Novice

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Sedim za navigacijsko mizo in nimam druge opcije, kot da čakam na zvok iz VHF-radijske postaje. Premišljujem, kaj bi lahko še naredil. Tolčem se po glavi. Zgodilo se mi je prav tisto, kar se mi je že naredilo enkrat: krmilo, krmilo, krmilo!? Izgubil sem ga na Jadranu, vendar tam tudi brez krmila slej kot prej prideš do obale. Tukaj pač ne. Takrat sem se rešil s pomožnim motorjem, ki sem ga montiral na zadnji del barke in jo z njim nekako usmerjal. Takrat je bilo to možno. Morje je bilo v primerjavi s tem, kar imam tukaj zunaj, prava milina. Danes to ne bo mogoče, nikakor ne! Že takrat, na mirnem Jadranu, se je barka zavrtela v krogu že ob najmanjšem valu, ki je ji spremenil smer. Držati smer v podivjanem morju samo z motorjem na spojlerju barke je zgodba, ki ji lahko verjameš le za gostilniško mizo. Krmilo!!! Spet se tolčem. Že mesec pred odhodom sem premišljeval, da bi staro krmilo odstranil in naredil dve krmili – na vsako stran barke. Lahko bi uporabil krmila od barke J80, ampak dela je bilo ogromno in vseeno sem zaupal svojemu novemu krmilu, ki je bilo staro samo tri leta in res nisem pričakoval, da se bo tako kmalu zlomilo. Če je staro krmilo zdržalo trideset let, zakaj ne bi novo vsaj deset let? Nisem pa upošteval dejstva, da se barka ni vozila po takem morju, niti po takem vetru, pa tudi če je bilo kdaj Jadransko morje viharno, je v takšnih razmerah plula le nekaj ur.

Prižgem si cigareto in javim preko Garmina domov, kaj se je zgodilo, da sem oddal DSC klic in da čakam na glas iz radia, ki bi mi povedal, da je bil klic sprejet. Vendar se vse skupaj ne odvije tako enostavno. Še vedno sem za navigacijsko mizo in preverjam ekrane AIS. Še vedno ne najde nič! Antena je na vrhu jambora, zato bi moral biti doseg kar precejšen. Počutim se kot igralec pokra, ki je imel vse karte, pa vseeno izgubil igro in sedaj nimam nobene druge možnosti, kot da čakam. Čakam in razmišljam: bi lahko še kaj naredil? In vem, kakršno koli delo na krmi barke lahko samo še poslabša situacijo. Padec z barke, poškodba, karkoli … bilo bi samo še slabše in v primeru, da ne najdem nobene radijske zveze, bi bil to samo še dodatek tej slabi situaciji. Varnost je sedaj na prvem mestu, ohraniti prisebnost, umirjenost in razum je nujno, da ostanem živ. Še vedno imam life raft, na steni gledam EPRIP in še vedno imam klic SOS na Garminu. EPRIP je registriran na mojo barko. Ko se aktivira, bodo vedeli, da sem sam na barki. Vendar: kdo bo prišel pote na tako oddaljene koordinate? Samo po enega človeka? Teh zgodb je nešteto, pri tovornih ladjah je čas denar in se navadno ne ozirajo prav veliko na takšne nesreče. Spomnim se zgodbe treh francoskih jadralcev, ki so se vračali z Bermudov in so bili že na drugi strani Atlantika, 400 nm pred portugalsko obalo. Barka je potonila, vsi trije so bili na rešilnem splavu z EPRIPOM. Dve tovorni ladji sta pluli 200 nm od signala, vendar se nobena od njiju ni odzvala na klic na pomoč, čeprav bi jih lahko rešila, če bi le malo spremenila kurz proti njihovi smeri. Njihovi prijatelji so sprožili reševalno akcijo, za katero so zbrali denar preko družbenih omrežij, iskali so jih s helikopterjem in letalom, vendar jih niso nikoli našli.

Da bi prišli samo pome s helikopterjem ali ladjo, se že sliši nemogoče. Stroški reševanja bi bili pa tako ali tako tako visoki, da bi si samo želel, da me nikoli ne bi rešili. Sam sebi ne morem verjeti, ne morem verjeti, da je to, kar se mi je zgodilo, sploh mogoče. V sekundi postaneš popolnoma nemočen. Občutek, ko letaš tako visoko in potem padeš nižje od sploh mogočega, občutek stanja, ki ga sploh ne moreš razumeti kot mogočega – to je zdaj postalo resnično in prav ničesar ne moreš spremeniti. Če se ti pokvari avto, to ne predstavlja nobene posebne nevarnosti – pač izstopiš iz avta in nadaljuješ pot peš. Pomolim glavo z barke, slišim samo zavijanje in tuljenje vetra v priponah. Za 43 ga je in še narašča. Pogledam na ekran. Zavem se, da vsi ti ekrani postanejo nepomembni. Saj ne morem spremeniti ničesar, piha, kakor piha! Vrnem se za mizo in nastavim alarm na največji možni domet. Še enkrat pogledam na EPRIP in si rečem: »To bom sprožil takrat, ko bo rešilni splav v vodi, jambor pa do polovice pod vodo, torej ne še zdaj!« Vse je mokro. Prekinem električno napeljavo postaje in ploterjev iz akumulatorjev, ki jih bo vsak čas zalila voda in preklopim na akumulator, ki je visoko ležeč v barki, tako da ga voda zalije šele, ko je že vse skupaj pod vodo.

Vodne črpalke črpajo vodo iz spojlerja in za zdaj še dohitevajo vdor vode. Koliko časa bo še tako, ne vem, ne zaupam več tej barki, mogoče bo, mogoče ne bo. Te barke so bile grajene tako ekonomično (škrto), da so iz materiala za tri barke naredili štiri. Manjkajoča četrtina je postala tukaj zame usodna in ko se zavem, da je v tem trenutku moje življenje odvisno od barke, ki ne bo zdržala sile razbesnelega Atlantika, se javi alarm iz AIS. Ena ladja je vzhodno od mene. Poskušam vzpostaviti radijsko zvezo, vendar po klicu SOS izgine z ekrana. Izklopili so oddajanje signala, ne morem verjeti … Preklinjam, kolnem in nato še malo preklinjam. Seveda, če se ne javijo, jim ni treba izvesti reševanja, češ nismo videli in zato nič ne vemo. Na ekranu se mi medtem pojavi še ena ladja iz smeri vzhodne Afrike. Še enkrat pošljem DSC in seveda – tudi ta se odklopi. No, pri tej sem že nehal preklinjati in si rajši prižgal cigareto ob misli »kajenje ubija!« Pa naj, kaj zato! Čez 20 minut pa se na ekranu pojavi tretja ladja z imenom Hansa Baltica. Oddam klic v sili in nato po 16. kanalu začnem oddajati MAYDAY MAYDAY MAYDAY this is sailboat Lady Ivana DO YOU READ?

MAYDAY MAYDAY MAYDAY this is sailboat Lady Ivana DO YOU READ ME?

MAYDAY MAYDAY MAYDAY this is sailboat Lady Ivana DO YOU READ ME? Nihče se ne javi. Over.

Znova začnem zaporedje kletvic in stopim iz kabine. Iz kokpita si ogledujem morje in ko je barka na vrhu vala, skušam najti kakšne luči okoli mene, vendar zaman. Valovi so previsoki, ne vidim nič. Tako strmim v temo in poslušam zavijanje vetra. Iz škatle vzamem rakete in eno spustim v zrak. Sedem na stopnico pod sprayhudom, opazujem moj »ognjemet« in nato zaslišim iz postaje zvok: »Lady Ivana, do you here me? This is Hansa Baltica. We recived your DSC call!« Ne morem verjeti svojim ušesom!!! Sedem za postajo in oddam vse podatke, svojo pozicijo in razložim, v čem je težava. Dobim odgovor: »Lady Ivana, you will have to wait. I go to wake up capitan.« Kaj drugega pa lahko počnem, kot čakam??? Čez 5 minut se javi kapitan v angleščini z vzhodnoevropskim naglasom.

Oba se predstaviva, pove mi, da je poslal DSC call na Cape Verde, v Las Palmas in v Mavretanijo, javili so se samo z Las Palmasa, kjer so povedali točno tisto, kar sem že sam vedel – da helikopter ne bo letel, ker sem že predaleč od njih. Mavretanija se ne javi, tudi če bi se, ne bi bilo nikakršne razlike, Cape Verde pa prav tako. Kapitan mi pove, da je kontaktiral helikopter, ki je trenutno nad nami, vendar ni nikakršenga odziva. Svetoval mi je, naj poskusim še enkrat z raketo, mogoče bo helikoper le prišel na pomoč. Izstrelil sem raketo in le malo za tem mi kapitan Hansa Baltice javi, da je helikopter izklopil signal, Hansa Baltica pa je spremenila kurz in plujejo proti meni. Gledam jo na ekranu: dolga je 180 m, široka pa 30 m. Kar ne morem verjeti: ta velika ladja pride pome??? Med čakanjem govorim s kapitanom, ki mi razloži, da je morje previsoko in zato ne bo mogoče z ladje spustiti rešilnega čolna, da bi prišel pome. Pove mi tudi, da moje barke ne bodo mogli vleči, saj je morje previsoko in tudi v primeru, če bi jo lahko, od nje ne bi ostalo prav veliko. Težko sem se sprijaznil s tem, da bom moral zapustiti svoje »sanje«, vendar sem vedel, da ima kapitan prav. Opozoril me je, naj ne pozabim vzeti dokumentov, da bi jemal s seboj še kaj drugega, pa mi odsvetuje, saj bi kakšna priročna prtljaga, ki bi jo želel vzeti s seboj, lahko ogrozila reševanje in moje življenje. V potovalko zato natrpam vse, kar se je dalo, vse, kar je bilo vredno, pa v žep z zadrgo: potni list, trdi disk, garmin in obeske, ki so me spremljali vso pot. V žep z zadrgo na levi strani reševalnega jopiča sem dal denar, v desnega pa nož za primer, da bom moral kaj prerezati. Po uri čakanja se mi ladja približa in se po treh poskusih parkira bočno od mene. Kapitan zahteva, da odrežem viharno sidro, saj barko nosi prehitro proti zahodu, kar otežuje manevriranje njegove ladje.

Vprašam kapitana: »Kako pa bom sploh prišel na vašo ladjo?«

Odgovori mi: »Vrgli ti bomo vrvi, ti pa jih boš skušal ujeti in po tem te bomo nekako potegnili k ladji, vrgli ti bomo mrežo, po kateri boš lahko prišel na krov.«

Ladja je ogromna, še bolj se mi približa z leve strani. Nadenem si rešilni jopič in varovalni pas, okoli rame navežem blisk lučko in vzamem potovalko, v kateri imam vse, kar mi bo ostalo poleg mojega življena, seveda v primeru, da se le nekako rešim na njihovo ladjo. Kapitanu povem, da se ta način reševanja sicer sliši zelo enostaven, ko sedim v kabini, ko pa pogledam iz nje, je slika popolnoma drugačna … In povem mu: »Zdaj zapuščam radijsko postajo, vidimo se na vaši ladji!«

Še zadnjič se ozrem po kabini mojega doma in si rečem: »Lepo sva se imela, dokler je trajalo, sedaj te moram zapustiti!« S solzami v očeh gledam po stenah, tam so ostali spomini na najino plovbo, na ves trud, ki sem ga vložil v to mojo lepotico, na koncu me je izdalo samo krmilo. Solza je kapnila v morje, ki se je že prelivalo po tleh kabine, in dodalo še eno kapljo moji Ivani. To je bilo moje slovo, treba je bilo iti. Levo od moje barke je ogromna ladja s prižganimi vsemi lučmi. Osvetlijo me z reflektorjem, ki pa po dveh minutah preneha delovati. Ladja se še bolj približa, jaz pa na moji barki drsim mimo njihove krme. Izstrelijo svetlečo vrv, ki pa zaradi vetra pristane okoli njihovega radarja in se zavije okoli njega. Postalo mi je jasno, da če me ne uspejo potegniti ven, ostanem sam v vodi in edino, kar mi preostane je, da se skušam vrniti na mojo jadrnico, kjer bi nekako spet lahko kontaktiral preko postaje, saj preko radarja zagotovo ne bo šlo. Zato v morje zmečem vse vrvi na vsak konec barke, na konce vrvi pa privežem tiste tri bokobrane, ki jih je Ivana še premogla. Barka se nagiba močno po valovih in jaz se komaj še držim palube. Gledam potovalko in si rečem: »Marš! Kaj bom plaval s tem in utonil zaradi teh materialnih stvari?« Vržem jo v kabino. Z ladje slišim glasove: »My friend, can you swim?«

»Yes, I can« jim odgovorim, pa še kako dobro, več kot deset let sem treniral plavanje in waterpolo. Mečejo vrvi, ki padejo v vodo kakšen meter od njihove ladje. Mečejo obroče, jaz pa zaman čakam na njihov znak, kdaj naj skočim. Vendar glasu od nikoder. Poskušajo in poskušajo z vrvmi, vendar zaman. Ničesar nisem mogel, barka je drsela že mimo več kot polovice ladje in bil sem že skoraj pri premcu njihove ladje. In čakal na znak, da naj skočim. Znaka pa od nikoder. In si rečem: »Walter, now or never!« Stojim na premcu moje barke, držim se genove, jo objamem in poljubim: »Oprosti, moram iti!« In se odrinem od lesene deske, ki sem jo prav strastno oblikoval še v Puli in nikoli si nisem mislil, da bo to zadnji stik z mojo barko. Les, iz katerega je bila narejena, je bil iz drevesa, ki je raslo na domačem vrtu. Občutek, kot da bi skočil iz visoke pečine, s katere ne upaš skočiti, ko pa se le odrineš in si v zraku, se zaveš, da od tu ni več poti nazaj. Pristanem v vodi in začnem plavati proti ladji na vso moč, vendar je moč morja tako silna, da se zdi, kot da se sploh ne premikaš naprej. Vržejo mi vrv, ki pristane 1 meter od mene in nato izgine. Za las je šlo. Nato še ena vrv, spet ni uspelo, nato še obroč. Ne morem verjeti: kako mečejo te vrvi??? Nato zagledam močnejšega možaka, ki je videti popolnoma drugače od drugih. Vrže mi vrv, ki jo ujamem. Občutek, ki se ga sploh ne da opisati … Rešitev! Nato me povleče do mreže, oprimem se je in dvignejo me na palubo. Moj prvi stavek je bil: »You have a big boat!«

On pa mi odgovori: »Ja, je malo večja od tvoje!«

»Kaj počneš s to malo barko na tem visokem morju?« me je jezno vprašal v angleščini z ruskim naglasom.

Vpraša me, če imam kaj orožja pri sebi in takoj mu izročim nož, se nato obrnem in gledam mojo barko, kako jo premetavajo valovi in na koncu še s križem udari v premec ladje. Po radiu slišim, da je kapitan vprašal: »Is the sailboat tuching the boat?« in možak odgovori: »No!« Pospremijo me v komandni most, kjer se predstavim kapitanu in mu izročim potni list. Skozi okna opazujem, kako moja jadrnica pluta po morju, sama s prižganimi lučmi. Obrnem se s solzami v očeh in stopim na stopnišče. To je bilo zadnjič, ko sem jo videl. 

Dodelili so mi kabino, prinesli topel obrok, ki se ga nisem niti dotaknil, in mi dodelili dva varnostnika, da me stalno čuvata. Kapitan mi je podaril šteko kitajskih cigaret, ki sem jih kadil drugo za drugo, vse dokler nisem zaspal – in to je bilo nekako čez tri dni. Ladja je plula iz Argentine in gre v Las Palmas. Pred tem pa je prišla iz Kitajske, kjer je bila zgrajena leta 2019.

Po dveh dneh smo vrgli sidro pred Las Palmasom, kjer so morali načrpati nafto in pretovoriti neke surovine, mene pa so izkrcali na manjšo dostavno ladjico, ki me je pripeljala do pomola, kjer me je že čakal avtomobil, ki me je pripeljal na Policijo oddat poročilo in kjer so mi voščili vse dobro. Zapustil sem Las Palmas s trajektom in se vrnil na Lanzarote, kjer sem lahko spal na prijateljevi barki. Odločiti se je bilo treba, kako bom nadaljeval življenje. Vse, kar mi je ostalo, je črna vreča za smeti, v kateri imam star rešilni jopič in varovalni pas, ter malenkosti, ki sem jih imel v žepu. Denar, ki sem ga shranil v levi žep, pa je izginil skupaj z žepom, saj se je jakna raztrgala, ko so me potegnili na krov. Tisti trenutek mi je bilo popolnoma vseeno, sedaj pa je situacija malo drugačna, saj sem v civilizaciji, kjer brez denarja pač ne gre, niti domov se ne morem vrniti. Zaslužiti bo treba denar za novo barko – to sem se že odločil! Sedel sem na pomolu, v žepu nisem imel niti evra, nakar se ob meni pojavi prijatelj Lolo. Pred odhodom mi je podaril jadralno jakno in hlače. S solzami v očeh mi je vrgel nahrbtnik, v katerem mi je rekel, da mi podarja hlače, brisačo, toaletne stvari in da upa, da se še kdaj srečava, saj ima danes let za Francijo. In da mora oditi. Objela sva se in poslovila s solzami v očeh. Tudi moški jokajo! Odpravil sem se tuširat in ko sem pospravljal stvari nazaj v nahrbtnik, sem našel 200 evrov s sporočilom: »Walter, to bi moralo biti dovolj, da se vrneš v Slovenijo in zaslužiš za novo jadrnico. Nato se spet srečava. Srečno! Lolo.«

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

V Veli luki na otoku Korčula se je odprla nova marina z imenom Korkyra. Marina je svoja vrata uradno odprla pred 14 dnevi. Je v zasebni lasti družine z otoka Korčula, ki ima v lasti tudi istoimenski hotel v neposredni bližini. Vanjo so že vplula prva plovila, med njimi tudi že slovenski gosti.

Marina je zgrajena v luki Vela Luka, med bencinsko črpalko na vzhodni strani in trajektnim pomolom na jugozahodni strani, na mestni rivi, kot jo imenujejo domačini. Zaščitena je pred vsemi vetrovi. Valove prinese le močan zahodnik. Marina je moderno opremljena in bo do začetka glavne poletne sezone nudila večino storitev. Otvoritev marine je bila planirana za mesec marec, a so se dela ustavila zaradi epidemije. Trenutno zaključujejo finalna dela in se pripravljajo na začetek letošnje navtične sezone.

Marina ima 135 privezov za plovila do dolžine 35 m. Vsi privezi so opremljeni z električnimi priključki ter vodo. V sklopu marine so tudi bar in restavracija ter moderni toaletni prostori.

Pri gradnji marine so se odločili za uporabo okolju prijaznih materialov za čim manjši vpliv na okolje. Oblika marine je posebej oblikovana, da se ujema z okoljem, v katerega je postavljena. Recepcija marine in restavracija sta postavljeni na samostojnem otočku, ki je z obalo in pomoli marine povezan z mostovi.

Cenik marine

Dnevni privez

Mesečni in letni privez

Kontaktni podatki marine:

• Marina Korkyra
• Obala 4 bb
• Vela Luka, otok Korčula
• Tel.: +385 (0)91 141 4700, +385 (0)20 414 700
• Web: marina-korkyra.com

Teden je naokoli in na vrsti je nova zbirka neverjetnih dogodkov na vodi, med njimi številne neumnosti, ki jih počnejo ljudje zaradi neznanja, nevednosti ali zgolj zaradi preizkušanja meja mogočega.

V tokratni zbirki videoposnetkov si lahko ogledate:

• preveč ljudi na krovu
• ko prepozno ugotoviš, da se potapljaš
• vaš gliser ni varen niti na kopnem
• ribolov med jahanjem valov
• preveč moči na gumenjaku

Italijanski jadralci so pluli po Sredozemskem morju. Tik pred izbruhom epidemije koronavirusa so bili na Cipru. Oblasti so jim prepovedale nadaljnje bivanje na otoku. Prepovedali so jim stike z domačini. Vso potrebno opremo so morali naročiti z dostavo na plovilo. Cene so bile seveda bistveno višje kot v trgovinah. Odredili so jim čas, v katerem morajo izpluti z otoka. Ker so bile meje v vseh državah zaprte, so se morali pripraviti za plovbo s Cipra vse do Italije. Plovbo naj bi opravili v osem do deset dneh. Vse od začetka priprav na plovbo so snemali in nastal je odličen video. Prvi del, od izplutja s Cipra vse do grških otokov, si lahko ogledate spodaj.

