Novice

Zaradi svetovne korona krize se ogromna škoda povzroča v segmentu križarjenj. Ker so ladje, ki ne plujejo in ne prinašajo denarja, ogromen strošek, so lastniki prisiljeni v drastične ukrepe. Če jim ladje ne uspe prodati, je ceneje, da jo dajo v razrez in stroške pokrijejo z odpadnim železom. Kriza za lastnike je postala priložnost za podjetja, ki se ukvarjajo z razrezom ladij.

V Turčiji je že do sedaj obratovalo več ladjedelnic, ki so se ukvarjale z razgradnjo tovornih ladij. Zaradi krize v industriji luksuznih križarjenj pa so na njihova vrata potrkali številni ladjarji. Svoje luksuzne križarke so odpeljali na njihovo zadnjo plovbo. V turškem pristanišču Aliaga je eden izmed večjih obratov za razgradnjo ladij. Lastniki križark so k njim na razrez pripeljali že pet večjih križark, v kratkem pa se jim bodo pridružile še tri. Prihajajo iz Anglije Italije in tudi iz ZDA.

Za popolno razgradnjo ene križarke potrebujejo šest mesecev. Za delo je potrebnih 100 delavcev. V mesecu januarju, ko sveta še ni prizadela korona kriza, so mesečno pridelali 700.000 ton odpadnega železa. Do konca leta pričakujejo, da se bo količina povečala na 1.100.000 ton mesečno. Poleg odpadnega železa zaslužijo tudi s prodajo opreme. Na ladjah je pohištvo, kuhinjska in druga oprema. Vse to lahko prodajo na trgu. Njihovi kupci so pogosto hoteli.

Vir: Youtube, Reuters

Danes se je v Gdansku na Poljskem s prvimi plovi začelo odprto evropsko prvenstvo za olimpijski enosed laser, na katerem Slovenijo zastopa tudi mariborski jadralec Žan Luka Zelko. Jadralci so odjadrali dve regati, Zelko pa dan zaključuje na sredini flote, na 65. mestu.

V Gdansku je bilo danes precej sončno, vetra z obale pa za okoli 10-15 vozlov. Jadralci, vseh skupaj je nastopilo 126, so bili razdeljeni v dve skupini. Žan Luka Zelko je zaradi napačne taktične odločitve pred obema startoma svoja nastopa zaključil kot 27. in kot 35. v skupini, kar ga po prvem dnevu uvršča na sredino flote, na skupno 65. mesto.

Zelko ne skriva, da je od prvega dne pričakoval več.

Žan Luka Zelko: “Dejansko smo imel veter z obale, kot je bilo tudi napovedano, je bilo pa polje postavljeno zelo blizu obale, sploh obe stranici v veter sta bili res blizu, in že pred startom je izgledalo, kot da je leva stran boljša. Dejansko se je izkazalo, da je bila v obeh regatah boljša stran desna. Oba plova sem se prebijal preko leve, a ker je startna linja zelo dolga, si ne moreš privoščiti startati na napačni strani, saj se takoj pozna razdalja 100, 150 metrov. Verjamem, da današnji nastop ni pravi odraz mojega jadranja, je pa res, da sem prav za vse napake danes dobesedno sam kriv, sprejel sem preveč napačnih odločitev in temu je sledil tudi rezultat. A kot rečeno - tukaj sem, da ponovno pridem v regatni ritem - čeprav je res, da sem ciljal na boljši start. To me ni dotolklo, upam da bo jutri boljše in verjamem, da bo, zagotovo pa ne smem ponavljati današnjih napak.” 

Pred jadralci sta še dva dneva kvalifikacijskih plovov, ki jim bodo sledili finalni in v torek zaključek prvenstva, ko bomo lahko čestitali tudi najboljši evropski trojici.

Slovenijo zastopa tudi mladi predstavnik Liam Orel, lanskoletni mladinski svetovni prvak v razredu finn, ki je v olimpijski razred laser standard prestopil šele letos. Liam je danes prvi plov zaključil na 42., drugega pa na 38. mestu ter se s tem uvrstil na skupno 80. mesto.

Liam Orel:  "Z današnjim jadranjem sem zadovoljen. Rezultat res ni najboljši, vednar sem videl, da lahko naredim še veliko bolje. Vsaj v pogojih, kot so bili danes. Danes sem naredil nekaj večjih napak, predvsem zaradi pomanjkanja večjih regat. Morda sem še malo taktično "zarjevel". Bom pa vsekakor napake v naslednjih dneh odpravljal in dal vse od sebe, da izboljšam rezultat."

Besedilo: Windpress, Jakica Jesih

Na letošnji Barkolani za krmilom jadrnice Way of Life Robert Scheidt, dobitnik 5 olimpijskih odličij, 13-kratni svetovni prvak in 2-kratni svetovni jadralec leta.

Jadralski bog, Superman, mit - to so le nekateri izrazi, ki jih je mogoče zaslediti v povezavi z Robertom Scheidtom, 47-letnim Brazilcem, ki se, ne boste verjeli, prihodnje leto udeležuje svojih 7. olimpijskih iger. V svoji karieri je dosegel tako rekoč vse, kar je možno v olimpijskih jadralnih razredih - 5 olimpijskih kolajn (2x zlato, 2x srebrno in 1x bronasto), 13 naslovov svetovnega prvaka in bil dvakrat izbran za najboljšega jadralca na svetu (World Sailor of the Year).

Scheidt je celotno svojo kariero zvest jadralnima razredoma laser in zvezda, čeprav ima bogate izkušnje tudi iz jadralskega dvobojevanja in razreda 49er. Zaradi svoje karizme je vzor številnim generacijam mladih jadralcev. Z Gašperjem Vinčecem, olimpijcem in skiperjem jadrnice Way of Life, se nista nikoli pomerila na regatnem polju, saj je Koprčan v svoji aktivni karieri nastopal v razredu finn, vendar sta na svojih športnih poteh oziroma prizoriščih pogosto prijateljevala.

"Robert Scheidt je sinonim za olimpijsko jadranje, ima neverjeten občutek za vodenje jadrnice, zato sem dal pobudo, da se nam kot krmar pridruži na letošnji Barkolani. Na njej še ni sodeloval, zato je izziv sprejel, še pred samo regato v nedeljo pa se nam bo pridružil na treningih," je dejal Gašper Vinčec. "Po vsej verjetnosti si bova krmilo delila, odvisno od razmer na regatnem polju, v vsakem primeru pa popolnoma zaupam tako njemu kot celotni, več kot 20-članski ekipi, ki bo dala vse od sebe, da ubrani lansko zmago."

Brazilec, ki trenutno živi na Gardskem jezeru, je v izjavi poudaril, da zelo dobro pozna Barkolano, spoštuje njeno tradicijo in se veseli nastopa, obenem pa se je Gašperju Vinčecu zahvalil za povabilo v ekipo EWOL Sailing Team.

Podjetje EWOL je izdelalo nov propeler za pogon manjših jadrnic z imenom EWOL E3 Andromeda.

E3 Andromeda je najmanjši propeler tega proizvajalca. Namenjen je jadrnicam dolžine do 12 m z motorjem, ki razvije med 7 in 30 KM, lastniki večjih plovil z močnejšim motorjem pa lahko posežejo po modelu Orion, ki je že nekaj časa na trgu.

EWOL propeler se od klasičnih razlikuje po tem, da ima premične krake, ki imajo nastavljiv naklon. Naklon je možno spreminjati z natančnostjo 0,25 stopinje, kar omogoča idealno prilagoditev moči motorja in velikosti plovila. S tem se zmanjša poraba goriva in poveča hitrost plovila pri istih obratih. Nastavitev propelerja je možno izvesti v vodi in ni potrebno dvigovanje plovila. Propeler Andromeda je avtomatski. Med jadranjem se kraki poravnajo z vodnim tokom in ne zavirajo plovila. Med vzvratno plovbo se kraki propelerja obrnejo za 180 stopinj. Zato je vodilni rob krakov vedno obrnjen v pravo smer in zagotavlja bistveno boljši izkoristek pri vzvratni plovbi. Povečajo se sposobnosti manevriranja med plovbo v močnejših vetrovih, morskih tokovih oziroma med manevriranjem v omejenih prostorih marin in pristanišč.

Vsi propelerji Andromeda so izdelani iz nerjavnega jekla, in so statično in dinamično kalibrirani, preden zapustijo tovarno. Zagotavljajo zanesljivo delovanje in zmanjšanje vibracije. Namestiti jih je možno na plovila z osovinskim ali saildrive pogonom.

Propeler bo na voljo že to jesen. Prodajna cena bo znašala okrog 2.000 evrov.

Na mariborskem jezeru je 3. in 4. oktobra potekala 3. regata za prvo jadro Maribora.

V razredu OPEN je tekmovalo 12 jadrnic, v razredu OPTIMIST pa 8 jadralcev. Organizatorju je v soboto uspelo izvesti  dva plova v razredu OPEN in en plov v razredu OPTIMIST. Slabo vreme in nevihte so botrovale predčasnemu zaključku. Pretok reke Drave je zaradi velikih količin dežja močno narasel in preprečil varno jadranje. Kljub temu smo dobili nove zmagovalce v razredih open in optimist:

Rezultati:

Razred OPEN:

1. Stojan Skalicky FINN
2. Borut Gajzer LASER
3. Samo Žvan (Skipper) Sava-jolle (oldtimer 1950)

Razred OPTIMIST:

1. Tim Gajzer
2. Črt Skalicky
3. Lovro Pogačar

Med 17. in 18. oktobrom, bo potekala še zadnja regata na Mariborskem jezeru v letošnjem letu. Organizator vas vabi k udeležbi in ogledu tekmovanja.

Ladjedelnica Beneteau ima spet favorita v izboru za evropsko plovilo leta. V letu 2021 se bo v razredu družinskih potovalnih jadrnic za naslov potegovala jadrnica Oceanis 40.1.

Jadrnica Oceanis 40.1. je manjša sestra večje uspešne Oceanis 51.1. Pri dolžini 12 m omogoča številne različne postavitve notranjosti, različne globine kobilic in bogato izbiro opreme na krovu. Prva naloga oblikovalcev je bila, da kupcem zagotovijo veliko udobja na krovu in užitke med jadranjem.

Izbor Evropsko plovilo leta 2021 bo potekal v Düsseldorfu na sejmu Boot, ki se bo odprl konec januarja. Zmagovalec bo razglašen prvi dan salona 23. januarja 2021. Za prestižni naziv se bo jadrnica Oceanis 40.1 pomerila v močni konkurenci s slovensko jadrnico Elan GT6 in Bavario C42.

Več o jadrnici si lahko preberete na tej povezavi: Beneteau Oceanis 40.1. ali pri zastopniku za jadrnice Beneteau v Sloveniji, Burin Boats d.o.o.

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Aretacija prvi dan v Franciji

Zbudim se, še preden mi zazvoni budilka. Ura je šest in dovolj časa imam, da si skuham kavo. Ob 7.30 se odvežem s pomola in vplujem v zadnje zapornice. Privežem se za dva vlačilca in eno tovorno ladjo iz severne Afrike. Malo pred osmo sem končno v morju!

Na drugi strani je Belgija in počutim se odlično! Po sedmih mesecih končno zapustim Nizozemsko. Od tu naprej gre lahko samo še na bolje, zato sem zelo vesel, čeprav imam prve pol ure malo toka proti sebi, ampak se ne sekiram, saj se bo vsak čas obrnil in plul bom s tokom, sicer proti vetru, ampak vseeno odlično. Pred menoj vijuga ribiška ladja, ki vleče jeklene mreže po peščenem dnu in kakorkoli obrnem barko in jadra, se tudi ona obrne in mi pošteno najeda živce, zato obrnem ostro proti vetru, si prižgem cigareto in dolijem kavo iz tople posode, saj sem si zjutraj skuhal kavo za ves dan plovbe.

Sedim v zavetrju mojega sprayhooda, ki mi ga je odlično izdelal Rado iz jadralne SR v Preddvoru. Skozi nova okna opazujem tiste ribiče in si mislim: prej ali slej se bo vse to nastavljanje končalo, sam pa nočem več obračati barke in jader, kajti na tej barki vse skupaj ni tako preprosto kot na Lady Ivani! Joj, kako pogrešam moj prejšnji plastični dom, še vedno z roko segam po kokpitu tja, kjer sem imel ročice za vinč, vendar ročic ni tam in moja roka sega v prazno. Tudi bum je precej nižji, zato imam že par bušk na glavi. Z bumom sem se že nehal prerekati in vedno po udarcu si rečem: »Vse to se mora kmalu nehati, saj pametnejši vedno odneha!« Pa se ob tem le sprašujem: »Kdo je pametnejši, moja glava ali tisti aluminijasti drog?« Ko stopim v kabino, še vedno segam po luči na stropu, pa je v tej barki ni tam in roka zamahne v prazno. Vse to me vedno znova spomni na prejšnjo barko. Spomini pa bolijo! »Le kdaj bo tega konec,« se sprašujem, »verjetno nikoli, saj sem v mojo Lady Ivano vložil vse, kar sem imel, pa tudi vso mojo ljubezen«. Pa se le potolažim, zdaj imam Orplid, ki ima kuhinjo na levi in navigacijsko mizo ter kontrole za avtopilota na desni, vsaj nekaj je tako kot na moji prejšnji barki.

Na starih papirnatih kartah preverim meje z Belgijo in izračunam pozicijo s pomočjo svetilnika s pristanišča Seafront Zeebrugge na moji levi. Ugotovim, da sem ravno na meji, zato pa ribiči tudi obračajo. Barko obrnem še za 15 stopinj bolj od njih, a oni še vedno ne popravijo smeri, prav veliko se pa tudi ne morem več odmikati, saj so na desni peščene sipine. Plovbo nadaljujem sicer blizu, ampak vseeno jim po radio postaji javim, naj se odmaknejo bolj na desno stran, saj očitno ne vidijo, da imam že celo uro in pol na jamboru jadra. Nočem se jim umikati, saj se mi neprestano nastavljajo na pot. Odgovorijo mi, naj obrnem jadra v drugo stran!? Jezen izklopim radio postajo, stopim na palubo, zategnem jadra, kolikor se le da in začnem pluti točno proti njim, 50 m pred njimi pa obrnem barko spet malo bolj od vetra, ravno toliko, da se debeli kapitan spravi iz svojega udobnega stola in se začne dreti name. Jaz pa veselo nadaljujem pot v belgijske vode. 

Minilo je pol ure in še vedno se smejim staremu kapitanu, ki mi je popestril celo dopoldne in se nato še jezil name, ker sem mu jaz popestril 5 minut njegovega življenja. Ni minilo prav veliko, ko me pokliče nekdo z malo večje tovorne ladje in me vpraša po mojem kurzu in destinaciji. Odgovorim, da ne govorim nizozemsko. Nato pa tisti nekdo odgovori precej nesramno v polomljeni angleščini, zato gumb na postaji enostavno obrnem na off in si rečem: »Najlepše je v tišini!« Pa se me le ogne tista ladja, saj kolikor vem, imam le prednost in glede na to, da so Nizozemci narod jadralcev, bi morali to vedeti tudi oni, a kot je videti, velja to samo v sončnem vremenu.

Še vedno se nisem odločil, kam sem sploh namenjen, zato sklenem, da imam za danes vsega dovolj in nastavim kurz proti Dunkirku. Pa vse skupaj ni tako enostavno, saj moram vpluti v pristanišče po poti med kopnim in peščeno sipino, ki sega 8 nm daleč. Plujem po tej ozki poti, vetra seveda zmanjka, zato pospravim jadra in prižgem motor, ki sicer deluje odlično, če mi le ne bi v Middelburgu nalili nafte s smetmi, zaradi česar sem moral pred odhodom dvakrat očistiti vse rezervoarje in zamenjati filtre. No, motor je deloval odlično, a je začel izgubljati moč točno v tem ozkem kanalu, kje pa drugje!? Zato sem moral napumpati malo pumpico na naftni črpalki, da je dobil nafto, nakar je deloval nekaj minut spet normalno, dokler ga ni popolnoma zmanjkalo. Sploh se ne jezim in ne čudim, še enkrat napumpam in zaženem motor, ki je znova deloval nekaj minut, dokler zaradi močnega vakuuma, ki ga je delal motor, ni počila cev, ki gre iz pumpe v naftni filter na motorju. Oohhh jaaa, k sreči veter piha v pristanišče, vendar zelo, zelo malo, a vseeno se premikam z vozlom in pol. Do valobrana je še daleč. Sedim v kokpitu, sidrni vinč je pripravljen. Če bo treba, bom moral poklicati po radiju asistenco, ki pa bi seveda segla v moj žep globoko vse tja do kolen. Počasi le priplujem do valobrana in barko obrnem v pristanišče, v katerem je dolg kanal, ki vodi vse do marin. Prva je na levi, druga pa na desni. Igram se z genovo, plujem mimo prve marine in medtem prosim mlade fante na malem ribiškem čolnu, da me odvlečejo do pomola. Pa mi rečejo: »Pokliči asistenco!« Točno tako je, kot so mi omenili prijatelji iz Francije, da naj ne računam na pomoč tega naroda.

Pa vseeno spet poskusim. Na mali jadralni barčici pluje za menoj starejši možakar. Prosim ga, če mi lahko pomaga, in mu pokažem vrv, on pa gleda okoli barke, če mu kakšna vrv ne visi z barke. Vidim, da mu ni nič jasno, zato mu rečem: »Motor!« in kažem z rokami, da mi ne dela. On gleda in misli, da mu kažem, naj on prižge svoj motor, saj po kanalu ni dovoljeno jadrati. Nakar vetra čisto zmanjka in on končno dojame, da jaz nimam motorja. Obrne svojo barko, se mi nasmeje in prikima za pomoč. Vrževa vrvi, on jih zaveže in me odvleče v drugo marino na prvi pomol. Nekako zmanevriram vse skupaj, skočim na pomol in vrv zavijem okoli bitve ter privežem mojo težko barko, ki sedaj tehta vsaj 13 t. Ves pomol je zaškripal, a je bitva vendarle zdržala. Zavezati sem moral tudi prednji del, saj bi sicer premec močno zavil od pomola, krma pa bi udarila vanj. No, pa sem le tu, dobro se je končalo. Takoj se lotim motorja, odmontiram cev in jo odnesem čez cesto v servis Volvo penta, kjer me pošteno oberejo: za 30 cm cevi, dve ušeski in 4 bakrene podložke zaračunajo 78 evrov. Prosim še za meter navadne črne cevi za nafto, za katero mi hočejo zaračunati še dodatnih 37 evrov. Prodajalcu povem, da je ne morem vzeti. On jo je medtem že odrezal, čeprav sem mu rekel, naj mi pove ceno prej, preden jo odreže. Verjetno me z njegovim slabim znanjem angleščine ni razumel. Francosko pač ne znam, razen nekaj besed in stavek iz televizijske reklame za rio mare pate. No, tisto cev zmontiram nazaj in zamenjam filtre ter naredim isti sistem kot na Lady Ivani. Pokličem na bencinsko črpalko v Middelburg in jih povprašam, ali sem jim jaz plačal z umazanim in strganim denarjem, saj so mi oni prodali nafto polno smeti. Opravičijo se mi, povedo, da so imeli nekaj pritožb, in da če želim, naj barko pripeljem nazaj in mi bodo zastonj očistili rezervoarje, nafto pa bom moral seveda kupiti novo. Pa se samo nasmejem in odložim telefon. Hvala lepa, vse skupaj nima smisla! Počeno jekleno cev potem zavarim v delavnici pri starejšem možakarju preko ceste, za kar mu plačam 10 evrov. Zdaj jo imam za rezervo, v primeru, da poči tista draga cev za 78 evrov. 

Zgodaj zjutraj pomagam uslužbenki iz pisarne privezati mali gliser, ki se mu je strgala vrv. Gliser je bil oddaljen 4 m od moje barke in v njem je bilo kar nekaj vode. Čez dan sem očistil vso barko, saj je bilo nafte kar nekaj v prostoru, kjer je bil motor, tako da se sedaj vse sveti. Odpravim se v mesto in opazujem dva možakarja, ki sta se lotila popravljati motor na tistem malem gliserju, ki sem ga zgodaj zjutraj pomagal privezati. Za velikost čolna je bil motor precej težak. Lepo ju pozdravim in jih povprašam, v čem je problem. Motor je imel precej čuden zvok, vendar nista vedela prav veliko, samo kar naprej sta črpala gorivo in obračala ključ za zagon motorja. Odpravim se v mesto in naredim nekaj slik čudovitih zgradb. Večina mesta je zaradi korone zaprta in vse skupaj je videti precej pusto. Kupim si francosko bageto in mleko, ter se vrnem na barko.

Ko stopim na barko, za sabo slišim topotajoč zvok, se obrnem in zagledam devet policistov v neprebojnih jopičih s pištolami v rokah, ki tečejo naravnost proti meni oz. moji barki, privezani na koncu pomola. Srce se mi skoraj ustavi. »Kaj pa sem zdaj naredil narobe?« se sprašujem. Ko pritečejo na konec pomola, zavijejo v desno in tečejo v drugo stran, ter se medtem ozirajo po marini. Enemu od policistov med tekom pade pištola na pomol in k sreči se ni zapeljala v morje. Zdaj mi je postalo vse kar smešno. Čez tisti mali gliser je bila pokrita cerada in tistih dveh mehanikov, ki sta se prej trudila z motorjem, ni bilo več. Verjetno sta popravila motor in pokrila čoln, da se ne bi znova nabrala voda, kajti napovedan je bil dež. Policisti se ozirajo po marini, se obrnejo in začnejo spet hoditi proti moji barki, vendar zdaj precej bolj umirjeno. Ko stopajo mimo tistega čolna, eden od mehanikov pomoli glavo izpod cerade in evoooo – policisti so že pri njem, pištolo ima na glavi, nato ga pošteno oklofutajo in izvlečejo iz čolna, nato še drugega.

»Kaj za hudiča, saj sta samo mehanika?« si mislim. Nato pa so iz tistega malega čolna, dolgega nič več kot 5 m, izvlekli dvanajst odraslih ljudi in dva dojenčka. Kar naenkrat je bilo na pomolu čez dvajset ljudi. Oba dozdevna mehanika aretirajo, ju vklenejo in ju spravijo na kolena. Druge pa odpeljejo kot četico. Policist se mi opraviči za dramo, jaz pa samo pokimam z glavo in se zamislim, saj imam prav takšno brado kot ti emigranti. Sedem v kabino in razmišljam: ves film se mi odvije v mislih. Vsega je bilo dovolj za danes, si mislim, pojem bageto z mlekom in zaspim. Naslednje jutro se zbudim in spet slišim zvok motorja, ki ga poskušajo prižgati na tistem malem čolnu. Na njem sta spet dva namišljena mehanika. In ni bilo niti 20 minut, znova pritečejo policisti, tokrat jih je samo šest. Vklenejo ju in ju spravijo na kolena prav pred mojo barko. Ta dva me prosita za cigarete in povesta, da sta bila v čolnu natlačena tri dni, prav tako kot preostalih dvanajst. Ne vem, kje sta se skrila včeraj, da ju niso našli, a sta se. Vprašam policiste, ali jima lahko dam cigarete, in oni prikimajo. Z nasmehom sta se zahvalila in jih pokadila. Nato pa prideta še dva policista in me prosita za potni list. Povem jima, da ne govorim francosko, ampak le angleško. In se je začela drama. Seveda, tudi emigranti ne govorijo francosko. Pokažem jim potni list, gledata sliko in mene in sliko in mene. Ker je potni list star in je eno leto pred iztekom, mi ne verjameta, da je moj. Prepričana sta, da sodelujem z emigranti ali pa sem celo sam emigrant, saj imam brado. Tako sem skupaj z njimi končal vklenjen na pomolu. Dovolili so mi, da zaklenem barko, in me nato odpeljali na policijsko postajo, kjer so mi vzeli prstne odtise, me sezuli, mi dali natikače in obrok, ter me vrgli v celico, kjer sem bil sam ves dan. Imeli so me za emigranta, zato sem tudi dobil topel obrok kot vsi drugi, saj niso jedli tri dni.

Premišljujem: da niso jedli tri dni, še razumem, kako pa so šli na WC v tistem malem čolnu? Če tisti mehanik ne bi pomolil glave ven, bi lahko prečkali Rokavski preliv in bili bi v Angliji, mene pa bi policija pustila pri miru. Tako pa sem zaprt v tej hladni celici! Prav nič prijetno mi ni bilo, saj imam rahlo klavstrofobijo že od otroštva, od kar sem obtičal v dvigalu. Neprestano pritiskam na zvonec in jim najedam: »Emigranti so bili iz Sirije, jaz pa sem iz Slovenije!« Nič ne pomaga, obe državi se začneta na S, zato sem, kjer sem! Pride možakar in mi odpre vrata, pospremi me v sobo, kjer me čaka prevajalec. Jaz ga gledam: on govori v sirskem jeziku ali karkoli je to. Rečem mu: »Jaz sem Slovenec, govorim slovensko, angleško, srbsko, hrvaško, nemško in špansko. Odločite se za enega izmed teh jezikov in mi pripeljite prevajalca!« Potem se spomnim na brado, ki je verjetno moja oteževalna okoliščina in jim predlagam: »Imate moj potni list in če mi ne verjamete, prinesite britvico, da se obrijem in vam bo precej jasno, kaj ste naredili. V tisto celico ne grem več!«

Pa me vseeno vržejo nazaj v celico. Čez dve uri pride nekdo in me spet pelje v sobo za zaslišanje. Pred mene postavi telefon, na liniji je prevajalka hrvaškega jezika. Po eni uri razlaganja jim le postane jasno, da so naredili napako. Po angleško jim rečem, da so neizobražene p.... p...., isti kot po vseh državah. S postaje sem zato moral peš. Bila je že noč. S seboj sem nesel jezo sam nase in na njih, pa natikače, ki sem jih lahko obdržal. Pogledal sem svoja dotrajana oblačila in si mislil, saj konec koncev ni čudno. Mogoče bi malo bolj skrbel zase, ne pa da čisto vse, kar zaslužim, vložim v barko. Če je pa to potrebno za uresničitev mojih sanj, je pač tako. Vseeno pa preveč izstopam v vsaki marini, saj imajo vsi jadralci lepa oblačila: polo majice, HH, Musto itd., jakne in hlače. V teh lepih oblačilih gredo po pomolu z jadrnice do WC-ja, pa v bar na kavico. Joj, kaj bi dal za takšno garderobo, o kateri lahko le sanjam. Je pač tako, njim je na morju toplo, mene pa zebe, oni pijejo vino in jedo drage sire v restavracijah, jaz pa sem za dobro jutro aretiran in dobim zajtrk v samici.

Ob tem razmišljanju pripravim barko in zjutraj izplujem proti jugu. Nimam pojma kam, samo da grem od tod, pa čeprav bo deževalo in bo veter pihal proti meni, samo stran od tod.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 258. dan

Danes sem imel zanimiv pogovor. Poklical me je novinar z Vala 202 in sva malo klepetala po telefonu. Očitno se razen korone prav dosti ne dogaja in želijo še malo popestriti program s kakšno ne preveč zateženo zgodbo.
Bomo videli, ali sem mu sploh povedal kaj takega, česar ni že stokrat objavil.

Meni se čepeti v marini na Kanarskih otokih ne zdi ravno huda zgodba. Ko se je svet ustavil, je pač vsakdo nekje obtičal. Eni doma, eni na potovanju. In ker sva midva obtičala z barko, se nisva odločila za let domov. Za vsak primer sploh nisva javila na zunanje ministrstvo, da sva tukaj, da ne bi kdo mislil, da naju mora reševati. Kdo ve, kdaj bodo spet mogoči leti iz bližine Ljubljane do Lanzaroteja. Je pa že bolje tole korono prevedriti na barki. Verjetno se bo promet po vodi sprostil prej kot letalski promet.

Sicer pa se nam tule obetajo boljši časi. Danes se v Madridu odloča o tem, kako se bo Španija poskušala izviti iz trenutnega krča. Popuščanje ukrepov bo postopno in različno po pokrajinah. Ker imamo na Kanarskih otokih (predvsem na nekaterih otokih) kar ugodno sliko glede korone, upamo, da bomo kmalu lahko pomolili glave iz lukenj. Kar nekaj časa še ne bo možno potovanje med pokrajinami, a za nas je napredek že to, da bomo (upam) smeli na sprehod. Bomo videli, kaj bo iz tega.

Druga novica dneva pa je, da imam novo frizuro. Saloni so pri nas seveda še zaprti, a me je ostrigla Lili. Meni se zdi nova frizura super. Lili si sicer nekaj mrmra v brado, da se zadaj vidijo stopnice, ampak jaz nič ne vidim. Bomo videl, kaj bodo rekle druge punce. Aja, saj zdaj nič ne hodim v družbo. No, potem je pa sploh vseeno. Slike 'prej' in 'potem' nimam. Sebe res ne slikam rad. Manj, kot se gledam, bolj sem si všeč. 

Ko se zjutraj pri britju pogledam v ogledalo, se itak vprašam, kdaj se je na barko prikradel ta debeli starček s sivimi in že malo redkimi lasmi. 

Danes sem šel v čendlerijo vprašat, ali imajo slučajno plinski žar, po možnosti isti model, kot ga imam sedaj.
Imajo samo takega na oglje. Enakega, kot ga imam sedaj, le na oglje. Saj hrana z žara na oglje je boljša od tiste s plinskega žara, ampak jaz se predobro poznam. Ne bo se mi ljubilo zakuriti žara samo za naju dva. In potem bi pekel kar v ponvi. Je pa plinski žar vseeno čisto nekaj drugega, kot pečenje v ponvi. Če ga naročijo, bo tukaj v treh tednih. Nisem se odločil za to. Jaz večni optimist upam, da se pobereva od tukaj prej kot v treh tednih. Jutri povprašam še v drugi čendleriji, sicer bomo pa pekli v naluknjanem starem žaru, dokler do konca ne razpade.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 259. dan

Dobro, da sva se strigla včeraj. Danes je precej bolj vetrovno in bi bilo nemogoče lase pospraviti, saj bi jih veter sproti nosil povsod okrog. Včeraj sva vse pometla, pa čez nekaj minut še enkrat, potem sem vse dobro posesal in v kokpitu ni bilo niti enega laska, vsaj tako sem mislil. Ampak danes je bilo spet polno las po vseh kotih. Kot bi se še kdo ponoči strigel. Sploh mi ni jasno, od kod so se vzeli. Veter zna neverjetno dobro skriti smeti v skrite kotičke in jih potem po obrokih strateško vračati nazaj. Rdeči pesek (iz Sahare) in črn pesek (lokalni) se tudi nabirata po skritih kotičkih in jih potem veter prestavlja naokrog. Prej sem mislil, da sem s pranjem odstranil ves pesek. Ni šans.

Danes sem bil še v preostalih dveh čendlerijah. Plinskega žara žal nimajo. Bom še enkrat prespal, potem pa se mogoče jutri lotim popravila obstoječega. Kak kos nerjavne pločevine se mi zagotovo valja po barki. Ker variti ne znam in nimam varilnega aparata, bom preveril, ali je možno skovičiti kose skupaj. Če lahko skovičijo skupaj celo letalo, bom pa jaz tudi en roštilj.

V Španiji so objavili načrt rahljanja ukrepov osamitve, ki bo potekal v štirih fazah. Vsaka faza odpravlja določene omejitve in načeloma traja dva tedna, da lahko ocenijo vpliv na pandemijo. Posamezna pokrajina bo v naslednjo fazo lahko vstopila, ko bo izpolnjevala ustrezne kriterije. Kanarski otoki obsegajo dve pokrajini. Vzhodni otoki (Lanzarote, Fuerteventura in Gran Canaria) so ena pokrajina, zahodni otoki pa so druga pokrajina. Na žalost to pomeni, da se tudi potem, ko bo že omogočeno gibanje znotraj pokrajin, ne bova smela premakniti na zahodne otoke. A to ni tako pomembno. Komaj čakam, da bova lahko šla z Lili skupaj na sprehod, ne pa samo eden od naju do najbližje trgovine. Me pa malo skrbi, da se ljudje ne bodo obnašali tako, kot bi se morali in bo vlada spet vzpostavila strog policijski režim. Na primer: sedaj lahko eden od staršev pelje enkrat na dan otroke na sprehod za največ eno uro. Pri tem se ne sme družiti z drugimi odraslimi (minimalna razdalja 2 m, priporočena je uporaba mask), pa tudi otroci, ki niso iz iste družine, se ne smejo igrati skupaj. To, kar vidim z barke, pa je nekaj povsem drugega. Ob starša peljeta otroke ven in se prav na blizu pogovarjajo z vsemi, ki jih poznajo.  Takoj se delajo večje gruče. Hja, upam, da uradne številke okužb ne pobegnejo spet v nebo, saj bi se potem vrnili v prejšnje stanje izolacije.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 260. dan

Včeraj sem teoretično raziskal, če lahko sam popravim zarjaveli roštilj. Naučil sem se, da je temperatura plinskega plamena od 1300 do 1600 °C. Tališče aluminija je 660 °C, tališče železa pa 1538 °C. Torej aluminij verjetno ne pride v poštev. Škoda, saj je precej mehkejši in ga je enostavno oblikovati in kovičiti. 

Dve področji sta najbolj prizadeti: eno je notranja stena roštilja. Tega sploh ne bom popravljal – tako ali tako je stena dvojna in zunanja stena je brezhibna. Bo pač imel roštilj nekoliko slabši izkoristek, predvsem v močnejšem vetru. Drugo pa je žarilna kupola nad plamenom. Ta je narejena iz posebne zlitine, ki zdrži izredno visoke temperature in žari tako močno, da je žar skoraj tak, kot bi bil na oglje. Vsaj tako se hvali proizvajalec v svojem prospektu. To kupolo sem enostavno nadomestil z malo ponvico, ki je vsaj približno prave velikosti in oblike. Ker je ponvica iz tanjšega nerjavnega jekla, verjetno ne bo zdržala prav dolgo. Bomo videli. Danes sem le sestavil skupaj, kurili pa nismo. Malo krivljenja, pa je šlo. Gotovo je bilo v 5 minutah. Upam, da zdrži kaj več kot eno peko.

Glavna stvar, ki se je danes zgodila, je pa to, da sem bil na radiu. Na Valu 202. Pred nekaj dnevi me je poklical novinar Aleš Smrekar in sva se malo pogovarjala. In danes je iz tega naredil prav soliden prispevek. Tule ga lahko poslušate: https://val202.rtvslo.si/2020/04/nihce-nas-ne-zadrzuje-tukaj-a-nimamo-kje-pristati/. 

Sicer pa vsi že nestrpno čakamo dan, ko bova z Lili lahko šla na sprehod po okolici in dan, ko se bomo lahko kam premaknili. Nekaj se govori, da bo to kmalu – v nekaj dneh. Bomo videli.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 261. dan

Danes sva seveda morala preizkusiti žar z novo improvizirano kupolo. Stvar dela, čeprav ne peče tako enakomerno kot originalna verzija. Originalna kupola je bila bolj stožčasta, ta je bolj ploščata. Zato je originalna prišla bližje plamenu – verjetno točno na točko najvišje temperature, se posledično bolj segrela in bolje pekla. Bila je tudi narejena iz debelejšega materiala, kar verjetno pomeni, da je bolj enakomerno oddajala toploto.

Zdaj je tako, da žar peče bolj 'kolobarjasto'. Povsem ob robu ni prav vroče, nekaj cm bolj proti sredini je najbolj vroče, sama sredina pa spet ni zelo vroča. Ni idealno, a ko se bom na to navadil, se bo dalo prav v redu speči kosilo. 

Danes je čisto solidno uspelo, a sva imela bolj začetniško varianto – pleskavice in pečene melancane. Pri tem težko kaj zafrkneš. Veter še vedno kar pošteno vleče in trga zastave na barkah. Jaz v marini zastave po navadi kar zvijem. Vidim, da jih imajo skoraj vsi že precej scefrane po skoraj dveh mesecih karantene. Recimo, ko sva prišla, je bila sosedova španska zastavica povsem nova. Ko so oni pred nekaj dnevi odpluli, pa je pol zastave že manjkalo. Pri marsikom lahko zgolj še ugibaš, kakšna zastava je visela tam, dokler je ni veter razcefral in zdaj vihra le še nekaj pramenov obledelega blaga.

Za nenavtike: na barki mora biti izobešena zastava države, kjer je barka registrirana. Ta je obešena na krmi. Obešena mora biti še zastava države, v kateri se nahajamo. Ta mora biti obešena na desni strani jambora, tipično pod prvim križem. Lahko pa so izobešene še kakšne druge zastave: recimo klubske, ali pa zastave držav, od koder je posadka na barki. Te so lahko izobešene na levi strani jambora.

Hec je s temi zastavicami. Pri vseh visokih stroških navtike nas moti to, da je treba menjati zastavico, ki stane nekaj evrov. Kruzerji izumljamo vsemogoče načine, kako privarčevati nekaj drobiža. Jaz na primer zastave večkrat zvijem, če ne plujem. Eni na primer sami šivajo zastave, kar še nekako razumem za enostavne zastave – recimo, če je navadna trobojnica. Manj mi je jasno, kako to delajo za bolj zapletene zastave (na primer grbi, zapletene oblike ...) Prijatelji Nemci pa so recimo dali narediti nemško zastavo, ki je dolga nekaj metrov in široka pol metra. Navita je na drogu in odvijejo jo ravno toliko, da je oblika prava. Ko se zadnjih recimo 10 cm strga enostavno odrežeta 10 cm in odvijeta naslednjih 10 cm z droga. Zaradi grba se tega s slovensko zastavo ne da narediti.

Sicer smo pa dočakali vsaj delno sproščanje ukrepov. Ni sicer nekaj takega, česar bi se veselil, a je boljše kot nič (kako globoko smo padli).

Z jutrišnjim dnem gremo lahko tudi odrasli ven, a so hude omejitve:
- Samo enkrat na dan
- Bodisi med šesto in deseto uro zjutraj ali pa med osmo in enajsto zvečer.
- Ne več kot en km od bivališča.

Vmesne ure so rezervirane nekaj za osebe nad 70 let, nekaj za otroke do 14 let. Torej se za naju ni kaj dosti spremenilo. Do desetih še jutranje kavice ne spijeva, torej bova jutranji termin verjetno preskočila. Ob osmih zvečer je pa že tema. Omejitev enega km je tudi precejšnje razočaranje. To je ravno do konca marine in mogoče še 100 m naprej. Videti je, da bo trgovina še zmeraj glavni sprehod. Lanzarote ima krasne sprehajalne poti zunaj mesta, a ljudje do njih ne bodo smeli, saj so več kot km od stanovanj. Namesto da bi se sprehodili po divjini na svežem zraku, bodo morali na sprehod v mestu, kjer lahko pričakujemo gnečo. Priporočljive so maske in obvezna je razdalja 2 m od vseh drugih ljudi. Po moje je ukrep precej zgrešil namen s tem, da je ljudi omejil na gnečo v mestu. No, bomo videli, kako bo to v praksi.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Med primorskimi regijami sta le Istrska in Kvarnerska na seznamu oranžnih regij, v katere je možen vstop in vrnitev v Slovenijo brez karantene ali obveznega opravljanja testa. Zato so v jesenskem času pripravili številne aktivnosti, s katerimi si boste lahko popestrili vaše krajše ali daljše počitnice.

Poglejmo, kaj se bo dogajalo v prihodnjem mesecu dni.

30.10. – 1.11. Cres in Lošinj Trail Weekend

Pripravite se na adrenalinski vikend v Kvarnerju, ko bo potekal CRES & LOŠINJ TRAIL WEEKEND – dve dirki v dveh dneh na dveh kvarnerskih otokih!

Trail dirka v dveh zasebnih etapah v treh kategorijah Challenger (23 km), Active (15 km) in Light kategorija (8 km) – vi morate le izbrati, kaj vam najbolj ustreza.

Privoščite si nepozabno izkušnjo in otoka, ki sta ju mogoče že večkrat obiskali, sedaj doživite v popolnoma novi luči.

16.-18. oktober 2020 Dalmacija Ultra Trail

Dalmacija Ultra Trail je enkraten dogodek, ki bo obiskovalce popeljal preko petih gora, treh rek in številnih zgodovinskih in kulturnih točk. Pot poteka preko Biokova, Mosorja, Omiške Dinare, Primorske Kose in Kozjaka. Prečkali boste reke Cetina, Žrnovnica, Jadro in obiskali zgodovinske točke, kot sta Fortica in Klis.

18. oktober - Brioni polmaraton & 10K

Sredina oktobra ponuja edinstveno priložnost, da narodni park Brione spoznate na malce drugačen način. Takrat bo namreč potekal zdaj že tradicionalni Brijuni half marathon & 10K, kjer boste ljubitelji teka zagotovo navdušeni nad kuliso, ki vas pričakuje. Tek po narodnem parku, v resnično neokrnjeni naravi, je zagotovo nekaj, kar vam bo dolgo ostalo v spominu.

13. - 14. november 2020 - WineRi, pomol Karolina Riječka

WineRi je mednarodni enološki in gastro festival. Poteka vsak dan med 13. in 20. uro na pomolu Karolina Riječka v mestu Reka. Letos se bo na festivalu predstavilo več kot 70 proizvajalcev. Vsi predstavljeni izdelki prihajajo iz mesta Reka in Kvarnerja. Večinoma se bodo predstavili vinarji, med njimi pa tudi nekateri, ki proizvajajo brandyje, likerje, pršut, sire, suhomesnate izdelke, olive, olivno olje in tudi čokolado.

Jutri, 6. oktobra, se v Gdansku, prav na skrajnem severu Poljske, ob obali Baltskega morja, uradno začenja odprto evropsko prvenstvo za olimpijski enosed laser. To bo zadnja od večjih regat za laseriste v letošnjem, tudi s športnega vidika precej okrnjenem letu. Slovenijo na evropskem prvenstvu zastopa tudi mariborski jadralec Žan Luka Zelko, za katerega bo nastop pomembna priložnost za nabiranje izkušenj in trening pred olimpijado, prestavljeno v prihodnje leto. Prvi plovi so načrtovani za v četrtek, 8. oktobra.

V razredu laser standard bo nastopilo 136 jadralcev; 120 jih prihaja iz evropskih in 16 iz neevropskih držav. Na prvenstvu bo zastopanih 27 evropskih in 12 neevropskih držav. Slovenci imamo na startni listi prijavljene tri jadralce. 

Žan Luka Zelko, ki v letošnjem letu ni imel možnosti, da bi treniral v konkurenci najboljših, je na Poljsko odšel nekaj dni prej, z namenom, da dodatne priprave opravi na prizorišču, skupaj s svojo konkurenco.

Žan Luka Zelko: “Danes lahko potrdim, da je bila to dobra odločitev. Vse dni smo imeli lep veter, na treningih nas je bilo med 20 in 30 zelo dobrih jadralcev iz različnih držav. Na prvenstvu bo vsa evropska smetana, in mislim, da se vsi želimo dokazati, saj je za nami zaradi korone težka sezona. Spomladi smo si vsi vzeli nekaj pavze, potem pa začeli trdo trenirati v upanju, da bo tega čimprej konec. Zdaj smo že v oktobru in na žalost še vedno nismo uspeli odjadrati niti ene prave mednarodne regate. Jaz tokratno jemljem kot otvoritveno regato sezone 2020/21.” 

Kakšna je Žanova pripravljenost, kakšna so pričakovanja?

Žan Luka Zelko: “Verjamem, da olimpijske igre drugo leto bodo, in mislim, da se moram že tukaj dokazati. Veliko smo delali na startih, ki so mi lani povzročali največ težav, in starti so moj glavni fokus te regate. Ne ponavljati napak, odjadrati čim boljše in mislm, da bo rezultat prišel sam.” 

Kakšni so pogoji na regatnem polju, kaj se jadralcem obeta v prvih dneh regate?

Žan Luka Zelko: “V dneh treninga smo imel veter vedno z morja, tako da se je ustvaril velik val in meni je to zelo ustrezalo. Za prve tri dni regate nas čaka šibkejši veter, kot smo ga imeli na treningu, pričakujemo lahko med 8-12 vozlov ‘offshora’ - vetra z obale, kar pomeni, da bodo pogoji čisto drugačni, kot smo jih imeli na treningu. Jaz sem letos veliko treniral na burji in to bi moralo biti podobno, tako da grem samozavestno v regato.” 

“Poljaki živijo, restavracije in bari so polni”, sporoča Žan, ki je sicer navdušen nad mestom Gdansk. Kako se meščani soočajo z aktualno situacijo?

Žan Luka Zelko: “Jaz mesta Gdansk prej nisem poznal in po prihodu sem bil presenečen, kako lépo je mestno jedro, starinsko, s pridihom sodobne arhitekture, vse hiše so poenoetene, narejene iz opeke, vse je zelo urejeno. Moram pa reči, da zdaj, v času korone, nisem pričakoval takega nočnega življenja - in tudi življenja na ulicah na sploh. Čeprav bi danes morali vsi nositi maske, tudi na ulicah, se tega nihče ne drži, življenje gre naprej, Poljaki živijo, restavracije in bari so polni, tudi nimajo nobenih omejitev glede odpiralnega časa, in je dober občutek, kot da korone ni. Po eni strani seveda ni prav, da se ne držijo ukrepov, po drugi strani se pa lažje sprostiš.”

Prvenstvo se bo zaključilo v torek, 13. oktobra.

ŽANOVI SPONZORJI: Dravske elektrarne Maribor, Zavarovalnica Sava, Imagine d.o.o., Greiner Packaging, Sailing Point, Code Zero. Na njegovi športni poti mu pomagajo Jadralna zveza Slovenije, Mestna občina Maribor in Slovenska vojska.