Novice

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Barka je pripravljena za plovbo. Z Mario sva zadnja dva dni preživela v brezdelju in uživala v zadnjih skupnih trenutkih v letu 2020. Nisva mogla verjeti, kako hitro je vse skupaj minilo, čeprav so se nekateri deževni dnevi tako zelo vlekli, da sva oba komaj čakala, da bi minili. Čas je res relativen, vsak dan je enako dolg, le včasih se ure kar vlečejo.

Prišel je dan slovesa. Zgodaj zjutraj sva zapustila barko in se peš odpravila na železniško postajo, kjer sva sedla na vlak za Lizbono. Nato sva se presedla na podzemno železnico in prispela sva na letališče. Slovo ni bilo prav nič enostavno. Kdaj se bova znova videla? Ko sva se zadnjič razšla, se nisva več videla dolgo, predolgo. Medtem je prišla namreč korona – da najbogatejšim še bolj napolni žepe, nam pa vzame še tisto malo svobode, ki jo imamo. Ob slovesu si oba želiva le eno: da se kmalu spet vidiva. Ne vem, kdaj bo to, kajti jutri se zapirajo območja na Portugalskem in podobni ukrepi sledijo menda tudi drugod. Seveda je v Sloveniji in Romuniji vse skupaj še veliko slabše kot tu. Jutri popoldne prileti na letališče v Lizbono moja druga Maria, moja mama. Ne bom je mogel počakati na letališču, ker bo območje marine že zaprto. Mama se bo v tem velikem mestu morala znajti sama in priti do marine. Vse potrebne dovolilnice ima in verjamem, da ji bo uspelo.

Svoji mami sem obljubil darilo, ki si ga že dolgo želi: to je jadranje po Atlantiku. Odločil sem se, da jo peljem do Kanarskih otokov, od tam pa bo odletela nazaj v Italijo in od tam se bo treba glede na ukrepe spet znajti, da pride tudi domov. Seveda pred policijsko uro, kar pa bo glede na njen predviden let nemogoče. Po pravici povedano: nimam pojma, kako jima vse to uspe! Obema mojima Mariama priti tja, kamor se odločita? Jaz ju lovim z vetrom v jadrih in nam tudi to vedno uspe. Maria je imela let na tak datum, da sva morala loviti severni veter, kakor nama je pač uspelo, saj se je na Atlantiku veter začel obračati in do Lizbone sva prišla zadnji trenutek. In ko je naslednji dan moja mama prispela v Lizbono, nisva imela prav veliko časa, saj je imela let nazaj iz Fuerteventure čez 14 dni, vremenska napoved za Atlantik pa je obetala obrat vetra čez pet dni. Veter naj bi se obrnil in začel pihati z juga. Potrebno je bilo sprejeti odločitev: kdaj izpluti? Ali že takoj naslednje jutro? Če vremenska napoved drži vse do zadnjega dne, nama bo uspelo priti to Kanarskih otokov brez težav. Ali pa počakati, da se južni veter »izpiha« in izpluti takoj, ko se obrne? A kdaj se bo obrnil, je seveda vprašanje. In nato bo spet dirka z vetrom ali z letalskim letom ... Zato sem se odločil, da izplujeva takoj zjutraj. Pa nama nikakor ni uspelo: opravila sva še nekaj nakupov in pripravila barko na dolgo pot. Ob 14. uri je Orplid zapustil celino za kar nekaj časa. Bilo je popolno brezvetrje, prav tako kot je bilo napovedano. Prvi dan je zato na barki »brenčal« motor in to vse do sončnega vzhoda naslednjega dne. Orplid je plul brez problema, tudi motor se ni pritoževal nad gorivom, ki je bilo zaradi mojega plitkega žepa zmešano z vsem mogočim, med drugim tudi z vodo. Pravijo, da v sili hudič tudi muhe je. Mama seveda tega ni vedela. Presrečna je uživala v plovbi, vse dokler je ni obšla morska bolezen – tako kot se spodobi za obe Marii. 

»Predolgo si bila na kopnem mama,« sem modroval. In res skoraj dvajset let ni jadrala. Organizem se bo moral navaditi na zibanje. Atlantik se je dvigal in spuščal, mamin želodec pa tudi.

Ko je bil za nama zadnji rt Evrope Cabo de Sao Vicente, se je na morju končno pojavila sapica vetra s severa in čas je bil, da se motor prestavi v nevtralno, da se ohladi, preden ga izključim. Medtem sem dvignil spinaker. Vrvi so nastavljene, potegnem »nogavico« in jadro se razpre. Barka se začne spet premikati v pravo smer, motor ugasnem in znova zaslišim melodijo morja. Nastavim vetrni pilot, ki ga ni prav enostavno nastaviti, ko se jadra s spinakerjem, a po nekaj minutah trimanja mi le uspe. Tako sva plula vse do naslednjega jutra, ko se odločim, da jadro prestavim na drugo stran in znova nastavim pilota. Veter piha točno proti najinemu cilju, zato moram barki spremeniti smer, saj se jutri nočem znajti v vetrni luknji, ki naj bi se pojavila bolj zahodno. Tako sem si zapisal v vremenski zvezek. Jadro je tako ostalo vse do naslednjega dne, ko se je veter okrepil. Bilo je pozno popoldne, ko sem se odločil, da se malo sprehodim po palubi. Stal sem pred jamborom in si ogledoval jadro s cirkuškimi barvami. Voda je prijetno žuborela, medtem ko je premec Orplida rezal valove s hitrostjo sedmih vozlov. Naenkrat se vrv, s katero je spinaker privezan, strga in jadro poleti v zrak. Dovolj zgovoren znak, da je vetra preveč za spinaker in da bo treba nastaviti jadra drugače. Tako je bilo tudi napovedano.

Odtegnem dvižnico in ulovim jadro, ter ga spustim na palubo. Slišati je seveda zelo enostavno, pa je bil potreben kar hiter in spreten manever, da se jadro ni dotaknilo vode, kajti sicer bi ga bilo precej težavno spraviti iz morja. Medtem pride iz kabine mama in me opazuje, kako nastavim obe genovi na tangune in razprem jadra. Orplid naenkrat pospeši in poleti po valovih kot metulj čez cvetoče travnike od cveta na cvet. Orplid leti z vala na val. Tako so jadra ostala vse do otoka Lanzarote. Dneve in ure med plovbo sva merila s soncem in luno – od vzhoda do zahoda. Polna luna nama je svetila tako močno, da je bil plankton ob pregibu valov videti kot zvezdno nebo. Sončni zahodi sredi Atlantika so s svojimi purpurnimi barvami čarobni. Strmiš v zahod, prevzet od lepote stvarstva, in ko sonce zatone, se obrneš proti vzhodu, kjer se v vsej svoji mrzli lepoti iz morja dviga luna. Kako nenavadno – saj vem, da je luna na nebu, ampak tukaj na Atlantiku je videti, kot da domuje v morju. Od Lizbone do Arrecifa na otoku Lanzarote sva plula 5 dni in 18 ur.

Preplula sva nekaj več kot 700 Nm in barka se je izkazala odlično. Pri surfanju vala sva dosegala tudi 16,3 vozla, a tudi s povprečno hitrostjo sem bil zadovoljen. V teh dneh sem imel čas razmisliti, kaj vse moram dodati in kaj spraviti z barke. Moral bi kupiti kar nekaj opreme, kar pa pri mojem bornem finančnem stanju seveda ne bo mogoče. Če mi bo uspelo dobiti polovico od vsega potrebnega, bom zelo srečen: rešilni splav, AIS, EPRIB, rezervne dele za vetrni pilot, zaščite za kokpit, novo dvižnico ... Popraviti bo treba genovo, ki se nama je na tej poti strgala, podreti jambor, zavariti razpoko na vrhu in zamenjati vse pripone. Zelo hvaležen sem Borisu Pečarju, ki mi je podaril odlične pripone. Popraviti bo treba tudi rezervoar za vodo, ki mi ga je nagrizel slepi potnik. Na barko se je vkrcal verjetno nekje na Portugalskem. Dal sem mu ime Jerry – mala miška, ki mi je pogrizla številna oblačila, da o hrani ne govorim. Kar pa je bilo najhujše: rezervoarji vode so bili polni in v črpalki sem imel 300 l vode, ki se je zdaj pretakala pod podnicami po vsej barki. Ko je zmanjkalo vode za pomivanje posode, sem ugotovil, da je nekaj narobe, da rezervoar nekje pušča.

»Jerry mora takoj z barke, dokler mi ne naredi še več škode!« sem sklenil. Pa ni bilo tako zelo enostavno. Povrh vsega sem ugotovil, da pušča tudi motor – iz karterja je odtekalo olje. Motor bo znova treba dvigniti iz barke in zamenjati tesnilo. Sam tega ne bom zmogel, potreboval bom pomoč in znova bo to strošek. Zamenjati bo treba tudi sončne celice, saj so stare že 25 let in ne polnijo baterij pol toliko, kot bi jih morale. Morda bi moral počakati na hidrogenerator, da mi pade z neba? Z nebes kdaj pa kdaj dobimo kakšno pomoč. No, s tem bi se rešile vse težave, kar se tiče elektrike na barki, in bi končno lahko prenehal z nošenjem čelne svetilke v kabini in začel brati knjigo ob normalni svetilki v salonu. Pri vsem delu, ki me čaka, bom moral obiskati tudi zobozdravnika za vsaj pet zob in kirurga za operacijo komolca. Moj spisek nujnih opravil se veča in veča. Če bom do konca novembra opravil polovico od teh, bom zelo vesel.

Prišel je dan, ko se je morala mama vrniti domov. Polet z otoka Lanzarote so odpovedali, zato je letela z otoka Fuerteventura. Zaradi slabega vremena sva se tja odpravila z najetim avtomobilom. Na trajektu so naju preverjali, kot da greva v drugo državo: potni list, registracija avtomobila in telesna temperatura. Mama bi še kar ostala pri meni in po tihem je upala, da bodo zaradi korone odpovedali lete. Po slovesu sem se vrnil na Lanzarote, kjer sem moral vrniti avto, a še pred tem mi je počila prednja guma. Vse prej kot odličen dan ... In tako sem znova ostal sam.

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Vodilni jadralci na regati se soočajo z izjemno zahtevnim vremenom na Južnem oceanu. Ogromna depresija prinaša močne vetrove, ki dosegajo hitrosti 40 vozlov. Kljub temu Charlie Dalin napreduje odlično. Svojo prednost pred drugo uvrščenim Thomasom Ruyantom je povečal na 285 nmi. Louis Burton še vedno pluje najjužneje in zaenkrat brani tretjo pozicijo.

»Na oceanu bijemo pravo bitko. Pričela se je včeraj zvečer, trajala celo noč in se je ne bomo rešili še nekaj ur. To je bila najhujša nevihta od samega začetka regate. Takšne regate običajno postrežejo z neverjetnimi dogodivščinami a o tem ne obstaja nobena fotografija. Obstaja le pot plovbe na digitalni karti. Trenutno plujem proti koncu depresije. Karte predvidevajo 45 vozlov vetra s sunki med 50 in 55 vozli.«, ja zapisala Charli Dalin v svojem sporočilu ob 4:30 uri zjutraj.

Celo noč je bila budna tudi njegova kopenska ekipa. Spremljali so njegovo napredovanje. Včeraj je plul s hitrostjo 17 vozlov, ponoči v najhujšem delu nevihte, je zmanjšal hitrost plovbe na 13.9 . Držal se je prvotnega plana. Držal se je čim bolj proti vzhodu, da se se je izognil področju najnižjega pritiska, ki je 200 južno. Depresija se bo danes dopoldne premaknila proti zahodu, a pogoji bodo ostali zahtevni. Vetrovi bodo še vedno dosegali hitrosti med 40 in 45 vozli, medtem ko bo Charlie Dalin na vodilni poziciji že zaplul v šibkejše vetrove, ki bodo pihali zgolj z hitrostjo 30 vozlov.

Prvi zasledovalec Thoma Ruyant na LinkedOut pluje 120 nmi bolj severno. Tudi on se je srečal z podobnimi pogoji kot Dalin. Ponoči je plul s hitrostjo med 13 in 14 vozli.

Damien Seguin je po dveh dneh uspel popraviti avtopilota. Vrnil se je na začrtano smer plovbe, povečal hitrost in pluje na odličnem šestem mestu. Legendarni Jean Le Cam je trenutno na osmem mestu.

Boris Herrmann ima težave z jadrom

Boris Herrmann  na jadrnici Seaexplorer-Yacht Club de Monaco ima težave z jadrom. Danes zjutraj je sporočil:

»Celo jutro že spremljam vreme in upam, da bo veter padel dovolj, da bi lahko popravil jadro J2. Vendar nimam sreče. Še vedno zapiha 20 vozlov vetra. Pade na 13, a le za kratek čas. Veter zopet pospešuje. Spet piha stabilno med 20 in 22 vozli. Plujem s hitrostmi med 11 in 32 vozli. Te visoke hitrosti povzročajo preveč stresa na plovilo. Če se bo tako nadaljevalo, bom moral namestiti J3. PO napovedi bo se bo veter okrepil. Umiril se bo šele čez 48 ur oziroma 800 nmi vzhodno od trenutne pozicije. Zame bo to najmočnejše področje nizkega pritiska do sedaj. S tem sem se že sprijaznil. Že dolgo časa nisem pogledal na karto, kako napredujem. Bojim se da bi me trenutna pozicija demotivirala. 100% sem osredotočen na dirko.«

Boris Herrmann trenutno pluje na odličnem sedmem mestu. Za vodilnim Charliem Dalinom zaostaja 480 nmi. Je v skupini jadralcev, med katerimi so razlike le 100 nmi.

Besedilo še ni lektorirano. Za eventualne napake se opravičujemo.

Foto: © Vincent Curutchet / Alea / Disobey / Apivia

Neverjetne stvari se dogajajo tudi v času vseh omejitev. 62-letni navtik, ki se je odpravil na plovbo s svojim gliserjem v petek, se je prevrnil. Po dveh dnevih iskanja, ga je našla Obalna straža.

Stuart Bee, star 62, let je iz marine Cape v ameriškem mestu Cape Canaveral odplul v petek popoldne okrog 16.00 ure, ko so ga zadnjič videli. Izplul je s svojim 10 m dolgim motornim plovilom SeaRay z imenom Stingrey. Odpravil se je na ribolov proti odprtemu morju, nato pa so se vse sledi za njim izgubile. Obalna straža je nemudoma pričela z iskalno akcijo. Ker ga niso našli, so področje iskanja razširili na celotno področje Jacksonvillea. Po dveh dnevih iskanja je se navtiku nasmehnila sreča. V nedeljo ga je opazilo letalo Obalne straže. Na lokacijo so nemudoma poslali reševalno plovilo. Njegov gliser se je potopil. Nad vodno gladino se je obdržal le še manjši del premca, katerega se je oklepa. Reševalci so prišli zadnji trenutek. Kmalu zatem, ko so ga vkrcali na svoje plovilo, se je gliser potopil.

Stuart Bee je povedal, da se je nesreča zgodila zaradi okvare na plovilu. Vanj naj bi začela vdirati voda.

Medtem ko je večina sodelujočih na ARC 2020 še daleč na Atlantiku, so najhitrejši že začeli prihajati na cilj. Prvi so na cilj prišli že 3. decembra. Katamaran Banzaï – Marsaudon TS42, z belgijsko posadko, je za pot preko Atlantika, dolgo 3090,7 Nm, potreboval 10 dni, 21 ur, 3 minute in 56 sekund, s čimer je postavil tudi nov rekord za večtrupce. Dobro uro kasneje je v cilj priplul Vitali the Kid – JP54, s francosko posadko in zmagovalec preteklega ARC-a. Vitali the Kid je vodil večino časa, le zadnjih 24 ur je vodstvo prevzel Banzaï.

4. decembra je v cilj priplul zmagovalec ARC+ 2020 (varianta ARC s postankom na Cape Verde). Katamaran Immagina z italijansko posadko je za prečkanje Atlantika iz Cape Verdeja, dolgo 2100 Nm, potreboval 11 dni.

5. decembra pa je v cilj priplul tretjeuvrščeni ARC 2020, katamaran Naviguons Contre Le Diabete, ki je za pot potreboval 13 dni.

6. decembra mu je sledil drugouvrščeni na ARC+ Ningyo – Outremer 45.

Od 7. decembra dalje pa v cilj prihaja prva večja skupina plovil, ki so za pot potrebovale nekaj več kot 15 dni.

Video posnetek prečkanja ciljne črte

Besedilo N. Kolega; Foto: World Cruising Club

Na območju Jadrana je včeraj začel pihati močan jugo. Včeraj je pihal večinoma na južnem Jadranu, jutri pa bo najmočnejši na srednjem Jadranu. Vetrovi bodo pihali s hitrostjo 35 do 40 vozlov, v sunkih pa celo do 45 vozlov.

Močan jugo so včeraj zabeležili na območju od kopnega najbolj oddaljenega hrvaškega otoka, Palagruže. Po pisanju časnika Dalmacija danas naj bi veter dosegal hitrosti vse do 143 km/h oziroma 77 vozlov. Na južno stran otoka so udarjali 6 m visoki valovi.

Na otoku trenutno prebivata dva svetilničarja. Posnela sta video, da si lahko predstavljamo, kakšne so vremenske razmere na tem izpostavljenem otoku oziroma na območju južnega Jadrana.

Video: Ivo Šain

Težave na jadrnici Groupe Apicil (8.12.20202 ob 9.00)

Damien Seguin pluje na jadrnici Groupe Apicil. Že od nedelje ima težave z avtopilotom. S popravilom se ukvarja že dva dni. Prepričan je da mu bo s pomočjo tehnične ekipe uspelo najti rešitev.

»Problemi so se pričeli v noči iz nedelje na ponedeljek. Zelo težko sem krmaril plovilo. Krmarksge mesta skoraj nisem mogel zapustiti. Jadrnica se je obračala po svoje. Težko je bilo najti rešitev. Notranjosti plovila nisem mogel zapustiti, ne da bi stalno pazil kam pluje jadrnica. Cel dan sem se ukvarjal s popravilom. Bilo je zelo naporno. Rekel sem si, ustavi se treba je spati. K sreči mi je uspelo usposobiti rezervni avtopilot. Plovba ni tako natančna, a lahko se vsaj malo spočijem . Premikam se naprej. To je pomembno. Še naprej bom iskal rešitev, da usposobim glavnega avtopilota.

Prepričan sem, da mi bo uspelo. Včeraj smo opravili številne teste, da bi ugotovili, kje je napaka. Sedaj moramo ugotoviti, kako napako odpraviti. Včerajšnji dan je bil zame izjemno naporen. Imel sem glavobol, počutil sem se slabo in bil sem malo zmeden. Nekaj časa sem uspel počivati. Nato sem se ponovno zbral in stvari gredo na bolje. Tudi pogoji za jadranje so nekoliko boljši. Tudi če ne plujem najhitreje, se vsaj premikam v pravi smeri in ostajam v igri. Moja tehnična ekipa bo našla rešitev. Ker smo na regati, stvari niso enostavne. Vedno imaš občutek, da je vsaka izgubljena mila tragedija. Če spremeniš perspektivo in pomisliš, da je pot dolga, so stvari drugačne. Moram se premikati proti cilju. Takoj, ko odpravimo napako se bom vrnil v tekmovalni način plovbe. Tehnične težave so sestavni del oceanskega jadranja.«, je povedal Seguin v jutranjem sporočilu z Južnega oceana.

Pred okvaro avtopilota je Damien Seguin plul na odličnem četrtem mestu. Imel je le 300 nmi zaostanka za vodilnim Charlem Dalinom. Zaradi zmanjšane hitrosti plovbe je zdrsnil na sedmo mesto in ima že 470 nmi zaostanka.

Ali je smiselno zapluti v 7,5 m visoke valove?

Začenja se peti teden regate Vendee Globe. Pred jadralci so novi izzivi. Vodeči Charlie Dalin na jadrnici APIVIA in Thomas Ruyant se morata odločiti, preden se bosta podala v prihajajočo fronto, ki ju bo zajela jutri. Po napovedih bodo vetrovi pihali več kot 40 vozlov, valovi pa se bodo dvigovali vse do 7,5 m visoko. Jadralci, ki plujejo nekoliko dlje od vodilnega para, so se že srečali z drugo fronto. Jasno je, da nekaj časa počitka ne bo. Taktične odločitve jadralcev temeljijo na vremenskih napovedih. Datoteko prejemajo vsakih nekaj ur. Morajo jih podrobno proučiti. V prihodnjih nekaj urah bo jasno, ali so sprejeli prave odločitve ali ne.

Naloga: Poiskati najbolj »varno« pot

Na papirju se situacija ni spremenila. Charlie Dalin vodi slabih 200 nmi pred Thomasom Ruyantom. Oba plujeta iz fronte v fronto. Stvari se odvijajo hitro. Apivia pluje s hitrostjo 21 vozlov. LinkedOut je ponoči dosegla najvišje hitrosti plovbe do 25 vozlov.

Thomas Ruyant je komentiral:

»Tole je zelo športno jadranje. Moramo se navaditi živeti pri teh hitrostih.«

Ruyant kljub temu ni skrival svojega navdušenja, ne glede na težke vetrovne pogoje in močno razburkano morje v zadnjih dneh, ter dodal:

"Več dni že opažam, da se depresija povečuje in poglablja vzdolž fronte. Poskušam najti najvarnejšo pot. Prilagajam hitrost plovbe glede na pot, kjer želim pluti. Zaplul bom nekoliko bolj severno, da se izognem najhujšemu. Vremenska napoved predvideva vetrove s hitrostjo več kot 35 vozlov.«

Pred prihodom nove fronte se nekateri jadralci borijo z nekoliko šibkejšo. Luis Burton je eden izmed njih. Pluje najbolj južno v vetrovih, ki dosegajo hitrosti okrog 30 vozlov. Za vodilno skupina je 11 skiperjev, med njimi tudi Romain Attanasio (PURE-Best Western Hotels & Resort) in Clarisse Crémer (Banque Populaire X). Plujeta v bolj ugodnih pogojih z vetrovi med 15 in 20 vozli. V zadnjih 24 urah je obema uspelo prepluti okrog 390 nmi.

Foto: © Vincent Curutchet/Alea/Disobey/Apivia, © Yvan Zedda/Alea

Z ladje ONE Apus je med plovbo v nevihti padlo skoraj 2000 kontejnerjev. Nevarnost za plovbo v tem območju je velika.

Tovorna ladja za prevoz kontejnerjev ONE Apus je zadnji dan meseca novembra plula skozi nevihto. Ocenjujejo, da je z ladje v Tihi ocean padlo približno četrtina kontejnerjev. Številni, ki so ostali na krovu, pa so poškodovani, tako da ladjar predvideva, da so skupno izgubili 35 odstotkov tovora.

Ladja ONE Apus lahko na krov naloži do 14.000 TEU kontejnerjev. V času nesreče je bila njena kapaciteta zasedena 91-odstotno oziroma tovorila je 12.740 TEU.

Ladja je spremenila smer plovbe in pluje proti Japonski. Poiskali bodo primerno pristanišče, kjer bodo lahko namestili nestabilne kontejnerje na krovu in ocenili škodo, ki jo je povzročila ponedeljkova nevihta.

Kevin Escoffier evakuiran z jadrnice Jeana Le Cama - video (6.12.2020 ob 10:00)

Ob 3:10 uri so brodolomca Kevina Escoffierja evakuirali z jadrnice Yes We Cam! Jeana Le Cama.

Prvi dan meseca decembra se je jadrnica PRB Kevina Escoffierja dobesedno prelomila. Le nekaj minut je bilo potrebnih, da se je potopila. Escoffier se je rešil s svojim reševalnim splavom. Po 11 urah plutanja po Južnem oceanu približno 860 nmi jugozahodno od rta Dobrega upanja, ga je rešil Jean Le Cam in ga vzel na svoj krov. Šest dni ga je gostil na svoji jadrnici in jadral naprej proti vzhodu.

Danes ponoči, ob 3:10, uri so ga evakuirali na fregato Francoske vojne mornarice. Prekrcanje so izvedli 360 nmi severno od otočja Crozet v južnem Indijskem oceanu z gumenjakom francoske fregate. Kljub visokim valovom, ki kraljujejo na južnem oceanu, so akcijo izvedli brez težav.

Jean Le Cam nadaljuje z regato. Frederic Barbe, kapitan fregate Nivose je sporočil organizatorju regate:

"Kevin se počuti dobro. Privoščil si bo dolgo tuširanje. Plujemo proti otočju Reunion. Današnji dan se je pričel dobro!"

Videoposnetek evakuacije Kevina Escoffierja z jadrnice Yes We Can!

Delavno mesto: Indijski ocean

Zadnjih 24 ur je bilo napornih za vse jadralce, ki so že zapluli v Indijski ocean. Pluli so na samem robu Območja prepovedane plovbe (področje, kjer je plovba prepovedana zaradi možnosti ledenih gora, ki se od Antarktike premikajo proti severu). Charlie Dalin je svoje vodstvo povečal za dodatnih 30 nmi. Louis Burton je plul najbolj južno v vetrovih med 30 in 35 vozli, valovi pa so se dvigali 4,5 m v višino. Večinoma ne plul z vetrom. Imel je težave z avtopilotom, zato je bila noč zanj izjemno naporna. Mislil je že, da bo moral odstopiti. K sreči so s pomočjo tehnične ekipe uspeli usposobiti avtopilota in plovbo lahko nadaljuje. Jadralci še veno plujejo v področju Rjovečih štirideset. Približujejo se otočju Kerguelen, mimo katerega bodo najhitrejši pluli že danes ponoči. Otočje je na meji s področjem Besnih petdeset, kje zahodniki dosegajo še večje hitrosti. Koliko južno se bodo jadralci zapluli bo odvisno od njihovih taktičnih odločitev in seveda vremena.

Sam Davies odstopila (6.12.2020 ob 11:00)

Britanska jadralka Sam Davies, ki je plula na jadrnici Initiatives-Coeur je priplula v Cape Town in uradno zaključila svoj nastop na regati.

Druga ob drugi sta privezani jadrnici Imoca 60 v pristanišču Cape Town. Prvi ja včeraj na privez priplul Alex Thomson s svojo jadrnico Hudo Boss, sedaj pa je poleg njega pristala še Sam Daivies z Initiatives-Coeur. Takoj po pristanku je priznala, da je uradno regate zanjo že konec, a upa, da bodo jadrnico lahko popravili in bo nadaljevala svojo plovbo na regati a le še neuradno.  V neposredni bližini je privezana tudi tretja jadrnica Arkea Paprec Sebastiena Simona, ki ga je prav tako premagal Južni ocean.

Sam Davies je po pristanku povedala:

"Sem v kontaktu s Sebom (Sebastien-om Simon-om in seveda Alexom Thomsonom). Dobili se bomo skupaj ter razjokali in spili eno pivo."

Alex Thomson priplul v Cape Town in uradno odstopil

Alex Thomson je zaradi tehničnih težav na njegovi jadrnici moral zapluti proti Južnoafriški republiki, proti mestu Cape Town. Ob pristanku je organizatorju tekmovanja podal uraden odstop od letošnje regate Vendee Globe. Ob pristanku je povedal:

Oddahnil sem si, ko sem se vrnil na kopno. Občutki so mešani. Še vedno se sprašujem, zakaj je prišlo do tega, a žal se moram sprijazniti z dejstvom, da je to konec regate za nas. A kot sem že večkrat povedal, v najtežjih trenutkih najdeš svojo največjo moč. Sedaj sem moramo pobrati in premakniti naprej. Prepričan sem, da smo to kot ekipa sposobni narediti skupaj. V zadnjih tednih smo se ponovno prepričali, za kako naporno regato gre. Večkrat sem že povedal, da težko najdeš športni dogodek, ki je bolj zahteven kot Vendee Globe. Občudujem vse skiperje, ki se regate udeležijo. Moje besede so namenjene tudi tisti, ki so morali regato predčasno zaključiti tako kot jaz. Preostalim skiperjem pa želim varno pot in dobro regato. Dogajanje bom spremljal zelo podrobno.

Moj prihod v Cape Town pomenu uraden zaključek našega nastopa. Zahvaljujem se vsem, ki so mi poslali sporočilo. Zelo sem vesel nad podporo, ki ste mi jo nudili v zadnjem tednu. Pomeni mi zelo veliko, resnično.

Trenutno se najbolj veselim tuširanja, spanja, nato pa povratka nazaj k moji ženi in otrokom."

Sebastien Simon na Arkea Paprec uradno odstopil (5.12.2020 ob 11.00)

Simon je že četrti jadralec, ki se mora posloviti or regate. Ko je s hidrokrilom trčil v neznani plavajoči predmet, je bilo regate zanj konec. Poškodbe plovila so prevelike in nadaljevanje plovbe ni več varno. Tudi on se je kot tretji jadralec obrnil proti Cape Townu, do koder ga loči še 40 nmi. Pluje počasi. Kopno naj bi dosegel danes proti večeru ali najkasneje jutri dopoldne.

Južni ocean ne prizanaša jadralcem

Charlie Dalin na jadrnici Apivia vode. Svoje vodstvo je zopet povečan la 200 nmi pred zasledovalci. Vodili v floti plujejo okrog 40 vzporednika. Nekateri nekoliko bolj južno, nekateri nekoliko bolj severno. V področju plovbe sonce vzhaja izjemno zgodaj. Daniti se začne že ob 01.00 uri. Charlie Dalin je zato že v zgodnjih jutranjih urah napisal sporočilo: "Sem vesel, da sem v vodstvu. A se s tem ne obremenjujem. Trudim se čuvati jadrnico, kolikor se le da. Morje je zelo vzvalovano, vetrovi pihajo tudi do 40 vozlov. Ne smemo pluti prehitro in do konca regate je še mnogo milj.

Stanje morja je faktor, ki omejuje plovbo. Številni jadralci imajo manjše ali pa celo večje tehnične težave na krovu, kar jim onemogoča hitrejše napredovanje. Louis Burton je eden izmed njih. Plul je na drugem mestu z zaostankom zgolj 140 nmi. ponoči je plul zgolj s povprečno hitrostjo 6,3 vozla in izgubil 50 nmi v primerjavi z vodilnim. Sam je komentiral plovbo: "To je varna plovba a jadrnica Bureau Vallee 2 ne pluje na 100% zmožnosti.

Besedilo še ni lektorirano. Za morebitne napake se opravičujemo.

Foto: © Jan Dekker

Korintski prekop povezuje Jonsko morje z Egejskim morjem oziroma natančneje Korintski zaliv s Saronskim zalivom. Ločuje Peloponez od grške celine in tako skrajša pot za 700 km okoli Peloponeza. Prekop je 6,4 km dolg, 8 m globok in 21,4 m širok pri dnu. Prekop je preozek za sodobne oceanske ladje, saj lahko sprejme le ladje širine do 17,6 metra in z ugrezom do 7,3 metra. Prekop med drugim slovi tudi kot najdražji prekop na kilometer dolžine na svetu.

13. novembra se je v Korintskem prekopu zgodila nesreča. Na peloponeški strani prekopa se je utrgal zemeljski plaz in približno 700 kubičnih metrov materiala se je usulo v kanal. Globina prekopa se je na tem mestu zmanjšala, kar je povzročilo, da je večja ladja, ki je v tistem času plula skozi prekop, nasedla. Ker se je vse skupaj dogajalo v bližini enega izmed mostov čez prekop, je bil dogodek tudi posnet in si ga lahko ogledate v spodnjem videu. Plazovi v Korintskem kanalu sicer niso redkost.