Novice

Svet zajema »Black Friday« mrzlica in zajela je tudi prodajne police prodajnega salona Moto-Nautika!

Kaj torej vse zajema »Black Friday« akcija?

S pestrim naborom navtične opreme ponujajo rešitve za popolnoma vse potrebe. Pravi naslov za vse navtike, odvisnike od adrenalina ali preprosto - za ljubitelje vodnih športov.  Navsezadnje, vsi si želimo najti vse, kar potrebujemo - na enem mestu!

VODNE TUBE, WAKEBOARDI in VODNE SMUČI in OSTALA DODATNA OPREMA

Pestra paleta več kot 200 različnih tub - za enega potnika, dva, tri ali več, wakeboardov, kneeboardov, vodnih smuči, vrvi za tube in smučanje. Seveda v skladu z varnostjo imajo v asortimanu več kot 300 rešilnih jopičev vseh velikosti, barv in materialov.

Prvič do zdaj so pri JOBE predstavili koncept "MIX and MATCH", kar pomeni, da so barvno in stilsko uskladili artikle iz različnih področij. Tako lahko kombinirate vodno tubo, smučke, wake ali jopič in se pri tem barvno uskladite z svojo družino ali svojimi prijatelji.

VELIKA ZALOGA IN HITRA DOBAVA

V spletni trgovini boste našli preko 1000 artiklov opreme za vodne športe in dodatne opreme za vaše plovilo. Vsa naročila oddana do 16. ure opreme na zalogi, prejmete preko Pošte Slovenije že naslednji dan.

SPLETNI NAKUP NA TEJ POVEZAVI

Kljub temu, da so vsi ukrepi drastično spremenili način življenje po sveti, v nekaterih državah ljudje dihajo bolj svobodno. In ker lahko, počnejo tudi neumnosti in delajo napake.

V tokratnem videu si lahko ogledate:

• za transport je plovilo potrebno dobro pritrditi na prikolico
• avto, ki je registriran kot plovilo
• orke napadajo jadralce v Biskajskem zalivu. Osredotočeni so na krmila, ki jih poizkušajo poškodovati
• tekmovalci, ki bodo naslednje leto nastopali na Pokalu Amerike z novimi jadrnicama AC75 pospešeno trenirajo. A vedno ne gre vse po planu.
• reševanje navtikov s plovil zajetih v ledu

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Končno izplujeva iz Roscoffa. Takoj, ko sva zapustila pristanišče, se je električni avtopilot začel oglašati s piskanjem, saj je v vseh teh deževnih dneh vodi uspelo priti skozi zaščitni zunanji del, kjer so kontrole za pilota. Nič drugega mi ne preostane. kot da ga izključim in se začnem ukvarjati z vetrnim avtopilotom. Jadrava proti vetru in barka lepo drži smer. Po desetih preplutih miljah nama je uspelo pripluti iz zaliva. Barko obrnem v drugo stran in prav kmalu ugotovim, da bo tako treba pluti v orco ves dan vse do rta Porspoder, kjer bova plula po ozkem in zelo nevarnem kanalu med manjšimi otoki in celino. Ta predel je znan po zelo močnem toku in obilici nevarnih čeri, ki se prikažejo samo ob zelo nizki oseki. Glede smeri jadranja sem si kmalu premislil. Mario je že začela mučiti morska bolezen in se je prestavila v notranjost barke, kjer je zelo hitro zaspala. Morje je postajalo vse bolj divje, veter se je okrepil in začelo je pihati ob obali, čeprav je bila vremenska napoved drugačna. 

