Novice

Največji evropski navtični salon Boot, ki vsako leto poteka v Düsseldorfu, bo. Zaradi trenutnih slabih epidemioloških razmer v Evropi so se organizatorji odločili, da sejem prestavijo na drug termin.

Düsseldorfski salon plovil Boot je bil običajno organiziran konec meseca januarja. Prvotni plan, da se bo sejem izvedel med 23. in 31. januarjem, je zaradi trenutnih epidemioloških razmer v Nemčiji, Evropi in celotnem svetu neizvedljiv. Ker je salon ne le evropski navtični dogodek, temveč svetovni, so organizatorji posvetili ogromno energije, da bi ga izvedli tudi prihodnje leto. Ker pa bi bila organizacija v trenutnih razmerah vprašljiva, so se odločili, da termin salona prestavijo za slabe tri mesece. Salon Boot bodo izvedli med 17. in 25. aprilom 2021.

S tem so seveda povezani tudi dogodki, kot so izbor Evropsko plovilo leta in Evropsko motorno plovilo leta. Zmagovalce za leto 2021 bomo dobili šele aprila. Objavljeni bodo na večerni prireditvi prvi dan salona.

Katera plovila so nominirana za plovilo leta 2021:

• Plovilo leta 2021 in
• Motorno plovilo leta 2021  

Ali ste vedeli, da lahko vaš zunajkrmni motor uporabite kot kosilnico? Sedaj, ko smo bolj ali manj zaprti v naše domove, lahko z malo iznajdljivosti uporabimo našo navtično opremo za koristno delo. V tokratnem videu si lahko ogledate, kako lahko vaš zunajkrmni motor uporabite za košenje trave.

Alex Thomson, ki je izgubil krmilo približno 800 nmi jugozahodno od rta Dobrega upanja je pravkar priplul v Cape Town, kjer bo žal zaključil svojo udeležbo na regati Vendee globe. Kaj vse se je poškodovalo na njegovem plovilu in ga prisililo k odstopu, bomo izvedeli v naslednjih dneh.

Druga jadralka, ki se je odločila za postanek v Cape Townu je prav tako Britanka, Sam Davies. Predvčerajšnjim zvečer je s kobilico trčila v neznan plavajoči objekt. Trenutno še ni uradno odstopila z regate. V bližini Cape Towna Bo poiskala zavetrje in s svojo tehnično ekipo poizkušala ugotoviti, ali še lahko nadaljuje s plovbo. Realne možnost so majhne, saj je plovilo močno poškodovano. Trenutno je 170 nmi jugovzhodno od Cape Towna. Pluje zgolj s hitrostjo 5 vozlov, da so obremenitve jadrnice čim manjše. Verjetno bo do pristanišča priplula jutri proti večeru.

Tretji jadralec, ki pluje proti Cape Town je Sebasitien Simon na jadrnici Arkea Paprec. Proti Cape Townu pluje iz iste smeri kot Sam Davies, le da ga do kopna loči 245 nmi. Tudi on pluje le s hitrostjo okrog 6 vozlov. Tudi on je trčil v neznan plavajoč predmet. Poškodovano ima eno hidrokrilo in njegovo vpetje v jadrnico, kjer v plovilo vdira voda. Z vetrom v levi bok mora pluti počasi, da del plovila, kjer je vpetje hidrokrila ni v vodi.

Po 25 dneh plovbe minimalni zaostanki

Na samem vrhu še vedno odlično jadra Charle Dalin na jadrnici Apivia. Na drugo mesto pa se je z odličnim jadranjem prebil Luis Burton z jadrnico Bureau Vallee 2. Njegov zaostanek znaša le še 150 nmi. Pluje najbolj južno med vsemi tekmovalci in izkorišča močnejše jugozahodne vetrove. Na tretjem mestu pluje Thomas Ruyant na LinkedOut. Njegov zaostanek znaša 200 nmi. Za jadralci je že 25 dni regate. Prepluli so nekaj manj kot 10.000 nmi in razlike med vodilno trojico so minimalne.

Z nekoliko večjim zaostankom pluje skupina sedmih jadralcev. Yannick Bestave je vodeči z 380 nmi zaostankom za vodilnim. Sledi mu Damien Seguin in odlični Jean Le Cam, ki mu na krovu dela družno Kevin Escoffier. Plujeta z zaostankom 400 nmi.

 Video z jadrnice Yes We Cam na kateri plujeta rešitelj Jean Le Cam in rešeni Kevin Escoffier

Tudi jadralka Sam Davies trčila v plavajoč objekt (3.12.2020)

Britanska jadralka Sam Davies, ki jadra na jadrnici Initiatives Coeur, je trčila v neznan plavajoč objekt. Smer plovbe je spremenila proti severu.

Jadralka Sam Davies je jadrala na odličnem 12 mestu. Včeraj ob 19.00 uri (UTC) je z jadrnico trčila v neznan plavajoč predmet. Namesto proti vzhodu, je zaplula proti severu, da poizkuša ugotoviti, kakšno škodo je utrpela njena jadrnica in da se posvetuje s svojo tehnično ekipo. Več informacij bo znanih danes dopoldne, ko bo v dnevni svetlobi lahko natančno pregledala plovilo.

Posodobitev 3.12.2020 ob 18.00

Sam Davis s kobilico trčila v neznan plavajoč objekt. Jadrnica je močno poškodovana.

Britanska jadralka Sam Davis je včeraj zvečer trčila v neznan plavajoč objekt. Ker ni morala takoj ugotoviti za kakšne poškodbe plovila gre, je jadrnico hitro obrnila proti severu, kjer pihajo šibkejši vetrovi in je morje manj vzvalovano. S tem je zavarovala plovilo in si zagotovila nekaj časa, da poizkuša ugotoviti, kaj se je dejansko zgodilo.

Danes dopoldne si je vzel čas in napisala sporočilo v katerem je pojasnila dogajanje na Južnem oceanu:

"Plula sem z vetrom, ki je pihal med 30 in 35 vozli. Veter je pihal v levo krmo in jadrala sem zelo dobro. Morje je bilo zelo kaotično, kar sem tudi pričakovala v tem področju. Tudi višina valov je bila pričakovana. Plula sem s hitrostjo med 15 in 22 vozli in pripravljala večerjo. Počasi se je nočilo. V tistem trenutku sem zadela ob nekaj. Ničesar nisem videla. Nisem vedela kaj se je zgodilo. A bilo je, kot da bi se zaletela v kopno. Hitrost plovila je iz 20 vozlov padla na nič. Premec se je zaril v vodo. Vedela sem, da sem trčila s kobilico. Slišala sem pokanje v predelu kobilice. Mene in vse v jadrnici je odneslo proti prednjemu delu jadrnice. Vključno z mojo še nedokončano večerjo, ki se je raztresla po celi jadrnici. Sunek je bil res močan. Poškodovanih imam nekaj reber. Kar močno sem se udarila. Hitro sem ustavila jadrnico. Spustila sem glavno jadro in šla pogledat, kaj se je zgodilo s kobilico, ležaji in vpetjem. Kolikor sem lahko videla na prvi pogled, so bili ležaji nepoškodovani. Vzdolžna struktura okrog ohišja kobilice je v celoti popokala. Ta del jadrnice je prevzel sunek ob trku. Zato je počil na obeh straneh. Nosilec kobilice je vpet v ohišje, ki je vodotesno. Zaradi udarca se je vse premaknilo in prostor ne tesni več. V prostor je začela prihajati vodo. K sreči imam zelo dobro potopno črpalko, ki se je takoj aktivirala, tako da nivo vode v jadrnici ne narašča. Plovilo sem uspela stabilizirati. . Vreme je še vedno zelo slabo. Piha s hitrostjo okrog 30 vozlov. Plujem tako, da je plovilo čim manj obremenjeno. Predvsem moram paziti na kobilico. Z ekipo sem se takoj pogovorila o težavah. Sestali so se s tehnično ekipo arhitekti plovila in strukturnimi inženirji ter preučili težave. Zaenkrat so mnenja, da nisem v nevarnosti, če plujem počasi. Kobilica veš čas oddaja čudne zvoke. K sreči je še vedno v ležajih in se ne premika. Ker lahko plujem le zelo počasi, sem se obrnila proti Cape Townu, ki je najbližje zatočišče. Še vedno ocenjujemo škodo in ugotavljamo, kaj moramo narediti. Moja kopenska ekipa je resnično neverjetna."

 Besedilo še ni lektorirano. Za morebitne napake se opravičujemo.

Foto: Vendee Globe - © Eloi Stichelbaut

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 287. dan

Tale sobota je minila tako, da nimam kaj pametnega pokazati, vem samo, da sem cel dan nekaj počel in sem celo utrujen. Same drobnarije.

Na čakljo sem privezal širok špohtelj (lopatico) in s čolna poskusil čistiti nesnago z dna barke. Zdaj, ko imam na barki Copercoat, si to lahko privoščim, saj je dovolj trd, da ga kovinska lopatica ne poškoduje. Kaj dosti nisem opravil. Čolnič se premika in je nestabilen, podvodni del trupa pa se kmalu toliko upogne, da ga več ne dosežem. Tistih prvih pol metra od vodne linije se pa zlahka očisti tudi iz vode z dihalko.

Čiščenje je eden od tistih trenutkov, ko si želim, da bi bila barka manjša. Podvodje ima več kot 55 m2. Širina na vodni liniji je v srednjem delu barke 4 m. Na prvi pogled nimam veliko nesnage. Glede na to, da smo več čas v marini in se ne premikamo, bi bilo lahko slabše. Bom pa videl čez kak dan, ko se potopim in si stvar ogledam od blizu.

Opustil sem idejo, da bi šel s čolničkom na izlet in sem ga obesil nazaj pod celice. Dokončal sem še neke malenkosti pri kosniku in uporabil nekaj, za kar nisem bil prepričan, ali bom stvar na barki kdaj rabil, a sem za vsak primer vseeno vzel s seboj: pištola za plastiko, kot jo uporabljajo pri cvetličarjih. Kovinski lok nad kosnikom se seveda ne prilega natančno drogu kosnika. Drog je okrogel, lok, ki sem ga krivil na roko, pa se je zvil bolj na parabolo. Na vrhu je torej nekaj špranje, ki jo je pametno zapolniti. Sikaflex, Kent ali Bison tesnilno-lepilne mase so premehke za ta namen. Pomislil sem na epoksi, kar bi verjetno bilo v redu, potem pa sem se spomnil na to toplotno pištolo. Tiste palice so bolj trde, a ne krhke. Ravno pravi material. Sicer plastika verjetno ni UV-stabilna, a z zgornje strani je lok, s spodnje je cev, tako da jo bo sonce dobilo le malo od strani. Pet minut dela. Bomo videli, kako bo. Če odpade ali razpade, mi še vedno ostane epoksi.

Pospravljanje orodja in materiala mi je vzelo precej časa. Ta del vedno sovražim. Ko sem vse znosil dol in poskril po raznih luknjah na svoja mesta, sem imel že vsega poln kufer. Vreme je za zdaj še videti v redu za odhod. Danes je bilo pretežno oblačno in občasno je veter že zapihal iz neobičajnih smeri. A le za nekaj minut. Verjetno se že čuti vpliv prihajajoče spremembe. Na barometru se nič ne pozna.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 288. dan

Danes je malo vetra. Da to ugotovim, mi niti ni treba z barke. Samo pogledam skozi okno in vidim, kako vsaj dve barki pereta in sušita jadra. V normalnem vetru to ni mogoče.

Avstrijec se pritožuje, da ima jadra vsa rdeča od kalime. To je veter, ki prinese saharski pesek. Sem bil raje tiho, a sem si mislil: Malo rdeče-rjava jadra imaš, pa tako jamraš. Poznam eno barko, ki ima pa res več peska povsod. Toliko, da so kar zamenjali jadra z novimi. Res pa je, da tale pesek tudi mene moti. Če pihne z vzhoda, prinese Saharo, če pihne od koderkoli drugod, pa prinese črn vulkanski pesek z otoka.

Zato sva danes oprala palubo. Malo zaradi peska, malo zato, da odplahneva morebitne špene in opilke, ki jih je veter razmetal po celi palubi, ko sem vrtal luknje za kosnik, malo pa zato, da operem panoramsko okno. Lili ni bila preveč navdušena nad mojim pranjem barke, saj je ravno obesila oprano perilo v kokpitu. Ko jaz perem, voda prši naokrog.  Ne znam na suho prati barke.

Panoramsko okno namreč ne tesni in to je treba sanirati. Zadevo sem zatesnil pred kratkim, a očitno ne dobro. Panoramsko okno je široko skoraj 3 metre. Praviloma bi ga moral tesniti s spodnje strani, kjer je prilepljeno na barko. A do tam se ne pride, ko je enkrat že prilepljeno in samo malo pušča. Zato sem tesnil samo robove. Tesnil sem fugo med oknom in palubo.

In tukaj je problem. Rob med leksanom in poliestrom je ozek, materiala pa imata različen koeficient raztezka. Ko je vroče, je fuga kar malo izbočena in tesnjenje ni problem, ko je mraz, pa je med oknom in palubo kot las tanka razpoka. In na žalost je takrat, ko dežuje, temperatura po navadi nizka. Torej, ko pripeka sonce, okno tesni dobro, ko dežuje pa ne. Očitno nisem dovolj dobro očistil površin, ali pa nisem imel najboljšega materiala za tesnjenje.

Zato sem danes odstranil vso tesnilno maso iz fuge in dobro očistil obe površini. Pobrusil sem okno na enem delu, kjer je bila fuga najožja. Ne vem, ali je je bilo za 2 mm. Sedaj je fuga povsod širša. Mislim, da ni nikjer pod 5 mm. In Sika se v 5 mm lahko raztegne precej bolj, kot v 2 mm. Upam, da bo sedaj tesnilo tudi v mrazu. Ne mika me, da bi okno razbil in vgrajeval novo, saj je to drag in zamuden postopek. V rokavu imam še nekaj trikov, kako rešiti tole tesnjenje z manj invazivnimi postopki.

Danes sem počakal. da je bil večer, ko se je sonce skrilo za obzorje in se je ohladilo. Šele potem sem fugiral s Siko. Bomo videli, če bo držalo. Čez dan pa sva bila v restavraciji Nono, Lili si je zaželela pice. Natakar je bil prebrisan in nama je predstavil nekaj današnjih specialitet. Ko sem slišal, da imajo 'tuna ceviche', je pica pri meni padla po seznamu navzdol. Na koncu sva izbrala vsak svojo predjed, eno pico za oba in eno sladico za oba. Predjedi so bile izvrstne. Zvečer pa sva imela obisk. Prišel je Avstrijec in zato tale dnevnik pišem malo kasneje, mogoče z več napakami. Za zdaj vreme še kaže, da bo odhod v torek primeren. V torek ne bo kaj prida vetra, bova pa sidrala nekje zunaj, da očistim barko in šla nato naprej.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 289. dan

Od včeraj na danes so malo pokvarili napoved vetra. Sicer ne bo pihalo v nos, a tisti low (nizek pritisk), ki gre od Azorov proti Lizboni, bo manj izrazit, kot so napovedovali še včeraj, za povrh pa se je pojavil en mali anticiklon na naši poti. To pa pomeni malo ali nič vetra za kak dan ali dva.

Še včeraj je bilo videti, da bo začetek počasen, potem pa bo vožnja športna: Na primer v četrtek (in večji del poti) naj bi pihalo 20 vozlov v krmo. To bi omogočalo hitro napredovanje vse do Gibraltarja. Danes pa kaže, da bo v četrtek vetra med 1 in 10 vozlov – odvisno, kako se nam bo uspelo pozicionirati. In še vedno bo krma. S tem si na Heronu ne moreno veliko pomagati. No, če bo 10 v krmo, bo za silo OK, če bo karkoli manj, bo pa žalost. Verjetno bomo zamudili tudi zadnji del ugodnega vremenskega okna (ki so ga skrajšali) in bo zadnji del tudi manj ugoden.

Še dobro, da sem naredil bow sprit (kosnik) in bova lahko vozila z genakrom vsaj čez dan. Ponoči si ne upam imeti genakerja, še posebej ne, če sva sama. Preveč stvari gre lahko narobe pri tem 126 m2 velikem jadru in ponoči ne bi skakal sam po palubi. Sicer sem že jadral z genakerjem solo, a zadeva lahko hitro postane resna, če gre kaj narobe. Nazadnje, ko sem bil solo z genakerjem, sem naredil za 3000 evrov škode, a ostal živ. 

Danes sem šel z Lili v trgovino. Spisek je bil kratek (sadje, zelenjava, jogurt in še nekaj malenkosti). Še dobro, da sem šel, saj eden ne bi mogel vsega prinesti sam. Zdaj je Heron res opremljen za dolgo potovanje. Tudi, če naju nikjer ne spustijo na kopno, lahko preživiva več kot en mesec.

Dnevnik:

Tole je za nekaj dni verjetno zadnji dnevnik, ki ga boste lahko brali sproti. Jutri greva namreč na pot, ki normalno traja pet dni. Če bo slab veter, lahko še kak dan več. Jaz bom dnevnik že pisal, a se bo pretočil na server šele ob najinem prihodu na cilj. Satelitske komunikacije nimava, bom pa imel prižgan AIS.

A tudi AIS ima relativno kratek domet in bo signal verjetno izginil kmalu, potem ko bo Lanzarote izginil za obzorjem. Današnja to-do lista je odkljukana, jutri še vrževa sidro nekje ob obali Lanzarota, da očistim podvozje barke. Prav hitela ne bova, saj jutri tako ne bo vetra. Če bo še GSM-signal, mogoče napišem kakšno vrstico, preden se oddaljiva od obale in izgubiva povezavo.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Figueira da Foz

Oba se zbudiva že pred sončnim vzhodom. Jaz na barki pripravim vse potrebno za izplutje, Maria pa medtem skuha kavo. Počasi popijeva kavo in zapustiva pristanišče. Najina naslednja destinacija je Peninch. Vetra bo bolj malo, če ga sploh bo kaj, saj se na Atlantiku nekaj vrtinči in veter se bo spet obrnil proti severu. Danes bova 60 nm verjetno preplula na motor in počakala na veter v Peninchu, kjer se lahko sidrava v pristanišču in privarčujeva nekaj denarja. Ne smeva izgubljati časa, saj ima Maria let iz Lizbone 29. oktobra. Do takrat je samo še nekaj dni in če ne ujameva tega vetra, bova morala ves čas pluti proti vetru, česar pa si ne želim, tako kot tudi ne, da zadnje milje na barki preživi z morsko boleznijo. Preplujeva 50 nm in do pristanišča je samo še 10 nm. Pred nama se že vidi polotok, za katerim leži pristanišče. Na desni strani polotoka se iz morja kažejo manjši otoki. Torej: na desni strani je polotok in na desni so tudi otoki, tu vmes morava pluti. Seveda to ni predstavljalo nikakršnega problema, vse dokler motor ni ugasnil. Morje je bilo sicer ves čas precej valovito, a gladko. Atlantik je potiskal velike dolge valove proti obali in na teh valovih je »plutal« Orplid, seveda brez nadzora. Lotil sem se mehaničnega dela: iz filtrov sem poskušal izpustiti nafto, a so bili filtri popolnoma zamašeni in iz njih ni pritekla niti kapljica. Iz zadnjega dela barke sem izvlekel založen rdeč kanister, v katerem sem za take primere hranil svežo nafto. Toda imel sem je samo 10 litrov, kar zadošča le za nekaj milj. Sprašujem se, ali bo dovolj in zaskrbljeno Mario z nasmehom potolažim: »Če bo nafte zmanjkalo, bo to ravno pred vhodom v pristanišče!«

Marii se to ni zdelo prav nič smešno, jaz pa sem vsega hudega že navajen.

»V najslabšem primeru bova plavala v Atlantiku, ni tako težko, verjemi,« jo še kar tolažim. 

Tako sva nadaljevala plovbo. Po radijski postaji skušam dobiti marino ali vsaj obalno stražo, pa se nihče ne javi, zato si samo shranim telefonsko številko od centrale v Lizboni in telefon odložim na omarico. Ko pa sva priplula v ožino med otoki in polotokom je motor spet ugasnil. No pa spet kolnem. Zmotil sem se! Motor ni ugasnil pred vhodom v pristanišče, ampak točno tuuu, ajajajj!!! Nafte je še dovolj, kaj bi lahko bilo drugega kot to, da se je popolnoma zamašil še zadnji filter, ki je v jekleni posodici nameščen na motorju. Zato še enkrat odprem prostor, kjer je nameščen motor in nato zamenjam filter, ki je poln drobnega peska. Na glas se čudim: »Kako bi lahko to prišlo čez tri filtre?«

Tudi Maria razmišlja na glas, le da malo drugače: »Mogoče bi to lahko razmišljal v pristanišču, kamor bova prispela danes, če sploh bova danes? Ti sedaj le spet popravi motor, da bo deloval, saj naju valovi nosijo proti obali!«

»Ja, ja, bom. Ne skrbi!« Po nekaj minutah skušam motor zagnati. Pumpa je potegnila precej zraka, zato moram motor še malo prezračiti. Zatem je prižgal brez problema. Barko usmerim bolj proti otokom, proč od obale. Sprva sem mislil, da v primeru ponovne okvare motorja pridobim čas, a sem se motil! Tu se je morski tok močno vrtinčil in bi naju v primeru, da motor znova utihne, zagotovo nesel proti otokom. Počutil sem se, kot da igram šah in sem v poziciji, kjer bi izgubil igro v primeru, da bi izgubil kraljico. V tej »igri« je kraljica moj motor. Pa se vse skupaj lepo izteče in točno ob sončnem zahodu vplujeva v pristanišče. Maria je za krmilom, jaz pa ji govorim, katere strani valobrana naj se drži. Začudena me sprašuje: »Zakaj leve strani?«

»Zato, ker skale na desni niso videti tako špičaste in v primeru najslabšega, se pravi, da motor spet ugasne, bova barko naslonila na te lepo zaobljene skale, ne pa na tiste tam, ki so videti kot vrhovi špičastih gora!«

Nasmejiva se in odločiva, da ne bova na sidrišču, saj bo treba prefiltrirati vso nafto, si nekje izposoditi rezervoarje in zamenjati vse filtre. Potrebovala bova tudi vodo, saj bo zagotovo vse zamazano. Imava vsaj 250 l nafte in vse skupaj ne bo tako zelo enostavno – to prelivanje in filtriranje. Tako se priveževa na pomol, seveda točno zraven policijskega čolna: »No, no tu se počutiva varno, kajne?«

Odpraviva se na sprehod po mestu, saj imava vsega skupaj za danes dovolj, jutri pa se lotiva dela. Zjutraj sva izčrpala nafto. Po vsem pristanišču sem si izposodil rezervoarje. Toliko jih je bilo, da sem vsakega opremil z napisom barke, kamor sodi, da sem potem vedel, katerega komu vrniti. Nato sva nafto prefiltrirala in jo prelila nazaj. Zamenjala sva vse filtre in motor spravila v red. Vendar – kot sem opazil v prozornem filtru, ki sem ga namestil na cev, po kateri prečrpavam nafto iz kobilice v dnevni rezervoar, se tam nabira precej smeti. Zato sem pred vse filtre namestil še en prozorni filter v upanju, da bo ta ustavil vsaj nekaj delcev, da se ne zamašijo glavni filtri, ki jih nimam več. Kupiti bi jih moral, a v tem mestu jih ni, tako da sem nakup moral preložiti za Lizbono.

Motor deluje in čez dva dni bova s prvim vetrom izplula od tu. Pristanišče je zelo pusto in spominja me na Bunarino na Hrvaškem. Kot tam, tudi tu iz kontejnerjev za smeti smrdi daleč okoli, tuš in wc sta skoraj identična, le pomoli so tu plavajoči. No, cena je bila stanju marine primerna: 11 evrov na noč. Plačal sem samo eno noč, saj je bilo ujeti odprto recepcijo prava umetnost! Odprla naj bi se ob 8. uri zjutraj in zaprla ob 10. uri zjutraj, se pravi dvourni delovnik, ki pa se ga Portugalec sploh ni držal. V službo je prišel ob 8.30 in dokler je usposobil računalnike je bila ura devet. Pisarno pa je zapustil ob 9.30. Se pravi: kdor pride, pride, kdor pa ne, pa naj poskusi več sreče naslednji dan. 

Na pomolu naju obišče guardia civil in preveri dokumente. Ko vidijo, da je barka registrirana v Amsterdamu, so se vsem policistom na obrazu pojavili nasmehi. A da bi pretresli barko, pa očitno niso našli energije. Počasi so se odpravili naprej, a preden smo se poslovili, mi je eden od njih prijazno pripomnil: »Prosim – ne stepaj in suši svojih tepihov na ograji policijskega čolna, tako kot si to počel včeraj!« 

»Seveda,« sem se opravičil in z Mario sva se pošteno nasmejala. No tepihi so bili že čisti in suhi ter lepo pogrnjeni v salonu barke. 

Naslednje jutro je deževalo. Sprehodil sem se po pomolu in se zahvalil vsem sosedom za posojene kanistre za nafto. Malo sem poklepetal tudi z mladimi Francozi, ki jadrajo na mali barčici. Na sidrišču sem opazoval dvojambornico, ki sva jo kar naprej srečevala. Na njej je jadral par z Norveškega. Še preden sta zapustila pristanišče, sta dvignila glavno jadro na drugo krajšavo in se podala v boj proti vetru in visokim valovom. Tudi na velikem pomolu so zavarovali valobran z rdečim trakom, saj so valovi močno padali čez ta ogromen valobran. Na njem sem našel kar nekaj rib, ki jih je morje čez noč odložilo tam. Ob tem, ko sem pomislil, da morava danes izpluti od tu, mi je bilo kar malo slabo. Napoved kaže, da bo jutri še slabše, zato ni druge možnosti. Počakava še dve uri, da se veter obrne z JZ na Z in nato greva. Precej negotov sem. V motor sem prepričan 80-odstotno, a potreboval ga bom 100-odstotno! Valovi na drugi strani valobrana so ogromni! V najslabšem primeru, ki si ga nočem niti misliti ......? Sidrni vinč je pripravljen, glavno jadro je dvignjeno do vrha. In tako zapustiva valobran. Nato odprem še genovo in barko usmerim ostro proti vetru, plujeva na jadra in na motor, motor deluje brezhibno. Merim stopinje in zanašanje zaradi valov. Čez 10 nm bom lahko ugasnil motor, ko bova mimo manjšega rta, in od tam bo šlo brez težave. Do tam pa je ura in pol plovbe. Ko se prebijava do tiste točke, se veter še bolj obrne in okrepi, zato sem lahko ugasnil motor in skrajšal glavno jadro. Ves dan so prihajali deževni oblaki in ko je začelo deževati, se je tudi veter precej okrepil, zato sem kar naprej zavijal in odvijal genovo. Barka je plula z devetimi vozli in vetrom s strani po dolgih valovih. Jadranje je postalo pravljično, če odštejem dež in valove, ki so se zaletavali točno s strani v bok barke, tako da sem bil popolnoma premočen. Prepluti sva morala 60 nm, kar nama je uspelo v manj kot sedmih urah. Ko sva priplula mimo rta Cabo da Roca, nama je sončni zahod čez zahodno nebo naslikal čudovite barve. Mario je mučila morska bolezen, zato sem jo povabil na palubo na romantični pogled na sončni zahod. Pihalo je 30 kn in njen obraz ni kazal kakšnega pretiranega navdušenja, še manj pa želje po romantiki ob sončnem zahodu. Potolažim jo, da imava le še 10 nm do pristanišča, ki je takoj za »ovinkom«. Na tem delu poti sem moral biti stalno pozoren na ribiške mreže, ki jih je mrgolelo tod okoli. 

Na jadra priplujeva vse do valobrana in nato z motorjem vplujeva v marino Cascais, kjer mi ni bilo prav nič jasno, kaj je z njihovo svetlobno ureditvijo markirnih boj, saj je bila rdeča in rdeča in kakorkoli sem zavil, je bila globina 2 m, zato sem plul točno na boje. Občutek je bil kot »stiskanje riti« pri vožnji z avtomobilom, ko zapelješ čez večji kamen in samo čakaš, da bo ta udaril v karter motorja, pa si potem oddahneš, ko se ne zgodi nič in vse je v redu ... Srečno vplujeva in se priveževa na pomol, ki pa je najbolj grozen pomol, kar sem jih do tedaj videl. Zaradi močnega toka barka nateguje vrvi tako močno in glasno, da je bilo zaspati nemogoče. No saj, pa zakaj bi bila noč po tako razburljivem dnevu kaj drugačna? Zgodaj zjutraj me zbudi »čivkanje ptičkov« (malo ironije). Zbudi me seveda »čivkanje« vrvi in pomola. Na barki nisem mogel ostati niti minute več, zato se prestavim na betonsko klop nad pomolom in si ogledujem tisto malo barko, s katero jadrajo mladi Francozi, s katerimi sem govoril že včeraj. Njihovo krmilo se mi zdi prekleto kratko in ko bolj natančno pogledam, ugotovim, da krmilo manjka. Odlomil se je ves del krmila pod vodno gladino!

»Ojoj,« si rečem, »lahko so samo srečni, da jim je uspelo barko pripeljati na varno na ta pomol!« V tistem trenutku pa opazim, da marinero vleče s čolnom tisto rdečo bojo nazaj na svoje mesto, ki je seveda na popolnoma drugem mestu, kot je bila včeraj, ko sva vplula v pristanišče.

»Hmmm, kakšno srečo sem imel! Pa kako lahko tako postavijo boje, da jih tok odnaša za vsaj 50 m?« se sprašujem. No kakorkoli, v recepciji nama dodelijo mesto in barko s pomočjo spremstva dveh čolnov parkiramo v ozki boks. Tu sem se odločil očistiti vse rezervoarje in to kar z lopatko, saj je bilo v njih toliko smeti, da si česa takega niti predstavljati ne moreš. Medtem sem se moral prepirati z nadutim sosedom, ki se je stalno norčeval, kako sva prala oblačila, in prišlo je do tega, da sem mu moral »zadevo pojasniti na poseben način«:

»Moja punca pere oblačila na pomolu in v vedru! Če te kaj moti, nama lahko kupiš žetone za pralni stroj. Tvoja punca seveda ne počne tega tako kot Maria. Veš, zakaj ne? Odgovor je preprost: ženska, ki jo plačaš za eno noč in ti nudi spolne usluge, pride vsak drugi dan na tvojo barko, seveda ne bo prala oblačil! In če te še kaj moti, mi lahko takoj poveš sedaj tu in v moj obraz!« Maria je pridrvela iz barke in me mirila, medtem ko sem dobil že tisti moj precej nevaren pogled in z vso močjo držal svoje roke v žepu. Rezultat tega konflikta je bil, da sva se naslednje jutro zbudila brez soseda, oblačila pa so visela že skoraj suha na ograji. Rezervoarje sem dokončno očistil, nafto spet vrnil v rezervoarje in zaprl prostor, kjer je motor in si rekel: »Sedaj je to to in težav ne bo več, vsaj z umazanim gorivom ne!«

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Danes zjutraj, pravzaprav ponoči, ob 01:06 uri je Jean Le Cam na svoj krov sprejel brodolomca Kevina Escoffierja, ki je doživel brodolom. Svoje plovilo je zapustil ob 13.46 uri, naslednjih 11 ur pa je preživel v reševalnem splavu v neverjetnih pogojih. Vetrovi so pihali s hitrostjo preko 30 vozlov, valovi so merilo 5 m v višino, temperatura morja pa je znašala borih 7 C.

Ko si je opomogel na krovu Le Camove jadrnice se je oglasil svoji tehnični ekipi in organizatorju regate.

"Nerealno je kar se je zgodilo. Jadrnica je trčila v val pri hitrosti 27 vozlov. Slišal sem glasen pok a nisem prepoznal zvoka. Pogledal sem proti premcu. Bil je pravokotno na preostali del trupa. V sekundah se je napolnil z vodo. Voda je bila povsod. Krmarnica plovila se je potopila pod vodo, premec pa je bil obrnjen v zrak. Jadrnica se je prelomila na pol v predelu skladišča pred jamborom. Zagotavljam vam, da ne pretiravam. Kot med premcem in ostalim delom plovila je bil 90 stopinj.

Nisem imel časa, da bi naredil karkoli. Svoji ekipi sem uspel poslati sporočilo : Potapljam se. Ni šala. MAYDAY. Pognal sem se na krov jadrnice, oblekel reševalno obleko, kakor hitro sem mogel. Vonjal sem smrad. V notranjosti se je scvrla elektronika. V paniki sem pograbil telefon, da pošljem sporočilo. Hotel sem vzeti še torbo v kateri hranim najnujnejše stvari, a mi ni uspelo. Voda je prehitro vdirala v plovilo. Zagrabil sem reševalni splav. Voda v krmarnici je segala že do vrat.

Želel sem si, da bi lahko ostal dlje časa na jadrnici. Prehitro se je potapljala. Postal sem za trenutek in s splavom skočil v vodo.

Takoj sem se zavedal, da nisem rešen. Veter je pihal s hitrostjo 35 vozlov. Da sem rešen, sem spoznal šele ko sem zagledal Jeana. A problem je bil, kako se povzpeti na njegovo jadrnico. Spregovorila sva dve, tri besede. No vodi je bil kaos. Moral se je oddaljiti. Opazil sem, da ostaja v bližini. Nisem bil prepričan, da se bo vreme dovolj umirilo, da bo lahko izvedel manever. Bil je le dva metra od mene. Vrgel mi je vrv, a plovila ni mogel zaustaviti. Končno sem uspel zagrabiti eno izmed cevi na krmi in se povzpeti na krov. Valovi so merili preko 3,5 m. V takih pogojih se je težko dvigniti za 1,5 m v reševalni obleki. Resnično sem vesel, da sem v dobri psihični kondiciji. Garantiram vam, da to ni enostavno.

Ko sem bil na krovu z Jeanom, sva padla v objem.

Rekel mi je: "Prekleto, na krovu si." in jaz sem mu odgovoril: "Uničil sem tvojo dirko, jadral si odlično."

Jean mi je odgovoril: "Ni pomembno. Nazadnje sem bil jaz tisti, ki je Vincentu (Riou) pokvaril regato."

"V tem trenutku nisem več vedel kako naprej. Pogovoriti se morava z organizatorjem regate. Spal sem dve uri, počival in jedel. Vse sem naredil za jadrnico, kar sem mogel. Utrdil sem jo, naredil vse in ne obžalujem ničesar kar sem storil."

Intervju z jadralcem je izvedela medijska ekipa PRB.

Južni ocean 2.12.2020 ob 9.00

Zadnje dni se je na južnem Atlantiku dogajalo toliko stvari, da smo zanemarili dejanski potek regate. Poglejmo, kaj se dogaja trenutno na južni polobli.

Še vedno vodi Charlie Dalin na jadrnici APIVIA. Zaplul je že mimo rta Dobrega upanja in pluje v Indijskem oceanu. Kmalu bo zaplul v področje Aghulas, kjer ga čakajo močni tokovi iz severovzhoda in močni vetrovi iz jugozahoda. Kako bo preplul področje bo jasno v naslednjih dveh dneh. Z 220 nmi zaostanka za njim pluje Thomas Ruyant na jadrnici LinkedOut. Kljub težavam s hidrokrilom pluje zelo hitro. V zadnjem dnevu je preplul nekaj 393 nmi, kar je 13 več kot vodilni Dalin. Luis Burton pluje na tretjem mestu. Tudi on je izjemno hiter. Med vsemi jadralci pluje najbolj južno. Za Ruyantom zaostaja zgolj 30 nmi. Na četrtem mestu je Sebastien Simon na jadrnici Arkea Paprec. Njegov zaostanek je bistveno večji. Trenutno znaša 413 nmi. Legenda in reševalec na Južnem oceanu Jean Le Cam je z včerajšnjim reševanjem zgubil nekaj mest. Pluje na trenutno sedmem mestu. Njegov zaostanek znaša le 456 nmi. Pred reševanjem Escoffierja je znašal 300 nmi. Zgubil je 150 nmi a rešil življenje sotekomovacla in dobil sojadralca.

Če povzamemo zadnje žalostne dogodke, ki pa so se zaenkrat končali s srečnim koncem.

1. Alexu Thomsonu je na jadrnici počila konstrukcijska ojačitev premca. Razpoke je saniral z laminacijo, a žal je le dan za tem izgubil krmilo. Sam je sporočil, da regato zaključuje in pluje proti Cape Townu, do koder ga loči še 550 nmi Južnega oceana.
2. Thomas Ruyant na jadrnici LinkedOut je imel težave z levim hidrokrilom. Zaradi prevelikih obremenitev je razpokali in moral je odrezati 2 m konice, ki mu zagotavlja navor za poravnavanje plovila. Ostaja v regati a plovba v vetrovih z desne strani predstavlja nevarnost.
3. Kevin Escoffier je z jadrnico PRB pri hitrosti 27 vozlov trčil v val. Premec se je odlomil, plovilo potonilo. Jadralca je rešil sotekmovalec Jean Le Cam. Trenutno oba skupaj nadaljujeta plovbo in bosta pravkar prečkala zemljepisno širino rta Dobrega upanja.
4. Nicholas Traussel je prvi zapustil regato. Po devetih dneh plovbe se je zlomil jambor na jadrnici Corum L'Epafgne, ki je najmlajša v floti. Splovljena je bila šele letos spomladi. Brez jambora je zaplul na Zelenortske otoke.
5. Sebastien Simon, ki pluje na jadrnici Akrea Paprec ostaja brez hidrokrila. Hidrokrilo je močno poškodovano in ga ne bo mogel popraviti. Jadralec je že v kontaktu s svojo kopensko ekipo. Skupaj iščejo rešitev za nadaljevanje regate.

Še en jadralec trčil v plavajoč objekt, v jadrnico vdira voda (2.12.2020 ob 13.00)

Sebastien Simon, ki pluje na jadrnici Akrea Paprec ostaja brez hidrokrila. Danes zjutraj ob 8.20 uri (UTC) je z desnim hidrokrilom trčil v neznan plavajoče predmet. Hidrokrilo je močno poškodovano in ga ne bo mogel popraviti.

Jadralec je že v kontaktu s svojo kopensko ekipo. Skupaj iščejo rešitev za nadaljevanje regate. V trku v neznani plavajoči objekt, Sebastien Simon ni utrpel poškodb.

Sebastien Simon je plul na četrtem mestu. Za vodilnim je imel 430 nmi zaostanka. Med plovbo s hitrostjo 17.6 vozla v vetru, ki je pihal s hitrostjo 20 vozlov in valovih, ki so merili med 3 in 4 m, je z desnim hidrokrilom trčil v plavajoč predmet. Simon je takoj ocenil situacijo ter o tem obvestil svojo kopensko ekipo. Hidrokrilo je poškodovano v spodnjem delu, kjer je vpeto v jadrnico. Poškodovani so tudi nosilci hidrokrila v trupu jadrnice. V trup je začela vdirati voda. Jadrnico je poravnav, da bi zmanjšal vdor vode in rešil situacijo. Koliko vode mu je že vdrlo v jadrnico trenutno še ni znano.

Besedilo še ni lektorirano. Za morebitne napake se opravičujemo.

Ob 01.18 uri ponoči je kopenska ekipa PRB prejela veselo novico. Njihovega jadralca Kevina Escoffierja, ki je moral zapustiti svojo jadrnico in se vkrcati na rešilni splav, je rešil sotekmovalec Jean le Cam.

Jean le Cam je še enkrat dokazal, da je jadralec v pravem pomenu besede. Ne le da s svojimi jadralskimi sposobnostmi in znanjem navdušuje cel svet, pokazal je tudi, da je nesebičen in da je življenje sotekmovalcev, pa čeprav konkurentov, bistveno bolj pomembno kot uvrstitev na regati. Ko je slišal za težave na jadrnici PRB, je smer plovbe nemudoma spremenil proti zadnji znani lokaciji Escoffierja in se odpravil na reševanje.

Kako je potekalo reševanje

Escoffier je moral svojo jadrnico PRB zapustiti ob 13.46 uri zaradi vdora vode. Vkrcal se je na reševalni splav in oddal klic v sili. Nahajal se je 840 nmi jugozahodno od mesta Cape Town v Južni Afriki. EPIRB, ki ga je Escoffier aktiviral na jadrnici, je poslal zadnjo znano lokacijo plovila. Organizator regate je takoj po prejemu lokacije s pomočjo simulacije predvidel, kam bosta Escoffierja odnesla morski tok in veter. Organizator je lokacijo poslal Jeanu le Camu, ki je do lokacije priplul z zmanjšano hitrostjo. Žal na lokaciji ni našel ničesar. Zato je zaplul naprej proti jugovzhodu s hitrostjo okrog 1,5 vozla. Plul je s tretjo krajšavo na glavnem jadru in brez motorja. Nato je izginil z zaslona. V organizacijskem odboru regate so bili zaskrbljeni. Nato pa veselo presenečenje. Ob 1.06 uri (UTC) se je z jadrnice javil Jean le Cam. »On je v redu. Vse je dobro.« Da je uspešno rešil sotekmovalca, so videli tudi na kopnem. Jean le Cam ima v plovilu nameščeno videokamero. Ko je šel za delovno mizo, je v ozadju videti tudi Kevina v njegovi reševalni obleki.

Kaj se je dogajalo na južnem Atlantiku

Ko je Kevin prišel k sebi, je sporočil, kaj se je dejansko dogajalo na njegovi jadrnici. Plul je v jugozahodnem vetru, ki je dosegal hitrosti med 25 in 30 vozli. Valovi so dosegali višino 5 m. Plul je s hitrostjo skoraj 20 vozlov. Njegova jadrnica je pri tej hitrosti trčila s premcem navzdol v val in se dobesedno prelomila na pol. Imel je le nekaj sekund časa, da je pograbil svojo reševalno obleko in reševalni splav.

EPIRB se je aktiviral avtomatsko. Signal so preko sistema CROSS Griz Nez še isti trenutek prejeli v organizacijskem odboru v Les Sables d'Olonne. V tistem trenutku je bil najbližje Jean le Cam. Organizator ga je zaprosil, da se vključi v reševalno akcijo. Na njegovo lokacijo je priplul že ob 16.15 uri. Takoj sta vzpostavila vizualni in glasovni kontakt. Nemudoma se je lotil reševanja. Ker je na lokaciji pihal veter s hitrostjo 35 vozlov, je bilo več poskusov neuspešnih. Jean le Cam je obvestil organizatorja, ki je razširil reševalno akcijo in zaprosil še tri druge jadralce, da priskočijo na pomoč. Smer plovbe so nemudoma spremenili Boris Herrmann (Seaexplorer-Yacht Club de Monaco), Yannick Bestaven (Maître CoQ IV) in Sébastien Simon (ARKEA PAPREC). Organizator je pripravil reševalno akcijo. Trije jadralci so bili poslani na različne lokacije v obliki trikotnika. Podatki o poziciji EPIRB so bili slabi in niso oblikovali nobenega vzorca, zato niso vedeli njegove natančne pozicije.

Jean le Cam je med reševalno akcijo sporočil:

»Imel sem dobro pozicijo. Ko sem ga našel, sem mu povedal, da se takoj vrnem in da ni potrebe, da bi hitela. Plul sem le z glavnim jadrom in dvema skrajšavama. Veter je pihal s hitrostjo 30 do 32 vozlov. Morje je bilo podivjano. Manevriranje ni bilo enostavno. Vrnil sem se na lokacijo, kjer sem ga opazil, a ga ni več bilo tam. Iskal sem ga. Petkrat ali šestkrat sem se vrnil na lokacijo. To pomeni, da sem moral tudi tolikokrat prečiti. Ni bilo enostavno. Nisem ga več videl. Poklical sem organizatorja in povedal, da bom tam ostal do jutra, ker ga bom lažje našel podnevi. Ko sem bil na krovu, sem naenkrat opazil blisk. Žal je bil to le odsev, ki se je odbil z morske gladine. A bolj kot sem se bližal svetlobi, več sem je videl. Kako hitro v obupu človek preklopi v nerealnost. Jadrnico sem obrnil v veter. In takrat sem ga zagledal. Vprašal me je, ali se bom vrnil. Rekel sem, ne. Sedaj bova naredila to. Takrat se je jadrnica začela gibati nazaj in to prehitro. In je bil tam. Le dva metra za krmo. K sreči sem že prej pripravil rdečo reševalno vrv, ki je običajno na krmi. Vrgel sem jo proti njemu in k sreči jo je takoj ujel. Vrgel sem mu še reševalni obroč. Tudi tega je ujel. Potegnil sem ga k sebi in ujel se je za eno izmed prečk krmilnega sistema. In to je bilo to.«

Ko je Kevin Escoffier varno prišel na krov Jeana le Cama, je dejal:

»Se spomniš fotografij potapljajočih se ladij. No bilo je približno tako, samo huje. Jadrnica se je potopila v štirih sekundah, s premcem navzdol. Krma se je dvignila za 90 stopinj. Bil sem v krmarnici. Sklonil sem glavo. Prihajal je visok val. Imel sem čas, da pošljem eno sporočilo, preden je val uničil elektroniko. Bilo je noro. Jadrnica se je prelomila na pol. Videl sem že marsikaj, a to je bilo …«

Opomba:

V članku so nekatere različne informacije (dvojna, trojna skrajšava,...), ker informacije prihajajo v delih in se ponekod razlikujejo.

Foto: © Jean-Marie Liot/PRB

Hrvaška z današnjim dnem zapira svoje meje. Prehod državne meje je prepovedan oziroma močno omejen.

Na Hrvaško je seveda še vedno možno, vendar le pod določenimi pogoji.

Zelene države

Na Hrvaško lahko vstopite le, če ste državljan države EU ali schengenskega območja in prihajate iz države/regije, ki je na zeleni listi Evropskega centra za kontrolo in preprečitev širjenja bolezni.

Rdeče države

Na Hrvaško lahko vstopijo osebe, ki prihajajo iz držav oziroma regij EU ali schengenskega območja, ki niso na zeleni listi, vendar izpolnjujejo naslednje pogoje:

• delavci in zaposleni, ki opravljajo pomembne naloge (zdravstveni delavci, sezonski delavci ...), ki na Hrvaškem ne bivajo več kot 12 ur;
• učenci in študentje, ki v republiki Hrvaški ali zunaj nje ne bivajo več kot 12 ur;
• pomorci, delavci v prometu, vozniki tovornih vozil;
• diplomati, osebje mednarodnih organizacij, vojaško osebje in humanitarni delavci pri opravljanju svojih nalog;
• osebe, ki potujejo zaradi nujnih družinskih zadev ali poslovnih razlogov, vključno z novinarji, ki opravljajo svoje naloge;
• potniki v tranzitu, ki bodo zapustili Hrvaško v največ 12 urah;
• pacienti, ki potujejo zaradi nujnih zdravstvenih razlogov.

Druge osebe iz EU ali schengenskega območja, ki pri prehodu meje:

1. pokažejo negativen PCR test, ki ni star več kot 48 ur in
2. opravijo PCR test na meji, pod pogojem, da ostanejo v samoizolaciji do prejema negativnega rezultata testa.

Omejitev prehoda meje pod navedenimi pogoji velja od 1. do 15. decembra 2020.

Kevin Escoffier, ki je bil do danes na tretjem mestu, je sprožil klic v sili. V času nezgode je bil 550 nmi jugozahodno od mesta Cape Town v Južnoafriški republiki.

On 13:46 uri (UTC) je uspel poslati sporočilo svoji tehnični ekipi, da v njegovo plovilo vdira voda. Reševalna ekipa za pomoč na morju v sodelovanju z kopensko ekipo PRB in organizatorjem tekmovanja, pripravlja plan, kako rešiti jadralca. Jean le Cam, najbližji jadralec je že spremenil smer plovbe proti poziciji, ki jo je nazadnje javil Escoffier z njegovega plovila in sicer 40°55 stopinj južno in  9°18 vzhodno. Na lokacijo naj bi priplul okrog 16.00 ure.

Informacija 30.11.2020 ob 17.20

Jean le Cam je dosegel pozicijo Kevina Escoffierja. Kevin je v njegovem reševalnem splavu. Prižgal je motor in pripravlja reševanje jadralca. Na področju južnega oceana trenutno pihajo zahodniki s hitrostjo 25 vozlov valovi pa so visoki 5 m. Reševanje ne bo enostavno.

Zadnja informacija 30.11.2020 ob 19.30

Ob 19.30 je organizacijski odbor regate Vendee Globe prosil še dva jadralca, Borisa Herrmanna in Yannicka Bestavena, da odplujeta na pozicijo nesreče in pomagata reševati Kevina Escoffierja.

Foto: © Jean-Marie Liot/PRB

Pokal Amerike se bo začel 6. marca 2021. Ekipe, ki se bodo udeležile tekmovanja, pospešeno trenirajo in testirajo svoja plovila.

Naslednje tekmovanje za Pokal Amerike bo spet premaknilo meje mogočega na področju jadranja. Do sedaj smo gledali visokozmogljive katamarane, ki so dobesedno leteli nad morsko gladino, v prihodnjem letu pa bodo to enotrupne jadrnice. Če smo še pred desetimi leti mislili, da lahko jadrnice na hidroklilih plujejo le v znanstvenofantastičnih filmih, je to danes realnost.

Ekipe trenutno trenirajo pred Aucklandom na Novi Zelandiji. Med 17. in 20. decembrom bo potekalo prvo tekmovanje Prada Christmas Race, na katerem se bodo ekipe spopadle med seboj. Regato bomo v celoti spremljali na naši spletni strani.

Kako hitro jadrajo jadrnice, si lahko ogledate na spodnjih videoposnetkih.

Emirates team New Zealand

Ineos Tem UK

Luna Rossa Prada Pirelli Team

American Magic