Novice

Sebastien Destermau, ki je plul na jadrnici Merci, je odstopil po 68 dnevih plovbe.

Sebastien Destermau se je boril s težavami na krmilnem sistemu, avtomatskem pilotu in senzorjih, ki so pošiljali pozicijo krmila. Ker sistema v več kot 14 dnevih popravil in mučne plovbe ni uspel popraviti, se je odločil, da svoj nastop zaključi. Pred odstopom je plul na 26. mestu. Za vodilnim jadralcem Dalinom je zaostajal že 7000 nmi. Ari Huusela, na 25. mestu je imel pred njim že 2000 nmi prednosti. Francoski jadralec, ki prihaja iz Toulona, se je odločil, da prekine mučno jadranje in odstopi z regate. Odplul je proti Novi Zelandiji in v zavetrju vzhodne obale priplul do mesta Christchurch, kjer je pristal po 68 dneh plovbe.

Charli Dalin vodi, zasledovalci se ne predajajo

Charlie Dalin pluje izjemno konstantno. Njegova smer plovbe je še vedno zalo blizu vetru 70-80 stopinj). V zadnjih 24 urah je preplul 396 nmi. Burton na drugem mestu pluje hitreje. Njegov kot plovbe je dlje od vetra (90 stopinj). V zadnjih 24 urah je preplul 469 nmi, kar je kar 70 več a njegov zaostanek za vodilnim ostaja 110 nmi.

Odlično jadra tudi Thomas Ruyant. Kljub temu, da je v zadnjem dnevu preplul le 366 nmi, pa pluje kar 10 stopinj bolj v veter. Njegov zaostanek za Burtonom je le še 15 nmi.

Jean Le Cam je pridobil eno mesto. Prehitel je Benjamina Dutreuxa, ki se je odločil za plovbo po vzhodni ruti.  

Charlie Dalin je zjutraj izpostavil:

»V 48 urah bomo prečkali grebe, ki se ga vsi izogibamo. Nato nas bo zahodnik ponesel proti cilju, kot bi se peljali z vlakom. Konec današnjega dneva bomo upočasnili in prišli v področje visokega zračnega pritiska. Odločil sem se da plujem po notranji krivulji, medtekm ko se je Burton odločil za plovbo po zunanji. Ko bomo prečkali pas visokega zračnega pritiska je zelo verjetno, da se bova z Burtonom srečala. Kako se bo odvil najin dvoboj ne bo jasno do konca tedna. Ta trenutek je težko sprejeti pravo odločitev. Ko se bomo približali področju visokega pritiska, bodo pasati bolj spremenljivi.«

Foto: © Charlie Dalin / Apivia, posnetek zaslona

Fastnet Rock, Skala Fastnet ali kratko Fastnet, je majhen otoček, ki je 5 nmi oddaljen od južne obale Irske.

Na njem so leta 1853 začeli graditi svetilnik, ki je prvi svetlobni signal oddal v letu 1854. Prvotno je bil visok 27,7 m. Izdelan je bil iz železa in opek. Leta 1891 so ga prenovili, ker so ugotovili, da oddaja prešibko svetlobo predvsem pri plovbi iz Atlantika. Nov svetilnik so zgradili iz 4300 ton granita. Zaradi obsežnih gradbenih del je bil dokončan šele leta 1904. Sedaj je visok 44,5 m, svetlobo pa oddaja z višine 48,5 m. Oddaja kratke svetlobne bliske dolge samo 0,14 s, interval pa dolg 5 s. Prvotno je v njem gorel parafin, ki pa so ga leta 1969 nadomestili z električno žarnico. Do leta 1989 je za njegovo nemoteno delo skrbel svetilničar, nato pa so ga avtomatizirali in za njegovo pravilno delovanje skrbijo daljinsko.

V močni megli svetilnik poleg svetlobe oddaja tudi zvok. Vsako minuto odda 4 piske s frekvenco 300 HZ, ki se slišijo kar 40 nmi daleč.

Zaradi njegove impresivne višine je njegova luč vidna kar 25 nmi daleč (50 km).

Legenda o visokem valu

Leta 1985 je svetilnik zadel izjemno visok val. V višino naj bi meril neverjetnih 48 metrov, kar pomeni, da je segal skoraj do samega vrha svetilnika.

Impozanten svetilnik je možno obiskati in si ga ogledati. Iz mesta Cape Clear na istoimenskem otoku pluje ladja s katero se je možno prepeljati na otok in ogledati svetilnik.

Rolex Fastnet regata

Okrog slavne skale znamenita regata Rolex Fastnet Race. V začetku meseca avgusta iz mesta Cowes na otoku Isle of Wight izpluje več 100 jadrnic. Plujejo mimo južne angleške obale proti zahodu, se obrnejo proti severozahodu, proti Irski, obplujejo svetilnik Fastnet in se vrnejo v pristanišče Cherbourg na severu Francije. Jadralci morajo prepluti 695 nmi. Del plovbe poteka v Angleškem kanalu, kjer so močni morski tokovi, del pa po Atlantiku, kjer se jadralci srečajo z oceansko plovbo.

Foto: Rolex Fastnet Race - Kurt Arrigo, Carlo Borlenghi

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Celo noč vozim in dela imam čez glavo. Tepeta se zahodnik, ki naju je lepo poganjal čez dan in termični veter s kopnega, ki tule piha s severa, čeprav sva od kopnega oddaljena več kot 10 nmi. Smer in jakost vetra sta precej odvisni od konfiguracije terena.

Tako celo noč premetavam jadra, na koncu pa zmaga motor.

Valov je žal preveč za tako malo vetra. Celo jutranjo izmeno Lili motorira in barka se kar dobro rola, šele opoldne je dovolj vetra, da lahko motor utihne.

Ko obplujeva rt Cabo de Gata, obrneva na severovzhod in hitro napredujeva z vetrom v krmo. S tem sva preplula Albaronsko morje in pustila za seboj Costo del Sol, sončno obalo. Zdaj plujeva ob Costi Blanci.

Vidiva nekaj sidranih jadrnic po zalivih, a prometa rekreacijskih plovil praktično ni. Tu in tam mimo pripluje kakšna ribiška ladja, tovorne so od nas dovolj oddaljene, da nas ne ovirajo. Ponoči sva videla delfine, kako se svetijo, ko s svojim plavanjem povzročajo bioluminiscenco. Delfina v bistvu ne vidiš, ker je črn, vidiš pa, kako se svetlika voda povsod okrog njega in je jasno razviden njegov obris. Bila sta dva odrasla delfina.

Proti jutru me je že prijelo, da bi spet namočil trnek, a me je želja minila, saj sem ravno plul v coni, kjer je ribolov prepovedan, pa še znotraj teritorialnih voda Španije sva, dovolilnice pa nimam. Tudi tune je še nekaj v skrinji.

Po Punti de los Muertos se morje zgladi. Valovi so precej manjši in Heron lepo drsi. Naloživa najnovejše vremenske napovedi in razmišljava, kje bi se ustavila, če sploh. Primernih zalivov ob tej obali za ta veter ni na pretek. Prvi dober je nekaj pred Cartageno, a do tja prideva šele okrog treh zjutraj. Potem je pa že vseeno, če potegneva kar naprej.

Glede na vremensko napoved imava dve možnosti: ali napredujeva precej počasi ob Costi Blanci in prevedriva en neugoden sistem ter prečiva na Baleare potem, ali pa da jo pičiva kar naravnost.

Imava še nekaj časa, da se odločiva.

V normalnih razmerah bi potovala počasi in si ogledala vsak zaliv, a formalno sva tako ali tako v prekršku, ker ne bi smela iz svoje pokrajine na Kanarskih otokih.

Nič kaj prijetno ni tole covid kruzanje, ko te nihče ne mara in ne veš, od kod vse te bodo preganjali. Ravno včeraj sem bral, kako je Guarda Civil prišla v Mar Menor in so nagnali ven vse kruzerje. In ravno tam vsa hotela vedriti, če bi bilo slabo vreme.

Mogoče jo pa še res pičiva naravnost na Ibizo brez pavze. Kako bo tam, pa ne vem. Formalno so Baleari še zaprti.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Kot je bilo pričakovati, so jadralci, ki so prečkali področje Doldrums,  zapluli v severne pasate in pospešili. Razlike med njimi so se pričele povečevati.

Charlie Dalin pluje v severovzhodnikih, ki pihajo s konstantno hitrostjo okrog 20 vozlov. Izkorišča potencial jadrnice in pluje najbolj vzhodno, po najkrajši poti proti cilju. Njegova prednost pred Burtonom na drugem mestu se je povečala na 100 nmi. Kljub temu, da je severneje od Dalina, se je idealni smeri plovbe oddaljil. Pluje 200 nmi bolj zahodno, zato bo njegova pot do cilja daljša.

Prvih devet jadralcev se je že izvilo iz Doldrums-ov. Zadnji med njimi Benjamin Dutreux, ki sicer pluje na osmem mestu, je zjutraj opisal svoje frustracije:

»Sonce bo vzšlo šele čez štiri ure. Trenutno je moj največji problem morska trava. Povsod je. Ogromno časa sem porabil, da sem jo odstranil z hidrogeneratorja. Vidljivost podnevi je boljša a preveč me je skrbelo za moj hidrogenerator. Večino elektrike pridelam z njim zato mora delovati brezhibno.

Preden sem zaplul v Doldrums-e je bilo zalo vroče. Nato pa je postalo bolj znosno. Dež je spral jadrnico (kar je bilo nujno potrebno) in sam sem se uspel stuširati. Psihično in fizično sem utrujen. Prehod preko Doldrums-ov je bil dolgotrajen. Vsi so mi govorili, da je vračanje iz juga lažje. Nisem prepričan, da se strinjam z njimi.

Odločil sem se da plujem čim bolj vzhodno. Prepričan sem bil, da bom po izhodu imel boljšo pozicijo za nadaljevanje, ker nimam hidrokril. A sem se uštel. Jean Le Cam, ki pluje 15 nmi bolj zahodno, je iz področja zaplul že včeraj zvečer. Kaj se bo zgodilo, bomo videli. Teoretično je bolj pluti vzhodneje in se izogniti področju visokega pritiska. Kaj mi bo prinesla moja pozicija bomo videli kmalu. Plul bom ostreje v veter, medtem ko bodo jadralci s hidrokrili pluli nekoliko bolj od vetra. Ne pozabite. Imam moje jadro J2, ki sem ga popravil. Močno ga bom potreboval in upam, da bo zdržal.«

Pip Hare navigira slabo

Pip Hare, ki se vzpenja po južnem, Atlantiku je priznala, da je zadnji teden slabo navigirala:

»Moram priznati, da sem ta teden res slabo navigirlala. Ko sem popravila svoje krmilo na severu Falklandsih otokov, sem imela možnost, da zaplujem proti severu ali pa sledim jadralcem na hidrokrilih in plujem proti vzhodu. Videla sem prihajajoče depresijo in morala bi sprejeti odločitev, da plujem proti severu. Možnost je bila, vendar je nisem izkoristila. Jezna sem sama nase. Ne morem pomagati. Naredila sem napako, ki sem jo drago plačala. Plula sem skozi center depresije in izkušnja je bila zahtevna. Bilo je zelo temno. Oblaki povsod. Ko sem se bližala centru, se je veder krepil in krepil Morala sem na krov in sneti glavno jadro. Čutila sem, kako veter pritiska na moje telo. Moj svet se je močno zmanjšal. Dlje od mojega plovila nisem videla. Moje je bilo močno vzvalovano. Valovi so prihajali iz različnih smeri. Nisem videla, iz katere smeri bo priletel vame naslednji.«

Foto: © Stéphane Maillard / Bureau Vallée, posnetek zaslona

Številni med nami se še iz osemdesetih let spominjamo rdeče jadrnice z velikim belim reklamnim napisom na boku, ki jo je bilo mogoče srečati na Jadranu, zraven pa se je vedno govorilo, da je naredila nekaj velikega – obplula svet. Morda je kdo izmed vas tudi svoje prve jadralske veščine pridobil na jadralnih tečajih, ki so potekali na njej.

Jadrnica HIR 3 je bila zgrajena leta 1979 v Italiji. Njen takratni lastnik, znani hrvaški jadralec Mladen Šutej, je na njej leta 1982 prvič preplul Atlantik, med letoma 1987 in 1989 pa obplul svet ter zloglasni rt Horn in Torresovo ožino. O plovbi je bil posnet tudi dokumentarec Jedrima oko svijeta, ki si ga je danes mogoče v celoti ogledati na YouTubu, o tem sta napisani tudi dve knjigi.

Med vojno je bila jadrnica v dubrovniški ACI marini močno poškodovana, imela je kar 286 lukenj, vendar jo je Šutej obnovil ter nadaljeval s tečaji jadranja. Sčasoma se je lotil novih projektov in HIR3 prodal. Leta 2014 je Saša Fegić v eni izmed istrskih marin naletel na HIR3 v zelo slabem stanju. Čeprav je bila jadrnica tako rekoč tik pred potopom, se je odločil, da jo kupi in obnovi prav zaradi njene posebne preteklosti. Sledila so štiri leta trdega dela z namenom, da se HIR3 obnovi in z njo znova obpluje svet. Zanimivo pri tem je bilo, da se jadrnice pri tem ni zelo moderniziralo, skušali so uporabljati čim več originalnih delov in opreme.

Z nekaj večjimi in manjšimi zapleti ter nesrečami se je HIR3 po dveh letih in štirih mesecih, 17. oktobra 2020, po uspešnem obplutju sveta ter vseh treh zloglasnih rtov, vrnil v Mali Lošinj, od koder je tudi izplul na svojo pot. Obplutje sveta po t. i. južni ruti, z 41 let staro jadrnico, v smeri od zahoda proti vzhodu, je bilo dolgo 39.000 navtičnih milj. V tem času se je na jadrnici izmenjalo deset članov posadke, skiper Saša Fegić pa je bil prisoten celotno pot. Pot je bilo mogoče spremljati na FB, sedaj bo izšla tudi knjiga, ki jo je Fegić napisal med plovbo, planiran pa je tudi dokumentarec.

Besedilo: Nataša Kolega; Vir fotografije: vecernji.hr, novilist.hr

Vodilna deveterica je uspešno preplula Doldrums-e in pluje v severnih pasatih. Pihajo iz smeri severovzhoda od Zelenortskih otokov. Vsi jadralci razen Yannicka Bestavena so najprej zapluli proti severozahodu z vetrom v desni bok. Yannick Bestaven trenutno napreduje izjemno počasi. Pluje proti severovzhodu s hitrostjo zgolj s hitrostjo 1,5 vozla.

Dalin in Burton sta se očitno prva izvila iz področja Doldrums. Burton, ki se je odločil za plovbo proti severozahodu, pluje s hitrostjo 18 vozlov, njegova hitrost približevanja cilju pa znaša 6,4 vozla. Dalin se je odločil za krajšo ruto plovbe. Drži se bolj vzhodno in pluje proti severo-severozahodu. Kljub temu, da pluje zgolj s hitrostjo 10,5 vozla, pa njegov hitrost približevanja cilju znaša 7,9 vozla. Burton se je očitno odločil za daljšo a hitrejšo plovbo in pluje 120 nmi zahodneje od Dalina. Ostale sedmerica se že vedno bori z področjem šibkega vetra. Ruyant in Hermmann, ki sta najbolj severno že plujeta s hitrostjo okrog 9 vozlov, ostali pa se mučijo in poizkušajo pobegniti Doldrums-om. Plujejo v šibkih vetrovih, ki ne dosegajo več kot 5 vozlov. Njihove hitrosti plove zato nihajo med 1 in 4 vozli.

Dalin in Burton sta si prijadrala lepo porednost. Dalin ima 20 nmi prednosti pred Burtonom, tretji, Seguin pa zaostaja že 96. Jean Le Cam, na devetem mestu je že na severni strani področja Doldrums. Njegov zaostanek znaša 210 nmi. Ostali jadralci so še na južni polobli. Maxime Sorel, kot deseti pluje proti otoku Fernando de Noronha. Do ekvatorja ga loči še 300 nmi.

Jeremie Beyou na jadrnici Charal napreduje. V južnem Atlantiku je že pridobil dve mesti. Trenutno pluje na 14 mestu. Njegov zaostanek za vodilnim znaša samo še 2100 nmi. Proti severozahodu napreduje tudi Isabella Joschke z okvarjeno jadrnico. Do brazilske obale jo loči še 800 nmi.

Foto: © Vincent Olivaud, posnetek zaslona

Pred Aucklandom na Novi Zelandiji poteka tekmovanje jadralnih bolidov AC-75. Danes, ko je potekal tretji tekmovalni dan, sta se pomerili ekipi American Magic in Luna Rossa Prada Pirelli. Nenaden sunek vetra je jadrnico American Magic dvignil v nebo, nato pa je z vso silo priletela nazaj na morsko površino.

V današnjem drugem dvoboju tekmovanja Prada Americas Cup pred Aucklandom so pihali nestabilni vetrovi, katerih sunki so povzročali jadralcem številne preglavice. V prvem boju sta se pomerili italijanska ekipa Luna Rossa Prada Pirelli in angleška ekipa INEOS. Tik pred začetkom plova se je veter nenadoma obrnil in zapihal z zahoda. Organizator je bil prisiljen prekiniti plov še pred začetkom. Ko so se vremenske razmere stabilizirale, sta jadrnici zapluli na regatno polje. Obe ekipi sta pluli izjemno hitro. Dosegali sta hitrosti več kot 40 vozlov. Ves čas sta bili izjemno izenačeni. Razlike na obratih so znašale manj kot 10 s. Šele po četrtem obratu si je ekipa INEOS prijadrala izdatnejšo prednost in jo obdržala vse do ciljne črte, ki jo je preplula 26 sekund pred zasledovalci.

V drugem plovu sta se pomerili ekipi American Magic in Luna Rossa Prada Pirelli. Američani so začeli dobro in na prvem obratu obrnili s 6 s prednosti. Enako dobro so jadrali tudi v nadaljevanju. Prednost na drugem obratu je znašala 13 s, na tretjem pa že 27. Po četrtem obratu je bila njihova prednost že prepričljiva. Znašala je 42 s. Pri plovbi proti petemu obratu, pa se je zgodila katastrofa. Nenaden sunek vetra v desni bok je ameriško jadrnico, ki je plula s hitrostjo 42 vozlov, dvignil v nebo. Poletela je kot letalo, nato pa z visoko hitrostjo padla nazaj na morsko gladino in se prevrnila. Za Američane je bil to konec regate. Zmago je osvojila ekipa Luna Rossa Prada Pirelli.

Ameriška jadrnica se je po padcu prevrnila na bok. Jadralci so jo poskušali vrniti v pokončen položaj. Reševalne ekipe so takoj priplule k jadrnici in nanjo privezale velike plovke, da se ne bi potopila.

Tehnična ekipa American Magic je sporočila, da so vsi jadralci nesrečo preživeli. Verjetno so utrpeli le manjše telesne poškodbe. Natančnih informacij trenutno še ni. Hkrati se zahvaljujejo za pomoč vsem ekipam, ki so takoj priplule na mesto nesreče in preprečile potopitev plovila.

Posnetek nesreče iz različnih kotov in kamer na krovu jadrnice

Foto in video: Prada Cup, posnetek zaslona

Prvi jadralec, ki je zaplul na severno poloblo je bil presenetljivo Louis Burton na jadrnici Bureau Vallee 2. Ekvator je prečkal ob 19.11 včeraj zvečer.

Le eno uro kasneje mu je sledil Charle Dalin. Ekvator je prečkal približno 50 nmi vzhodneje. Kot tretji je sledil nemški skiper Boris Herrmann. Njegov zaostanek na Ekvatorju je znašal uro in 37 minut oziroma 22 nmi.

Ponoči sta se jim pridružila še Thomas Ruyant in Yannick Bestaven, ki je ekvator preplul ob 2.26 uri kot peti jadralec. V jutranjem svitu je kot šesti na severno poloblo priplul Damien Seguin. V naslednjih urah se bodo zvrstili še Giancarlo Pedote, Benjamin Detreux in Jean Le Cam, ki pluje ne devetem mestu.

Vodilna četverica je brez težav prečkala področje Doldrums in že zaplula v severne pasate, ki dosegajo hitrosti do 15 vozlov in omogočajo hitro plovbo s hitrostmi vse do 20 vozlov.

Kljub temu, da je Burton prvi zaplul preko ekvatorja, je danes zjutraj zopet v vodstvu Dalin. Pluje vzhodneje in ima pred Burtonom na drugem mestu 1,6 nmi prednosti.

Damien Seguin, ki pluje na šestem mestu, je svoje prečkanje ekvatorja in plovbo v področje Doldrums opisal:

"Še ena ura plovbe me loči do ekvatorja. Ne vidim ničesar. Je temno in oblačno. Vetra ni in čakam, da se vrne. Plujem pod ogromnim oblakom. Dežuje, vetra ni. Pod tem oblakom sem plul celo noč. Upam, da se bo veter pojavil kmalu. To je začetek področja Doldrums in upam, da ne bo trajalo predolgo. Ostati moram potrpežljiv.

Bil sem presenečen, da so se oblaki pojavili tako kmalu. Očitno so Doldrumsi že tu.  Dejstvo je da se premikajo in razvijajo. Upam, da ne bo prehudo. Smer vstopa v področje sem moral spremeniti. Plujem proti 33° zahodno. Plovba skoznje je zelo hazarderska. Ko si enkrat notri, ne moreš več spreminjati rute. Sedaj upam, da bo vse potekalo gladko. Moram ostati samozavesten.

Prej sem plul proti vzhodu. Konfiguracija Doldrumsov se je spremenila. V tej smeni nisem vedel, kako bi jih prečkal. Tekmovalci pred menoj si jih prečkali brez težav, zato ostajam miren. Na satelitskih posnetkih ne vidiš veliko. Moraš imeti srečo in dobre pogoje na vodi.

Ko bomo enkrat zapluli skozi nas čakajo vetrovi iz severovzhoda. Ko se bomo dvigovali proti severu bodo vetrovi obrnili smer in pihali iz vzhoda. Potrebovali bomo tri do štiri dni plovbe, da bomo prišli do prehodne cone med sistemom visokega zračnega pritiska in sistemom nizkega zračnega pritiska, ki je nad jugozahodom. Ta nas bo ponesel proti Les Sables d'Olonne."

Foto: © Stephane MAILLARD, posnetek zaslona