Jadranje postaja vse bolj težavno. Valovi tolčejo v stranice barke in povzročajo močan hrup, kot da bi s kladivom tolkel po sodu. Ob polnoči sedim v kokpitu in poslušam radio na kanalu 16, kjer potekajo tri reševanja bark, ki so poslale klic Maiday. Morje je postalo popolnoma neprimerno za plovbo po tistem kanalu, zato se odločim, da barko usmerim bolj na odprto morje in obplujem otok in se tako izognem nevarni ožini. Potem bom praktično že na odprtem morju v Biskajskem zalivu, kjer se bom počutil veliko bolj varnega. Veter se je okrepil na 40 kn in jadra so že na krajšavah. Ura je malo čez polnoč in v kokpitu sem sam. Od Marie ne duha ne sluha, njena nočna mora v obliki morske bolezni se je začela in jo dokončno položila v posteljo. Zunaj dežuje. Skrivam se pod sprayhoodom in na vsake toliko časa glavo pomolim iz zavetja, da preverim okolico. Razveselim se, ko vidim, da je otok Lampaul že na levi strani vzporedno z menoj. Luči z letališča še komaj vidim, kar pomeni, da sem že v Biskaju. Tega se zelo razveselim – pred mano ni več nobenih skal, ki bi jih lahko podrsal z močno kobilico mojega Orplida. In tako bo še vsaj 300 nm, vse do Španije. Pred Orplidom bodo le še valovi in morda kakšna ladja. Veter je oslabel in zato dvignem vsa jadra, tako da Orplid spet pluje s šestimi vozli, a sedaj z vetrom bolj s strani. Dež je ponehal in spet lahko sedim v kokpitu. Neprestano preverjam vremensko napoved, ki je glede vetra malo bolj obetavna. Odločiti se moram, ali bom barko usmeril v Brest ali čez Biskaj. Odločim se, da zapustiva Francijo, saj si želim pluti proti toplejšim krajem in to čim prej! Vso noč presedim v kokpitu in gledam okoli sebe, saj se tu križajo poti, po katerih plujejo večje ladje v Biskaj in iz njega, zato je treba biti pozoren in zato spanje odpade. Do jutra sem se naveličal ropotanja buma zaradi previsokih valov in prešibkega vetra, zato sem znova izkopal genaker iz Orplida in s tem zbudil Mario. Predlagal sem ji, naj se prestavi v kokpit, kjer ji bo zagotovo manj slabo. Pospravim vsa jadra in dvignem genaker, prepustim krmilo Marii, jaz pa se lotim popravila avtopilota. Odmontiram celo ohišje elektronike in vse skupaj razstavim na mizi v salonu. Očistim vse kontakte. Kontaktni papirčki se seveda odlepijo in zato jih preprosto zalepim nazaj z močnim selotejpom, ki ga narežem na male koščke primerne dimenzije. Medtem Maria »šofira« Orplid, dosegla je šest vozlov, uči se še jadranja, ampak ji gre odlično. Vse skupaj sestavim nazaj in zmontiram na isto mesto, prižgem avtopilota in ga stestiram. Deluje še bolje kot prej, tipke so precej bolj občutljive in ni več treba skakati po njih kot prej. Odločim se za počitek, saj Maria vozi barko. Da ji pametujem, kaj in kako nima smisla, saj ima 23 let in to so leta, ko je človek najpametnejši in dopovedovati nekaj nekomu v teh letih ni prav enostavno. To vem iz lastnih izkušenj. Oh, kako sem bil pameten, ko sem imel 23 let! Tako pameten, da danes ne vem, kam je vsa ta moja pamet medtem izginila?

Prebudim se ob močnem hrupu valov in precejšnem nagibanju. Ozrem se okoli in vidim, da Maria sedi zunaj v kokpitu in uživa v hitrosti. 

»Kaj se dogaja?« jo vprašam.

»Vozila sem z vetrom in nato ugotovila, da če veter piha bolj s strani, gre barka hitreje. In ko sem videla hitrost devet vozlov, sem prižgala avtopilota in sedaj plujeva s hitrostjo 8.6,« mi vesela poroča.

»Ohhhh, super Maria!« jo pohvalim in najprej preverim, v katero smer sploh plujeva. Ugotovim, da je kurz pravi, morda kakšna stopinja odstopanja, a za centriranje na točni cilj je še prezgodaj, to bova počela zadnjih 100 nm. Vreme je sončno in oblaki prihajajo zelo počasi, veter pa se krepi. Barka na vsake toliko časa pospeši do 13 vozlov in zato spremenim smer tako, da veter piha bolj od zadaj. Barka je zdaj usmerjena veliko bolj na odprto morje. Mario znova začne mučiti morska bolezen, zato se prestavi v kabino, kjer takoj zaspi. Na vsake toliko časa bruha. Hrana, ki ji jo pripravim, pa prav tako ne zdrži dolgo v njenem želodcu. Malo sem jezen sam nase: saj bi lahko predvidel, da bo imela težave. Prišla je s kopnega naravnost na tako razburkano morje, kot je v Biskaju in seveda ni imela niti časa, da se privadi. No, saj bo čez dan ali dva bolje, si mislim. Plovba čez Biskaj bo trajala tri ali morda štiri dni zaradi cikcakanja pred Brestom. Tisti del poti me je najbolj utrudil, zdaj na odprtem je jadranje precej bolj enostavno. Zvečer sem snel genaker, saj je bilo vetra preveč in barka je divjala in surfala po valovih. Dvignil sem glavno jadro na drugo krajšavo, odprl genovo ter jo po potrebi navijal ali odvijal. Naslednji dan je bilo oblačno, tretji dan pa je deževalo in vedno, ko sem se znašel v oblaku, se je veter skoraj podvojil, tako da sem neprestano navijal ali odvijal genovo, glavno jadro pa je ostalo stalno na drugi krajšavi. Po potrebi sem samo malo popustil jadro, da se je zračilo in izgubljalo veter. Maria je bila že zelo izčrpana in morska bolezen jo je dehidrirala. Kuhal sem ji čaj in ji ponujal krekerje, da bi le kaj prigriznila. Pa ji seveda ni bilo do ničesar. Zunaj je močno lilo, odprl sem si toplo francosko pivo, sedel v salonu in čakal, da naliv mine. Nato se je spustila megla, veter je izginil, valovi pa so ostali. Tako je bilo vse do A Coruñe in zagnati je bilo treba motor. Okoli sebe nisem videl ničesar, razen ponoči nekaj luči precej blizu, zato sem po radijski postaji povprašal za vremensko napoved. Javil se mi je neki Anglež s katamaranom Putitang, ki pa tudi ni imel napovedi. Povprašam ga, ali me vidi na AIS in odgovori mi, da me žal ne vidi. Nato mi sporoči, da me ne vidi tudi na radarju. 

