Novice

Dobrodošli na krov nove jadrnice Elan GT6 s Theom iz škotskega podjetja Great Harbour Yacht Scotland, ki je zastopnik za plovila Elan.

Theo vam bo v videopredstavitvi pokazal vse zanimive lastnosti nove 49 čevljev (15,2 m) dolge jadrnice Elan GT6. Novost je zastavonoša begunjske ladjedelnice, ki je nominirana za evropsko plovilo leta 2021 ter nagrado Yacht of the Year 2021 po izboru British Yachting Awards.

Ta izjemno stilska jahta je rezultat sodelovanja med studiem F. A. Porsche in Humphreys Yacht Design, Elanovega dolgoletnega oblikovalskega biroja. Močna jadrnica z izjemnimi plovnimi lastnostmi je izdelana, da traja. Izjemno hitra z izjemno uravnoteženim osnovnim jadrovjem zagotavlja ogromno zabave za krmarja in posadko, tako med jadranjem kot na sidru.

Ta izjemna jadrnica je ena izmed prvih, ki je bila izdelana in dostavljena v Združeno kraljestvo. Ima tri kabine, dve kopalnici in veliko dodatne opreme. Oglejte si video in če vam je jadrnica všeč, dvignite palec.

Več o jadrnici Elan GT6

• Razkrili smo, kakšna bo notranjost nove Elan GT6
• Razgaljena je zunanjost nove jadrnice Elan GT6
• Elan predstavil novo jadrnico GT6 v videu

Manuel Cousin ima počeno krmilo (posodobljeno 11.12.2020 ob 13.00)

Manuel Cousin, ki pluje na jadrnici Groupe Setin ja včeraj pozno zvečer opazil razpoko na njegovem desnem krmilu. O težavi je nemudoma obvestil svojo kopensko ekipo.

Manuel Cousin, ki trenutno pluje na jugovzhodno od rta Dobrega upanja na 20. mestu, je včeraj zvečer opazil, da je desno krmilo razpokano. Ker ima srečo in pluje v zmernih vetrovih, je nemudoma pričel s popravilo. Krmilo je vzel iz ohišja. Poizkušal ga bo popraviti in nadaljevati z regato.

»Vremenski pogoji zadnjih nekaj dni so bili izjemno zahtevni. Ko sem opravljal redni pregled plovila, sem opazil razpoke na vrhu krmila. K sreči imam solidne vremenske razmere. S popravilom sem pričel takoj. Težava ima tudi pozitivno stran. Res je, da sem izgubil nekaj mest, a še vedno sem v regati. Zame je to najpomembneje.«, je zapisal Manuel Cousin.  

Zasledovalna skupina se naglo približuje vodilni dvojici (posodobljeno 11.12.2020 ob 9.00)

Skupina jadralce, ki jadra za vodilnima Dalinom in Ruyantom je močno zmanjšala zaostanek, Odlične vetrovne razmere so jim omogočile plovbo s hitrostjo med 19 in 22 vozli. Vodila jadralca sta padla v področje šibkejših in nestabilnih vetrov, ki so jima ponoči omogočali plovbo zgolj z 10 do 12 vozli.

Charle Dalin na Apivi pluje 165 nmi pred Rhuyantom. Yannick Bestaven na jadrnici Maitre CoqIV ima le še 200 nmi zaostanka za vodilni. Sledijo mu še Luis Burton, Jan Le Cam in  Benjamin Detreux, ki vsi zaostajajo manj kot 300 nmi. Jadralci plujejo že 32 dni. Prepluli so že skoraj polovico poti razlike pa so izjemno majhne. V le eni samo noči ugodnih vetrovnih razmer se lahko razlike spremenijo tudi za 200 nmi.

Izjemno dobro pluje tudi Jeremie Beyou. Zaradi  tehnične okvare na jadrnici Charal se je moral vrniti v pristanišče Les Sables d'Olonne. Ko je ponovno krenil na pot okoli sveta, je za takrat zadnjim jadralcem zaostajal že več ko t 1000 nmi. Danes za Arijem Huuselo na 27, mestu zaostaja le še 15 nmi.

Thomas Ruyant pluje le z enim hidrokrilom. Pri plovbi z vetrom v desni bok mu vedno primanjkuje moči. Kljub temu se bori po svojih najboljših močeh. Zjutraj se strnil svoje vtise nočne plovbe:

»Dobro sem. Zadnja velika ovira je za menoj. Pogoji za plovbo so dobri. Je veliko bolje kot včeraj. Lotim se lahko popravil, nekaj lahko pojem in se celo naspim. Danes ponoči sem uspel večino časa spati. Danes je nad nami modro nebo, vetrovi pa so nekoliko bolj nestabilni. Premikamo se enakomerno a počasneje. Sem zadovoljen. Takšne pogoje smo že pogrešali. Charlie Dalin je blizu. Manjka mi nekaj moči pri plovbi z vetrom v desni bok. A kaj morem, tako pač je. Ne gre slabo.«

Iz ene nevihte v drugo na jugu Indijskega oceana (10.12.2020 ob 10.00)

Charlie Dalin, ki je včeraj ponoči plul skozi nevihto, si je danes nekoliko odpočil. Plul je z nekoliko nižjo hitrostjo, sedaj pa se spet pripravlja na nekoliko bolj zahtevno plovbo pri višjih hitrostih, ki ga čaka danes ponoči. Tako kot on, je tudi večina ostalih jadralcev pospešila. V vodilni skupini, ki pluje približno 400  nmi za vodilnim so povprečne hitrosti plovbe znašale med 15 in 20 vozli. Med najhitrejšimi je bil Armel Tripon, ki je plul s hitrostjo 20 vozlov, Sebastien Destremau pa je imel povprečno hitrost 16,4 vozla.

Vsi jadralci že jadrajo na Južnem oceanu. Vodilna skupina je v sredini južnega Indijskega oceana, druga skupina je dobro zaplula v Indijski ocean, zadnja, najpočasnejša skupina pa pluje še v južnem Atlantiku.

Vodilni Charlie Dalin se je ob 5:01 uri oglasil preko satelitskega telefona:

»Še vedno sem utrujen. Sem izčrpan a sem si oddahnil. Usoda je hotela, da sem izgubil svoje vremenske novice le dve uri preden se je pričela nevihta. Nisem mogel vedeti, s kakšnimi silami se bom spopadel. To je lahko dobra ali pa slabo. Vetrovi so se vrtinčili. Jadrnica je bila obremenjena do meje. Na trenutke nisem več vedel, kaj narediti, da bi zmanjšal hitrost plovbe.«

Zaradi slabega vremena je moral pospraviti svoja hidrokrila, namestiti viharna jadra in trdno držati krmilo. Ko se je najhujši del končal je napisal sporočilo svojemu partnerju, vodji projekta, Antoine Carrazu:

»Velika nevihta je mimo. Zelo sem vesel, da se prečkal to oviro. Kasneje je veter padel. Bolo ga je manj kot sem pričakoval. Preveril sem celotno plovilo, njegovo strukturo. Vse je bilo vredno in mirno sem lahko zaspal. Porabil sem veliko energije. Moram se spočiti. Misliti moram tudi nase.«

Besedilo še ni lektorirano. Za eventualne napake se opravičujemo.

Foto: © Vincent Curutchet / Alea / Disobey / Apivia; © Jean-Marie Liot

Čeprav se sliši še tako neresnično, pa je žal res. Izginila je naftna ploščad hrvaškega podjetja INA, ki je bila postavljena v severnem Jadranu.

Center za usklajevanje iskanja in reševanja na morju na Reki je v večernih urah 5. decembra prejel informacijo, da je prišlo do prekinitve daljinskega nadzora in kontakta z naftno ploščadjo Ivana D, ki je stacionirana v severnem Jadranu zunaj teritorialnih voda Republike Hrvaške.

Predstavnik INE je povedal, da so vrtine na naftnih ploščadih Ivana D, Ivana A in Annamaria A pravočasno zaprli in ni nevarnosti za puščanje plina. Objekt Ivana D je sicer daljinsko nadzorovan in nima posadke. Zaradi izginotja ploščadi niso ogrožene posadke na drugih povezanih eksploatacijskih objektih.

Na lokacijo se je odpravilo službeno plovilo Obalne straže Republike Hrvaške. Na lokaciji, kjer bi morala biti ploščad, žal niso našli ničesar. Kaj natančno se je zgodilo, še ni jasno. Več informacij bo na voljo, ko se bodo vremenske razmere umirile in bo možno ugotoviti, kaj se je zgodilo.

V INI zatrjujejo, da nesreča nima naravovarstvenih posledic, saj je avtomatski sistem pravočasno izključil ploščad.

Posodobitev 16.12.2020

Po informacijah INE, je naftno ploščad Ivana D porušil močan jugo. Nosilni stebri ploščadi so se skrivili in ploščad je potonila na morsko dno. Varnostni ventili so se zaprli in zaenkrat ni nevarnosti za ekološko katastrofo. Plovni promet ni ogrožen. Ploščad je potopljena na globini 50 m.

Foto: Marin Tironi/PIXSELL

Zima je obdobje, ko majhna plovila čakajo naslednjo sezono na suhem. Da bi naše plovilo ostalo nedotaknjeno, pa je potrebno pred zimovanjem opraviti preventivni pregled in servis. Le tako lahko odkrijemo morebitne Mnogo pomanjkljivosti lažje odpravimo pred zimovanjem tudi zato, ker imamo v spominu sveže informacije o stanju plovila – le te v pol letnem zimovanju v veliki meri pozabimo in ponovno se pojavijo šele, ko začnemo plovilo uporabljati.

PLOVILO

Ko je plovilo na suhem, temeljito očiščeno in posušeno, pregledamo vse pregibne dele in vijake, ter jih po potrebi pritegnemo ali zamenjamo. Preverimo delovanje svetlobnih teles, električnih naprav in brezhibnost električnih napeljav. Preizkusimo delovanje krmilnega mehanizma. Vse koroziji izpostavljene dele je najbolje zaščititi s silikonskim sprejem, ki ne pušča sledi, odlično podmazuje in nudi dobro zaščito pred klimatskimi vplivi. Pregledamo plovilo zaradi morebitnih poškodb in odrgnin ter jih popravimo.

Napihljivo gumijasto plovilo (gumenjak) pregledamo in saniramo morebitne odrgnine in luknje. Plovilo premažemo z zaščitno tekočino in ga zložimo po navodilih proizvajalca. Vsa plovila je potrebno hraniti v suhem prostoru, če pa so pod vedrim nebom, jih je potrebno pokriti tako, da je pod pokrivalom dovolj prostora za kroženje zraka. Če je plovilo na prikolici, le to podpremo, da razbremenimo pnevmatike in vpetje koles.

Gumenjak operite s tekočo vodo in le če je res potrebno, uporabite nevtralna čistila, najbolje navadno milo. Ne uporabljajte drugih čistil, sploh ne takih s trdimi delci. Ne uporabljajte grobih gobic, mrežic in krtač.
Krmno ploščo (zrcalo), če je spraskana, zakitajte in pobarvajte z nitro lakom. V kolikor so INOX vijaki, nosilci ali ročaji korodirali, jih očistite s krpo in zaščitite s polituro za INOX. Popolnoma napihnite gumenjak in ga namažite s pasto za zunanji PVC (lahko tudi s tisto, ki jo dobite pri vsaki avtokozmetiki – za zunanje plastične dele).

SEZNAM ČISTIL IN PREMAZOV

Preglejte morebitno dodatno opremo: bimini, kolesa.

Bodite pozorni – če je po 24 urah gumenjak še vedno napihnjen, kot mora biti, potem lahko nadaljujete spravilo gumenjaka, v nasprotnem primeru ga takoj odpeljite na servis. Pri spravljanju gumenjaka odprite ventile in pustite, da se gumenjak sam počasi izprazni – nikakor ne uporabljajte naprav za prisilno izpraznitev. Ventile malo poškropite s silikonskim sprejem in gumenjak, kolikor vam dopušča prostor, ohlapno zložite, po potrebi pa med platno in ostre kovinske ročaje in vijake vstavite kose pene ali karton.

Skladiščite v temnem, suhem prostoru. Če je gumenjak v vreči, je ne zapirajte, temveč jo pokrijte s temno tekstilno tkanino. Idealno je, kadar lahko gumenjak skladiščite/prezimite v napihnjenem stanju. V tem primeru je najbolje, če ga lahko obesite na ročaje/držaje, napihnete do 90% in napihnjenost vsake 2-3 tedne kontrolirate, ter ga obvezno s vseh strani prekrijte s temno tekstilno prevleko.

Za tiste, ki imate plastično plovilo v vodi čez vse poletje, ga pod vodno linijo premažite s samopolirno antivegetativno barvo, nadvodno površino pa premažite z zaščitnim premazom za plastična plovila. Lesene površine je potrebno pobrusiti in primerno zaščititi. Tikovino premažite z zaščitnim oljem, druge lesene površine pa prelakirajte z UV odpornim zaščitnim lakom.

OPREMA

Privezne vrvi, sidra, vesla, bokobrane in ostalo opremo operite ter odstranite alge in ostalo umazanijo, ki se nabere čez sezono. Po potrebi obrabljene vrvi ali polomljene in poškodovane dele opreme zamenjajte za nove.

KONZERVACIJA MOTORJA

Če želite spomladi svoj izvenkrmni motor zagnati brez glavobola, ga preko zime obvezno konzervirajte. S tem ga boste zaščitili pred zimskimi vplivi, saj vlaga in mraz zagotovo naredita škodo na motorju, ki se lahko pokaže ob najbolj neprimernem času – na vodi ob valovitem morju. Dolgo zimovanje je zaradi vlažnega zraka škodljivo za notranje dele motorja.

Za vse dodatne informacije in vprašanja vam je strokovno osebje na voljo preko telefonske številke: 02 629 04 00 ali preko emaila: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..

V letu 2020 se je na Hrvaškem spremenilo kar nekaj predpisov glede opreme plovil. 31. januarja je stopil v veljavo nov Pravilnik o brodicama, čamcima i jahtama, 29. aprila pa še njegove dopolnitve. Najprej je treba poudariti, da so po novem »brodice« plovila dolžine od 2,5 do 15 m, »jahte« pa plovila nad 15 metri dolžine. Pred tem so namreč bile brodice plovila do 12 m, jahte pa plovila nad 12 m dolžine. Za registracijo brodic, torej plovil do 15 m, so pristojne luške kapitanije in njihove izpostave.

Spremembe plovnih območij

Nekoliko so se spremenila tudi območja plovbe (područja plovidbe), za katera je možno imeti registrirano plovilo. Sedaj obstajajo štiri območja plovbe ter tri podobmočja.

1. Območje plovbe I obsega mednarodno plovbo po vseh morjih in vodah, ki so dostopne z morja.
2. Območje plovbe II obsega mednarodno plovbo po vseh morjih in vodah, ki so dostopne z morja z omejitvijo oddaljevanja od najbližjega kopnega ali otokov za več kot 20 Nm. (Prej je bila to kategorija Ia, ki sedaj ne obstaja več.)
3. Območje plovbe III obsega mednarodno plovbo po vseh morjih in vodah, ki so dostopne z morja z omejitvijo oddaljevanja od najbližjega kopnega ali otokov za več kot 12 Nm.

Območje plovbe III ima še tri podobmočja:

IIIa – do 6 Nm od obale kopnega ali otokov;

IIIb – do 3 Nm od obale kopnega ali otokov;

IIIc – do 1 Nm od obale kopnega in otokov.

4. Območje plovbe IV obsega plovbo po zalivih, lukah, izlivih rek ter po rekah, do koder so le-te plovne z morske strani.

Spremeni se predvsem to, da so se prej vse kategorije od II naprej nanašale samo na Jadransko morje ali pa vode Republike Hrvaške, sedaj pa teritorialne omejitve ni več, saj so vse omejitve vezane zgolj na oddaljenost od najbližje obale ali kopnega. Večina družinskih jadrnic in podobnih plovil je tako bila registrirana za območje IIa, ki je pomenilo mednarodno plovbo po Jadranskem morju ne dlje kot 12 Nm od kopnega ali otokov. To dejansko najbolj ustreza današnji kategoriji III.

Po novem Pravilniku o brodicama, čamcima i jahtama, so vsi lastniki plovil, katerih plovila so bila registrirana po predhodnem zakonu, za območja plovbe Ia, II in IIa, dolžni vložiti vlogo za uskladitev območja plovbe z novim pravilnikom najkasneje do 31. decembra 2020.

Za katero območje plovbe je vaše plovilo lahko registrirano, je odvisno od njegovih lastnosti in opreme. Osnova za to je kategorija namembnosti plovila (projektna kategorija). Plovila s kategorijo namembnosti A (oceanska plovba) so lahko registrirana za vsa območja plovbe. Plovila s kategorijo namembnosti B (plovba na odprtem) so lahko registrirana za območja plovbe II, III, IIIa, IIIb, IIIc in IV. Plovila s kategorijo namembnosti C (obalna plovba) so lahko registrirana za območja plovbe III, IIIa, IIIb, IIIc in IV ter plovila s kategorijo namembnosti D (plovba v zavetju) za območje plovbe IV.

Nove zahteve o usposobljenosti voditeljev

Naslednja zadeva, od katere je odvisno, za katero območje plovbe bo vaše plovilo lahko registrirano, je vrsta vašega izpita za upravljanje plovila. S Potrdilom o opravljenem preizkusu znanja za upravljanje čolna (na Hrvaškem se imenuje voditelj brodice kategorije A) lahko upravljate plovilo do dolžine 6 m z močjo motorja do 8 kW za območje plovbe IIIa, IIIb, IIIc ali IV.

S Potrdilom o usposobljenosti za voditelja čolna (na Hrvaškem se imenuje voditelj brodice kategorije B) boste lahko upravljali plovilo za območja plovbe III in IV. Če boste želeli vaše plovilo registrirati za območji plovbe I ali II, pa boste potrebovali Potrdilo o usposobljenosti za mornarja-motorista (na Hrvaškem se imenuje voditelj brodice kategorije C) ter enega člana posadke s Potrdilom o opravljenem preizkusu znanja za voditelja čolna. Izpit za mornarja-motorista lahko opravi vsaka polnoletna oseba, z dokončano vsaj osnovno šolo, opravljenim zdravniškim pregledom in ki ima najmanj tri leta že opravljen izpit za voditelja čolna ali ima kot član posadke najmanj eno leto plovne dobe. Tečaj ni pogoj za pristop k izpitu.

Če izpolnjujete pogoja glede ustreznega izpita ter kategorije namembnosti plovila, vam preostane še pregled ustrezne opreme, ki je zahtevana za posamezno območje plovbe, ki pa se nekoliko razlikuje v primeru, če gre za plovilo za osebne potrebe ali za gospodarske namene (torej, če je lastnik plovila podjetje). Seznam opreme za posamezno območje plovbe za »brodice«, torej plovila do 15 m dolžine bodo objavljena naslednji teden.

Kako urediti dokumentacijo pravočasno

Poklicali smo nekaj luških kapitanij oziroma njihovih izpostav, kako bo možno urediti dokumentacijo pravočasno, se pravi najkasneje do 13.12.2020. Dobili smo različne informacije. V nekaterih luških kapitanijah oziroma njihovih izpostavah je zadnji rok 31.12.2020, v nekaterih ne vedo, kako bodo to uredili do tega datuma, ker so hrvaške meje trenutno zaprte. Nekatere zahtevajo, da dokumentacijo z upravnimi koleki dostavite osebno, v nekaterih jo lahko pošljete po pošti. Predlagamo, da pokličete izpostavo v kateri imate registrirano plovilo in povprašate, kako postopati.

Pri uskladitvi plovnega dovoljenja glede na območje plovbe, bo potrebno zagotoviti tudi obvezno opremo, ki je predpisana za posamezno plovilo glede na plovno območje. Kakšna oprema je predpisana po novem, bomo objavili v naslednjem tednu.

V kolikor potrebujete pomoč, se lahko obrnete na pravnico ga. Leno Koter, ki živi na Hrvaškem in lahko z vašim pooblastilom uredi vse nujne zadeve za vaše plovilo registrirano na hrvaškem. Tel.:  (051) 334 696, e-pošta: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. 

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Izplutje iz marine Lanzarote, 290. dan

Dopoldan je kar nekaj stvari za urediti. Lili gre kupit svež kruhek, jaz grem plačat elektriko in vrnit kartico. Marino je treba plačati vnaprej, da dobiš popust, elektriko pa za barke nad 12 m računajo dodatno po števcu. Saj ni dosti, a je treba plačati račun za maj in dva dni junija. Dajo mi še en dokument, ki potrjuje mojo prisotnost v marini. Baje ni več nujen, a nikoli ne veš, mi je rekel marinero. Morda pride prav v LaLinei.

Že včeraj sem odstranil nekaj priveznih vrvi in jih čez noč namakal v čebru. Vrvi so bile trde kot palica. Mešanica črnega in rdečega peska ter presušena sol naredijo svoje. Ta droben pesek se zažre v notranjost vrvi, kjer porazi vlakna, ki postanejo hrapava in vrv postane trda. Pranje malo pomaga, a ne dosti. Na žalost je ista pesem z dvižnicami in škotami.

Nekaj pred poldnevom odplujeva iz marine. Vetra ni veliko, med 5 in 10 vozlov realnega v polkrmo. Sidrava na prvem primernem mestu nekaj milj severno od Arrecifa, da očistim vijak.

Na vijaku imam namreč na enem kraku gojišče školjk in drugega morskega življa, saj je Copercoat odpadel že pred časom, na drugih dveh pa nekaj Copercoata in nekaj manj morskega življa.

V vodo grem s potapljaško opremo. S tem je kar nekaj sitnosti, preden vse zvlečeš na kup in sestaviš. Jeklenka, regulator plovnosti, regulatorji za dihanje, neopren, plavuti in maska. Pri sestavljanju naju malo bolj nagne en val in zadeva se prevrne. Lili je ni mogla zadržati. Dobi manjšo rano na nogi. Ravno toliko, da ne more še ona v vodo. Oprema je že stara in ena cevka malo pušča. Mogoče od padca, mogoče pa od starosti. V tej cevki je 200 atmosfer pritiska. Ne vem, ali bo kaj pomagalo, a malo zalepim s silvertapom in na tesno povijem s tanko vrvico. Še vedno pušča, a manj.

Grem v vodo. Voda sploh ni mrzla. Res sem v neoprenu, a vseeno. Čistim propeler in dela je kar nekaj. Odstranil sem vso nesnago in tudi vso barvo tam, kjer ni že sama odpadla. Sedaj je vijak spet uravnotežen. Precej boljši bo izkoristek, pa tudi tresljajev ne bi smelo biti več.

Prej je namreč malo treslo, saj so bile lopatice vijaka različno težke. Na eni je bilo kar dosti školjk, na drugih dveh pa barva. Ko končam in vse opereva, sem kar pošteno zmatran.

Dvigneva sidro in glavno jadro in odjadrava proti severu mimo otoka. Vetra je okrog 8 do 10 vozlov (realnega) v polkrmo. Plujemo s 4 do 5 vozli. Ni neka huda hitrost, a glede na napoved vetra sva zadovoljna.

Sva edina jadrnica na morju. Ničesar ni videti ne s pogledom ne na AIS-u. V celem dnevu sva srečala je tri manjše čolne z ribiči. Sicer je morje prazno. Plovba je prijetna, vala je malo. Blizu konca otoka se je še veter malenkost okrepil in je hitrost dobrih 5 vozlov. Ko tole pišem, je ura pet popoldan po kanarskem času, bližava se severnemu rtu otoka in za zdaj še imamo signal.

Lanzarote–Gibraltar (LaLinea), 1. dan

Kmalu potem, ko sem napisal in objavil včerajšnji dnevnik, je začel veter umirati. Hitrost je sčasoma padla pod 4 vozle, val se je nekoliko okrepil. Valovanje je posledica bližnjega ciklona, ki je obrnil tale veter in nama omogočil jadranje na sever. Jedro je severozahodno od nas in val dobivamo v levi bok. Kmalu jadra preveč opletajo in čas je za motor. Glavno jadro dava na drugo krajšavo, da nama vsaj malo stabilizira barko.

Lili ima prvo večerno stražo in potegne dolgo v noč. Zbudi me šele ob 3:30. Zdaj pa ne vem, ali ima tako napeto knjigo, ali pa me ima tako rada. Kolikor vem, zastonj e-knjige v glavnem niso kak presežek.

Imel sem pa velike težave s spanjem. Po navadi hodim spat pozno – šele okrog enih ponoči, zato nisem in nisem mogel zaspati. Na splošno imam na pasažah v začetku težave s spanjem. Motijo me zibanje in zvoki, možgani pa mi delajo na polnih obratih. V glavi premlevam vremensko napoved, možne izbire poti, premišljujem, če sem na barki vse naredil tako, kot je treba, če je Lili v redu ali rabi kakšno pomoč ... Po navadi čez kak dan ali dva spim bolje. Mogoče zato, ker utrujenost naredi svoje.

Ko nastopim svojo izmeno, je luna še zunaj. Vidi se daleč naokrog. Navideznega vetra je uboge 3 vozle. Zložim še tisti ostanek glavnega jadra, ki samo opleta in dela hrup, k hitrosti pa ne pripomore. Počasi motoriramo, da se lažje spi. 1600 obratov. Proti jutru zvišam na 1750, da imam nekaj boljšo hitrost.

Pred svitom sestavim ribiško palico in vržem vabo. Pri rednem pregledu najdem v kaluži vodo. Tri litre je je, umazana je in slana. Razdrem posteljo v zadnji kabini in pogledam os motorja, Volvo ležaj, cevi za hlajenje motorja, cevi za hlajenje osi, mokri izpuh. Vse je suho kot poper. Le od kod prihaja voda? Izčrpam tisto vodo in nove vode skoraj ni. Po eni uri je le nekaj kapljic. In ta voda je videti precej bolj čista.

Potem se spomnim. Ko sem iskal pokrov rezervoarja, sem za vzorec s seboj nosil pokrov prednjega vodnega rezervoarja. Verjetno ga nisem dovolj čvrsto privil nazaj. Pred odhodom pa sem natočil prednji rezervoar povsem do vrha – se pravi, da je bila voda še v nalivni cevi. Verjetno je mezela ven pri pokrovu. Razdrem podnice v prednji kabini, odstranim orodje, razdrem spodnji slepi pod pod orodjem in res: Na tleh je malo vode. Ker nas rola levo, desno je ta voda splahnila od znotraj rebra barke in je zato do kaluže prišla slana in umazana. Razdrem še prednjo posteljo in res, čep je slabo zatesnjen. Zategnem ga in pospravim vse za sabo.

Lepo mi je minila smena, sicer bi bil živ dolgčas. Mimo nas se je odpeljalo nekaj tovornih ladij, nekaj posameznih delfinov (ali en delfin večkrat), precej vodnih ptic, drugega pa ni bilo. Ko je luna padla v morje, je za barko ostajala sled bioluminiscence. 

Lili se zbudi sama od sebe in imava kavico in zajtrk. Vetra je premalo za dobro jadranje, a napoved je, da se bo malo okrepil. Dvignem glavno jadro in lotiva se genackerja. Prvič ga postavljam na kosnik in zadeva traja precej dlje, kot bi si želel. Poleg tega je v nogavici vse zapentljano. Na koncu ga razpneva. Polkrma naju vodi preveč iz smeri, zato obrneva točno z vetrom in voziva metuljčka. Genacker naju dovolj stabilizira, da je metuljček možen. Malo sicer na valu zapira glavno jadro, tudi genacker se občasno malo podre, a hitrost je za ta ubogi veter povsem dobra. Navideznega vetra imava le kakšnih 5 do 7 vozlov, a voziva med 5 in 6 vozli. Se pravi, da je pravega vetra okrog dobrih 10. Ribe nočejo moje vabe, zato zamenjam rapalo z lignjem. Ni uspeha.

Genacker zelo vleče kosnik v stran. Vse nekaj škripa, a drži. Do večera voziva metuljčka: glavno na levi strani, genacker na desni. Občasno se veliko jadro podre, ko se pripodi kak res velik val, a ga hitro spet uspem postaviti nazaj. Sam pa se noče – je treba delati na škoti.

Za to morje in posadko bova ponoči raje vozila bolj konservativno. Genacker gre zvečer v vrečo. Pri zlaganju sem vedno malo živčen, ker je toliko vrvic, ki se lahko zapletejo. Tokrat se vse srečno konča. Poskusiva s flokom, a ne gre. Zibanje ga zapre prav na vsakem valu. Zvečer plujeva torej le na glavno jadro z vetrom v krmo. Hitrost je namesto dobrih 5 slabe 4 vozle. Vetra je res malo. Ob 19. uri prevzame Lili, jaz pa grem spat.

Lanzarote–Gibraltar (LaLinea), 2. dan

Dobro sem spal. Lili me zbudi šele po drugi uri. Veter je šibak, le 8 vozlov ga je in piha v polkrmo. Poleg glavnega jadra je zunaj še flok. Sploh ne vem, kdaj ga je dala ven. Tako dobro sem spal. Kakšni dve uri še lahko jadram, potem je vetra vedno manj in hitrost pade na 2 vozla. Čas za motor. Yanmar (ali, kot mu Tone pravi Jan Marko) je potem brnel skoraj cel dan. Motorsailamo (motor + jadra), saj je vetra le za vzorec.

Ker je voda mirna, vidimo portugalske ladjice (zelo strupene meduze, ki se napihnejo in pustijo, da jih nosi veter), in vodne želve. Meduz nekaj časa ne videvava več in odločiva se za kopanje v oceanu. Vetra je tako malo, da sploh ne zloživa jader. Seveda pa gre v vodo le po eden. Lili gre v vodo cela, jaz le do kolen. Premrzla je. Se raje stuširam s toplo vodo. Kakšen mehkužnež!

Pozdravit nas je prišel še kak delfin ali dva, potem pa sta Herona obletavali dve lastovici. Odločili sta se, da je smer kar prava in se poskušata usesti na kakšno udobno mesto. A vse je gladka plastika ali spolirana kovina in povsod izgubljata ravnotežje. Na koncu najdeta oporo na škoti floka in tam počivata, se urejata in na splošno uživata v zastonj vožnji. Čez čas odletita (verjetno lovit), saj se kmalu vrneta. Vedno bolj domače se počutita. Ena je večkrat priletela pod biminijem tik nad nama, ko sva bila v salonu, je priletela v salon in celo v prednjo kabino.Me prav zanima, kaj takile mali ptički jedo in pijejo tako daleč na odprtem in kako spijo. Ali one tudi spijo sede na gladini, kot galebi?

Ker se ribe ne zmenijo za mojo vabo, sem povečal pritisk in lovim s tremi trnki. Enega kmalu izgubimo, saj se je zataknil v na pol potopljen zaboj, ki je plaval v morju in se je laks utrgal. Na srečo ni bila kakšna dragocena vaba. Dva pa vlečemo za sabo brez učinka in zvečer enega pospravim, tako da ostane le še ligenj na ribiški palici.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Barka je pripravljena za plovbo. Z Mario sva zadnja dva dni preživela v brezdelju in uživala v zadnjih skupnih trenutkih v letu 2020. Nisva mogla verjeti, kako hitro je vse skupaj minilo, čeprav so se nekateri deževni dnevi tako zelo vlekli, da sva oba komaj čakala, da bi minili. Čas je res relativen, vsak dan je enako dolg, le včasih se ure kar vlečejo.

Prišel je dan slovesa. Zgodaj zjutraj sva zapustila barko in se peš odpravila na železniško postajo, kjer sva sedla na vlak za Lizbono. Nato sva se presedla na podzemno železnico in prispela sva na letališče. Slovo ni bilo prav nič enostavno. Kdaj se bova znova videla? Ko sva se zadnjič razšla, se nisva več videla dolgo, predolgo. Medtem je prišla namreč korona – da najbogatejšim še bolj napolni žepe, nam pa vzame še tisto malo svobode, ki jo imamo. Ob slovesu si oba želiva le eno: da se kmalu spet vidiva. Ne vem, kdaj bo to, kajti jutri se zapirajo območja na Portugalskem in podobni ukrepi sledijo menda tudi drugod. Seveda je v Sloveniji in Romuniji vse skupaj še veliko slabše kot tu. Jutri popoldne prileti na letališče v Lizbono moja druga Maria, moja mama. Ne bom je mogel počakati na letališču, ker bo območje marine že zaprto. Mama se bo v tem velikem mestu morala znajti sama in priti do marine. Vse potrebne dovolilnice ima in verjamem, da ji bo uspelo.

Svoji mami sem obljubil darilo, ki si ga že dolgo želi: to je jadranje po Atlantiku. Odločil sem se, da jo peljem do Kanarskih otokov, od tam pa bo odletela nazaj v Italijo in od tam se bo treba glede na ukrepe spet znajti, da pride tudi domov. Seveda pred policijsko uro, kar pa bo glede na njen predviden let nemogoče. Po pravici povedano: nimam pojma, kako jima vse to uspe! Obema mojima Mariama priti tja, kamor se odločita? Jaz ju lovim z vetrom v jadrih in nam tudi to vedno uspe. Maria je imela let na tak datum, da sva morala loviti severni veter, kakor nama je pač uspelo, saj se je na Atlantiku veter začel obračati in do Lizbone sva prišla zadnji trenutek. In ko je naslednji dan moja mama prispela v Lizbono, nisva imela prav veliko časa, saj je imela let nazaj iz Fuerteventure čez 14 dni, vremenska napoved za Atlantik pa je obetala obrat vetra čez pet dni. Veter naj bi se obrnil in začel pihati z juga. Potrebno je bilo sprejeti odločitev: kdaj izpluti? Ali že takoj naslednje jutro? Če vremenska napoved drži vse do zadnjega dne, nama bo uspelo priti to Kanarskih otokov brez težav. Ali pa počakati, da se južni veter »izpiha« in izpluti takoj, ko se obrne? A kdaj se bo obrnil, je seveda vprašanje. In nato bo spet dirka z vetrom ali z letalskim letom ... Zato sem se odločil, da izplujeva takoj zjutraj. Pa nama nikakor ni uspelo: opravila sva še nekaj nakupov in pripravila barko na dolgo pot. Ob 14. uri je Orplid zapustil celino za kar nekaj časa. Bilo je popolno brezvetrje, prav tako kot je bilo napovedano. Prvi dan je zato na barki »brenčal« motor in to vse do sončnega vzhoda naslednjega dne. Orplid je plul brez problema, tudi motor se ni pritoževal nad gorivom, ki je bilo zaradi mojega plitkega žepa zmešano z vsem mogočim, med drugim tudi z vodo. Pravijo, da v sili hudič tudi muhe je. Mama seveda tega ni vedela. Presrečna je uživala v plovbi, vse dokler je ni obšla morska bolezen – tako kot se spodobi za obe Marii. 

»Predolgo si bila na kopnem mama,« sem modroval. In res skoraj dvajset let ni jadrala. Organizem se bo moral navaditi na zibanje. Atlantik se je dvigal in spuščal, mamin želodec pa tudi.

Ko je bil za nama zadnji rt Evrope Cabo de Sao Vicente, se je na morju končno pojavila sapica vetra s severa in čas je bil, da se motor prestavi v nevtralno, da se ohladi, preden ga izključim. Medtem sem dvignil spinaker. Vrvi so nastavljene, potegnem »nogavico« in jadro se razpre. Barka se začne spet premikati v pravo smer, motor ugasnem in znova zaslišim melodijo morja. Nastavim vetrni pilot, ki ga ni prav enostavno nastaviti, ko se jadra s spinakerjem, a po nekaj minutah trimanja mi le uspe. Tako sva plula vse do naslednjega jutra, ko se odločim, da jadro prestavim na drugo stran in znova nastavim pilota. Veter piha točno proti najinemu cilju, zato moram barki spremeniti smer, saj se jutri nočem znajti v vetrni luknji, ki naj bi se pojavila bolj zahodno. Tako sem si zapisal v vremenski zvezek. Jadro je tako ostalo vse do naslednjega dne, ko se je veter okrepil. Bilo je pozno popoldne, ko sem se odločil, da se malo sprehodim po palubi. Stal sem pred jamborom in si ogledoval jadro s cirkuškimi barvami. Voda je prijetno žuborela, medtem ko je premec Orplida rezal valove s hitrostjo sedmih vozlov. Naenkrat se vrv, s katero je spinaker privezan, strga in jadro poleti v zrak. Dovolj zgovoren znak, da je vetra preveč za spinaker in da bo treba nastaviti jadra drugače. Tako je bilo tudi napovedano.

Odtegnem dvižnico in ulovim jadro, ter ga spustim na palubo. Slišati je seveda zelo enostavno, pa je bil potreben kar hiter in spreten manever, da se jadro ni dotaknilo vode, kajti sicer bi ga bilo precej težavno spraviti iz morja. Medtem pride iz kabine mama in me opazuje, kako nastavim obe genovi na tangune in razprem jadra. Orplid naenkrat pospeši in poleti po valovih kot metulj čez cvetoče travnike od cveta na cvet. Orplid leti z vala na val. Tako so jadra ostala vse do otoka Lanzarote. Dneve in ure med plovbo sva merila s soncem in luno – od vzhoda do zahoda. Polna luna nama je svetila tako močno, da je bil plankton ob pregibu valov videti kot zvezdno nebo. Sončni zahodi sredi Atlantika so s svojimi purpurnimi barvami čarobni. Strmiš v zahod, prevzet od lepote stvarstva, in ko sonce zatone, se obrneš proti vzhodu, kjer se v vsej svoji mrzli lepoti iz morja dviga luna. Kako nenavadno – saj vem, da je luna na nebu, ampak tukaj na Atlantiku je videti, kot da domuje v morju. Od Lizbone do Arrecifa na otoku Lanzarote sva plula 5 dni in 18 ur.

Preplula sva nekaj več kot 700 Nm in barka se je izkazala odlično. Pri surfanju vala sva dosegala tudi 16,3 vozla, a tudi s povprečno hitrostjo sem bil zadovoljen. V teh dneh sem imel čas razmisliti, kaj vse moram dodati in kaj spraviti z barke. Moral bi kupiti kar nekaj opreme, kar pa pri mojem bornem finančnem stanju seveda ne bo mogoče. Če mi bo uspelo dobiti polovico od vsega potrebnega, bom zelo srečen: rešilni splav, AIS, EPRIB, rezervne dele za vetrni pilot, zaščite za kokpit, novo dvižnico ... Popraviti bo treba genovo, ki se nama je na tej poti strgala, podreti jambor, zavariti razpoko na vrhu in zamenjati vse pripone. Zelo hvaležen sem Borisu Pečarju, ki mi je podaril odlične pripone. Popraviti bo treba tudi rezervoar za vodo, ki mi ga je nagrizel slepi potnik. Na barko se je vkrcal verjetno nekje na Portugalskem. Dal sem mu ime Jerry – mala miška, ki mi je pogrizla številna oblačila, da o hrani ne govorim. Kar pa je bilo najhujše: rezervoarji vode so bili polni in v črpalki sem imel 300 l vode, ki se je zdaj pretakala pod podnicami po vsej barki. Ko je zmanjkalo vode za pomivanje posode, sem ugotovil, da je nekaj narobe, da rezervoar nekje pušča.

»Jerry mora takoj z barke, dokler mi ne naredi še več škode!« sem sklenil. Pa ni bilo tako zelo enostavno. Povrh vsega sem ugotovil, da pušča tudi motor – iz karterja je odtekalo olje. Motor bo znova treba dvigniti iz barke in zamenjati tesnilo. Sam tega ne bom zmogel, potreboval bom pomoč in znova bo to strošek. Zamenjati bo treba tudi sončne celice, saj so stare že 25 let in ne polnijo baterij pol toliko, kot bi jih morale. Morda bi moral počakati na hidrogenerator, da mi pade z neba? Z nebes kdaj pa kdaj dobimo kakšno pomoč. No, s tem bi se rešile vse težave, kar se tiče elektrike na barki, in bi končno lahko prenehal z nošenjem čelne svetilke v kabini in začel brati knjigo ob normalni svetilki v salonu. Pri vsem delu, ki me čaka, bom moral obiskati tudi zobozdravnika za vsaj pet zob in kirurga za operacijo komolca. Moj spisek nujnih opravil se veča in veča. Če bom do konca novembra opravil polovico od teh, bom zelo vesel.

Prišel je dan, ko se je morala mama vrniti domov. Polet z otoka Lanzarote so odpovedali, zato je letela z otoka Fuerteventura. Zaradi slabega vremena sva se tja odpravila z najetim avtomobilom. Na trajektu so naju preverjali, kot da greva v drugo državo: potni list, registracija avtomobila in telesna temperatura. Mama bi še kar ostala pri meni in po tihem je upala, da bodo zaradi korone odpovedali lete. Po slovesu sem se vrnil na Lanzarote, kjer sem moral vrniti avto, a še pred tem mi je počila prednja guma. Vse prej kot odličen dan ... In tako sem znova ostal sam.

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Vodilni jadralci na regati se soočajo z izjemno zahtevnim vremenom na Južnem oceanu. Ogromna depresija prinaša močne vetrove, ki dosegajo hitrosti 40 vozlov. Kljub temu Charlie Dalin napreduje odlično. Svojo prednost pred drugo uvrščenim Thomasom Ruyantom je povečal na 285 nmi. Louis Burton še vedno pluje najjužneje in zaenkrat brani tretjo pozicijo.

»Na oceanu bijemo pravo bitko. Pričela se je včeraj zvečer, trajala celo noč in se je ne bomo rešili še nekaj ur. To je bila najhujša nevihta od samega začetka regate. Takšne regate običajno postrežejo z neverjetnimi dogodivščinami a o tem ne obstaja nobena fotografija. Obstaja le pot plovbe na digitalni karti. Trenutno plujem proti koncu depresije. Karte predvidevajo 45 vozlov vetra s sunki med 50 in 55 vozli.«, ja zapisala Charli Dalin v svojem sporočilu ob 4:30 uri zjutraj.

Celo noč je bila budna tudi njegova kopenska ekipa. Spremljali so njegovo napredovanje. Včeraj je plul s hitrostjo 17 vozlov, ponoči v najhujšem delu nevihte, je zmanjšal hitrost plovbe na 13.9 . Držal se je prvotnega plana. Držal se je čim bolj proti vzhodu, da se se je izognil področju najnižjega pritiska, ki je 200 južno. Depresija se bo danes dopoldne premaknila proti zahodu, a pogoji bodo ostali zahtevni. Vetrovi bodo še vedno dosegali hitrosti med 40 in 45 vozli, medtem ko bo Charlie Dalin na vodilni poziciji že zaplul v šibkejše vetrove, ki bodo pihali zgolj z hitrostjo 30 vozlov.

Prvi zasledovalec Thoma Ruyant na LinkedOut pluje 120 nmi bolj severno. Tudi on se je srečal z podobnimi pogoji kot Dalin. Ponoči je plul s hitrostjo med 13 in 14 vozli.

Damien Seguin je po dveh dneh uspel popraviti avtopilota. Vrnil se je na začrtano smer plovbe, povečal hitrost in pluje na odličnem šestem mestu. Legendarni Jean Le Cam je trenutno na osmem mestu.

Boris Herrmann ima težave z jadrom

Boris Herrmann  na jadrnici Seaexplorer-Yacht Club de Monaco ima težave z jadrom. Danes zjutraj je sporočil:

»Celo jutro že spremljam vreme in upam, da bo veter padel dovolj, da bi lahko popravil jadro J2. Vendar nimam sreče. Še vedno zapiha 20 vozlov vetra. Pade na 13, a le za kratek čas. Veter zopet pospešuje. Spet piha stabilno med 20 in 22 vozli. Plujem s hitrostmi med 11 in 32 vozli. Te visoke hitrosti povzročajo preveč stresa na plovilo. Če se bo tako nadaljevalo, bom moral namestiti J3. PO napovedi bo se bo veter okrepil. Umiril se bo šele čez 48 ur oziroma 800 nmi vzhodno od trenutne pozicije. Zame bo to najmočnejše področje nizkega pritiska do sedaj. S tem sem se že sprijaznil. Že dolgo časa nisem pogledal na karto, kako napredujem. Bojim se da bi me trenutna pozicija demotivirala. 100% sem osredotočen na dirko.«

Boris Herrmann trenutno pluje na odličnem sedmem mestu. Za vodilnim Charliem Dalinom zaostaja 480 nmi. Je v skupini jadralcev, med katerimi so razlike le 100 nmi.

Besedilo še ni lektorirano. Za eventualne napake se opravičujemo.

Foto: © Vincent Curutchet / Alea / Disobey / Apivia

Neverjetne stvari se dogajajo tudi v času vseh omejitev. 62-letni navtik, ki se je odpravil na plovbo s svojim gliserjem v petek, se je prevrnil. Po dveh dnevih iskanja, ga je našla Obalna straža.

Stuart Bee, star 62, let je iz marine Cape v ameriškem mestu Cape Canaveral odplul v petek popoldne okrog 16.00 ure, ko so ga zadnjič videli. Izplul je s svojim 10 m dolgim motornim plovilom SeaRay z imenom Stingrey. Odpravil se je na ribolov proti odprtemu morju, nato pa so se vse sledi za njim izgubile. Obalna straža je nemudoma pričela z iskalno akcijo. Ker ga niso našli, so področje iskanja razširili na celotno področje Jacksonvillea. Po dveh dnevih iskanja je se navtiku nasmehnila sreča. V nedeljo ga je opazilo letalo Obalne straže. Na lokacijo so nemudoma poslali reševalno plovilo. Njegov gliser se je potopil. Nad vodno gladino se je obdržal le še manjši del premca, katerega se je oklepa. Reševalci so prišli zadnji trenutek. Kmalu zatem, ko so ga vkrcali na svoje plovilo, se je gliser potopil.

Stuart Bee je povedal, da se je nesreča zgodila zaradi okvare na plovilu. Vanj naj bi začela vdirati voda.

Medtem ko je večina sodelujočih na ARC 2020 še daleč na Atlantiku, so najhitrejši že začeli prihajati na cilj. Prvi so na cilj prišli že 3. decembra. Katamaran Banzaï – Marsaudon TS42, z belgijsko posadko, je za pot preko Atlantika, dolgo 3090,7 Nm, potreboval 10 dni, 21 ur, 3 minute in 56 sekund, s čimer je postavil tudi nov rekord za večtrupce. Dobro uro kasneje je v cilj priplul Vitali the Kid – JP54, s francosko posadko in zmagovalec preteklega ARC-a. Vitali the Kid je vodil večino časa, le zadnjih 24 ur je vodstvo prevzel Banzaï.

4. decembra je v cilj priplul zmagovalec ARC+ 2020 (varianta ARC s postankom na Cape Verde). Katamaran Immagina z italijansko posadko je za prečkanje Atlantika iz Cape Verdeja, dolgo 2100 Nm, potreboval 11 dni.

5. decembra pa je v cilj priplul tretjeuvrščeni ARC 2020, katamaran Naviguons Contre Le Diabete, ki je za pot potreboval 13 dni.

6. decembra mu je sledil drugouvrščeni na ARC+ Ningyo – Outremer 45.

Od 7. decembra dalje pa v cilj prihaja prva večja skupina plovil, ki so za pot potrebovale nekaj več kot 15 dni.

Video posnetek prečkanja ciljne črte

Besedilo N. Kolega; Foto: World Cruising Club