Novice

Tradicionalna regata Barcolana je odpovedana zaradi slabega vremena.

Danes bi se morala v Tržaškem zalivu odvijati že 52. Barcolana, ena največjih regat na svetu, ki je izjemno priljubljena tudi med slovenskimi jadralci. V jutranjih urah se je sestal organizacijski odbor, ki je podrobno pregledal vremensko napoved v času predvidenem az izvedbo regata. Napovedana je bila močna burja in izdani so bili številni alarmi glede pogojev na morju. Organizatorji so morali zato sprejeti izjemno težko odločitev in zaradi varnosti jadralcev regato odpovedat. Kljub slabi napovedi so upanje, da bo izvedba možna, obdržali do zadnjega trenutka. Ob 4.00 uri zjutraj je na regatno polje odplulo plovilo in začelo s podstavljanjem plovk za označevanje štarta in cilja regate. Pri oznaki številka 1 so izvedli meritve in kot vetra, ter rezultate poslali v organizacijski odbor. Ob 7.00 so se za mizo usedli organizatorji, člani luške kapitanije in vremenoslovci. Na sestanku so sklenili, da regate ni varno organizirati.

Mitja Gialuz, predsednik regate je komentiral: "Regato bi lahko v zadnjih tednih večkrat odpovedali. Julija nas je zapustil Sandro Chersi, dolgoletni sodelavec regate, eden izmed idejnih vodij in izkušeni vremenoslovec. Odločitev posvečamo njemu v spomin in vemo, da bi nam to odobril. Zato regato odpovedujemo z njegovimi besedami: Dober jadralec v nevihti reši svojo posadko in plovilo, vrhunski jadralec, pa sprejme odločitev, da ni varno izpluti. Skozi okno gleda dobrega jadralca , kako se bori, da reši posadko in plovilo. Naš cilj je da smo vrhunski jadralci."

Fotografije z regatnega polja

Zadnji dan kvalifikacijskih nastopov na evropskem prvenstvu za laserje v Gdansku jadralcem ni bil najbolj naklonjen, veter je že med prvim plovom začel slabeti in tako organizatorjem ni uspelo izpeljati še drugega. Žan Luka Zelko je s svojim današnjim jadranjem bolj zadovoljen, regato je končal kot 18., kar ga uvršča na skupno 58. mesto in v zlato skupino finalnih plovov. Liam Orel je današnji plov končal na 42. mestu, kvalifikacijske plove zaključuje na skupnem 101. mestu in bo od jutri dalje jadral v srebrni skupini.

Žan Luka Zelko: “Danes je bilo zelo zakomplicirano. Najprej smo imeli vetra nekje do deset vozlov, nato je začel slabeti in regato smo končali nekje na sedmih vozlih, kar je bilo premalo za start drugega plova, tako da smo odjadrali samo enega. Od začetka do konca sem bil sicer v petnajsterici, na žalost sem potem v drugi krmi malo izgubil in končal na 18. mestu. Moram reči, da sem z današnjim dnem še najbolj zadovoljen. Pozitivno gledam na ‘gold fleet’ oziroma na finale, pred nami so še trije dnevi in šest plovov in nekako lahko rečem, da se vse začenja od začetka.” 

Jutri se torej začenjajo prvi finalni plovi, ki se bodo z zadnjima dvema regatama zaključili v torek.

Po koncu kvalifikacijskih plovov je vodstvo prevzel Britanec Michael Beckett, drugi je zdaj hrvaški jadralec Filip Jurišić, na tretje pa se je povzpel Ciprčan Pavlos Kontides.

Vir: Windpress, Jakica Jesih

Tudi drugi dan kvalifikacijskih nastopov na evropskem prvenstvu za laserje v Gdansku na Poljskem naš mariborski jadralec Žan Luka Zelko zaključuje pod svojimi pričakovanji. Po slabši prvi regati je bolje odjadral drugo in pridobil tri mesta, skupno je sedaj na 62. mestu. Liam Orel drugi dan končuje na 100. mestu. 

Tudi danes so izpeljali dve regati v vetru 12-15 vozlov. Prvo je Zelko zaključil na 42. mestu in drugo na 19., s čimer je utrdil svoj položaj v sredini flote, na začasnem skupnem 62. mestu, tri mesta višje kot včeraj. Liam Orel je prvo regato končal kot 58. in drugo na 49. mestu, skupno je po današnjem dnevu stoti. Po štirih odjadranih regatah se najslabša - za oba naša jadralca je bila to današnja prva regata - odbija.  

Žan Luka Zelko: “Danes smo ponovno imeli kar zahtevne pogoje, veter je obračal tudi do 30 stopinj. V prvi regati sem odšel desno, na žalost je bila leva stran dosti bolj favorizirana in tako nikakor nisem mogel priti naprej, v drugi orci nam je padel veter, tako da je bilo nemogoče karkoli pridobiti. Drugi plov sem odjadral boljše, a z nekaj manjšimi napakami, ki so me stale deseterice, a vsi smo bili zelo blizu. Jutri je še en dan kvalifikacij, treba se bo potruditi, jaz ostajam pozitiven.” 

Po dveh dneh je v vodstvu hrvaški jadralec Filip Jurišić, na drugem in tretjem mestu mu sledita Britanca Michael Beckett in Elliot Hanson. 

Vir: Windpress, Jakica Jesih

Zaradi svetovne korona krize se ogromna škoda povzroča v segmentu križarjenj. Ker so ladje, ki ne plujejo in ne prinašajo denarja, ogromen strošek, so lastniki prisiljeni v drastične ukrepe. Če jim ladje ne uspe prodati, je ceneje, da jo dajo v razrez in stroške pokrijejo z odpadnim železom. Kriza za lastnike je postala priložnost za podjetja, ki se ukvarjajo z razrezom ladij.

V Turčiji je že do sedaj obratovalo več ladjedelnic, ki so se ukvarjale z razgradnjo tovornih ladij. Zaradi krize v industriji luksuznih križarjenj pa so na njihova vrata potrkali številni ladjarji. Svoje luksuzne križarke so odpeljali na njihovo zadnjo plovbo. V turškem pristanišču Aliaga je eden izmed večjih obratov za razgradnjo ladij. Lastniki križark so k njim na razrez pripeljali že pet večjih križark, v kratkem pa se jim bodo pridružile še tri. Prihajajo iz Anglije Italije in tudi iz ZDA.

Za popolno razgradnjo ene križarke potrebujejo šest mesecev. Za delo je potrebnih 100 delavcev. V mesecu januarju, ko sveta še ni prizadela korona kriza, so mesečno pridelali 700.000 ton odpadnega železa. Do konca leta pričakujejo, da se bo količina povečala na 1.100.000 ton mesečno. Poleg odpadnega železa zaslužijo tudi s prodajo opreme. Na ladjah je pohištvo, kuhinjska in druga oprema. Vse to lahko prodajo na trgu. Njihovi kupci so pogosto hoteli.

Vir: Youtube, Reuters

Danes se je v Gdansku na Poljskem s prvimi plovi začelo odprto evropsko prvenstvo za olimpijski enosed laser, na katerem Slovenijo zastopa tudi mariborski jadralec Žan Luka Zelko. Jadralci so odjadrali dve regati, Zelko pa dan zaključuje na sredini flote, na 65. mestu.

V Gdansku je bilo danes precej sončno, vetra z obale pa za okoli 10-15 vozlov. Jadralci, vseh skupaj je nastopilo 126, so bili razdeljeni v dve skupini. Žan Luka Zelko je zaradi napačne taktične odločitve pred obema startoma svoja nastopa zaključil kot 27. in kot 35. v skupini, kar ga po prvem dnevu uvršča na sredino flote, na skupno 65. mesto.

Zelko ne skriva, da je od prvega dne pričakoval več.

Žan Luka Zelko: “Dejansko smo imel veter z obale, kot je bilo tudi napovedano, je bilo pa polje postavljeno zelo blizu obale, sploh obe stranici v veter sta bili res blizu, in že pred startom je izgledalo, kot da je leva stran boljša. Dejansko se je izkazalo, da je bila v obeh regatah boljša stran desna. Oba plova sem se prebijal preko leve, a ker je startna linja zelo dolga, si ne moreš privoščiti startati na napačni strani, saj se takoj pozna razdalja 100, 150 metrov. Verjamem, da današnji nastop ni pravi odraz mojega jadranja, je pa res, da sem prav za vse napake danes dobesedno sam kriv, sprejel sem preveč napačnih odločitev in temu je sledil tudi rezultat. A kot rečeno - tukaj sem, da ponovno pridem v regatni ritem - čeprav je res, da sem ciljal na boljši start. To me ni dotolklo, upam da bo jutri boljše in verjamem, da bo, zagotovo pa ne smem ponavljati današnjih napak.” 

Pred jadralci sta še dva dneva kvalifikacijskih plovov, ki jim bodo sledili finalni in v torek zaključek prvenstva, ko bomo lahko čestitali tudi najboljši evropski trojici.

Slovenijo zastopa tudi mladi predstavnik Liam Orel, lanskoletni mladinski svetovni prvak v razredu finn, ki je v olimpijski razred laser standard prestopil šele letos. Liam je danes prvi plov zaključil na 42., drugega pa na 38. mestu ter se s tem uvrstil na skupno 80. mesto.

Liam Orel:  "Z današnjim jadranjem sem zadovoljen. Rezultat res ni najboljši, vednar sem videl, da lahko naredim še veliko bolje. Vsaj v pogojih, kot so bili danes. Danes sem naredil nekaj večjih napak, predvsem zaradi pomanjkanja večjih regat. Morda sem še malo taktično "zarjevel". Bom pa vsekakor napake v naslednjih dneh odpravljal in dal vse od sebe, da izboljšam rezultat."

Besedilo: Windpress, Jakica Jesih

Na letošnji Barkolani za krmilom jadrnice Way of Life Robert Scheidt, dobitnik 5 olimpijskih odličij, 13-kratni svetovni prvak in 2-kratni svetovni jadralec leta.

Jadralski bog, Superman, mit - to so le nekateri izrazi, ki jih je mogoče zaslediti v povezavi z Robertom Scheidtom, 47-letnim Brazilcem, ki se, ne boste verjeli, prihodnje leto udeležuje svojih 7. olimpijskih iger. V svoji karieri je dosegel tako rekoč vse, kar je možno v olimpijskih jadralnih razredih - 5 olimpijskih kolajn (2x zlato, 2x srebrno in 1x bronasto), 13 naslovov svetovnega prvaka in bil dvakrat izbran za najboljšega jadralca na svetu (World Sailor of the Year).

Scheidt je celotno svojo kariero zvest jadralnima razredoma laser in zvezda, čeprav ima bogate izkušnje tudi iz jadralskega dvobojevanja in razreda 49er. Zaradi svoje karizme je vzor številnim generacijam mladih jadralcev. Z Gašperjem Vinčecem, olimpijcem in skiperjem jadrnice Way of Life, se nista nikoli pomerila na regatnem polju, saj je Koprčan v svoji aktivni karieri nastopal v razredu finn, vendar sta na svojih športnih poteh oziroma prizoriščih pogosto prijateljevala.

"Robert Scheidt je sinonim za olimpijsko jadranje, ima neverjeten občutek za vodenje jadrnice, zato sem dal pobudo, da se nam kot krmar pridruži na letošnji Barkolani. Na njej še ni sodeloval, zato je izziv sprejel, še pred samo regato v nedeljo pa se nam bo pridružil na treningih," je dejal Gašper Vinčec. "Po vsej verjetnosti si bova krmilo delila, odvisno od razmer na regatnem polju, v vsakem primeru pa popolnoma zaupam tako njemu kot celotni, več kot 20-članski ekipi, ki bo dala vse od sebe, da ubrani lansko zmago."

Brazilec, ki trenutno živi na Gardskem jezeru, je v izjavi poudaril, da zelo dobro pozna Barkolano, spoštuje njeno tradicijo in se veseli nastopa, obenem pa se je Gašperju Vinčecu zahvalil za povabilo v ekipo EWOL Sailing Team.

Podjetje EWOL je izdelalo nov propeler za pogon manjših jadrnic z imenom EWOL E3 Andromeda.

E3 Andromeda je najmanjši propeler tega proizvajalca. Namenjen je jadrnicam dolžine do 12 m z motorjem, ki razvije med 7 in 30 KM, lastniki večjih plovil z močnejšim motorjem pa lahko posežejo po modelu Orion, ki je že nekaj časa na trgu.

EWOL propeler se od klasičnih razlikuje po tem, da ima premične krake, ki imajo nastavljiv naklon. Naklon je možno spreminjati z natančnostjo 0,25 stopinje, kar omogoča idealno prilagoditev moči motorja in velikosti plovila. S tem se zmanjša poraba goriva in poveča hitrost plovila pri istih obratih. Nastavitev propelerja je možno izvesti v vodi in ni potrebno dvigovanje plovila. Propeler Andromeda je avtomatski. Med jadranjem se kraki poravnajo z vodnim tokom in ne zavirajo plovila. Med vzvratno plovbo se kraki propelerja obrnejo za 180 stopinj. Zato je vodilni rob krakov vedno obrnjen v pravo smer in zagotavlja bistveno boljši izkoristek pri vzvratni plovbi. Povečajo se sposobnosti manevriranja med plovbo v močnejših vetrovih, morskih tokovih oziroma med manevriranjem v omejenih prostorih marin in pristanišč.

Vsi propelerji Andromeda so izdelani iz nerjavnega jekla, in so statično in dinamično kalibrirani, preden zapustijo tovarno. Zagotavljajo zanesljivo delovanje in zmanjšanje vibracije. Namestiti jih je možno na plovila z osovinskim ali saildrive pogonom.

Propeler bo na voljo že to jesen. Prodajna cena bo znašala okrog 2.000 evrov.

Na mariborskem jezeru je 3. in 4. oktobra potekala 3. regata za prvo jadro Maribora.

V razredu OPEN je tekmovalo 12 jadrnic, v razredu OPTIMIST pa 8 jadralcev. Organizatorju je v soboto uspelo izvesti  dva plova v razredu OPEN in en plov v razredu OPTIMIST. Slabo vreme in nevihte so botrovale predčasnemu zaključku. Pretok reke Drave je zaradi velikih količin dežja močno narasel in preprečil varno jadranje. Kljub temu smo dobili nove zmagovalce v razredih open in optimist:

Rezultati:

Razred OPEN:

1. Stojan Skalicky FINN
2. Borut Gajzer LASER
3. Samo Žvan (Skipper) Sava-jolle (oldtimer 1950)

Razred OPTIMIST:

1. Tim Gajzer
2. Črt Skalicky
3. Lovro Pogačar

Med 17. in 18. oktobrom, bo potekala še zadnja regata na Mariborskem jezeru v letošnjem letu. Organizator vas vabi k udeležbi in ogledu tekmovanja.

Ladjedelnica Beneteau ima spet favorita v izboru za evropsko plovilo leta. V letu 2021 se bo v razredu družinskih potovalnih jadrnic za naslov potegovala jadrnica Oceanis 40.1.

Jadrnica Oceanis 40.1. je manjša sestra večje uspešne Oceanis 51.1. Pri dolžini 12 m omogoča številne različne postavitve notranjosti, različne globine kobilic in bogato izbiro opreme na krovu. Prva naloga oblikovalcev je bila, da kupcem zagotovijo veliko udobja na krovu in užitke med jadranjem.

Izbor Evropsko plovilo leta 2021 bo potekal v Düsseldorfu na sejmu Boot, ki se bo odprl konec januarja. Zmagovalec bo razglašen prvi dan salona 23. januarja 2021. Za prestižni naziv se bo jadrnica Oceanis 40.1 pomerila v močni konkurenci s slovensko jadrnico Elan GT6 in Bavario C42.

Več o jadrnici si lahko preberete na tej povezavi: Beneteau Oceanis 40.1. ali pri zastopniku za jadrnice Beneteau v Sloveniji, Burin Boats d.o.o.

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Aretacija prvi dan v Franciji

Zbudim se, še preden mi zazvoni budilka. Ura je šest in dovolj časa imam, da si skuham kavo. Ob 7.30 se odvežem s pomola in vplujem v zadnje zapornice. Privežem se za dva vlačilca in eno tovorno ladjo iz severne Afrike. Malo pred osmo sem končno v morju!

Na drugi strani je Belgija in počutim se odlično! Po sedmih mesecih končno zapustim Nizozemsko. Od tu naprej gre lahko samo še na bolje, zato sem zelo vesel, čeprav imam prve pol ure malo toka proti sebi, ampak se ne sekiram, saj se bo vsak čas obrnil in plul bom s tokom, sicer proti vetru, ampak vseeno odlično. Pred menoj vijuga ribiška ladja, ki vleče jeklene mreže po peščenem dnu in kakorkoli obrnem barko in jadra, se tudi ona obrne in mi pošteno najeda živce, zato obrnem ostro proti vetru, si prižgem cigareto in dolijem kavo iz tople posode, saj sem si zjutraj skuhal kavo za ves dan plovbe.

Sedim v zavetrju mojega sprayhooda, ki mi ga je odlično izdelal Rado iz jadralne SR v Preddvoru. Skozi nova okna opazujem tiste ribiče in si mislim: prej ali slej se bo vse to nastavljanje končalo, sam pa nočem več obračati barke in jader, kajti na tej barki vse skupaj ni tako preprosto kot na Lady Ivani! Joj, kako pogrešam moj prejšnji plastični dom, še vedno z roko segam po kokpitu tja, kjer sem imel ročice za vinč, vendar ročic ni tam in moja roka sega v prazno. Tudi bum je precej nižji, zato imam že par bušk na glavi. Z bumom sem se že nehal prerekati in vedno po udarcu si rečem: »Vse to se mora kmalu nehati, saj pametnejši vedno odneha!« Pa se ob tem le sprašujem: »Kdo je pametnejši, moja glava ali tisti aluminijasti drog?« Ko stopim v kabino, še vedno segam po luči na stropu, pa je v tej barki ni tam in roka zamahne v prazno. Vse to me vedno znova spomni na prejšnjo barko. Spomini pa bolijo! »Le kdaj bo tega konec,« se sprašujem, »verjetno nikoli, saj sem v mojo Lady Ivano vložil vse, kar sem imel, pa tudi vso mojo ljubezen«. Pa se le potolažim, zdaj imam Orplid, ki ima kuhinjo na levi in navigacijsko mizo ter kontrole za avtopilota na desni, vsaj nekaj je tako kot na moji prejšnji barki.

Na starih papirnatih kartah preverim meje z Belgijo in izračunam pozicijo s pomočjo svetilnika s pristanišča Seafront Zeebrugge na moji levi. Ugotovim, da sem ravno na meji, zato pa ribiči tudi obračajo. Barko obrnem še za 15 stopinj bolj od njih, a oni še vedno ne popravijo smeri, prav veliko se pa tudi ne morem več odmikati, saj so na desni peščene sipine. Plovbo nadaljujem sicer blizu, ampak vseeno jim po radio postaji javim, naj se odmaknejo bolj na desno stran, saj očitno ne vidijo, da imam že celo uro in pol na jamboru jadra. Nočem se jim umikati, saj se mi neprestano nastavljajo na pot. Odgovorijo mi, naj obrnem jadra v drugo stran!? Jezen izklopim radio postajo, stopim na palubo, zategnem jadra, kolikor se le da in začnem pluti točno proti njim, 50 m pred njimi pa obrnem barko spet malo bolj od vetra, ravno toliko, da se debeli kapitan spravi iz svojega udobnega stola in se začne dreti name. Jaz pa veselo nadaljujem pot v belgijske vode. 

Minilo je pol ure in še vedno se smejim staremu kapitanu, ki mi je popestril celo dopoldne in se nato še jezil name, ker sem mu jaz popestril 5 minut njegovega življenja. Ni minilo prav veliko, ko me pokliče nekdo z malo večje tovorne ladje in me vpraša po mojem kurzu in destinaciji. Odgovorim, da ne govorim nizozemsko. Nato pa tisti nekdo odgovori precej nesramno v polomljeni angleščini, zato gumb na postaji enostavno obrnem na off in si rečem: »Najlepše je v tišini!« Pa se me le ogne tista ladja, saj kolikor vem, imam le prednost in glede na to, da so Nizozemci narod jadralcev, bi morali to vedeti tudi oni, a kot je videti, velja to samo v sončnem vremenu.

Še vedno se nisem odločil, kam sem sploh namenjen, zato sklenem, da imam za danes vsega dovolj in nastavim kurz proti Dunkirku. Pa vse skupaj ni tako enostavno, saj moram vpluti v pristanišče po poti med kopnim in peščeno sipino, ki sega 8 nm daleč. Plujem po tej ozki poti, vetra seveda zmanjka, zato pospravim jadra in prižgem motor, ki sicer deluje odlično, če mi le ne bi v Middelburgu nalili nafte s smetmi, zaradi česar sem moral pred odhodom dvakrat očistiti vse rezervoarje in zamenjati filtre. No, motor je deloval odlično, a je začel izgubljati moč točno v tem ozkem kanalu, kje pa drugje!? Zato sem moral napumpati malo pumpico na naftni črpalki, da je dobil nafto, nakar je deloval nekaj minut spet normalno, dokler ga ni popolnoma zmanjkalo. Sploh se ne jezim in ne čudim, še enkrat napumpam in zaženem motor, ki je znova deloval nekaj minut, dokler zaradi močnega vakuuma, ki ga je delal motor, ni počila cev, ki gre iz pumpe v naftni filter na motorju. Oohhh jaaa, k sreči veter piha v pristanišče, vendar zelo, zelo malo, a vseeno se premikam z vozlom in pol. Do valobrana je še daleč. Sedim v kokpitu, sidrni vinč je pripravljen. Če bo treba, bom moral poklicati po radiju asistenco, ki pa bi seveda segla v moj žep globoko vse tja do kolen. Počasi le priplujem do valobrana in barko obrnem v pristanišče, v katerem je dolg kanal, ki vodi vse do marin. Prva je na levi, druga pa na desni. Igram se z genovo, plujem mimo prve marine in medtem prosim mlade fante na malem ribiškem čolnu, da me odvlečejo do pomola. Pa mi rečejo: »Pokliči asistenco!« Točno tako je, kot so mi omenili prijatelji iz Francije, da naj ne računam na pomoč tega naroda.

Pa vseeno spet poskusim. Na mali jadralni barčici pluje za menoj starejši možakar. Prosim ga, če mi lahko pomaga, in mu pokažem vrv, on pa gleda okoli barke, če mu kakšna vrv ne visi z barke. Vidim, da mu ni nič jasno, zato mu rečem: »Motor!« in kažem z rokami, da mi ne dela. On gleda in misli, da mu kažem, naj on prižge svoj motor, saj po kanalu ni dovoljeno jadrati. Nakar vetra čisto zmanjka in on končno dojame, da jaz nimam motorja. Obrne svojo barko, se mi nasmeje in prikima za pomoč. Vrževa vrvi, on jih zaveže in me odvleče v drugo marino na prvi pomol. Nekako zmanevriram vse skupaj, skočim na pomol in vrv zavijem okoli bitve ter privežem mojo težko barko, ki sedaj tehta vsaj 13 t. Ves pomol je zaškripal, a je bitva vendarle zdržala. Zavezati sem moral tudi prednji del, saj bi sicer premec močno zavil od pomola, krma pa bi udarila vanj. No, pa sem le tu, dobro se je končalo. Takoj se lotim motorja, odmontiram cev in jo odnesem čez cesto v servis Volvo penta, kjer me pošteno oberejo: za 30 cm cevi, dve ušeski in 4 bakrene podložke zaračunajo 78 evrov. Prosim še za meter navadne črne cevi za nafto, za katero mi hočejo zaračunati še dodatnih 37 evrov. Prodajalcu povem, da je ne morem vzeti. On jo je medtem že odrezal, čeprav sem mu rekel, naj mi pove ceno prej, preden jo odreže. Verjetno me z njegovim slabim znanjem angleščine ni razumel. Francosko pač ne znam, razen nekaj besed in stavek iz televizijske reklame za rio mare pate. No, tisto cev zmontiram nazaj in zamenjam filtre ter naredim isti sistem kot na Lady Ivani. Pokličem na bencinsko črpalko v Middelburg in jih povprašam, ali sem jim jaz plačal z umazanim in strganim denarjem, saj so mi oni prodali nafto polno smeti. Opravičijo se mi, povedo, da so imeli nekaj pritožb, in da če želim, naj barko pripeljem nazaj in mi bodo zastonj očistili rezervoarje, nafto pa bom moral seveda kupiti novo. Pa se samo nasmejem in odložim telefon. Hvala lepa, vse skupaj nima smisla! Počeno jekleno cev potem zavarim v delavnici pri starejšem možakarju preko ceste, za kar mu plačam 10 evrov. Zdaj jo imam za rezervo, v primeru, da poči tista draga cev za 78 evrov. 

Zgodaj zjutraj pomagam uslužbenki iz pisarne privezati mali gliser, ki se mu je strgala vrv. Gliser je bil oddaljen 4 m od moje barke in v njem je bilo kar nekaj vode. Čez dan sem očistil vso barko, saj je bilo nafte kar nekaj v prostoru, kjer je bil motor, tako da se sedaj vse sveti. Odpravim se v mesto in opazujem dva možakarja, ki sta se lotila popravljati motor na tistem malem gliserju, ki sem ga zgodaj zjutraj pomagal privezati. Za velikost čolna je bil motor precej težak. Lepo ju pozdravim in jih povprašam, v čem je problem. Motor je imel precej čuden zvok, vendar nista vedela prav veliko, samo kar naprej sta črpala gorivo in obračala ključ za zagon motorja. Odpravim se v mesto in naredim nekaj slik čudovitih zgradb. Večina mesta je zaradi korone zaprta in vse skupaj je videti precej pusto. Kupim si francosko bageto in mleko, ter se vrnem na barko.

Ko stopim na barko, za sabo slišim topotajoč zvok, se obrnem in zagledam devet policistov v neprebojnih jopičih s pištolami v rokah, ki tečejo naravnost proti meni oz. moji barki, privezani na koncu pomola. Srce se mi skoraj ustavi. »Kaj pa sem zdaj naredil narobe?« se sprašujem. Ko pritečejo na konec pomola, zavijejo v desno in tečejo v drugo stran, ter se medtem ozirajo po marini. Enemu od policistov med tekom pade pištola na pomol in k sreči se ni zapeljala v morje. Zdaj mi je postalo vse kar smešno. Čez tisti mali gliser je bila pokrita cerada in tistih dveh mehanikov, ki sta se prej trudila z motorjem, ni bilo več. Verjetno sta popravila motor in pokrila čoln, da se ne bi znova nabrala voda, kajti napovedan je bil dež. Policisti se ozirajo po marini, se obrnejo in začnejo spet hoditi proti moji barki, vendar zdaj precej bolj umirjeno. Ko stopajo mimo tistega čolna, eden od mehanikov pomoli glavo izpod cerade in evoooo – policisti so že pri njem, pištolo ima na glavi, nato ga pošteno oklofutajo in izvlečejo iz čolna, nato še drugega.

»Kaj za hudiča, saj sta samo mehanika?« si mislim. Nato pa so iz tistega malega čolna, dolgega nič več kot 5 m, izvlekli dvanajst odraslih ljudi in dva dojenčka. Kar naenkrat je bilo na pomolu čez dvajset ljudi. Oba dozdevna mehanika aretirajo, ju vklenejo in ju spravijo na kolena. Druge pa odpeljejo kot četico. Policist se mi opraviči za dramo, jaz pa samo pokimam z glavo in se zamislim, saj imam prav takšno brado kot ti emigranti. Sedem v kabino in razmišljam: ves film se mi odvije v mislih. Vsega je bilo dovolj za danes, si mislim, pojem bageto z mlekom in zaspim. Naslednje jutro se zbudim in spet slišim zvok motorja, ki ga poskušajo prižgati na tistem malem čolnu. Na njem sta spet dva namišljena mehanika. In ni bilo niti 20 minut, znova pritečejo policisti, tokrat jih je samo šest. Vklenejo ju in ju spravijo na kolena prav pred mojo barko. Ta dva me prosita za cigarete in povesta, da sta bila v čolnu natlačena tri dni, prav tako kot preostalih dvanajst. Ne vem, kje sta se skrila včeraj, da ju niso našli, a sta se. Vprašam policiste, ali jima lahko dam cigarete, in oni prikimajo. Z nasmehom sta se zahvalila in jih pokadila. Nato pa prideta še dva policista in me prosita za potni list. Povem jima, da ne govorim francosko, ampak le angleško. In se je začela drama. Seveda, tudi emigranti ne govorijo francosko. Pokažem jim potni list, gledata sliko in mene in sliko in mene. Ker je potni list star in je eno leto pred iztekom, mi ne verjameta, da je moj. Prepričana sta, da sodelujem z emigranti ali pa sem celo sam emigrant, saj imam brado. Tako sem skupaj z njimi končal vklenjen na pomolu. Dovolili so mi, da zaklenem barko, in me nato odpeljali na policijsko postajo, kjer so mi vzeli prstne odtise, me sezuli, mi dali natikače in obrok, ter me vrgli v celico, kjer sem bil sam ves dan. Imeli so me za emigranta, zato sem tudi dobil topel obrok kot vsi drugi, saj niso jedli tri dni.

Premišljujem: da niso jedli tri dni, še razumem, kako pa so šli na WC v tistem malem čolnu? Če tisti mehanik ne bi pomolil glave ven, bi lahko prečkali Rokavski preliv in bili bi v Angliji, mene pa bi policija pustila pri miru. Tako pa sem zaprt v tej hladni celici! Prav nič prijetno mi ni bilo, saj imam rahlo klavstrofobijo že od otroštva, od kar sem obtičal v dvigalu. Neprestano pritiskam na zvonec in jim najedam: »Emigranti so bili iz Sirije, jaz pa sem iz Slovenije!« Nič ne pomaga, obe državi se začneta na S, zato sem, kjer sem! Pride možakar in mi odpre vrata, pospremi me v sobo, kjer me čaka prevajalec. Jaz ga gledam: on govori v sirskem jeziku ali karkoli je to. Rečem mu: »Jaz sem Slovenec, govorim slovensko, angleško, srbsko, hrvaško, nemško in špansko. Odločite se za enega izmed teh jezikov in mi pripeljite prevajalca!« Potem se spomnim na brado, ki je verjetno moja oteževalna okoliščina in jim predlagam: »Imate moj potni list in če mi ne verjamete, prinesite britvico, da se obrijem in vam bo precej jasno, kaj ste naredili. V tisto celico ne grem več!«

Pa me vseeno vržejo nazaj v celico. Čez dve uri pride nekdo in me spet pelje v sobo za zaslišanje. Pred mene postavi telefon, na liniji je prevajalka hrvaškega jezika. Po eni uri razlaganja jim le postane jasno, da so naredili napako. Po angleško jim rečem, da so neizobražene p.... p...., isti kot po vseh državah. S postaje sem zato moral peš. Bila je že noč. S seboj sem nesel jezo sam nase in na njih, pa natikače, ki sem jih lahko obdržal. Pogledal sem svoja dotrajana oblačila in si mislil, saj konec koncev ni čudno. Mogoče bi malo bolj skrbel zase, ne pa da čisto vse, kar zaslužim, vložim v barko. Če je pa to potrebno za uresničitev mojih sanj, je pač tako. Vseeno pa preveč izstopam v vsaki marini, saj imajo vsi jadralci lepa oblačila: polo majice, HH, Musto itd., jakne in hlače. V teh lepih oblačilih gredo po pomolu z jadrnice do WC-ja, pa v bar na kavico. Joj, kaj bi dal za takšno garderobo, o kateri lahko le sanjam. Je pač tako, njim je na morju toplo, mene pa zebe, oni pijejo vino in jedo drage sire v restavracijah, jaz pa sem za dobro jutro aretiran in dobim zajtrk v samici.

Ob tem razmišljanju pripravim barko in zjutraj izplujem proti jugu. Nimam pojma kam, samo da grem od tod, pa čeprav bo deževalo in bo veter pihal proti meni, samo stran od tod.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek