Novice

Francosko podjetje Plytypus Craft je predstavilo nov prototip delno potopljive motorne jahte z imenom Swordfish.

Koncept Swardfish je križanec med jahto namenjeno dnevnim križarjenjem s potopljivo stekleno kapsulo. Koncept je oblikoval ustanovitelj podjetja v sodelovanju s podjetjem L2 Concepts. Potopljiva steklena kapsula, ki je del plovila, lahko sprejme do osem potnikov.

Motorna jahta, ki bo v dolžino merila 12 m (40 čevljev), bo na voljo kot bencinsko električni hibrid ali samo električna jahta. Po napovedih oblikovalca bo sposobna pluti s hitrostjo več kot 50 vozlov. Ko bo kapsula spuščena pod morsko gladino, bo hitrost plovbe omejena na 12 vozlov.

Prvo plovilo bodo začeli graditi v letu 2021. Izdelano bo iz nosilne aluminijaste konstrukcije, karbonskih vlaken in laminatov. Ocena izdelave prvega plovil je 3,8 mio EUR, kar je velik znesek za 40 čevljev dolgo plovilo, a zelo malo za novost, ki jo ponuja.

Ena izmed najbolj zahtevnih solo regat na svetu Vendee Globe postavlja nov rekord. Za nastop na letošnji izvedbi regate je prijavljenih rekordnih 33 jadralcev.

Letošnja regata Vendee Globe se bo začela 8. novembra pred francoskim pristaniščem Les Sables d'Olonne. Letošnje rekordno število jadralcev na startu dokazuje, da interes za solo jadranje okrog sveta narašča. Interes seveda ne narašča le med jadralci. Letos se je na regato prijavilo tudi rekordno število jadralk. Tokrat jih bo okoli sveta zajadralo kar šest.

Med moškimi skiperji je razmerje izkušenih jadralcev, ki so se regate že udeležili, in fazani, jadralci, ki bodo nastopili prvič, približno enako.

Prvi september je bil zadnji rok za prijavo na regato. Plovila vseh prijavljenih bodo opravila vse meritve in varnostne teste razreda IMOCA do 15. oktobra. Vsi jadralci morajo s svojimi jadrnicami pripluti v pristanišče Olona. Pred tekmovanjem bodo pregledali njihova plovila. Zadnje tri tedne bodo imeli jadralci na voljo za zadnje priprave, nato pa bodo 8. novembra začeli letošnjo solo plovbo okoli sveta.

Regato bomo v celoti spremljali vse od starta do cilja.

Dosedanje udeležbe na regati:

• 1989-1990: 13 plovil
• 1992-1993: 15 plovil
• 1996-1997: 15 plovil
• 2000-2001: 24 plovil
• 2004-2005: 20 plovil
• 2008-2009: 30 plovil
• 2012-2013: 20 plovil
• 2016-2017: 29 plovil
• 2020-2021: 33 plovil

Registrirani tekmovalci (ime in priimek :  ime plovila)

Fabrice AMEDEO : NEWREST – ART & FENÊTRES
Romain ATTANASIO : PURE – BEST WESTERN
Alexia BARRIER :   4MYPLANET
Yannick BESTAVEN : MAÎTRE COQ IV
Jérémie BEYOU : CHARAL
Arnaud BOISSIÈRES : LA MIE CÂLINE – ARTISANS PÔLE
Louis BURTON : BUREAU VALLEE 2
Didac COSTA : ONE PLANET ONE OCEAN
Manuel COUSIN : GROUPE SETIN
Clarisse CREMER : BANQUE POPULAIRE X
Charlie DALIN : APIVIA
Samantha DAVIES : INITIATIVES-CŒUR
Sébastien DESTREMAU : MERCI
Benjamin DUTREUX :  OMIA - WATER FAMILY
Kevin ESCOFFIER : PRB
Clément GIRAUD : 
Pip HARE : MEDALLIA
Boris HERRMANN : SEA EXPLORER – YACHT CLUB DE MONACO
Ari HUUSELA : STARK
Isabelle JOSCHKE : MACSF
Jean LE CAM : YES WE CAM !
Stéphane LE DIRAISON : TIME FOR OCEANS
Miranda MERRON : CAMPAGNE DE FRANCE
Giancarlo PEDOTE : PRYSMIAN GROUP
Alan ROURA : LA FABRIQUE
Thomas RUYANT : LINKEDOUT
Damien SEGUIN : GROUPE APICIL
Kojiro SHIRAISHI : DMG MORI
Sébastien SIMON : ARKEA – PAPREC
Maxime SOREL : V and B – MAYENNE
Alex THOMSON : HUGO BOSS
Armel TRIPON : L’OCCITANE EN PROVENCE
Nicolas TROUSSEL : CORUM L’EPARGNE

Vsi jadralci morajo s svojimi jadrnicami pripluti v pristanišče Olona. Pred tekmovanjem bodo pregledali njihova plovila. Zadnje tri tedne bodo imeli jadralci na voljo za zadnje priprave, nato pa bodo 8.11. pričeli z letošnjo solo plovbo okoli sveta.

Regato bomo v celoti spremljali vse od štarta do cilja.

Največji do sedaj izmerjen val v irskih vodah so izmerili prejšnji teden s pomočjo plovke, ki je nameščena približno 200 nmi zahodno od irske obale. Val, ki je nastal zaradi orkana Epsilon, je meril neverjetnih 30 m oziroma 98,4 čevlja.

Tako kot na Jadranu so tudi v drugih morjih nameščene posebne plovke, ki stalno zbirajo številne podatke o stanju morja (višina valov, perioda, hitrost vetra, hitrost sunkov vetra, smer vetra, temperatura zraka in vode, dolžina vala, smer valov, slanost morja …). Irski pomorski inštitut v sodelovanju z Met Eireann in UK Met Office ima v lasti mrežo plovk nameščenih okoli irske obale. Plovka št. 6 je nameščena najdlje od obale. Je približno 200 nmi zahodno od irske obale na globini več kot 1000 m. Konec meseca oktobra se je nad območjem razdivjal orkan Epsilon. Vetrovi so dvignili visoke valove, ki so dosegali višine med 20 m do 25 m. Med njimi pa se je dvignil tudi val, ki je dosegel neverjetnih 30 m.

To je do sedaj največji izmerjen val od začetka merjenja višine valov na tem območju.

Najvišji val na Jadranu

Enake meritve se izvajajo tudi na območju Jadrana. Do sedaj najvišji val so izmerili novembra 2019. Koliko je meril val, lahko preberete na tej povezavi: V orkanskem jugu izmerjen najvišji val na Jadranu doslej

Podjetje Moto-Nautika, iz Miklavža pri Mariboru je pripravilo posebno akcijo s katero se do novega leta predstavlja z največjo odprodajo v zadnjih letih – z več kot 100 novimi plovili na zalogi.

Na več kot 3000 m2 prodajnega salona, ki je le par minutk oddaljen iz avtocestnega izvoza Maribor center, lahko v celotnem repertoarju, kupec izbira med plovili dolgim od 2,1 metra, in vse do 7,8 metrov. Ob nakupu je velika možnost različne dodatne opreme, ki jo proizvajalec (GRAND ali Ranieri) ponuja, ter izbira vrste materiala iz katerega je vaše plovilo narejeno (PVC ali Hypalon Orca).

V prodajni paleti nam podjetje MOTO-NAUTIKA razkriva, da je pri plovilih izjemno pomembna namembnost, zato že v začetku lahko izbirate pri svoji odločitvi in izbirate med čolnom z mehkim dnom, napihljivim dnom , trdim dnom (RIB) ali celo med plastičnimi čolni.

Možnost je tudi nakupa plovila na ključ – kajti zaradi 360° svetovanja in izbire, ki jo ekipa z 20 letnimi izkušnji v Moto Nautiki ponuja, lahko na istem mestu opremite svoje plovilo z zunajkrmnim motorjem in vso dodatno opremo ki jo za registracijo in nepozabno vožnjo na morju tudi potrebujete.

Izkušnja ob obisku je zagotovo izjemna, ki pa jo lahko tudi predhodno doživite s 3D vizualizacijo, kjer se lahko virtualno sprehodite po enem izmed največjih salonov v tem delu Evrope. Vse in še več o tem poiščete s klikom na – www.moto-nautika.com

Finska ladjedelnica Axopar je predstavila nov model plovila v vstopnem razredu plovil Axopar 22 Spyder.

Ladjedelnica se je odločila, da svojo paleto plovil razširi in si odreže kos navtične pogače tudi v razredu plovil do 7 m. Pred kratkim so predstavili model Saxdor, ki je križanec med vodnim skuterjem in gliserjem. Sedaj pa so napovedali izdelavo plovila Axopar 22 Spyder. Zavedajo se, da so trenutne tržne razmere izjemno naklonjene plovilom te velikosti. Veliko zanimanje za njihovo plovilo bo vzpodbudila tudi cena. V kompletu z motorjem s 115 KM bo cena plovila okrog 50.000 evrov in to z vključenim davkom. Za to ceno boste prejeli izjemen Axopar trup plovila z dvojnim stopničastim dnom, globokimi bočnimi prehodi in dobro zaščitenim prostorom za posadko.

Axopar 22 Spyder v dolžino meri 7,2 m v širino pa 2,23 m, zaradi česar ga lahko brez težav prevažate na prikolici.

22 Spyder je idealno odprto dnevno plovilo. Za zdaj ladjedelnica še ni razkrila, ali bo plovilo možno dobiti tudi s trdo T-streho. Verjetno lahko pričakujemo, da bo na voljo tudi ta različica. 
Plovilo ima izjemno nizek, a eleganten trup. Videti je kot mišičnjak na vodi, čeprav to ni. Njegov edinstven trup mu bo omogočal plovbo pošteno čez 40 vozlov, če se odločite za motor z močjo 175 KM.

Manjši brat je po večjih uspešnih modelih podedoval vse, kar ladjedelnico Axopar postavlja pred konkurenco. Ta 23 čevlje (7,2 m) dolg gliser bo zadovoljil tudi najzahtevnejše morjeplovce.

Tehnične specifikacije:

• Dolžina čez vse: 7.2 m
• Širina: 2.23 m
• Motor (zunajkrmni): 115 - 175 KM
• Najvišja hitrost plovbe: 40 vozlov

Cena: 49.000,00 EUR z DDV

Z bronasto medaljo na sklepnem dejanju evropskega pokala Eurocup 29er, ki se je po skupno 11 odjadranih plovih v štirih dneh danes končalo na Gardskem jezeru, sta dan zapečatila Rok Verdeber in Daniel Cante.