Vir: youtube - When Sailing

V lanskem letu so luke navtičnega turizma na Hrvaškem ustvarile rekorden prihodek iz naslova privezov plovil. Vratolomna številka znaša kar 918 mio HRK oziroma 125 mio EUR.

Po podatkih hrvaškega državnega statističnega urada so navtiki v lanskem letu na privezih potrošili najvišji znesek do sedaj. Samo za plačilo privezov v lukah smo potrošili 652 mio HRK oziroma 88 mio EUR. Glede na leto 2018 je bil ustvarjen prihodek višji kar za 7,2 %. Največji prihodek je ustvarila Šibeniško-kninska županija, sledi pa Splitsko-dalmatinska županija. V Šibeniku so lani ustvarili 233 mio HRK, kar znaša četrtino vseh prihodkov ustvarjenih s prodajo privezov. V Splitsko-dalmatinski županiji so zaslužili nekoliko manj. Prihodki od prodaje privezov so znašali 207 mio HRK.

V lukah navtičnega turizma so lani privezali kar 204.858 plovil, kar je 5,5 % več kot v letu 2018. Med njimi je bilo 64 % jadrnic, 30 % motornih plovil in 6 % drugih plovil. Med njimi je bilo največ plovil, ki plujejo pod hrvaško zastavo. Teh je bilo kar 47,8 %, sledi italijanska zastava s 14,1 %, na tretjem mestu nemška z 12,2 %, na četrtem je avstrijska s 7 % in na petem slovenska zastava s 4,1 % prometa.

Največ plovil v tranzitu se je privezalo na območju Šibeniško-kninske županije. 55.343 privezanih plovil pomeni kar 27,3 % vseh plovil v tranzitu v lanskem letu. Glede na leto 2018 je to 0,4 % več.

V letošnjem letu so pričakovanja nekoliko drugačna. Ocenjuje se, da bodo letošnji prihodki iz naslova privezov dosegli največ 25 % lanskih.

Koliko vas bo letos stalo sidranje v sidriščih, si preberite v članku: Seznam sidrišč s koncesijo v letu 2020

Od 28. maja 2020 dalje je možno hrvaško državno mejo prečkati tudi po morju.

Civilna zaščita Republike Hrvaške je z 28.majem 2020 sprostila še en korona ukrep. pluti je možno v hrvaške teritorialne vode. Vplutje za slovenske državljane je možno pod enakimi pogoji, kot je bilo možno pred epidemijo z nekaj spremembami.

Še vedno je potrebna epidemiološka kontrola. To pomeni, da je treba upoštevati splošna in posebna priporočila hrvaškega zavoda za javno zdravstvo. Poleg tega bodo pri prehodu meje od vseh, ki bodo pripluli na Hrvaško, zahtevali podatke o destinaciji, številki mobilnega telefona in celo e-naslov. Vse to zaradi morebitnega obveščanja iz epidemioloških razlogov.

Vsa plovila, ki na Hrvaško vplujejo iz Slovenije, morajo mejno kontrolo opraviti na mednarodnem mejnem prehodu v Puli. Če želite, da bo postopek prehoda meje potekal hitreje, lahko predhodno izpolnite obrazec z zahtevanimi informacijami na tem naslovu: https://entercroatia.mup.hr/.

Globokomorski raziskovalci so odkrili lokacijo, kjer je potopljena ladja USS Nevada, ki je veljala za nepotopljivo ladjo.

V ponedeljek so ameriški globokomorski arheologi v okviru podjetja Search in podjetja Ocean Infinity razkrili pomembno novico. Odkrili so lokacijo ladje ameriške mornarice USS Nevada, ki je veljala za nepotopljivo ladjo. Ladja leži približno 65 nmi jugozahodno od pristanišča Pearl Harbour na globini okrog 5.000 m.

Ladja USS Nevada je bila zgrajena davnega leta 1914 in je bila ponos ameriške mornarice. Bila je prva od dveh ladij razreda Nevada 27.500 t. Med drugo svetovno vojno je spremljala transatlantske konvoje tovornih in potniških ladij. Med napadom na Pearl Harbour je bila manj poškodovana. Vanjo je priletel japonski bombnik. Da se ne bi potopila, so jo nasedli v bližnji plitvini. Po popravilu in ponovni splovitvi so jo vključili v vojne aktivnosti na območju Evrope in Tihega oceana. Sodelovala je v operaciji Dan D in invaziji na Okinavo. Po drugi svetovni vojni je sodelovala v poskusih z atomskimi bombami. Njena planirana življenjska doba naj bi bila 35 let. Leta 1948 so jo začeli uporabljati kot tarčo pri testiranju mornariških topov. Kljub številnim obstreljevanjem se ladja ni potopila. Prislužila si je nadimek nepotopljive ladje. Šele julija istega leta so jo zadeli z zračnim torpedom, ki je bil kos nalogi in ladjo potopil.

Tehnični podatki:

• Dolžina: 178 m
• Širina: 26 m
• Ugrez: 8,6 m
• Motorji: Curtis turbine 18.500 kW
• Hitrost plovbe: 20,5 vozla

Zakonca Karin in Brian Trautman sta z 9-mesečno hčerko Sierro odplula proti Bahamom. Zasidrala sta se pred idiličnim otokom, nato pa je izbruhnila pandemija koronavirusa.

Na BBC News so objavili prispevek o družini, ki je iz ZDA izplula s svojo jadrnico Delos. Zasidrali so se na idiličnem otoku na Bahamih. Na otoku ni prebivalcev. Ima le številne peščene plaže in zalive, v katerih kraljujejo želve, eksotične ribe in vsake toliko priplava tudi morski pes. Otok je pravi raj. Prvotno je družina na otok priplula, da bi na njem ostali mesec dni. Nato pa je prišla epidemija. Celotna država je bila kot večina sveta v karanteni. Zaprle so se meje in prepovedana je bila plovba med otoki.

Na otoku so bili izolirani. Več deset kilometrov okrog njih ni bilo nikogar. Prednost pred okužbo z virusom, ki pa prinaša tudi slabosti. Na otoku so morali poskrbeti za vse sami. K sreči je otok bogat z morskim življenjem, ki je bil vir njihove hrane v 100-dnevni samoizolaciji. Njihova jadrnica je k sreči pripravljena za dolgotrajno bivanje na krovu in daljša križarjenja. Elektriko so proizvajali s pomočjo solarnih panelov in vetrnega generatorja. Sladko pitno vodo so si pridelovali s pomočjo desalinatorja.

Glede na informacije, ki so jih prejemali iz ZDA, so ugotovili, da je otok lahko varno zatočišče. Na njem so lahko, vse dokler so zdravi in lahko poskrbijo zase. Varnost pred okužbo je veliko večja, kot če bo odpluli v eno izmed ameriških marin in tam počakajo v izolaciji.

Družina je trenutno na otoku že več kot 100 dni. Bliža se mesec junij, ko se na tem območju Bahamov začenja sezona orkanov. Lani sta otok prečkala dva obsežna orkana. Letos verjetno ne bo drugače. Orkani so vse bolj pogosti in vse močnejši. Vremenska napoved ni ravno obetavna. Za zdaj je napovedana nadpovprečno aktivna sezona orkanov. V tem primeru na otoku niso varni. Na njem ni globokih dobro zaščitenih zalivov, ni luk in ni marin. S seboj imajo 9-mesečno hčerko in v primeru, da se zgodi kaj nepredvidenega, jih čakajo 3 dnevi plovbe do obale, kakršna koli pomoč pa jih bo težko dosegla. Zavedajo se, da bodo prej ali slej morali zapustiti idilični otok. Vedo, da je to pametno narediti pred sezono orkanov.

Video:

Vir: BBC, Foto: posnetek zaslona

Hrvaška je pred štirinajstimi dnevi odprla meje za lastnike plovil in nepremičnin na Hrvaškem, pretekli teden pa še za najemnike plovil in turističnih kapacitet. Seveda to ne pomeni, da so razmere sedaj enake, kot so bile v preteklih letih. Marsikaj je letos drugače.

Preko meje

Prejšnji teden smo se odpravili na Hrvaško in preverili, kakšne so dejanske razmere. Po izkušnjah iz preteklih let smo se hoteli ob prehodu meje izogniti tistih najbolj obljudenih terminov, petkovih popoldnevov in podobnih terminov, ko je gneča največja. Zato smo se na pot odpravili že v četrtek ob 12.00 uri. Na mejni prehod Jelšane smo prispeli ob 13.10. Seveda se nismo ustavili pred mejnim prehodom, temveč 1,3 km pred njim. Pred nami je bila stoječa kolona vozil. Ob običajnih poletnih dneh bi mejo prečkali v 30 do 45 minutah. Tokrat pa ni bilo tako. Vsakih 10 minut smo se premaknili le za nekaj avtomobilov. Minila je ura, kmalu dve in končno smo prišli do mejne kontrole na naši strani. Prečkanje je potekalo brez kakršnih koli zapletov. Pogled na osebno izkaznico je bil dovolj. Ena kolona se je na hrvaški strani razcepila na dve. Prepričan sem bil, da bomo v slabe pol ure prečkali še hrvaško kontrolo. Žal sem se motil. Sedaj smo se premikali še počasneje. Takoj, ko je bilo mogoče, sta se dve koloni razcepili na tri. Na hrvaški strani so namreč istočasno delali trije policisti. Vsakih nekaj minut smo se premaknili le še za razdaljo avtomobila. Poskušal sem ugotoviti, koliko časa potrebujejo organi, da preverijo posamezen avtomobil. Ocenil sem, da je to približno 5 minut. Pri nekaterih je kontrola potekala nekoliko dlje, pri nekaterih nekoliki manj. Ko smo so dovolj približali kontrolni točki, sem ugotovil, da hrvaška vozila prečkajo mejo zelo hitro. Jasno, domačinom pri prečkanju meje ni treba pokazati vseh potrebnih in nepotrebnih dokumentov. Imel sem neverjetno srečo. Pred menoj sta bila kar dva avtomobila s hrvaško registracijo. Po treh urah čakanja je to spodbujajoča novica. Mogoče bom prečkal mejo prej kot vozili ob meni v sosednjih dveh kolonah. In zmaga je bila na dlani. Obe hrvaški vozili sta potrebovali za prečkanje meje le dobro minuto.

Ob 16.15 sem bil pred okencem hrvaške mejne policije. Pa da ne bo pomote. Za prehod sem se dodobra pripravil. Doma sem si natisnil predpisani obrazec Popis posadke in potnikov, ga izpolnil in seveda pridobil potrditev tudi s strani marine, v kateri je plovilo. Prav tako sem si natisnil ponudbo marine, iz katere je razvidno, da sem lastnik plovila in da je plovilo privezano v njihovi marini. Da bi ovrgel kakršen koli dvom o lastništvu plovila, sem se dodatno angažiral in si natisnil izpisek iz registra plovil, na katerem je jasno navedeno lastništvo plovila, registracija in vsi podatki o njem. Skratka vsa dokumentacija, s katero bi lahko dokazoval, da sem upravičen do prehoda meje po njihovih odlokih.

Policistu sem predal vse te papirje in seveda tudi osebno izkaznico. In seveda takoj doživel razočaranje. Obrazec Popis posadke in potnikov, ki je po njihovi zakonodaji edini predpisan za prečkanje meje, ga sploh ni zanimal. Če bi rekel, da ga je le preletel s pogledom, bi verjetno že pretiraval. Nekoliko dlje časa se je zadržal na ponudbi marine. Verjetno zato, ker je bil na njej napisan znesek za plačilo priveza v marini. Povsem drugače pa je bilo pri izpisku iz registra plovil. Verjetno sem storil napako, ker sem mu ga sploh dal. Zanj si je vzel čas in ga je podrobno pogledal. Očitno ga pritegnejo tehnične podrobnosti plovila, kot so dolžina, širina, moč motorjev … Skratka papirji so. Sedaj pa še osebna izkaznica. V skener in počakajmo, kaj se bo prikazalo na zaslonu. Računalnik melje, melje, melje … in na koncu zmelje. Policist, za katerega moram priznati, da je bil izjemno prijazen, a vidno naveličan dela, ki ga opravlja, zgrabi za miško in jo premakne. Obrne se proti meni in reče: »Broj telefona, 386 i…« Seveda mu takoj zdrdram, svojo telefonsko številko, ki jo nemudoma vtipka v računalnik. Še klik z miško in računalnik melje, melje, melje … Policist se nasloni na naslonjalo svojega stola, pretegne roke in čaka. In čaka in čaka. In računalnik je zmlel. Premakne miško v drugo polje in me vpraša: »Do kada ostajete?« Seveda je bil predviden datum vrnitve napisan na obrazcu, ki ga policist ni pogledal. Odgovoril sem mu, da se planiram vrniti v nedeljo. Hitro je pogledal na koledar vpisal datum in klik z miško. Spet računalnik melje, melje in ko zmelje, policist zadovoljen, nasmejan, vrne osebno izkaznico, vse moje dokumente in mi priloži navodila za obnašanje.

Lokalna scena

Juhuuu. Ura je 16.21. Šest minut, da so v računalnik vnesli mojo telefonsko številko in datum predvidene vrnitve. Pograbim papirologijo, prestavim v D in že drvim proti morju. Cesta skorajda prazna. Logično. Trije avtomobili pregledani na 5 do 6 minut. Na reški obvoznici se promet nekoliko zgosti, nato pa se proti mostu na Krk spet zmanjša. Tudi na otoku je podobno. Cesta večinoma prazna. Tu in tam srečaš nasproti vozeče vozilo.

Zelo hitro prispem v marino. Parkirni prostor je v celoti zaseden s plovili, ki so zimovala na kopnem. Redki parkirni prostori zasedeni. Registrske tablice večinoma slovenske. A ne vse. Bile so tudi nemške in avstrijske. Tudi bolj oddaljeni lastniki so izkoristili možnost in takoj, ko je bilo mogoče, skočili malo na morje.

Barka je prezimila odlično. Preživela je tudi karanteno. Ker tri mesece nismo mogli na krov, sem v marini naročil redno mesečno prižiganje motorjev. Tudi notranjost plovila je v odličnem stanju. Nobenega čudnega vonje, nobene vlage. Super. Ko sem zložil vse potrebno na krov, je bila ura že pozna in se nisem odločil za izplutje.

Odpravil sem se v Punat, na obvezno razkuževanje. V tem času so bili običajno odprti vsi lokali, gostilne, pekarne in seveda stojnice s sladoledom. Letos so se začele odpirati šele s 15. majem. Odprte so le tiste, ki običajno obratujejo skozi vse leto. Njihovi obiskovalci so praviloma redki zunajsezonski turisti in domačini. Seveda se najprej ustavim pri ekonomskem strokovnjaku, tržnem analitiku in poznavalcu svetovnih in domačih gospodarskih razmer, prodajalcu sladoleda. Njegova bogata vitrina, v kateri je običajno vsaj 30 različnih okusov, je letos nekoliko bolj skromna. V njej so le čokolada, vanilja, jagoda in lešnik. Seveda sem ga povprašal zakaj. Odgovor je bil jasen. Sezone ni. Turistov ni. Od kar so odprte meje, so prišli večinoma Slovenci in nekaj nemško govorečih gostov. Zaupal mi je, da je 90 odstotkov njegovih strank iz Slovenije.

Po kratki debati se sprehodim do bara, kjer običajno spijem jutranjo kavo. Seveda je odprt. Je eden redkih, ki obratuje celo leto. Tudi tu srečam lastnika, s katerim se poznamo že dvajset let. V lokalu dela sam, pomagata mu hči in sin. Pove mi, da gostov ni. Tudi on omeni enako statistiko. Ne ve, ali bo letos lahko zaposlil sodelavce za pomoč v baru in restavraciji, ki ju ima. Ne ve, ali bo dovolj turistov, da bo pokril stroške plač. Kot običajno v popoldanskem času si privoščim domačo travarico (beri razkužilo), pokremljam z lastnikom (seveda na varni razdalji), nato pa se odpravim nazaj v marino.

Na morju

Zjutraj se zbudim v oblačen dan, a popolnoma brez vetra. Pripravim barko in izplujem. Res, da je petek dopoldne, a nisem vajen, da bi iz tako velike marine izplul sam. Plujem počasi. Ker barka ni plula štiri mesece, sem bil prepričan, da je poraščena z algami in školjkami in kakšne velike hitrosti plovbe ne bom razvil. Zasidram se v zalivu, ugasnem motor in preverim temperaturo morja. Čeprav na spletu piše, da je temperatura morja na Krku 17 °C, da termometer kaže 17,5 °C, temu nisem mogel verjeti. To je temperatura morja, ki je običajna za prvo polovico aprila. Ali je bilo tudi sonce v tem času v karanteni in ni segrelo morja? Ko pomočim nogo v morje. Ups. Bo kar držalo. Morje je mrzlo. Kljub temu se spustim v vodo in se lotim čiščenja propelerjev. Na njih so se lepo zarasle različne vrste školjk in alg. Čiščenje ni bilo enostavno. Čez nekaj časa sem se privadil nizke temperature morja in mislim, da sem šele po dobre pol ure zaznal, da sem se pošteno ohladil. Počasi sem zlezel iz vode in tokrat uporabil toplo vodo za tuširanje, česar ne počnem skoraj nikoli.

Dan je bil oblačen. Oblačnost sem izkoristil za poliranje armature. Ker je bilo napovedano stabilno vreme, sem privezal krmo na obalo in prenočil v zalivu. Tudi naslednji dan je minil podobno. Le v jutranjih urah je bilo jasno, nato se je pooblačilo. Dan sem preživel v zalivu in se ukvarjal z manjšimi popravili na krovu. Za noč je bil napovedan dež, v jutranjih urah pa naj bi začela pihati močna burja, zato sem se v večernih urah odpravil proti marini. Vremenska napoved je bila točna. Deževati je začelo ob 00.00, burja pa je zapihala proti jutru.

Zjutraj sem se spet odpravil v mesto, tokrat na jutranjo kavo. Po poti sem srečal še lastnika gostilne, ki pa je bila še zaprta. Tudi z njim sem pokramljal o letošnji sezoni. Povedal je, da gostilne še ni odprl in je še nekaj časa ne bo. Gostov ni dovolj. Ne ve, kako bo prebrodil letošnjo sezono. Ne ve, ali bo lahko zaposlil osebje v gostilni ali se mu letos to ne splača. Raje bo počakal še teden, dva ali celo mesec dni. Če bo gostov dovolj, bo gostilno odprl, drugače pa se vidimo prihodnje leto.

Ker je celo dopoldne pihala burja in ni imela namena popustiti, sem se popoldne odpravil proti domu. Na cesti je bilo več prometa kot v četrtek. S Krka sem prišel zelo hitro. Tudi na obvoznici okoli Reke ni bilo veliko prometa. Večinoma domačini so vozili po desnem pasu kot račke drug za drugim. Seveda jaz po levem. Vse do izvoza Škurije, ki je med dvema tuneloma. Tam pa presenečenje! Ups! Noot good. Po levem pasu obvoznice, iz teme drugega tunela, v napačno smer vozi Corsa!!!! Naravnost proti meni! Še sreča, da refleksi delujejo. Očitno me je mrzla voda pošteno zbistrila. Pogledam v obe vzvratni ogledali, če je desni pas prost in hitro zapeljem na drugi pas. Le nekaj deset metrov me je še ločilo do narobe vozeče Corse. Ko sem prevozil tunel, poiščem mobitel in hitro pokličem klicni center in obvestim o nasproti vozečem vozilu. Upam, da se je srečno končalo tudi za voznike za mano.

Kmalu pripeljem do meje. Na hrvaški strani nikogar. Ne v smeri proti Sloveniji ne v smeri za vstop na Hrvaško. Pokažem osebno, ki nikogar ne zanima. Zapeljem se še do slovenske kontrole. Situacija podobna. Obrat osebne izkaznice v rokah mejnega policista in hop že smo nazaj v Sloveniji.

O prehodu meje s Hrvaško sem govoril še z nekaterimi drugimi prijatelji. Izkušnje so različne. Od čakanja le 15 min pa do dveh ali več ur. Od dosledne kontrole dokumentov in preverjanja v marini, ali je dotična oseba resnično lastnik plovila in je plovilo res privezano v marini, do pavšalne kontrole, kjer niso niti zahtevali potrebnih dokumentov. To je pač trenutna realnost pri prehodu meje. Na vprašanje, ali je Hrvaška pripravljena na začetek navtične sezone, je odgovorov več. Odvisno je od vaših pričakovanj.