»Hhhhhhh, super! Tukaj sem sredi megle, jaz ne vidim ničesar in nihče ne vidi mene!?« si zaskrbljeno razlagam. Kmalu se razjasni, a le za 20 minut. Zagledam dve ribiški ladji čisto blizu mene in si rečem: »Bog ve, koliko jih je bilo prej, ko je bila okoli mene megla?« 

Nato zagledam še eno ladjo LPG in jo kontaktiram, da preverim, ali me vidi na AIS. Tudi ona me ne najde. 

Ohhhh, kako lepo! Nazadnje me je videla na AIS samo policija. Sedaj, ko resnično hočem, da bi me zaznali na AIS, me pa ne vidi nihče!? Megla se spet spušča in z njo noč. Orplid se približuje prepovedanemu območju španske obale, kjer je zaradi napadov ork prepovedana plovba za plovila, manjša od 15 m. Orke so se namreč zaletavale v barke in se seveda igrale s tistim, kar se na barki premika, torej s krmilom. V enem mesecu so zabeležili približno 30 napadov ork na plovila, precej bark so morali reševati in zato so se odločili prepovedati plovbo v pasu dolžine 140 nm in širine 8 nm. Pa sem vseeno vplul v to območje, prav tako kot številni drugi. Možen napad ork me ni prav nič skrbel, saj bi se ob mojem močnem krmilu poškodovala orka, ne pa krmilo.

Končno se pojavijo luči na obali in kot vedno vplujem v pristanišče v temi, utrujen in nenaspan. Navežem bokobrane na stranice barke in ponesreči enega odvežem na napačni strani, tako da ga izgubim v morju. Barko obrnem in ga skušam najti, a prav kmalu ugotovim, da je to skoraj nemogoče. Zamislim se ob nevarnosti, da ti v morje pade član posadke. Ga sploh lahko najdeš v močnem vetru in visokih valovih? Vplujem v pristanišče in se privežem na pomol, potem pa ugotovim, da pomol nima izhoda. Z rokami odrinem barko od pomola, jo obrnem in jo prestavim na drugega. Pomoli so popolnoma zasvinjani z galebjimi iztrebki, nekaj pomolov je tudi polomljenih, skratka marina je v zelo slabem stanju. Nato se le prebudi Maria in me vpraša:

»Kje pa sva Walter?«

»Po pomolih sodeč v Indiji Koromandiji, a zemljevid mi kaže, da sva v Španiji.«

Nasmejiva se, pojeva polnočno večerjo in se odpraviva spat: ona naspana, jaz pa po treh dneh plovbe popolnoma izčrpan.

Jadranje je bilo odlično, kljub vsej megli in ovinku okoli otoka, pri čemer sva izgubila vsaj 12 ur. A bolje tako, kot pa da bi se barka potopila. Popravil sem električni avtopilot in vetrni je deloval več kot odlično. Le stara žarnica na vrhu jambora mi je vztrajno praznila baterije in treba se bo povzpeti na jambor in jo zamenjati. V Španiji sva ostala le en dan, saj je bilo povsod obvezno nošenje mask, kar nama je bilo nesprejemljivo. Sredi morja si pač svoboden in živiš, kot da koronavirus ne obstaja. Naslednji dan sva zato odplula proti Portugalski, s ciljem Porto.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 279. dan

'Danes delamo naprej,' sem včeraj zapisal. No ja, saj delamo naprej, ampak počasi. Po kavici in zajtrku se odpraviva v trgovino. Prvič oba skupaj. Uradno se sicer ne sme, a imava pripravljen izgovor, da greva na pivo. To se sme. Pa razumi te predpise, če moreš. 

Precej več ljudi ima maske (tudi nekateri, ki so sami v svojem avtu), a ne vsi. Midva sva brez mask in sva zlahka več kot 2 m od kogarkoli drugega, kar bi bil pogoj za nošenje maske na prostem. Pred trgovino si jih vseeno nadeneva. Jaz svojo doma narejeno iz ene stare majice, Lili pa pravo kirurško iz lekarne. Ko vstopam v trgovino, me varnostnik takoj pobara, če sem slučajno z gospodično, ki je vstopala pred mano. Seveda ne, sploh je ne poznam. Ni se mi bilo treba zlagati, saj gospodične pred sabo res nisem poznal. Na srečo me ni vprašal za gospo za mano, ki pa jo dobro poznam. V trgovino namreč še vedno sme le en član gospodinjstva. Na pivo pa gre lahko cela soseska brez problema. Danes nesem domov paket mleka, saj sva z njim precej na koncu. Ko grem sam v trgovino in se odločam med mlekom in pivom, po navadi mleko v finalu izpade. Obojega zaradi omejene kapacitete nahrbtnika seveda ne morem nesti domov. Danes, ko je z mano Admiralica, pa seveda zmaga mleko.

Tale pot me je precej utrudila. Zadnje čase sem se peljal s kolesom in sem že pozabil, kako daleč je trgovina in kako vroče je na soncu.

Žal pa se s kolesom ne bom več potepal naokrog, saj sosed Francoz, od katerega si sposojam bicikel, jutri odhaja. Kam drugam, kot na plažo Papagajo. Tam so zbrani skoraj vsi, ki so odpluli iz marine. Tam je pač eno redkih sidrišč na Lanzaroteju. Francoz zato zvečer priredi zabavo za vse, s katerimi se je z veseljem družil. Na njegovi mali železni barkici se nas je gnetlo deset in več naenkrat. Barka je bila videti kot gliser tik pred izglisiranjem. Krma globoko v vodi, kljun pa je štrlel v zrak. Nismo mu potopili barke. Jutri zjutraj gre na pot. Ob 7.30 bo odrinil, pravi. Mu pač ne bomo pomahali v slovo. To je prezgodaj za naju.

Kaj dosti čez dan nisem naredil. Opral sem sidrnik in palubo barke. Temna voda, ki je tekla dol, je bila kombinacija rjavega in črnega peska in rje z verige. 30 m (od 75) verige je res v slabem stanju, zato sem jo danes zložil na pomol in jo dobro opral s curkom vode, potem pa, ko se je posušila, sem jo celo premazal s kislino proti rji. Imel sem ravno še pol litra sredstva 'Ospho', ki sem ga nabavil še pred davnimi leti v Antigui. Dal sem ga v lonček in skozi potegnil celo verigo. Kislina se je dobro penila v lončku.

Ospho namreč rjo (železov oksid) reducira in nastane železov fosfat, ki je inertna, trdna snov. Kemično je zadeva verjetno podobna Ferosanu. Vsebuje fosforno kislino, ki reagira z železovim oksidom. Moram reči, da je veriga sedaj videti dosti boljše. Naj se dobro osuši, jutri gre nazaj v sidrnik. Mogoče bo treba še sprati odvečno kemikalijo z verige, saj kislina reagira tudi s človeško kožo. Dovolj razredčena baje ni škodljiva za vodne organizme, se pravi, da ne bo hujše škode, če vse sperem v morje.

Ospho sicer ni trajna rešitev, a za nekaj časa bo. Ne morem pa se odločiti za to, da bi jo pobrizgal z WD40, ker bo šla veriga slej ko prej v vodo in to ni dobro za okolje. Mogoče bom vseeno posprejal tistih 30 m, ki so res slabi. Zdaj, ko je veriga obrnjena, so to metri od 45 do 75 in redko spustim več kot 45 m verige. 

V glavnem, žurka pri Francozu je bila v redu. Edino nisem prepričan, ali bom bolj pogrešal njega ali kolo. Mogoče se pa še kdaj kje srečamo.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 280. dan

Sosed Francoz je včeraj napovedal svoj odhod ob 7.30. Ob devetih je bil še privezan. Ob desetih pa je rekel, da bo šel popoldne. Ima še nekaj za narediti na barki ...

No, popoldne je res odplul. Malo preveč ljudi je bilo, ki so mu pomagali odvezati barko in smo zato imeli manjšo štalo v marini. Neki drug Francoz je povsem zamočil na prednjem štriku. Najprej je preveč vlekel in ni popuščal, za krono vsega pa mu je še uspelo štrik zatakniti na bitvo. To je barko zasukalo na mestu. Skoraj je s krmo zadela barko na desni, potem pa se je znašla počez čez premec barke na levi. Še vedno privezana na bitvo in z 20 vozli vetra, ki jo je rinil v premec leve barke. Malo sta zapletla sidro, štraj in ograjico, kosnik leve barke je molel med štraji skoraj do jambora, sidro se je zataknilo za ograjico, Skratka barki sta se dobro prepletli. Sama sreča, da ni bil kdo poškodovan. Nekako nam je uspelo odpeti vse skupaj in je Francoz lahko odplul.

Sam niti ni bil dosti kriv za vso polomijo. Njegova edina napaka je bila, da ni dajal jasnih in odločnih komand. A to zlahka razumem, saj on jadra solo, to je njegova prva barka in je bolj začetnik, na pomolu pa je bil 'izkušen' starejši jadralec, svetovni popotnik, ki je stvar zamočil. Moja veriga je po obdelavi videti precej bolje. Ko sem jo dajal nazaj v sidrnik, pa je veriga zanihala, naredila se je zanka, ki je s svojo težo potegnila verigo v vodo. Jaz sem bil takrat v sidrniku in sem lahko samo poslušal, kako 70 m verige gladko teče s pomola v vodo. Na koncu se je zaslišal še en štrbunk, ko je veriga za sabo s pomola potegnila še sidro. Saj ni bilo nič hudega, sem jo pač splahnil, ko je bila v sidrniku, da ni bila več blatna. Veriga in sidro sta narejena za to, da sta kdaj v vodi. Me je pa rahlo ujezilo, saj je bila prej veriga brezhibno čista in suha, potem pa slana, mokra in blatna.

Nadaljeval sem izdelavo kosnika. Zdaj rabim le še nosilce. Verjetno bom šel kar do mojstra, da mi zvari nekaj stvari, da se ne bom sam mučil s krivljenjem in vrtanjem. Sicer pa je bilo danes resno vroče. Temperatura je bila čez dan 27 °C in pripekalo je sonce. Bliža se poletje. Od ponedeljka dalje gredo Kanarski otoki v fazo 2, kar pomeni, da se odprejo plaže in bo dovoljeno plavanje. In mi bomo smeli ven tudi zunaj zapovedanega urnika.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 281. dan

Lili si je spet zaželela pico. Žal španske prehranjevalne navade niso take kot najine. Midva imava kombinacijo kosila in večerje okrog petih ali šestih popoldan, takrat pa so vsi lokali zaprti. Treba se je odločiti za kosilo ali za večerjo. Zvečer se lokali odprejo prepozno. Če jem tako pozno, slabo spim. Tempirava prihod v picerijo uro pred zaprtjem in sva tam ob štirih. Napaka v planiranju: kuhinjo zapirajo eno uro, preden zaprejo lokal. In so ostali brez najinih evrov. 

Greva pač malo naprej in pojeva kosilo v naslednjem lokalu. Nič posebnega. Ni za ponavljati vsak dan, a je blizu. Dan je pa res vroč. Še v senci je vroče. Še dobro, da piha. 

Ko je popoldne za hip pihalo malo manj, sva se hitro lotila menjave jader. Takoj ko sem vse pripravil za spuščanje genove, je spet zapihalo na polno. Potem se z vetrom malo igramo mačke in miši. Med dvema refuloma nama uspe spustiti najino veliko genovo na palubo. 

Sledi zlaganje, kar sploh ni lahko delo. Genova je velika dobrih 60 m2 in je temu primerno težka. Na palubi ni veliko prostora, veter pa je premočan, da bi jo lahko zvlekla na pomol, kjer je dovolj dolžine za zlaganje tako velikega jadra. Z malo pretepanja z jadrom in nekaj zvračanja krivde z drugega na drugega nama je jadro uspelo zložiti in pospraviti v vrečo. Dobra stran je, da se barka vsaj ne ziblje, in da valovi ne zalivajo palube. Ja, tudi na pasaži smo že zlagali genovo. Pospraviva še solent jadro, potem pa nama zmanjka energije. Jadra gredo gor jutri. Na prvo pripono bo šel flok. Flok je 95 % in je občutno manjši od genove, ki je 140 %. 

Za nejadralce: Ti odstotki pomenijo, koliko prednje jadro gleda čez jambor. Če je točno do jambora, je velikost 100 %. Če 40 % jadra gleda mimo jambora, je velikost 140 %. Najin flok se konča 5 % pred jamborom. Jaz jadru, ki je večje kot 100 %, rečem genova, če je manj kot 100 % pa flok. Namesto solent jadra pa bova dala gor viharni flok.

S tem bova precej zmanjšala površino jader. Na prednji priponi bova šla s 60 na 43 m2, na solent priponi pa s 25 na 15 m2. 

Pot na sever bo v glavnem v veter. Ker normalno piha med 15 in 25 vozlov, pričakujem navidezni veter med 20 in 30 in manjša jadra bodo več kot dovolj za ta veter. V veter lahko jadrava z enim ali drugim ali z obema prednjima jadroma. Se pravi, če razvijeva flok + viharnik, imava spredaj 58 m2, kar je skoraj toliko, kot tovarniško predvidena 60 m2 velika genova. Dve manjši jadri pa sta bistveno lažje obvladljivi kot eno veliko. Vse to seveda ne vpliva na glavno jadro. Tam imava lahko celo površino 43 m2, lahko pa voziva na prvi ali na drugi krajšavi. Tretje krajšave nimava pripravljene, a je na jadru pripravljena. Kadar piha preveč za drugo krajšavo, midva glavno jadro raje zloživa in voziva le na prednja jadra. Heron lepo pluje le s prednjimi jadri.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 282. dan

Zjutraj po kavici se je veter malo umiril in trenutek izkoristiva, da namestiva flok in viharnik na barko. Gor gre hitreje kot dol, saj jader ni treba na koncu zlagati. Ravno zlaganje je najzamudnejši del menjave jader. Tudi zavezati škote na jadra je lažje kot odvezati stare zategnjene vozle. Sile na škoti so namreč na Heronu velike. Na škoto genove deluje pri orci sila do 2 toni.

Razvezati vozel, ki je bil večkrat zategnjen s silo dveh ton, pa velikokrat zmočen in na soncu žgan, pa posut s prahom in posoljen, zahteva nekaj moči in nekaj vztrajnosti. Na novo ga zavezati je pa šala mala. Torej manjša jadra so na barki. Viharnik je tudi zdaj prvič na rolerju. Prej je bil še klasično nataknjen na zajlo, zdaj pa je navit. Ker je precej krajši kot celotna dolžina rolerja, ima na vrhu nekaj metrov traku, ki je prav tako v žlebu navijalca. To je super, ker je prej imel nekaj metrov vrvi, ki je v močnem vetru vibrirala in tolkla po zajli. Zdaj pa je trak lepo pritrjen v žleb navijalca in ne more delati štale.Najprej sem mislil, da bova zamenjala še dvižnico glavnega jadra, a je bilo že prevroče in sva se spravila v senco. Za glavno jadro imava namreč novo, boljšo dvižnico. Staro pa bova imela za škote viharnika. Ta ima sedaj prastare škote – še tiste, ki so bile na barki, ko sva jo kupila. Te so sedaj stare petnajst let in so povsem trde, pa še predebele so za male vinče. Saj gre za silo, ampak le za silo. To bova uredila v prihodnjih dneh in nisva odvisna od vetra, saj to lahko delava tudi v močnem vetru.

Proti večeru sva šla v trgovino. Počasi sva že začela kopičiti zaloge. Lili ima že v glavi (in na spisku v telefonu), kaj morava nakupiti do odhoda. Zdaj poleg stvari za sproti počasi že delava zalogo za na pot. Na pot bova šla s predpostavko, da naju lahko kje zavrnejo in bova imela zato hrane za dober mesec. In to je veliko hrane in pijače. Na dan spijeva skoraj liter mleka. Samo mleka bo torej več kot 30 l. Da o pivu niti ne govorimo. Ker sva brez avta, bova zdaj vsak dan krepila zaloge na barki in v enem tednu bova imela vsega ravno dovolj za na pot. Upam, da bom v tem tednu tudi dokončal projekte, ki sem si jih zastavil. Zdaj, ko je tako vroče, mi je že žal, da nisem več projektov na barki naredil prej, ko je bilo še hladno in se je dalo lažje delati.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Podjetje Highfield je začelo izdelavo novih, luksuznih gumenjakov. Serijo so poimenovali Sport.

Novi modeli bodo na voljo v letu 2021. Na voljo bo celotna paleta plovil s kar enajstimi različnimi velikostmi vse od 3 pa do 8 m. Kot se za ladjedelnico spodobi, bodo vsi izdelani iz visokokvalitetnega aluminija in bodo gnani z zunajkrmnimi motorji. V seriji bodo naslednji modeli: SP300, SP330, SP360, SP390, SP420, SP460, SP520, SP560, SP650, SP700 in SP800. Modeli bodo zamenjali seriji Deluxe in Classic. Na voljo bodo v številnih različnih dolžinah z bogato standardno in dodatno opremo.

Izvršni direktor podjetja Highfiled Boat, Julien Carussi, je prepričan, da bodo novi modeli pritegnili lastnike, ki si želijo prestižne gumenjake oziroma prestižna pomožna plovila. Dejal je:

»Serija Sport bo našo blagovno znamko premaknila še korak dlje. Prvič vstopamo na trg luksuznih pomožnih plovil najvišjega razreda. Za naše podjetje je to nov teritorij.«

Serija Sport bo imela nov notranji del plovil, ki so oblikovana tako, kot smo vajeni pri italijanskih gumenjakih. Na tleh bo položena EVA penasta umetna tikovina, ambientne led-luči, oblazinjenje bo prešito v vzorcu diamanta, nameščene bodo električne kalužne črpalke. Vsi modeli od SP520 naprej bodo imeli kopalne ploščadi. Na željo kupca bodo plovilo opremili s posebnim stojalom za vleko smučarjev oziroma deskarjev na vodi, namestili platneno streho, vgradili sistem sladke vode, dodali športne navigacijske loke in drugo opremo. Modeli SP300-SP360 so kompaktni, enostavni za shranjevanje, nekoliko večji modeli SP390-SP460 pa so namenjeni kot pomožna plovila z velikim krovom oziroma kopalno ploščadjo. Seveda lahko te gumenjake uporabljamo tudi samostojno kot dnevna plovila.

Gumenjaka SP650 in SP700 sta nastala na podlagi izjemno uspešnega trupa plovil, ki se uporabljajo kot sledilna plovila na regatah, kot sta Vendee Globe, ORC, Extreme sailing Series. Paradni konj serije Sport bo model SP800. Njegov trup je oblikoval Petter Martens, ki je znan kot oblikovalec trupov tekmovalnih plovil.

Več o novih plovilih Highfield Sport na tej povezavi.

Zadnje ure za Hugo Boss na severni polobli (18.11.2020 ob 9.00)

Alex Thomson dobro brani vodilno pozicijo. Zaplul je področje Doldrums (kaj je področje Doldrums na tej povezavi), kjer pihajo šibkejši vetrovi. Do ekvatorja ga loči še 100 nmi. Zaplul je že v področje južnih pasatov, ki dosegajo hitrosti okrog 12 vozlov. To zadostuje za plovbo s hitrostjo 13 do 14 vozlov. Prednost pred Thomasom Ruyantom se je preko noči zmanjšala. Trenutno je 70 nmi pred njim. A ne pozabimo Ruyant pluje še v močnejših severnih pasatih. Danes dopoldne bo tudi on zaplul v področje Doldrums, kjer se bo hitrost njegove plovbe zmanjšala. Jean Le Cam še vedno pluje na tretjem mestu. Ima 110 nmi zaostanka. Za petami, le 4 nmi za njim, pa se mu nevarno približuje Charlie Dalin na jadrnici APIVIA.

Ob 5.00 uri zjutraj je Dalin poslal sporočilo: »V začetku noči sem imel v vihar. Spremljale so ga številne strele. Plovbo sem nadaljeval. Še vedno sem imel približno 20 vozlov vzhodnega vetra. Gledam infrardeče posnetke oblakov, da lahko ločim med oblaki in viharji, da spremljam njihovo intenzivnost in da poizkušam najti pravo ruto. Ne vem kaj se bo zgodilo. Še vedno sem 150 nmi severno od ekvatorja. Marsikaj se mi lahko še pripeti.

V popolnoma drugem svetu pluje Jeremie Beyou. Drugič je preživel »prvo noč« na regati. Pluje proti fronti.

»Zaplul sem bolj proti jugu, da ne bom imel preveč vetra. Občutek je zelo čuden Običajno sem navajen, da imam nasprotnike okoli sebe. Temu sedaj bi težko rekel regata. Ampak odločil sem se da jo izpeljem kot se spodobi. Motivacijo mi daje spodbuda in sporočila vseh ljudi, ki me podpirajo. Sedaj se moram na pot podati sam. To bom naredil zase.«, je zapisal v svojem sporočilu, ki ga je v jutranjih urah poslal Jeremie Beyou z jadrnice Charal.

Prednost hidrokril je očitna, Beyou se vrača v regato (17.11.2020 ob 10.00)

V zadnjih 24 urah je Alex Thomson povečal svojo prednost pred zasledovalci. Včeraj je z zaostankom 75 nmi za njim plul Jean Le Cam na jadrnici Yes We Cam!, ki nima hidrokril, danes pa z zaostankom 105 nmi na drugem mestu pluje Thomas Ruyant na jadrnici LinkedOut, ki ima hidrokrila. Jeanu Le Camu se iz ozadja približuje še Charlie Dalin na jadrnici Apivia, ki je prav tako opremljena s hidrokrili. Trenutno ima še 35 nmi zaostanka, a je njegova hitrost plovbe trenutno 3 vozle višja od Le Camove.

Jeremie Beyou se bo na jadrnici Charal v regato vrnil danes. Zaradi trka v neznani plavajoč predmet se je na jadrnici poškodovalo eno izmed krmil. Moral se je vrniti v pristanišče Les Sables d'Olonne, ki je bilo po dveh dneh jadranja oddaljeno že 600 nmi. Ko bo znova začel jadrati, bo vodilni jadralec že več kot 3000 nmi bliže cilju kot on. Od pristanka je na njegovi jadrnici vse dni delalo več kot 20 ljudi. Za plovbo naj bi bila pripravljena danes zjutraj, regato pa naj bi začel popoldne.

Nicholas Troussel je prvi jadralec, ki zapušča Vendee Globe 2020

»Tik pred svitom sem bil pod krovom. Naenkrat sem zaslišal glasen pok. Odhitel sem na krov in zagledal, da jambora ni več. In to je bil moj konec avanture leta 2020. Moram se vrniti. Celotno situacijo bomo dali pod drobnogled,« je povedal Nicholas Troussel, skiper jadrnice Corum L'Epafgne v glasovnem sporočilu, ki ga je poslal z jadrnice včeraj popoldne.«

Jadralec ni skrival svojega razočaranja. S svojo jadrnico se je boril vse od začetka regate in jadral izjemno dobro. Njegova jadrnica je najmlajša v floti Vende Globe. Splovljena je bila šele maja letošnjega leta.

Postavljen nov rekord regate

V zadnjih 24 urah je bil najhitrejši jadralec Thomas Ruyant na jadrnici Linked Out. V enem dnevu mu je uspelo prepluti kar 500 nmi. Njegova povprečna hitrost plovbe je znašala 20,2 vozla. Z odličnim jadranjem se je povzpel na drugo mesto. Za vodilnim Alexom Thomsonom trenutno zaostaja 107 nmi. Jadralci s hidrokrili plujejo tri vozle hitreje od drugih. Letos lahko pričakujemo, da bo rekord plovbe v 24 urah, ki ga je leta 2017 postavil Alex Thomson in znaša 536,81 nmi, padel. Vprašanje je, ali se bo to zgodilo še pred ekvatorjem.

Francoski skiper Nicolas Trousel doživel tragedijo na Atlantiku (16.11.2020 ob 9.00)

Nicolas Troussel, ki pluje na jadrnici Corum L'Epargne, je plul na odličnem sedmem mestu. Med plovbo proti Zelenortskim otokom se je na njegovi jadrnici Corum L'Epargne zlomil jambor. Plul je v zmernih pasatih, ki so pihali s hitrostjo do 20 vozlov. Jambor je izgubil približno 260 nmi severozahodno od otočja. 46-letni skiper je sporočil, da se v nesreči ni poškodoval. Trenutno se ukvarja z zavarovanjem plovila, nato pa bo ocenil razmere in s pomočjo kopenske ekipe izdelal plan za reševanje.

Foto: © Eloi Stichelbaut / polaRYSE / CORUM L’Epargne

Jadrnica MD75 Karma je prejela prestižno nagrado Najboljša jahta leta 2020 po izboru International Yacht & Aviation Awards.

Jadrnico Karma je po projektu Marka Millsa izdelala ladjedelnica Maxi Dolphin. Izdelavo je vodil Lorenzo Loik. Za strukturni del plovila je poskrbelo podjetje AMS Advanced Mechanical Solutions.

Jadrnica je oblikovana kot jadrnica visokih zmogljivosti. Je kombinacija elegance in minimalizma na krovu ter sproščenega in privlačnega videza pod krovom. Za pravo mero udobja je poskrbel oblikovalski studio Nauta Design Milano.

Hrvaška postaja vedno bolj enakopravna članica Evropske unije. Naslednji korak bo zamenjava trenutne valute hrvaške kune za evropsko enoto EUR.

Plačevanje z evri bo na Hrvaškem uvedeno s 1. januarjem 2023. Določen je že menjalni tečaj, po katerem se bo trenutna valuta konvertirala. Tečaj kune za evro je določen na 7,5345 kune za en EUR.

Hrvaška se že pripravlja na uvedbo evra. V času do uvedbe se tečaj kune glede na evro ne sme spreminjati za več kot 15 odstotkov. Zamenjava denarja na Hrvaškem se bo začela ob napovedanem datumu.

Pred prevzemom evra pa bo morala uvesti še številne reforme, med drugim tudi reformo državne uprave. Mehanizmi za preprečevanje neupravičenega dviga cen pri prehodu na evro so že pripravljeni.

Zamenjava valute bo navdušila tudi vse turiste. Če sedaj dvigujete denar na Hrvaškem, vam bankomati večinoma ponudijo zavajajoče varno preračunavanje vrednosti kune v evro. Ta tečaj je bistveno slabši od uradnega tečaja, po katerem vam bo vaša banka pri dvigu denarja obračunala kune. Po uvedbi evra tega ne bo več!

Hrvaška vojna mornarica je v uporabo dobila novo plovilo M-46. Plovilo bo prednostno namenjeno nadzoru morskega ribolova ter iskanja in reševanja na morju.

Hitri gumenjaki tipa VHB M-46 so izjemno agilna delovna plovila. Namenjena so opravljanju nalog v zahtevnih vremenskih razmerah. Opremljena so z vso potrebno opremo za varno in zanesljivo navigacijo in komunikacijo. Vgrajene imajo infrardečo in TV kamero za opazovanje podnevi in ponoči. Motorji plovilo poženejo tudi do hitrosti več kot 40 vozlov. Zaloge goriva zadostujejo za 250 nmi plovbe pri 80-odstotni obremenitvi.

Prvo plovilo z imenom Modrulj 1 je bilo dodeljeno 2. diviziji Obalne straže RH v Puli. Drugo z imenom Modrulj 2 pa 1. diviziji Obalne straže v Splitu. V prihodnjem letu se jima bosta pridružili še dve plovili.

Plovila so financirana v višini 70 % s strani Evropske unije, preostanek pa je prispevala Hrvaška.

Predvčerajšnjim zjutraj se je zgodila neverjetna pomorska nesreča. Tovorna ladja podjetja Maersk je dobesedno prerezala minolovec Kallisto grške vojne mornarice.

V neposredni bližini grškega mesta Piraeus se je zgodila neverjetna navtična nesreča. Tovorna ladja podjetja Maersk je trčila v minolovec in ga dobesedno razpolovila. Po poročanju grške televizije, naj bi do tako tragične nesreče prišlo zaradi načina gradnje minolovca. Ker je bil izdelan iz karbonskih vlaken in okrepljene stekloplastike, naj bi bil izjemno občutljiv na tako hude udarce.

Grški minolovec Kallisto je izdelalo podjetje Vosper Thornycroft v začetku osemdesetih let. Ko je bil zgrajen, je bila to ena izmed največjih vojaških ladij na svetu, ki je bila izdelana iz stekloplatike. Običajno gradnjo iz tega materiala uporabljajo zaradi manjše nevarnosti pri razminiranju min, ki so občutljive na kovinske materiale in seveda na magnetne sile. Steklopastika istočasno zmanjšuje zvočni odtis plovila, kar zmanjšuje možnost sproženja min, ki se aktivirajo na zvok.

Natančen razlog, zakaj je prišlo do tragične nesreče, za zdaj še ni znan. Nesreča naj bi se zgodila, ko je minolovec Kallisto zapuščal pristanišče. Kapitana ladje Maersk Launceston, ki je prepolovila minolovca, so po nesreči aretirali. Dva člana posadke minolovca so po nesreči odpeljali v bolnišnico, medtem ko je preostala 25-članska posadka nesrečo preživela brez telesnih poškodb. Tovorna ladja Maersk Launceston ima do nadaljnjega prepovedano plovbo, dokler ne ugotovijo, do kakšnih poškodb ladje je prišlo med trkom.