Kljub številčno oklesteni udeležbi je v zadnji etapi evropskega pokala v razredu 29er letos sodelovalo 61 posadk iz 12 držav na odlični tehnični ravni, regato pa so zaznamovale tudi lepe in raznolike razmere, s prijetnimi temperaturami in vetrom, ki je občasno dosegel tudi 18 vozlov hitrosti, zlasti zadnji dan dopoldne s krasnim severnim vetrom. Med moškimi je bil vrh stopničk začrtan že v prvih dneh, zmagala sta Maltežana Richard Schultheis in Max Körner, drugo mesto pa je naša posadka šele zadnji dan predala Francozoma, tako sta srebrna postala Tangi Le Goff in Youenn Bertin. Edina slovenska posadka, v kateri jadrata naša izjemna mlada jadralca, svetovni prvak razreda optimist 2015 Rok Verderber in Daniel Cante, ki je bil še lani v U16 na svetovnem prvenstvu razreda laser 4.7 do zadnjega dne v igri za medalje ter na koncu končal na 6. mestu v svetovni konkurenci, pa sta se na koncu morala sprijazniti s 3. mestom in zasluženo bronasto medaljo.

“Z današnjim dnem sicer nisva zadovoljna. Nikakor nisva uspela imeti isto hitrost kot konkurenti. Preizkusila sva vse mogoče nastavitve, a ni delovalo. Kljub temu sva se borila do konca vse štiri regate in izvlekla maksimum. Glede na slabe občutke, ki sva jih imela na vodi, sva s končnim izkupičkom in osvojenim tretjim mestom zelo zadovoljna. Sedaj naju čaka dobro načrtovan zimski del priprav, da bova spomladi kos konkurenci.”

Sklepno regato evropskega pokala Eurocup 29er je organiziral jadralni klub Fraglia Vela Riva v sodelovanju z Nautivelo in z italijansko jadralno zvezo.

Vir: JZS.si

Prostovoljna reševalna ekipa je bila primorana ob 4.00 uri zjutraj izpluti iz angleškega pristanišča Easbourn, na pomoč jadralcu, ki je s svojim plovilom sredi noči brez navigacijskih luči nepredvidljivo plul v kanalu, kjer je najgostejši pomorski promet.

Vremenska napoved je predvidevala poslabšanje pogojev. Jadralec je na svoji jadrnici ponoči brez navigacijskih luči jadral skozi Angleški kanal v območju, kjer je regulirana plovba. Po prvotnih informacijah naj bi jadralec plul približno 10 nmi južno od kraja Easbourne. Plul je po najbolj prometnem območju, ki je namenjeno plovbi komercialnih ladij. Zaradi svojega početja je močno ogrožal ladijski promet. Na lokacijo je odplulo reševalno plovilo RNLI, angleške reševalne službe na morju. Ko so se približevali lokaciji, kjer naj bi bila jadrnica, so iz ene izmed ladij v kanalu prejeli informacijo, da je jadrnica trenutno na odprtem morju in že pluje v jugozahodnemu delu plovne poti. S pomočjo radarja so ugotovili, da je jadrnica približno 15 nmi od obale.

Ko je reševalna ekipa priplula na lokacijo, so našli 10 m dolgo jadrnico z zlomljenim bumom, raztrganimi jadri in približno 100 m dolgo vrvjo, ki jo je jadrnica vlekla za seboj. Vremenske razmere so bile slabe. Veter se je krepil in valovi so postajali vse višji.

Jadralec naj bi izplul iz pristanišča La Havre in bil namenjen proti pristanišču Cherbourg. Lokacija, kjer so ga našli, je približno 100 nmi drugje, kot bi moral biti. Posadka reševalnega plovila je bila izjemno diplomatska, a francoski jadralec je zavrnil njihovo pomoč. Ponudili so mu možnost, da ga privežejo na reševalno plovilo in odvlečejo v bližnje pristanišče, a se ni strinjal z njimi. Prosil jih je zgolj, da mu pomagajo iz vode potegniti 100 m dolgo vrv, ki jo je vlekel za seboj in je zmanjševala hitrost njegove plovbe.

Reševalna ekipa iz moralnih razlogov ni mogla zapustiti jadralca. Pluli so z njim in ga varovali pred tovornimi ladjami in seveda ladjam sporočali pozicijo, da so lahko pravočasno prilagodile svojo plovbo. Obalna straža je ves čas oddajala varnostna opozorila, da ne bi prišlo do najhujšega.

Reševalno plovilo je plulo s poškodovano jadrnico, vse dokler ni zapustila jugozahodne plovne poti, vmesnega separacijskega prostora in severovzhodne plovne poti, dokler niso jadralca pospremili do francoskih teritorialnih voda. Ko so jadralca morali prepustiti samemu sebi, so bile vremenske razmere na morju že izjemno zahtevne. Pihali so močni vetrovi in valovi so bili visoki že več metrov.

Foto: RNLI 

V letošnjem letu se ja končala investicij posodobitve mestne luka Punat na otoku Krk. Z izgradnjo novega pomole je mesto dobilo nove turistične navtične kapacitete.

V lanskem letu se je pričela rekonstrukcija luke Punat in izgradnja novega pomola. V letošnji poletni sezoni se je gradnja zaključila in pomol je opremljen z vsem potrebnim za sprejem navtičnih turistov. Pomol v dolžini 80 m se razteza od obale proti zahodu. Pomol je opremljen z muringi, električnimi priključki in vodno inštalacijo. Privezi so namenjeni navtičnim turistom ter plovilom v križarjenju. Prostora je dovolj za privez 30 plovil. Globine morja so od 1 m ob obali pa vse do 4 m na glavi pomola. Pristati je možno z motornimi plovili kakor tudi z jadrnicami.

Poleg novih navtičnih turistov, je nova luka Punat že letos privabila številne križarke, ki so se namesto v prezasedenem mestu Krk raje ustavili in prenočili v manjši luki Punat. V neposredni bližini pomola je center mesta Punat s številnimi gostilnami, bari, trgovinami, pekarnami in celo lekarno.

Luka je v dobro zaščiteni Puntarski dragi. Vplutje je možno le s plovilo do največjega ugreza 3m. Privezi so odprti proti jugu, zaradi česar je privez v močnem jugu neprimeren. V primeru burje, ki je pogosta na tem delu otoka, valov na privezu ni.

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 267. dan

Nedelja je dan za počitek. Zdi se mi, da počivam že 50 dni, le občasno imam blage napade želje po delu. Po navadi odigram kakšno pasjanso in medtem me napad mine, včasih pa celo res kaj naredim. Včeraj je že bil tak dan.

Danes sva malo prala in menjala posteljnino, kaj dosti pa se nisva pretegnila. No, popoldan sem šel zmontirat dva koleščka na jambor. Pa nisem plezal 18 m visoko. Koleščka sta montirana 5 cm nad palubo. V jambor sem zvrtal po tri luknje in vrezal navoje vanje. Kolešček se privije z enim 5-mm vijakom in dvema 4-mm vijakoma. Zakaj enostavno, če lahko komplicirajo. Tako sem delal 4 luknje s 3,3-mm svedrom (to je prava luknja za vrez 4-mm navojev). Dve bi pa moral delati z 4,2 mm, kar je prava dimenzija za 5-mm navoje, a takega svedra nimam. Sem pač naredil 4 mm veliko luknjo. Tako ali tako je jambor aluminijast in aluminij je tako mehak material, da ni problem, če je luknja malo premajhna. Navoje sem vseeno vrezal brez problemov.

Lili je medtem naredila odlično nedeljsko kosilo. Pečene bučke s česnom, pečen novi krompirček s Kanarskih otokov in en krasen uležan kos kravice, entrecot. Ne vem, kako bi prevedel, kaj je to za en kos, ker tule govedino režejo drugače kot v Sloveniji. To je kos mesa, ki je na drugi strani kosti od pljučne. Je zelo dobrega polnega okusa, lepo marmoriran in primeren za žar. A danes ga je Lili delala v ponvi. Midva imava rada meso pečeno na krvavo (angleško, rare), če je dober kos. Entrecot je odličen tudi malo bolj pečen. Danes je bil nekje med medium rare in medium, dobro zapečen od zunaj in ravno še malo rožnat znotraj. Sočen in mehak.
Zraven pa kozarček dobrega rdečega vina.

Zvečer sem si od soseda sposodil bicikel in odkolesaril en krog. Po osmi uri zvečer smemo ven. Promenada ob obali je bila polna sprehajalcev, tekačev, kolesarjev in rolkarjev. Španci se še nikoli niso toliko rekreirali kot te dni. Po moje je to, da smemo odrasli stari od 14 do 70 let ven samo med šesto in deseto zjutraj ali zvečer med osmo in enajsto uro, precej čuden ukrep. Zagotovo ne pripomore k preprečevanju okužb. Ob 19.59 se vsi vsujejo na ulice, da ujamejo še nekaj minut dneva. Zdi se mi, da so čisto vsi prebivalci Arrecifa od prvega do zadnjega zunaj v tisti prvi uri. Na 2 m razdalje ni mogoče računati, saj so vsi hkrati zunaj.

Pred korono ni nikoli bilo na ulicah toliko ljudi hkrati, pa je bilo zraven še na tisoče turistov. Če ne bi bilo nobenih omejitev, bi se ljudje razporedili čez dan, tako pa vsi udarijo ven točno ob osmih zvečer. Otroci pa smejo na ulice le opoldan, ko je najbolj žgoče sonce. Včasih se mi zdi, da namen ukrepov sploh ni preprečevanje okužb, ampak preprečevanje tega, da bi se ljudje imeli v redu. Od jutri dalje bodo odprti tudi lokali (samo terase). Po mojem bo gneča nepopisna. Me prav zanima, kako bodo uveljavljali pravila distanciranja pri Špancih, ki jim to ni v krvi. Sploh pa mi ni jasno, kako bodo obdržali zasedenost teras na zapovedanih 50 % kapacitete. Ko bodo ljudje navalili na teraso, ga ni junaka med natakarji, ki bi jih lahko odgnal. Edino, če bo policija stražila vsako teraso. A po mojem je teras več kot policistov. Bomo videli, kako bo. Jaz grem stavit, da bom imel jutri muskelfiber zaradi današnje polurne vožnje s kolesom. Že zdaj me bolijo ritne mišice, kolikor jih je sploh še ostalo.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 268. dan

Danes je prvi dan, ko smo prišli iz faze 0 v fazo 1. Približno polovico Španije je v fazi ena. Pogoji za prehod so bili sicer definirani, a jasno, da Španci pravijo, da je Sánchez (predsednik vlade) namenoma pustil v fazi 0 tiste province, ki so politično na nasprotnem bregu. Ista pašta tale politika, kamorkoli pogledaš. Med tistimi, ki pa smo v fazi ena, pa se isti predpis tolmači različno. Ponekod lahko jadraš, ponekod ne moreš. Ponekod lahko samo čarterske barke, ponekod samo športniki, ki trenirajo za tekme ... Skratka čista zmeda. Povsod pa velja, da se ne smeš oddaljiti več kot 12 milj od matične luke in nikakor ne na drug otok. In kaj je matična luka? To seveda ni jasno. Meni na papirjih od barke piše, da je to Koper, ki je vsekakor oddaljen več kot 12 nm. V času korone je moja baza marina Lanzarote, kjer smo že dva meseca. Verjetno to štejejo za matično luko, kar tudi je, dokler imam pri njih plačan privez. Torej lahko izplujem (maks. 12 milj daleč) in se zvečer vrnem. Vmes lahko sidram, ne vam pa, kako je s kopanjem, ker tu je pa cela zmeda. Dobro, da so države tako 'usklajene' in upoštevajo stroko:
Ponekod se lahko sprehajaš po plaži, a ne smeš sedeti ali ležati. Še ustaviti se ne smeš. Ponekod se lahko sončiš, ne smeš pa plavati. Ponekod lahko plavaš, a se ne smeš sončiti. Ponekod lahko piješ in ješ na plaži, a le na terasi lokala. ponekod ... 

