Novice

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Hercegnovi

13. septembra 2018 se poslovim od trdnjave, ki ščiti vhod v zaliv Hercegnovi, ob tem skrajšam glavno jadro na drugo krajšavo. Sonce je že zašlo, veter piha močneje kot pred sončnim zahodom, kar je dober znak – vetra bo dovolj, s tem se dvigujejo tudi valovi, ki seveda prihajajo z vseh strani, vendar me premetavanje ne moti kaj preveč, saj vem, da čim bolj se oddaljim od obale, bodo valovi samo še z ene strani in to bo nekje na sredi Jadrana.

Počutim se zelo veselo in v dnevnik sem zapisal komično opombo: dragi Walterček, sedaj je konec odlične hrane in pijače, konec burekov, konec čevapčičev in konec rakije. Na drugi strani Jadrana se vse to konča. Pogrešal bom vse to, še posebej burek, ki mi sicer že gleda iz ušes, vendar ga bom vseeno pogrešal, zato sem si pripravil posebno večerjo, tik preden sem izplul iz marine. Iz vrečke vzamem danes pečen burek, ki mi ga je spekla Ana iz pisarne v marini - posebej zame! Sedim v kokpitu in uživam v zadnjih grižljajih. Medtem se spomnim, da se nisem prijavil na kapitaniji in tudi črnogorske vinjete nisem kupil, in se seveda tudi odjavil nisem. Seveda, kako bi se sploh prijavil, če se nisem na Hrvaškem odjavil in zakaj bi sploh se, če noben patruljni čoln v Črni gori tisto leto ni deloval. Po potrebi si je kapitanija izposodila čoln iz marine od Neša, ki je bil praktično njihov prvi sosed, in vse skupaj je bilo po navadi videti tako, da so si prišli sposodit čoln k sosedu, podobno kot ko greš prosit, če si lahko sposodiš podaljšek za elektriko.

Napovedan je bil prijeten maestral, ki pa se je obrnil v burjo. Približno ob polnoči se veter še okrepi in spustim jadro na zadnjo krajšavo, genovo zavijem do polovice, v kokpitu pospravim vse vrvi, ki jih ne rabim in jih zataknem pod spry hod, saj na vsake toliko časa kakšen val butne v zadnji del boka barke in ga polovico posledično pade tudi v kokpit, tako da morje in veter na tej barki poskrbita, da nikoli nisi suh. Izmerim, koliko Nm potrebujem do »ceste« za velike ladje, ki vodi po sredi Jadrana vse do Splita, Reke, Kopra, Trsta in še v marsikatero italijansko mesto. S hitrostjo 6,4 kot plujem trenutno, bom tam približno ob 4. uri zjutraj in takrat bo treba biti vsaj malo pozoren. Ob 4.30 sem natanko na sredini ceste in levo od mene je večja ladja, ki pluje proti severu, zato obrnem barko in nastavim smer za njeno krmo, saj se niti nočem truditi prečkati njene poti pred njo in stalno premišljevati, ali bo ali ne bo. Tako sem nastavil smer za njo in v vsakem primeru vem, da mi bo uspelo brez težav, čeprav zaradi spremembe smeri spet dobivam valove v bok. Vse skupaj ne traja dolgo, nekaj minut, nato barko še enkrat obrnem in nastavim plovbo spet na stari kurz proti Otrantu. Sedim v kabini in se preoblečem v suha oblačila. Ne vem, kaj početi, zato si začnem zvijati cigarete za vnaprej, saj če pogledam na telefon, mi kaže 14. september in danes je moj rojstni dan in sem natanko tam, kjer sem si želel biti. Že tretje leto zapored sem za rojstni dan na barki sam in kot kaže sedaj predvsem zdolgočasen. Na vsake toliko časa pomolim glavo skozi viharno okno, da se prepričam, da okoli mene ni nobenih luči. Ura je 5.30 in malo se mi spi, še enkrat preverim situacijo skozi okno in se vržem na posteljo. Zaspim za eno uro s tremi budilkami vmes, samo toliko, da preverim situacijo zunaj barke. Ob 6.30 se dvignem iz postelje, pogledam, kje se nahajam na GPS, saj sicer sem 100-odstotno prepričan, da sem na Lady Ivani, saj se vse nagiba, maje in škripa.

GPS kaže 30 nm pred majhnim mestom San Foca, zato barko obrnem bolj proti obali in uživam vse do 11. ure, dokler se veter ne obrne in začne prinašati ogromne oblake, ki prihajajo s celine in so videti polni vode. Seveda – to bo darilo za moj rojstni dan in kot po navadi 15 minut, preden sem vplul v pristanišče, je dež ponehal in odpotoval z oblaki naprej nekomu drugemu izreč voščilo. Pravzaprav je prha na dežju prijala, saj sem bil od morja in od vetra popolnoma slan. Dež je namesto mene opral tudi barko, tako da po palubi ni nobene soli, zato je meni ne bo treba spirati s sladko vodo, kar tudi sicer nikoli nisem počel. Za to moraš res imeti dušo in srce, saj kot sam vem, ne bo dolgo trajalo, da bo barka kmalu spet slana. Z marinerom na hitro pokramljava, dogovoriva se, da pisarno obiščem naslednje jutro, saj je sedaj tik pred zaprtjem in zato mi je samo izročil ključ za wc in tuše, jaz pa njemu mojo plovno knjižico in problem je rešen. Povprašam ga še po imenu: Fabri, standardno ime za Italijana.

Odpravim se pod tuš zgolj iz radovednosti. Kmalu sem vse skupaj obžaloval, saj medtem ko se tuširam, ugasnejo vse luči v prostoru in skozi mojo glavo leti nešteto neprijetnih misli: tukaj sem sam na drugi strani Jadrana v državi polni ...... in prav strah me je stopiti iz tuš kabine, saj nikoli ne veš, kaj te čaka na drugi strani vrat, za povrhu je pa še popolna tema in karkoli bi mi sledilo, prav gotovo ne bi niti videl ... Stopim iz kabine, luči še vedno od nikoder (prekleti senzorji za gibanje), po kopalnici se premikam na slepo v popolni temi, vse dokler senzor ne prepozna mojega gibanja in se prižgejo luči, jaz pa ugotovim, da stojim na hodniku tik pred vhodom v ženske tuš kabine. Hm, kaj vse se bo še danes zgodilo, ura je šele pet popoldne.

Odpravim se v mesto, kjer se pridružim mlajši družbi v baru in skupaj igramo pikado, vse dokler ni ura že tako pozna, da je vse zaprto, razen moje barke, zato se odpravim v svojo posteljo. Ležim v postelji in se smejim sam sebi in vsem današnjim dogodkom. Medtem ko sem bil v tej vasici in v družbi z neznanci, se mi je ponudila tudi prostitutka (močnejše postave), češ da – ker imam rojstni dan, mi ponudi popust. Seveda sem obilni dami njeno ponudbo s širokim nasmehom odklonil.

Naslednje jutro se odpravim v pisarno in plačam marino. Za darilo dobim buteljko vina in račun s popustom in receptorjevo pripombo: »Ni veliko ljudi, ki prijadrajo sami, in mislim, da si ti v moji karieri najmlajši, zato ti podarjam to buteljko lokalnega vina in ti ponudim še eno noč v marini zastonj.« Ni mi bilo treba premišljevati in se mu prijazno zahvalim, vzamem steklenico vina in jo spravim v najbolj oddaljeno omarico v barki, saj danes steklenice nočem niti videti.

Naslednji dan zgodaj zjutraj že vlečem vrvi s pomola in se poslovim od Fabria: Ciao!

Plujem ob obali s krasnim maestralom naravnost v krmo, zato na genovo nataknem tangoon in odvijem jadro do polovice, tako da ne opleta levo in desno. Plovba je tiha in mirna, brez premetavanja, saj vala za mano ni skoraj nič. Plujem mimo Otranta, mimo pečin, mimo zadnjega svetilnika, ki loči Jadransko in Jonsko morje. Ta svetilnik je mejnik tudi za slovenske zavarovalnice – od tu dalje po črti, ki je potegnjena do otoka Krfa v Grčiji, ne velja več nobeno kritje. Moja barka ni zavarovana, saj je nobena zavarovalnica ni hotela zavarovati, češ da sem premlad in da imam premalo izkušenj. Vprašal sem jih: »Če bi bil star 40 let in ne bi imel nobenih izkušenj, bi me zavarovali?« Odgovor je bil: da! V življenju nisem na nič bolj pazil kot pa na svojo barko in na druge okoli. Zato tukaj sedaj igram karte all in.

Plujem v čudovitem vremenu, vse skupaj je kar malo kičasto in ko sem za rtom Otranto, premišljujem, kje bom vrgel sidro in prespal ali bi kar plul naprej. Pogledam karto: pred menoj je malo večje mesto Santa Maria de Leuca in če bom pohitel, bom tam pred sončnim zahodom. Veter je isti, samo jaz sem spremenil kurz, zato dobivam veter rahlo od strani in glavno jadro je že dvignjeno do vrha jambora. Barka pospeši na 7 včasih se dotaknem celo 7.5. Vsa jadra so napeta kot v pravljici, veter se zaganja v njih, petarci so napeti, zadnjo pripono sprostim, dobim ravno površino genove in glavnega jadra. Počutim se fantastično, stojim v kokpitu in vetra ni čutiti skoraj nič, saj grem z vetrom in medtem ko si stresam čokolino v plastično skodelico, me pri tem veter ne ovira skoraj nič .... Fantastično, še en obrat okoli zadnjega svetilnika in pred menoj se kot strela z jasnega pokaže čudovito mesto Santa Maria de Leuca. Gledam po sidrišču, kje bi bilo mesto zame, kontaktiram marino, tudi v marini je mesto. Hmmm. Medtem ko pospravljam jadra, se odločim, da bom vplul v pristanišče in se poskušal vezati na ribiče, kajti marine se mi ne plačuje. Želim pa si ogledati mesto, vendar kakšne posebne želje po napihovanju gumenjaka za konec večera tudi nimam. Vežem se na pomol, ki je prost, in raztovorim svoje kolo. Ta pomol se imenuje Pokopališče bark, saj tukaj marsikatera zaključi svojo pot. Barke so razdrte, druga ob drugo privezane na pomol, ljudje pobirajo iz njih, kar se pobrati še da: akumulatorje, okna, električno napeljavo itd. Nekaj bark kar leži na parkirišču kot kos plastike, jambori so na kupu v kotu parkirišča, krmila pa spet na drugi strani parkirišča. Odpravim se v mesto, kjer si privoščim tradicionalno pico in jo s solzami v očeh pojem, pri tem mislim na slastne čevapčiče in deželo, ki sem jo zapustil pred dnevi. Ko plačam pico, pa me solze namočijo vse do nogavic ...

Zgodaj zjutraj se že odvežem od pomola in izplujem iz marine. Plujem proti mestu Crotone z vsemi jadri vse do 12. ure, dokler vetra ne zmanjka, tako da prižgem mojega Volvota (vžigalnik) in plujem naprej. Ves dan se prerekam sam s seboj ali naj dvignem jadro ali ne. Na koncu vse skupaj opustim in se uležem na premec barke, kjer se glasnega motorja skoraj nič ne sliši. Prebiram knjigo o prehrani Požgani možgani, več knjige preberem, več hrane gre z mojega jedilnika, zato prekinem branje, saj če bo šlo tako naprej, bo moj jedilnik poln graha in špinače, brez ogljikovih hidratov itd.

Ob sončnem zahodu vplujem v pristanišče na zahodni strani mesta, kjer je Yacht club in se privežem v zadnjo marino, ki je najcenejša in kjer spet dobim popust, zato da plačam le 11 evrov na noč. Vržem vrv na pomol poleg velike Bavarie, na kateri jadra novozelandski par s petimi otroki, tako da je dogajanje na pomolu precej pestro. Otroci se prepirajo za rolko, ker imajo le eno, zato jim za dva dni posodim mojo. V zahvalo dobim tri manjša piva iz Grčije. V tem mestu sem bil že lani. Obiščem mesto in pregledam vremensko napoved. Vetra ne bo še nekaj časa, zato bom verjetno tu počakal še nekaj dni.

Vreme se noče izboljšati, tudi vetra ni in ga ne bo še nekaj časa, zato se z Novozelandci odločimo kljub temu odpluti. Tako 24. septembra zgodaj zjutraj že pred njimi zapustim marino.

Plujem mimo naftne ploščadi, kjer dobim kontrolo obalne policije, ki me dvakrat obkroži brez luči. Kaj bom znova dobil kontrolo zaradi migrantov kot lansko leto? Samo zapeljejo ob moj bok in me povprašajo, v katero smer grem. Odgovorim jim, da v Messino, povem ime barke in nato se odpeljejo naprej v temo. Verjetno sem malo prezgodaj izplul iz marine, zato sem jim bil sumljiv in so se odločili na hitro preveriti barko. Hhm dobro! Nadaljujem pot brez vetra. Sonce je vzšlo in že sem mimo svetilnika Capo de Rizzuto. Vetra še vedno od nikoder, čeprav je bil napovedan. Prehitijo me Novozelandci z Bavario, saj imajo dvakrat več cilindrov v motorju kot jaz, vendar se ne obremenjujem. Plujem ves dan, sedim v kabini in opazujem, kako zunaj dežuje in kot kaže bo tako ostalo. Sonce je zašlo, jaz pa sem 40 nm pred Mesinskim kanalom. Vso noč grmi in dežuje, vetra pa od nikoder. Noč sem prebedel, skozi viharno okno sem gledal na vse strani in vrat me že pošteno boli od vsega tega obračanja glave. Resno premišljujem o montaži kakšnega periskopa ... Proti jutru je oblake razpihal veter. Napovedan naj bi bil iz JZ, tako da bi mi pomagal pri plovbi skozi kanal, vendar je pihal ravno nasprotno, tako da me je samo zaustavljal. Na srečo ga ni preveč in tudi morski tok me nese proti Messini. Toliko smeti v morju kot v tem kanalu, še nikoli nisem videl: stoli, mize, plastika, cela drevesa ... Izogibanje vsemu temu je nemogoče, potrebna je ogromna sreča, ki me je spremljala, da Lady Ivana ni udarila v niti eno smet, vsaj ne da bi vedel. Avtopilota nastavim v kurzu proti Messini. Na moji ruti ni nobene druge ladje, na moji levi pa švigajo velike ladje gor in dol. Pripravim si topel obrok, medtem ko motor ropota, v kabini jaz zajtrkujem slastni prebranec iz konzerve. Ogledujem si okolico in na vsake toliko časa padem v dremež. Prebudim se in kar naenkrat sem na koncu Messine, čez vse tri stopnice, kjer se morje zaradi morskih tokov in ogromne spremembe globine čudno vrtinči in sredi ničesar valovi. Iz deževne in grmeče noči se naredi prekrasen dan. Vetra je ravno prav, zato dvignem in odprem genaker. Barka drsi proti mestu Milazzo, kjer bom vrgel sidro. Plujem v odličnem vremenu in popolnoma ravnem morju skoraj brez valov. Medtem mi barko sunek vetra dvakrat položi tako, da v notranjosti barke popolnoma vse zmeče iz omaric, tudi knjige so poletele sem ter tja. Končno sem pred mestom, sedaj je na vrsti sidranje in takoj za tem spanje, saj imam obraz popolnoma zabuhel od neprespane noči. Sidro vržem zraven švicarske barke Artemist, kar sem v naslednjem mesecu neizmerno obžaloval.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Organizator Marina Portorož je sporočil, da je salon plovil Nautica Marina Portorož 2020 prestavljen.

Zaradi koronavirusa, je organizacija varne izvedbe majskega salona polovil pod velikim vprašajem. Organizator, Marina Portorož se je odločila, da salona ne odpove, temveč ga prestavi na termin, ki bo omogočal varno izvedbo. Tako bo salon potekal med 24. in 27. septembrom 2020.

V kolikor zdravstvena situacija tudi v tem terminu še ne bo omogočala varne izvedbe salona, ga bodo prisiljeni odpovedati

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Baie De Kuto, Nova Kaledonija

Jutro okopano v soncu in turkiznem morju. Le jaz se nisem okopal, kajti zunaj precej piha. Še vedno pa je veliko bolje, kot na Fidžiju, saj sem videl kratek video od tam. Uff, res piha in palme se upogibajo skoraj do tal. Upam, da bo vse v redu z ljudmi, barkami in infrastrukturo.

Dan začnem počasi, na 30 obratov. Skuham si kavo, naredim zajtrk in šele potem zamenjam jeklenko za plin. V manjši jeklenki res ni veliko plina, a se že znajdem zanj. Ni hudič, da ga ne najdem na otoku, če ga bom potreboval. Zato po končanem delu pospravim kuhalnik na svoje mesto, saj ne vem kdaj ga bom spet rabil. Danes je bil kolega zanimiv, ko me je vprašal: »A je sploh kaj, kar ti nimaš v rezervi na barki? Potem pa ni čudno, da si za 10 cm poglobil vodno linijo. Sprašujem se le, kam vse spraviš v tako mali barki?« No ja, kolega se malo šali, nekaj resnice pa je tudi v tem.

Grem na obalo, gneča je spet danes. Spet je prišla velika potniška ladja, Carnival Spirit, tokrat ena večjih, kar sem jih tukaj videl. In po tukajšnjem koledarju, je to zadnji obisk potnikov letos, na tleh tega otoka. Spet bomo sami in spet bo mir. Res je tudi, da vsak dan prihaja vse več in več jadrnic in katamaranov, nekaj pa jih tudi odpluje stran. V glavnem so tu sami Francozi, le jaz in Norvežan sva od drugod in jim kvariva 100% povpreček.  Morda se mi kmalu pridruži tudi kolega Marjan s svojim katamaranom, ki ne živi v Sloveniji, a je Slovenec. Je že v Noumei, le do mene bi še rad prijadral, ko se veter malo umiri. Spet bo luštno, saj sva že bila skupaj. Sprehodim se med vsemi temi ljudmi, ter kmalu ostanem sam na cesti, katera vodi v manjše naselje, ki ga jaz še ne poznam. Opoldan je in je vroče. 

Po dobrem kilometru pridem do naselja in trgovine. Od zunaj je videti garažna trgovina, kakršnih je na Tihem oceanu kar nekaj. Ko pa sem stopil v notranjost, pa to trgovino sestavljajo trije prostori in vsi trije so tako založeni, da se police šibijo pod prodajnimi artikli. Tukaj res najdeš vse, od prehrane, zelenjave, konzerv, zmrznjenega mesa, svežih salam, oblačil in orodja. Ni da ni. No ja, tudi cene so kar znatno višje, kot v večjem supermarketu v Noumei. Kruha ob tej uri seveda ni več, kar me niti ne preseneča. A zato imajo kar precej toasta, ter krekerjev. Alkohola nimajo, našel pa sem brezalkoholno pivo Heineken 0,0.

Nič ne kupim, le napasem radovednost, čeprav sem videl vileda krpe, a sem jih mislil kupiti na koncu ogledovanja in mi je vse ušlo iz glave. Leta pač naredijo svoje.

Vračam se po cesti, nato grem na plažo in stopam po belem pesku, naredim kakšen posnetek, naredim filmček, ter se ogledujem za ljudmi, ki so zasedli cel zaliv. Res jih je veliko in če bom rekel, da jih je skoraj tisoč, se ne bom za veliko zmotil. Verjetno si okoliške restavracije manejo roke, saj ob takšnih dnevih kar precej zaslužijo. Avstralci in Kiwiji (Novozelandci) se verjetno preveč ne zmenijo za res visoke cene. Tukaj v resortih so bari in restavracije pretirano dragi. Če povzamem samo nekaj iz njihovega cenika ter preračunam v Eure, potem gre nekako takole: sok, juice, coca cola, orangina stanejo 4,62 €, …. kava stane 4,11 €, …. Pivo 2,5 dcl stane 5,04 €,…. Pivo 0,33 stane 6,72 €,… pivo 0,5 pa stane okroglih 10 €. Hrana se začne pri sendviču za 7,56 €,… kos pečene ribe s krompirčkom stane 13,44 € in kakšen kos mesa s krompirčkom stane od 22 € naprej, pa vse tja do 36 € za porcijo.

Vseeno pa vidim, da so bari zasedeni, ljudje nosijo hrano tudi na plažo in na splošno uživajo ta čas,  dokler so tu. Po navadi ob 17:00 ali 18:00 uri, križarke zapustijo otok in potem je na otoku mir. Sam grem tudi do dingija in se zapeljem do kolega, ki je danes ostal na barki, saj je očistil že rahlo zaraščen trup barke. Skuha mi kavo, nato pa se malo pogovarjava, ko spet v vodi vidim 30 metrov stran od barke vodno žival in jo tokrat snemam kot video posnetek. Tokrat mi uspe, naredim screenshoot in imam tudi fotko. Ja, manjši kit je, vidi se tudi po manjši, skoraj nevidni peruti na hrbtu, le da ne vem za katero vrsto gre. Je pa zanimivo, da je sam v teh plitkih vodah, saj je tu voda globoka komaj nekaj več kot 10 metrov. 

Popoldan grem nazaj na barko, napišem vnuku voščilo in pismo, nato pa ga pošljem po emailu v Slovenijo. Zvečer pa kot vedno, vse po starem, le da mi tokrat delata družbo močan veter in dež, ki pa   do polnoči ne pojenjata.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija

Očitno včasih vremenske napovedi držijo. Ravno sem dal čarovnika Rainmana v kokpit, ko je pričelo škropiti. Bo dež? Bila je le prva opozorilna dežna megla, zato sem vseeno delal vodo še naprej. Saj za danes in naslednje dni je napovedan rahel dež, upam le, da ga ne bo preveč. Enajsti dan sem že na sidru in sem kar dovolj varčen, saj sem porabil komaj 200 litrov vode. Kar je kar malo za eno osebo, če kuhaš, umivaš nekaj več posode, se včasih tudi 2x na dan stuširaš,… Pravijo, da je povpreček za vse kar ena oseba potrebuje, cca 25 do 35 litrov vode na dan. Očitno sem jaz pod povprečkom J Naredil sem še dodatnih 25 litrov pitne vode v plastenke in končal s tem delom. Spral sem aparat kot vedno in ga spravil v skladišče.

Če danes ne bo nič s soncem, bo potrebno še prižgati motor za kakšni dve uri. No pa saj je že čas, ker potrebujem nekaj tople vode. Opažam, da se tudi moj hladilnik čudno obnaša in sumim, da mi nagaja senzor v hladilniku. Ne izklaplja kot bi moral in tudi njemu so očitno šteta leta, 18 let je zanj kar dolga doba in seveda vsakodnevna uporaba naredi svoje. Pravzaprav pa je s temi zadevami okoli bele tehnike skoraj podobno kot doma. Vse ima svoj rok trajanja ali pa je sistem že zastarel. Če imajo današnji hladilniki oznako AAA ima moj še vedno oznako ZZZ saj ima še star plin, ki ga v državah EU ne uporabljajo več, je velik porabnik energije in vrata njegovega pokrova se nikoli več ne bodo dala zatesniti. Če bi imel kam potisniti novega, bi dal v barko nov in moderen hladilnik z majhnim zamrzovalnikom nad njim, ki bi bil varčen, ki bi mi privarčeval nekaj denarja tudi pri hrani. Hrano bi lahko kupil tam, kjer je poceni in jo imel dlje časa zamrznjeno. No, vsega se pač ne da imeti, zato sem zadovoljen tudi s tem, kar ta barka nudi.

In če sem še včeraj pisal in negodoval o gneči s križark, danes priznam, da je današnji pogled na tukajšnji zaliv zelo pust, na plaži dopoldan ni bilo nikogar, tudi nekaj bark je danes izplulo iz zaliva,… Pravzaprav pa je danes sobota in sem se lotil čiščenja. Najprej sem dvignil podnice, vse pobrisal, očistil, nato pregledal glavno črpalko za slano vodo, pregledal stikalo in ugotovil, da še vedno vse dela. Torej je to ena skrb manj, ob rahlem vdoru vode v barko. Pobrišem tudi vijake in matice od kobilice in jih na novo premažem z mastjo, da mi ne bi rjaveli. Na koncu še pometem in pobrišem salon in se prvič usedem, da se malo spočijem.

A ura je že skoraj dve popoldne, zato imam čas in se lotim še vseh štirih vinčev. Vinče lepo odvijačim, lepo odprem, očistim, nato pa spet namažem z mastjo. Za takšne in res posebne zadeve uporabljam mast Boots Fett od Liqui Molya. Včasih sem uporabljal mast za vinče od Harkena, a je bila vsaj 3x dražja od te. Nato pa so mi drugi povedali za to mast in sem zadovoljen z njo. Zamenjam tudi štiri vzmeti v vinčih, žal jih nimam več v rezervi, a mislim, da bodo zdržale še nekaj let. Spet vse pritrdim nazaj na svoje mesto in postajam vedno bolj zadovoljen z opravljenim delom. Dejansko ni lahko imeti barko, z njo pluti ali bivati nekaj let vsak dan, zato moje jadranje tudi veliko bolj odstopa od jadranja z barkami, ki preživijo 330 dni v marinah.

Danes sem imel tudi srečo z želvami, čeprav je oblačen dan in ni najboljši za fotografijo. Kakšnih 7 ali 8 metrov stran od barke je prišla po zrak velika želva. Tako na oko lahko rečem, da je imela premera kakšnih 80 cm ali več in je imela res veliko glavo. Ostala je nekaj sekund na površju in se spet potopila. Spet sem posnel kratek video, kajti le tako dobim v kader vse, kar želim, nato pa iz enega od mnogih kadrov potegnem ven kakšno fotko.

Pred večerom me obišče še kolega, saj cel dan nisem stopil z barke. No, kasneje pa on ni mogel nazaj, saj se je dež združil še z močnejšim vetrom.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija

Za spremembo je zjutraj posijalo sonce in veter se je kar precej polegel. Pravzaprav je bilo tudi v moji spalnici zelo svetlo, saj sem pozabil čez veliko okno potegniti rolo in bilo je tiho, kot že dolgo ne.

Vstanem se uredim in pijem kavo v kokpitu, ko zaslišim kar precej glasno glasbo iz obale. Verjetno je iz restavracije na obali, si mislim. V roko vzamem knjigo in jo berem, občasno pa pogledam na obalo ter vidim, kako se vedno več ljudi zbira na velikem travniku ob plaž.. Pokličem kolega in kmalu se tudi midva odpraviva z dingijem na obalo.

Na obali izveva, da je tukaj navada, da se zadnjo nedeljo v letu zberejo domačini na veliki zelenici pred obalo. Povabijo turiste iz resortov, jadralci v zalivu tako ali tako vidimo, da se nekaj dogaja in gremo na kopno, ter se s plesom in petjem zahvalijo bogovom za dobro leto, ki je za njimi in si voščijo dobro leto, ki prihaja. Oblečejo se v starodavna oblačila, moški si narišejo vzorce z belo barvo in odplešejo kar nekaj plesov, ki so si med sabo kar precej podobni, le da jih spremlja drugačno petje in tolkala.

Program je trajal kakšno uro in pol in najbolj zanimivo je to, da je prišlo to predstavo pogledati veliko domačinov. Ker so ljudje ki plešejo prostovoljci, so imeli nastavljeno košaro za denarne prispevke. Pa ne zato, da bi zaslužili, ampak menda zato, da si potem iz tega obnovijo oblačila, instrumente in na koncu si naredijo majhno zasebno druženje. Srečo sva imela, da sva stala zraven francoskega  para, ki je znal angleško in nama je razlagal in včasih prevajal, kar je govoril vodja skupine. Pravzaprav sem bil vesel, da sem se odločil za to potezo in odjadral na ta otok ter nisem ostal na velikem otoku, ki je moderen, prometen in čisto drugačen od tega raja. Kasneje so ljudje posedli po travi, si poiskali kakšen kos zasebnosti na obali in se družili čez ves dan. Včasih je ponagajal kratek dež, a se ljudje ne zmenijo preveč za to. Veliko jih je prineslo s sabo tudi žare in so pekli, uživali, se kopali,… Imeli so se skrajno rajsko, saj živijo v raju.

Izvedel sem še eno legendo, kako je nastala Nova Kaledonija in kako je nastal ta otok. Morda se bo komu zdela »pocukrana«, a tukaj jo dedki pripovedujejo vnukom že stoletja in gre iz roda v rod. 

Kralj sveta je imel tri sinove. Eden od njih je bil miren in bil je velik, tako globok, tako moder, da mu je dal ime, Tihi ocean. Bil je tih in poslušen otrok. 

Neko noč, ko je spal, ga je prebudilo ropotanje, ki je postajalo vse močnejše in močnejše. Tihi ocean se je prebudil in je čakal kaj se bo zgodilo. Ni ga bilo strah. V zgodnjem jutru je sonce vzhajalo v rdeče-oranžni barvi in morje se je odprlo pred njim. Iz morja, pred njegovimi očmi je nastal dolg in ozek košček zemlje, bil je to nov otok. 

Ko je bilo sonce visoko na nebu, je bil ta otok videti čudovit. Nikoli še ni videl tako lepega otoka. Na tisoče dreves je bilo na njemu, a žal na njemu ni bilo videti nič živega. Mislil si je, da verjetno otok še spi, ker je bila nemirna noč. Tihi ocean ga je pogledal in se mu približal. Od severa do juga je bil videti kot vitka in dolga črta; od vzhoda do zahoda je bil videti tako ozek in lep, ker je imel bele peščene obale. Bil je to najlepši otok, kar ji je kdaj videl. Bil je nov otok, zato mu je dal ime Kanak ali Nova Kaledonija. Ker se je zbal za njegove lepe peščene obale in da bi ga zaščitil pred razburkanim morjem, je okoli njega naredil pregrado. Na tej pregradi bi se valovi razbili, pri tem pa ohranili peščene obale tega lepega otoka. Zdaj je okoli otoka nastalo mirno in bistro morje, zato je v njega dal najlepše in najbolj pisane ribe na svetu. Otok je še vedno spal in se ni želel prebuditi. A Tihi ocean ni izgubil upanja. 

Leta kasneje je otok še vedno spal in Tihi ocean je bil vedno bolj jezen. V enem trenutku se je tako razburil, da je nad otok poslal ogromne valove. Poplavil ga je, celo zlomil je nekatere dele pregrade, ki jo je zgradil. Ker je bil jezen, je Tihi ocean na južnem koncu blizu pregrade postavil nov manjši otok. V ta košček zemlje je vložil vso svojo moč, ves svoj pogum, ves svoj talent in svoje znanje. Ko je končal z delom je bil tako utrujen, da je spal kar tri dni in tri noči skupaj.

Ob zori tretjega dne je bil presenečen, ko je videl, kako ta majhen otok, kot biser lep leži na svetli vodi. Spraševal se je, kako je lahko ta majhen košček zemlje, ki ga je sam naredil, tako veličasten in lep. Navdušile so ga globoke in neresnične barve: safirno modra, smaragdno zelena in turkizna. Ta otok je imel še lepše bele peščene plaže, kot jih je imel velik otok. On je še vedno spal in je zaradi razburkanih valov izgubil ves pesek, zato so tam ostale le skale. Ta majhen otok, res tako majhen, tako občutljiv in tako lep, je bil obrobljen z veličastnimi visokimi in ozkimi igličastimi drevesi. Tudi vse te pisane ribe so našle nov dom v tej čudoviti vodi tega otoka. Končno se je Tihi ocean počutil srečen. 

Temu otoku je dal ime Otok borovih dreves in na temu otoku sem zdaj jaz s svojo jadrnico Indigo… in počil je lonec, zgodbice je konec ☺

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija

Zbudim se v oblačnem vremenu, a malo kasneje že posije sonce. Razen zavijanja vetra med priponami in plapolanjem biminija, se ne sliši nič drugega.  A vseeno, važno je, da ni dežja.

Že včeraj je v naš zaliv priplul kolega Marjan s svojim katamaranom in danes zjutraj je prišel z dingijem do mene in me povabil na večerjo. Seveda sem povabilo sprejel, saj sem se prejšnji večer družil z Norvežanom, danes dopoldan in popoldan tudi, zvečer pa bom z Marjanom.

Ob dogovorjeni deveti uri se dobiva z Norvežanom na moji barki in potem greva skupaj do obale. Tam imava zaklenjeni kolesi, s katerima greva potem do naselja Vao. Do tja je približno 8 km in asfaltna cesta se ves čas vzpenja. Vozim kolo, ki sem ga vozil tudi na Tahitiju, saj sva se tudi takrat vozila in iskala navtične trgovine. Edina razlika med takrat in zdaj je, da so bili takrat kolesi novi, zdaj pa sta zarjaveli, na mojem ne delata ne menjalnik, ne zavore. Pedala ima več prostega hoda, zato mi leva noga velikokrat zdrsne v prazno. A kaj čem, kolo ni moje, on pa ima odnos do teh koles kot da niso njegova. Žal in škoda. 

Med kolesarjenjem skoraj umiram. Kolo ima zelo široke gume, bolj so podobne motorskim gumam, niso dovolj napumpane, verjetno je med osjo še rja,… zato pač gre težje v hrib in prelahko v ravnino. Trudim se na 101 način in le redko mi uspe uskladiti dobro s koristnim. Poleg tega pa se cesta ves čas vzpenja, tako da včasih pomislim, le kaj sem gledal, če vem, da je ta vasica ob morju. No ja, pa ni  tako, je le malo višje. Prideva na pošto, on mora na bankomat, ki je v pošti. Razmišljam, kako pridejo ljudje do njega, kadar je pošta zaprta? Pošta je zelo majhna, v njej pa je ogromno ljudi. Pa nama uspe in greva naprej. Spustiva se malo naprej in jaz zagledam cerkev, zato zavijem tja in ker so vrata odprta vstopim. On gre naprej, saj išče trgovino in bi si rad kupil nekaj za pit. On nima navade kot jaz, da bi nosil pijačo s sabo.

Cerkev je čista in velika, lepo urejena. Najbolj mi je všeč lep in poseben lesen strop, ob oltarju maketa klasičnega plovila domorodcev iz lesa, na katerega je vpet križ. Ob strani imajo postavljene in osvetljene jaslice. Ves čas ogleda sem bil sam v cerkvi in pričakoval sem, da bom videl vsaj župnika, a ga ni bilo. Torej vprašanja ostanejo za drugič. Odpeljem se za kolegom v trgovino, ki je majhna in neurejena, a očitno se veliko proda v njej, saj je edina. Trgovina v bližini našega zaliva je trgovski center za to luknjo. Vrsta je dolga vsaj 5 metrov, zato le-ta zavije dvakrat med police, kajti ena stran trgovine je dolga le tri metre. On spet nekaj kupuje, jaz nič, vsega imam dovolj na barki. 

Po polurnem stanju v vrsti greva ven, se usedeva na kolo in se zapeljeva do plaže St. Maurice, kjer je tudi turistična znamenitost. Dejansko najprej vidiš modrino, ki res bode v oči. Vse nianse od svetlo modre do temno modre je videti v morju. Ker sem imel srečo in se je dan kopal v soncu, je lepo prišel do izraza tudi spomenik, obdan s totemi. Slednji obeležuje prihod misijonarjev Goujona in Chateluta, ki sta prav na tem mestu opravila prvo katoliško službovanje leta 1848. Tukaj je prispel kdo drug kot pa legendarni James Cook. Pripelje se avto iz katerega izstopita dva možakarja in se začnemo med sabo pogovarjati. Povesta, da sta iz Sydneya in da sta tu na počitnicah. Ko povem, da sem iz Slovenije, mi on pove v bosanskem jeziku, da je on izbeglica iz Bosne. Svet je res majhen. Ostanemo še nekaj časa skupaj, narediva spominski posnetek, nato pa gremo vsak svojo pot. Midva se vrneva v zaliv in kaj kmalu sem že na barki. 

Uredim današnje fotke in že moram k Marjanu na njegov katamaran na večerjo. No ja, spet bo druženje trajalo v noč. Pa kaj, saj je predzadnji dan v tem letu.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Največje slovensko navtično izobraževalno podjetje Spinaker se je v času karantene odločilo, da vsem navtičnim navdušencem omogoči navtično izobraževanje. S pomočjo strokovnih delavnic, ki potekajo preko spleta, lahko obnovite in poglobite svoje znanje. Delavnice trajajo 30 min in so brezplačne.

Delavnice potekajo vsak drugi dan ob 20.00 uri. Spremljate jih lahko na kanalu Youtube podjetja Spinaker na tej povezavi.

Na kanal se lahko tudi naročite. Pred delavnico boste prejeli opomnik. (Po naših izkušnjah Youtube opomniki ne delujejo zanesljivo, zato velja, da delavnice potekajo vsak lihi dan ob 20.00 uri.

1. Kako preveriti kaj se dogaja na morju, še pred izplutjem?

2. Kaj je treba postoriti, ko pridemo na plovilo, še preden izplujemo?

3. Kako si na morju pomagamo z radarskimi slikami padavin?

4. Kako dejansko ocenjujemo nevarnost trčenja na morju in izogibanje ladij?

5. Plimovanje in njegov vpliv na plovbo

6. Luči na plovilih v praksi

7. EPIRB, PLB, SART, ročna VHF postaja..., kako nas lahko rešijo?

8. Kako se znajti v megli na morju?

 Naroči se na Spinaker YouTube kanal >>

Vse že izvedene brezplačne navtične delavnice so na voljo v seznamu predvajanj Navtične delavnice "Spinaker v živo".

Napovednik naslednje navtične delavnice pa si lahko ogledate v live zavihku Youtube kanala. 

Navedena oprema velja za plovila, ki so registrirana v Sloveniji in plujejo pod slovensko zastavo.

Čoln za javni prevoz oseb v obalnem območju plovbe in območju zavetja, ki prevaža do 12 potnikov, mora imeti naslednjo opremo:

Morski čoln dolžine do 5 metrov in morski čoln brez kabine dolžine nad 5 metrov

• sidro z najmanj 30 metrov dolgo vrvjo ali verigo za sidranje in tri vrvi za privez skupne najmanj 40 metrov dolžine ustrezne jakosti,
• pomožno pogonsko napravo (motor ali jadra) ali VHF GMDSS postajo ali tri rdeče rakete s padalom,
• vedro s korcem ali ročno črpalko,
• luči in dnevne oznake po predpisih o izogibanju trčenju na morju,
• konveksno ogledalo (le gliser, ki se uporablja za smučanje na vodi),
• tri rdeče bakle,
• kompas,
• med plovbo pa tudi rešilne jopiče v tolikšnem številu, kolikor oseb se nahaja na čolnu,
• komplet prve pomoči,
• baterijsko svetilko,
• rešilni obroč z najmanj 25 metrov dolgo vrvjo,
• rešilne jopiče v tolikšnem številu, koliko oseb sme prevažati čoln,
• čolnarski kavelj,
• en prenosni gasilni aparat na prah

Morski čoln s kabino dolžine od 5 do 7 metrov

• sidro primerne teže z najmanj 40 metrov dolgo vrvjo ali verigo za sidranje ter tri vrvi za privez skupne dolžine najmanj 45 metrov ustrezne jakosti,
• pomožno pogonsko napravo (motor ali jadra) ali VHF GMDSS postajo ali tri rdeče rakete s padalom,
• vedro s korcem ali ročno črpalko,
• najmanj en prenosni gasilni aparat na prah,
• luči in dnevne oznake po predpisih o izogibanju trčenju na morju,
• tri rdeče bakle,
• komplet prve pomoči,
• baterijsko svetilko,
• komplet orodja za vzdrževanje mehanskih naprav,
• kompas,
• priročnike za plovbo,
• pomorske karte področja, kjer pluje, s priborom,
• med plovbo pa tudi rešilne jopiče v tolikšnem številu, kolikor oseb se nahaja na čolnu,
• rezervno ročno rudo, če se čoln krmari s krmarsko napravo,
• rešilni obroč z najmanj 25 metrov dolgo vrvjo,
• rešilne jopiče v tolikšnem številu, kolikor oseb sme prevažati čoln,
• protipožarno sekiro,
• platno za zaščito pred soncem.

Morski čoln s kabino dolžine nad 7 metrov

• sidro primerne teže z najmanj 40 metrov dolgo vrvjo ali verigo za sidranje ter tri vrvi za privez skupne dolžine najmanj 45 metrov ustrezne jakosti,
• vitlo ali drugo sredstvo za privez,
• rezervno ročno rudo, če se čoln krmari s krmarsko napravo,
• ročno črpalko in vedro s korcem,
• VHF GMDSS postajo,
• kompas z osvetlitvijo,
• baterijsko svetilko,
• priročnike za plovbo,
• pomorske karte področja, kjer pluje, s priborom,
• luči in dnevne oznake po predpisih o izogibanju trčenju na morju,
• rog za meglo ali drugo zvočno sredstvo,
• šest rdečih bakel in šest rdečih raket,
• protipožarno sekiro,
• najmanj dva prenosna gasilna aparata na prah,
• komplet prve pomoči,
• dva rešilna pasova, vsak z najmanj 25 metrov dolgo vrvjo debeline 6 mm,
• rešilne jopiče v tolikšnem številu, kolikor oseb sme prevažati čoln,
• platno za zaščito pred soncem,
• komplet orodja za vzdrževanje mehanskih naprav na čolnu, s potrebnimi rezervnimi deli,
• čoln dolžine nad 12 metrov mora imeti pnevmatske rešilne splave po tehničnih pravilih pooblaščenega klasifikacijskega zavoda.

Čoln celinske plovbe za javni prevoz oseb mora imeti ne glede na dolžino trupa

• sidro ali drugo sredstvo za sidranje z najmanj 15 metrov dolgo vrvjo ali verigo za sidranje in dvoje vezi za privez skupne dolžine najmanj 30 metrov ustrezne jakosti,
• dve ustrezni vesli ali drug ustrezni pogon,
• vedro s korcem,
• luči in dnevne oznake po predpisih o plovbi po celinskih vodah,
• dva rešilna obroča z najmanj 25 metrov dolgo vrvjo,
• rešilne jopiče v tolikšnem številu, kolikor oseb sme prevažati čoln,
• najmanj en prenosni gasilni aparat na prah, če uporablja za pogon motor ali če se na čolnu uporablja grelne, hladilne ali kuhalne naprave, v primeru da čoln za pogon uporablja motor in hkrati grelne ali hladilne ali kuhalne naprave, mora imeti najmanj dva prenosna gasilna aparata na prah.

V knjigi Mayday je predstavljen izbor najbolj zanimivih in obenem tragičnih pomorskih nesreč, ki segajo od 2. svetovne vojne pa vse do sedanjosti. Vsem zgodbam v knjigi, ki opisujejo nenavadne pomorske avanture: žalostne, drzne, tragične, smešne ali komaj verjetne, je klic na pomoč - MAYDAY skupni imenovalec.

Iz vsebine:

• Namesto uvoda
• 117 dni na pragu smrti
• Anatomija nekega brodoloma
• Knjiga, ki ne bo napisana
• Cena slave
• Poročilo gospoda Roba Widdringtona, prvega častnika ameriške raziskovalne ladje Roger Rewelle
• Ledena krsta
• Panika v Sredozemlju
• Dvakrat okoli Rta Horn
• Torpedo - made in Germany
• Morje z napako
• Havenly tweens
• Vihar viharjev - po dogodku posnet tudi film The perfect storm
• Nori Viking na Antarktiki

Avtor Jože Mušič, mojster fotografije in filmar, jadralec, popotnik, vsestranski športnik in prvi Slovenec, ki je objadral svet. Je avtor in prevajalec številnih fotomonografij in potopisov: Melodije vetra, Zlati valovi, Dolga pot čez oceane ... 

Odlomek (117 dni na pragu smrti):

Dnevi so prešli v tedne, tedni v mesece, borba za preživetje je zahtevala vedno več napora. Napihljivi splav, ki jima je nudil edino zaščito, je razpadal, neprestano je bilo treba izmetavati vodo in črpati zrak. V dveh hudih viharjih sta izgubila streho nad splavom, kompas in nekaj plastenk z vodo; zbolela sta, dobila hude sončne opekline po telesu, zaradi slane vode pa boleče izpuščaje po koži. Podhranjena in dehidrirana sta se komaj še premikala. V štirih mesecih je plulo mimo sedem ladij, ne da bi ju kdo opazil. Bil je 117 dan.

Posodobljena jadrnica iz begunjske ladjedelnice Elan, Impression 40.1, ima moderniziran krov, ki takoj pritegne pogled. Zaradi novo oblikovanega vertikalnega zrcala, je na krmi več prostora, omogoča izbiro večje ali manjše kopalne ploščadi in plovilu daje modernejši videz. Velikost krmne kopalne ploščadi določa videz plovila. Če se odločite za večjo, potem bo krma zaprta, medtem ko manjša kopalna ploščad, daje plovilu bolj športen videz. Na krmi sta dodana dve novi skladišči omarici. Na željo kupca ju lahko nadgradijo z žarom, hladilnikom in pomivalnim koritom. Kot smo že vajeni pri liniji Impression sta v obeh vogalih krme udobna sedeža, ki jih intuzijastična posadka zasede kot prve.

Nostalgija - video predstavitev Impression 40.1

Optimistično v jesen - Regata 44cup septembra v Portorožu

Ob vseh odpovedih (tudi) športnih dogodkov, ki se te dni kar vrstijo, smo še toliko bolj veseli, da lahko delimo optimizem v vrstah organizatorjev in jadralcev razreda RC44, ki obljubljajo, da se bo regata Portorož 44Cup vendarle zgodila, in sicer 22.-27. septembra. Še več, veljala bo tudi kot svetovno prvenstvo razreda.

Spomnimo - Portorož bi moral med 22. in 26. aprilom gostiti prvo regato letošnje sezone 44CUP-a. Glede na aktualne razmere je vodstvo razreda, razumljivo, skupaj s slovenskim organizatorjem, društvom GoSAILING, dogodek odpovedalo, ter si prizadevalo najti nadomestni termin. 

Po prvotnem koledarju regat naj bi se v septembrskem terminu sicer odvijala regata v španskem letovišču Sotogrande, a so se deležniki skupaj odločili, da prizorišče prestavijo na našo, slovensko obalo.

Mitja Margon, gonilna sila GoSAILING:

“Priprave na izvedbo Pokala Portorož so bile tako daleč, da je bilo smiselno poskušati dogodek prestaviti in ne v celoti odpovedati. Ker smo pripravljali drugačen, privlačen in pester dogodek, katerega so si vsi želeli, so nam vodilni v razredu ponudili možnost, da nadomestimo svetovno prvenstvo, ki bi moralo biti v Španiji septembra. S podporo lastnikov ekip smo priložnost zagrabili in že začenjamo priprave na nov izziv. Upam, da bodo takrat okoliščine ravno pravšnje, da ga izpeljemo na najvišji ravni skupaj s partnerji, ki nam stojijo ob strani. Osebno vedno gledam na stvari tako, da iz slabega se mora roditi tudi kaj dobrega. In kot izgleda, se bo.”