Novice

Jadralci so začeli regato z enoinpolurnim zamikom zaradi megle, ki se je vila pred pristaniščem Les Sables d'Olonne. V zmernih jugovzhodnih vetrovih so se podali proti zahodu skozi Biskajski zaliv. Že na samem začetku je bilo jasno, da bodo vodilne pozicije zasedli jadralci, ki jadrajo na jadrnicah s hidrokrili. Njihova hitrost plovbe je znašala neverjetnih 17–20 vozlov.

Strategi, ki pomagajo jadralcem, so povedali, da bo začetek regate odličen za prilagajanje na težje vetrovne razmere. Vsi so izpluli v zmernih vetrovih. V prihodnjih dneh pa se bodo razmere spremenile. Čez tri dni pričakujejo, da jih bodo zajeli močnejši vetrovi, valovi na Atlantiku bodo dosegli višino 4 m. Prve tri dni bo potekalo tako imenovano ogrevanje, ko bodo jadralci svoje jadrnice lahko pripravili za bolj zahtevne razmere. V tem času ne pričakujejo večjih problemov z jadrnicami. Ko bodo zapluli v visoke valove, pa se bodo verjetno pojavile prve okvare.

Kljub napovedim pa je bil prvi jadralec Fabrice Amedeo po štirih urah plovbe v Biskajskem zalivu, prisiljen obrniti krmilo. Zaradi okvare na glavnem jadru se je moral vrniti v pristanišče Les Sables d'Olonne. Pristal je nekaj minut pred 01.00 uro ponoči.

Stanje 9.11.2020 po 18.30 urah plovbe

Teoretična razdalja plovbe, ki jo morajo prepluti jadralci, znaša 24.296 nmi. V prvih 18 urah in pol je najbliže cilju Jean Le Cam na jadrnici Yes we Cam!, ki se mu je približal 183 nmi. Izbral je plovbo proti zahodu, kjer pluje večina jadralcev brez hidrokril. Na drugem mestu pluje Maxime Sorel. Oba plujeta proti zahodu, zaradi česar sta bliže cilju kot vodilna ekipa jadralcev s hidrokrili na severozahodni ruti. Trenutno za vodilnim zaostaja le 1,18 nmi. Na tretjem mestu je Damien Seguin z nekaj manj kot 3 nmi zaostanka za vodilnim.

Alex Thomson na jadrnici Hugo Boss trenutno pluje šele na enajstem mestu. V začetku je plul s skupino proti severozahodu, pred nekaj urami pa se je odločil, da zapluje južneje od vodilne skupine in pluje proti zahodu.

Vodilni v skupini jadralcev s hidrokrili je Nicolas Traussel. Je najbolj severozahodno med vsemi jadralci in že pluje v območje močnejših vetrov. Do sedaj je preplul že več kot 280 nmi. Zaradi plovbe po bistveno bolj severni ruti je ves čas plul v močnejšem vetru in zato premagal 80 nmi večjo razdaljo kot trenutno vodilni. Ko bo dosegel območje z najmočnejšim vetrom, ki bo namesto trenutnih 14 vozlov presegel hitrost 20 vozlov, bo verjetno obrnil proti jugu. Ali se je daljša pot splačala bomo videli v roku 24 ur.

Ob 13. uri se začne ena najtežjih svetovnih solo regat Vendee Globe. Izpred francoskega pristanišča Les Sables d'Olonne bo zaplulo 33 avanture željnih jadralcev.

Pričetek regate zaradi megle prestavljen na 14:20!

Prenos štarta regate v živo

Jutranje priprave pred pričetkom

Alenka Artnik je spet presenetila. Tokrat se je potopila do neverjetne globine in postavila nov svetovni rekord z dvojno plavutjo.

Na jugu Sinajskega polotoka v znanem letovišču Sharem el Sheik je potekalo tekmovanje v potapljanju na dah AIDA Blue Week. Tekmovanja so se udeležili številni vrhunski svetovni tekmovalci, med njimi tudi večkratna rekorderka, Slovenka Alenka Artnik. V Sharm el Sheik je prispela že pred mesecem dni in se nemudoma začela pripravljati na tekmovanje, ki se je začelo v soboto, 7.1 novembra.

Včeraj se je skoncentrirala, zajela zadnji dih in se potopila. Z eno plavutjo in konstantno težo se je potopila do globine 114 m (CWT) in postavila nov svetovni rekord.

Po izjemnem uspehu ni mogla skrivati svojega navdušenja. Seveda se je najprej zahvalila organizatorju in potapljačem, ki so skrbeli za varnost, svojim pomočnikom in seveda sponzorjem, ki so skupaj omogočili postavitev nove rekordne znamke.

Videoposnetek potopa

Foto: FB Alenka Artnik

Včeraj je bil objavljen nov odlok, ki kljub izboljšanju epidemioloških razmer, še bolj zaostruje prehode državne meje s Hrvaško.

Včerajšnji odlok stopi v veljavo z današnjim dnem. Bistvenih vsebinskih sprememb ni. Največja razlika je namreč dejstvo, da je Hrvaška kot celotna država uvrščena na rdeči seznam kljub različnim epidemiološkim razmeram v posameznih pokrajinah. Vsi tisti, ki so do sedaj lahko prečkali mejo in se vračali nazaj v Slovenijo iz oranžnih pokrajin brez obvezne karantene ali opravljanja testa, ne glede na čas bivanja, z današnjim dnem tega ne morejo več. Vračanje v Slovenijo brez karantene oziroma opravljanja testa je možno le še lastnikom objektov (nepremičnine, plovila, parcele v avtokampu), ki se vrnejo v roku 48 ur. Pogoji za celotno Hrvaško so sedaj enaki, ker je v celoti uvrščena na rdeči seznam. Vsi ki bodo na Hrvaškem bivali več kot 48 ur bodo morali bodisi v karanteno ali opravljati test. V kolikor bodo rezultati testa pozitivni, pa bodo tudi te osebe morale v karanteno.

Pri prehajanju meja občin je dodaten pogoj, da ožji družinski člani posameznika ali člani skupnega gospodinjstva, potujejo skupaj. Kaj pomeni "potujejo skupaj" ni razloženo.

Tretja bistvena sprememba pa so pooblastila. Poleg policije in inšpektorjem zdravstvenega inšpektorata so podelili pooblastila za kontrolo nad gibanjem tudi občinskim redarjem!!!

Četrta sprememba je med izjemami, ki ne potrebujejo opravljanja testa niti ne potrebujejo v karanteno v izjemi številka 10. V kolikor ste se morali čez mejo odpraviti zaradi:

• nujnih neodložljivih osebnih opravkov ali
• nujnih poslovnih razlogov

in to izkaže z ustreznim dokazilom ter se vračate čez mejo v najkrajšem času, ki je potreben za izvedbo opravila, vendar ne več kot 48 ur po prehodu meje, lahko s seboj vzamete tudi  ožje družinske člane, če potujejo skupaj z vami.

Kdo so ožji družinski člani

Za ožje družinske člane se štejejo zakonec, zunajzakonski partner, partner iz sklenjene ali nesklenjene partnerske zveze in razvezani zakonec ter partner, ki mu je s sodno odločbo prisojena preživnina, in njihovi starši, zakonski in nezakonski otrok, posvojenec in otrok, ki je z odločbo pristojnega organa nameščen v družino z namenom posvojitve.

Izjeme

Vse izjeme, ki pri vračanju v Slovenijo ne potrebujejo opravljati testa in jim ni odrejena karantena:

• čezmejnemu dnevnemu delovnemu migrantu, ki ima delovno razmerje v eni od držav članic EU ali drugi državi schengenskega območja, za kar ima dokazilo oziroma s podpisano izjavo utemelji razlog za prehajanje meje kot dnevni delovni migrant;
• osebi, ki je napotena na opravljanje nalog v sektorju mednarodnega prevoza ali z njega;
• osebi, ki izvaja prevoz blaga ali oseb v Republiko Slovenijo ali iz nje v gospodarskem prometu ter za tovorni in potniški promet v tranzitu* in zapusti Slovenijo v 12 urah po prehodu meje;
• osebi, ki potuje v tranzitu* čez Republiko Slovenijo in jo zapusti najpozneje v 12 urah po vstopu;
• osebi z diplomatskim potnim listom;
• članu tuje uradne delegacije, ki prihaja v Republiko Slovenijo na podlagi potrdila ali uradnega vabila pristojnega državnega organa, ali članu uradne delegacije Republike Slovenije, ki se vrača iz tujine;
• predstavniku tujega varnostnega organa (policije ali pravosodja), ki izvaja uradno nalogo in zapusti Republiko Slovenijo takoj, ko je po opravljeni nalogi to mogoče;
• pripadniku Slovenske vojske, policije ali uslužbencu državnega organa, ki se vrača z napotitve na delo v tujini, ter uslužbencu državnih organov na službeni poti v tujini (opraviti mora testiranje na prisotnost SARS-CoV-2 (COVID-19) ob prihodu v Slovenijo);
• osebi, ki prehaja mejo (dnevno ali občasno) zaradi vključenosti v vzgojo in izobraževanje ali znanstveno raziskovanje v Republiki Sloveniji ali tujini in to izkazuje z ustreznimi dokazili, ter njenim staršem oziroma drugi osebi, ki jo prevažajo, in se vračajo čez mejo v 24 urah po prehodu meje;
• osebi, ki prehaja mejo zaradi nujnih neodložljivih osebnih opravkov ali nujnih poslovnih razlogov in to izkaže z ustreznim dokazilom ter se vrača čez mejo v najkrajšem času, ki je potreben za izvedbo opravila, vendar ne več kot 48 ur po prehodu meje (velja tudi za ožje družinske člane* osebe, če potujejo skupaj z njo);
• osebi, ki je bila prepeljana v Republiko Slovenijo z reševalnim ali sanitetnim vozilom, in spremljevalnemu zdravstvenemu osebju v tem vozilu;
• osebi, ki ima dokazilo o načrtovanem nujnem zdravstvenem pregledu* ali posegu v državi članici EU ali schengenskega območja ter se vrača čez mejo takoj po končanem zdravstvenem pregledu ali posegu oziroma takoj, ko mu zdravstveno stanje to dopušča (skupaj z njenim spremljevalcem, kadar je ta zaradi zdravstvenega stanja nujno potreben);
• dvolastniku ali najemniku zemljišča v obmejnem območju ali na obeh straneh državne meje, ki prehaja državno mejo s sosednjo državo zaradi opravljanja kmetijsko-poljedelsko-gozdarskih del (velja tudi za ožje družinske člane* osebe, če potujejo skupaj z njo);
• državljanu Republike Slovenije ali tujcu s prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki je lastnik nepremičnine ali bivalnega plovila v sosednji državi ali ima na podlagi pogodbe o zakupu oziroma najemu ali drugi pogodbi pravico do uporabe nepremičnine, bivalnega plovila ali parcele v avtokampu v sosednji državi, iz katere vstopa v Republiko Slovenijo, in to izkaže z ustreznimi listinami, če se vrača v Republiko Slovenijo v 48 urah po izstopu (velja tudi za ožje družinske člane* osebe, če potujejo skupaj z njo);
• osebi, ki državljanu Republike Slovenije ali tujcu s prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki je lastnik ali najemnik kmetijske površine v sosednji državi, nudi pomoč pri sezonskem pobiranju kmetijskih pridelkov in to izkaže z ustreznim dokazilom, če se vrača čez mejo v 24 urah po izstopu iz Republike Slovenije;
• osebi, ki prehaja mejo iz družinskih razlogov zaradi vzdrževanja stikov z ožjimi družinskimi člani in se vrača čez mejo v 72 urah po prehodu meje;
• osebi, ki še ni dopolnila 14 let in prehaja mejo skupaj z ožjim družinskim članom, ki je predložil negativni test.

Silverfin je nova vrsta jahte, kot je še nismo videli. Izdelali so jo v švicarski ladjedelnici Buehler-Turbocraft z namenom, da na njej doživimo enkratno navtično izkušenjo. Je izjemna kombinacija svojevrstnega oblikovanja, udobja in edinstvene izkušnje.

Prvi pogled na novo jahto daje občutek, da je križanec med klasičnim lobsterjem in raziskovalno jahto in hkrati ponuja najbolj iz obeh svetov. Ima prepoznavno in elegantno silhueto, ki bo pritegnila številne poglede. Minimalistična superstruktura ladje, velike steklene površine in izjemno pozornost do vseh podrobnosti dajejo občutek bivanja na individualno prilagojeni jahti.

Ime Silverfin je plovilo dobilo zaradi značilne oblike trupa. Eleganten, vitek trup v obliki ostrega rezila vas bo popeljal dlje kot običajne jahte. Oblikovan je kot plovilo za vse vrste morij. Ponuja izjemno ravnotežje med bivanjem v notranjosti ali zunanjosti plovila. Primeren je za plovbo v Sredozemlju, Skandinaviji, ZDA, Avstraliji ali kamor koli vas popeljejo vaše želje.

Centralna konzola je dvignjena. Postavljena je v center gravitacije in zagotavlja izjemno enostavno upravljanje in pregled nad plovilom. Trup je oblikovan izjemno hidrodinamično, je polizpodriven in zagotavlja ekonomično porabo. Koncept dolgega ozkega trupa zagotavlja mirno plovbo kot običajni gliserji in večjo hitrost plovbe, kot smo je vajeni pri izpodrivnih ali običajnih polizpodrivnih plovilih. Najvišja hitrost plovbe znaša 20 vozlov. Pri hitrosti plovbe med 12 in 15 vozli pa njegov doseg znaša več kot 400 nmi.

Tehnični podatki:

• Dolžina čez vse: 11,99 m
• Širina: 3,30 m
• Ugrez: 0,90 m
• Teža praznega plovila: 4.5 t
• Največja teža:  6 t
• Motor (standard):  VOLVO PENTA D3-220 (162 KW)
• Motor (opcija): VOLVO PENTA D4-230 (162 KW)
• Rezervoar za gorivo:2x 250 l
• Doseg: 400 miles
• Hitrost križarjenja 11-14 vozlov
• Najvišja hitrost: 20-22 vozlov
• Poraba pri potovalni hitrosti: 11-15 l/h
• Rezervoar vode: 300 l
• Rezervoar odpadnih voda: 50 l
• Grelnik tople vode: 40 l
• Certifikat: Swiss Lloyd B
• Cena plovila: od 460.000 EUR

Iz neposredne bližine otoka Rivanj so dvignili izjemno redek motor Rolls Royce Merlin, ki je pod vodno gladino preživel kar 76 let.

Motor tipa Rolls Royce Merlin so vgrajevali v zrakoplove pred in med drugo svetovno vojno. Vgrajeni so bili v dobro poznana letala Spitfire in Hurricane, večinoma pa so jih vgrajevali v težke bombnike Avro Lancaster. Motor, ki je imel 12 valjev in prostornino 27.000 cm3, je razvil v prvotnih različicah leta 1933 okrog 1.000 KM, kasneje pa je z dodelavami razvil vse do 2.000 KM.

Kako se je motor znašel v zalivu Dobrinka na otoku Rivanj ni znano. Predvidevajo, da se je leta 1944 letalo zrušilo nekje v bližini, nato pa so ga ribiške koče odvlekle na današnjo pozicijo. Domačini z otoka so povedali, da za motor vedo že vsaj petdeset let. Sicer niso vedeli, da gre za redek letalski motor. Prepričani so bili, da na dnu morja leži zavržen ladijski motor.

Motor ima izjemno zgodovinsko vrednost. Naj bi bil edini tak motor, ki je padel v Jadransko morje med drugo svetovno vojno. Zato so ga prejšnji teden dvignili z morskega dna ter odpeljali na rekonstrukcijo. Ko bo obnovljen, bo razstavljen v novem Prezentacijskem centru pomorske arheologije v Zadru.

Začenja se regata Vendee Globe. Bi se je radi udeležili tudi vi?

8. novembra se začenja epska regata Vendee Globe. Jadralci so že nastanjeni v tekmovalni vasi in se pripravljajo na začetek. Vsi, ki se regate ne morejo udeležiti fizično, pa se ji lahko pridružijo virtualno. Paralelno s pravo regato bo potekala tudi spletna. Cilji bodo enaki, vetrovne razmere enaki, kot jih bodo izkusili jadralci, plovila pa bodo virtualna.

Prijave na virtualno regato Vendee Globe so že odprte. Postanite del ene najtežjih solo regat na svetu in preizkusite svoje jadralske sposobnosti v virtualnem svetu.

Na regato se lahko prijavite na: Vendee Globe virtual regata

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 271. dan

Še vedno piha ko vrag, tako da še jutranje kave ne spijeva v kokpitu, ampak raje spodaj v salonu. Enostavno ni luštno sedeti na takem vetru. V marini na srečo ni vala, a ker je veter od strani, piha namreč s severozahoda, barka je obrnjena na sever-severovzhod, dobro zateguje privezne vrvi, ki glasno škripajo. Ker piha čez otok, vulkani malo zmešajo veter in ta piha v sunkih, tako da se barka nagiba na stran in naju resno zateguje.

Danes sem si spet sposodil kolo od soseda in naredil lepo turo po mestu. Ker med deseto in osmo (se pravi praktično cel dan) ne smemo ven (razen za nujne nabave), sem seveda imel nujne nabave tehničnih stvari. Rabil sem regulator napetosti, digitalni termometer, prednjo zavoro za kolo in še nekaj stvari, za katere sem tako ali tako vedel, da je verjetnost, da jih dobim, približno 0-odstotna. A to še ne pomeni, da ne grem pogledat, če kaj slučajno vseeno dobim. Ugotovil sem, da je Ikea zaprta, v nekaterih tehničnih trgovinah te spustijo notri le z vnaprejšnjim dogovorom, eni so odprti le za obrtnike in ne za končne stranke, eni pa delajo s skrajšanim delovnim časom, čeprav je na vratih in na ograji še vedno tabla s starim obratovalnim časom.

V Decathlonu bi moral stvari naročiti preko spleta in jo tam le prevzeti, v trgovino ne spuščajo strank. Skratka, izlet je bil super, navozil sem se po mestu in na koncu zelo malo zapravil. Kupil sem le nekaj mleka, da ne hodim ravno prazen domov. Edino, kar mi je bilo žal, je bilo to, da sem pozabil vzeti s seboj nekaj vode, saj je bilo v mestu kar vroče. Marina pa je na tako prepišnem kraju, da sploh ni vroče. 

Francoz je rekel, da je že poskusil popraviti prednjo zavoro, a da je zajla preveč zarjavela in se ne da, da bo kupil novo. Ker sem se zdaj že nekajkrat peljal z njegovim kolesom, se čutim moralno obvezanega popraviti prednjo zavoro (da ne govorimo o tem, da bi se potem bolj varno vozil). Popoldan se spravim nad kolo s svojim orodjem, z WD40 in litijevo mastjo. Zadnja zavora, ki tudi skoraj ni zavirala, je potrebovala le nastavitev in mazanje in zdaj prime v redu. Prednja pa je potrebovala resno razmigavanje Bowden cevke in zajle v njej. Ker sem vse razdrl, sem jo lahko precej bolj razmigal, kot bi jo lahko na kolesu. Na koncu je prav lepo tekla. Treba je bilo še na novo nastaviti dolžino in sedaj tudi prva zavora dela. No, verjetno si bom še sposojal kolo!

Prava drama pa se je danes odvijala na našem pomolu. Na koncu pomola sta dve čarterski barki z Rusi (mogoče niso prav vsi Rusi), ki jih je 'lockdown', se pravi prepoved gibanja, zajel ravno, ko so bili v naši marini. Startali so s Tenerifa. Že nekaj časa se odpravljajo domov, a jim nekako ne uspe. Danes je po njih prišla jadrnica s Tenerifa, a je niso spustili v marino. Nekaj se je zapletlo s plačilom marine, nekaj pa s prepovedjo gibanja med otoki. 

Jaz se v to ne mešam kaj dosti, a kot sem razumel marina za ti dve barki za dva meseca ni plačana in jih zato ne pustijo, da bi zapustili marino. Verjetno je zaplet v tem, kdo bo plačal marino. Ali čarterska firma, ali gostje ali marina. Raje se ne mešam v to. Midva marino plačujeva in niso bili niti malo fleksibilni pri ceni. Sem se poskusil kaj dogovoriti, pa ni šlo. Njihovo stališče je zelo enostavno: mi vas ne zadržujemo, lahko odidete kadarkoli. Storitev opravljamo korektno in v nezmanjšanem obsegu. To, da ne morete nikjer pristati, pa ne more biti problem naše marine. 

No, zdaj odkar smo v fazi ena, lahko celo odplujeva in greva na sidro (maks. 12 milj daleč). Edino sidrišče pa je odprto na valove iz smeri od severa preko vzhoda in do juga. Sidrišče je zaščiteno le z zahoda. Saj za včeraj, danes in morda še jutri bi bilo povsem v redu, potem pa se veter spet obrne in bi verjetno pribežala nazaj. Prihranila ne bi nič, saj bi bila spet na dnevni ceni. Če plačava za en mesec vnaprej imava namreč popust. Edino, kar so odobrili, je, da lahko prej izplujeva in nama vrnejo neporabljene dneve. Ampak ne proporcionalno. Takrat bi obračunali porabljene dneve po dnevni ceni. Torej, če greva ven za nekaj dni, ne prihraniva nič.

Nekaj boljše sidrišče je med otokoma Lanzarote in Gracioza, a ker se sidra bliže Graciozi, se šteje, da je to že na drugem otoku in tja se pa ne sme. Še eno sidrišče je na jugu otoka (blizu marine Rubicon, a to je oddaljeno več kot 12 milj in tja tudi ne smeva. Sva pa prestara, da bi se prerekala s pomorsko policijo, če vnaprej veva, da nimava prav. Saj kaj se mogoče da izsiliti, a meni se ne da. Tule je preveč lepo in udobno, da bi prekmalu rinil v težave. Ko bo možno, bova že odplula na Madeiro ali celinsko Španijo ali Gibraltar. Kar bodo pač prej odprli.
Trenutno se da pristati v nekaj lukah, a si obsojen na obvezno 14-dnevno karanteno. Raje počakava še nekaj tednov.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 272. dan

Opoldne sem si spet izposodil kolo. Zdaj, ko zavore delajo, je to čisto druga pesem. Šel sem pa še v eno čendlerijo vprašat, ali imajo slučajno žar na zalogi in ga seveda nimajo. Pa saj stari še za silo dela. Bo že zdržal še nekaj časa. Naročal ga ne bom, ker dostava tule že v normalnih časih ni zanesljiva, zdaj pa je tako ali tako sporadična. Enega mojstra sem šel vprašat, če bi mi nekaj zavaril. Priporočili so mi ga sojadralci. Delavnica je taka, stare šole: v hiši, kjer stanuje, je garaža predelana v delavnico. Notri je precej zanimivih stvari, ki se jih ne bi branil tehnični muzej, pa tudi povsem moderna oprema. Stari pa je po mojem že v penziji, pa še malo dela, da mu ni dolgčas. 

Danes je sedel v svoji delavnici, nekaj delal na modelčku ladjice in ni bil pri volji, da bi se lotil varjenja. Manjana, je rekel. Upam, da to pomeni 'jutri' in ne 'danes ne, potem bomo pa še videli'. Zavariti pa moram eno palčko na mreži štedilnika. Italijani res nežno zavarijo tisto mrežo, na kateri sedi posoda in ena palčka je na eni strani že odstopila. Saj sicer še stoji tam, kjer mora, na drugi strani je še privarjena, a če je tudi tam zvar tako nežen, lahko vsak čas odpade. In potem ostaneva brez najmanjšega gorilca. No, gorilec bo še, le posoda ne bo stala na njem. Ta je najvažnejši, saj kuha jutranjo kavico. Torej je bolj pomemben od glavnega jadra.

Pa še nekaj se je danes zgodilo. Po več kot dveh mesecih sva bila zunaj na tortici. Lili se je počutila, kot na prvem randiju. Morava iti večkrat kam ven, zdaj, ko je nekaj stvari odprtih. Piha še vedno kar pošteno (občasno do 25 vozlov), a se je veter obrnil in piha bolj s severa, tako da je kokpit malo zaščiten s sprayhoodom.

Sosed, Francoz, od katerega si sposojam bicikel, že cel teden resno dela na barki. Ima staro železno barčico, ki je vsa rjasta. Kupil jo je nedavno prav poceni v Franciji in priplul direktno iz Francije že v času zapore. Nekako se mu je uspelo dogovoriti, da so ga spustili v marino. Sedaj je že očistil, zaščitil in pobarval levo in prednjo stran kabine, zdajle dela desno stran. Ob tem menja tudi vsa okna na kabini. To, kar se vidi na sliki, je z rjavo temeljno barvo zaščitena desna stran kabine še pred barvanjem in pred montažo novih oken. Mene bi na njegovem mestu bolj skrbela vsa tista rja blizu vodne linije, kot tista na kabini. A vse pride počasi na vrsto. Je tak družaben in prijeten poba. Rusov pa danes ni več. Njihove barke samevajo. Zjutraj jih je na odprto odpeljala jadrnica, ki je šla ven in na sidro in jih prekrcala na barko, ki jih je zunaj čakala že od včeraj. Baje je finančna situacija tam kar zapletena – marina ni plačana, za barke hočejo Rusi denar nazaj (ne vem, ali so sploh vse plačali), čarterska firma je v težavah ... Se zna zgoditi, da se bosta ti dve jadrnici znašli na kaki avkciji. Baje pa sodstvo tu dela počasi.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 273. dan

Noč je bila bolj za silo. Na eni barki nasproti nas so žurirali do zgodnjih jutranjih ur in iz ure v uro bolj neubrano in glasneje krulili. Tudi tista Španka z nemogočim smehom je bila prisotna. Sosed s kolesom jih je baje celo poskusil pomiriti, pa ni nič zaleglo.

Danes bo upam bolj mirno, ker če bom moral ponoči vstati, ne bom dobre volje. Za kosilo sva bila pa zunaj na pici. Ja, saj vem, na pico se gre v Italiji, v Španiji se gre pa na tapase ali paeljo ... Ampak pica je bila povsem v redu. Pa točeno pivo se tudi prileže po dolgem času. Postrežba je bila v redu, terasa pa skoraj polna.

Danes sem dobil zanimiv mail, v katerem me prijatelj sprašuje, ali sem zdaj jadralec ali kolesar. Pravi, da sem s svojimi kolesarskimi treningi v skladu z zadnjimi trendi v Ljubljani ... kolesarjenje (okrog parlamenta). Tule žal nimam parlamenta, okrog katerega bi lahko kolesaril. Malo sem pogledal, v kakšnem stanju je kuhinja na barki po prenovi in enem letu vsakodnevne uporabe. Moram reči, da sem izredno zadovoljen z izvedbo in z izbiro materialov. Pult je še vedno brezhiben, je pa res, da sva v glavnem na barki sama in paziva na stvari. Umivalnik in odcejalnik tesnita brez napake, armatura deluje odlično, tesnjenje med pultom in omaricami je odlično. Skratka, ni pripomb.

S hladilnikom sem še bolj zadovoljen. Nekaj samolepilnih robnih trakov je v začetku malo odstopilo, a sem to saniral z boljšim lepilom. To ni bil konstrukcijski problem, ampak samo lepotni, saj so pod robnimi trakovi vsi robovi zatesnjeni z epoksijem ali z Bison tesnilno maso, tako da kakšna vlaga ni mogla prodreti v izolacijo. Ker iz Kitajske naročen super digitalni termostat nikoli ni prišel, trenutno ta velik kompresor deluje še v ročnem režimu. Za pol ure ga vključim zjutraj in potem še za pol ure popoldan. Na ta način je zamrzovalnik ves čas zmrznjen. To zagotavljajo veliki zalogovniki energije (tako imenovani 'holding plate'). To so kovinski vsebniki, v katerih je izparilna cevka in velika količina antifriza. V pol ure ta antifriz zmrzne in s tem, ko se počasi taja, ohranja temperaturo skrinje globoko pod ničlo. Ko se mi bo enkrat dalo, bom montiral mehanski termostat, a za zdaj sploh ne čutim potrebe po tem. Sedaj malega kompresorja sploh ne prižigava, saj se bolj boriva proti temu, da v hladilniku ne zmrzuje, kot proti temu, da ne bi bilo dovolj hladno. Na vmesno steno sem dal ploščo armafleksa in zdaj je v hladilniku okrog 6 °C. Prej je bilo blizu 0 in je včasih solata zmrznila. Kadar nimava skrinje, vse skupaj hladi samo mali kompresorček. V tem primeru nastavim termostat (mali kompresor ga ima) tako, da je v levem hladilniku malo pod 0 °C, v desnem pa kakšnih 5 ali 6 °C.

Skratka, čas investiran v prenovo se lepo obrestuje.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 274. dan

Nedelja, 64. dan 'lockdowna' oziroma zaprtja Španije. Ja, danes je že 64. dan, odkar velja v Španiji omejitev gibanja. Sproščanje omejitev so tule kar zakomplicirali.

Najprej so objavili, da bo sproščanje potekalo po fazah:
- obdobje pred sproščanjem,
- faza 0,
- faza 1,
- faza 2,
- faza 3,
- nova normalnost.

In objavili, da bodo posamezne pokrajine prehajale iz ene faze v naslednjo takrat, ko bo posamezna pokrajina izpolnila določene pogoje. Danes je slika povsem drugačna. Nekatere pokrajine so hkrati v več fazah. Ene občine v pokrajini v eni fazi, druge v drugi fazi, ene nekje vmes ... Nekatera območja, ki so po lastnih izjavah zadostile pogojem, niso bile odobrene za prehod v fazo, spet neke druge so bile odobrene, a same niso hotele naprej ... Nenadoma so se pojavile še faze 0,5 in 1,5, pa območja s posebno regulativo, ki ne ustreza nobeni fazi, skratka zadevo so tako zakomplicirali, da baje marsikomu ni jasno, kaj sme in česa ne sme.

Ampak, zadeve se premikajo proti sproščanju ukrepov. Je pa zanimivo gledati tele Špance, kako se obnašajo. Ni mi jasno, zakaj nekdo teče ali kolesari ali vozi avto z masko na obrazu, ko daleč naokrog ni nikogar. Ko pa se srečata prijatelja, pa si oba snameta maske in se objameta in poljubita. Jaz jih ne razumem. Kakorkoli, vedno bolj gledava, kdaj in kam bova lahko odplula. Pot nazaj proti Sredozemlju ne bo niti približno tako lahka, kot pot sem dol. 

Ko sem danes gledal napoved vetra za 10 dni, je vseh deset dni napovedan kar soliden veter (okrog 20 vozlov) točno od tam, kamor bi rada šla. To seveda za sabo potegne še nasprotni tok (predvsem blizu afriške obale je močnejši) in nasprotne valove. Če sva navzdol potrebovala 5 dni se nama obeta, da bo plovba do celine trajala 10 dni ali več, razen, če najdeva vremensko okno, ko se bo veter malo obrnil vsaj za nekaj dni. Iz severa (ali severovzhoda) piha ves čas, ko je azorski anticiklon blizu Azorom. Se pravi, ko je vreme stabilno. Spremeni se le takrat, ko kakšna huda motnja tako premakne vremenske pojave, da se podrejo portugalski pasatni vetrovi. Tipično je to takrat, ko je na Atlantiku kaka huda nevihta. Ta pa prinese seveda večje valove.

Če pogledam na klimatsko sliko, ki poda verjetnosti, koliko piha kak mesec in iz katerih smeri, tudi vidim (maj in junij sta skoraj enaka), da večino časa piha iz severa in severovzhoda. Dolžina črte iz krogca pove, kako pogosto piha iz tiste smeri, če je veter iz tiste smeri bolj verjeten kot 30 %, je zraven napisan še % verjetnosti za ta veter. Postrani črtice pa povedo, s kakšno močjo po navadi piha. Recimo 3 mali repki (se pravi eden na eno stran in dva na drugo) pomeni 15 vozlov. V krogcu na sredini piše, koliko dni v mesecu lahko pričakujemo brezvetrje (3 vozle ali manj). Pravijo, da je na celino skoraj lažje priti preko Azorov kot direktno, čeprav je pot za 1000 milj daljša.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Prihaja zima in z njo zimske radosti na morju. Posnetki prihajajo z drugega kontinenta, kjer je zima na morju običajen pojav, na Jadranu pa ga srečamo le redko. Kljub mrazu in snegu na morju, se nekateri ne morejo odpovedati plovbi.

• plovba med snežnim viharjem
• smučanje na vodi med sneženjem
• ali je avto lahko tudi plovilo

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Zgodaj zjutraj izplujem iz pristanišča še pred vsemi barkami in ob sončnem vzhodu sem že na koncu dolgega valobrana, na katerem so trdnjave, ki jih je l. 1686 dal zgraditi francoski kralj Ludvik XIV., da bi zavaroval novo pristanišče ob Rokavskem prelivu. Morje je popolnoma mirno, a rahel veter piha ravno dovolj, da se bo Orplid z vsemi jadri premikal naprej, zato dvignem vsa jadra in vklopim avtopilota v smer plovbe 5 Nm od rta Cap de la Hague, jaz pa se spravim v kabino in si skuham mojo jutranjo kavo. Spotoma si umivam zobe in skozi okno opazujem čudovite barve neba, ki se spreminjajo, medtem ko se sonce premika vse višje. Nato posedam v kokpitu, srkam kavo in z veseljem gledam, kako hitrost barke narašča. Kmalu doseže 10 vozlov, vetra pa je komaj kaj. Morje je popolnoma mirno in ko popijem vso kavo, še zadnje sapice vetra izginejo. Pospravim jadra, prižgem motor in sem ob 10. uri dopoldne že na rtu. »Uf, to je bilo pa hitro!« si rečem. Seveda, saj je barka plula stalno s tokom in tudi če bi izključil motor in se prepustil toku, bi plul z vsaj petimi miljami. Na rtu začne tok vodo vrtinčiti na vse strani in povzročati čudne valove. Premišljujem, kako je tu, ko piha 30 in kakšni morajo biti valovi, ko se tok obrne? V mislih se zahvalim tistemu policistu, ki me je posebej opozoril na nevarnosti plovbe na tem predelu in mi svetoval, naj plujem tu ob mirnem morju, še zlasti, ker sem sam. No, pa sem že mimo prelepega svetilnika. Dvakrat me obkroži vojaški helikopter in enkrat policijski čoln, vendar tokrat brez ustavljanja in problemov.

Lahko bi se prepustil toku, saj se mi konec koncev nikamor ne mudi. Ampak nekako se držim začrtane plovbe, ki si jo poprej določim. V omarici imam rdečo knjižico, kamor si dan ali dva pred plovbo začrtam pot: kje moram biti ob določeni uri. Če plujem ponoči, si označim tudi svetilnike, boje in njihove svetlobne znake. Seveda, lahko bi si vse to zapisal v telefon, a v primeru, da se s telefonom kaj zgodi, bi izgubil vse. Tako pa vse ostane v moji rdeči knjižici – tako kot sem »nakracal« pred plovbo. Odprem knjižico in pogledam: na tem rtu moram biti najkasneje do 10.30. Ura je 10. in nekaj minut gor in dol, lovim tok, ki me nosi proti otoku Guernsey. Ujamem tok in barka pluje s hitrostjo 8 vozlov na minimalni moči motorja. Vetra ni, pa nič zato, jutri ga bo več kot dovolj. Plovba med otokom Guernsey in malim otokom Herm je lahko kar problem. Ujeti moram tok med otokoma, ki me bo spremljal vse do pristanišča, kjer bom natočil nafto in nato odplul dalje, saj je otok zaprt za obiskovalce in je moč naliti samo gorivo, ki pa je zelo poceni – 62 centov na liter. Tim mi je omenil, da je za liter plačal 68 centov, pa se je medtem očitno še bolj pocenila.

Čeprav je vreme sončno, je vidljivost zelo, zelo slaba. Plujem nekaj milj od otoka Svete Anne, a otoka sploh ne vidim. Sem in tja se pojavi samo obris, ki ga je moč videti samo, ko imaš na očeh sončna očala. Še 25 Nm do otoka in čez 3 ure in pol bi moral že zagledati otok, kljub slabi vidljivosti. A ga zagledam šele, ko sem čisto blizu. Tok slabi in dodati je treba več moči motorju, pa me malo že najedajo moji živci, saj ko se bo tu tok obrnil, bo plul proti meni 7 vozlov in v tem primeru lahko barko samo obrnem in se poslovim od poceni nafte. Pa mi le uspe priti skozi kanal. Na levi vidim svetilnik, postavljen na starem bunkerju, na desni pa z daljnogledom opazujem morske leve, kako se nastavljajo na skalah in se prepuščajo sončnim žarkom. Ribiči nedaleč stran čistijo svoje manjše čolničke, ki so parkirani kar na obali, saj je tu tako močna oseka, da so čolni nekaj časa v vodi, nekaj časa na kopnem. In ko so na kopnem, vsi izkoristijo ta čas za čiščenje podvodnega dela plovil.

No, končno sem mimo zadnje boje in vplujem v pristanišče mimo ogromnega valobrana. Niti opazil nisem, da je poleg mene že priplula policija. Najprej mi zaželijo dober dan, potem pa povedo, da mi dobrodošlice žal ne morajo izreči, saj je otok zaprt za vse obiskovalce. Seveda, to sem vedel, ampak v opravičilo (bolj samemu sebi kot policiji): v tem brezvetrju se mi pa res ne da pluti naprej. Rad bi počakal na veter do jutra, zato jim odgovorim:

»Joj, kakšna škoda. Tako zelo sem si želel ogledati ta čudovit otok. In zdaj ... Tukaj sem, pa je lockdown! Lahko prosim samo natočim gorivo in ostanem na sidru do jutri?«

Moral sem počakati, da sporočijo na centralo. Gorivo sem natočil brez problema in medtem čakal na odobritev. Mladi fant, ki je delal na črpalki, mi je razložil postopek: ročko za gorivo moram prijeti samo z rokavicami, ki so v škatli poleg, nato naj si dotočim gorivo in vrnem ročko nazaj, rokavice pa naj dam v kontejner za odpadne rokavice. Medtem se približa še eno plovilo z namenom, da bi nalilo gorivo, a se ni smelo privezati na pomol, saj je zaradi korone in teh zakonov dovoljeno samo eno plovilo na pomol. Kmalu se pojavi policist in preveri vse moje dokumente. Precej sproščeno je opravil svoje delo in po nekaj minutah sva se že pošteno smejala tej butasti birokraciji in po končanem postopku tudi rokovala brez rokavic. Opravičil se mi je, da ne smem na obalo in mi pojasnil, da je kazen precej visoka – okoli 5000 funtov. Povedal mi je tudi, da se sidrati ne bom smel, saj bo zjutraj zapihalo za lepo osmico, da pa so mi dodelili plavajoči pomol, ki nima dostopa na kopno in do katerega me bo pospremil policist z gumenjakom. Medtem me je mladi fant na črpalki vprašal, ali želim še kaj drugega iz njihove trgovine.

»Imaš pivo?« ga vprašam.

»Ne, imamo samo brezalkoholne pijače!«

Prosim ga za dve coca coli, ki mi ju prinese v beli vrečki in s terminalom v roki. S terminalom sva imela problem, saj je bila internetna povezava slaba. Vprašal sem ga, koliko primerov korone imajo na otoku, pa mi odgovori, da za zdaj samo enega. No, pa se pošteno nasmejiva, le da se jaz smejim povsem drugi stvari: kako je treba vse prijemati z rokavicami, a ko gre za denar, ga prime z zobmi, če je treba. Tisto mojo kartico je obračal v vse mogoče smeri in vtikal v terminal, da je le prijela.

Na pomolu, ki so mi ga dodelili, sem bil sam med stotinami galebov. Preostanek popoldneva sem posedal v kokpitu in srkal coca colo, vse dokler je ni zmanjkalo. Opazoval sem, kako so vsi premikali barke iz ene marine v drugo, saj je napovedan kar močan veter. Oni umikajo barke na varno, jaz pa čakam na veter, da izplujem. Tudi, če bo močno pihalo, bom moral izpluti, saj tu lahko ostanem samo danes. Napoved za jutri je močan veter, za naslednji dan pa poleg močnega vetra še dež.

Prvič na plovbi opazim enako barko, kot jo imam jaz. Parkira se na pomol, ki je 30 m stran od mene. Nato je sledil glasni pogovor med lastnikom in mano. Njegova barka je bila rdeče barve in imela je drugačno opremo, okna in jambor. Lastnik mi je povedal, da je barko kupil v precej slabem stanju in je moral variti skoraj ves podvodni del trupa. Vse skupaj z opremo ga je stalo več kot 100 tisoč evrov Le zakaj si ni kupil nove za ta denar, si mislim. Vem pa, da ima železna barka svojo vrednost, saj dobre barke ni tako enostavno zgraditi, sploh pa to ni poceni. Drug drugemu hvaliva barko in se posloviva.

Sonce je zašlo za mestom in postaja temno. Skuham si večerjo, ostanke in star kruh pa vržem galebom. Spravim se v posteljo in razmišljam o naslednjem dnevu. Težko zaspim, saj me še vedno muči brodolom z mojo Ivano. Razmišljam in se pogovarjam sam s seboj. Nekdo v meni mi pravi: »Človek, kaj delaš na morju? Človek ni za na morje, pojdi domov in nabiraj gobe po gozdovih, saj boš našel smisel življenja in užitek tudi v tem!« Potem se oglasi v meni nekdo drug: »Samo sprosti se in ne poslušaj teh neumnosti. Tisto z Ivano je bilo, kar je bilo in vse to je za teboj. Boš videl jutri – prav prijetno ti bo. Bo pihalo, ja, bodo visoki in kratki valovi. Pa kaj potem? Zdaj si močnejši! Imaš barko, ki je grajena za taka morja. Brez problemov bo šlo, ne skrbi!«

Ob tem notranjem monologu mi le uspe zaspati. Zgodaj zjutraj me zbudi močno valovanje v pristanišču. Skuham si kavo in prižgem vhf radio ter ga preklopim na kanal 9, kjer poslušam vse novice iz pristanišča. Tudi trajekt bo zamudil in zaradi slabih razmer na morju tukaj počakal nekaj ur več. Pospravim vse v predale, se oblečem, odvežem barko in izplujem. Po postaji javim moj odhod in se jim lepo zahvalim, da so mi le pustili prespati tu. Iz pristanišča je šlo malo težje, a ko sem se priklopil na morski tok in veter, sem enostavno ugasnil motor, odprl genovo in tako plul ves čas do Roscoffa. Valovi so bili visoki, veter je pihal konstantno z zmernimi sunki in bilo je sanjsko jadranje. Elektronskemu avtopilotu je nekako uspelo držati smer, vse dokler se tok ni obrnil proti meni. Nastali so valovi, ki te nekako lovijo. Moral sem za krmilo. Gledal sem pred barko in obenem za njo, saj so valovi prihajali iz dveh smeri in se zapirali. Z vso močjo so se zaletavali v krmo, kakšen je šel tudi čez, a sem vseeno brez težav plul tako približno 4 ure, vse dokler se ni znočilo. Barka je drvela po grebenih valov in občasno tudi zasurfala, kar me je še prav posebej radostilo. Pluti z barko, ki je natovorjena in tehta 13 ton, je nepopisen užitek. Ko se je nočilo, so tudi valovi postajali manjši, ali pa je to le občutek, saj jih ne vidiš. To mi je včasih celo ljubše: slišiš samo rjovenje valov, ki se zapirajo, morsko peno, ki leti po zraku in seveda sol na ustnicah, ki se tako nasoljene na vetru kaj hitro presušijo.

Ura je bila že pozna, jaz pa sem bil še na odprtem morju in načrtoval, kam bom plul. Odločil sem se za Roscoff, daleč naokoli najbolj enostavno pristanišče za vplutje. No, pa vendarle ni bilo tako enostavno ob močnih valovih iskati svetilnike in varnostne boje. Vse naokrog je namreč nešteto čeri, ki so vidne le ob oseki, zdaj pa je plima in temna noč. A z barko še vedno režem skozi popolno temo in se približam pristanišču, ki ima na koncu valobrana belo utripajočo luč. Vplujem v marino in se privežem na pomol bencinske črpalke. Zadovoljen sam s seboj in z barko se odpravim v posteljo, saj sem kar precej utrujen. Zaspim brez problemov in se zbudim še pred osmo uro. Odpravim se v recepcijo marine in plačam za eno noč. Na okencih sta bili dve ženski, ena prijazna, druga pa prav tečna. Omenil sem jima, da bom barko preparkiral, ko se veter poleže. Ko sem barko odvezoval, pa je priplul gumenjak, na katerem sta bila dva marinerota. Eden mi je zaklical, da moram tako ali tako v pisarno plačat. Povem jima, da se to že uredil, zdaj pa bi rad barko le preparkiral. »Mi lahko malo pomagata?« sem ju prosil.

»Seveda, tukaj je tok precej močan!« mi prijazno odgovorita in se navežeta na bok barke. Njun manever je bil nepremišljen: z eliso motorja se zaletita v moj vetrni avtopilot in mi poškodujeta krmilni list pilota. Tega sprva niti nisem opazil. Parkirata me na pomol točno poleg nadležnega starega Nizozemca, ki je sam na barki in iz dolgočasja razlaga o vsem mogočem, zlasti pa o tem, kaj ima on in kako je to najboljše. S pomola opazim poškodbo na krmilnem listu avtopilota in se namenim v pisarno, da jim to povem. Pisarna je že zaprta, zato se odpravim v mesto. Ko se vračam na barko, hodim prav po tiho, da me ne sliši stari Nizozemec. Prav nič mi ni do tega, da bi poslušal hvalnico njegovi deželi, v kateri sem preživel precej turoben čas. Zjutraj grem najprej v pisarno in šefu marine povem, da mi je njegov marinero poškodoval krmilni list avtopilota. Zagotovi mi, da bom imel v marini vse zastonj: dvig barke, vse rezervne dele in material, če bom sam popravil škodo, saj zavarovalnico bi bilo treba čakati, pa tudi podjetje, ki se ukvarja s plastiko in plastičnimi vlakni, zagotovo ne bi popravila opravilo kaj kmalu. No, iz izkušenj sem se že precej naučil in vsekakor ne pustim več nikomur, da mi odvije ali priveje niti en sam vijak na moji barki, saj so bile izkušnje do sedaj predrage. Potrdim mu, da bom delo opravil sam in čez pol ure je barka že na suhem. Za popravilo škode pa imam v trgovini čez cesto odprt račun na stroške marine.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek