Novice

Težave na jadrnici Groupe Apicil (8.12.20202 ob 9.00)

Damien Seguin pluje na jadrnici Groupe Apicil. Že od nedelje ima težave z avtopilotom. S popravilom se ukvarja že dva dni. Prepričan je da mu bo s pomočjo tehnične ekipe uspelo najti rešitev.

»Problemi so se pričeli v noči iz nedelje na ponedeljek. Zelo težko sem krmaril plovilo. Krmarksge mesta skoraj nisem mogel zapustiti. Jadrnica se je obračala po svoje. Težko je bilo najti rešitev. Notranjosti plovila nisem mogel zapustiti, ne da bi stalno pazil kam pluje jadrnica. Cel dan sem se ukvarjal s popravilom. Bilo je zelo naporno. Rekel sem si, ustavi se treba je spati. K sreči mi je uspelo usposobiti rezervni avtopilot. Plovba ni tako natančna, a lahko se vsaj malo spočijem . Premikam se naprej. To je pomembno. Še naprej bom iskal rešitev, da usposobim glavnega avtopilota.

Prepričan sem, da mi bo uspelo. Včeraj smo opravili številne teste, da bi ugotovili, kje je napaka. Sedaj moramo ugotoviti, kako napako odpraviti. Včerajšnji dan je bil zame izjemno naporen. Imel sem glavobol, počutil sem se slabo in bil sem malo zmeden. Nekaj časa sem uspel počivati. Nato sem se ponovno zbral in stvari gredo na bolje. Tudi pogoji za jadranje so nekoliko boljši. Tudi če ne plujem najhitreje, se vsaj premikam v pravi smeri in ostajam v igri. Moja tehnična ekipa bo našla rešitev. Ker smo na regati, stvari niso enostavne. Vedno imaš občutek, da je vsaka izgubljena mila tragedija. Če spremeniš perspektivo in pomisliš, da je pot dolga, so stvari drugačne. Moram se premikati proti cilju. Takoj, ko odpravimo napako se bom vrnil v tekmovalni način plovbe. Tehnične težave so sestavni del oceanskega jadranja.«, je povedal Seguin v jutranjem sporočilu z Južnega oceana.

Pred okvaro avtopilota je Damien Seguin plul na odličnem četrtem mestu. Imel je le 300 nmi zaostanka za vodilnim Charlem Dalinom. Zaradi zmanjšane hitrosti plovbe je zdrsnil na sedmo mesto in ima že 470 nmi zaostanka.

Ali je smiselno zapluti v 7,5 m visoke valove?

Začenja se peti teden regate Vendee Globe. Pred jadralci so novi izzivi. Vodeči Charlie Dalin na jadrnici APIVIA in Thomas Ruyant se morata odločiti, preden se bosta podala v prihajajočo fronto, ki ju bo zajela jutri. Po napovedih bodo vetrovi pihali več kot 40 vozlov, valovi pa se bodo dvigovali vse do 7,5 m visoko. Jadralci, ki plujejo nekoliko dlje od vodilnega para, so se že srečali z drugo fronto. Jasno je, da nekaj časa počitka ne bo. Taktične odločitve jadralcev temeljijo na vremenskih napovedih. Datoteko prejemajo vsakih nekaj ur. Morajo jih podrobno proučiti. V prihodnjih nekaj urah bo jasno, ali so sprejeli prave odločitve ali ne.

Naloga: Poiskati najbolj »varno« pot

Na papirju se situacija ni spremenila. Charlie Dalin vodi slabih 200 nmi pred Thomasom Ruyantom. Oba plujeta iz fronte v fronto. Stvari se odvijajo hitro. Apivia pluje s hitrostjo 21 vozlov. LinkedOut je ponoči dosegla najvišje hitrosti plovbe do 25 vozlov.

Thomas Ruyant je komentiral:

»Tole je zelo športno jadranje. Moramo se navaditi živeti pri teh hitrostih.«

Ruyant kljub temu ni skrival svojega navdušenja, ne glede na težke vetrovne pogoje in močno razburkano morje v zadnjih dneh, ter dodal:

"Več dni že opažam, da se depresija povečuje in poglablja vzdolž fronte. Poskušam najti najvarnejšo pot. Prilagajam hitrost plovbe glede na pot, kjer želim pluti. Zaplul bom nekoliko bolj severno, da se izognem najhujšemu. Vremenska napoved predvideva vetrove s hitrostjo več kot 35 vozlov.«

Pred prihodom nove fronte se nekateri jadralci borijo z nekoliko šibkejšo. Luis Burton je eden izmed njih. Pluje najbolj južno v vetrovih, ki dosegajo hitrosti okrog 30 vozlov. Za vodilno skupina je 11 skiperjev, med njimi tudi Romain Attanasio (PURE-Best Western Hotels & Resort) in Clarisse Crémer (Banque Populaire X). Plujeta v bolj ugodnih pogojih z vetrovi med 15 in 20 vozli. V zadnjih 24 urah je obema uspelo prepluti okrog 390 nmi.

Foto: © Vincent Curutchet/Alea/Disobey/Apivia, © Yvan Zedda/Alea

Z ladje ONE Apus je med plovbo v nevihti padlo skoraj 2000 kontejnerjev. Nevarnost za plovbo v tem območju je velika.

Tovorna ladja za prevoz kontejnerjev ONE Apus je zadnji dan meseca novembra plula skozi nevihto. Ocenjujejo, da je z ladje v Tihi ocean padlo približno četrtina kontejnerjev. Številni, ki so ostali na krovu, pa so poškodovani, tako da ladjar predvideva, da so skupno izgubili 35 odstotkov tovora.

Ladja ONE Apus lahko na krov naloži do 14.000 TEU kontejnerjev. V času nesreče je bila njena kapaciteta zasedena 91-odstotno oziroma tovorila je 12.740 TEU.

Ladja je spremenila smer plovbe in pluje proti Japonski. Poiskali bodo primerno pristanišče, kjer bodo lahko namestili nestabilne kontejnerje na krovu in ocenili škodo, ki jo je povzročila ponedeljkova nevihta.

Kevin Escoffier evakuiran z jadrnice Jeana Le Cama - video (6.12.2020 ob 10:00)

Ob 3:10 uri so brodolomca Kevina Escoffierja evakuirali z jadrnice Yes We Cam! Jeana Le Cama.

Prvi dan meseca decembra se je jadrnica PRB Kevina Escoffierja dobesedno prelomila. Le nekaj minut je bilo potrebnih, da se je potopila. Escoffier se je rešil s svojim reševalnim splavom. Po 11 urah plutanja po Južnem oceanu približno 860 nmi jugozahodno od rta Dobrega upanja, ga je rešil Jean Le Cam in ga vzel na svoj krov. Šest dni ga je gostil na svoji jadrnici in jadral naprej proti vzhodu.

Danes ponoči, ob 3:10, uri so ga evakuirali na fregato Francoske vojne mornarice. Prekrcanje so izvedli 360 nmi severno od otočja Crozet v južnem Indijskem oceanu z gumenjakom francoske fregate. Kljub visokim valovom, ki kraljujejo na južnem oceanu, so akcijo izvedli brez težav.

Jean Le Cam nadaljuje z regato. Frederic Barbe, kapitan fregate Nivose je sporočil organizatorju regate:

"Kevin se počuti dobro. Privoščil si bo dolgo tuširanje. Plujemo proti otočju Reunion. Današnji dan se je pričel dobro!"

Videoposnetek evakuacije Kevina Escoffierja z jadrnice Yes We Can!

Delavno mesto: Indijski ocean

Zadnjih 24 ur je bilo napornih za vse jadralce, ki so že zapluli v Indijski ocean. Pluli so na samem robu Območja prepovedane plovbe (področje, kjer je plovba prepovedana zaradi možnosti ledenih gora, ki se od Antarktike premikajo proti severu). Charlie Dalin je svoje vodstvo povečal za dodatnih 30 nmi. Louis Burton je plul najbolj južno v vetrovih med 30 in 35 vozli, valovi pa so se dvigali 4,5 m v višino. Večinoma ne plul z vetrom. Imel je težave z avtopilotom, zato je bila noč zanj izjemno naporna. Mislil je že, da bo moral odstopiti. K sreči so s pomočjo tehnične ekipe uspeli usposobiti avtopilota in plovbo lahko nadaljuje. Jadralci še veno plujejo v področju Rjovečih štirideset. Približujejo se otočju Kerguelen, mimo katerega bodo najhitrejši pluli že danes ponoči. Otočje je na meji s področjem Besnih petdeset, kje zahodniki dosegajo še večje hitrosti. Koliko južno se bodo jadralci zapluli bo odvisno od njihovih taktičnih odločitev in seveda vremena.

Sam Davies odstopila (6.12.2020 ob 11:00)

Britanska jadralka Sam Davies, ki je plula na jadrnici Initiatives-Coeur je priplula v Cape Town in uradno zaključila svoj nastop na regati.

Druga ob drugi sta privezani jadrnici Imoca 60 v pristanišču Cape Town. Prvi ja včeraj na privez priplul Alex Thomson s svojo jadrnico Hudo Boss, sedaj pa je poleg njega pristala še Sam Daivies z Initiatives-Coeur. Takoj po pristanku je priznala, da je uradno regate zanjo že konec, a upa, da bodo jadrnico lahko popravili in bo nadaljevala svojo plovbo na regati a le še neuradno.  V neposredni bližini je privezana tudi tretja jadrnica Arkea Paprec Sebastiena Simona, ki ga je prav tako premagal Južni ocean.

Sam Davies je po pristanku povedala:

"Sem v kontaktu s Sebom (Sebastien-om Simon-om in seveda Alexom Thomsonom). Dobili se bomo skupaj ter razjokali in spili eno pivo."

Alex Thomson priplul v Cape Town in uradno odstopil

Alex Thomson je zaradi tehničnih težav na njegovi jadrnici moral zapluti proti Južnoafriški republiki, proti mestu Cape Town. Ob pristanku je organizatorju tekmovanja podal uraden odstop od letošnje regate Vendee Globe. Ob pristanku je povedal:

Oddahnil sem si, ko sem se vrnil na kopno. Občutki so mešani. Še vedno se sprašujem, zakaj je prišlo do tega, a žal se moram sprijazniti z dejstvom, da je to konec regate za nas. A kot sem že večkrat povedal, v najtežjih trenutkih najdeš svojo največjo moč. Sedaj sem moramo pobrati in premakniti naprej. Prepričan sem, da smo to kot ekipa sposobni narediti skupaj. V zadnjih tednih smo se ponovno prepričali, za kako naporno regato gre. Večkrat sem že povedal, da težko najdeš športni dogodek, ki je bolj zahteven kot Vendee Globe. Občudujem vse skiperje, ki se regate udeležijo. Moje besede so namenjene tudi tisti, ki so morali regato predčasno zaključiti tako kot jaz. Preostalim skiperjem pa želim varno pot in dobro regato. Dogajanje bom spremljal zelo podrobno.

Moj prihod v Cape Town pomenu uraden zaključek našega nastopa. Zahvaljujem se vsem, ki so mi poslali sporočilo. Zelo sem vesel nad podporo, ki ste mi jo nudili v zadnjem tednu. Pomeni mi zelo veliko, resnično.

Trenutno se najbolj veselim tuširanja, spanja, nato pa povratka nazaj k moji ženi in otrokom."

Sebastien Simon na Arkea Paprec uradno odstopil (5.12.2020 ob 11.00)

Simon je že četrti jadralec, ki se mora posloviti or regate. Ko je s hidrokrilom trčil v neznani plavajoči predmet, je bilo regate zanj konec. Poškodbe plovila so prevelike in nadaljevanje plovbe ni več varno. Tudi on se je kot tretji jadralec obrnil proti Cape Townu, do koder ga loči še 40 nmi. Pluje počasi. Kopno naj bi dosegel danes proti večeru ali najkasneje jutri dopoldne.

Južni ocean ne prizanaša jadralcem

Charlie Dalin na jadrnici Apivia vode. Svoje vodstvo je zopet povečan la 200 nmi pred zasledovalci. Vodili v floti plujejo okrog 40 vzporednika. Nekateri nekoliko bolj južno, nekateri nekoliko bolj severno. V področju plovbe sonce vzhaja izjemno zgodaj. Daniti se začne že ob 01.00 uri. Charlie Dalin je zato že v zgodnjih jutranjih urah napisal sporočilo: "Sem vesel, da sem v vodstvu. A se s tem ne obremenjujem. Trudim se čuvati jadrnico, kolikor se le da. Morje je zelo vzvalovano, vetrovi pihajo tudi do 40 vozlov. Ne smemo pluti prehitro in do konca regate je še mnogo milj.

Stanje morja je faktor, ki omejuje plovbo. Številni jadralci imajo manjše ali pa celo večje tehnične težave na krovu, kar jim onemogoča hitrejše napredovanje. Louis Burton je eden izmed njih. Plul je na drugem mestu z zaostankom zgolj 140 nmi. ponoči je plul zgolj s povprečno hitrostjo 6,3 vozla in izgubil 50 nmi v primerjavi z vodilnim. Sam je komentiral plovbo: "To je varna plovba a jadrnica Bureau Vallee 2 ne pluje na 100% zmožnosti.

Besedilo še ni lektorirano. Za morebitne napake se opravičujemo.

Foto: © Jan Dekker

Korintski prekop povezuje Jonsko morje z Egejskim morjem oziroma natančneje Korintski zaliv s Saronskim zalivom. Ločuje Peloponez od grške celine in tako skrajša pot za 700 km okoli Peloponeza. Prekop je 6,4 km dolg, 8 m globok in 21,4 m širok pri dnu. Prekop je preozek za sodobne oceanske ladje, saj lahko sprejme le ladje širine do 17,6 metra in z ugrezom do 7,3 metra. Prekop med drugim slovi tudi kot najdražji prekop na kilometer dolžine na svetu.

13. novembra se je v Korintskem prekopu zgodila nesreča. Na peloponeški strani prekopa se je utrgal zemeljski plaz in približno 700 kubičnih metrov materiala se je usulo v kanal. Globina prekopa se je na tem mestu zmanjšala, kar je povzročilo, da je večja ladja, ki je v tistem času plula skozi prekop, nasedla. Ker se je vse skupaj dogajalo v bližini enega izmed mostov čez prekop, je bil dogodek tudi posnet in si ga lahko ogledate v spodnjem videu. Plazovi v Korintskem kanalu sicer niso redkost.

Največji evropski navtični salon Boot, ki vsako leto poteka v Düsseldorfu, bo. Zaradi trenutnih slabih epidemioloških razmer v Evropi so se organizatorji odločili, da sejem prestavijo na drug termin.

Düsseldorfski salon plovil Boot je bil običajno organiziran konec meseca januarja. Prvotni plan, da se bo sejem izvedel med 23. in 31. januarjem, je zaradi trenutnih epidemioloških razmer v Nemčiji, Evropi in celotnem svetu neizvedljiv. Ker je salon ne le evropski navtični dogodek, temveč svetovni, so organizatorji posvetili ogromno energije, da bi ga izvedli tudi prihodnje leto. Ker pa bi bila organizacija v trenutnih razmerah vprašljiva, so se odločili, da termin salona prestavijo za slabe tri mesece. Salon Boot bodo izvedli med 17. in 25. aprilom 2021.

S tem so seveda povezani tudi dogodki, kot so izbor Evropsko plovilo leta in Evropsko motorno plovilo leta. Zmagovalce za leto 2021 bomo dobili šele aprila. Objavljeni bodo na večerni prireditvi prvi dan salona.

Katera plovila so nominirana za plovilo leta 2021:

• Plovilo leta 2021 in
• Motorno plovilo leta 2021  

Ali ste vedeli, da lahko vaš zunajkrmni motor uporabite kot kosilnico? Sedaj, ko smo bolj ali manj zaprti v naše domove, lahko z malo iznajdljivosti uporabimo našo navtično opremo za koristno delo. V tokratnem videu si lahko ogledate, kako lahko vaš zunajkrmni motor uporabite za košenje trave.

Alex Thomson, ki je izgubil krmilo približno 800 nmi jugozahodno od rta Dobrega upanja je pravkar priplul v Cape Town, kjer bo žal zaključil svojo udeležbo na regati Vendee globe. Kaj vse se je poškodovalo na njegovem plovilu in ga prisililo k odstopu, bomo izvedeli v naslednjih dneh.

Druga jadralka, ki se je odločila za postanek v Cape Townu je prav tako Britanka, Sam Davies. Predvčerajšnjim zvečer je s kobilico trčila v neznan plavajoči objekt. Trenutno še ni uradno odstopila z regate. V bližini Cape Towna Bo poiskala zavetrje in s svojo tehnično ekipo poizkušala ugotoviti, ali še lahko nadaljuje s plovbo. Realne možnost so majhne, saj je plovilo močno poškodovano. Trenutno je 170 nmi jugovzhodno od Cape Towna. Pluje zgolj s hitrostjo 5 vozlov, da so obremenitve jadrnice čim manjše. Verjetno bo do pristanišča priplula jutri proti večeru.

Tretji jadralec, ki pluje proti Cape Town je Sebasitien Simon na jadrnici Arkea Paprec. Proti Cape Townu pluje iz iste smeri kot Sam Davies, le da ga do kopna loči 245 nmi. Tudi on pluje le s hitrostjo okrog 6 vozlov. Tudi on je trčil v neznan plavajoč predmet. Poškodovano ima eno hidrokrilo in njegovo vpetje v jadrnico, kjer v plovilo vdira voda. Z vetrom v levi bok mora pluti počasi, da del plovila, kjer je vpetje hidrokrila ni v vodi.

Po 25 dneh plovbe minimalni zaostanki

Na samem vrhu še vedno odlično jadra Charle Dalin na jadrnici Apivia. Na drugo mesto pa se je z odličnim jadranjem prebil Luis Burton z jadrnico Bureau Vallee 2. Njegov zaostanek znaša le še 150 nmi. Pluje najbolj južno med vsemi tekmovalci in izkorišča močnejše jugozahodne vetrove. Na tretjem mestu pluje Thomas Ruyant na LinkedOut. Njegov zaostanek znaša 200 nmi. Za jadralci je že 25 dni regate. Prepluli so nekaj manj kot 10.000 nmi in razlike med vodilno trojico so minimalne.

Z nekoliko večjim zaostankom pluje skupina sedmih jadralcev. Yannick Bestave je vodeči z 380 nmi zaostankom za vodilnim. Sledi mu Damien Seguin in odlični Jean Le Cam, ki mu na krovu dela družno Kevin Escoffier. Plujeta z zaostankom 400 nmi.

 Video z jadrnice Yes We Cam na kateri plujeta rešitelj Jean Le Cam in rešeni Kevin Escoffier

Tudi jadralka Sam Davies trčila v plavajoč objekt (3.12.2020)

Britanska jadralka Sam Davies, ki jadra na jadrnici Initiatives Coeur, je trčila v neznan plavajoč objekt. Smer plovbe je spremenila proti severu.

Jadralka Sam Davies je jadrala na odličnem 12 mestu. Včeraj ob 19.00 uri (UTC) je z jadrnico trčila v neznan plavajoč predmet. Namesto proti vzhodu, je zaplula proti severu, da poizkuša ugotoviti, kakšno škodo je utrpela njena jadrnica in da se posvetuje s svojo tehnično ekipo. Več informacij bo znanih danes dopoldne, ko bo v dnevni svetlobi lahko natančno pregledala plovilo.

Posodobitev 3.12.2020 ob 18.00

Sam Davis s kobilico trčila v neznan plavajoč objekt. Jadrnica je močno poškodovana.

Britanska jadralka Sam Davis je včeraj zvečer trčila v neznan plavajoč objekt. Ker ni morala takoj ugotoviti za kakšne poškodbe plovila gre, je jadrnico hitro obrnila proti severu, kjer pihajo šibkejši vetrovi in je morje manj vzvalovano. S tem je zavarovala plovilo in si zagotovila nekaj časa, da poizkuša ugotoviti, kaj se je dejansko zgodilo.

Danes dopoldne si je vzel čas in napisala sporočilo v katerem je pojasnila dogajanje na Južnem oceanu:

"Plula sem z vetrom, ki je pihal med 30 in 35 vozli. Veter je pihal v levo krmo in jadrala sem zelo dobro. Morje je bilo zelo kaotično, kar sem tudi pričakovala v tem področju. Tudi višina valov je bila pričakovana. Plula sem s hitrostjo med 15 in 22 vozli in pripravljala večerjo. Počasi se je nočilo. V tistem trenutku sem zadela ob nekaj. Ničesar nisem videla. Nisem vedela kaj se je zgodilo. A bilo je, kot da bi se zaletela v kopno. Hitrost plovila je iz 20 vozlov padla na nič. Premec se je zaril v vodo. Vedela sem, da sem trčila s kobilico. Slišala sem pokanje v predelu kobilice. Mene in vse v jadrnici je odneslo proti prednjemu delu jadrnice. Vključno z mojo še nedokončano večerjo, ki se je raztresla po celi jadrnici. Sunek je bil res močan. Poškodovanih imam nekaj reber. Kar močno sem se udarila. Hitro sem ustavila jadrnico. Spustila sem glavno jadro in šla pogledat, kaj se je zgodilo s kobilico, ležaji in vpetjem. Kolikor sem lahko videla na prvi pogled, so bili ležaji nepoškodovani. Vzdolžna struktura okrog ohišja kobilice je v celoti popokala. Ta del jadrnice je prevzel sunek ob trku. Zato je počil na obeh straneh. Nosilec kobilice je vpet v ohišje, ki je vodotesno. Zaradi udarca se je vse premaknilo in prostor ne tesni več. V prostor je začela prihajati vodo. K sreči imam zelo dobro potopno črpalko, ki se je takoj aktivirala, tako da nivo vode v jadrnici ne narašča. Plovilo sem uspela stabilizirati. . Vreme je še vedno zelo slabo. Piha s hitrostjo okrog 30 vozlov. Plujem tako, da je plovilo čim manj obremenjeno. Predvsem moram paziti na kobilico. Z ekipo sem se takoj pogovorila o težavah. Sestali so se s tehnično ekipo arhitekti plovila in strukturnimi inženirji ter preučili težave. Zaenkrat so mnenja, da nisem v nevarnosti, če plujem počasi. Kobilica veš čas oddaja čudne zvoke. K sreči je še vedno v ležajih in se ne premika. Ker lahko plujem le zelo počasi, sem se obrnila proti Cape Townu, ki je najbližje zatočišče. Še vedno ocenjujemo škodo in ugotavljamo, kaj moramo narediti. Moja kopenska ekipa je resnično neverjetna."

 Besedilo še ni lektorirano. Za morebitne napake se opravičujemo.

Foto: Vendee Globe - © Eloi Stichelbaut

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 287. dan

Tale sobota je minila tako, da nimam kaj pametnega pokazati, vem samo, da sem cel dan nekaj počel in sem celo utrujen. Same drobnarije.

Na čakljo sem privezal širok špohtelj (lopatico) in s čolna poskusil čistiti nesnago z dna barke. Zdaj, ko imam na barki Copercoat, si to lahko privoščim, saj je dovolj trd, da ga kovinska lopatica ne poškoduje. Kaj dosti nisem opravil. Čolnič se premika in je nestabilen, podvodni del trupa pa se kmalu toliko upogne, da ga več ne dosežem. Tistih prvih pol metra od vodne linije se pa zlahka očisti tudi iz vode z dihalko.

Čiščenje je eden od tistih trenutkov, ko si želim, da bi bila barka manjša. Podvodje ima več kot 55 m2. Širina na vodni liniji je v srednjem delu barke 4 m. Na prvi pogled nimam veliko nesnage. Glede na to, da smo več čas v marini in se ne premikamo, bi bilo lahko slabše. Bom pa videl čez kak dan, ko se potopim in si stvar ogledam od blizu.

Opustil sem idejo, da bi šel s čolničkom na izlet in sem ga obesil nazaj pod celice. Dokončal sem še neke malenkosti pri kosniku in uporabil nekaj, za kar nisem bil prepričan, ali bom stvar na barki kdaj rabil, a sem za vsak primer vseeno vzel s seboj: pištola za plastiko, kot jo uporabljajo pri cvetličarjih. Kovinski lok nad kosnikom se seveda ne prilega natančno drogu kosnika. Drog je okrogel, lok, ki sem ga krivil na roko, pa se je zvil bolj na parabolo. Na vrhu je torej nekaj špranje, ki jo je pametno zapolniti. Sikaflex, Kent ali Bison tesnilno-lepilne mase so premehke za ta namen. Pomislil sem na epoksi, kar bi verjetno bilo v redu, potem pa sem se spomnil na to toplotno pištolo. Tiste palice so bolj trde, a ne krhke. Ravno pravi material. Sicer plastika verjetno ni UV-stabilna, a z zgornje strani je lok, s spodnje je cev, tako da jo bo sonce dobilo le malo od strani. Pet minut dela. Bomo videli, kako bo. Če odpade ali razpade, mi še vedno ostane epoksi.

Pospravljanje orodja in materiala mi je vzelo precej časa. Ta del vedno sovražim. Ko sem vse znosil dol in poskril po raznih luknjah na svoja mesta, sem imel že vsega poln kufer. Vreme je za zdaj še videti v redu za odhod. Danes je bilo pretežno oblačno in občasno je veter že zapihal iz neobičajnih smeri. A le za nekaj minut. Verjetno se že čuti vpliv prihajajoče spremembe. Na barometru se nič ne pozna.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 288. dan

Danes je malo vetra. Da to ugotovim, mi niti ni treba z barke. Samo pogledam skozi okno in vidim, kako vsaj dve barki pereta in sušita jadra. V normalnem vetru to ni mogoče.

Avstrijec se pritožuje, da ima jadra vsa rdeča od kalime. To je veter, ki prinese saharski pesek. Sem bil raje tiho, a sem si mislil: Malo rdeče-rjava jadra imaš, pa tako jamraš. Poznam eno barko, ki ima pa res več peska povsod. Toliko, da so kar zamenjali jadra z novimi. Res pa je, da tale pesek tudi mene moti. Če pihne z vzhoda, prinese Saharo, če pihne od koderkoli drugod, pa prinese črn vulkanski pesek z otoka.

Zato sva danes oprala palubo. Malo zaradi peska, malo zato, da odplahneva morebitne špene in opilke, ki jih je veter razmetal po celi palubi, ko sem vrtal luknje za kosnik, malo pa zato, da operem panoramsko okno. Lili ni bila preveč navdušena nad mojim pranjem barke, saj je ravno obesila oprano perilo v kokpitu. Ko jaz perem, voda prši naokrog.  Ne znam na suho prati barke.

Panoramsko okno namreč ne tesni in to je treba sanirati. Zadevo sem zatesnil pred kratkim, a očitno ne dobro. Panoramsko okno je široko skoraj 3 metre. Praviloma bi ga moral tesniti s spodnje strani, kjer je prilepljeno na barko. A do tam se ne pride, ko je enkrat že prilepljeno in samo malo pušča. Zato sem tesnil samo robove. Tesnil sem fugo med oknom in palubo.

In tukaj je problem. Rob med leksanom in poliestrom je ozek, materiala pa imata različen koeficient raztezka. Ko je vroče, je fuga kar malo izbočena in tesnjenje ni problem, ko je mraz, pa je med oknom in palubo kot las tanka razpoka. In na žalost je takrat, ko dežuje, temperatura po navadi nizka. Torej, ko pripeka sonce, okno tesni dobro, ko dežuje pa ne. Očitno nisem dovolj dobro očistil površin, ali pa nisem imel najboljšega materiala za tesnjenje.

Zato sem danes odstranil vso tesnilno maso iz fuge in dobro očistil obe površini. Pobrusil sem okno na enem delu, kjer je bila fuga najožja. Ne vem, ali je je bilo za 2 mm. Sedaj je fuga povsod širša. Mislim, da ni nikjer pod 5 mm. In Sika se v 5 mm lahko raztegne precej bolj, kot v 2 mm. Upam, da bo sedaj tesnilo tudi v mrazu. Ne mika me, da bi okno razbil in vgrajeval novo, saj je to drag in zamuden postopek. V rokavu imam še nekaj trikov, kako rešiti tole tesnjenje z manj invazivnimi postopki.

Danes sem počakal. da je bil večer, ko se je sonce skrilo za obzorje in se je ohladilo. Šele potem sem fugiral s Siko. Bomo videli, če bo držalo. Čez dan pa sva bila v restavraciji Nono, Lili si je zaželela pice. Natakar je bil prebrisan in nama je predstavil nekaj današnjih specialitet. Ko sem slišal, da imajo 'tuna ceviche', je pica pri meni padla po seznamu navzdol. Na koncu sva izbrala vsak svojo predjed, eno pico za oba in eno sladico za oba. Predjedi so bile izvrstne. Zvečer pa sva imela obisk. Prišel je Avstrijec in zato tale dnevnik pišem malo kasneje, mogoče z več napakami. Za zdaj vreme še kaže, da bo odhod v torek primeren. V torek ne bo kaj prida vetra, bova pa sidrala nekje zunaj, da očistim barko in šla nato naprej.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 289. dan

Od včeraj na danes so malo pokvarili napoved vetra. Sicer ne bo pihalo v nos, a tisti low (nizek pritisk), ki gre od Azorov proti Lizboni, bo manj izrazit, kot so napovedovali še včeraj, za povrh pa se je pojavil en mali anticiklon na naši poti. To pa pomeni malo ali nič vetra za kak dan ali dva.

Še včeraj je bilo videti, da bo začetek počasen, potem pa bo vožnja športna: Na primer v četrtek (in večji del poti) naj bi pihalo 20 vozlov v krmo. To bi omogočalo hitro napredovanje vse do Gibraltarja. Danes pa kaže, da bo v četrtek vetra med 1 in 10 vozlov – odvisno, kako se nam bo uspelo pozicionirati. In še vedno bo krma. S tem si na Heronu ne moreno veliko pomagati. No, če bo 10 v krmo, bo za silo OK, če bo karkoli manj, bo pa žalost. Verjetno bomo zamudili tudi zadnji del ugodnega vremenskega okna (ki so ga skrajšali) in bo zadnji del tudi manj ugoden.

Še dobro, da sem naredil bow sprit (kosnik) in bova lahko vozila z genakrom vsaj čez dan. Ponoči si ne upam imeti genakerja, še posebej ne, če sva sama. Preveč stvari gre lahko narobe pri tem 126 m2 velikem jadru in ponoči ne bi skakal sam po palubi. Sicer sem že jadral z genakerjem solo, a zadeva lahko hitro postane resna, če gre kaj narobe. Nazadnje, ko sem bil solo z genakerjem, sem naredil za 3000 evrov škode, a ostal živ. 

Danes sem šel z Lili v trgovino. Spisek je bil kratek (sadje, zelenjava, jogurt in še nekaj malenkosti). Še dobro, da sem šel, saj eden ne bi mogel vsega prinesti sam. Zdaj je Heron res opremljen za dolgo potovanje. Tudi, če naju nikjer ne spustijo na kopno, lahko preživiva več kot en mesec.

Dnevnik:

Tole je za nekaj dni verjetno zadnji dnevnik, ki ga boste lahko brali sproti. Jutri greva namreč na pot, ki normalno traja pet dni. Če bo slab veter, lahko še kak dan več. Jaz bom dnevnik že pisal, a se bo pretočil na server šele ob najinem prihodu na cilj. Satelitske komunikacije nimava, bom pa imel prižgan AIS.

A tudi AIS ima relativno kratek domet in bo signal verjetno izginil kmalu, potem ko bo Lanzarote izginil za obzorjem. Današnja to-do lista je odkljukana, jutri še vrževa sidro nekje ob obali Lanzarota, da očistim podvozje barke. Prav hitela ne bova, saj jutri tako ne bo vetra. Če bo še GSM-signal, mogoče napišem kakšno vrstico, preden se oddaljiva od obale in izgubiva povezavo.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Figueira da Foz

Oba se zbudiva že pred sončnim vzhodom. Jaz na barki pripravim vse potrebno za izplutje, Maria pa medtem skuha kavo. Počasi popijeva kavo in zapustiva pristanišče. Najina naslednja destinacija je Peninch. Vetra bo bolj malo, če ga sploh bo kaj, saj se na Atlantiku nekaj vrtinči in veter se bo spet obrnil proti severu. Danes bova 60 nm verjetno preplula na motor in počakala na veter v Peninchu, kjer se lahko sidrava v pristanišču in privarčujeva nekaj denarja. Ne smeva izgubljati časa, saj ima Maria let iz Lizbone 29. oktobra. Do takrat je samo še nekaj dni in če ne ujameva tega vetra, bova morala ves čas pluti proti vetru, česar pa si ne želim, tako kot tudi ne, da zadnje milje na barki preživi z morsko boleznijo. Preplujeva 50 nm in do pristanišča je samo še 10 nm. Pred nama se že vidi polotok, za katerim leži pristanišče. Na desni strani polotoka se iz morja kažejo manjši otoki. Torej: na desni strani je polotok in na desni so tudi otoki, tu vmes morava pluti. Seveda to ni predstavljalo nikakršnega problema, vse dokler motor ni ugasnil. Morje je bilo sicer ves čas precej valovito, a gladko. Atlantik je potiskal velike dolge valove proti obali in na teh valovih je »plutal« Orplid, seveda brez nadzora. Lotil sem se mehaničnega dela: iz filtrov sem poskušal izpustiti nafto, a so bili filtri popolnoma zamašeni in iz njih ni pritekla niti kapljica. Iz zadnjega dela barke sem izvlekel založen rdeč kanister, v katerem sem za take primere hranil svežo nafto. Toda imel sem je samo 10 litrov, kar zadošča le za nekaj milj. Sprašujem se, ali bo dovolj in zaskrbljeno Mario z nasmehom potolažim: »Če bo nafte zmanjkalo, bo to ravno pred vhodom v pristanišče!«

Marii se to ni zdelo prav nič smešno, jaz pa sem vsega hudega že navajen.

»V najslabšem primeru bova plavala v Atlantiku, ni tako težko, verjemi,« jo še kar tolažim. 

Tako sva nadaljevala plovbo. Po radijski postaji skušam dobiti marino ali vsaj obalno stražo, pa se nihče ne javi, zato si samo shranim telefonsko številko od centrale v Lizboni in telefon odložim na omarico. Ko pa sva priplula v ožino med otoki in polotokom je motor spet ugasnil. No pa spet kolnem. Zmotil sem se! Motor ni ugasnil pred vhodom v pristanišče, ampak točno tuuu, ajajajj!!! Nafte je še dovolj, kaj bi lahko bilo drugega kot to, da se je popolnoma zamašil še zadnji filter, ki je v jekleni posodici nameščen na motorju. Zato še enkrat odprem prostor, kjer je nameščen motor in nato zamenjam filter, ki je poln drobnega peska. Na glas se čudim: »Kako bi lahko to prišlo čez tri filtre?«

Tudi Maria razmišlja na glas, le da malo drugače: »Mogoče bi to lahko razmišljal v pristanišču, kamor bova prispela danes, če sploh bova danes? Ti sedaj le spet popravi motor, da bo deloval, saj naju valovi nosijo proti obali!«

»Ja, ja, bom. Ne skrbi!« Po nekaj minutah skušam motor zagnati. Pumpa je potegnila precej zraka, zato moram motor še malo prezračiti. Zatem je prižgal brez problema. Barko usmerim bolj proti otokom, proč od obale. Sprva sem mislil, da v primeru ponovne okvare motorja pridobim čas, a sem se motil! Tu se je morski tok močno vrtinčil in bi naju v primeru, da motor znova utihne, zagotovo nesel proti otokom. Počutil sem se, kot da igram šah in sem v poziciji, kjer bi izgubil igro v primeru, da bi izgubil kraljico. V tej »igri« je kraljica moj motor. Pa se vse skupaj lepo izteče in točno ob sončnem zahodu vplujeva v pristanišče. Maria je za krmilom, jaz pa ji govorim, katere strani valobrana naj se drži. Začudena me sprašuje: »Zakaj leve strani?«

»Zato, ker skale na desni niso videti tako špičaste in v primeru najslabšega, se pravi, da motor spet ugasne, bova barko naslonila na te lepo zaobljene skale, ne pa na tiste tam, ki so videti kot vrhovi špičastih gora!«

Nasmejiva se in odločiva, da ne bova na sidrišču, saj bo treba prefiltrirati vso nafto, si nekje izposoditi rezervoarje in zamenjati vse filtre. Potrebovala bova tudi vodo, saj bo zagotovo vse zamazano. Imava vsaj 250 l nafte in vse skupaj ne bo tako zelo enostavno – to prelivanje in filtriranje. Tako se priveževa na pomol, seveda točno zraven policijskega čolna: »No, no tu se počutiva varno, kajne?«

Odpraviva se na sprehod po mestu, saj imava vsega skupaj za danes dovolj, jutri pa se lotiva dela. Zjutraj sva izčrpala nafto. Po vsem pristanišču sem si izposodil rezervoarje. Toliko jih je bilo, da sem vsakega opremil z napisom barke, kamor sodi, da sem potem vedel, katerega komu vrniti. Nato sva nafto prefiltrirala in jo prelila nazaj. Zamenjala sva vse filtre in motor spravila v red. Vendar – kot sem opazil v prozornem filtru, ki sem ga namestil na cev, po kateri prečrpavam nafto iz kobilice v dnevni rezervoar, se tam nabira precej smeti. Zato sem pred vse filtre namestil še en prozorni filter v upanju, da bo ta ustavil vsaj nekaj delcev, da se ne zamašijo glavni filtri, ki jih nimam več. Kupiti bi jih moral, a v tem mestu jih ni, tako da sem nakup moral preložiti za Lizbono.

Motor deluje in čez dva dni bova s prvim vetrom izplula od tu. Pristanišče je zelo pusto in spominja me na Bunarino na Hrvaškem. Kot tam, tudi tu iz kontejnerjev za smeti smrdi daleč okoli, tuš in wc sta skoraj identična, le pomoli so tu plavajoči. No, cena je bila stanju marine primerna: 11 evrov na noč. Plačal sem samo eno noč, saj je bilo ujeti odprto recepcijo prava umetnost! Odprla naj bi se ob 8. uri zjutraj in zaprla ob 10. uri zjutraj, se pravi dvourni delovnik, ki pa se ga Portugalec sploh ni držal. V službo je prišel ob 8.30 in dokler je usposobil računalnike je bila ura devet. Pisarno pa je zapustil ob 9.30. Se pravi: kdor pride, pride, kdor pa ne, pa naj poskusi več sreče naslednji dan. 

Na pomolu naju obišče guardia civil in preveri dokumente. Ko vidijo, da je barka registrirana v Amsterdamu, so se vsem policistom na obrazu pojavili nasmehi. A da bi pretresli barko, pa očitno niso našli energije. Počasi so se odpravili naprej, a preden smo se poslovili, mi je eden od njih prijazno pripomnil: »Prosim – ne stepaj in suši svojih tepihov na ograji policijskega čolna, tako kot si to počel včeraj!« 

»Seveda,« sem se opravičil in z Mario sva se pošteno nasmejala. No tepihi so bili že čisti in suhi ter lepo pogrnjeni v salonu barke. 

Naslednje jutro je deževalo. Sprehodil sem se po pomolu in se zahvalil vsem sosedom za posojene kanistre za nafto. Malo sem poklepetal tudi z mladimi Francozi, ki jadrajo na mali barčici. Na sidrišču sem opazoval dvojambornico, ki sva jo kar naprej srečevala. Na njej je jadral par z Norveškega. Še preden sta zapustila pristanišče, sta dvignila glavno jadro na drugo krajšavo in se podala v boj proti vetru in visokim valovom. Tudi na velikem pomolu so zavarovali valobran z rdečim trakom, saj so valovi močno padali čez ta ogromen valobran. Na njem sem našel kar nekaj rib, ki jih je morje čez noč odložilo tam. Ob tem, ko sem pomislil, da morava danes izpluti od tu, mi je bilo kar malo slabo. Napoved kaže, da bo jutri še slabše, zato ni druge možnosti. Počakava še dve uri, da se veter obrne z JZ na Z in nato greva. Precej negotov sem. V motor sem prepričan 80-odstotno, a potreboval ga bom 100-odstotno! Valovi na drugi strani valobrana so ogromni! V najslabšem primeru, ki si ga nočem niti misliti ......? Sidrni vinč je pripravljen, glavno jadro je dvignjeno do vrha. In tako zapustiva valobran. Nato odprem še genovo in barko usmerim ostro proti vetru, plujeva na jadra in na motor, motor deluje brezhibno. Merim stopinje in zanašanje zaradi valov. Čez 10 nm bom lahko ugasnil motor, ko bova mimo manjšega rta, in od tam bo šlo brez težave. Do tam pa je ura in pol plovbe. Ko se prebijava do tiste točke, se veter še bolj obrne in okrepi, zato sem lahko ugasnil motor in skrajšal glavno jadro. Ves dan so prihajali deževni oblaki in ko je začelo deževati, se je tudi veter precej okrepil, zato sem kar naprej zavijal in odvijal genovo. Barka je plula z devetimi vozli in vetrom s strani po dolgih valovih. Jadranje je postalo pravljično, če odštejem dež in valove, ki so se zaletavali točno s strani v bok barke, tako da sem bil popolnoma premočen. Prepluti sva morala 60 nm, kar nama je uspelo v manj kot sedmih urah. Ko sva priplula mimo rta Cabo da Roca, nama je sončni zahod čez zahodno nebo naslikal čudovite barve. Mario je mučila morska bolezen, zato sem jo povabil na palubo na romantični pogled na sončni zahod. Pihalo je 30 kn in njen obraz ni kazal kakšnega pretiranega navdušenja, še manj pa želje po romantiki ob sončnem zahodu. Potolažim jo, da imava le še 10 nm do pristanišča, ki je takoj za »ovinkom«. Na tem delu poti sem moral biti stalno pozoren na ribiške mreže, ki jih je mrgolelo tod okoli. 

Na jadra priplujeva vse do valobrana in nato z motorjem vplujeva v marino Cascais, kjer mi ni bilo prav nič jasno, kaj je z njihovo svetlobno ureditvijo markirnih boj, saj je bila rdeča in rdeča in kakorkoli sem zavil, je bila globina 2 m, zato sem plul točno na boje. Občutek je bil kot »stiskanje riti« pri vožnji z avtomobilom, ko zapelješ čez večji kamen in samo čakaš, da bo ta udaril v karter motorja, pa si potem oddahneš, ko se ne zgodi nič in vse je v redu ... Srečno vplujeva in se priveževa na pomol, ki pa je najbolj grozen pomol, kar sem jih do tedaj videl. Zaradi močnega toka barka nateguje vrvi tako močno in glasno, da je bilo zaspati nemogoče. No saj, pa zakaj bi bila noč po tako razburljivem dnevu kaj drugačna? Zgodaj zjutraj me zbudi »čivkanje ptičkov« (malo ironije). Zbudi me seveda »čivkanje« vrvi in pomola. Na barki nisem mogel ostati niti minute več, zato se prestavim na betonsko klop nad pomolom in si ogledujem tisto malo barko, s katero jadrajo mladi Francozi, s katerimi sem govoril že včeraj. Njihovo krmilo se mi zdi prekleto kratko in ko bolj natančno pogledam, ugotovim, da krmilo manjka. Odlomil se je ves del krmila pod vodno gladino!

»Ojoj,« si rečem, »lahko so samo srečni, da jim je uspelo barko pripeljati na varno na ta pomol!« V tistem trenutku pa opazim, da marinero vleče s čolnom tisto rdečo bojo nazaj na svoje mesto, ki je seveda na popolnoma drugem mestu, kot je bila včeraj, ko sva vplula v pristanišče.

»Hmmm, kakšno srečo sem imel! Pa kako lahko tako postavijo boje, da jih tok odnaša za vsaj 50 m?« se sprašujem. No kakorkoli, v recepciji nama dodelijo mesto in barko s pomočjo spremstva dveh čolnov parkiramo v ozki boks. Tu sem se odločil očistiti vse rezervoarje in to kar z lopatko, saj je bilo v njih toliko smeti, da si česa takega niti predstavljati ne moreš. Medtem sem se moral prepirati z nadutim sosedom, ki se je stalno norčeval, kako sva prala oblačila, in prišlo je do tega, da sem mu moral »zadevo pojasniti na poseben način«:

»Moja punca pere oblačila na pomolu in v vedru! Če te kaj moti, nama lahko kupiš žetone za pralni stroj. Tvoja punca seveda ne počne tega tako kot Maria. Veš, zakaj ne? Odgovor je preprost: ženska, ki jo plačaš za eno noč in ti nudi spolne usluge, pride vsak drugi dan na tvojo barko, seveda ne bo prala oblačil! In če te še kaj moti, mi lahko takoj poveš sedaj tu in v moj obraz!« Maria je pridrvela iz barke in me mirila, medtem ko sem dobil že tisti moj precej nevaren pogled in z vso močjo držal svoje roke v žepu. Rezultat tega konflikta je bil, da sva se naslednje jutro zbudila brez soseda, oblačila pa so visela že skoraj suha na ograji. Rezervoarje sem dokončno očistil, nafto spet vrnil v rezervoarje in zaprl prostor, kjer je motor in si rekel: »Sedaj je to to in težav ne bo več, vsaj z umazanim gorivom ne!«

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek