Novice

Kitajska podmornica imenovana Fendouzhe se je v petek potopila v najgloblji del Tihega oceana v Marianski jarek, kjer globina morskega dna doseže skoraj 11.000 m.

Kitajska podmornica je dosegla morsko dno in se za nekaj trenutkov usedla na usedline na globini 10.909 m. Dosežek sicer ni rekorden, saj se je leta 2019 ameriška podmornica potopila še nekaj metrov globlje in dosegla globino 10.927 m.

Podmornica Fendouzhe je opremljena za podmorsko raziskovanje. Ima robotske roke za zbiranje bioloških vzorcev, posebne oči, ki delujejo na principu sonarja in zaznajo bližnje objekte in številne druge naprave. V tem mesecu testirajo sposobnosti podmornice. Izvedli bodo več potopov, na katerih bodo poskušali zbrati kar največ živih organizmov, ki živijo v teh tihih temnih krajih, kjer je pritisk kar 1.000 barov večji kot na zemeljski površini. Kljub temu so znanstveniki na dnu odkrili območja, kjer je presenetljivo veliko življenja. Večinoma gre za enocelične organizme, večjih živali pa je malo.

Podmornica Fendouzhe bo služila tudi kot model za razvoj novih kitajskih podmornic za raziskovanje najglobljih točk sveta. Seveda ni skrivnost, da se svetovna velesila spogleduje tudi z globokomorskim rudarjenjem.

Kot izjemen dosežek so kitajski znanstveniki iz globin v živo pošiljali posnetke morskega dna.

Vodilni v regati plujejo v močnih zahodnikih, ki se počasi pomikajo proti vzhodu, proti južnoafriškemu mestu Cape Town in znamenitemu rtu Dobrega upanja. Charlie Dalin na jadrnici APIVIA, pluje z izjemnim tempom in prepričljivo vodi. Mimo rta Dobrega upanja bo verjetno zaplul že danes pozno popoldne.  

Pri plovbi južno od rta jih čaka presenečenje. Vreme postaja vse bolj hladno. Na vzhodni strani južne Afrike jih čaka močan tok Agulhas, ki teče ob zahodni obali iz severa proti jugu, veter pa bo predvidoma pihal v nasprotni smeri. Trenutno plujejo v vetrovih ki pihajo s hitrostmi med 25 in 35 vozli. Temperatura zraka je zgolj 7 stopinj, morja pa le 8. Valovi so visoki vse do 4 m in za jadralce je to prvo mrzlo in mokro jadranje, saj se valovi prelivajo preko krova plovil. Počutijo se kot v pralnem stroju.

Dalin, vodilni v regati, pluje bolj severno. Če se ne bo odločil za plovbo bolj proti jugu, se bo moral spopasti s tokom Agulhas, ki povzroča močno razburkano morje, veter pa piha v nasprotno smer iz katere prihajajo valovi. Na drugem mestu nekoliko počasneje pluje Thomas Ruyant. Počasnejši je, ker si je moral odrezati skoraj dva metra dolgo konico njegovega levega hidrokrila. V visokih valovih toka Aghulas vse moči hidrokrila ni možno izkoristiti. Zato bo to odlična prilika za Jeana Le Cama, katerega jadrnica nima hidrokril in možnost da nadomesti nekaj svojega zaostanka.

Večina vodilnih jadralcev pluje izjemno izenačeno. Vsi ki so že zapluli v zahodnike, so v zadnjih 24 urah prepluli med 370 pa vse do 410 nmi. Najhitrejši je bil Louis Burton na jadrnici Bureau Valle 2, ki je tako svoj zaostanek za vodilnim zmanjšal na vsega 335 nmi. Pluje najbolj južno, skoraj na 43 stopinj. Najbolj severno na 38 stopinj pluje Dalin, večina ostalih jadralcev pa med njima. Burton še vedno vztraja v smeri proti jugovzhodu, proti meji prepovedane plovbe, ki je postavljena na 45 vzporednik.  

Samonapihljivi varnostni jopiči postajajo standard v navtiki. Ker so majhni in prilagodljivi, ne ovirajo življenja in dela na krovu med plovbo, so pa vedno pripravljeni, da rešijo življenje. Z novo pomorsko zakonodajo evropske države predpisujejo uporabo jopičev med plovbo na vseh hitrih plovilih (običajno plovila, ki presežejo hitrost plovbe 20 vozlov) ter priporočajo njihovo uporabo tudi na počasnejših plovilih ves čas plovbe.

Kako delujejo samonapihljivi varnostni jopiči

Samonapihljivi varnostni jopiči imajo vgrajen poseben sistem, ki napolni ergonomsko oblikovano blazino. Sistem je lahko ročni ali avtomatski. Ročnega sprožimo s potegom vrvice za proženje sistema, medtem ko se avtomatski sproži sam, ko je senzor več kot tri sekunde potopljen v vodo. Avtomatski sistem omogoča tudi ročno aktivacijo. Obe vrsti jopičev imata dodatno vgrajeno tudi cevko, skozi katero lahko jopič napihnemo sami, če bi sistem zatajil.

Letno vzdrževanje samonapihljivih jopičev

Samonapihljivi jopiči potrebujejo redno pregledovanje in vzdrževanje ne glede na to, ali so bili uporabljeni oziroma aktivirani ali ne. Letni pregled jopičev je smiselno prepustiti pooblaščenim serviserjem, lahko pa ga izvedemo tudi sami. Pregled izvedemo v naslednjih korakih:

1. Opravimo vizualni pregled jopiča.
2. Pregledamo odsevnike na jopiču.
3. Preverimo delovanje piščalke.
4. Skozi cevko ročno napihnemo jopič.
5. Jopič pustimo napihnjen 24 ur na sobni temperaturi. Preverimo, ali je jopič ostal enako napihnjen, kot pred 24 urami.
6. Spustimo zrak iz jopiča. Jopiča ne prepogibamo.
7. Namestimo varnostno kapico na cevko.
8. Iz sistema za napihovanje odstranimo jeklenko s CO2. Če je na vratu poškodovana ali vidimo luknjo, jo je treba zamenjati z novo.
9. Stehtajte jeklenko s CO2. Teža naj ne odstopa za več kot +/-2 g od navedene teže. Če teža odstopa za več, nadomestite jeklenko z novo.
10. Preverite varnostne zatiče na ventilu.
11. Preverite sprožilni mehanizem
12. Preverite rok uporabe jeklenke. Če bo kmalu potekel, kartušo nadomestite z novo.

Ponovna aktivacija po uporabi jopiča

Samonapihljivi varnostni jopiči niso namenjeni le enkratni uporabi. Uporabljamo jih lahko večkrat. Po vsaki uporabi jih je treba ponovno usposobiti za delovanje.

1. Jopič po uporabi dobro izperite s sladko vodo in posušite.
2. Odstranite staro – uporabljeno jeklenko CO2 in avtomatski vložek.
3. Preverite, da ni potekel rok uporabe jeklenke CO2 in da le-ta ni preluknjana.
4. Namestite novo jeklenko CO2 in nov avtomatski vložek.
5. Preverite, ali so nameščeni zeleni varnostni zatiči.
6. Če imate na varnostnem jopiču ventil Argus, potem preverite oba indikatorja. Če ste jeklenko in avtomatski vložek namestili pravilno, bosta oba zelene barve.
7. Zložite varnostni jopič po navodilih proizvajalca in ga vložite v ogrodje jopiča.

Kontrola roka uporabe jeklenk CO2

Vse jeklenke s CO2 so označene z datumom roka uporaba. Za označevanje se uporabljajo večinoma trije različni sistemi označevanja.

1. Oznaka MMYY

Štirimestna oznaka na prvih dveh mestih (MM) označuje mesec in na drugih dveh (YY) mestih leto zadnje uporabe jeklenke. Če je oznaka na primer 0723, pomeni, da je jeklenka uporabna do 07 meseca (julija) leta 2023. Do tega datuma jo lahko uporabljamo, nato pa jo je treba nadomestiti z novo.

1. Oznaka YYDDD

Drug način zapisa, ki se pogosto uporablja pri oznakah jeklenk, oznaka leta (YY) in oznaka dneva (DDD), ko je bila jeklenka izdelana. Dnevi so šteti od prvega dneva leta, 1.1. je prvi dan. Če je oznaka na primer 2050, pomeni, da je bila jeklenka izdelana 50. dan leta 2020 oziroma 19. februarja leta 2020. Jeklenka ima življenjsko dobo 4 leta. Uporabljamo jo lahko do 19. 2. 2023.

1. Oznaka MMMDD YYHCR

Ta oznaka je najlažje prepoznavna. Na primer Feb19 20HCR pomeni, da je bila jeklenka izdelana 19. 2. 2020.

Pomembno:

Jeklenke imajo življenjsko dobo 4 leta. Za rekreacijsko uporabo je priporočeno, da se zamenja najkasneje po treh letih od prve namestitve oziroma najkasneje pred potekom roka uporabe.

Samonapihljive jopiče blagovne znamke Baltic in vse nadomestne dele dobite pri slovenskem zastopniku Burin Boats, d. o. o., tel.: 01 436 30 60.

Ali lahko na regati Vendee Globe nastopiš z 20 let staro jadrnico (29.11.2020 ob 12.00)

Na letošnji regati Vendee Globe nastopa tudi šest jadralk. Alexia Barrier nastopa na eni najstarejših jadrnic, ki so kdaj zaplule na tej regati.

Alexa Barrier pluje na jadrnici TSE- 4myplanet z zanimivo zgodovina. Jadrnica je bila zgrajena davnega lata 1998. Prvotno je nosila ime Penguin. Z njo je leta 2020 na regati Vendee Globe prvič zaplula okrog jadralka Catherine Chabaud. V času od prvega nastopa na regati je jadrnica že večkrat obplula svet. Alexa Barrier, ki trenutno pluje na regati je z jadrnico izjemno zadovoljna.

"Moja jadrnica je ena najstarejših v floti. Zgrajena je bila za Catherine Chabaud leta 1998. Hitrost plovbe moje jadrnice je vsaj 30% manjša od modernih jadrnic. Kljub temu mi uspeva in sem zadovoljna. Plovba je zahtevna. Še vedno ima vgrajene številne stare sisteme, ki so zahtevni za uporabo. Prav tako je na krovu zelo mokro, ker nimam nobene strehe. Včeraj sem zamašila odtok na krmi in izkoristila priložnost, da sem se lahko  prt minut kopala. Trenutno se počutim zelo dobro. Zapustila sem severno poloblo in področje Doldrums. Končno sem pričela normalno spati. Nabrati si moram moči, d abol lahko premagala področje visokega pritiska Sv. Helena, ki je že večkrat dokazala, da je strateško izjemno zahtevno za plovbo."

Charlie Dalin uspešno brani vodstvo

Thomas Ruyant, ki je plul nekoliko bolj severno kot Dalin, se mu je uspel nekoliko približati. Svoj zaostanek je zmanjšal za 50 nmi. Enako dobro jadra tudi Jea Le Cam na jadrnici Yes We Cam! Njegova ruta je najbolj severna. Kljub šibkejšim vetrovom pluje zelo hitro. Le nekaj mil za njim pa so še jadrnice PRB, Maitre CoqIV in Bureau Vallee 2.

Vsi plujejo v zahodnih vetrovih, ki dosegajo hitrosti dobrih 20 vozlov in omogočajo plovbo s hitrostmi med 17 in 20 vozli.

Favorit odstopil z letošnje Vendee Globe (28.11.2020 ob 18.00)

Britanski jadralec Alex Thomson, ki pluje na jadrnici Hugo Boss je žal moral odstopiti. Po okvari a nosilnih rebrih jadrnice je ostal še brez enega krmila. Popravilo žal ni možno. Thomson se je odločil, da svoj nastop konča. Pluje proti južnoafriškemu mestu Cape Townu.

Jadrnica Hugo Boss jadralca Alexa Thomsona je bila oblikovana, da pokaže vse svoje adute prav na področju rjovečih štirideset (Roaring Forties), žal svojih lastnosti ne bo mogla nikoli pokazati. Na začetku plovbe pod 40. vzporednikom, je Thomson ostal brez levega krmila. Žal ge ne mora popraviti, zato je zanj plovbe na letošnji regati konec.

Trenutno pluje na južnem Atlantiku. Do pristanišča v Južnoafriški republiki ga loči 1600 nmi. V soglasju z njegovo tehnično ekipo so se odločili, da regato opusti in poizkuša varno pluti proti pristanišči Cape Town. Alex Thomson je v svojem zadnjem spročilu, ki ga je poslal kot jadralec na regati Vendee Globe zapisal: Žal popravilo krmila ni možno. Zato smo morali sprejeti žalostno odločitev, da je to konec regate. Moja ekipa, moji partnerji in seveda jaz samo smo zelo razočarani. Prepričani smo bili, da bi šele sedaj moral pritii najbolj zanimiv del regate."

Težav Alexa Thomsona kar ni konec. Po dveh dnevih dela v podpalubju, ga sedaj čaka popravilo krmila.  (28.11.2020 ob 10.00)

Alex Thomson je pred 4 dnevi opazil razpoke na konstrukciji svojega plovila. Premčne prečne nosilce je moral ojačati z laminacijo, za katero je potreboval dva dni mirnega morja. Po uspešno opravljenem delu, pa se mu je včeraj zvečer poškodovalo eno izmed krmil.  Ob 19.00 uri je sporočil svoji tehnični ekipi, da ima poškodovano desno krmilo. Svetovali so mu, da to krmilo odklopi, da bo lahko krmaril le z levim krmilom. Trenutno pluje zgolj z enim krmilom. Ima nadzor nad plovilom in ni v nevarnosti. Tehnična ekipa na kopnem poizkuša ugotoviti, do kakšne poškodbe je prišlo. Več informacij bo na voljo tokom današnjega dne.

Charli Dalin (APIVIA), ki pluje na prvem mestu, je zjutraj sporočil:

"Zaradi vremenskih razmer sem bil prisiljen, da zaplujem bolj proti severu, stran od roba območja prepovedanega za plovbo (AEZ - Antarctic Exclusion Zone). Moja smer plovbe je nekoliko drugačna od mojih zasledovalcev. Plujem bolj proti severovzhodu. Veliko časa prebijem za pisalno mizo in pregledujem vremenske karte. Svojo plot plovbe spreminjam glede na vreme. V naslednjih dneh bomo imeli več vetra. Poiskati moramo najboljšo pot. Današnjo noč je bilo morje kar razburkano. Trenutno se malo umirja, a žal le malo. Plujem s hitrostjo 22-23 vozlov."

Simulacija napake na jadrnici Hugo Boss

Foto: © Alex Thomson Racing, © Alexia Barrier / TSE - 4myPlanet

V nedeljo, 22. novembra, je iz Las Palmasa na Gran Canarii izplulo več kot 300 jadrnic na 2700 navtičnih milj dolgo plovbo preko Atlantskega oceana do Santa Lucije. Start je potekal v sončnem vremenu z 8 do 10 vozli vzhodnika.

Gre za najbolj množično oceansko regato na svetu, ki poteka vsak november vse od leta 1986. ARC se od večine drugih regat razlikuje po tem, da je regata namenjena prvenstveno jadrnicam za križarjenja ne pa regatnikom, čeprav so dobrodošli tudi ti; pravzaprav so na regati ARC dobrodošli vsi tipi jadrnic in večtrupcev dolžine najmanj 8,23 m (27') ter z najmanj dvočlansko posadko. Ker je regata prvenstveno namenjena potovalnim jadrnicam, so posadke, ki sodelujejo, običajno zelo raznolike, veliko je družin z otroki, pa tudi domači ljubljenčki niso redkost. V povprečju 12-metrska jadrnica za pot potrebuje 18 do 21 dni, rekord pa je 8 dni in 6 ur. Regata slovi po zelo bogatem spremljevalnem programu tako pred startom kot na cilju ter skrbi za varnost udeležencev. Postavljeni so natančni standardi glede varnostne opreme na jadrnicah, brez katere sodelovanje ni mogoče. Ravno zaradi skrbi za varnost je regata tako priljubljena, saj marsikateri kasnejši oceanski jadralec za svoje prvo prečkanje oceana izbere prav regato ARC.

Regata ima dve možni različici poti: direktno na Santa Lucijo ali nekoliko daljšo, s postankom na Zelenortskih otokih, ki iz Santa Lucije starta nekoliko prej, letos je to bilo 8. novembra. Start druge etape iz Mindela na Zelenortskih otokih do Santa Lucije je bil prav tako v nedeljo.

Na ARC pogosto sodelujejo tudi slovenske posadke, vendar letos teh (vsaj po naših informacijah) ni.

Po petih dneh plovbe vodi francoska jadrnica Vitali The Kid. Prepluli so že 1387 nmi. Do cilja jih loči še 1441 nmi. Če bodo nadaljevali s tem tempom, jih lahko na cilju pričakujemo v devetih dneh in 22 urah. Druga posadka na katamaranu Banzai zaostaja 30 nmi, vse druge jadrnice pa več kot 200 nmi.

Besedilo: Nataša Kolega

Na letošnji solo regati Vendee Globe, ki velja za eno najbolj zahtevnih regat na svetu, tekmuje 33 jadralcev. Vsa plovila so vrhunski, izpopolnjeni jadralni bolidi. V letošnji ediciji regate nastopa kar 19 plovil, ki so opremljena s hidrokrili.

Hidrokrila na regati ne omogočajo dviga trupa plovila nad vodno, kot to zmorejo plovila AC75, ki bodo prihodnje leto zaplula na regati Pokal Amerike. Hidrokrila na jadrnicah IMOCA opravljajo podobno funkcijo kot kobilica in skrbijo za vertikalno poravnavo plovila, kot protiutež silam, ki jih na jadrnico povzroča veter. Ta vrsta hidrokrila jadrnicam omogoča do tri vozle hitrejšo plovbo, kot lahko v enakih razmerah plujejo jadrnice brez hidrokril.

Jadralci na letošnji Vendee Globe so že pluli po visokih valovih Atlantika med plovbo skozi nevihto Theta. Valovi so presegali višine 4 m, hitrosti plovbe pa so znašale vse do 20 vozlov.

Da bi si lažje predstavljali, kakšna je plovba pri taki hitrosti čez tako visoke valove, si oglejte spodnji video. Nastal je med zadnjimi pripravami na regato.

Regato Vendee Globe 2020 lahko spremljate na tej povezavi

Thomas Ruyant izvedel operacijo na hidrokrilu (27.11.2020 ob 9.00)

Thomas Ruyant, ki je predvčerajšnjim opazil velike razpoke na njegovem levem hidrokrilu, je moral včeraj izvesti pravo operacijo. Charlie Dalin na jadrnici APIVIA pa še naprej jadra odlično in si je že nabral 200 nmi prednosti pred zasledovalci.

Charlie Dalin je že priplul do meje področja Rjovečih štirideset (Roaring forties), kjer zopet pihajo močnejši vetrovi, ki mu omogočajo plovbo s hitrostjo 10 vozlov. Ruyant pluje približno 170 nmi severneje in se še vedno bori z brezvetrjem področja Sv. Helena.

Zjutraj je z jadrnice LinkedOut poslal sporočilo Thomas Ruyant:

»Noč je bila naporna. Trudil sem se čim hitreje pobegniti iz centra anticiklona proti jugu, kjer bo več upanja. Na krovu je vse v dobrem stanju. Včeraj sem moral splezati na jambor, kjer sem moral opraviti nekaj popravil. Nato sem se posvetil še levemu hidrokrilu. Odrezal sem en del, da zmanjšam njegovo moč. Nekaj ga še gleda iz trupa. To je pač Vendee. Delo ni bilo enostavno. Odrezal sem približno 2 m konice hidrokrila.«

Hitrost plovbe je zmanjšal tudi Alex Thomson na Hugo Boss. Preko dneva je plul s hitrostjo med 18 in 19 vozli ponoči pa le med 6 in 7. Istočasno, sta svoj zaostanek zmanjšala tudi jadralka Sem Davis in jadralec Luis Burton. Njuna povprečna hitrost plovbe je znašala 18 vozlov, medtem ko je vodeči Charle Dalin plul le s povprečno hitrostjo 10 vozlov.

Jadraci na južnem Atlantiku plujejo v zelo različnih pogojih. Charlie Dalin, ki je že prečkal 40 vzporednik ima preko dneva 10 stopinj C, ko bo zaplul proti otokom Kerguelens pa le še 3. Jadralci v področju Doldrums plujejo v toplem vremenu s 30 stopinjami.

Pričenjajo se področje Rjovečih štirideset (Roaring forties).Od premca jadrnice Charlia Dalina, pa do Drakeovega prehoda (prehod med rtom Horn v južni Ameriki  in Južnimi Shetlandski otoki na Antarktiki), je 12.000 nmi neizprosnega jadranja po hladnem južnem oceanu.

Okvara na levem hidrokrilu LinkedOut Thomasa Ruyanta (26.11.2020 ob 10.00)

Thomas Ruyant že nekaj časa uspešno pluje na drugem mestu. Včeraj je imel za vodilnim Charlie Dalinom le 72 nmi zaostanka, ko se je na njegovem plovilo pokvarilo levo hidrokrilo. Zaradi napake se je moral za nekaj časa ustaviti in preveriti, kaj natančno se je zgodilo. Zaenkrat je sporočil, da je okvara težja in da levega hidrokrila ne bo več mogel uporabljati do konca regate.

Thomas Ruyant je okrog 2.00 zjutraj počival na svojem plovilu. Naenkrat ga je prebudil glasen pok zunaj plovila. V plovilu ni čutil nobenih tresljajev. Hitro je pograbil svojo ročno svetilko in odhitel na krov. Da levem hidro krilu je opazil večjo razpoko. Takoj je zaustavil plovilo, zaplul v smeri z vetrom in pričel z natančnejšim pregledom.

»Plul sem s kotom 120 stopinj glede na veter s hitrostjo 20 vozlov. Zaslišal sem glasen pok. Nisem vedel, kaj se je zgodilo. Hitro sem potegnil hidrokrolo v plovilo, kolikor je bilo možno, a večina je ostala zunaj. Šele ko se je zdanilo, sem lahko bolj natančno pogledal kaj se je zgodilo. Po posveti z mojo tehnično ekipo, smo ugotovili, d aje plovba še vedno varna. V plovilo ne vdira voda. Hidrokrilo je še celo a ima številne razpoke. Njena struktura ni več stabilna. Tehnična ekipa bo povedala, ali jo odrežem, ali ne.«

Ruyant je vidno razočaran. Vodilnemu Dalinu se je močno približal. Brez enega hidrokrila nima pravih možnosti, da ga ujame. Sam ostaja optimističen.

Foto: © Yvan Zedda / Alea / VG 2020

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Po triindvajsetih letih znova v Portu

Zjutraj se še sprehodiva po mestu in kupiva v kitajski trgovini nekaj malenkosti: belo barvo za barko, čopiče, lepilni trak in nekaj poceni rapal, saj sem na poti do tu že vse preizkusil, pa se mi na nobeno ni prav nič ujelo. Pravijo, da upanje umre zadnje, in morda se bo na novo rapalo le kaj ujelo. Kupiva še nekaj hrane, pa glede na izkušnjo čez Biskaj ne preveč, ker verjetno prav veliko ne bomo kuhali. Iz marine se odjavim ob 14. uri in kmalu za tem sva izplula. Ko priplujeva iz marine, so jadra že na vrhu jambora. Jadrava mimo čudovite obale s številnimi rti. Nekateri se dvigajo precej bolj visoko kot tisti, mimo katerih sem plul do sedaj. Še vedno jadrava po prepovedanem območju, ki je zaprto za manjša plovila, a nekako bo treba od tu, čeprav bo za to treba kršiti pravila. S severa prihaja manjša fronta in veter se okrepi, tako da spustim glavno jadro na prvo krajšavo. Opazujem večji katamaran, ki pluje ob obali in išče sidrišče še pred sončnim zahodom. Očitno ga prihajajoča fronta ne skrbi, jaz pa se z Orplidom le držim daleč od obale.

Ura je polnoč in vetra je še vedno dovolj. Orplid pluje s 6 vozli in rt Španije je že na levi strani. Barko obrnem za 90 stopinj. Z Mario nazdraviva z malim pivom, saj je naporen del poti za nama. Od tu do Capo Verda bo barka plula v stalnem kurzu med 180 in 240 točno 2000 nm. Maria kmalu zadrema na mojem mehkem kavču v salonu, jaz pa uživam v krasni noči v trdem kokpitu. Morska bolezen je ne muči več tako močno kot prej, tako da je vzdušje na barki bolj veselo. Pred nama je še 160 nm. Od obale sva se precej oddaljila, saj je tu več vetra kot ob obali in plovba je prav prijetna. Čarobni noči je sledil sončni vzhod – tako se pač vedno končajo noči, ob približno isti uri, z nekaj minut zamika, odvisno pač, kako hitro pluješ. Ob sončnem vzhodu je veter oslabel, zato je bilo treba spet dvigniti »cirkus barve«, kot sem poimenoval genaker ali spinaker, karkoli že je, zame pa je ogromna rumena vreča, ki zavzame veliko prostora in vedno znova iščem v barki novo mesto, kjer bi jo lahko shranil. Ves dan posedava na premcu barke in se grejeva na soncu, ki postaja vse toplejše, medtem ko plujeva proti jugu. Ugibava, kako hladno mora biti sedaj v Roscoffu in se veseliva, da sva pravočasno zbežala pred slabim vremenom, ki se sedaj kuha v Biskajskem zalivu.

Malo se pošalim v moji gorenjščini, ki je Maria seveda prav nič ne razume: »Prov dobr se čut, da greva na jug, še sonce bol žge!« Sonce medtem zaide, kar potone v morje, in z njim izgine tudi veter. Čisto malo ga je pa le ostalo in po gorenjsko trmasto sem vztrajal z jadrom. Motorja nisem hotel zagnati. Ura je bila že polnoč, Maria je spet dežurala na mojem kavču v salonu, jaz pa sem lovil zadnje sapice vetra v jadro in tako priplul vse do pristanišča. Nato sem jadro pospravil in prižgal motor. Morski promet pred Portom je precej gost, ribiči vlečejo mreže na barke in vpijejo drug čez drugega. V tem delu obale je mrež ogromno in med potjo sva se jim morala zato neprestano izogibati. Ni manjkalo prav dosti, da bi kakšno tudi povozila, a se verjetno glede na obliko trupa, ki ga ima Orplid, v mrežo ne bi tako zlahka zapletla.

Barko privežem v malo marino 4 nm od glavnega vhoda v Porto, kjer je manjše pristanišče, ki me spominja na Palermo. Barko seveda privežem na pomol poleg policije in se vržem v posteljo v premcu barke in zaspim. Po 23 letih sem znova v Portu.

Zjutraj se prijavim v pisarni, kjer jim seveda rečem, da sva priplula ob 5. uri zjutraj, tako da je prva noč zastonj. Po opravljeni papirologiji se vrnem na barko, kjer je treba urediti nekaj stvari. To narediva skupaj in nato pojeva kosilo. Po kosilu se malo kregava, tako da sva videti kot povprečni jadralski par in ne izstopava iz okolice prav veliko. No, ko zaključiva s tem, pa greva skupaj na sprehod po mestu in se ustaviva na prekrasni peščeni plaži, kjer si naročiva pivo. Po polurnem molku, ki je sledil najinemu prepiru, pa vendarle spregovoriva in se odpraviva še v trgovino, kjer ugotoviva, da sta hrana in pijača tu ekstremno poceni. S polnimi vrečkami se vrneva na barko in si pripraviva odlično večerjo.

Naslednji dan je čas za odhod. Do Figueire da Foz je 70 nm in zato izplujeva zelo zgodaj, še pred sončnim vzhodom. Takoj ko sva zapustila marino, pa motor preneha delovati. Hitro dvignem »cirkus jadro« in se lotim motorja. Ugotovim, da v dnevnem rezervoarju ni goriva. Merilnik je namreč prenehal delovati in zato nisem pravočasno prečrpal nafte. Tako to naredim za dobro jutro in iz sistema izpustim ves zrak.

Maria medtem znova pripomni: »Ah, Walter, ti in ta tvoj motor!«

»Ja, pa kaj naj, če števec ne dela?« Vedno preverim nivo nafte s trkanjem po rezervoarju, a tokrat pa res nisem, saj motorja nisva uporabljala skoraj nič že od Roscoffa. Ves dan plujeva z rahlim vetrom ob obali zelo počasi, tako da pristaneva v Figueiri da Foz šele ob 10. uri zvečer. V marini ni nikogar, tako da morava ob izhodu iz marine plezati čez visoko ograjo, kar za naju sicer ne predstavlja nobenega problema. Splezala sva tudi nazaj in plezal sem tudi zjutraj, ko sem se odpravil v pisarno. Znova jim povem, da sva prispela ob 5. uri zjutraj in tako »prišparam« pri eni noči. Tu bova morala počakati vsaj pet dni, da se veter obrne, saj je začelo pihati z juga.

Dnevni privez v tej marini je 17 evrov, kar je 10 evrov ceneje kot v Portu. Obiskala sva mesto in krasno, a popolnoma prazno plažo. Turizem je odnesla korona, tako da je mesto skoraj prazno. Prav veliko zanimivosti v tem mestu ni, zato se bolj drživa »doma« na barki, kjer vsak dan po malem kaj postorim – če drugega ne, pa odmikam veje, ki jih v marino nanosi reka, v kateri leži ta marina. Zamenjam plinsko bombo in jo postavim na pomol, od koder pa naslednje jutro izgine. Odidem v pisarno in jih vprašam, kako je mogoče, da mi nekdo ukrade plinsko bombo, in to prazno, s tako zelo varovanega pomola?

Človek, ki dela v pisarni, je svoje vrste, saj ga nikoli ni tam, ko pridem v pisarno. Prvi dan sem ga precej dolgo čakal pred zaklenjeno pisarno, ki bi sicer morala biti odprta. Potem sem ga pa le poklical po telefonu.

Povedal mi je, da se vrne čez 10 min. Prišel je čez pol ure. Naslednji dan mi reče, da se vrne čez 5 min in pride čez 15 min. Tolažim se, da gre že na bolje, a ko mu povem, da mi je izginila plinska bomba, je videti, da mu je popolnoma vseeno.

»Čemu potem vsa ta ograja okoli marine in kamere?« pričakujem nek smiseln odgovor.

Skomigne z rameni in se ne zmeni kaj prida za mojo izginulo prazno plinsko bombo. Zanj so očitno pomembna njegova velika očala, polizana frizura z 200 g želatine in seveda: pridem čez 10 min.

Ko z Mario odhajava proti barki, ji rečem: »Misliš, da je možno, da bi bomba padla v vodo in jo je odnesel tok?« Še preden sem izgovoril stavek do konca, sem bombo zagledal: plavala je v kotu pristanišča. Izvlekel sem jo na breg in v smehu sva jo prinesla nazaj na barko.

Tisti dan, ko sem plačal marino, je spet produktivno delal tisti, kako bi rekel: uslužbenec. Znova sem ga moral čakati pred vrati marine. Tokrat pride z novim izgovorom: »Danes imam rojstni dan in še petek je!«

Nasmejim se in ga vprašam: »Koliko rojstnih dni pa imaš ti v enem letu?«

Ne dojame, samo začudeno me gleda. Omenim mu, da bova izplula jutri zjutraj in da se vrneva danes v marino malo pred 6. uro zvečer, pa mu bova takrat vrnila ključe od pomola. Pisarna naj bi bila namreč odprta do 18. ure.

»Ne, ne, danes je moj rojstni dan, zato bom pisarno zaprl že ob 16.30, tako da bo najbolje, da mi vrneta ključe kar sedaj, vidva pa kar skočita čez ograjo.«

»No pa naj bo tako. Dokler sem mlad, bo šlo. Ko bom pa star in ne bom več mogel skakati in plezati čez ograje, boš pa moral tudi za rojstni dan počakati vse to 18. ure, da ti vrnem ključe!« se mu nasmejem. Prosim ga za popust pri ceni marine, ker ima pač rojstni dan ... Naračuna mi 2,80 evra popusta!? Naj se počutim počaščenega, razmišljam? On pa medtem ugotovi, da mi računa ne more izdati, ker mu je zmanjkalo papirja.

»Ojoj, na tvoj rojstni dan ti zmanjka papirja?« se mu od srca nasmejim in mu potem zelo resno predlagam: »Najbolje, da greš res danes prej iz službe, preden se ti ne zgodi kaj resnega: na primer, da strmoglavi avion točno na tvojo pisarno!«

Tako smo se nasmejani poslovili in zgodaj zjutraj sva izplula proti Penichu.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Samo še do konca meseca novembra bo možnost izkoristiti nakup dodatne opreme za vodne športe po super znižanih cenah!

VODNE TUBE, WAKEBOARDI in VODNE SMUČI in OSTALA DODATNA OPREMA

Pestra paleta več kot 200 različnih tub - za enega potnika, dva, tri ali več, wakeboardov, kneeboardov, vodnih smuči, vrvi za tube in smučanje. Seveda v skladu z varnostjo imajo v asortimanu več kot 300 rešilnih jopičev vseh velikosti, barv in materialov.

Izkoristite priložnost za znižan nakup in brezplačno poštnino ob nakupu nad 40€ in bodite pripravljeni na poletne dogodivščine. Mi verjamemo, da bomo vsi, kljub vsemu … tudi letos brezskrbno se sproščali na jadranskem morju. Na blazini, na tubi, na SUP-u … ?

Vse to boste našli na: www.motonautika-shop.com

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 283. dan

Še včeraj sem mislil, da bom šel zjutraj k mojstru za švasanje, da mi zvari nekaj kosov za pritrditev kosnika. Ampak sem ponoči malo razmišljal in stokrat v glavi spremenil načrt. Danes sem se odločil, da zadevo naredim kar sam.

'Pouzdaj se use i u svoje kljuse' so včasih rekli na Balkanu. Ampak čez dan je vroče in sonce žge tako močno, da se mi sploh ne zdi pametno zapustiti sence.

Nekaj stvari sicer že naredim, kot recimo natočim vodo, operem kokpit in nekaj brisač za po tleh, napihnem čoln, operem gumijast tepih, na katerem je še ostanek kisline od operacije 'veriga'. Vsega tega sem se lotil, ker je bilo na kopalni platformi nekaj železnih opilkov. 

Lili opere en stroj perila in gre proti večeru v trgovino. Jaz danes ne grem. Sva izračunala, da ni toliko za pritovoriti in bo zmogla sama. Saj je zmogla, ampak komaj, ker je toliko nakupila. S Kanarskih otokov res ne smemo odpluti brez kanarskega vina. Se ne spodobi.

Jaz sem zvečer krivil eno nerjavno železo, iz katerega delam oporo za kosnik. Lepo napreduje, a počasi. Če bi imel kakšno delavnico in v njej kak resen kovaški primež ali vsaj tla, ki se ne majejo pod nogami, bi bilo lažje. Na barki nočem delati, da ne poškodujem gelcoata, zato delam na fingerju. Ta je pa zelo majav in nestabilen. A tudi tako se da.

Bom jutri, ko bo kaj več narejenega, pripel še kakšno slikico. Me prav zanima, če bo kosnik v redu. Zdržati mora vertikalno silo navzgor pribl. 300 kg. Koliko pa na stran, pa nimam pojma.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 284. dan

Po kavici in zajtrku Lili spet pere perilo. Pred odhodom bi rada vse oprala in ker je stroj majhen, bomo prali kake tri dni vsak dan po en stroj. Če opere več, potem nas ovira obešeno perilo. Jaz pa se lotim izdelave nosilca kosnika. Tale inox je tako žilav, da ga s težavo obdelujem. Vrtanje luknje je zame cel podvig, vrezovanje navojev ravno tako. In ker se mi tla majejo pod nogami in sonce neusmiljeno žge v glavo, moje luknje niso čisto pravokotne. Sonce neusmiljeno pripeka, zato se v času najhujše pripeke umaknem in prekinem delo do poznega popoldneva. Takrat vse skupaj ponosno sestavim in provizorično pritrdim na svoje mesto, nato pa na žalost ugotovim, da se kosnik naslanja na ograjico.

No, lepa reč. To je pa nekaj, na kar nisem računal, saj mi je bilo na pogled videti tako daleč, da niti nisem meril. Nižje moje konstrukcije ne morem spustiti, saj je tam kolešček za drugo sidro. Sicer bi ga lahko odstranil, saj uporabljam le eno sidro, a ne bi si rad zaprl opcij. Nočem, da mi ena izboljšava pokvari nekaj drugega. Nič ne pomaga, spet kotno brusilko v roko in krajšat konstrukcijo za 2 cm. In seveda potem sledijo nove luknje, in vrezovanje novih navojev ...
Imam dokaj nove svedre, ki so primerni za inox, a tale kos je trdoživ. Ali pa sem kdaj s tem svedrom že vrtal stekloplastiko. Steklo hitro skrha sveder. V les ali plastiko sicer reže brez problema, na inoxu pa se pokaže, če je rob rahlo skrhan. Osmica je najslabša. In 8 mm je že kar konkretna luknja v jeklo debeline 5 mm. Saj naredim prej vodilno luknjo z manjšim svedrom, a vseeno mi nikakor ne gre. Lotim se brušenja svedra. Potem reže nekaj boljše, a nisem povsem zadovoljen.

Tudi vrezovanje navojev za M8 mi vzame nekaj živcev. Ali je navojni sveder že malo oslabel, ali pa je tole jeklo res noro trdo. Mažem z oljem, obračam malo naprej in malo nazaj, a vseeno se bojim, da bom polomil navojni sveder. Seveda vrezujem navoje na roko in ne z vrtalnikom. Na roko imam več občutka. In trdo je, kljub temu da sem za M8 izvrtal 7 mm luknjo, čeprav bi po standardu morala biti velika le 6,8 mm. 6,8 mm svedra pač nimam. Nisem strojnik, a po moji kmečki logiki bi moralo biti lažje vrezati navoje v preveliko luknjo, kot pa v pravilno luknjo. Vrtanje v jekleno konstrukcijo na barki pa je poseben užitek. Tu se ne maje le pomol, ampak tudi barka, vsak seveda v svojem ritmu. Vrtam nad vodo, malo nagnjen in s slabo oporo. Če padem notri, lahko samo upam, da bo varovalka crknila prej kot jaz, ker če padem notri, padem s priključenim vrtalnikom. V mislih se mi prikazuje stabilen sveder v kakšni delavnici, kjer imaš prenos moči in dovolj majhne vrtljaje, da ne pregreješ svedra, stabilno podlago, delavnica se ne maje, sonce ne žge v glavo in možnost, da padeš v vodo je precej manjša kot tule.

Sicer moram pohvaliti tole mojo ročno vrtalko. Iskra jo je izdelala in to še v stari Jugi, v prejšnjem tisočletju. Koliko je že ta stroj prevrtal. Med drugim je preživel opremljane stanovanja in hiše, prenovo barke, bil je dve leti na soli in vlagi v Karibih in je zadnjih deset let na barki. In še vedno dela brezhibno. Kar kupiš sedaj, pa crkne kmalu po izteku garancije. Prehiti me mrak. Nisem dokončal. Ah, pa jutri naprej.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 285. dan

Dopoldan nadaljujem z vrtanjem in prednji del nosilca je končan. No, skoraj je končan, saj sem ugotovil, da so vijaki, ki sem jih hotel uporabiti, sicer zelo lepi, a jih ne morem dobro zategniti. Imajo lepo zaokroženo glavo in notri gre relativno majhen imbus. Žal se imbus ključ notri obrne in preskoči, če hočem dobro zategniti. Jutri bom šel kupit vijake s šestrobo glavo. Te bom lahko močno zategnil.

Ko sem uporabil enega od svedrov, ki do zdaj še ni vrtal, je šlo dosti boljše. Očitno tile svedri iz Inter diskonta niso vsemogočni, če se nežno izrazim. Verjetno obstaja razlog, da ponekod en sveder stane toliko, kot tule cela škatla. In ko pomislim za nazaj, sem s temi svedri že kar nekaj naredil čez zimo, ko sem imel glavno prenovo barke. Za solent pripono je bilo kar nekaj konkretnih lukenj, pa predelava nosilcev sidra ... OK, očitno jih bo treba nabrusiti. Če stvar vzamem kot rekreacijo, je pa tole vrtanje čisto v redu. Recimo, da sem danes delal na utežeh. Za bicepse in gornji del trupa. In hkrati sem na žgočem soncu pridobival vitamin D v boju proti virusom. 

Sicer pa se na obzorju že kaže možnost odhoda proti Gibraltarju, bolj natančno v LaLineo. To je špansko mesto na meji z Gibraltarjem. Admiralica vestno opravlja svoje admiralske dolžnosti in že nekaj časa redno spremlja vreme in korona ukrepe po okoliških državah. Danes je poklicala v marino in so ji potrdili, da ne potrebujemo več nobenih papirjev za odhod. 

V Španiji se v normalnih časih ni treba odjavljati, če zapustiš državo, ne glede na to, kam greš. Glede prijave pa je tako, da če pluješ iz celinske Španije na Kanarske otoke (ali obratno), se ni treba prijaviti ob prihodu, čeprav pluješ vmes po mednarodnih vodah. Če pa greš recimo iz Portugalske na Kanarske (ali obratno), pa je ob prihodu potrebna prijava, čeprav sta obe državi v schengenskem območju.

Admiralica je poklicala še marino v LaLinei, kjer so ji zatrdili, da če prideva s Kanarskih otokov, kjer sva že ves čas pandemije, potem ni potrebno ničesar, ne bova v karanteni, in da naju z veseljem pričakujejo. Ko pa so slišali, da sva pri njih že bila, so bili pa sploh veseli (ker sva že v njihovem sistemu, jim ni treba vnašati podatkov). Verjetno bova res šla vsaj za en dan v marino, da bova tam malo bolj domača. Če greva potem ven na sidrišče pred marino in pride kontrola in vpraša, od kod sva prišla, lahko z mirno vestjo rečem 'od tule iz marine'. In se pri tem nič ne zlažem, pa še preverijo lahko. 

Kot kaže vremenska napoved danes, se bosta hkrati zgodila dva dogodka: Do torka imava plačano marino in do torka se bo sistem nizkega zračnega pritiska spustil nad Azore, kar bo obrnilo portugalske pasate in k nam prineslo veter z juga. Sicer ne bo pihalo čisto idealno in do torka se lahko še kaj spremeni, a kot kaže sedajle, bo val zelo majhen, le kak meter, vetra pa prej premalo kot preveč. Ker zdaj že cel mesec nabija 15 do 25 vozlov pretežno s severa, bo to dobrodošla sprememba za pot na sever. Upam, da si veter ne premisli.

Trenutno kaže, da se bo ciklon počasi premikal z Azorov proti vzhodu in nam bo omogočal ugodne vetrove vsaj štiri ali pet dni. Sicer nas lahko na poti dobi kakšen dež, a to me ne skrbi preveč. Zvečer sva šla oba v Mercadono. Ja, vem, da bi lahko naročila dostavo na barko, a sem raje vzel zložljiv voziček, ki ga imava na barki in sva pripeljala težke stvari kar sama. Mleko, pivo in vino je že pospravljeno. Tudi drugo je v glavnem že vse nabavljeno in bodisi zamrznjeno, v hladilniku ali zloženo po omarah. V ponedeljek nabaviva še nekaj svežih stvari in lahko greva za en mesec kamorkoli.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 286. dan

Zbudim se precej zgodaj. Bolj natančno zbudi me ribiška ladja, ki ogreva motorje. Takoj nasproti marine, v istem bazenu, se pravi manj kot 100 m od naju sta privezani obe pilotini, pred njima je SAR barka – to je kar resna zverina za težko morje in večje razdalje, pred njo pa je ribiška ladja.

Manjše ribiške barke so precej bolj naprej, tale največja pa je prav blizu. In po dolgem času so se odločili, da grejo lovit. Tega dizla ne preslišiš tako zlahka. Pilotine skoraj ne slišim, le zaziblje nas, ko pristaja, SAR tudi ni preveč glasen, tale ribiška pa je. Malo še zadremam, spijem kavo in se odpravim v čendlerijo po tiste tri vijake. Tule v bližini so tri splošne navtične trgovine. Najmanjša in najdražja je v sami marini, nekaj cenejša je tista na drugi strani bazena takoj za pilotinami. Dober kilometer je do nje po poti, 100 m po zraku. Tretja, največja in najcenejša, pa je še nekaj sto m naprej po cesti. Grem v tisto tretjo. In za tri vijake plačam več kot 60 evrov. No, resnici na ljubo moram povedati, da nisem kupil le treh vijakov. Tile izleti v čendlerije se včasih ne končajo po predvidevanjih. Pa sem se še zadrževal. Zlahka bi nakupil desetkrat toliko.

Zaradi obiska v čendleriji sem nekoliko spremenil načrt pritrditve kosnika na zadnjem delu – pri sidrniku. Končno sem ga spacal do konca. Malo kozmetične dodelave še rabi, a tudi če nič več ne naredim, ga lahko uporabljam. Videti je sicer bolj tako, kot bi bil doma narejen. Ampak saj je narejen doma. Pri mojih izdelkih je po navadi funkcija pred formo. Bi pa pomagalo, če bi imel kakšno bolj resno orodje in morda stabilna tla pod nogami. Bomo videli, kako se bo obnesel.

Vremenarji za zdaj še vztrajajo pri tem, da lahko v torek odplujeva. Sicer v začetku ne bo kaj dosti vetra, a Admiralica pravi, da je pri vetru boljše premalo kot preveč. Mogoče bom pa kupil še nekaj litrov dizla. En tank je sicer pretežno poln, drugi pa je povsem prazen. V skladišču imava še dve ali tri kante. Mogoče napolnim še preostali dve kanti. Ni pa potrebe, da bi napolnil drugi tank. To bom raje naredil v Gibraltarju, da imam zalogo za Italijo, ki ima po navadi precej drago gorivo. Na vetrove se pa v Sredozemlju tudi ne moreš zanašati. Pravijo, da tam piha bodisi premalo ali preveč. Bomo videli.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron