Novice

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 3.dan

Zjutraj me preseneti glasna glasba, ampak res, res glasna. Mislil sem, da se je »strgalo« ojačevalcu v tukajšnjem bližnjem baru, a sem ugotovil, da glasba prihaja od drugod. Ker sem se odločil, da grem danes bolj zgodaj na teren, zaradi vročine, katera je tukaj zadnje dni kar precej vroče čez dan, grem za zvokom. Pridem 200 metrov nižje do državne stavbe, kjer se pripravljajo za protest proti »nevemžekomuinzakaj«. Protesti pač. Zbralo se je nekaj ljudi, imajo ogromno glasbeno mašinerijo in ko nekoga vprašam zakaj je to, mi pove, da je to zakonit in najavljen protest proti nekim zakonom, kateri niso pisani na kožo državljanom. Predvsem so tu beli ljudje, po moje Francozi. Vprašam ga, če je ta »feršterkerija« moči 1000W, ker je zelo glasna in močna, pa mi pove, da je 15.000W sinusa. In ob 9:00 uri jim bodo spustili dve tretjini, kar pomeni 10.000W , a zdaj je glasnost komaj 2.000W. Pri tej glasbi se midva komaj pogovarjava, zato dvomim, da bodo potem lahko uradniki delali, če jih slučajno ne bo odpihnil veter iz boxov, ali če ne bodo popokala stekla na stavbi.  Delati v takšnem hrupu zagotovo ne bodo mogli. Policija postavlja ograjo okoli vhoda v stavbo, trije kombiji in nekaj policije se tam nabira, upam le, da bo vse potekalo v redu in naj zmaga najmočnejši, ljudstvo seveda.

Zapustim prizorišče in se odpravim na obisk pokrite tržnice s sadjem in zelenjavo, ter nato še do pokrite ribarnice. Obe stavbi sta veliki in v njej je res kaj videti. Rad imam tržnice, rad se potikam in razgledujem po prodajnih artiklih in seveda po cenah. Ker sem obiskal ne vem že koliko desetin tržnic po svetu, primerjam cene in potem ugotavljam ali je drago ali ne. Dejansko je tukaj vse veliko dražje kot na Fidžiju. Je pa primerljivo, a nekoliko ceneje s Francosko Polinezijo. Denar je tako ali tako enak, jezik tudi, torej ni nekih posebnih razlik. Sadje in zelenjava sta kar precej dražja kot v trgovini, verjetno tam kupujejo na veliko in lahko korigirajo cene. A tu je verjetno vse več ali manj lokalna pridelava, zato je bolj zdrava, če ni že BIO. 

V ribarnici me presenetijo cene rib, ki se gibljejo od 4.50€ in dalje, do najdražjih jastogov po nekaj manj kot 40€ za kilogram. Sam še imam en kos tune v hladilniku, ki bo dovolj za današnjo večerjo, nato pa bom verjetno bolj posegal po ribi, kot po piščancu ali rdečemu mesu, saj je riba vsaj za 50% cenejša od drugega mesa. Poleg tega pa verjamem, da je bolj zdrava. Kilogram fileja tune, stane tukaj 12€, kar je proti Sloveniji vsaj dva krat ceneje. Skuša stane 4,50 €, druga riba okoli 6 do 7€. Zanimivo je to, da ljudje precej kupujejo ribo, tudi mladi in mlade družine, kar pomeni, da so ljudje precej dobro osveščeni o zdravi prehrani. Pravzaprav pa je tu tako, da kar vidiš ljudi bele rase, ne vidiš debelih in pretežkih ljudi, kar pa je temnih, pa je vse drugače. Skoraj težko najdeš koga, ki je s težo v mejah zdravega človeka.

Pot me zanese naprej in grem proti zunanji marini, ki je popolnoma na drugi strani mesta in zaliva. Peš je to cca 4 km v eno stran. Vmes si ogledujem stavbe, saj imajo kar nekaj stavb visokih in precej lepih ter urejenih. Ko pridem do suhe marine, kjer so barke zunaj in jih nekateri že barvajo in popravljajo, sem začuden, ker imajo vse urejeno in čisto. Tu je vsaj deset trgovin, kjer prodajajo vse mogoče, kar potrebuješ za barko. Skoraj nemogoče je, da česa nimajo. Sam iščem specialno dvokomponentno lepilo za dingija in ga najdem. Cena je primerljiva z drugimi trgovinami po otokih, zato zdaj samo pogledam in se do petka odločim ali bom kupil ali ne, saj to lepilo ni ravno poceni. Malo si še pogledam ostale artikle in sem vesel, da sem našel prodajalne, ki imajo res vse.

Popoldne se vrnem nazaj na barko in sem utrujen, kot da sem prepešačil 90 in ne 9,2 km. Spijem ohlajeno vodo iz hladilnika in zadremam za dobro uro. Popoldne potem še čistim barko po palubi, zvečer pa si naredim kočerjo in grem malo ven, da vidim, kaj se dogaja v tem mestu, ko so tukaj večerne ure. 

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 4.dan

Danes je oblačno, v zraku in glavi se čuti nizek pritisk, morda je to samo znak, da bo padal dež. Kdo ve? Ker je takšno vreme, ravno pravšnje za dolgo hojo, se odpravim do druge in potem še naslednje, tretje marine. V tem drugem zalivu sta kar dve veliki marini, ena do druge.

Najprej moram malo v hrib, potem pa spet po hribu dol in dejansko padem v marino Port de Sud. Najdem pisarno in vprašam, če kdo ve za kakšno prosto bojo, ali pa če ve, kje bi se dalo sidrati, da ne bi plačal kakšne kazni. Pri njih je vse sidrišče, a na teh sidriščih je 300 boj, ki so v privatni lasti. Možakar v recepciji mi ves čas razlaga, da je tu sidrišče in če najdem prostor, se lahko sidram. Najraje bi ga vprašal, kdaj je bil nazadnje tam, kajti na »sidrišču« so boje tako na gosto, da so po moje merili vse do decimetra natančno in sidranje vmes je misija nemogoče. Kjer pa je oznaka za konec sidrišča, pa se tako ne sme več sidrati in je sidranje prepovedano, kar sem že izkusil sam na lastni koži. Vidim, da si z njim nimam  kaj pomagati, zato iščem marinera v marini, kajti po navadi takšni ljudje največ vedo. Žal tudi on nič ne ve, ali pa se boji za službo. Zato grem okoli zaliva in stopim do druge marine. Tam pa so na recepciji tako neprijazni, da mi prepotentni samovšečnež pove v obraz, da to njega ne zanima. Marino imajo polno in nimajo več prostora, zato se za sidrišča ne zanima. Pa saj ne potrebujem marine, a on to presliši, nato se obrne in gre v drugo pisarno. A ni danes polna luna? Ej, tako neprijazen pa tudi ne moreš biti do strank. 

Ker nisem nič uredil, grem nazaj do barke po stranskih ulicah kjer je veliko hiš, trgovin in raznih butikov. Ogledujem si izložbe, trgovine, morda najdem kaj zanimivega. Tako zagledam veliko St. Joseph katedralo. To je menda mestna znamenitost in jo kar velikokrat omenjajo, zato se povzpnem do nje, a je na žalost zaradi obnove zaprta. Katedrala je bila zgrajena in posvečena leta 1890 ter je od zunaj videti zelo lepo ohranjena. 

Nato se sprehodim še do velikega parka, kjer je že vse pripravljeno za prihajajoče praznike. Tudi velika umetna smreka se bohoti sredi parka, okoli nje pa kot stražarji stojijo palme. V parku je ob tem času okoli poldneva kar precej ljudi, ki posedajo po klopcah, travi ali pa kar po kakšni škarpi. Zelo veliko je tudi skupin, ki so po moje družinsko povezane med sabo. Ampak moja hitra ugotovitev je, da so to samo črni ljudje. Niti enega med njimi ni, ki bi bil bel. Očitno so to ljudje s socialne podpore, morda so celo t.i. »drugorazredni državljani«, ki so težje zaposljivi. Med tem svojim dolgim sprehodom in raziskovanjem mesta, najdem tudi pralnico za perilo, katero bi tudi sam potreboval. Dve polni vreči kličeta po pranju večjih kosov perila, kot je to npr. posteljnina. Ta je bolj delikatna za pranje v mojem majhnem pralnem stroju. Cena za pranje, sušenje in zlaganje perila (5 kg) znaša 10€, kar je precej drago. Torej bom še malo počakal, saj dvomim, da je to edina pralnica v mestu.

Počasi se vrnem nazaj na barko in se lotim dela. Kar nekaj ga je in še ta teden ga moram opraviti, kajti naslednji teden bi rad šel nazaj proti jugu. Tam je vsekakor lepše.

Danes sem dobil tudi družbo, iz Fidžija je priplul Norvežan Gaute in zdaj bo družabno življenje potekalo drugače. Dokler je on urejal prijavo pri uradnikih, sem jaz šel v mesto na banko, da bi zamenjal denar, saj imam 200 avstralskih dolarjev (cca 135€), katere bi rad menjal v lokalni denar. In doživim šok, kajti na štirih bankah v mestu mi ne morejo zamenjati denarja, ker ne menjajo tujcem. Ker tega ne razumem, jih vprašam zakaj takšna striktna in meni ne razumljiva poteza bank. Pravijo, da lahko menjajo denar le domačinom, če ga ti položijo na svoj račun. Obstaja le ena menjalnica v celi Noumei, a ta je v enem hotelu, cca 11 km stran, kjer mi bodo z veseljem menjali vsako valuto. Zdaj vem malo več, kot sem vedel prej, tudi razočaran in presenečen sem malo več, kot sem bil prej. Se pač učim iz dneva v dan. Še bolj pa sem bil presenečen, ko sem se vrnil na pomol, kolega pa ni bilo več tam. Poskusim ga doklicati in dobim sporočilo preko Iridiuma, da mu Biosecurity ne dovoli vstopa v državo, ker ima na barki mačko, ki je bila pred tem na Fidžiju. Tudi papirji za cepljenje s Fidžija ne veljajo, ker niso izdani od nekakšnih pridruženih članic EU. Jezen je, da kar piha. Zdaj se bo za to noč poskusil nekje sidrati, potem pa… še sam ne ve kaj bo. Kaj je s to državo? So res Francozi, ali pa se samo delajo francoze?

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 5.dan

Vem, ko bo dež, ga bom preklinjal, zakaj je, zakaj ni sonca, itd. Zdaj pa ko sonce sije z neizmerno močjo pa bi verjetno že vsi radi ohladitev. Čez dan je res nevzdržno.

Zjutraj sva s kolegom Gautejem skupaj odšla en del poti, kajti on gre na Policijo odjaviti dve članici posadke, da lahko gresta po svoje. Jaz grem v navtično trgovino in kupim posebno dvokomponentno lepilo za dingija. Končno sem ga našel na teh otokih in zdaj bo verjetno vse popravljeno in bo mir za dolgo časa. Tudi omenjal ga več ne bom več ☺.

Na svoji poti najdem tablo, ki nakazuje, da je nekoč na tem mestu kjer stojim, stala hiša v kateri je živel Gerolimo Draghiceviz. Ta priimek me je sicer malo potegnil, da sem začel brati kaj piše na tabli, a sem naletel na oviro, imenovana francoščina. Očitno pa je, da je bil možakar zelo pomemben leta 1885, da so mu postavili spominsko tablo. Tudi muzej je zaprt zaradi obnove, a ga bodo menda kmalu odprli, česar se zelo veselim. Noumea je danes zelo prometna. Na cestah je ogromno avtomobilov, nastajajo zastoji in verjetno se ljudje pripravljajo za vikend, ki je za njih nastopil že danes popoldne.

Spotoma sem šel v trgovino, da bi kupil štiri piva, da se najdejo čez vikend v hladilniku in spet naletim na čudna pravila. V petek po 12:00 uri, pa vse do jutri zjutraj do 9:00 ure, se v trgovinah ne sme prodajati alkohol. Prav tako v soboto, v nedeljo pa je supermarket zaprt. Najprej sem čudno gledal list, napisan v francoščini in znak prepovedano, nato pa sem vprašal varnostnika, kaj to pomeni. V polomljeni angleščini mi je razložil, kar sem tudi sam razbral iz napisanega. A zakaj je tako? Zato menda, da se med vikendom ljudje ne opijajo in da lahko gredo v ponedeljek normalno v službo. Ampak gospod, če se bom želel napiti, si bom kupil pijačo v četrtek. V večini primerov menda to ne gre, saj je v petek plačilni dan, saj imajo tedensko plačo. Ampak sorry, res so čudni ti Francozi…

Ko se vrnem pred marino, srečam gospo iz recepcije, katera me sama vpraša, če je kolega rešil zadevo z mačko. Povem ji realno stanje, ob enem pa popljuvam državo in državni sistem, ki ima takšna zasebna pravila. Gospa me sicer malo čudno gleda, nato pa pravi, da bo ona poklicala nekam in mi javi, kaj je uredila. Če sem iskren ji tega nisem verjel. A ko je prišel kolega do mene na barko, ga je videla skozi steklo in prišla do naju ter mu naročila, naj bo jutri ob 11:00 uri tukaj pred marino, da se bodo nekaj pogovorili in uredili. Skoraj nisem verjel svojim ušesom, da se nekateri ljudje le potrudijo za druge. Morda pa ji je bil moj kolega, kot šarmantni dolgolasi in bradati »viking« všeč. Le kdo ve?

Jaz popoldne lepim čoln in tokrat se smejim sam sebi, ker mi gre tako gladko in dobro od rok. Dva dni bo trajalo in bo vse, kot mora biti. Če človeku ni težko in ne obupa, se rodijo sadovi dobrega dela.

Dejansko se danes ni kaj posebnega dogajalo, razen to, da sem moral napisati nekaj strani odgovorov za nek intervju. Zvečer pa sem si naredil dobro večerjo in to pojedel v kokpitu ob zvokih dobre žive glasbe, ki je igrala pred barom v marini. Nato pa sem šel tudi sam malo bližje in poleg poslušanja pogledal veliko številno skupino, katera je res dobro izvajala pesmi, katere je igrala v živo. Ne vem od kod so prišli vsi ti ljudje, a bilo jih je veliko. Moški so več ali manj popivali, ženske pa so spredaj migale z boki in poplesavale v ritmu res dobre glasbe, enajst članske skupine. Tukaj ni prepovedi točenja alkohola, nasprotno, točijo ga v velikih količinah, cene pa so v nebo leteče….

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 6. dan

 Noč je bila res zanimiva, saj je bila živa glasba aktualna do enih zjutraj, oder pa je oddaljen komaj 50 metrov stran od mene. Francozi se ne dajo, zato žurajo še do treh zjutraj in po sklepanju o alkoholiziranosti, so ti dobri potrošniki, predvsem piva. So zelo nepreračunljivi, saj imajo raje umirjen videz z malim hladnim pivom, ki je le nekoliko cenejši od večjega piva. Zato pa je bolj elegantno poklicati natakarja vsakih 20 minut, da prinese novo pivo ali novo rundo. Zdaj tudi vem, zakaj se pomfritu reče francoski krompirček. Tu ga pojedo nenormalne količine ob pivu. Skoraj normalno je, da si naročiš pivo in skodelico oz. porcijo krompirčka. A če malo pomislim, potem pridem do spoznanja, da škrob nasiti človeka, maščoba od olja naredi oblogo na vrhu želodca in morda se še malo pomeša ter pride do sten želodca, zato ne bodo tako hitro vinjeni in bodo lahko spili tudi več piva. Pri nas je ta krompirček bolj dobrodošel pri otrocih, kajti tudi sam vprašam vnuka, če bi ga jedel. Mi odrasli pa tega že ne bomo, sploh pa ne kar tako samega. Tukaj pa to slastno hrano tukaj uživa staro in mlado, le redki si vzamejo kakšno tanko kuhano klobaso poleg njega.

Zelo redki so lokali, bari ali restavracije, kjer bi se želel usesti za mizo in naročiti pivo. Najprej se ti natakar opraviči, ker ve, da si od drugod in da tega nisi navajen, nato pa ti pove, da moraš naročiti nekaj od hrane. Šele nato lahko dobiš pivo ali vino, oz vse kar se šteje kot alkoholna pijača. Ko naročiš hrano, dobiš ob hrani (nič prej), naročeno in potem lahko naročiš pivo še koliko krat hočeš. Takšna je njihova gostinska licenca in držijo se jo striktno kot pijanec plota. Zato se zdaj ne sprašujem več, zakaj je lokal ob marini vsak večer nabiti poln, kljub temu da je vse drago. Tam lahko naročiš alkoholno pijačo ne da bi jedel in ni važno koliko krat.

Okoli 11:00 ure se odpravim v trgovino, saj je sobota, ter kupim nekaj več hrane, kajti v ponedeljek ali torek, ko bo vreme ugodno, bi rad izplul od tu in verjetno bom obiskal otok Ile des Pins. Tam je otok naravnan bolj turistično in zato je vse dražje, je pa izredno lepo. 

Danes sem končno opral barko, ter jo pošteno zdrgnil. Zdaj je lepa in čista. Komaj pospravim čistila in krtače, dobim obisk, saj me obiščeta rdečelaska iz Nove Zelandije in manjša, a temnolasa Avstralka. Tako smo sedeli na moji barki, se pogovarjali, dokler ni prišel Norvežan. Skupaj smo odšli v mesto, saj so danes odprli park, v katerem je vse pripravljeno za novo leto. Res je ogromno lučk, ogromno ljudi in zelo čudno se sliši, ko preko zvočnikov odmeva pesem o Božiču, zunaj pa je 24 stopinj in pretežno vsi smo v kratkih rokavih in kratkih hlačah.

Kasneje se sama vrneva do barke, jaz grem pisati blog, kolega pa gre utrujen na svojo barko. Noč je danes zelo vetrovna, a upam, da se do jutra vse umiri. No ja, še vseeno je bolje pri nas kot pa v Sloveniji, saj prej ko sem bil na wi-fi-ju, sem prebral, da je Slovenija vsa bela.

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 7. dan

Sredi decembra smo in še dober teden nas loči do Božiča. Tukaj pa ne vem kaj bo. Domačini pravijo, da je to eden najtoplejših mesecev. Danes je bil zame eden najbolj vročih dni na oceanu, saj je bilo ob 13:00 uri 34°C v senci in 32°C v barki. Vroče je za znoret. A v takšnem vremenu ne morem ne delati, ne nedeljsko lenariti. Kaj naj počnem?

Sedim v kokpitu in gledam, kako ima sosed oblečeno zaščito proti soncu na zgornji strani dingija. Super zadeva, a takšno pokrivalo stane kot moj dingi. Spomnil sem se, da imam staro sunbrello v dveh kosih na barki in jo poiščem. Po moje bo ravno prav velika vsaj za zadnji del, ki je občutljiv in sploh sedaj, ko je pokrpan in je kar grdo za videti. Blago sicer hitro najdem, ker jaz res vem kje je kaj na barki. A se zataknem ob dve vreči umazanega perila. Verjetno ga je krepko čez 25 kg. Odločim se, da dam pralni stroj v kokpit in ob 8:30 se že pere prva žehta perila. In to v topli vodi, lepo prosim. Tega še ta pralni stroj ni okusil. Prvo pranje je z vročo vodo, spiranje s hladno in potem sledi centrifuga. In ko opravim s prvim in drugim pranjem, si rečem, zakaj ne bi še s tretjim…. In okoli poldneva sem končal s pranjem šeste žehte. Toliko še nikoli nisem opral toliko perila na enkrat, a tukaj imam zastonj vodo in elektriko. Zakaj pa ne bi? Ker je zunaj vroče in okoli poldneva je pričelo pihati, se perilo suši s svetlobno hitrostjo. Prvič od kar imam pralni stroj sem pral tudi posteljnino, pa ni bilo nič narobe in nič pretežko za ta pralni stroj. Opral sem vse skupaj približno 20 kg perila, kar pomeni, da sem privarčeval 40€, to pa je zame že precej denarja. Denar za pralni stroj pa se je že povrnil, večkrat v tem letu in pol kar ga imam.

Vmes ko je stroj pral, sem rezal, krojil in urejal sunbrello. To je tisto modro blago, ki ga uporabljamo za tende in druge zaščite na barki. Počasi in sigurno sem se lotil dela in tudi okoli poldneva končal z delom. Sicer ni izdelano tako kot je narejen original pri profi šiviljstvu, ampak zame je več kot dobro. In ko pogledam dingi, ki je zdaj cel in ne spušča, ko pogledam kako je čist, ker sem celega poribal in očistil, zdaj pa še ta modra sunbrella na koncih… Počutim se čist francosko: »Je suis le meilleur!« Ko vse končam, si natočim še dva kanistra vode, napolnim tudi sprednji rezervoar, čeprav ga bom jutri še enkrat in ura je že krepko čez drugo popoldan. Torej čas za nedeljsko lenarjenje.

Lenaril res nisem dolgo, saj sem kasneje moral pobrati še perilo, ga zložiti na svoje mesto, dingija dvigniti na premec barke, jutri ga še zvežem. Nedelja je pač nedelja in dejansko je zame kot vsak drug dan. Vsekakor pa ni to enako za tukajšnje prebivalce. Danes je tukaj nastala precejšnja gneča, ki se je pričela že nekaj po šesti uri zjutraj. Potem pa se je nadaljevala čez ves dopoldan, saj je bilo v marini kar precej domačinov. Le ti so odšli na svoje barke in v večini so z njimi tudi izpluli s pomola. Dejansko lahko rečem, da so tukajšnji prebivalci kljub temu, da so na morju, radi na svojih plovilih.

Popoldan pride še kolega na kavo, malo načrtujeva plan plovbe, nato pa se jaz oblečem in grem na sprehod. Žal moram sam, kolega pravi da ne gre z mano, saj pravi, da bi bil ob moji prehrani in mojih sprehodih že zdavnaj kost in koža. No ne vem zakaj tako misli, kajti na meni se ne pozna več kot 8 kg, pa še imam vedno veliko preveč špeha okoli trebuha.

Zvečer si naredim še dobro kočerjo, saj mi je ostal še lep kos bele tune, skuham si še široke rezance v smetanovi omaki, dva paradižnika in res imam nedeljsko dobro in zame poceni kosilo z večerjo. Zvečer pregledam ribiški pribor, malo si uredim palice, kajti jutri bo potrebno spet nekaj ujeti, kajti mesa nimam več v hladilniku. Če jutri nič ne ujamem, bom spet nekaj dni vegetarijanec. Potem še pregledam navtične karte, peljar za Novo Kaledonijo in iščem bližnja varna sidrišča. Ob 23. uri je spet čas za spanje in morda tudi za sanje.

Vabimo te na predavanje: Otoki zahodnega Tihega oceana, ki bo potekalo 25.3.2020. Rezervacije na tej povezavi.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Sedma etapa regate Clipper je zaključena. Namesto postankov na Kitajskem, so jadralci odjadrali regato, ki je bila približno enako dolga, kot bi bila načrtovana regata iz Filipinov Do Kitajske. Jadralci so pluli proti Japonskim otokom in se vrnili na Filipine. Na etapi, dolgi 1600 nmi je zopet dominirala ekipa Qingdao. Večino etape so vodili, prvi prečkali kontrolne točke in prvi prijadrali ciljno črto. Za ekipo Qingdao je to že četrta etapna zmaga. Svojo prednost v skupnem seštevku so povečali na 20 točk. Ekipa Unicef, ki je tokratno etapo končala na drugem mestu, se je v skupnem seštevku povzpela na trenutno 5. mesto.

Jutri, v sredo ob 11.00 uri po našem času, se bo pričela deveta etape regate, ki se imenuje The WTC Logistic Tri-Race. Etapa bo potekala v Južnem Kitajskem morju. Ekipe bodo plule na regatnem polju v obliki trikotnika. Teoretična razdalja regate bo 750 nmi. Ker so ekipe izenačene, etapa kratke, bo pomembno vlogo igrala taktika.

Skiper ekipe WTC Logistics, Rich Gould je komentiral:

»Posvetiti se bomo morali taktiki. Vsaka ekipa ima možnost, da se odloči za dva od treh oceanskih šprintov. Šest ur pred štartom regate moramo vse ekipe sporočiti, katera dva šprinta smo izbrali. Tudi tokratni štart bo potekal v stilu La Mans. Zelo smo veseli, da smo del regate Clipper, žal pa nam je, da ne bomo obiskali krajev Sanya, Zhuhai in Qingdao.«

Regata se bo pričela ob 19.00 uri po lokalnem času. Virtualni štart je postavljen na točko 14°42 N, 120°10 E. Vremenska napoved predvideva šibke do zmerne vetrov severozahodnih smeri.

Skiper vodilne ekipe Qingdao, Cris Brooks je komentiral:

»Vremenske razmere na etapi bodo spremenljive. Imeli bomo veliko različnih tipov vetra. Pogosto bomo morali menjati jadra. To bo odlična vaja za ekipo, da ponovno preverijo svoje sposobnosti in se povežejo v močno ekipo.«

Potek 9. etape regate Clipper

Manevri v pristanišču zahtevajo znanja in izkušnje. Če jih izvedemo pravilno, so enostavni in varni. Nekateri manevri so težji, nekateri so lažji.

Manevri izplutja v vetru predstavljajo dodaten izziv. V določenih primerih se jim lahko izognemo, v določenih pa smo prisiljeni izpluti tudi z najbolj zahtevnih privezov.

Kadar smo s plovilom privezani bočno in piha veter, ki plovilo potiska proti obali, je treba poznati postopek, s katerim lahko elegantno in varno izplujemo. V članku Izplutje z bočnega priveza v vetru smo opisali postopek izplutja z bočnega priveza s krmo. Postopek je zaradi oblike plovila lažji kot postopek izplutja s premcem, ki ga bomo opisali v tokratnem članku.

Pri izvajanju manevrov pristajanja in izplutja se moramo zavedati, da so sile, s katerimi se bomo srečali, velike. Manevrov ne smemo izvajati s pomočjo ročnega odrivanja ali vlečenja plovila. Sile so enostavno prevelike, učinek našega dela bo ničen, možnost poškodbe pa bo velika. Zato moramo manever izvesti s pomočjo motorja in opreme, ki jo imamo na voljo na plovilu. Tudi bočni premčni ali krmni propelerji (bow – stern truster) nam v močnih vetrovih ne bodo pomagali. Nanje se ne smemo zanašati. Uporabimo jih lahko le kot dodatno pomoč pri izvajanju manevra.

Je ta postopek izplutja vedno primeren

Ne. Postopek izplutja, ki ga bomo opisali, ni vedno primeren za izplutje. Kadar piha premočan veter ali močan morski tok potiska plovilo na obalo, potem tudi pravilno izpeljan manever ne bo zagotovil varnega izplutja. Plovilo lahko poškodujemo. V tem premeru raje počakajmo na privezu, da se razmere umirijo. Če imamo informacijo, da bo v času izplutja pihal močan bočni veter in bo plovilo potiskal v obalo, potem se v času privezovanja raje privežimo na drugi bok, da bomo lahko v močnem bočnem vetru izpluli na krmo. Izplutje na krmo je lažje zaradi oblike plovila. Ker so v zadnjem času krme tudi na jadrnicah izjemno široke in so že skoraj podobne motornim plovilom, je izplutje na krmo težje.

Manevriranje brez stresa

Manevriranje s plovilom moramo izvajati brez stresa. Najprej moramo poznati način izvedbe manevra, nekajkrat ga moramo izvesti v lažjih razmerah brez vetra, nato pa se jih lahko lotimo v zahtevnejših razmerah. Na manevre moramo pripraviti tudi posadko. Vsak član posadke, ki bo sodeloval v manevru, mora poznati svojo nalogo in kdaj jo bo moral izvesti. Člani posadke, ki v manevru ne bodo sodelovali, naj zavzamejo mesta na plovilu, kjer ne bodo ovirali izvajanja manevra. Če bomo posadko dobro pripravili, potem sem prepričan, da med manevrom ne bo nobene potrebe po kričanju, nepotrebnem stresu in nepotrebnih napakah. Zavedati se moramo dejstva, da ko smo enkrat v fazi kričanja nad posadko, je že prepozno. Napotke moramo predhodno natančno razložiti posadki in to na način, da jih bo razumela. Naša naloga krmarjev, skiperjev, kapitanov, je, da našim, manj izkušenim članom posadke pojasnimo postopke na razumljiv način.

Priprava na izplutje

Dobra priprava je 80 odstotkov dobro izvedenega postopka. Preden začnemo postopek, moramo preveriti, kaj se dogaja v naši okolici. Preverimo, iz katere smeri piha veter, kam potiska plovilo ali smo v območju, kjer je močan morski tok. Razmislimo, kako bo okolica delovala na naše plovilo, kam ga bosta potiskala veter in tok. Ali nam bosta pri manevru pomagala ali nam ga bosta oteževala.

Priprava posadke in plovila

Postopek manevra razložimo celotni posadki. Posameznim članom razložimo njihove naloge in časovnico, da bodo natančno vedeli, kdaj morajo izvesti svojo nalogo.

Namestitev diagonalne vrvi (špringa) - (slika 2)

Za izvedbo manevra bomo potrebovali diagonalno vrv. Če imamo plovilo privezano zgolj z dvema vrvema, eno na premcu in eno na krmi, potem potrebujemo dodatno vrv, ki jo bomo privezali diagonalno. Privezali jo bomo na bitev na obali (proti krmi plovila) ter z njo povezali sredinsko bitev plovila. Ko se ukvarjamo z vrvmi, preverimo tudi druge vrvi, s katerimi je plovilo privezano na obalo. Preveriti moramo, ali so vse vrvi proste in se med manevrom izplutja ne bodo zapletle, da so vse privezane zgolj na plovilo, na obali pa so napeljane okoli bitev oziroma skozi priveznike.

Namestitev dodatnih bokobranov - (slika 2)

Na bok krme na strani obale ali pomola namestimo dodatne bokobrane. Izkoristimo lahko tudi okrogel bokobran, ki običajno služi za zaščito krme pri pristajanju na krmo. Predvsem je pomembno, da dobro zaščitimo krmni del boka plovila vse do konca plovila.

Izplutje s priveza na levi bok  - (slika 3)

Najprej prižgemo motor plovila. Pametno ga je prižgati vsaj minuto ali dve pred izvajanjem manevra. Motor se bo toliko segrel, da bodo obrati padli na število obratov v prostem teku.

• Krmilno kolo obrnemo skrajno v desno.
• Ročico plina premaknemo v NAPREJ in pustimo motor delovati z minimalnimi obrati.
• Odvežemo premčno diagonalno vrv (če smo jo uporabili), premčno privezno vrv in krmno privezno vrv (nikakor ne krmne diagonalne vrvi). Vrvi odvezujemo v napisanem vrstnem redu. Če imamo večjo posadko, potem lahko oseba, ki je na premčni privezni vrvi, vrv zadržuje v roki med manevrom in jo počasi popušča, ko se bo premec oddaljeval od obale. Pobere jo šele, ko vemo, da bomo manever lahko izvedli.
• Takoj, ko sprostimo premčno privezno vrv, se bo premec plovila začel oddaljevati od obale, krma pa se bo začela približevati. Ker smo krmni bočni del zaščitili z dodatnimi bokobrani, ni bojazni, da bi poškodovali plovilo.  - (slika 4)
• Ko se premec dovolj oddalji od obale in nakaže smer, v kateri bomo lahko izpluli, za trenutek prestavimo ročico plina v nevtralni položaj. V tem trenutku se bo krmna diagonalna vrv nekoliko sprostila. Odvežemo jo in poberemo.  - (slika 5)
• Krmilo obrnemo v nevtralni položaj. Ročico plina prestavimo v plovbo NAPREJ in izplujemo s priveza. S pogledom preko leve rame preverimo, ali se krma plovila varno oddaljuje od obale. Krmila ne obračajte v desno. Plovilo se bo v tem primeru zasukalo okrog središča gravitacije. Krma plovila se bo zato približala obali in obstaja nevarnost da trčimo.  - (slika 6)

Previdnost pri motornih plovilih z dvema motorjema

Enak postopek izplutja lahko izvedemo z motornim plovilom. Posebno pozornost moramo nameniti pogonom, kadar imamo plovilo z dvema vgrajenima motorjema, dvema zunajkrmnima motorjema ali dvema površinskima pogonoma. Za te vrste plovil ta način izplutja odsvetujemo. Ko se bo premec plovila oddaljeval od obale, se bo levi pogon približeval obali. Obstaja nevarnost, da se preveč približa pomolu. Prepričati se moramo, da imamo dovolj prostora in s pogonom v nobenem primeru ne bomo trčili v pomol. Če ima pomol podvodno stopnico, potem tega manevra ne izvajajmo. Izplujmo s krmo, če nam prostor to dopušča ali pa počakajmo, da se veter umiri in izplujmo šele, ko bo varno.

Tipičen primer izplutja iz bočnega priveza s premcem naprej ali krmo nazaj

Videoposnetek izplutja

Postopek izplutja iz bočnega priveza s krmo nazaj je opisan na tej povezavi.

Ameriška ladjedelnica Cigarette je na salonu plovil v Miamiu predstavilo svoj nov model izjemno hitrega plovila Tirranna 59 AMG edition.

Salon plovil v Miamiu, ki je potekal v mesecu februarju, je ponudil številne osupljive novosti. Salon zelo dobro predstavi, kam se gibljejo svetovni navtični trendi. Američani zaradi plovbe po odprtih morjih gradijo vse večja plovila, ki pa jih ne poganjajo več vgrajeni motorji. Zunajkrmni motorji postajajo stalnica tudi na večjih plovilih.

Za pogon ne namestijo le enega ali dveh motorjev, kot smo vajeni. Vse bolj pogosto so na plovilo nameščeni trije, štirje, pet ali pa celo več motorjev. Ja, pravilno ste prebrali na krme namestijo tudi pet in več motorjev. Med njimi je tudi nov izjemno hiter gliser Tirranna 59, ki v dolžino meni 59 čevljev oziroma 18 m in ima nameščenih kar šest motorjev. Vsak izmed njih razvije po 450 KM. Če seštejemo njihovo moč, plovilo poganja kar 2600 KM.

Plovilo Tirranna 59 je eno izmed najdaljših plovil s centralno konzolo (najdaljše do sedaj proizvedeno je dolgo 64 čevljev). Trup ima oblikovan v obliki globoke črke V, plovilo je izjemno stabilno in kot je običajno za plovila iz ladjedelnice Cigarette, izjemno hitro. Pri polnem plinu razvije hitrost več kot 80 vozlov.

Na salonu so opravili tudi več testnih voženj. Eno izmed njih so tudi posneli. Ogledate si jo lahko v spodnjem videu.

Ladjedelnica RM Yachts, ki jo poznamo po izjemno uspešnem modelu RM 11.80, je šla v stečaj.

Izjemno uspešna ladjedelnica, ki je imela razprodano celotno proizvodnjo, je šla čudežno v stečaj. Razlog naj bi bil stečaj manjše ladjedelnice Ofcet, ki je izdelovala kompozitne dele plovila RM 11.80. Ker ladjedelnica RM ni našla novega partnerja, ki bi izdeloval dela po enakih cenah in enaki kakovosti, so morali ustaviti proizvodnjo plovila RM 11.80, ki predstavlja večinski del proizvodnje podjetja.

Ladjedelnica RM Yachts (Fora Marine) je za nakup svojih plovil zahtevala velike pologe. Nekateri kupci so plačali že več kot 50 % plovila. Obstajala je nevarnost, da ostanejo brez svojega pologa. K sreči je ladjedelnico kupilo podjetje Grand Large, ki ga poznamo kot lastnika blagovnih znamk Allures, Garcia, Outremer in Gunboat. Žal pa je novi lastnik že povedal, da ni odgovoren za dolgove prejšnjega lastnika in da mu ni treba spoštovati dogovorov, ki jih je sklenil prejšnji lastnik s kupci. Novi lastnik se je odločil, da bo vseeno prišel kupcem naproti in bo upošteval do 50 % prejetih plačil za naročena plovila. Nekateri kupci, ki so plačali že 70 % kupnine plovila, bodo tako izgubili tudi več kot 100.000 EUR.

INTERNAUTICA - MEDNARODNA RAZSTAVA NAVTIKE, ki je bila letos načrtovana v sredini meseca maja v Tržaškem pristanišču, je prestavljena na leto 2021.

Leta 2019 smo organizatorji INTERNAUTICE podpisali dolgoročno pogodbo o sodelovanju z mestno občino Trst, podporo je projektu dala tudi regionalna vlada Furlanije-Julijske krajine - FVG, z namenom, da bi v središče tega severno-jadranskega pristaniškega mesta pripeljali navtični sejem z bogato tradicijo in zanimivimi vsebinami, ki zagotavljajo celovit vpogled v jadranski in evropski trg plovil, ponujajo priložnost za spoznavanje najnovejših navtičnih tehnologij in dosežkov ter skladno s konceptom trajnostnega razvoja posredujejo novice o globalnih ekološko naravnanih prizadevanjih.

Dogovor o sodelovanju je bil sklenjen tudi z namenom, da Internautica končno preseže dosedanje lokalne okvire, ki so velikokrat predstavljali omejitev v razvoju in iskanju novih strateških ciljev projekta.

Zaradi trenutnih razmer v Italiji in Evropi, povezanih  s širitvijo virusa COVID-19 in zaradi zagotavljanja varnega in kakovostnega okolja za organizacijo tako pomembnega dogodka, smo se organizatorji v sodelovanju s tržaško mestno občino odločili počakati do povrnitve varnostnih in zdravstvenih razmer v normalno stanje.

Slovenska mednarodna razstava navtike INTERNAUTICA, ki pomembnim mednarodnim razstavljavcem omogoča stik z motiviranim srednjeevropskim občinstvom in na sejemsko prizorišče vsako leto pripelje številne potencialne kupce, je v 25 letih obstoja postala najbolj priljubljena in morju prijazna razstava plovil na jadranski obali.

V Ameriki poteka tekmovanje Top Fuel Dragster v ekstremnem športu na vodi. Gliserji, formule ena na vodi lahko v dolžino merijo dobrih 5 m, poganjajo pa jih izjemno močni motorji. Njihova prostornima meri med 8.000 in 10.000 cm3 in razvijejo moč med 8000 in 10.000 KM. Lahke bolide ta surova moč pospeši do 430 in več km/h v borih 3–4 s. Tekmovanje poteka na progi dolgi 1.000 čevljev oziroma 305 m. Zanimiva je tudi poraba motorjev. Porabijo med 3 in 4 litre goriva. Seveda številka ni posebno velika, če mislimo, da je to poraba na 100 km, kolikor smo vajeni pri avtomobilih. Ti motorji to količino potrošijo na vsaki sekundi. Ker so tako obremenjeni, jih po vsaki dirki, ki traja 3 do 4 s, v celoti razstavijo, pregledajo in ponovno sestavijo.

Vir: youtube

Iz prve roke od slovenskega jadralca Jasmina Čauševića, ki je sam prejadral Atlantik, Pacifik…

Velenjski jadralec in popotnik Jasmin Čaušević je na svoji 5-letni solo plovbi od Poreča do Nove Kaledonije v Tihem oceanu in njegov cilj je obpluti svet na serijski jadrnici Bavaria 34. Jasmin Čaušević je za nekaj mesecev prekinil svoje jadranje in bo še nekaj tednov v Sloveniji ter bo z nami delil svoje izkušnje.

V naslednjem potopisnem predavanju, ki bo 25.3.2020 ob 18:00 uri, nam bo Slovenski jadralec Jasmin Čaušević pripravil čudovito in zanimivo jadranje od otočja Tonga preko otočja Fidži, otoka Tanna v skupini otokov Vanuatu in zadnjem otoku na zahodu Tihega oceana, Novi Kaledoniji. Ste vedeli, da je otok L'Île des Pins v Novi Kaledoniji otok z legendo, da Veliki zaliv skriva kite, in da ima Nova Kaledonija drugi največji koralni greben na svetu, ki je čudovit za potapljače, s čudovitimi tropskim živalskim svetom. Jasmin vam bo zatrdil, da je fidžijski curry zelo lahko pripraviti doma, prav tako, kaj vse videti na otočju Fiji, ki ima več kot 330 otokov. 

Še veliko od tega lahko izveste prvi, saj bo ta potopis predstavil prvič!

Po predavanju bo Jasmin Čaušević na voljo za jadralski klepet.

• Datum: Sreda, 25.3.2020
• Ura: 18.00
• Čas trajanja:  2 uri
• Cena: 20,00 EUR (za naročnike eNavtika)
• Omejitev udeležbe!
• Lokacija: Cesta na Brdo 85, Ljubljana (Poslovna stavba Brdo - vhod iz zahodne strani pri travniku)
• Zagotovljeno je brezplačno parkiranje.

Pohitite z rezervacijo. Predavanja Jasmina Čauševiča vedno razprodamo!

Število mest je omejeno na 45. Pohitite s svojo rezervacijo!

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote–marina Rubicon 139. dan

Danes je zadnji dan, ko še imava avto. Popoldne ga vračava.
Google pravi, da je zjutraj manj ljudi na Timanfayi kot kasneje, zato sva tam že malo po deveti, ko odpirajo park.
Na rampi, kjer pobirajo vstopnino, res ni gneče. Prehitiva tri avte, ki se rinejo v enosmerno cesto z napačne smeri in jih čuvaj zavrne (dober občutek na polno). Dva kilometra v hrib in že se znajdeva na parkirišču. Vse je organizirano. Redarji usmerjajo promet. Tu levo, tam naprej, tu parkiraj. Mozek na pašo, drugi mislijo namesto tebe.
Ampak ni panike, ker vse deluje, kot je treba. Preden se zaveš, si že v avtobusu. To je masovni turizem, ampak drugače tu ne gre. Timanfaya je pač turistična točka otoka številka ena. Avtobus odpelje po ozki cestici med vulkani. Žal nisva dobila sedežev v prvi vrsti, zato vprašam šoferja, če se lahko usedem zraven njega na sedež za vodnika. Ne gre. Čez pet minut se ustavi (da slikamo) in mi namigne, da lahko grem sedet naprej zraven njega. Super sedež. Vse vidim iz prve vrste in sem večkrat nad prepadom, ko polaga ovinke med vulkani. Ja, to se splača videti. Vsega tristo let je, odkar je izbruh povsem spremenil otok. Prvi lišaji šele zdaj zaraščajo črno lavo. Oblike in barve so nore. Tura traja dobre pol ure, potem nas izkrcajo.

Ob restavraciji je še nekaj zanimivosti, ki pa me prijetno presenetijo.
1. Dračje v luknji: v luknjo v tleh vržejo šop dračja, ki se zaradi vročine v tleh vžge.
2. Gejzir: v luknjo zlijejo vedro vode, nato vulkan brizgne gejzir pare in vode visoko v zrak.
3. Vroč pesek: odmakneš prgišče peska in spodaj je vroč pesek (jasno, da sem se malo opekel, to spada zraven). Očitno je vulkan še zelo živ. Tu pride do izraza moja termalna kamera na telefonu. Vesel sem kot otrok, ko merim vročino tal in sploh vsega naokrog. Kompas pa tu sploh ne dela. Vedno kaže v kak kup peska namesto na sever.
4. Pečenje mesa na vulkanu: nad luknjo imajo postavljeno rešetko, na kateri se pečejo piščanci in krompir. Takega roštilja nimajo niti na Mali. Greje 24X7, 2655 dni na leto.

Jasno, da si v restavraciji zaželiva piščanca pečenega na vulkanu. Sva dokaj zgodnja in zato morava čakato, da je prva runda pečena. Dobiva prvo porcijo, ki je bila spečena danes. Med čakanjem sva spila kavico in si ogledovala arhitekturo objekta. Tudi to stavbo je načrtoval César Manrique, tako kot večino dobrih stvari na otoku.
Piščanec je bil spečen korektno, prav tako krompir in paprika. Zelenjava, kot priloga je bila bolj instant varianta, ampak OK. Edina zamera je, da se pri piščancu opazi, da so to tisti instant piščanci iz hitre reje. Škoda, da ne nudijo opcije za free-range vesele piščance.
Ko se vračava, vidiva, kakšno srečo sva imela, ko sva šla na Timanfayo takoj zjutraj. Za vstop na parkirišče čaka nepregledna množica avtomobilov. Redarji spustijo notri toliko avtov, kot jih zapelje ven, saj je parkirišče polno. Vrsta za vstop je dolga več kot kilometer. Res dobro, da zdaj že odhajava. Reveži bodo čakali ure, preden bodo notri.
Imava še kake štiri ure, pa se zapeljeva v El Golfo. Vmes se nekajkrat ustaviva na obali. Jaz se sploh ne naveličam gledati, kako morje buta ob lavo in jo oblikuje.
Pri El Golfu opazujeva dve jadrnici, ki plujeta proti jugu. Ena je slovenska barka Stabo na poti okrog sveta. Špioniram za njimi po AIS trackerju. Jasno, da jih pokličeva in zvečer že sedimo na Heronu na »eni pijački«.
Dnevnik zato pač malo zamuja, ampak bil je tako super večer, da se mi potem res ni dalo še pisati.
Danes za pokušino nekaj slik z moje termo kamere, več slik pa jutri.

Lanzarote–marina Rubicon, 140. dan

Dan je bil »na easy«. Malo pobezam po barki, Lili opere nekaj žehte, greva še na sprehod in v trgovino, in to je to za danes.
Danes je občutno hladneje, kot včeraj. Včeraj sem po marini čez dan hodil v japankah, kratkih hlačah in majici in pozno v noč smo še lahko sedeli zunaj in barko sva čez noč pustila na stežaj odprto. Danes pa imam cel dan dolge hlače in dolge rokave in zvečer barko zapreva, saj piha neki zoprno mrzel veter.
Kot sem obljubil, je tule še malo fotografij s Timanfaye od včeraj – nekaj pa sem jih dodal še včerajšnjemu dnevniku.

Lanzarote–marina Rubicon, 141. dan

Jutri naj bi zapustila marino in šla ven na sidro.
Ampak:Veter se še ni umiril in valovi zunaj so še veliki. Glede na datoteke GRIB so visoki okrog 4 m, max pa skoraj 5 m. Piha okrog 20 do 25 vozlov večino časa, včasih potegne do 30. Atlantik je premrzel za plavanje (zame sploh).

Vseeno si želim ven na sidro. Tu v marini bom še segnil. Kot bi imel apartma, ne pa jadrnico. Vendar se bo čez nekaj dni veter obrnil in bodo sidrišča povsem neuporabna. Takrat bo treba nazaj v marino.In to v eno od takih, ki je varna za vetrove iz drugega in tretjega kvadranta. Vse niso.

Lahko greva za dva ali tri dni iz marine in se vrneva, ko se obrne veter, a potem izgubiva popust, ki ga imava sedaj, saj sva tu že dalj časa. Torej naju stane povsem enako, če ostaneva tu še en teden, ali pa če greva ven za 2 ali 3 dni in pobegneva nazaj noter za 4 dni, ko bo zunaj najhujše. Ob takem izračunu nekako ni prave volje, da bi zapustili marino. Saj se da, dosti ljudi je zunaj na sidru, a ko si enkrat pospravljen, se ti enostavno ne da v slabo vreme, sploh, če enako stane, če ostaneš. Raje bova šla kdaj ven na dnevni izlet. Prvotni plan (Fuertaventura) ob zdajšnji vremenski napovedi ni dobra opcija. Sidrišča so preveč odprta – sploh, če bo veter obrnil tako, kot je napovedano. Obe marini, kamor bi se dalo po potrebi umakniti, pa imata probleme s podganami. Me ne mika, zares.
Do Gran Canarie bi se sicer dalo priti (malo na silo) pred obratom vetra, ampak dokler so tam še ARC barke (Atlantic Rally for Cruisers) je nemogoče dobiti prost vez v marini ali prostor za sidranje. Morda bi se našel kak prostor povsem na jugu Gran Canarie, a od tam je težko priti spet nazaj na sever proti vetru, toku in valu.
Tako bova ostala tu še en teden. Nekako se ne premakneva z Lanzaroteja.

Lanzarote–marina Rubicon, 142. dan

Že celo večnost imam čez kokpit in salon speljan kabel od chartploterja (ki je pri krmilu) do AIS-a, ki je na navigacijski mizici v salonu. Ta kabel omogoča, da se obe napravi med sabo pogovarjata in da mi ploter nariše ladje na karto in me opozori, če obstaja nevarnost trčenja. To sva napeljala še v Gibraltarju. Ker nisem bil prepričan, da bo stvar delala (povezava dveh starejših naprav različnih proizvajalcev v mrežo lahko dela ali pa ne), kabel sva napeljala kar po vrhu in ga malo prilepila, da ne skače naokrog.

Danes ga bom prestavil tja, kamor spada. Speljan bo nevidno, da ne bo v napoto in da se ne poškoduje. Na prvi pogled je dela za pol ure: odklopiš kabel (in si seveda prej zapišeš, katera žička od štirih gre kam) in ga potegneš po podpalubju. Ampak ne na barki, ki je naložena za pot okrog sveta in na kateri živiš. Skladišča so vsa polna in vso robo je treba zložiti ven, da sploh prideš blizu zadnjih sten, ki jih je treba odviti, da prideš do šopov kablov. Po dobri uri prelaganja krame šele lahko začnem. Kabel nekako spravimo iz enega skladišča v drugega, skozi dve steni in že smo v zadnji kabini. Jasno, postelje so založene s kramo. Vse gre ven. Potem gredo ven jogiji in spodnje deske, da se lahko s kablom prebijem nekaj metrov naprej. Preboj v kopalnico je težak (črni rezervoar in vse cevi so mi v napoto, zadnji razpoložljivi prostor je zapolnila cev ogrevanja), od tam proti salonu je še težje. Kabla nekako ne morem prepričati, da bi se preko treh vogalov znašel za električno omarico. Nekako nama s skupnimi močmi na koncu uspe. Potem je le še en meter in smo na konju.

Zvežem vse kable, stestiram povezavo in na srečo vse dela. Za nagrado lahko spet pospravim vso robo. No, ko je bil ta 'polurni' projekt končan, se je zunaj že mračilo. Torej, kaj sem danes naredil v celem dnevu: eno žico sem prestavil. Bolje kot nič. S tem tempom bo barka povsem gotova čez kakšnih 30 let. Zato pa plujemo z barkami, ki nikoli niso povsem gotove. Ali pa sploh ne plujemo in samo rihtamo barko.

Lanzarote: marina Rubicon–playa Papagayo in nazaj, 143. dan

Danes se vreme za čuda drži napovedi in res manj piha. Takoj je topleje in okrog hodimo v kratkih hlačah in majici. Odlično. Danes je namreč dan za piknik. Ker manj piha, operem barko. Pod peskom se skriva bela paluba. Nisem drgnil, le s cevjo sem splahnil pesek. Tako ali tako bo v nekaj dneh spet vse peščeno. V lokalni trgovini v marini danes ni dobre izbire mesa in zelenjave, zato se odpraviva v malo večji Dino 2 km daleč. Prav prijeten sprehod je, le malo bova zamudila na piknik zaradi tega izleta. 
Odveževa barko in odplujeva. Barka ne more biti zelo zaraščena, saj je hitrost normalna. Videti je, da Coppercoat deluje. Pogledat pa v vodo ne grem, Atlantik je zame premrzel. Eni se sicer še kar kopajo, a prav dosti jih ni. Stabo je na sidru kaki dve milji daleč. Vidim jih na AIS-u in plujem točno na njih. Sidram blizu. Preblizu za normalno sidranje za čez noč, a saj bomo tu le nekaj ur in bomo ves čas na barki. Posadka Staba privesla na Herona oblečena v uniforme (še dobro, da sem opral barko).

Piknik je bil v redu, družba še boljša in stemnilo se je že, ko sva se vračala v marino. Vrniti se po lastni sledi izpred nekaj ur z delujočim radarjem v marino, ki jo poznaš, ni tak problem. Če pa bi ponoči prvič priplul v to marino, bi se pa pošteno bal, saj vhod ni čisto enostaven, če ne veš, kako je videti. Za povrh je pred vhodom na sidru nekaj bark – nekatere med njimi so povsem brez luči, vhod pa je okrog ovinka in je dokaj ozek. Nasip je iz črnega peska in v črni noči težko opaziš vhod, če ne veš, kje je.

Na valobranu je en večji zelen svetilnik, a tam še ni konec valobrana. Je treba pluti še naprej proti zahodu. Šele ko prideš do konca valobrana, se izza ovinka prikaže mali rdeči in nato še mali zeleni. Vhod je med obema malima lučkama. Če bi zavil pri velikem zelenem, bi se znašel na nasipu valobrana (če ne bi gledal na radar in globinomer seveda). Vetra ni kaj dosti – med 5 in 10 vozlov in prostora v marini je dovolj, da zlahka obrneva barko v kanalu in se vzvratno veževa na najin finger. Lep dan je bil.

Lanzarote: marina Rubicon, 144. dan

Kljub temu da je vhod v marino precej ozek, je voda v marini presenetljivo čista. Dvometrska razlika med plimo in oseko pač poskrbi za to, da velik del vode iz marine dvakrat na dan odteče in se nadomesti s svežo vodo iz oceana. Tako videvamo v marini tudi velike ribe.

Niso samo ciplji, ki so znani po tem, da živijo tudi v umazani vodi, ampak videvamo tudi ribe, ki spominjajo na orade ali brancine. Jaz jih z obale ne prepoznam. Nekateri primerki so dolgi čez pol metra. Ljudje radi hranijo ribe v marini tako, da mečejo v vodo kruh. Nekateri mečejo cele kile in opazujejo ribe, kako jedo. Iz restavracij mečejo v vodo ostanke hrane. Ribe očitno vedo, kdaj pride večerja, saj se že vnaprej zbirajo pod restavracijo. Kljub temu očitno ne pride do prenasičenosti vode s hranljivimi snovmi in s tem do pomanjkanja kisika in porušitve ravnovesja. Očitno bibavica dobro opravi svojo nalogo. 

Danes je nekaj manj pihalo in voda se je še dodatno zbistrila, saj je bilo manj valovanja, ki bi dvigovalo mivko. Lilika je naredila nekaj makro slik kar z našega pontona. Jaz pa se nekaj trudim z zamenjavo tesnil na oknih, a sem šele dobro začel. Sicer dan brez posebnosti.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron