Novice

Ste razmišljali letos najeti plovilo v predsezoni ali v poletnih mesecih? Ne veste, kaj narediti glede na razmere s koronavirusom? Poklicali smo nekaj slovenskih in hrvaških agencij in čarterskih operaterjev ter se pozanimali, kako bo letos z najemom plovila na Jadranu.

Obstoječe rezervacije

Najem plovil je ena izmed panog, kjer se rezervacije kapacitet izvajajo za nekaj mesecev pa tudi do enega leta vnaprej. Tako so številne agencije oddale plovila za letošnjo sezono že v obdobju pred začetkom letošnje sezone in seveda pred izbruhom koronavirusa. Številni termini so bili delno plačani, nekateri v predsezoni že v celoti. Trenutno se čarterske agencije in čarterski operaterji ukvarjajo s prenašanjem terminov. Tiste stranke, ki so spremenile termin iz predsezonskega v poletnega, pri večini operaterjev doplačajo razliko v ceni, če si izberejo termin, v katerem je cena najema višja. Če si stranka ne more izbrati ustreznega termina, ji izdajo vaučer, ki ga lahko koristi v letošnji sezoni, številni operaterji pa uporabo vaučerja dovoljujejo še v letu 2021. Operaterji, ki imajo plovila v več bazah na Jadranu, omogočajo tudi spremembo izhodiščne točke najema.

Najem plovila danes

Negotove razmere so trenutno zaustavile rezervacije plovil za letošnjo sezono. Po navedbah nekaterih operaterjev so njihove flote v letošnji sezoni že 60-odstotno zasedene na račun rezervacij, ki so bile izvedene pred koronavirusom. Večina operaterjev upa, da se bo lahko izposoja plovila izvajala v poletnih mesecih. Številne predsezonske termine prestavljajo v sezonske, za stranke, s katerimi tega ne morejo uskladiti, pa izdajajo vaučerje. Če bo njihov scenarij poletne sezone uspešen, potem obstaja nevarnost, da bodo poletni termini v celoti zasedeni in plovil enostavno ne bo več možno dobiti.

Da bi zmanjšali riziko pri najemu plovila, so svoje pogoje močno spremenili. Politika se razlikuje od operaterja do operaterja. Običajno je bilo treba za rezervacijo plovila plačati 50 % zneska celotnega najema, drugo polovico pa 30 dni pred najemom termina. Da bo riziko za najemnika najmanjši, so znesek plačila razdelili na tri obroke. Ob rezervaciji je treba plačati zgolj 10 % (pri nekaterih operaterjih 20 %), 60 dni pred terminom 40 % zneska, preostalih 50 % pa 14 do 21 dni pred terminom najema plovila. Da bi se lažje odločili za rezervacijo plovila za poletno sezono, se so nekateri operaterji odločili, da ponudijo tudi brezplačno odpoved termina.

Politiko plačil določa vsak posamezen operater, zato se lahko od operaterja do operaterja razlikuje. Na kakšen način rezervirajo plovilo, se pozanimajte pri vaši agenciji pred najemom.

Kaj se dogaja v operaterski branži

Operaterji plovil (lastniki flote ali čarterskega menedžmenta) vsako leto posodabljajo svoje flote. Zaradi razmer v svetu so številne ladjedelnice prekinile z obratovanjem. Pri dobavah plovil prihaja do enomesečnih, ponekod pa do trimesečnih zamud. Nekateri operaterji so zaradi tega naročila novih plovil že preklicali, kar pomeni, da se nekatere flote ne bodo obnovile ali celo povečale, temveč se bodo celo zmanjšale.

Kakšna bo letošnja poletna sezona

Odgovora na to vprašanje še ni. Hrvaška si nedvomno želi, da bi poletna sezona bila. Najbolj bo odvisna od sprostitve državnih meja, omejitev potovanja in omejitve socialnih stikov.

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Jadranje s Sardinije je bilo popolno nasprotje jadranja s Sicilije. Potem ko je sonce zašlo in po prvi noči rahlega vetra in plapolanja jader, mi je bilo vsega dovolj! Pospravil sem vsa jadra in se odločil, da počakam veter. Vse do dvanajstih ležim in se prestavljam po barki iz kokpita v kabino, iz kabine v kokpit, pa nato po palubi, dokler se ne naveličam. Čakanje na veter mi že preseda, jezi pa me tudi spojler, ki je pri tovrstnih barkah tako nizko, da tolče že v najmanjši val – kot bi z desko mlatil po valovih, pri čemer se barka neprestano potresava. Ta zvok mi para živce že na sidriščih, zlasti kjer je veliko prometa s tistimi malimi čolnički, ki naredijo najmanjše valove, pa vendar ravno pravšnje za ta nadležen zvok in vibracijo. Na odprtem morju je toliko bolj zoprno: barka se premetava z boka na bok in s premca na krmo. Postaja neznosno, vsak udarec vnaprej predvidim, kar me še bolj spravlja ob živce, zato prižgem motor in barka začne mirno drseti po ravni gladini morja. Vetra ni od nikoder, pa bi glede na napoved moral biti. Še dobro, da je poraba goriva tako nizka, da se po celodnevnem motoriranju komaj kaj opazi na števcu rezervoarja. Morje se je popolnoma umirilo in kot kaže vetra še lep čas ne bo. Kaj naj sedaj? Sredi morja čakam na veter? Odločil sem se, da bom imel med čakanjem prižgan motor, da se vsaj malo premikam naprej. To čakanje je trajalo dva dni do zadnjih 70 nm pred Majorko, ko je zapihal maestral, ki sem se ga razveselil kot Sahara dežja. Dva dni sem poležaval po barki, poslušal ropotanje motorja in skrivljene osovine. Na glas motorja se po dveh dneh tako navadiš, da nisi prepričan, če se ti morda ne bo ustavilo srce, ko boš ustavil motor, saj sta 48 ur bila skupaj. Ta plovba je bila kot nekakšen dopust, na katerem sem med poležavanjem in prelivanjem nafte poslušal melodije slavnega motorja Volvo.

Priplujem za JZ del otoka, kjer se odločim, da vržem sidro. Veter piha nekako s S, tako da se sidram na sidrišču zraven treh drugih jadrnic in ene motorne jahte. Ura je že šest zvečer in o napihovanju mojega čolnička in odhodu na obalo niti ne premišljujem. Preverim vremensko napoved, ki ne kaže nobenih sprememb, zato se brez skrbi odpravim v posteljo. Okoli petih zjutraj se veter nenapovedano obrne in valovanje na sidrišču postaja vse bolj divje. Pogled iz kabine mi ni prav nič všeč, saj vidim obalo čisto blizu in to mi nikoli ni bilo všeč. Prižgem motor in se pripravljam na dvig sidra, pri čemer ugotovim, da bo vse prej kot enostavno. Ker se je veter obrnil, in z njim tudi barka, se je moja sidrna veriga navila okoli neke skale tako, da sem zasidran nekako v obliki črke V in dvig sidra ne bo enostaven. Avtopilota in motor nastavim tako, da se praktično ne premikam nikamor, samo motoriram na mestu v konstantni smeri, tako da sidrno verigo pobiram samo s sidrnim vinčem in se tako pomikam proti točki, kjer se je veriga zataknila za skalo. Stojim na sredini barke z dvema daljincema v roki, da usmerjam barko in navijam verigo. Vse skupaj je videti kot neki boj z dvema daljincema v video igri. Ko pridem do točke, kjer je veriga zataknjena, se s sunkom vala k sreči odtakne in val, ki je udaril v barko, jo skuša spraviti iz prave smeri, vendar hitro popravim avtopilota v nasprotno smer za 40 stopinj in barka spet stoji v pravilni poziciji proti valovom. Ko je navita vsa veriga, se sidro zaradi skakanja po valovih nikakor noče zatakniti na pravilno pozicijo, zato se splazim na premec in ga spravim pod pokrov vinča in verige. V trenutku, ko stojim na premcu barke, se znajdem do pasu v valu, že naslednji trenutek pa 3 m visoko nad valom. Pazljivo se splazim nazaj v kokpit, popravim kurz in tolčem proti valovom in vetru več kot 30 minut, premaknem pa se skoraj nič. Medtem ko se trudiva jaz in Ivana zapustiti sidrišče, opazim, da voda prihaja iz prednje kabine točno po vseh predalih, kjer sem imel spravljena vsa električna orodja. Premetavam vse blazine in hitro najdem mesto, od koder prihaja voda. V prostoru, kjer je spravljena veriga, je počila plastična cev za električno napeljavo in ker je premec stalno pod vodo, precej vode uhaja v barko. Trudim se rešiti ta problem pri vsem tem premetavanju. Začnem črpati vodo iz barke, saj jo imam že skoraj do gležnjev. Plujem proti večjemu zalivu, v katerem leži glavno mesto Majorke Palma de Majorca in še vedno motoriram, dokler se barka nenadoma ne ustavi. Motor dela v prazno, valovi pa barko porivajo proti svetilniku, ki označuje začetek zaliva. Kaj sedaj? Vetra je še malo, zato odprem genovo, da se nekako začnem vsaj odmikati od svetilnika, vendar vetra zdaleč ni dovolj, da bi lahko normalno plul po teh valovih, jadro udarja in po treh minutah tudi vetra ni več.

Zavijem genovo, valovi me močno premetavajo, barka skače gor in dol, spojler spet udarja v vodo kot ogromen leseni ploh, poči, da je kaj, barka se zatrese, da se vse pripone stresejo. Če nočem končati na skalah pod svetilnikom, moram nekaj narediti! Lahko bi dal pomožni motor na zadnjo stopnico, seveda je treba stopnico še montirati in v tem času bi bil že na skalah. Pa tudi, če bi mi uspelo, mi motor pri teh valovih ne bi kaj dosti pomagal. Lahko bi vrgel sidro, vendar pa bi mi valovi po vsej verjetnosti polomili vinč. In že sem v zraku, z nožem v roki in masko na glavi in spodnjih hlačah na sebi. V trenutku sem se odločil: v 15 sekundah sem se slekel, vzel masko in nož ter skočil v vodo, da pregledam osovino motorja, če se ni okrog nje navila kakšna vrv. Točno to je bilo: okoli osovine je navita kratka ribiška plavajoča pvc vrv. Treba jo bo odrezati in osovino poriniti nazaj v menjalnik. Zelo preprosto, če se to ne dogaja pod barko, ki skače po valovih tako, da je enkrat visoko v zraku premec, nato krma, barka bi me s svojo težo lahko udarila po glavi in me pokončala. In medtem ko se dvigam na površino vode po zrak, gledam, koliko je do obale. Po vsakem potopu so bile skale vse večje, zvok grmečih valov, ki so butali v ostre skale pod svetilnikom, pa vedno bolj grozeč. Po treh potopih mi končno uspe prerezati vrv. Z vso silo porinem osovino nazaj v menjanik in upam, da se varovalka ni izgubila nekje na vhodu v menjalnik, kar se zelo rado zgodi.

No, tudi to mi je uspelo! Vse natanko tako, kot sem si zamislil, nisem si pa zamislil, kako priti nazaj na barko. Barka je vse bližje obali, pod nogami že vidim dno, globina približno 10 m, krma barke pa skače tako visoko, da bo podvig ujeti lestev, se močno prijeti ter obdržati, ko barki vrže krmo v zrak. Vedel sem, da imam samo eno priložnost, kajti če mi v prvem poskusu ne uspe, se bom zagotovo polomil, barko pa bo vrglo na obalo. Močno se primem za lestev, krma poleti visoko v zrak, mene pa zabriše v kokpit. Nekako zgrešim boom in vse druge štange ter pristanem v kokpitu le z manjšo buško. Prižgem motor, porinem ročico za gas naprej in ob tem vidim vrtinčenje vode za mano. Uspelo je! Sedaj pa samo še prosim: brez presenečenj s kakšno novo vrvjo, saj če je ena, je verjetno še kakšna prav blizu!? Preklinjam vrvi in ribiče.

Težav pa še ni konec. Preko VHF-ja mi povejo, da so vse marine popolnoma zasedene in da mesta zame na žalost nimajo. Jaz pa z vodo v barki, premočenimi aparaturami, ki jih moram nujno umiti s sladko vodo in posušiti, če hočem, da bo še kaj delovalo. Plujem proti marini, proti jamborom, na koncu zaliva vidim še dva jambora. Verjetno je tam kakšen pomol, na katerega se je možno varno vezati? No, pa vseeno vplujem v pristanišče Palme in se parkiram na bencinsko črpalko z dolgim pomolom. Gospodični vržem vrv in privežem barko. Medtem ko sem hotel ustaviti barko, sem potisnil vzvratno in na ta način porinil osovino pet iz motorja, tako da ni mogoče barke premakniti nikamor, razen z vrvjo na konec pomola. Na ta način sem si zagotovil tri dni marine, kjer bom lahko posušil vse stvari in spravil barko nazaj v red. Sprehodim se po marini in ugotovim, da je razdeljena na več manjših marin. V vsaki povprašam po prostem mestu, toda mesta ni nikjer. Vrnem se na bencinsko črpalko, povem, da mesta nisem našel nikjer, v nobeni marini in da bom moral ostati na tem pomolu vsaj en dan, dokler ne uredim barke. Do mene pristopi marinero, še njemu razložim situacijo, on pa čisto prijazno odgovori, da ni problema, le do 7. ure zvečer naj se javim na kapitaniji s svojimi dokumenti in to je to. Oddahnem si. Kako lepo je, ko pri vseh težavah končno naletiš na razumnega in prijaznega človeka.

Z barke zmečem vse stvari in vse razstavim. Blazine postavim na barko, da se sušijo, čeprav ni prav veliko sonca, je pa veter in bodo hitro suhe. Električne aparature ležijo po pomolu, knjige se sušijo na ograji in zraven njih tudi toaster. Barka je videti kot 10 m ciganskega naselja, jaz pa sem srečen, da sem jo odnesel le z buško. Naslednji dan si ogledam nasedlo dvojambornico, ki jo je morje vrglo na obalo skoraj natanko pred katedralo Santa Maria. Množica ljudi se zbira okoli nje in najbolj zavzeti skušajo splezati na palubo, od koder bi bila njihova fotografija fantastična. Prijatelja mi pošljeta sliko s sidrišča, kjer sem bil zasidran včeraj. Poslikala sta motorno jahto, ki je končala na plaži. Še enkrat si oddahnem, da sem varno prestal to težko preizkušnjo. V marini Palma de Majorca sem nato ostal še 14 dni. Stroške sva si delila s Tonijem, švicarskim avanturistom z barke Artemist. Posadka se je sprla in Toni se je preselil na mojo barko, jaz pa sem čas izkoristil za raziskovanje glavnega mesta in otoka.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Ameriško podjetje Iridium Communications je predstavilo prvih sedem podjetij, ki so pooblaščene za izdelavo satelitskih naprav GMDSS.

Podjetja Arion Communications, AST, Marlink, Marsat, NSSLGlobal, Satcom Global in Speedcast bodo lahko prva ponudila globalno satelitsko storitev GMDSS. Hkrati so to prva podjetja, ki bodo ponujala opremo za to celovito rešitev. Iridium GMDSS bo prva storitev, ki bo v eni napravi ponujala vse tri storitve sistema GMDSS:

• aktivacija klica v stiski s pritiskom na gumb (Distress Alert),
• glasovni klic, s katerim je možno centru za reševanje sporočiti dodatne informacije (Safety Voice) in
• pošiljanje varnostne informacije o plovilu (MSI – Maritime Safety Information).

Poleg navedenih storitev bodo v eni napravi ponujali tudi obstoječe storitve glasovnega klica in prenosa podatkov. Vse bo na voljo v eni sami napravi, ki bo na voljo po sprejemljivi ceni. Pri podjetju Iridium Communications predvidevajo, da bo cena njihove storitve le 25 % cene podobne storitve, ki jo je treba plačevati sedaj. Storitev naj bi bila na voljo že v prvi polovici letošnjega leta.

Podjetja, ki bodo prva začela ponujati storitev, bodo igrala ključno vlogo pri implementaciji Iridium GMDSS sistemov na ladjah ali celih flotah, ki bodo želele preiti na globalno mrežo ponudnika Iridium.

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Gran Canaria (Las Palmas). 173. dan

Tale sobota je najin zadnji dan v Las Palmasu. Jutri odplujeva naprej, in sicer greva okrog Gran Canarie.
Vreme je lepo, swell se je zmanjšal, valov od vetra je tudi manj. Upam, da se bo dalo spati na sidriščih. Tako malo valov, kot jih napovedujejo te dni na Kanarskih otokih, še nismo imeli. Upam, da napoved drži, saj kakih lepih zalivov za spanje tu nimajo. Na mestni plaži je bilo danes surfanje bolj za začetnike. Swela ne občutno manj in surf dosti manjši.
Se pa pozna, da se je občutno podaljšal dan. Sonce prej vzide in prej začne greti ozračje. Ponoči je sicer še zmeraj kakih 14 °C, a se dopoldne hitro ogreje. Na sprehodu čez dan že iščeva senčno stran ulice in na soncu je toplo tudi brez majice, če le ne piha. Piha pa te dni malo. Čez noč in zjutraj je skoraj bonaca, čez dan pa termika naredi nekaj vetra. Vsaj na naši strani otoka je tako. Premalo poznam lokalne razmere, da bi vedel, kako je drugod.

Vetrovni modeli napovedujejo okrog Kanarskih otokov zelo malo vetra – v glavnem med 5 in 10 vozli pretežno iz vzhoda ali severovzhoda. Če se kaj spoznam na vreme, to pomeni, da se bo globalni veter na vzhodni strani otoka združil z lokalno termiko in zna biti lepo za jadranje.

Bomo videli. Če ne, imava pa dovolj dizla. To je lepota jadranja po svetu, da se ves čas učiš kaj novega in vedno te kaj preseneti. Recimo na Jadranu vem, da se burja v Senjskem kanalu močno okrepi, prav tako maestral med Pelješcem in Korčulo ter med Bračem in Hvarom ...

Takih lokalnih posebnosti tu pač ne poznam. Nabavljala sva danes malo, saj imava vsega dovolj. Naredila sva še nekaj stvari po barki – med drugim sem splaknil palubo (ko sem ravno točil vodo v rezervoarje).
Zdaj je bil na palubi temno siv prah. Na Lanzaroteju je bil bodisi črn (z vulkanov) bodisi rdeč (iz Afrike). Odvisno od tega, od kod je pihal veter. Tole je verjetno lokalni prah iz tovorne luke. Če močno piha z vzhoda, je baje vse rdeče od saharskega peska. Jutri sledi torej premik.
Komaj čakam, da se premaknemo iz marine.

Gran Canaria (Las Palmas), 174. dan

Zjutraj je bila kot zadnjih nekaj dni skoraj bonaca. Danes, ko greva iz marine, pa kar lepo vleče. Jaz potihoma upam, da veter zdrži še nekaj časa in bo lepo jadranje, Lili pa je bolj zaskrbljena, ali bova lahko prišla iz najine luknje.

Piha namreč točno v bok in to kar konkretno 10 do 15 vozlov. Vsaka barka je vezana z dvema muringoma, ki gresta precej narazen in zato so muringi obeh sosedov zelo blizu skupaj. Ker ni najvišja voda, je muring zavetrnega soseda že praktično pred našo barko. Če naju pri izplutju malo zanese, se lahko zatakneva. Kanal med pontoni pa tudi ni širok in seveda nimava bow-thrusterja.

Izplujeva brez štale in od daleč je videti, kot da znava. Glavno jadro dvigneva na prvo krajšavo in se usmeriva proti jugu. Odslalomirava mimo gruče jadralcev v malih jadrničkah (mogoče na laserjih ali kaj podobnega), ki trenirajo. Trener se glasno dere na njih, oni pa delajo obrate. Pustiva jih na svoji desni. Izogibava se prometu ladij iz luke, jadrnici in pilotini in sidranim barkam pred luko. Kmalu sva na 'prostem' in ugasneva motor.

Veter imava naravnost v nos, a valov ni dosti in bova lahko orcala. Končno spet eno lepo jadranje. Ker imava sedaj fiksno montirano tudi solent jadro, morava genovo pri vsakem obratu zviti in jo po obratu spet razviti.  Po nekaj urah in nekaj obratih sem že prijetno utrujen od vlečenja štrikov. Veter pa se precej obrača glede na razdaljo od kopnega, zato je treba ves čas aktivno krmariti in loviti kompromis med hitrostjo in ostrim kotom jadranja v veter. Veter postaja šibkejši, zato spustiva krajšavo in dvigneva glavno jadro do vrha. Kmalu je vetra premalo za dobro jadranje in hitrost pade pod 4 vozle, VMG pa na 2 vozla. Če bi imela krajšo pot, bi še vztrajala, tako pa zvijeva obe prednji jadri in prižgeva motor.

Z motorjem gre še kar v redu. Hitrost je sicer manjša, a plujeva skoraj v smeri. 20° sva iz smeri zato, da je glavno jadro napeto in nama malo pomaga. Kmalu je vetra še manj in jadro ne drži več, samo še zateguje se na vsakem valu. Zložim ga in motoriramo. Sedaj se seveda bolj guncamo, a ni nič hujšega. Proti večeru obkroživa sipine pri Maspalomasu in zavijeva proti pristanišču Pasito Blanco.

Sidro vrževa pred hotelsko plažo nedaleč od pristanišča. Malo se guncamo in oba upava, da bo ponoči boljše. Mogoče bo pomagal en viski pred spanjem. Jutri je pred nama daljša pot. Od vetra je odvisno, kam na Tenerife bova šla, a trenutna napoved pravi, da morava v marino, saj se bo swel povečal, veter pa bo gnal valove v obalo.

Gran Canaria: Pasito Blanco–Tenerife: Marina Santa Cruz, 175. dan

V včerajšnji dnevnik sem dodal tole, ker sem včeraj pozabil:
'Danes prepluto: 41 NM. Motor ima 5718. To je 6 več kot ob prihodu na sidro v Las Palmas. Kaki dve uri smo porabili za prestavljanje s sidrišča na visitor ponton in od tam na naš prostor v marini, kake 4 ure pa smo danes motorirali. Nekaj takoj zjutraj za izplutje iz marine in pristanišča, večino pa popoldne, ko ni bilo več vetra. Današnja povprečna hitrost je bila 5,1 vozla.'
Noč je bila še kar v redu. Malo smo se guncali, a ni bilo prehudo. Mogoče je viski pomagal. Ob pol petih se zbudim, ker mi je vroče. Bal sem se, da naju bo zeblo, ne pa, da bo prevroče. Grem pogledat na termometer in ne morem verjeti: zunanja temperatura je 22 °C. V Las Palmasu je bila ponoči okrog 14. To je topleje kot zvečer. Veter piha s kopnega – kot bi se burin zaradi termike mešal z vzhodnikom iz globalnega modela.

Odprem okno in pomolim roko ven. Ja, res je toplo, termometer se ni pokvaril. Jasno, da sem zbudil Liliko, jaz pa sem se čisto razbudil. Nekako zaspim nazaj, ob pol osmih pa tako ali tako vstaneva, da greva dalje. Razveseljuje me prijetnih 15 vozlov vetra. Takoj dvignem sidro in se usmerim ob obali proti zahodu. Krma je.

Plujeva le na genovo, saj v krmo gre Heron samo z genovo zelo lepo. Za metuljčka je preveč vala, pa še nočem izgubiti vetra, medtem ko bi gor vlekel glavno jadro. Kdo ve, koliko časa bo veter zdržal. Lepo napredujeva vse do zahodnega konca Gran Canarie, hitrost je v glavnem okrog 5 vozlov. Tam pa vetra zmanjka. Pa ne le zato, ker sva prišla v senco otoka, tudi drugod, kamor seže oko, nič ne piha.

Nekaj se mučim z motorsailanjem in raznimi kombinacijami jader, a kmalu odneham in pospravim prednja jadra. Glavno ostane, da naju malo stabilizira. Voda je gladka, res nič ne piha. Le oceanski swell naju počasi ziba in ostanki valov od vetra malo pljuskajo naokrog. Gledava, kje so kiti, delfini, želve ... Nič. Prižgem watermaker, da ga stestiram, saj dolgo nisva delala vode, le spirala sva ga vsakih 5 dni. Proizvodnja je manjša, kot bi morala biti. Malo pogledam, kaj je in ugotovim, da ena od obeh črpalk ne dela. No, lepa reč. To bo pa kar zahteven projekt. Hitra diagnostika pokaže, da so stikala v redu, varovalke tudi, napetost pride do črpalke, ventilator črpalke se vrti, črpalka pa ne. Tega ne bom popravljal na pasaži. Raje takrat, ko bova kje na miru.

Zdržim 10 minut in že študiram Spectra manual. Dobim nekaj idej. Ena je tudi, da je zamazan predfilter, pritisk tako naraste in črpalko izklopi stikalo previsokega pritiska. Seveda! Črpalki sta dve, vsaka ima svoje stikalo. Če dela ena je še OK, če delata obe, pa je pritiska že preveč in izklopi se tista, ki ima malo bolj občutljivo stikalo. Grem čistit cedilo in menjat 5-mikronski filter. Videti je sicer čisto v redu, ampak kaj je na mikronskem nivoju, se pa ne vidi na oko. Ta filter imam že zelo dolgo in sem ga večkrat opral. Lahko, da je z njim pač konec.

Z novim filtrom in ko je vse očiščeno, zadeva deluje. To se sliši enostavno, ko enkrat veš, kaj je narobe. Pa če odmisliš vreme. Medtem so se namreč začeli zelo kratki zoprni valovi, ki so barko prav neudobno premetavali. Ko sem klečal v salonu in pod podnicami popravljal razsoljevalnik, sem bil res vesel, da mi morska bolezen v glavnem prizanese. Tole je bilo že kar mučenje. Medtem Lili vozi in išče kite. Ni jih. Pride pa nekaj vetra in še preden zaključim popravilo, že jadrava. Gibanje je takoj malo boljše. Samo še slabih 20 milj imava do cilja. Tretjino današnje rute.

Sonce nezadržno leze navzdol, vetra pa je kanček premalo, da bi še za dne prišla do luke. Pomagava si malo z motorjem, kadar je vetra manj. Ko ga je dovolj, jadrava. Proti koncu so naju razveseljevali delfini, kitov pa nismo videli.

Dve milji pred luko pokličem 'port control' (VHF 12) in dobim dovoljenje za vplutje. Do marine se pride namreč skozi komercialno luko in je treba dobiti dovoljenje. Ne vem, ali vsi kličejo, a baje je treba. Potem pokličem še marino (VHF 9) in marinero mi pove, kam naj se usmerim. Malo pred sedmo zvečer sva varno vezana na pontonu s fingerji.

Današnja pot je bila dolga 57 NM, ki sva jih opravila v slabih 12 urah. Na motorju smo pridelali kar 6 ur. Motor ima sedaj 5724 ur.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Baie De Kuto, Ile Des Pins, 3.dan

Jutro brez sonca, oblačno je. Dež ni napovedan in pravo vreme je za izlet. Pokličem Norvežana, če gre z mano na izlet, pa pravi da se mu ne da kolesa gonit. OK, grem pa sam, tokrat z njegovim, boljšim kolesom, ki ima vsaj prestave, ki funkcionirajo in eno zavoro, ki naj bi celo delala, na srečo je to na zadnjem kolesu.

Vendar je danes na obali gneča. Ob osmi uri je priplula križarka, ki bo zdaj po novem imela vsak petek tukaj na sidrišču svoje mesto. Ko sem na obali srečal oficirja iz potniške križarke, sem ga vprašal, kako to da imajo vsak teden isto pot in enak plan križarjenja. Pove mi, da zaradi ciklonske sezone uvajajo nov in varen način plovbe, ki manj stane in tudi potnikom je tako lažje. Hmm, verjamem, a takšna potniška križarka lahko zlahka prenese več metrske valove s svojimi stabilizatorji.

Usedem se na kolo in se peljem. Kolo lepše teče od prejšnjega, le gume ima na pol prazne. Na Google maps najdem edino bencinsko črpalko na otoku, kamor grem napolniti gume. A poglej ga zlomka, nimajo črpalke z zrakom narejene kot pri nas v Sloveniji, ampak imajo en manjši kompresor, ki bi na vse zadnje bil še celo v redu, če zrak ne bi uhajal skozi vsak priključek in še na cevi. Tako je trajalo polnjenje vsaj 15 minut. Pa tudi zastonj ni, ker je potrebno plačati elektriko. Dobro no, plačam, pogledam kaj še prodajajo v trgovini in grem ven. Na prvi pogled so celo slabši od naših Pošt. Prava mala železnina, ki prodaja gospodinjske aparate, kolesa, navtično opremo, orodje, olja, kmetijsko orodje,… da ne naštevam vsega.

Zdaj kolo malo bolje teče, a za tako široke gume bi potreboval še električni pogon na baterije. Ko sem prišel do naselja Vao, sem bil že precej utrujen. Namenjen pa sem v 24 km oddaljen kraj d`Oro, kjer je naravni bazen, na katerega so tukaj zelo ponosni. Pripeljem se po stranskih cestah do zaliva d`Upi, ki nosi tudi ime; zaliv želv. Pravzaprav je tukaj zelo lepo in utrujen sem od kolesarjenja, kot da sem prevozil maraton Franja in prekolesaril 150 km. Prisežem, da mi je bilo na Franji s specialko lažje prevozit cel maraton, kot tu z motornimi zimskimi gumami teh ubogih 14 km. Odpočijem se, spijem vodo, katere nimam več, saj sem jo vzel s sabo le pol litra (pametnjakovič) in sedem na eno deblo. Malo stran vidim precej ljudi in verjetno se tam kaj dogaja. Odpeljem se tja in seveda, tam je množica turistov s križarke. Piroga že vozi po čudovitem in bistrem zalivu, zajema veter v jadra in tiste božanske skale, ki štrlijo iz morja so nekaj posebnega. Wow, res je lepo, tako lepo, da mi je žal, da se ne da pripluti z barko. Tukaj je nizka voda, polno je koralnih grebenov in plitvin. Slišim, kako ljudje govorijo o ribah, kako veliko jih je in kašnih barv. Malo naprej je gruča ljudi, zbrali so se okoli  domačina, po moje je to turistični vodnik, ki je ujel želvo in jo poskuša dvigniti iz vode. Velika je, premer ima več kot 80 cm če ne več, glavo pa ogromno. Prekriva cel zgornji del možakarjevega telesa in verjetno je težka, ker jo ne more dvigniti vso iz vode. Poskušam fotografirati, a ujamem le 3x nič. Ali je predaleč, ali ni čista fotka, ali pa je želva skrita od ljudi, da je ne vidim dobro. Žal mi je, da nimam kopalk in da bi šel še sam v vodo, ter si vse pogledal od blizu. Kaj češ, človek vsega v naprej ne ve. 

Odločim se, da naprej ne grem in bom pozabil na ta naravni bazen. A potrebno je še prekolesariti do zaliva Kuto. Ojoj. Takoj postanem slabe volje. A nimam druge izbire, kot da skočim na kolo in se zaženem po niti ne tako slabi cesti. Na srečo je nazaj veliko lažje, saj se ves čas cesta malo spušča. V naselju se ustavim v miniaturnem marketu in kupim Coca-Colo, katero drugače ne pijem, a vode nimajo v hladilniku. Pravzaprav mi je prav teknila po grlu, in občutek vsaj dvajsetih vrečk sladkorja za kavo, ki se nahajajo v njej,  mi dodajo še dodatno energijo. Pripeljem se do zaliva in zaklenem kolo. Tokrat za vedno, kar se mene tiče.

Tukaj je gneča, veliko ljudi se kopa in eden od njih me vpraša, kje se lahko izposodijo kolesa. Povem mu, da so to lastniška kolesa in da tu kaj drugega ne bo našel. Tako v pogovoru izvem, da je na tej križarki ogromno Rusov, ki delajo v Avstraliji.  Vsako leto se odločijo, da praznujejo 6. Januar, svoj Božič, na potovanjih oz. počitnicah in se družijo s svojimi sodržavljani.

Potem grem na barko, se stuširam, pogledam kaj sem naredil s fotkami, a tokrat jih res ni veliko. Ob pozni kavi sem mnenja, da sem tukaj res vse videl, kar se da videti. No, skoraj vse in da lahko čez dan ali dva odrinem kam drugam, seveda če bo vreme v redu. 

Baie De Kuto, Ile Des Pins, 4. dan

V zaliv je zgodaj zjutraj priplula križarka, za katero pa nisem imel pojma, da pride tudi danes. Očitno je ta otok res eden najbolj obleganih v tem delu Tihega oceana, da je tako zanimiv za potnike. Pravzaprav je prav tako, naj ljudje prihajajo in ostajajo tam, kjer je lepo. Tudi sam sem takšen. Ostajam, tudi sam, dan, morda še dva.

Zjutraj, ko si ravno želim skuhati kavo, pride še Marijan do mene in nama skuham to opojno in črno tekočino. Pogovarjava se o razsoljevalcih vode  in kako ta zadeva sploh deluje, saj še ni videl postopka. Ker mu od časa do časa primanjkuje vode, bi si rad tudi sam kupil kaj podobnega. Da ne bo ostal brez vode, odneseva mojega čarovnika na njegov katamaran, a ker nobeden od naju nima čistega bencina, oba imava precej mešanice za motorček, morava najprej na bencinsko. Lep jutranji sprehod v katerem jaz sprehajam črn 10 litrski kanister za bencin. Natočiva gorivo in se vrneva nazaj na njegovo plovilo. Nastavim mu vse kot mora biti, nato pa začneva čarati iz morske vode pitno vodo. No tudi to je nekaj, za kar je prenosni Rainman v redu. Z njim, lahko pomagaš prijatelju v stiski, ko ostane brez vode.

Dokler se voda sama dela in se polni tank, grem jaz na svojo barko, saj pričakujem sporočilo od  Billa, ki bi moral vsak čas pripluti iz Vanuatu otočja. A glej ga zlomka, moj že tako slab internet ne dela. Potekel mu je datum veljavnosti. Še sreča, da sem včeraj kupil dobroimetje zanj in ga bom sedaj napolnil. A napolniti se ga ne da. Zakaj pa ne? Ne gre in ne gre, pa da se na glavo postavim. Skočim v dingija in švrknem na obalo do trgovine oz. butika, kjer prodajajo kartice. Tam je mlajša gospa, ki mi bo morda znala pomagati, poleg tega pa bo znala razvozlati francoske SMS-e. A tudi tam ne gre in ne gre. Potem pokličeva servis, ne dela. Zakaj pa ne? Tukaj ni dežurnih ljudi, ki bi dežurali non stop. Torej lahko vprašam, zakaj moja kartica ne deluje šele v ponedeljek. Ah ne no… Kako pa bom pošiljal blog, kako bom napisal kakšno sporočilo? Ja nič, vprašal bom restavracijo, če mi zaupajo današnjo kodo za internet. A nimajo interneta že od Novega leta. Zakaj pa ne? Ne vedo. In tako bom ostal v letu, ki se piše 2020 brez zunanje povezave, ker ne dela OPT servis ob sobotah in nedeljah, ker tam nekdo ni podaljšal interneta,… Pa saj se za restavracijo niti ne čudim. Ker je suša in že dolgo ni bilo tistega pravega in močnega dežja, nimajo dovolj vode. In ker ni dovolj vode (pazi to!!!) imajo zaklenjena stranišča za goste, ker bi potem le-ti praznili kotliček za vodo, umivali bi si roke, morda bi si še kdo natočil vodo v plastenko,… Ampak, restavracija ima cca 300 sedežev! To ni bife Pri praznem kozarcu v Trdi vasi nekje v Zakotju. To je turistična restavracija! In danes je tukaj s križarke stopilo na to plažo cca 1000 ljudi, ki morajo opraviti biološko potrebo. In kje jo bodo opravili? Malo potrebo v morju, kje pa veliko? Pa saj rit ni nos, da lahko »one« kot smrkelj potegneš v sebe in bo že zdržalo še nekaj časa. Ej, jej, jej… In še zdaj ne vem, ali urin res privablja morske pse ali je to samo neka basen, ki mi jo je enkrat povedal nek potapljač, zakaj potapljaške obleke nimajo šlica in odvoda za urin. Vidiš, Norvežan je bil profesionalni potapljač, verjetno bom moral njega vprašati o tej temi. Do takrat pa se pazite morskih psov! Tablo so pravkar postavili na obalo.

Ko Marjanu sčaram poln tank vode, vse skupaj odpeljeva z dingijem na mojo barko. Zdaj sem pa lačen. Vzamem prepečenec in se spomnim Marjanovega pripovedovanja od včeraj, ko je šel v trgovino po kruh. Ker so vedeli, da pride potniška ladja, mu prodajalka ni želela prodati dveh baget, ampak mu je dovolila kupiti le pol bagete, ker bo verjetno delala sendviče in potrebuje čim več kruha. Evo še ena štorija in še en »čudež« v Raju visokih borovcev. Le kdo bi razumel te Francoze? 

Čez dan se pri nas ne dogajalo nič posebnega, sonce je bilo ves dan, živ-žav samo do pete ure popoldan. Ko je ob šesti uri zvečer plavajoče mesto odplulo, je vse utihnilo. Na obzorju se je pokazal čudovit sončen zahod, ki se prej zaradi križarke ne bi. In če berete ta blog, se je zgodil čudež in sem nekje okoli polnoči našel internet…

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Izdelovalec zunajkrmnih motorjev Suzuki je predstavil svojo novo serijo zunajkrmnih motorjev z imenom Cargo.

Serija Cargo je namenjena profesionalni uporabi. Prvi motor iz serije ima oznako DF90AWQH in razvije 66,2 kW oziroma 90 KM. Od drugih motorjev se bo razlikoval že po videzu. Na straneh bo imel pod logotipom Suzuki prepoznavno rdečo črto, na hrbtni strani pa prepoznaven napis Cargo obrobljen z rdečo.

Po čem se bo razlikoval od standardnih motorjev

Motorji iz serije Cargo bodo imeli povečan navor in bo nanje možno namestiti propelerje z večjim naklonom (pitch). Zmanjšane so vibracije in optimirana je poraba goriva. Imeli bodo izboljšano zaščito pred zamašitvijo hladilnega sistema z algami in dodatno zaščito pred korozijo. Prilagojen bo tudi sistem polnjenja baterij, ki bo učinkovit že pri delovanju motorja v prostem teku.

Motor bo imel dvostopenjsko redukcijo obratov. Na prvi stopnji bo razmerje znašalo 1,24, na drugi pa 2,08. Skupno razmerje bo 2,59 : 1.

Motor bo prvi Suzukijev motor s plinskim blažilnikom za dvigovanje in spuščanje noge motorja. Omogočal bo dvig motorja z uporabo minimalne moči.

Motor je izjemno robusten. Namenjen je bolj zahtevni uporabi in tistim, ki letno opravite veliko število ur plovbe. Zelo priljubljen bo pri vseh, ki radi lovijo ribe, in tistih, ki opravljajo svoje delo na morju in potrebujejo zanesljiv in vzdržljiv motor.

Več o zunajkrmnih motorjih Suzuki pri uradnem zastopniku za Slovenijo As-Boats d.o.o., tel: +386 2 608 41 41

Podjetje Robicomp d.o.o. iz Velenja, je s svojo blagovno znamko ''Carbonautica'' v navtičnem – predvsem jadralskem svetu prisotno že od leta 2006.

Proizvodnjo so pričeli razvijati z izdelavo vrhunskih prestižnih krmilnih koles za jadrnice iz karbonskih vlaken. V letu 2009 so svojo ponudbo razširili še z navtičnimi produkti iz steklenih vlaken – GFC krmilna kolesa in GFC mostički, sedaj pa z novo serijo lahkih krmilnih koles iz karbonskih vlaken za motorne jahte vstopajo še na široko področje motornih plovil. Vodstvo podjetje se je v krizi v letu 2008, ki je zahtevala velik davek na področju prestižnih karbonskih izdelkov, odločilo, da razvije izdelke iz steklenih vlaken, ki bodo imeli podobne lastnosti, kot karbonska, njihova cena pa bo cenovno dostopna širšemu krogu uporabnikov.

Kako jim to uspe

Krmilno kolo iz steklenih vlaken izdelajo na podoben način kot karbonskega. Izdelajo ga v kalupu, uporabljajo pa nekoliko spremenjen in prebrisan proces izdelave. Pesto kolesa, ki je izdelan iz eloksiranega aluminija, montirajo naknadno. Krmilna kolesa izdelujejo v treh osnovnih barvah. Na voljo so v črni, sivi in beli barvi. Kupec se za doplačilo lahko odloči za katerokoli barvo iz RAL barvne lestvice. Ker so kolesa monolit, so izjemno čvrsta a zelo lahka. Ker ni spojev, nimajo šibkih točk.

Kolesa iz serije GFC Sport izdelujejo v dimenzijah vse od premera 700 mm pa do 1800 mm v 100 mm razmakih, imajo pa na voljo še kar nekaj različnih serij (3-kraka kolesa, 5-kraka kolesa ter kolesa različnih dizajnov za določene kupce). Paleta kupcev je zelo široka, saj lahko izdelke ''Carbonautica'' srečate skoraj na vseh jadrnicah velikih svetovnih proizvajalcev plovil.

Več informacij o krmilnih kolesih ter ostalih izdelkih ''Carbonautica'' najdete na: carbonautica.com

Belgijska ladjedelnica Domani Yachts je predstavila ultimativno športno jadrnico, ki bo vsakemu jadralcu zagotovila edinstveno jadralsko izkušnjo.

V svetu sprememb in evolucije je ladjedelnica Domani želela oblikovati nov tip jadrnice, ki jadralca vrne k pristnemu bistvu jadranja. Jadrnico so poimenovali Sport yacht iz preprostega bistva besede šport, ki pomeni živahen karakter in izjemno sposobnost, in jahta, ki pomeni način življenja, potovanje, tekmovanje ali užitke ob koktajlu.

Jadrnica Domani S30 Sport Yacht je odlična kombinacija športnih lastnosti, vrhunskih plovnih lastnosti, brezčasnega karakterja udobja in luksuza na jadrnici. S30 je kompaktna jadrnica, ki daje občutek plovbe na veliko večjem plovilu. Krov je enostaven, je udoben za sedenje ali poležavanje pod soncem. Notranjost je elegantna in udobna. V podpalubju je veliko naravne difuzne svetlobe, ki zagotavlja občutek sobivanja z naravo.

Pri oblikovanju plovila so hitrost in športne lastnosti plovila igrale pomembno vlogo. Jadrnica je zato opremljena z velikim glavnim jadrom. Unikatno izdelan kosnik je namenjen pripenjanju jadra Code 0 in geenakerja. Kljub temu da na prvi pogled jadrnica deluje kot elegantna lepotica, v sebi skriva športne gene, visoko hitrost plovbe, agilnost in izjemne plovne lastnosti.

Tehnični podatki:

Danes, 15.4.2020, vas vabimo na naslednjo 30 minutno brezplačno navtično delavnico v živo.

Današnja tema

Kako se maksimalno zavarovati pri najemu plovila?

Pričnemo točno ob 20.00

Pretekle delavnice tega tedna: 

Na kaj moramo biti pozorni pri prevzemu plovila?

Pričnemo točno ob 20.00

Najpogostejše nesreče na plovilu in kako se jim izogniti?

Kako se na morju najlažje znajti brez elektronske navigacije?

Pretekle delavnice prejšnjih tednov: 

Večerne navtične delavnice 1. del

Večerne navtične delavnice 2. del

Beneteau Antares 8 OB je plovilo, ki sledi modernim trendom navtične industrije. Namenjeno je vgradnji zunajkrmnega motorja, ki omogoča lažje servisiranje in več prostora v samem plovilu.

Antares 8 OB je agilen gliser namenjen obiskovanju bližnjih zalivov, krajšim križarjenjem in seveda ribičem. Zaradi zaprtega salona ponuja izjemno varnost med plovbo, udobje na sidru in prostornost majhne jahte. Salon je od krme ločen s steklenimi vrati. V levem delu salona je velika miza z dvema klopema, na kateri se lahko udobno namestijo štiri osebe. Mizo je možno spustiti na nivo klopi in jedilnica se spremeni v dvojno ležišče. V desnem delu salona je krmarnica. Krmarju je namenjen udoben zložljiv sedež, ki omogoča udobno plovbo v sedečem ali stoječem položaju. Ko smo na sidru in potrebujemo kuhinjo, lahko sedež premaknemo povsem na kontrolno konzolo in v kuhinjskem delu sprostimo dodatno delovno površino. V kuhinjski niši so 40 l hladilnik, pomivalno korito in plinski kuhalnik.

V premcu plovila je kabina, kjer lahko udobno prespijo do tri osebe. Skupaj s salonom je na plovilu kar pet ležišč.

Krma je prostorna in ima veliko sedežno garnituro v obliki črke U. V sredino je postavljena miza, ki jo lahko spustimo in s pomočjo dodatne blazine spremenimo v sončno ploščad, ki meri kar 2 x 1,27 m. Druga, skoraj enako velika sončna ploščad, je tudi na premcu. Izhod na kopalno ploščad je v levem delu. Kljub zunajkrmnemu motorju je na obeh straneh dovolj prostorna kopalna ploščad, ki ima na levi strani zložljive stopnice za dostop do morja.

Ker je plovilo namenjeno tudi ribičem, je na bokih veliko prostora za namestitev nosilcev ribiških palic.

Test plovila

Plovilo smo testirali pred Bernardinom. Pihal je rahel zahodnik, morje ni bilo vzvalovano. Na plovilu sta bili dve osebi. Na plovilo je bil nameščen motor Suzuki z močjo 200 KM, kar je največja dovoljena moč.

S plovilom smo najprej opravili nekaj testnih krogov. Antares 8 OB je izglisiral pri 3500 obratih motorja, ko je hitrost znašala dobrih 11 vozlov. Pri rahlem dodajanju plina so obrati hitro narasli na 4500 in hitrost plovbe se je povečala na potovalno hitrost, ki znaša okrog 24 vozlov. Plovba je bila glede na stanje morja izjemno mirna. Lastne valove in valove drugih plovil je premagoval mehko brez nepotrebnega poskakovanja. Pri dodatnem pospeševanju smo pri 5000 obratih pluli s hitrostjo 28 vozlov. Ko smo ročico plina potisnili do konca, so obrati narasli na 5400, hitrost plovbe pa je znašala dobrih 30 vozlov. Ker na plovilu ni bilo vgrajenega merilca porabe, smo povzeli porabo motorja po proizvajalčevih specifikacijah. Plovilo pri počasni plovbi potroši približno 2 l goriva na prepluto miljo, pri potovalni približno 2,3 l/nmi in pri polni hitrosti približno 2,6. S polnim rezervoarjem, ki meri 280 l, lahko preplujemo med 120 in 140 nmi, preden se bo treba znova ustaviti na bencinski črpalki.

Tehnični podatki:

• Dolžina čez vse: 8,23 m
• Dolžina trupa: 6,99 m
• Širina trupa: 2,76 m
• Teža praznega plovila: 2 269 kg
• Rezervoar goriva:  280 l
• Rezervoar sladke vode: 100 l
• Motor: 147 kW – 200 (max)
• Tip motorja: zunajkrmni
• CE Certifikat: C9 - D9

Več informacij o plovilih Beneteau in motorjih Suzuki pri uradnem zastopniku v Sloveniji: As-Boats d.o.o. in Suzuki Slovenija.