Novice

Navedena oprema velja za plovila, ki so registrirana v Sloveniji in plujejo pod slovensko zastavo.

Čoln za javni prevoz oseb v obalnem območju plovbe in območju zavetja, ki prevaža do 12 potnikov, mora imeti naslednjo opremo:

Morski čoln dolžine do 5 metrov in morski čoln brez kabine dolžine nad 5 metrov

• sidro z najmanj 30 metrov dolgo vrvjo ali verigo za sidranje in tri vrvi za privez skupne najmanj 40 metrov dolžine ustrezne jakosti,
• pomožno pogonsko napravo (motor ali jadra) ali VHF GMDSS postajo ali tri rdeče rakete s padalom,
• vedro s korcem ali ročno črpalko,
• luči in dnevne oznake po predpisih o izogibanju trčenju na morju,
• konveksno ogledalo (le gliser, ki se uporablja za smučanje na vodi),
• tri rdeče bakle,
• kompas,
• med plovbo pa tudi rešilne jopiče v tolikšnem številu, kolikor oseb se nahaja na čolnu,
• komplet prve pomoči,
• baterijsko svetilko,
• rešilni obroč z najmanj 25 metrov dolgo vrvjo,
• rešilne jopiče v tolikšnem številu, koliko oseb sme prevažati čoln,
• čolnarski kavelj,
• en prenosni gasilni aparat na prah

Morski čoln s kabino dolžine od 5 do 7 metrov

• sidro primerne teže z najmanj 40 metrov dolgo vrvjo ali verigo za sidranje ter tri vrvi za privez skupne dolžine najmanj 45 metrov ustrezne jakosti,
• pomožno pogonsko napravo (motor ali jadra) ali VHF GMDSS postajo ali tri rdeče rakete s padalom,
• vedro s korcem ali ročno črpalko,
• najmanj en prenosni gasilni aparat na prah,
• luči in dnevne oznake po predpisih o izogibanju trčenju na morju,
• tri rdeče bakle,
• komplet prve pomoči,
• baterijsko svetilko,
• komplet orodja za vzdrževanje mehanskih naprav,
• kompas,
• priročnike za plovbo,
• pomorske karte področja, kjer pluje, s priborom,
• med plovbo pa tudi rešilne jopiče v tolikšnem številu, kolikor oseb se nahaja na čolnu,
• rezervno ročno rudo, če se čoln krmari s krmarsko napravo,
• rešilni obroč z najmanj 25 metrov dolgo vrvjo,
• rešilne jopiče v tolikšnem številu, kolikor oseb sme prevažati čoln,
• protipožarno sekiro,
• platno za zaščito pred soncem.

Morski čoln s kabino dolžine nad 7 metrov

• sidro primerne teže z najmanj 40 metrov dolgo vrvjo ali verigo za sidranje ter tri vrvi za privez skupne dolžine najmanj 45 metrov ustrezne jakosti,
• vitlo ali drugo sredstvo za privez,
• rezervno ročno rudo, če se čoln krmari s krmarsko napravo,
• ročno črpalko in vedro s korcem,
• VHF GMDSS postajo,
• kompas z osvetlitvijo,
• baterijsko svetilko,
• priročnike za plovbo,
• pomorske karte področja, kjer pluje, s priborom,
• luči in dnevne oznake po predpisih o izogibanju trčenju na morju,
• rog za meglo ali drugo zvočno sredstvo,
• šest rdečih bakel in šest rdečih raket,
• protipožarno sekiro,
• najmanj dva prenosna gasilna aparata na prah,
• komplet prve pomoči,
• dva rešilna pasova, vsak z najmanj 25 metrov dolgo vrvjo debeline 6 mm,
• rešilne jopiče v tolikšnem številu, kolikor oseb sme prevažati čoln,
• platno za zaščito pred soncem,
• komplet orodja za vzdrževanje mehanskih naprav na čolnu, s potrebnimi rezervnimi deli,
• čoln dolžine nad 12 metrov mora imeti pnevmatske rešilne splave po tehničnih pravilih pooblaščenega klasifikacijskega zavoda.

Čoln celinske plovbe za javni prevoz oseb mora imeti ne glede na dolžino trupa

• sidro ali drugo sredstvo za sidranje z najmanj 15 metrov dolgo vrvjo ali verigo za sidranje in dvoje vezi za privez skupne dolžine najmanj 30 metrov ustrezne jakosti,
• dve ustrezni vesli ali drug ustrezni pogon,
• vedro s korcem,
• luči in dnevne oznake po predpisih o plovbi po celinskih vodah,
• dva rešilna obroča z najmanj 25 metrov dolgo vrvjo,
• rešilne jopiče v tolikšnem številu, kolikor oseb sme prevažati čoln,
• najmanj en prenosni gasilni aparat na prah, če uporablja za pogon motor ali če se na čolnu uporablja grelne, hladilne ali kuhalne naprave, v primeru da čoln za pogon uporablja motor in hkrati grelne ali hladilne ali kuhalne naprave, mora imeti najmanj dva prenosna gasilna aparata na prah.

V knjigi Mayday je predstavljen izbor najbolj zanimivih in obenem tragičnih pomorskih nesreč, ki segajo od 2. svetovne vojne pa vse do sedanjosti. Vsem zgodbam v knjigi, ki opisujejo nenavadne pomorske avanture: žalostne, drzne, tragične, smešne ali komaj verjetne, je klic na pomoč - MAYDAY skupni imenovalec.

Iz vsebine:

• Namesto uvoda
• 117 dni na pragu smrti
• Anatomija nekega brodoloma
• Knjiga, ki ne bo napisana
• Cena slave
• Poročilo gospoda Roba Widdringtona, prvega častnika ameriške raziskovalne ladje Roger Rewelle
• Ledena krsta
• Panika v Sredozemlju
• Dvakrat okoli Rta Horn
• Torpedo - made in Germany
• Morje z napako
• Havenly tweens
• Vihar viharjev - po dogodku posnet tudi film The perfect storm
• Nori Viking na Antarktiki

Avtor Jože Mušič, mojster fotografije in filmar, jadralec, popotnik, vsestranski športnik in prvi Slovenec, ki je objadral svet. Je avtor in prevajalec številnih fotomonografij in potopisov: Melodije vetra, Zlati valovi, Dolga pot čez oceane ... 

Odlomek (117 dni na pragu smrti):

Dnevi so prešli v tedne, tedni v mesece, borba za preživetje je zahtevala vedno več napora. Napihljivi splav, ki jima je nudil edino zaščito, je razpadal, neprestano je bilo treba izmetavati vodo in črpati zrak. V dveh hudih viharjih sta izgubila streho nad splavom, kompas in nekaj plastenk z vodo; zbolela sta, dobila hude sončne opekline po telesu, zaradi slane vode pa boleče izpuščaje po koži. Podhranjena in dehidrirana sta se komaj še premikala. V štirih mesecih je plulo mimo sedem ladij, ne da bi ju kdo opazil. Bil je 117 dan.

Posodobljena jadrnica iz begunjske ladjedelnice Elan, Impression 40.1, ima moderniziran krov, ki takoj pritegne pogled. Zaradi novo oblikovanega vertikalnega zrcala, je na krmi več prostora, omogoča izbiro večje ali manjše kopalne ploščadi in plovilu daje modernejši videz. Velikost krmne kopalne ploščadi določa videz plovila. Če se odločite za večjo, potem bo krma zaprta, medtem ko manjša kopalna ploščad, daje plovilu bolj športen videz. Na krmi sta dodana dve novi skladišči omarici. Na željo kupca ju lahko nadgradijo z žarom, hladilnikom in pomivalnim koritom. Kot smo že vajeni pri liniji Impression sta v obeh vogalih krme udobna sedeža, ki jih intuzijastična posadka zasede kot prve.

Nostalgija - video predstavitev Impression 40.1

Optimistično v jesen - Regata 44cup septembra v Portorožu

Ob vseh odpovedih (tudi) športnih dogodkov, ki se te dni kar vrstijo, smo še toliko bolj veseli, da lahko delimo optimizem v vrstah organizatorjev in jadralcev razreda RC44, ki obljubljajo, da se bo regata Portorož 44Cup vendarle zgodila, in sicer 22.-27. septembra. Še več, veljala bo tudi kot svetovno prvenstvo razreda.

Spomnimo - Portorož bi moral med 22. in 26. aprilom gostiti prvo regato letošnje sezone 44CUP-a. Glede na aktualne razmere je vodstvo razreda, razumljivo, skupaj s slovenskim organizatorjem, društvom GoSAILING, dogodek odpovedalo, ter si prizadevalo najti nadomestni termin. 

Po prvotnem koledarju regat naj bi se v septembrskem terminu sicer odvijala regata v španskem letovišču Sotogrande, a so se deležniki skupaj odločili, da prizorišče prestavijo na našo, slovensko obalo.

Mitja Margon, gonilna sila GoSAILING:

“Priprave na izvedbo Pokala Portorož so bile tako daleč, da je bilo smiselno poskušati dogodek prestaviti in ne v celoti odpovedati. Ker smo pripravljali drugačen, privlačen in pester dogodek, katerega so si vsi želeli, so nam vodilni v razredu ponudili možnost, da nadomestimo svetovno prvenstvo, ki bi moralo biti v Španiji septembra. S podporo lastnikov ekip smo priložnost zagrabili in že začenjamo priprave na nov izziv. Upam, da bodo takrat okoliščine ravno pravšnje, da ga izpeljemo na najvišji ravni skupaj s partnerji, ki nam stojijo ob strani. Osebno vedno gledam na stvari tako, da iz slabega se mora roditi tudi kaj dobrega. In kot izgleda, se bo.”

Plovba po širnih morjih sveta, raziskovanje oddaljenih paradižev in spoznavanje novih krajev je način življenja, ki privlači vedno več ljudi. Ko pride čas, da realiziramo svoje sanje, moramo izbrati primerno plovilo, ki bo zagotavljalo varnost, udobje, avtonomijo in navsezadnje tudi dobre jadralske sposobnosti. Vse to je vključeno v novo jadrnico Swan 58, finske ladjedelnice Nautor's Swan.

Številka 58 je novost v družini plovil Swan, saj nikoli niso izdelovali modela te velikosti. A kot vsa plovila iz te ladjedelnice, je vsaka nova jadrnica rezultat dolgoletnega procesa evolucije in razvoja. Pri snovanju jim vedno pomagajo vse izkušnje, ki so jih pridobili pri izdelavi prejšnjih. Enako je tudi pri najnovejši jadrnici. Številne izkušnje prihajajo vsak dan z njihovih plovil, ki trenutno plujejo po svetu. Nekatera plovila so že bila grajena za dolge oceanske plovbe, nekatera ne. A izkušnje njihovih lastnikov so ladjedelnici vedno v pomoč. Spomnimo se modela Swan 57, ki ga je oblikoval S&S design in se je udeležil zgodovinske regate Whitbread Round the World Rave (predhodnik Volvo Ocean Race, sedanja regata Ocean Race). Pod imenom Berge Viking in norveško zastavo je jadrnica uspešno objadrala svet.

Nova jadrnica Swan 58 je bila oblikovana na podlagi manjše sestre Swan 48, ki je bila predstavljena pred dobrim letom. Trup je oblikovan na podlagi preizkušenega trupa manjše sestre, ki se je izkazal kot zelo močan, hiter in varen trup, ki zagotavlja številne užitke v jadranju. Jadrnica, ki je primarno zgrajena za daljša križarjenja, zagotavlja izjemno udobje na krovu. Prednji del je bil preoblikovan tako, da zagotavlja bolj mirno plovbo po močneje razburkanih morjih, predvsem pri plovbi v veter. Jadrnica je sposobna pluti mehko tudi pri stanju morja 4 ali 5.

Dolžino plovila so določili na podlagi študije notranjega volumna. Vanj so želeli vgraditi tri velike kabine, po potrebi štiri, udoben salon in kuhinjo ter nameniti dovolj prostora za vso potrebno opremo, ki jo potrebujemo dandanes za udobno in varno plovbo ter življenje na krovu.

Zunanjost je opremljena s standardnim številom vitlov in dvema krmilnima kolesoma. Dve veliki mizi na vsaki strani sredinskega prehoda imata po 2 m dolgi klopi v obliki črke L, kamor se lahko udobno namesti vsa posadka. Glede na vaše jadralske navade lahko izbirate med štirimi vrstami kobilice. Na voljo je standardna, plitka, teleskopska in tekmovalna oziroma regatna. Če se odločite za zadnjo, regatno različico, potem boste zraven prejeli še celoten paket opreme za hitro jadranje. V njem so med drugim glavno jadro s kvadratnim vrhom, tekmovalni kosnik, nadgrajene so pripone in oprema na krovu.

Tehnični podatki: 

Obvezna oprema čolna se razlikuje glede na namen in območje plovbe ter na njegovo dolžino.

Oprema čolna za »oceansko« območje plovbe:

1. dve sidri s sidrno verigo, ustrezne jakosti in dolžine,
2. vrvi za privezovanje petkratne dolžine čolna,
3. bokobrane,
4. čolnarski kavelj,
5. vlečno bitev in vlečno vrv ustrezne jakosti in dolžine,
6. viharno sidro,
7. dva prenosna gasilna aparata na prah,
8. zaprt pnevmatski rešilni splav, katerega kapaciteta mora biti enaka ali večja skupnemu številu oseb na čolnu,
9. rešilne jopiče, opremljene s piščalko in odsevnimi trakovi, ustrezne velikosti, v tolikšnem številu, kolikor oseb sme prevažati čoln,
10. rešilne pasove, vsaj en rešilni pas mora biti opremljen z vodotesno svetilko in 20 metrov dolgo vrvjo ustrezne jakosti, čoln dolžine nad 12 metrov in do 20 metrov mora imeti najmanj dva rešilna pasova, čoln dolžine nad 20 metrov pa najmanj tri,
11. najmanj 30 metrov dolgo plavajočo vrv,
12. varnostno vrv in varnostni pas za vsako osebo, katere delovno mesto se nahaja na krovu čolna,
13. komplet prve pomoči, z osnovnim medicinskim priborom in zdravili,
14. pritrjen, osvetljen in kompenziran magnetni kompas s tabelo deviacij, dodatni ročni kompas ali smerno ploščo, s katero je možno določati pozicijo čolna,
15. satelitsko navigacijsko opremo (GPS – global positioning system),
16. VHF GMDSS postajo,
17. navigacijsko opremo (trikotnik, šestilo, navigacijske karte, navigacijske knjige),
18. en sekstant, navtične tablice, navtični almanah,
19. LOG ali merilec hitrosti čolna,
20. globinomer (lahko tudi ročna utež),
21. daljnogled,
22. ladijsko uro, barometer in termometer,
23. ustrezen radijski sprejemnik, s katerim je možno poslušati vremenske napovedi in NAVTEX,
24. vodotesno signalno svetilko,
25. signalno sireno,
26. štiri rdeče rakete s padalom, štiri rdeče bakle in štiri bele bakle,
27. rešilni obroč s kombinirano svetlobno-dimno bojo,
28. satelitski EPIRB,
29. radar reflektor (montiran čim višje),
30. zadostno količino materiala in orodja za popravilo naprav na čolnu (črpalk, električnih in radio naprav) vključno z materialom za krpanje jader in za zaustavitev puščanj vode,
31. zasilno krmilno ročico (čolni s krmilnim kolesom),
32. eno ročno kalužno črpalko, pritrjeno izven strojnega prostora,
33. mehansko kalužno in/ali požarno črpalko sledeče kapacitete: čolni dolžine do 12 metrov najmanj 15 l/min in čolni nad 12 metrov najmanj 30 l/min,
34. sekiro za čolne dolžine nad 20 metrov,
35. drugo pomožno pogonsko napravo,
36. škarje za rezanje jeklenih vrvi (za jadrnice),
37. luči in dnevne oznake po predpisih o izogibanju trčenju na morju.

Posodobljeno: 26.3.2020

Vir: Pravilnik o čolnih in plavajočih napravah

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Gran Canaria (Las Palmas), 157. dan

Zjutraj imava naročen avto za dva dni. Mogoče bi lahko privarčeval kaka dva evra, ampak sem dobil za tele lokalce dobra priporočila. In res. Namesto ob 9:30, kot je dogovorjeno, me pokličejo že ob 9:15, da je že pred našim pontonom. 

Povsem nova bela Seat Ibiza s 110 konji. Avto je brezhibno čist in brez ene same mini razice. Simpatičen poba iz prtljažnika vzame električni skiro (da se pelje nazaj v pisarno) in na zadnji polici avta odpre pisarno. Spiše papirje, preda avto in mi zaželi srečno vožnjo. Spakirava in pustolovščina se lahko začne. Danes je na vrsti severni in severozahodni del otoka in hribi.
Ceste so za otoške razmere dobre, dokler ne prideš na stranske cestice z zahodne obale proti 1700 m visokim hribom. Tu je vožnja adrenalinska. Še vedno je asfalt in to dober, a je cesta ozka. Za srečanje je treba poiskati izogibališče.

Zelo sem vesel, da imam na voljo 110 KM turbo bencinar z ročnim menjalnikom. To je prava igrača za serpentine. Mala Ibiza se obnaša odlično. Motor je varčen in kljub strmim hribom in priganjanju je poraba le dobrih 6 l/100 km. Velik del poti v hribe je bilo treba peljati celo v prvi prestavi in včasih so v serpentinah gume malo zakopale v asfalt. Prav užitkarska vožnja.
Z avtom se lahko pripelješ prav do najvišjega vrha Gran Canarie in cesta od tam do Las Palmasa je lepa in široka. Predvsem v primerjavi s kozjimi stezami skozi najhujše hribe na zahodu.
Več besedila pa je ob slikah.

Gran Canaria (Las Palmas), 158. dan

Danes je drugi in zadnji dan, ko imava avto. Zvečer sva študirala, kaj bi si ogledala danes in sva se odločila za nekaj mest v notranjosti in še en izlet v hribe. Najprej Arucas. To je moralo nekoč biti zelo pomembno in bogato mesto. Katedrala je taka, da se je ne bi sramoval niti Dunaj. Staro mestno jedro je lepo urejeno. Ozke uličice, barvaste hiše s krasnimi balkoni in lepimi notranjimi dvorišči. Prav užitek se je sprehajati tu. To je kontrast novim instant naseljem, kjer stlačijo čim več stanovanjskih enot na kvadratni meter in pri tem ne dajo čisto nič na videz. Las Palmas je poln takih brezzveznih stavb. Arucas pa ima šarm. 

Nad njim se dviga hrib, ki se mu reče (nikoli ne bi uganil): Montanja de Arucas. Z vrha je krasen razgled na samo mesto, na Las Palmas, na bananove nasade v okolici in nad morje v treh strani. Na četrti strani pa se lepo vidijo gore Gran Canarie. Gor pelje asfaltna cesta in na vrhu je veliko parkirišče. Včasih je bila tam še restavracija, ki pa žalostno propada. Ne vem zakaj, saj se meni zdi lokacija odlična. To bi moral nekdo kupiti in urediti. Stalo bi nekaj milijončkov, a lokacija je neverjetna. Velike dvorane s steklenimi stenami so prazne, v pomožnih objektih propadajo hladilnice, shrambe in podobno. Sanitarije so brez armatur, a glavni objekt je zaklenjen. Otroško igrišče ima še dokaj dobro ohranjena igrala, razgledne točke okrog in okrog pa balkone. Gor hodijo turisti in če bi bila stvar odprta, bi imeli promet. Ob večerih pa prireditve, poroke, dobro hrano ... Škoda tako imenitne lokacije, da propada.

Naprej naju pot zanese v mestece Teror. Še eno prijetno presenečenje. Lepo mestece in prijetna atmosfera, turistov ni veliko. Nekaj sva pojedla v lokalu na glavnem trgu v senci orjaškega drevesa. Hrana je bila dobra, cena ugodna, postrežba pa odlična. Po Terorju (kjer nihče ni zganjal terorja) se odpraviva po gorskih cestah in se vmes ustavljava na točkah, od koder je lep razgled. Peljeva se po grebenih nekje med mestecem Valleseco in goro Pozo del Nevis, ko naletiva na zaprto cesto. Študirava, kaj zdaj (okrog bo dolga), ko nama cestni delavec v rumenem pajacu pomaha, naj ignorirava znake prepovedi in zapeljeva med stebrički na zaprto cesto. Lepa pot je bila (praktično brez prometa), le nekajkrat sva čakala na semaforjih za izmenični promet. Cesta je bila namreč precej poškodovana in je ponekod manjkala ograja in kak meter asfalta. Vse pa je bilo dobro označeno in zavarovano. Pod cesto sva videla kamenje in zemljo – verjetno so cesto podrli plazovi skal in zemlje. Tam je bilo tudi veliko pogorišče. Cela dolina je zgorela. Ostala so le ožgana debla dreves. Vendar se narava ne vda tako zlahka. Po tleh so že rasle praproti in nekatere trave, nekaterim borovcem pa so ob zažganih vejah odganjali sveži poganjki. Še nekaj let in požar bo pozabljen. 

Na poti nazaj sva zavila še v trgovski center, da na barko pripeljeva stvari, ki jih peš nerada nosiva, saj so težke (predvsem tekočine vseh vrst od piva, vina pa do mleka itd). Spet sva bila ob vrnitvi kar lepo utrujena. Vrnitev avta poteka enostavno: odpreš prtljažnik, avto zakleneš, ključ vržeš v prtljažnik in ga zaloputneš. Potem le sporočiš fantu, kje se avto nahaja. Avto bi lahko vrnil jutri ob pol desetih, a ponoči se ne bom vozil naokrog. Ja, dobro je se obnašal tale rentič.

Gran Canaria (Las Palmas), 159. dan

Včeraj in dan prej sem nekaj pokvaril v dnevniku. Z napačnim datumom sem povozil pravi zapis, potem so se mi pomešale še slike in opisi slik. Danes sem si vzel nekaj časa in zadevo popravil, tako da je od 14. 1. do 17. 1. spet v redu. Avta nimava več in danes sva se odpravila na tržnico. Po pravici povedano sem pričakoval nekaj večjo, saj je Las Palmas večje mesto od Ljubljane. A tržnica je vredna obiska. Vse je v pokriti stavbi, ki je morda za las večja od pokrite tržnice v Ljubljani. Ampak izbira je bila odlična, cene za večino stvari pa nižje kot v trgovinah. Pravi užitek je bilo videti mesnice in ribarnice, sadje in zelenjava pa sta tako ali tako paša za oči. Precej robe je lokalne. Tako vidiš na primer pomaranče, ki niso ravno prav velike ali imajo kakšno napakico in niso po standardu za izvoz v veletrgovine. Pa lokalne banane, ki so za ra zliko od banan v Evropi dozorele na drevesu. Vsega je na pretek, le nečesa pa Kanarci ne poznajo: Nikakor nama ni uspelo najti navadne kisle smetane.

Poskušala sva tudi spraševati domačine (google translate), pa so nama kazali sladko smetano ali pa jogurt. Videti je, da kanarska kuhinja ne uporablja kisle smetane. Po hudih mukah nama je v Sparu uspelo najti 'creme fraiche', ki je morda malo bolj fensi verzija naše kisle smetane. V drugih trgovinah tega nisva našla. Na splošno lokalno kulinariko še preslabo poznava. Naučila pa sva se recimo, da je 'ropa vieja' (slika je včeraj) v resnici kanarska tradicionalna jed, čeprav na internetu najdeš reference, da je to kubanska jed. Na Kubo so jo prinesli izseljenci s Kanarskih otokov v 18. stoletju, saj so že od časa Kolumba tja pluli preko Kanarskih otokov. Zato ima kanarska kuhinja tako močan vpliv na kuharijo po Karibih. Legenda pravi, da je 'originalna ropa vieja' (v prevodu stara cota) nastala, ko neki reven oče ni imel kaj dati v lonec za lačne otroke in je raztrgal in kuhal svojo obleko. Ker pa je bil tako dobrega srca in je kuhal z ljubeznijo in je nad loncem pridno molil, se je jed spremenila v odlično mesno enolončnico.

V receptu seveda ni starih cunj, a še vedno velja, da daš v lonec ostanke mesa. Po navadi natrgano govedino in piščanca. Včasih je zraven še svinjina, ali vse troje. Ni nekega strogega pravila, kaj mora biti notri, saj gre vendar za to, da se porabijo ostanki. To se kuha s čičeriko, paradižnikovo omako, prej skuhanim krompirjem, seveda ne manjkajo čebula, česen, dimljena suha paprika itd. Na Kanarskih je jed zelo gosta – ješ jo lahko z vilicami. To, kar sva jedla, ne spominja na to, da bi porabili ostanke, ampak je to odlična počasi pripravljena jed.

Gran Canaria (Las Palmas), 160. dan

Nedelja je dan za počitek, zato za danes nimava zastavljenih kakšnih hudih projektov. Kljub temu sem zjutraj popravil črpalko v zadnji kopalnici, ki ni delala. Napaka je bila čisto enostavna – en kabel se je snel s stikala. Potem sva se tuširala kar na barki. Prvič, ni treba daleč v marinsko kopalnico, pa še kopalnica je po koncu lepo oprana. Tako rekoč dvojni profit. Zdaj lahko, ko dela črpalka in lahko izčrpamo vodo. Sledil je dolg sprehod po mestu in po plaži na zahodni strani. Danes skoraj ne piha, lep sončen dan je, pa še nedelja. Na plaži in promenadi je zato živahno. V kratkih hlačah zakoračim v vodo do gležnjev in se odločim, da je to čisto dovolj. Naj se v morju kopa, kdor se hoče, jaz se nočem. Kljub mrzli vodi je kar nekaj plavalcev.

Popoldan pa oblečeva bokobrane. Najini bokobrani so stari, umazani in že delno lepljivi. UV pač z leti naredi svoje. Zato sva še v Sloveniji kupila blago. In danes sva jih oblekla. Projektek je trajal mogoče dobro uro in že je vseh sedem podolgovatih bokobranov lepo oblečenih. Ostanejo nama še trije okrogli. To bo pa večji podvig, saj so cevi iz blaga preozke in bo treba bolj konkretno šivat. Pač niso imeli dovolj širokih rorov. Ideja je, da iz dveh rorov naredimo enega širšega. Ampak, ker je danes nedelja, je to projekt za kdaj drugič. 

Za danes je na vrsti le še druženje s posadko jadrnice Stabo, zato za vsak primer dnevnik objavljam že prej.

Gran Canaria (Las Palmas), 161. dan

Večer s Stabom je bil prijeten. Zjutraj sva malo dalj spala. Danes nismo počeli nič spektakularnega. Posesala in očistila sva barko od znotraj – tudi pod podnicami. Prahu ni bilo veliko, plesni sploh nič. Pri hladilniku sem s termo kamero pod podnicami pogledal, ali je kje pri novem hladilniku toplotni most, pa je vse brezhibno. Kamera sploh ne zazna, da hladilnik deluje. Na zunaj je povsem enake temperature, kot druge omarice. Res sem zadovoljen s tem, kako dela. Sedaj sploh nimava prižganega velikega kompresorja, saj ni potrebe. Tistega bova nažgala, ko bova spet rabila zamrzovalno skrinjo. Tule se vse dobi in je ne rabiva. Prižgan je le mali 35 W kompresorček, ki je v bistvu rezerva, če bi odpovedal ta velik. Tale mali drži levi hladilnik na pribl. 4 °C, desni pa je okrog 9 °C. Pod izparilnikom pa zmrzuje. Cikel delovanja je precej pod 50 %. Prej sem imel termostat malo bolj na hladno in nama je v levem hladilniku vse zmrzovalo, je pa kompresor delal več kot 50 % časa. Me prav zanima, kako bo to delalo v tropih, kjer so razmere za hladilnik precej hujše. 

V barki me malo moti, da nekatere podnice škripajo. Po navadi to ni problem, razen, če nekdo spi, drugi pa hodi naokrog. Zato sem, ko sem danes po čiščenju sestavljal podnice, ponekod podložil tanek trak iz filca. Za zdaj stvar deluje. Podnice ne škripajo, ko hodiš po njih. Ali je za to zaslužen filc, ali pa le to, da sva vse dobro posesala in prebrisala, pa bo pokazal čas. Dotočil sem še vodo, ker sva bila čisto na koncu, in ko sem imel ravno cev v roki in motorček dingača zunaj na stojalu, sem opral še tega. Od zunaj in od znotraj. Potem sem še preveril in očistil svečko in razdrl uplinjač. Notri je bilo nekaj drobcev smeti, a nič hujšega. Vse je videti OK. Sicer pa je danes zjutraj malo deževalo, veter kar dobro vleče. Smer pa je sedaj s severa. Za naš ponton to ni najboljše, saj imamo veter z boka in so štriki zategnjeni kot struna.

Sonca danes skoraj ni bilo, cel dan je oblačno.

Gran Canaria (Las Palmas) 162. dan

Danes vreme ni bilo sončno, zato sva obiske znamenitosti preložila na jutri. Bila sva na tržnici in nakupila nekaj sadja in zelenjave, privoščila pa sva si še dva zrezka lepe tune. Moram reči, da je bila izvrstna. Lili jo je naredila po njenem receptu, ki je kompromis med tuna sušijem in pečeno tuno:

• Na zelo vročo ponev (rahlo naoljeno) daš zrezke tune in jih na hitro zapečeš po vsaki strani po 30 sekund. 
• Nato jih daš počivat na krožnik. 
• V isto ponev streseš narezan česen in ingver, ju na hitro popražiš (samo nekaj sekund – ravno toliko, da česen zadiši, sicer mora biti še malo surov), dodaš sojino omako in balzamični kis, pomešaš in odstaviš.
• Tuni na krožniku dodaš kuhan krompir in vse preliješ z omako.

Tuna po tem receptu je pečena le kak milimeter do dva v globino, v sredini pa je še čisto surova. Po tej pojedini se je prilegel kozarček dobrega rdečega vina in za sladico še domača kanarska banana.

Gran Canaria (Las Palmas), 163. dan

Lep dan je bil. Danes je bil dan za obisk Kolumbovega muzeja in starega dela Las Palmasa. Las Palmas ima več mestnih jeder – eno bolj na severu, kamor greva po navadi, in eno proti jugu, kjer je tudi Kolumbov muzej.

Odločila sva se, da greva peš. Od najine barke do muzeja je skoraj 5 km, a noge je treba pretegniti in oba rada hodiva tam, kjer še nisva bila. Sicer se da tja enostavno z avtobusom. Stari del Las Palmasa so zgradili ob izlivu manjše reke in pod vznožjem gričev. Sedaj se reke ne vidi, saj je nad njo speljana cesta. Je pa stari del v kolonialnem stilu kar lepo ohranjen. Najprej sva si ogledala razgled z zvonika katedrale svete Ane, od koder je krasen pogled na mesto na vse strani.

Malo sva še križarila med zanimivimi ulicami, potem pa sva si ogledala Kolumbov muzej (Casa de Colon), ki je v bivši guvernerjevi hiši in kjer je bil Kolumb večkrat na obisku. Muzej so domiselno opremili tako, da te najprej popeljejo v repliko krmnega dela Kolumbove ladje, kjer lahko vidiš, kako je bila videti njegova kabina, del palube in del nadgradnje ladje. Te ladje niso bile prav velike – okrog 20 do 25 m so merile v dolžino (Heron je recimo dolg 15 m) in razen kapitana drugi niso imeli kabin.

Spali so kar po palubi ali se zavlekli v kak kot. Naprej te popeljejo v sobane, kjer so opisana njegova potovanja, vmes pa lahko vidiš kup predmetov, ki so jih uporabljali (v glavnem gre za replike), knjige, dnevnike, slike in pomorske karte. Meni je bilo zanimivo primerjati pomorske karte iz različnih obdobij, saj vsebujejo precej popačene podobe sveta. Recimo Srednjo Ameriko imenujejo Mala Indija in podobno. Sploh je bil Kolumb po moje človek, ki se je izgubil najbolj od vseh ljudi na svetu. Ko je pristal na Bahamih in plul med Karibi je mislil, da je v Indiji. Izgubil se je torej za skoraj 10.000 milj. V resnici je bil od Indije oddaljen bolj, kot preden je sploh odplul iz Španije. Zato pa imamo vso to zmešnjavo z Indijanci. No, v slovenščini še gre, a v veliko jezikih je ista beseda za Indijanca in Indijca.

Poleti sva v Cartageni v Španiji obiskala muzej Izabele Aragonske, ki je financirala Kolumbove odprave in zato mi je zadeva še bolj zanimiva. Pravijo, da je svet postal globalna vas, a očitno globalizacija ni nekaj novega. Stara je že več kot 500 let, verjetno že tisoče let. Če samo pomislimo na svilno cesto in trgovanje med Daljnim vzhodom in Evropo ter na trgovske poti po Evropi in Afriki. Recimo Kolumb, ki je bil Italijan iz Genove, je iskal sponzorja med Španci, Portugalci in drugod in na koncu dobil denar za odpravo od Izabele Aragonske. To zadnje me malo spominja na sodobne jadralce, ki vsepovsod iščejo sponzorje. (Če torej kdo hoče, da mu prinesem začimb iz daljnih dežel, mu lahko pošljem številko svojega TRR-ja, ha, ha, ha).
Zvečer sem kar malo lesen. Cel dan na nogah in več kot 10 km ni malo za moje stare kosti. Jutri pa verjetno v akvarij!

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Otok Brač je po površini eden izmed večjih hrvaških otokov. Je v bližini Splita, kjer so številne izhodiščne marine za plovbo okrog otoka. V samem mestu Split je ACI marina, v kaštelu Gomilica je marina Kaštela, v Trogiru ACI marina, v Seget Donji marina Baotič, v nekoliko oddaljenem kraju Marina pa še marina Agana. Tudi če plovilo najamete v eni izmed šibeniških marin, kot so Frapa v Rogoznici, marina v Kremiku, ali pa na sosednjem otoku Šolta (Rogač), potem so to vse izhodiščne marine, iz katerih lahko opisano ruto opravite v enem tednu najema plovila.

1. dan: Izhodiščna marina – zahodni del otoka Brač, 10–20 nmi, čas plovbe 2–4 ure

Če ste plovilo najeli v marinah ACI Split v mestu Split, v marini Kaštela ali luki Rogač na otoku Šolta, potem za prvo prenočevanje priporočamo zahodni del otoka Brač. Iz marine Split boste morali prepluti 15 nmi, iz marine Kaštela 20, iz Rogača na otoku Šolta pa le 12 nmi. Na zahodni strani otoka lahko izbirate med prenočevanjem na sidru, v luki ali v marini. V mestu Milna na jugozahodu Brača sta dve marini. Marina Vlaška je na severni strani vhoda v luko Milno, ACI marina Milna pa je v samem mestu. V poletnih časih je običajno zasedena že v zgodnjih popoldanskih urah. Privez v marini si lahko zagotovite z rezervacijo priveza preko naše spletne strani.

V mestu Milna so na voljo številne restavracije, bari in trgovine. Če bi se raje odločili za prenočevanje v mirnem kraju, se lahko odločite za kraj Bobovišča. Majhen zaliv obdajajo stare kamnite hiše. Idilična okolica in majhna luka z 20 privezi je idealna za tiste, ki želite na dopustu uživati stran od gneče, na varnem privezu in bližini domače dalmatinske gostilne ali kot jo domačini imenujejo konobe. Pred luko je tudi sidrišče Viča s plovkami. Do luke se lahko pripeljete z lastnim gumenjakom ali pa se za prevoz dogovorite s koncesionarjem sidrišča, ki vas bo z veseljem prepeljal v obe smeri.

Za ljubitelje sidranja na lastnem sidru so na zahodni strani otoka številni zalivi, ki omogočajo varno sidranje. Ne glede na vreme boste na razdalji 1–2 nmi našli varen in zaščiten prostor za sidranje. Na skrajnem severozahodnem delu otoka je zaliv Stipanska,  ki nudi odlično zaščito pred vsemi vetrovi, razen pred južnimi. Zaliva Stiniva in Tiha sta nekoliko slabše zaščitena. Valove povzročajo zahodniki, poleti predvsem maestral, ki pa bo proti večeru padel in noč na sidru bo mirna. Jugozahodni del otoka, pred luko Milna ima številne zalive, ki nudijo dobro zaščito pred južnimi vetrovi. Sidrati je možno v zalivih Grmine, Platac, Krvača, Mali Bok, Zavrače, Makarac ali Pasika, ki pa je pred samim vhodom v luko Milna.

Če ste plovilo najeli v marini Frapa v Rogoznici, Kremiku ali marina Agana, in ste plovilo prevzeli prepozno, da bi pripluli do otoka Brač, predlagamo, da prvo noč prenočite na otoku Drvenik Veli ali Šolta.

2. dan: Zahodni del otoka Brač – Blaca – Hvar, 20 nmi, 4 ure plovbe

Na otoku Brač nekaterih stvari ne smete izpustiti. Drugi dan dopusta bo primeren za nekaj športnega udejstvovanja, kulture in seveda jadranja. Predlagamo, da privez zapustite v zgodnjih jutranjih urah. Ker smo na dopustu, to nikakor ne pomeni, da se mudi in moramo izpluti ob prvi zori. A osma ura bo primerna. Zaplujemo proti Splitskim vratom, preplujemo ožino med otokoma Brač in Šolta. Pri navigaciji skozi kanal se moramo zavedati, da je v poletnih mesecih pomorski promet izjemno gost. Previdnost ne bo odveč. Kljub gostemu prometu pa ne pozabite pogledati na svojo levo. Na zahodnem rtu otoka Brač, rtu Ražanj stoji impozanten svetilnik iz leta 1874. Je eden redkih svetilnikov, na katerem je še stalna svetilničarska posadka. Plovbo nadaljujemo v smeri jugovzhoda. Po preplutih 10 nmi bomo prispeli do zaliva Blaca. Plovilo pripravimo za vplutje in sidranje na lastnem sidru. Poiščemo primerno mesto za sidranje. V poletni sezoni bomo morali plovilo privezati tudi s krmo na obalo, ker bo v zalivu sidralo več plovil. Oblečemo se pohodniško. Priporočljiva je športna obutev. Z gumenjakom se izkrcamo na obalo in se odpravimo na ogled Pustinje Blaca, starega frančiškanskega samostana, ki ga ne smemo izpustiti. Do njega vodi pešpot, dolga približno 2,7 km, ki se dvigne na dobrih 250 m nadmorske višine. Pot je urejena in enostavno prehodna. Pred odhodom si le zagotovimo primerno količino vode. Za ogled in vrnitev do plovila boste potrebovali približno 3 ure. Po vkrcanju na plovilo izplujte iz zaliva. Plovbo nadaljujte proti jugu, proti mestu Stari Grad na otoku Hvar. Do luke Stari Grad je 12 nmi plovbe, ki jo boste opravili v dveh do treh urah, odvisno od vetra. Pred vplutjem se lahko ustavite v enem izmed zalivov Tiha in si privoščite kopanje. V zalivih so nameščene plovke. Če se privežete le za uro ali dve, vam priveza ne bodo zaračunali.

V luko se odpravite zgodaj. Kljub temu da je na voljo več kot 100 privezov, so ti v sezoni hitro zasedeni. Lahko se zgodi, da so že pred sezono zasedeni ob 16.00 uri. No, pa brez skrbi. Če ne najdete priveza v luki, lahko plovilo privežete v zalivu Zavala ali v zalivih Tiha, kjer so na voljo plovke. Če se odločite sidrati na lastnem sidru, lahko sidrate v zalivu Paklina, tik pred luko. Vse te zalive povezuje taksi plovilo. Pripluli bodo do vas, vas zapeljali v luko in po dogovoru ob želeni uri odpeljali nazaj na vaše plovilo.

Ogled mesta Stari Grad toplo priporočamo. Stari Grad je za domačine najstarejše hrvaško mesto. No, v resnici je najstarejše mesto Vis. Starejše naj bi bilo za 13 let. Več o mestih Vis in Stari Grad na tej povezavi, več o mestu Stari Grad pa na tej povezavi.

3. dan: Hvar – Bol – Sumartin, 20 nmi, 4 ure plovbe

V dopoldanskih urah zapustimo privez v Starem Gradu in zaplujemo do rta Kabal na severovzhodu otoka Hvar. Ko ga obplujemo, spremenimo smer plovbe proti severovzhodu, proti otoku Brač. Po 10 nmi plovbe bomo pripluli do znamenitega rta Zlatni rat. S plovilom se lahko zasidramo zahodno od rta. Globine so med 5 in 20. Dopoldne lahko izkoristimo za kopanje in ogled znamenitega rta. V popoldanskih urah dvignemo sidro in plujemo proti vzhodu otoka. Do kraja Sumartin na jugovzhodu otoka nas loči 10 nmi plovbe. Če bo normalno poletno vreme, bo pihal maestral, ki v Hvarskem kanalu piha v smeri zahod-vzhod. V dveh urah plovbe z vetrom bomo dosegli cilj. Sumartin je majhno zaspano mesto, a ima novo zgrajen pomol, na katerega se je možno privezati bočno. Če priplujete prepozno, pa lahko sidrate v zalivu zahodno od luke.

4. dan: Sumartin – Makarska – Luka (Povlja), 17 nmi, 3 ure plovbe

Po izplutju iz Sumartina, plujte prti vzhodu. Odplujte do starega dalmatinskega mesta pod vznožjem Biokova, Makarske. Prepluti bo treba le 6 nmi. Če boste izpluli okrog 8.00 ure, boste v Makarski pristali pravočasno za jutranjo kavo in sveže brioše. Izkoristite dopoldan za ogled mesta, nato pa izplujte nazaj proti otoku Brač. Plujte v smeri severovzhodnega dela otoka Brač. Po 9 nmi plovbe boste pripluli do globokega zaliva s številnimi kraki. V vzhodnem delu je majhna luka Povlja. Ob obali je več barov in restavracij, kjer si lahko privoščite osvežilen koktajl ali sladoled. Nato plovbo nadaljujemo skozi zaliv proti zahodu. Po 2 nmi plovbe boste pripluli v zaliv imenovan Luka. Gre za razgiban zaliv s številnimi kraki. Na skrajnem zahodu sta dve sidrišči s plovkami ter gostilni, ki ponujata privez na muring. Pred gostilno Pipo je lepa peščena plaža in otroško igrišče. Če bi raje uživali v samoti, se lahko s plovilom zasidrate v severnem delu zaliva nasproti gostiln.

5. dan: Luka (Povlja) – Omiš – Pučišča, 16 nmi, 3 ure plovbe

Izkoristimo dan za izjemne razglede. Izplujte iz zaliva Luka in nadaljujte plovbo proti celini v smerni SZ. Čez dobrih 8 nmi boste pripluli do kraja Omiš. S plovilom lahko pristanete v majhni luki ali pa pred njo sidrate. Če ste ljubitelj edinstvenih razgledov in imate nekaj kondicije, se odpravite na trdnjavo Fortica tik nad starim mestom Omiš. Iz nje boste imeli odličen razgled proti staremu mestu Omiš, otokoma Brač in Šolta. Trdnjava je na višini 262 m nad morsko gladino. Za vzpon po urejeni poti boste potrebovali približno 45 min. Če vam kondicije primanjkuje, potem predlagamo, da si ogledate staro mestno jedro, obiščite staro gusarsko utrdbo Mirabel iz 14. stoletja in se sprehodite ob izlivu reke Cetine v morje. V popoldanskih urah izplujte iz Omiša v smeri jugovzhoda, proti kraju Pučišča na otoku Brač. Kraj Pučišča so v dolgem zalivu luke Pučišča. Na vzhodni strani vhoda v zaliv je znameniti kamnolom braškega kamna. V kraju Pučišča je kamnoseška šola, ki je ob četrtkih odprta za obiskovalce. V dopoldanskih urah si lahko ogledate stare metode obdelave kamna, v luki pa lahko kupite katerega od izdelkov iz braškega kamna. Izdelki so izjemno lični in uporabni.

V luki so na voljo muringi. Opremljeni so z vodo in elektriko, organiziran je odvoz smeti, v neposredni bližini so toaletni prostori. V mestu je več kakovostnih restavracij, trgovine in bari. Ker je celo mesto izdelano iz kamna, privezi pa v središču mesta, bo noč v luki nepozabno doživetje.

6. dan: Pučišča - Stipanska (Supetar), 15 nmi, 3 ure plovbe

V dopoldanskem času izplujte iz luke Pučišča. Ko priplujete iz kanala, spremenite smer plovbe proti zahodu. Plujte vzdolž obale otoka in se po potrebi ustavite za kopanje v zalivih

Težišče, Lovrečina ali Zastup. Nato nadaljujte plovbo proti zahodu in zaplujte v kraj Supetar. V luki so na voljo muringi. V kraju lahko opravite le kratek postanek za ogled, ali pa se odločite za prenočevanje. Če bi raje prenočevali v mirnem zalivu, potem plovbo nadaljujte do zahoda otoka in se zasidrajte v zalivih Martinovica, Stipanska ali Stiniva.

7. dan: Stipanska – izhodiščna marina, 10–18 nmi, 2–3 ure plovbe

Sedmi dan je čas za vrnitev v izhodiščno marino. Če ste plovilo najeli v eni izmed splitskih marin, potem boste morali opraviti obvezen postanek v luki Split, kjer je bencinska črpalka. Skrbno planirajte vaš odhod s sidrišča. Če niste vajeni nočne plovbe in pristajanja, odplujte dovolj zgodaj, da boste v matično marino pripluli pred mrakom. V poletnih mesecih je bencinska črpalka v mestu Split močno obremenjena, zaradi česar boste lahko na gorivo čakali tudi uro ali več. 

Videoposnetki otoka Brač iz zraka

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Začetek plovbe

In končno je prišel ta dan (21.8.2018), da se poslovim od svojih bližnjih in izplujem s svojega priveza v marini. Pri odjavi iz marine, me vprašajo, ali menjam marino zaradi nezadovoljstva z njihovimi storitvami, pa jim razložim, da ne menjam marine, temveč se odpravljam na malo daljše jadranje, če bo vse po sreči. (Šele danes vidim, da to ni bila marina, ampak po domače povedano pet pomolov, ob katerih so bile barke strnjene tesno druga ob drugi, daleč od vseh pomolov pa je bil objekt imenovan WC z dvema straniščema in štirimi tuš kabinami).

Izplujem iz marine, sedim na barki s pogledom po palubi in v kabino, kolikor sem videl iz kokpita, in si rečem: »No vidiš, sedaj bo to tvoj dom za kar nekaj čas, imaš klet in krasno teraso, ki se premika in maje v vse strani.« Ozrem se še enkrat proti pomolu. Skoraj vsi moji so tam.

Plujem mimo hotela Plaza na desni, mojih najljubših otočkov na levi, kjer sem sam pripravljal piknike na tople pomladne dni in se poleti družil z domačini. No, sedaj je tega konec in grem novim dogodivščinam naproti. Priplujem iz zaliva, zelo rahlo piha maestral, zato se ne trudim prav veliko z jadri in preprosto odprem samo SR genaker, ki ga mi je sešil Rado, in barka drsi po vodi proti rtu Kamenjak. Kmalu sem pred vrati Kvarnerja, na desni je prekrasen svetilnik, kamor sem velikokrat hodil na ribolov. Toliko lepih spominov. Ves dan počasi jadram z rahlim vetrom in do večera sem že na Unijah, kjer vržem sidro pred majhno vasico Unije. Tukaj sem se dogovoril z Blažem iz Luxury Marin, da mi njegova prijatelja s čolnom pripeljeta nekaj majic Luxury Marine in jadralno jakno Skiper, ki mi bo prišla zelo prav v hladnih dneh in nočeh. Ura je 19.00, policijski čoln pripluje na sidrišče in opozarja vse barke, ki so zasidrane preblizu vasice, jim preverja dokumente ter plovna dovoljenja, ki ga sam nimam in ga nikoli nisem imel za Hrvaško. Tisto leto je bil še posebej drago. No, končno patruljni čoln odpluje, oddahnem si in si z nasmeškom ogledujem majice in jakno. Vesel in obenem zelo utrujen zlezem v posteljo, saj je za menoj dolg dan, poln priprav in poln psihičnih obremenitev.

Naslednje jutro se zbudim kot po navadi prvi v zalivu in seveda z mojim glasnim sidrnim vinčem prebudim tudi sosede. Sidro je na barki, vetra ni, dan je prečudovit in nadaljujem pot mimo Lošinja, kjer je morje popolnoma mirno, tudi sapice vetra ni, dim od cigarete se dviga navpično. Iz dolgočasja preverim motor in opazim, da uhaja voda v barko pri manšeti, kjer gre osovina iz barke. No, občutek ni prav nič prijeten, ne da se bo barka potopila zaradi kakšnega litra vode, vendar v moji glavi zazvoni: »Greš na pot s tako barko Walter?« Vseeno nadaljujem plovbo in po telefonu govorim s prijateljem Dušanom, ki ima enako barko, vendar drugačen način prenosa, a mi vseeno razloži, kaj naj poskusim narediti in mi omeni, da pa bi bilo mogoče bolje, da se vrnem v Bunarino, kjer bi barko dvignil in odpravil te težave.

Da bi se vrnil, to pa ne! Nadaljujem pot proti jugu, plujem ves dan in se trudim odpraviti ekscentrično vrtenje osovine s prilagajanjem višine nosilcev motorja kar med plovbo in nekako mi uspe. Voda ne uhaja več v barko. Premišljujem, kako je do tega sploh prišlo, saj se to nikoli ni dogajalo, dokler mi v Bunarini niso menjali zunanjega ležaja na osovini. Odločim se, da ustavim motor in natančno pregledam osovino, prirobnico in menjalnik. Nisem potreboval veliko, da sem ugotovil, da sta mehanika s kladivom udarjala po aluminijasti prirobnici, na katero je pritrjena osovina in zaradi tega osovina tako ekscentrično pleše, pri manšeti pa uhaja voda. Vesel, da sem našel napako, se odločim, da se ustavim v Črni gori pri prijatelju v marini Zelenika, kjer mi bodo znali pomagati.

Za danes imam dovolj razmišljanja o mojem ropotajočem motorju, sedem na premec barke, opazujem popolnoma mirno morje in občudujem prečudovit romantičen sončni zahod. Barka pluje naprej v popolnem brezvetrju, jaz pa se prav nič ne sekiram zaradi brezvetrja in si mislim: vetra bo še prav kmalu dovolj, včasih tudi preveč. Ura je 22.00 in sem 20 nm pred Dugim otokom. Odločim se, da bom vrgel sidro v manjšem zalivu, kjer sem se že večkrat ustavil za kratek počitek. Zaliv je zelo enostaven za vplutje tudi pri popolni temi, saj ga dobro poznam še iz časov, ko smo se s starši sidrali v tem zalivu in kjer sem včasih poznal prav vsak kamenček na plaži. Ob enih ponoči končno priplujem v zaliv in nekje na sredini vržem sidro. Na žalost tisto noč nisem imel kaj veliko od počitka, saj je s sosednjih dveh čolnov, ki sta bila sidrana skupaj, prihajala glasna slovenska narodna glasba, meni najmanj prijetna glasba na vsem svetu, in glasno prepevanje pijanih ljudi brez najmanjšega pevskega talenta. V ušesa si zatlačim največje ušesne zamaške in se na vso moč trudim zaspati. Zbudim se ob sončnem vzhodu, spijem skodelico kave in dvignem sidro. Vetra bo dovolj za jadranje vsaj do 12. ure, ko se bo spet vse umirilo. Jadram z glavnim jadrom in genakarjem. Jadranje je prijetno, rahel veter, morje brez valov, barka pluje 5 včasih 5,5 in kaj bi človek sploh še lahko hotel več od takega rahlega vetriča. Premišljujem, za katerim otokom bom vrgel sidro, kje bom danes prespal, če vetra ne bo. Še eno noč na motor s tako krivo prirobnico prav gotovo ne bom plul! Veter je ves dan konstanten in tudi ob sončnem zahodu ga ni prav nič manj kot ob vzhodu, zato se odločim, da se danes sploh ne bom sidral, temveč bom izkoristil ugoden veter in nadaljeval plovbo. Vedno, ko plujem mimo Kornatov, je, kot da plujem tod prvič – ti prečudoviti otoki človeku vzamejo dih in kamorkoli greš, težko najdeš lepših otokov. Ob krvavo rdečem sončnem zahodu se stene teh čarobnih otokov spremenijo v raznobarvne skulpture, ki se dvigajo iz temno modrega morja.

Ruto na GPS prestavim na Splitska vrata in kot mi kaže, bom tam s takim vetrom že ob 6.30 zjutraj. Svojemu prijatelju Kristjanu sem obljubil, da ga obiščem na Šolti v manjši vasici Nečujem, kjer s prijateljem vodita prijeten bar z bazenom. Vso noč uživam v kokpitu, si ogledujem zvezde in sredi noči me pride pozdravit delfin. Ob 7.00 sem že pred Malim Drvenikom, kjer se veter obrne na rahlo burjo, zato namesto kave za dobro jutro vse do 11. ure plujem v orco skozi Splitska vrata, da le dosežem točko, iz katere lahko brez skrbi obrnem v zaliv, kjer leži vasica Nečujem. Pokličem prijatelja Bruna, ki mi vedno priskrbi edini pomol v tej vasici, tako da mi sidranje ni potrebno in s tem tudi napihovanje malega gumenjaka odpade, česar sem najbolj vesel. Na tem otoku sem preživel pet dni in počakal na ugoden veter za nadaljevanje poti. Medtem sem se potapljal okoli razbitin potopljene ladje, pomagal v baru in kot edini z veljavnim vozniškim dovoljenjem za avtomobil opravljal večje nakupe piva za bar. Na tem otoku sem bil deležen božanskih dobrot kuhinje Tanje in Ivane. Dnevi so hitro minili in treba je bilo nadaljevati pot. Dan je bil sončen s prijetnim maestralom, tako da sem za plovbo skozi Splitska vrata spet jadral v orco. Spotoma me izsili manjši kruzer Splitski Delfin, zaradi česar sem moral odpeti genovo, da sem upočasnil barko, saj je šlo že preveč blizu. Turisti mi z nasmeškom mahajo v pozdrav. Joj, kako sam ves vesel! In jim pomaham nazaj malo drugače ... Vetra je točno 26 kn v krmo in plujem s polnim glavnim jadrom in pol genove. Povprečna hitrost barke je 7,2 in še pred sončnim zahodom vržem sidro desno od cerkvice v manjšem zalivu na otoku Vis.

Napihnem gumenjak, nastavim motor in po valovih odskačem v mesto Vis, kjer si privoščim hladno pivo in burek, se nato sprehodim po mestu in promenadi zgolj zaradi dolgčasa. Ko pa se hočem vrniti na barko, ugotovim, da mi je nekako uspelo izgubiti ključ za motor gumenjaka. Sedem na klop in premišljujem, kako bi lahko rešil težavo. Vrnem se v pekarno, kjer sem prej kupil burek in prosim za štiri slamice, iz katerih spletem debelejšo vrv, jo navijem okoli stikala in že se peljem nazaj na svojo barko. Tak ključ, narejen iz slamic, sem imel na čolnu še celo leto, dokler sonce in slana voda nista razparala slamic (kasneje sem naredil podoben ključ, ampak le iz dveh slamic). Zgodaj zjutraj spet sledi moj ritual – na hitro pospravim gumenjak, medtem motor že ropota in zbuja vse v zalivu, sidrni vinč pa tudi naredi svoje, in sidro je že na barki, plujem mimo svetilnika in se poslovim od Visa. Z rahlim vetrom plujem ves dan. Ponoči plujem zelo počasi in si spet ogledujem romantično zvezdnato nebo nad seboj. Na desno Lastovo, na levo Korčula, pred mano otok zaljubljencev Mljet, na katerem sem tudi sam pred leti preizkušal svojo ljubezen. Odločim se, da se tudi tokrat ustavim prav v istem zalivu, kot sem bil takrat, ko še nisem imel jadrnice in prav v tem zalivu sem se odločil, da si jo bom nekoč kupil. Plujem vso noč in ob 11. uri zjutraj sem že v zalivu, vržem sidro, spet napihnem gumenjak, nastavim motor in se zapeljem na obalo na kavo v točno isti bar kot pred leti. Ogledam si še sosednji zaliv, ki je bil takrat zaprt, ker so v njem snemali porno film. Zaliv je čudovit – kot neka laguna z mivko v vodi in na obali. Kratek čas posedim na plaži, pa se kmalu naveličam in se vrnem na barko, kjer zaspim za dve uri, potem pa dvignem sidro. Izračunam ruto: če izpljujem sedaj, bom točno ob sončnem vzhodu pred mestom Herceg Novi.

Noč je mirna, vetra nič, valov nič. Na desni žari Dubrovnik, nad menoj pa zvezde. Morje je popolnoma mirno, ne kot pred letom dni, ko se je prav na tem mestu razbesnelo v strašni nevihti, da sem le s težavo ubežal. Ob sončnem zahodu vplujem v zaliv. V tem kanalu sem prvič v svojem življenju doživel, da je veter pihal v krmo. Vedno, kadarkoli sem plul v katerokoli smer, sem imel veter v glavo. Vržem sidro pred Herceg Novim in si oddahnem: uspelo mi je prepluti vse hrvaško morje brez kontrole, zlasti tu od Dubrovnika je bilo precej kontrol, in prihranil sem celo plovno dovoljenje. Dobrodošel v deželi odlične hrane in rakije! Zato prav nič ne odlašam in spet napihnem gumenjak, nataknem motor ter se odpravim na obalo. Najprej kava, nato pivo, nato čevapčiči. Ves dan se sprehajam po mestu in se prestavljam s kave na kavo ter uživam v sončnem vremenu. Preden se odpravim naprej, preverim vremensko napoved, ki ne kaže nič posebnega, zato sklenem, da bom ostal sidran na istem mestu in se lahko odpravim spat brez skrbi v mojo zlato posteljo. Ob 4.20 se zbudim sam od sebe, kot da bi čutil to nevihto! Slišim grmenje in opazujem, kako oblaki prekrivajo zvezdnato nebo. V petih minutah se stanje popolnoma spremeni: merilec vetra kaže 90 kn, dokler se ne odlomi nosilec in obvisi samo na žicah, barka se nagiba v vodo vse do ograje, kot da bi jadrala. Pada toča, povsod okrog se bliska in grmi, učinek podoben kot v diskoteki, sunki vetra prihajajo iz dveh dolin, zato tudi pride do teh nagibov. Po GPS spremljam, kako sidro drsi, zato v morje spustim popolnoma vso verigo 65 m, pa sidro še vedno drsi. Ne preostane mi drugega, kot da prižgem motor in motoriram v smer vetra s sidrno verigo samo toliko, da olajšam silo in preprečim drsenje sidra, pred tem pa za vsak primer vtaknem v žep potni list in ves denar. Po 45 minutah se vse skupaj umiri, jaz pa sem sredi zaliva vsaj 1 miljo od tam, kjer sem bil sidran. In se sam sebi nasmehnem: v tem zalivu ti je sidro vedno drselo, pa se še vedno sidraš tukaj. »Seveda,« si rečem, »gostilne so blizu in lepa dekleta so tu, zato se bom še večkrat sidral prav v tem zalivu!«

Sonce je vzšlo, dvignem sidro z vso verigo vred in odplujem v marino Zelenika, kjer poiščem prijatelja Neša, lastnika marine, ki me je zelo vesel, prav tako tudi njegovi delavci. Pred letom sem bil tu tako dolgo, da sem pil kavo z delavci, jedel z njimi malico, vozil njihove avtomobile, le njihove plače še nisem dobival, kot so v šali pripomnili. Neša sem prosil za pomoč, saj se je moja osovina vrtela kot kolo pijanega voznika. Nešo mi na žalost ne more pomagati, saj je njegova marina popolnoma preobremenjena zaradi spravljanja bark na suho zaradi zimovanja in pravi, da letos ni imel časa niti svojega čolna postaviti v vodo. Da mi kontakt od njegovega dobrega prijatelja na drugi strani zaliva v vasici Bjelina, ki me že čaka z orodjem. Njegova hiša stoji na pomolu, spet edinem pomolu v tej vasici, tako da bom spet v središču dogajanja. Zahvalim se Nešu in odrinem barko od pomola, on pa mi zakliče: »Imam darilo zate, ne kupuj nafte, ustavi se tu, ko se boš odpravljal čez Jadran!«

Spet plujem po tem prečudovitem zalivu, iz katerega se dvigajo visoke gore. Pred seboj zrem v mogočno goro Njegoš, na levi leži Kotorski zaliv, na desnem pobočju pa zagledam ogromno površino požganega gozda in grmičevja. Plovba po tem ogromnem zalivu v lepem vremenu je prečudovita, če odšteješ vse druge dejavnike, za katere je kriva človeška nemarnost. Priplujem do vasice Bjelina in se vežem na pomol, kjer me pričaka Dragan. Skupaj popijeva kavo in ob tem mu razložim moj problem. Niti ni stopil na barko niti ni hotel pogledati pod pokrov motorja, ampak je rekel: »Dobro, danes je ura že tri in je pozno, moram razmisliti in nadaljevala bova jutri. Ti se pa odpočij in pazi se burje na tem pomolu, saj ti bodo valovi razbili barko. Če bo začelo pihati, se prestavi na konec tistega zaliva in vrzi sidro, tam si varen.« In točno tako je bilo: okoli 9. ure zvečer je začelo pihati in valovi so postajali neprijetni, zato sem odvezal barko in se prestavil na konec tistega zaliva, kjer sem vrgel sidro in prespal do jutra. Zjutraj sem se z barko vrnil na pomol in se dobil z Draganom, ki si je le ogledal osovino in prirobnico ter nosilce motorja.

Razstavila sva osovino, prirobnico odmontirala iz menjalnika in osovine, en nosilec motorja popravila z varilnim aparatom, tako da je bil spet kot nov. Prirobnico sva odpeljala do strugarja, da jo je poravnal, za kar ni hotel nobenega plačila, le nasmehnil se mi je in rekel: »Če bi prišel prejšnji mesec, preden sem čistil delavnico, bi gotovo našel novo prirobnico in novo osovino, vendar je vse zaključilo na odpadu.«

Z Draganom se hitro vrneva na barko, saj je napovedan veter in barka je vezana na pomol brez delujočega motorja, tako da v primeru burje premik v varen zaliv ni mogoč. Hitro sestaviva motor, naravnava nosilce in se odpraviva na testno vožnjo. Osovina se vrti skoraj popolno, motor in osovina ne tolčeta in ne povzročata groznega hrupa in vibracij, voda pa tudi ne uhaja v barko. Draganu plačam za njegovo uslugo 40 evrov, kar je več kot poceni za pomoč, prevoz, elektriko, ki sem jo rabil za moj varilni aparat in še mesto na pomolu. Rekel mi je, da na pomolu lahko ostanem, vse dokler želim ali dokler me ne spodi neprijazni sosed, ki mi je tudi ukradel 50 m sidrne vrvi, zato izplujem in se vrnem v marino Zelenika, kjer dotočim zaloge nafte in vode in ostanem privezan na delovnem pomolu vse do 13. septembra. Ko želim Nešu plačati, le zamahne z roko in mi reče: »Janeze za tebe uvjek! Srečno plovbo in nikoli z glavo skozi zid!« Pomaga mi odriniti barko in zapustim marino, ki jo imam vedno v lepih spominih, kljub problemom, ki sem jih imel. Naslednja postojanka ni znana, vem samo, da bo na drugi strani Jadrana in to bo za moj rojstni dan.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Danes so na pobudo predsednika strokovnega sveta Jadralne zveze Slovenije Vasilija Žbogarja jadralci članskih jadralnih razredov opravili prvi skupni trening na daljavo, ki ga je vodil trener za kondicijske priprave Anže Blažič. Tokrat so vadili na trenažerjih, s tem dejanjem pa začenjajo organizirane skupinske vadbe, ki bodo poleg članskih razredov namenjene tudi mladincem v okviru nacionalne panožne športne šole in vsem verificiranim jadralcem. Ravno danes pa smo izvedeli tudi za uradno potrditev o preloženih olimpijskih igrah na prihodnje leto.

Predsednik Jadralne zveze Slovenije Aljoša Tomaž je ob tej novici povedal:

"Takšna odločitev je dobrodošla, saj povečuje gotovost, da se bodo športniki s svojimi pripravami lahko povsem osredotočili na naslednje olimpijske igre, mi pa se bomo lahko začeli ukvarjati s prilagoditvijo dinamike vsega ostalega."

Eden izmed ključnih športnih izzivov, ki jih prinaša koronavirus, je prav skrb za redno treniranje naših vrhunskih jadralcev zaradi omejitve gibanja, predvsem za članske in mladinske posadke. Na pobudo predsednika strokovnega sveta JZS Vasilija Žbogarja smo v Jadralni zvezi Slovenije zato ta teden vzpostavili skupino namenjeno izključno verificiranim jadralcem Jadralne zveze Slovenije z namenom izmenjave izkušenj, pomembnih obvestil in informacij s področja jadranja ter uresničevanja skupnih interesov. Namen skupine je tudi, da se jadralci povežejo in medsebojno sodelujejo. 

"Pomembno je, da v teh trenutkih motiviramo drug drugega in poskusimo skupaj čim bolj pozitivno ter uspešno izkoristiti te dneve. V ta namen smo v okviru strokovnega sveta JZS predlagali izvedbe online treningov, pa tudi predavanj in delavnic tako za članske kot mladinske ekipe. V skupini si bomo dnevno delili vse informacije v zvezi s treningi in vsem ostalim pomembnim za vzdrževanje kondicije, gibljivosti, moči in tudi  motivacije v času samoizolacije. Migajmo vsi. Tudi čas izrednih razmer bo enkrat mimo in takrat bomo le z dobro pripravljenostjo lahko zadovoljni,” je povedal Vasilij Žbogar.

Jadralna zveza Slovenije podpira medsebojno sodelovanje med jadralci posebej v luči prenosa izkušenj na mlajše generacije in izpolnjevanja strateških ciljev, ki smo si jih zastavili v okviru Nacionalne panožne športne šole, katere namen je razvoj mladinskih razredov v okviru nacionalnega programa jadranja.