severovzhodnik) je pot na Madeiro lažja, kot pot proti Španiji. V sedanjih razmerah pa je ravno obratno. Je pa res, da se proti koncu tedna obeta močnejši veter in mogoče niso hoteli tvegati. Če bi se prepočasi premikali, bi proti koncu poti na Portugalsko lahko dobili močan veter z zahoda. Počasi bo treba začeti podrobneje spremljati vreme in korona razmere na Portugalskem.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tradicionalni salon plovil v Genoi bo odprl svoja vrata v četrtek 1.10.2020. Tokratni bo že 60. po vrsti.

Letošnji salon plovil v Genoi bo potekal med 1. in 6. oktobrom. Organizatorji so se potrudili in zagotovili vse potrebno za organizacijo dogodka. Zato bo letošnji nekoliko drugačen od dosedanjih. Vstopnice je možno kupiti le elektronsko. Pred vstopom na sejem, bodo vsem obiskovalcem merili temperaturo. Večina sejma po potekala na zunanjih površinah. Za hojo med posameznimi stojnicami bodo na voljo med 4 in 6 m široke poti.

Bogat program motornih plovil

Letošnji salon je bil organiziran v najkrajšem možnem času. Kljub temu so se organizatorji potrudili in privabili številne razstavljavce. Med motornimi se bodo predstavile številne ladjedelnice, tako tradicionalne in tiste novejše, ki bodo na salonu prvič. Med tradicionalnimi so Amer Yachts, Arcadia, Azimut Benetti, Bluegame, Boston, Canados, Cayman Yachts Axopar, Fiart, Fijord, Galeon, Gruppo FIPA, Invictus, Menorquin, Pardo, Patrone, Prestige, Princess, Rio Yachts, Rizzardi, Sanlorenzo, Sciallino, Sealine, Sessa Marine, Solaris Power, Sundeck, Sunseeker in VanDutch.

Nove znamke, ki se v Genoi še niso predstavile pa so: Antonini Navi, Arcadia, Cantiere Franchini, Cetera, Comitti, De Antonio Yachts, Delphia, Evo Yachts, Explorer Yacht Gulf Craft, Fabbrica Italiana Motoscafi, Fincantieri, Gruppo Ferretti with FSD – Ferretti Security Division, Nadir Yachts, Sea Infinity Yachts, Sea Ray, Steeler Yachts in Terranova Yachts

Tudi jadralci ne bodo prikrajšani

Letošnji salon bo predstavil tudi veliko število jadrnic. Predstavile se bodo vse večje ladjedelnice, med njimi tudi slovenski Elan. Svoje najnovejše jadrnice bodo predstavile še ladjedelnice Beneteau, Jeanneau, Dehler, Discovery Yacht, Dufour, Eleva Yachts, Grand Soleil, Hanse, , Kufner, Mylius Yachts, Nautor’s Swan, Salona, Schmidt & Partner, Solaris Yachts, Vismara in Bavaria. Med ladjedelnicami, ki izdelujejo večtrupne jadrnice, pa bodo na sejmu nastopile Bali, Fountaine Pajot, Lagoon, Leopard in Nautitech.

Posebno mesto za super plovila

Letošnja edicija salona Genoa 2020 bo pod žaromete postavila posebna, super plovila, kot so jih poimenovali organizatorji. V tem delu se bodo predstavile ladjedelnice Anvera, Magazzù, Pirelli and Sacs. Pridružili se jim bodo gumenjaki (RIB) ladjedelnic BWA, BSC, Capelli, Italboats, Joker Boats, Lomac, Mar.co, Master, MV Marine, Novamarine, Nuova Jolly, Ranieri International, Scanner, Salpa, Selva in Zar Formenti. Segment zunajkrmnih motorjev pa bodo predstavili Brunswick Marine, Selva, Suzuki and Yamaha.

Posebnosti salona

Med najbolj prestižnimi plovili, ki se bodo predstavila letos sta nedvomno motorna jahta Sanlorenzo SD126, ki v dolžino meri 37,95 m in Mylius 80, elegantna 25 m dolga jadrnica. Med premierami pa ne smemo pozabiti na jadrnici Oceanis 40.1 in Oceanis Yacht 54 iz ladjedelnice Beneteau, ki jo v Sloveniji zastopa Burin Boats d.o.o.  

Pomembno

Italija je od torka 29.9.2020 na seznamu oranžnih držav, kar pomeni, da vsi potniki, ki se vračajo iz Italije v Slovenijo niso podvrženi karanteni oziroma opravljanju testa.