Skratka stroka si je očitno enotna, kaj je varno in kaj ne. Tule se po novem lahko peljemo štirje v avtu (tudi, če nismo iz istega gospodinjstva), ne smeva pa dva v trgovino, čeprav sicer spiva v isti postelji. Če bova v isti trgovini, se morava delati, da se ne poznava. Če greva v gostilno, sva pa lahko skupaj. Med deseto zjutraj in osmo zvečer se ne smem sprehajati ali teči ali se voziti s kolesom. Razen, če grem v lokal na pijačo. Ali pa v trgovino, lekarno, k frizerju. Takrat pa lahko hodim, tečem (če sem pozen) ali se peljem s kolesom. Če te ustavi policija, ko hodiš, te kaznujejo, če samo hodiš zunaj zate določenega časa. Če pa rečeš, da greš na pivo, je pa vse v redu. Torej po samotni poti lahko hodiš samo, če je na koncu poti gostilna. V lokalu pa se lahko dobiš z največ 10 ljudmi, a nobeden ne sme imeti simptomov Covida.

Aha, terase so seveda polne, le tista 2 m razdalje si Španci razlagajo bolj po svoje. Meni se zdi bolj 15 cm. Neki Nemec z našega pomola je poskusil in je zjutraj izplul. Niso ga ustavili. Trenutno je na sidru pred neko plažo in je 11 milj daleč (ima AIS, zato vem). Če ga bodo ponoči kaj gnjavili, pa ne vem. Bomo videli. Vse je odvisno od tega, kako si lokalni šerif razlaga zakone, ki so napisani precej nejasno. Danes sem šel s kolesom po dva vijaka, ker nisem imel prave dimenzije na barki (od soseda Francoza si sposojam bicikel, ki mu ga je nekdo podaril). Kolo je sicer odlično, le prve zavore nima, zadnja pa slabo prime. V čendleriji sem reci in piši plačal 20 centov. Dobil sem 4 vijake (ne prav majhne) in tri matice. V Kammu v Ljubljani bi za to dal nekaj evrov. Me je pa resno bolela rit. Tole kolesarjenje moram še ponavljati, da se utrdim.

Pritrdil sem prižeme za neke vrvice. Danes mi je tudi uspelo razmontirati in spet sestaviti notranjo prednjo pripono, da sem namestil okrasno (in tesnilno) ploščico. Za natakniti en košček jekla je treba odpreti in spustiti navijalno jadro, razstaviti navijalni mehanizem, da se pride do šponarja, sprostiti pletenico, razstaviti vpetje pletenice, natakniti tisto ploščico na štrcelj, ki gleda iz palube in potem v obratnem vrstnem redu vse sestaviti nazaj, vključno z zategovanjem pripone na ravno pravšnjo napetost.
Seveda je vmes začel veter spet močno pihati in sva imela polne roke dela, da sva jadro spravila nazaj gor.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 269. dan

No, včeraj sva bila pridna, danes pa je prav lenoben dan. Razen tega, da je Lili šla v trgovino in lekarno, se ni zgodilo nič omembe vrednega. Še na sladoled ali pijačo se nama zvečer ni dalo ven, čeprav je to zdaj dovoljeno, a prav neugodno piha. Ni mraz, ob devetih zvečer sem še vedno v kratkih hlačah in majici, a zunaj ni nič prijetno zaradi vetra.

Malo sem brkljal po barki, a na koncu dneva nimam nič pametnega narejenega do konca. Včasih se pač zgodi, da dan mine kar tako. Danes je bilo več prometa v marini. Nekaj bark je odšlo na dnevno jadranje in so se čez nekaj ur vrnile. Šolska jadrnica z RYA učenci je danes vadila manevre v marini in pristajanje. Pristajali so na vse možne načine – proti vetru, z vetrom, z bočnim vetrom ... Pa še večja SAR barka je točila gorivo na črpalki v marini. To je bilo več akcije, kot smo je videli v celem mesecu prej.

Midva danes nisva izplula na dnevno jadranje. Ko enkrat živiš na barki že celo leto, enodnevni izlet ni več tako mikaven, kot bi bil, če ne bi bil ves čas na barki. Moral bi imeti kak razlog, da bi šel ven. Mogoče piknik ali čiščenje propelerja in podvodja barke, testiranje novega jadra ali to, da bi se s kom srečal. Kar tako malo ven in nazaj je pa za naju tako, kot bi se doma kar tako brez razloga usedel v avto in se malo odpeljal naokrog in nazaj v garažo. To narediš recimo z motorjem, ali s čisto novim avtom, ali takoj, ko narediš izpit. Potem ko pa veliko voziš, pa sama vožnja ni več tako mikavna. Podobno je z najinim jadranjem. Saj je krasno jadrati, a ko pretehtam to, da morava odvezati vse te štrike, pa odvijugati iz marine, pa pospraviti štrike, in bokobrane, pospraviti sončno zaščito glavnega jadra in dvigniti jadra samo zato, da potem lahko malo jadrava in prideva čez nekaj ur nazaj v isto marino, zadeva izgubi čar. Še posebej če pomislim, da so zunaj valovi in naju bi zapljuskalo po palubi, potem pa bi moral še oprati barko. No, ja, mogoče kak drug dan. Danes se nama ni dalo. Še slik nimam nobenih. Vseeno je bil lep dan. Dajmo se pretvarjati, da je bila nedelja, pa bo vse v redu.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 270. dan

Tule še vedno kar precej piha in to z zahoda. Na terasi, kjer lahko dobiš pijačo, jim malo podira senčnike, tako da danes spet nisva šla ven. Zdaj, ko se sme, je zadeva tako ali tako izgubila svoj čar. Lili kuha boljše kot v restavracijah tu okoli, pijača iz hladilnika in popita v kokpitu pa se prileže ravno tako kot na terasi. Tisto pivo na terasi se mi je prikazovalo samo toliko časa, dokler ga ni bilo. Zdaj pa ni več tako zanimivo. Ja, malo sem čuden.

Danes sem zamenjal filter pitne vode. Heron ima tri vodne rezervoarje (preden je bil eden predelan v naftnega, je imel štiri). Večji je pod posteljo v prednji kabini (približno 230 l), dva pa sta v salonu pod podnicami. Integrirana sta v dno barke in držita vsak po 185 l. Tule v marini tipično polnim samo en rezervoar, da je voda čim bolj sveža. Ko se sprazni, ga ponovno napolnim. Pri tem vode iz vodovoda nič ne filtriram pred točenjem v Heronov rezervoar. Nekateri vedno filtrirajo vodo, ki gre v barko. A s tem odstranijo tudi klor, ki se meni zdi zaželena sestavina, saj preprečuje, da bi se voda prehitro pokvarila in bi se v vodi zaredile alge.

Tule na Lanzaroteju je voda zelo klorirana. Praktično ni primerna za pitje. Ni sicer strupena, a je zelo slabega okusa. Tu nastopi najin super duper trisistemski filter. Gre za filter MAF10, ki filtrira vodo v treh stopnjah:

1. Prva stopnja je mehanski filter, ki odstrani delce in bolj grobe nečistoče.
2. Druga stopnja je filter aktivnega oglja, ki odstrani klor, slab okus, večino težkih kovin in podobne nečistoče.
3. Tretja stopnja pa je zelo fin mikrobiološki filter narejen iz mikrocevk (hollow membrane), ki odstrani vse bakterije in večino virusov. Tak kombiniran filter omogoča, da brez bojazni za zdravje pijeva vodo iz Heronovih rezervoarjev.

Načeloma je treba filter menjati na pol leta, a midva sva iz tegale potegnila celo leto. Na okusu se še nič ne pozna – se pravi, da aktivno oglje še vedno odstranjuje klor, le pretok se je že zelo zmanjšal, saj so se nekatere mikrocevke že zamašile z nečistočami.

Pred prenovo sva imela posebno pipo za pitno vodo, zdaj pa imava filter kar na mrzli vodi v kuhinji. Torej vsa hladna voda v kuhinji gre skozi ta filter. Če ne bi preživela toliko časa po marinah, bi večino vode naredila z razsoljevalnikom iz morja. Taka voda je povsem primerna za pitje, a v trenutku, ko gre v rezervoar, ni več 100-odstotno neoporečna, saj ni možno zagotoviti, da so rezervoarji povsem neoporečni, zato pač vso vodo za pitje filtrirava tik pred zaužitjem.

Vesela sva, da na barki ne uporabljava vode iz plastenk. S tem bistveno zmanjšava količino odpadne plastike, pa še ni nama treba vlačiti vode iz trgovin na barko.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Za moj rojstni dan pa Orplid sedi na kobilici

Timu sem zjutraj posodil moj krajši tangun, saj bo veter pihal večinoma v krmo, zato mu bo v rahlem vetru prišel še kako prav. Iz marine smo izpluli še pred sončnim vzhodom. Tim se je ustavil še na bencinski črpalki in dotočil nekaj goriva, saj je vso pot večinoma motoriral. Tomo pa mi je sledil in skupaj sva zapustila valobran. Gorivo je natočil že včeraj zvečer in imel je spet polne rezervoarje, saj stalno motorira. Bili smo na zvezi na VHF-postaji na kanalu 9. Vetra je bilo bolj malo, zato smo vsi trije motorirali. Meni je po dobre pol ure vse skupaj prekipelo in iz zapuščine bivšega lastnika Orplida sem izkopal veliko rumeno vrečo, v kateri je bil genaker, narejen po sistemu nogavica. Nikoli še nisem plul z njim.

»Vetra je dovolj le za to veliko vrečo!« sem si rekel in medtem kar pošteno zaostal za Timom in Tomom. Oba sta kar pošteno navijala motor, jaz pa sem plul počasi s štirimi vozli in varčeval z gorivom, saj ga nimam na pretek in seveda tudi poceni ni. Dvignil sem genaker na jambor, napeljal vrv do vinča v kokpit in na premcu barke začel vleči vrv. Nogavica se je začela dvigati. Ko je bila nekje na polovici jambora, se je jadro samo razprlo in zablestelo v vseh možnih barvah: zelena, rdeča, roza, rumena in vijolična.

Navdušen nad mavrico na mojem jadru se vrnem v kokpit, zategnem jadro še malo na vinču in barka drsi po vodi s šestimi vozli. Ugasnem motor in se prepustim užitku: mavrične barve v sončnem vremenu zablestijo v vsej svoji lepoti. Veter se še malo okrepi in barka dela sedem vozlov. Morje je skoraj ravno in že se približujem Timu. Tomo je medtem obrnil, saj se mu je motor spet začel pregrevati in moral je zamenjati impeler, kar sem svetoval že prejšnji večer. Po VHF-postaji nama javi, da se vrača v marino in nama želi srečno plovbo.

»Hvala, hvala Tomo! Tudi tebi srečno, ampak impeler bi pa res lahko včeraj zamenjal!«

Odgovori mi malo skesano: »Znam, znam, Waltere!«

Verjetno ni hotel tvegati in menjati impelerja na morju, saj je imela njegova vodna pumpa polomljena dva vijaka od treh.

S Timom sva plula s tokom, Tomo se je moral seveda s pregretim motorjem mučiti nazaj proti toku. Počasi se približam Timu in ko sva vzporedno, drug drugega fotografirava. Tim je uporabljal tangun, ki sem mu ga posodil, in ko sem ga fotografiral, je plezal po barki kot v filmu. S tistimi dolgimi plavimi lasmi me je spominjal na igralca iz filma »George iz džungle«. Splezal je na moj tangun in mi vpil: »Take a picture now!«

Seveda ga poslikam in se smejim njegovim scenam. Nekaj časa plujeva vzporedno in si izmenjava nekaj besed, nato se veter spet malo okrepi in Orplid oddrsi po morski gladini mimo njega. Pogovor nadaljujeva po radio postaji. Vse do večera je pihal ta rahel vetrič in jadranje je bilo prav sanjsko. Vse je delovalo, kot mora in medtem sem se pošteno odpočil. Tudi skuhal sem si zelenjavno juho in v loncu je ostalo dovolj še za eno večerjo. Vse do treh ponoči je pihalo, da se je barka premikala dokaj hitro. Ko pa sva s Timom priplula skoraj do rta, kjer sveti veliki svetilnik Gatteville in svojo luč meče 24 nm v daljavo, pa je vetra popolnoma zmanjkalo, čeprav je bila napoved čisto drugačna.

Nogavico jadra sem povlekel dol in spravil jadro nazaj v vrečo, ter jo skozi okno vrgel v spalnico.

»A zdaj bom pa kuril nafto, pa še tok se je obrnil?!« z nejevoljo govorim sam s seboj. Pa le prižgem starega Mercedesa in porinem ročico, da po tridati delam 5 vozlov, po gasu pa samo 3.4. Kaj hočeš drugega, če pa vetra ni ...

Neprestano kontroliram motor, kako deluje in opazim pod menjalnikom rdečo tekočino. Olje od motorja ni, antifriz tudi ne. Pa saj ni res! To je olje od menjalnika! Iz prostora, kjer imam shranjeno olje, izvlečem olje za menjalnike in ga dolijem v menjalnik. Pobrišem tla pod menjalnikom in opazujem, od kod bi to lahko curljalo. Premišljujem: bo to novo poglavje z naslovom Menjalnik, podobno prejšnjemu z naslovom Motor? Na srečo opazim, da olje kaplja pri strani menjalnika, kjer je ročica za prestave, zato se ne vznemirjam preveč. Imam še 20 nm do pristanišča in tam bom problem rešil, saj je to verjetno samo semering. Nič posebnega torej, le previden moram biti, da je v menjalniku dovolj olja. Na srečo je bil prejšnji lastnik barke starejši Nemec, ki je imel na barki zaloge prav vsega, tudi olja za menjalnik je bilo kar 3 l. Na barki so bili kar štirje kompleti vrvi za privez – nove in stare vrvi, samo balast, ki sem se ga znebil že na Nizozemskem. Že na Lady Ivani sem ugotovil, da je manj več. Nekega dne sem se odločil, da se znebim vse nepotrebne krame – pečice in kup stvari, ki jih nikoli nisem potreboval. Lotevati se me je začela namreč tista nenavadna mornarska bolezen, ki ima simptome, da v barko navlečeš vse, kar verjetno nikoli ne boš potreboval; tako kot miši, ki si v svojem brlogu kopičijo zaloge. Zdaj se držim pravila: manj je več, keep it simple!

Plujem počasi in se oziram, kje je Tim. Ne vidim ga. Kličem ga na VHF, pa se mi ne javi. Nato pokličem še Toma, ki se mi javi in pove, da je že pred svetilnikom in da pluje kar hitro. Motor je popravil in se ne pregreva več. Na poti ga je ustavila policija in mu pregledala vso barko. Vse skupaj je trajalo 2 uri in moral je ugasniti motor, medtem ko so se policisti vkrcali na njihov gumenjak in nato na njegovo barko. Vsi so se posedli v tisti majhni kabini barke in vse pregledali. Omenili so mu, da je pozabil plačati marino. Pojasnil jim je ves zaplet, nato je moral plačati kazen zaradi neveljavnih dokumentov za barko. Pravzaprav Tomo dokumentov sploh ni imel. Pošteno se nasmejim njegovim dogodivščinam in zdaj še bolj dvomim o tem, da je barko plačal z denarjem. Vse bolj sem prepričan, da je barko plačal – kot se reče – »s petimi minutami strahu«.

Tomo me še bolj nasmeje, ko mi razlaga, da mora vedno, ko govori z menoj po VHF postaji, prisloniti na mikrofon kovinski ključ in naredi s tem povezavo med zvočnikom in maso, da me lahko sliši, saj je njegov gumb šel v p...m... Med pogovorom s Tomom pa zagledam Tima, ki se mi močno približuje od zadaj in pluje zdaj s precej večjo hitrostjo. Hitro spremenim smer, se mu umaknem na varno razdaljo in si rečem: »Pa kaj je temu? Že ves dan je plul povsem preblizu mene, sedaj se zajebava še ponoči!?«

Vpijem v noč: »Tim, Tim, Tiiiiiim!«

Nič! Govorim mu po radio postaji, vendar odziva nobenega. Očitno je zaspal. Še dobro, da ima avtopilota nastavljenega dovolj stran od obale in pred njim ni za zdaj ničesar, v kar bi se lahko zaletel in razpolovil svoj mali katamaran. Pristanišče je na levi strani in upam, da se bo prav hitro zbudil, sicer bo plul dalje in se bo moral nato vračati.

Dolijem še malo olja v menjalnik in barko usmerim proti pristanišču. Ura je sedem in počasi bi se moralo že daniti. Vplutje bi bilo bolj enostavno. Svetlobe pa še kar ni, zato sledim ribičem, ki se vračajo v pristanišče. Ko se privežem na pomol, pa se le začne daniti. Sonce vzhaja, jaz pa si mislim: sem jaz prekmalu tukaj ali pa ti zamujaš?

Preoblečem se in se odpravim z mojimi dokumenti v pisarno, nato pa na kavo. O Timu še vedno ni ne duha ne sluha. Ob 9.30 se mi javi Tomo in pove, da je že privezan poleg moje barke in da me vabi na kavo. Počakam ga v prvi kavarni, da popijeva kavo. Potem se nameni po ulici in se kot izgubljen razgleduje, kje bi lahko zajtrkoval.

Natakarje pred kavarnami sprašuje: »Do you have an omlet to eat?« Seveda tega nikjer niso imeli, saj smo v Franciji in tu se v kavarnicah zajtrkuje kakšen krosan ali pecivo. Spet me nasmeje skoraj do solz. Nato v neki ulici zagleda kuhinjo, kjer prodajajo kuhano hrano, ki ti jo zapakirajo in jo odneseš s seboj. Kupi dva obroka, enega zame, enega zase. Jaz pa kupim bagete in vse skupaj nato pojeva na klopci v parku, kjer se nama kmalu pridružijo golobi. Tomo je kot lačen volk pojedel čisto vse. Kar mu ni uspelo ujeti z vilicami, je lovil s prsti, še vedno umazanimi od popravljanja motorja.

Končno se nama javi Tim s sporočilom: »You man, I fall in sleep on the way. I passed the port for 10 nm, now I am in marina next to your boat.« S Tomom se vrneva v marino, Tom se odpravi spat, Tim je že spet spal, zato se tudi jaz malo odpočijem in se kasneje spet sprehodim po mestu. Med ogledom mesta sem takoj za marino našel pomol in starejšega možakarja povprašam, ali se lahko parkiram zraven njegove barke. Odvrne mi, da brez problema, zato sklenem, da se zjutraj prestavim tja, saj je marina precej draga. Verjetno bom moral ostati tu nekaj dni, vse dokler ne dobim nadomestnega dela za menjalnik. Naslednje jutro se prestavim na pomol, odmontiram ročico in se z njo napotim v servis, kjer naročim novo tesnilo. Mehanik mi obljubi, da bo tu čez dva dni in to bo točno na moj rojstni dan. Razveselim se, saj bom imel spet tip top delujoči motor in to na moj rojstni dan. Naročim še univerzalno tesnilo za izpuh, ki ga nisem mogel prej dobiti nikjer.

Dva dni vedrim v mestu sam. Tim in Tomo sta oba izplula. Prej sem Tomu še popravil radio postajo in mu prodal še dva impelerja, saj jih imam na pretek še iz kante za smeti na Nizozemskem. Bili so kot novi. Na moj rojstni dan je bila oseka tako nizka, da je barka sedla na kobilico in vode okoli nje ni bilo skoraj nič. No, to sem ugotovil, ko sem se zbudil in se začudil, da vode ni tam, kjer bi morala biti. Za dobro jutro mi pride marinero povedat, da tukaj ne smem biti privezan in da se moram premakniti v marino, kjer mi bodo zaračunali tudi privez na tem pomolu. Začuden mu povem, da sem vprašal na kapitaniji za dovoljenje in so mi dovolili. On pa je kar vztrajal pri svojem.

»No, ne bo šlo! Vidiš, da barka sedi na kobilici! Ne morem!« mu razložim in pristavim: »Pa tudi če bi bila voda, ne morem. Čakam na rezervni del za motor, ki naj bi prišel danes, tako da se lahko v marini pojavim šele jutri!«

Pokima z glavo in se končno odpravi. Dobro jutro pa tako, pa še na moj rojstni dan! Štiri rojstne dneve zaporedoma sem preživel sam, brez prijateljev, brez družine in to na moji Lady Ivani. Bilo mi je dovolj, več kot dovolj teh samotnih rojstnih dni, sedaj pa sem tu – z barko, ki sedi na kobilici, marinero mi pride težit in motor imam razstavljen. No, pa se vseeno ne sekiram. Odpravim se v mesto po mleko in svež kruh, potem pa po 16. uri v mehanično delavnico, kjer sestavim ročico nazaj, plačam 60 evrov za obe tesnili in se odpravim nazaj na barko. V tisto komaj dostopno točko pri motorju nastavim menjalnik nazaj, tako kot mora biti, dolijem olje, očistim vse okoli motorja, da se znova sveti. Motor se mora svetiti zato, ker v primeru kakšne napake precej lažje odkriješ vzrok ali okvaro. Če imaš vse »zasvinjano«, je pa to precej težje. Ko končam z delom, se napotim v mesto in popijem nekaj vrčkov piva, saj navsezadnje imam danes rojstni dan. Vrnem se na barko ter zaspim ob DVD-ju, ki sem ga videl verjetno že stokrat, pa me vseeno še vedno nasmeji.

Naslednje jutro se prestavim v marino in se dogovorim za razumno ceno. Barko moram pripraviti za pot, saj bom zgodaj zjutraj, ko je tok v Rokavskem prelivu 5,5 vozla, izplul proti angleškim otokom.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek