Novice

Torek, 21.1.2020 ob 9.00

Ob 8.00 uri po našem času (UTC 6:00) in 16:00 po lokalnem času so jadralci začeli šesto etapo regate Clipper. Tokrat je bil začetek v stilu starta dirke Le Mans.

Sprememba na plovilu Zhuhai

Ekipa Zhuhai bo imela novega skiperja. Če smo natančni, skiperko. Po odstopu skiperja Nicka Leggatta so se odločili, da ga na vodilni poziciji začasno zamenja Wendy Tuck. Ekipo bo vodila od avstralskega Whitesundaysa do kitajskega mesta Sanya (6. etapa). V 7. etapi regate bodo zapluli proti Filipinom, kjer jih čaka postanek v zalivu Subic. Nato se bodo v 8. etapi obrnili nazaj proti Kitajski in zapluli v domači Zhuhai ter v 9. etapi do mesta Qingdao. Kdo bo stalni skiper na plovilu, se bodo odločili kasneje.

Wendy Tuck je izkušena jadralka. Do sedaj je preplula že več kot 170.000 nmi. Je prva ženska, ki je osvojila prvo mesto na regati, ki vodi okrog sveta. V letu 2018 je bila v zmagovalni ekipi regate Clipper, kjer je v cilju zmagoslavno dvignila trofejo.

Ekipe so začele etapo pred eno uro. Plujejo v šibkih vetrovih in dosegajo hitrost plovbe okrog 6 vozlov. Plujejo proti severovzhodu, kjer bodo zapluli v Salomonovo morje. Ko ga bodo prepluli, pa jih bodo čakala že prva kontrolna vrata, kjer se bodo delile prve točke na etapi. Trenutno je v vodstvu ekipa Imagine Your Korea, na zadnjem pa pluje WTC Logistic s 4 nmi zaostanka.

Ponedeljek, 20.1.2020 13:00

Začenja se šesta etapa regate Clipper. Ekipe bodo iz avstralskega mesta Whitesundays zaplula proti severu, proti kitajskemu mestu Sanya. Za ekipe bo to ena izmed najbolj zanimivih etap. Čaka jih 6300 nmi plovbe, prečkanje ekvatorja, plovba preko območja Doldrums, jadranje mimo koralnih grebenov in zelo gost pomorski promet pred ciljem na Kitajskem.

Včeraj ob 12.00 uri po lokalnem času je vseh enajst jadrnic izplulo iz idiličnega pristanišča Whitesundays na vzhodu Avstralije. Ker se vzhodno od celine razprostira Veliki koralni greben, plujejo s pomočjo motorjev. Ko bodo prepluli greben in zapluli globlje v Koralno morje, jih čaka start regate. V torek ob 16.00 uri po lokalnem času (6:00 UTC) bodo etapo začeli s tako imenovanim startom Le Mans.

Zaradi težkih pogojev na etapi bodo imele vse ekipe na krovu desalinator za pridelavo pitne vode. Za rezervo bodo dobile vse enako količino pitne vode.

Etapo bomo v celoti spremljali na naši spletni strani.

V soboto, prvi dan sejma Boot v Düsseldorfu, je večer rezerviran za izbor Evropskega plovila leta.

Izbor za Evropsko plovilo leta poteka že od leta 2004. Izbirajo ga novinarji najbolj priznanih evropskih navtičnih revij. Testi potekajo na dveh različnih lokacijah, kjer morajo plovila pokazati, da so kos nalogi. Testiranje plovil poteka kar šest dni, tako da lahko novinarji preverijo popolnoma vse lastnosti plovil.

Za naziv lahko kandidirajo le plovila, ki so na navtični trg prišla v preteklem letu. Novitete so razdeljene v pet kategorij in vsaka kategorija dobi svojega zmagovalca.

Za naziv Evropsko plovilo leta so bile nominirane:

Družinske potovalne jadrnice:

• Oceanis 30.1 – zmagovalka
• Impression 45.1 
• Sun Odyssey 410

Zmaga v kategoriji je letos pripadla plovilu Beneteau Oceanis 30.1. Gre za vstopno jadrnico v razredu družinskih potovalnih jadrnic. Jadrnica je dovršena, kljub svoji majhnosti nudi veliko mero udobja na krovu in pod njim, omogoča enostavno jadranje tudi z manjšo posadko ter ima izjemno dolg seznam opcij, s katerimi si lahko lastnik plovilo prilagodi svojim potrebam. Zaradi izjemno pametnega načrtovanja je ladjedelnici uspelo izdelati izjemno jadrnico po izredno ugodni ceni. Zato se bo za nakup plovila v letošnjem letu odločilo veliko kupcev.

Cena plovila: 69,400 EUR (brez DDV)

Več informacij o plovilu Beneteau Oceanis 30.1 pri zastopniku za slovenijo: Burin Boats d.o.o., tel.: (0)1 436 30 60.

Hitre potovalne jadrnice:

• X 4.0 - zmagovalka
• First Yacht 53
• Italia 11.98
• RM 1180

Ladjedelnica X Yachts je novo plovilo zgradila na osnovi že preizkušenih predhodnic X4.3 in X4.6. Nov izdelek X 4.0 je tipičen primer, kako bi morala izgledati visokozmogljiva, hitra potovalna jadrnica dolžine 12 m (40 čevljev). Jadrnica je oblikovana moderno in ponuja izjemno udobje ter veliko zabave za krmilom. Kljub temu da je jadrnica namenjena predvsem križarjenju, pa se lahko zelo hitro prelevi v tekmovalno plovilo. Ima ergonomsko oblikovano krmo v pravem razmerju med tekmovalnim krmarjenjem in udobjem posadke na krovu.

Cena plovila: 257.500,00 EUR (brez DDV)

Regatne jadrnice:

• Dehler 30 OD - zmagovalka
• ClubSwan 36 – posebna nagrada za inovativnost
• J/99
• Jeanneau Sun Fast 3300
• JPK 1080

V razredu tekmovalnih jadrnic se je najbolje odrezala jadrnica Dehler 30 OD. Gre za izjemno dobro izvršen koncept regatne jadrnice z modernim oblikovanjem in privlačnim videzom. Prirejena je za plovbo z manj številnimi posadkami. Urejena je tudi notranjost plovila. Uporabna kot pravi mali bolid za plovbo po odprtih morjih, ki omogoča tudi spanje.

Cena plovila: 108.900,00 EUR (brez DDV)

Luksuzne jadrnice:

• Amel 60 - zmagovalka
• Grand Soleil 42 LC
• Oyster 565

V razredu luksuznih potovalnih jadrnic se je letos najbolje odrezala jadrnica Amel 60. Tudi ta je nastala na osnovi svoje predhodnice, Amel 50, ki je požela številne nagrade. Gre za povečano verzijo manjše sestre. Zgrajena je na večkrat preizkušenem konceptu ladjedelnice. Kot smo vajeni na plovilih iz te ladjedelnice, ima centralni zaprt kokpit, velik vodotesen motorni prostor in številne klasične elemente, a tokrat v moderni izvedbi. Jadrnica ima ogromno bivalnega prostora ter številna mesta za shranjevanje. Izdelana je izjemno kakovostno. Uporabljeni so le najboljši materiali, vključno z jamborom, ki je izdelan iz karbonskih vlaken.

Cena plovila: 1.650.000 EUR (brez DDV)

Večtrupne jadrnice:

• Excess 15
• Lagoon 46
• Neel 47

V kategoriji večtrupnih jadrnic letos niso podelili naziva. V kategoriji so bila nominirana le tri plovila. Ladjedelnica Lagoon ni bi sposobna dostaviti svojega plovila na testiranje. Pri plovilu Excess 15 so bile težave pri krmiljenju, Neel 47 pa ni bil izdelan dovolj kakovostno. Kljub temu da trg večtrupnih plovil v zadnjih letih strmo narašča, pa je kategorija v letošnjem letu pravo razočaranje.

Volvo Penta se podaja v nove sfere. Razširili so ponudbo svojih IPS pogonov. Nova kombinacija motorja in pogona IPS D13 IPS 1350 je namenjena za vgradnjo v večje polizpodrivne jahte.

Nova verzija pogona Volvo Penta D13 in povsem nova krivulja navora, ki je prilagojena pogonu plovil, zahtevata večji potisk pri manjših hitrostih plovbe. Novi D13 IPS 1350 SD je zato izjemno primeren za pogon plovil, ki dosegajo hitrosti plovbe le do 19 vozlov (do sedaj je bil primeren le za polovila, ki so dosegala hitrost 25 vozlov).
Z novo verzijo pogona sta na voljo tudi dva nova propelerja v seriji Q. To sta Q4 in Q5, ki bosta lahko nameščena le na nove pogone.
Nova rešitev bo izjemno dobrodošla za lastnike plovil, ki želijo izkoristiti prednosti pogona IPS, ki do sedaj niso bile na voljo za polizpodrivna plovila. Prednost pogona IPS pred drugimi je predvsem udobje na krovu, manjša poraba goriva, večji doseg in izjemna enostavnost manevriranja.
Kot smo že vajeni, je kombinacija pogona IPS in motorjev Volvo Penta prirejena za uporabo kontrolne palice za upravljanje plovila. S tem je možno vsak pogon upravljati ločeno, kar omogoča izjemno lahko manevriranje v ozkih pristaniščih, hitro odzivnost pogonov in stabilnost plovila.
»V zadnjem času smo opazili trend zmanjševanja hitrosti plovbe pri večjih plovilih. Zato smo želeli prednosti našega sistema IPS ponuditi tudi navtikom, ki se odločajo za nakup večjih, počasnejših, polizpodrivnih jaht. To nam je uspelo z novim sistemom D13 IPS 1350,« je povedal Bjorn Ronnval, produktni vodja iz podjetja Volvo Penta.
Novi sistem je že vgrajen v plovila Absolute Navetta 73, ISA 93 Extra in Arcadia Sherpa XL, v prihodnjih mesecih pa bo tudi v plovilu Mangusta 33.

Jahta Absolute Navetta 73, ki ima vgrajen pogon Volvo Penta D13 IPS 1350

Foto: Volvo Penta, www.absoluteyachts.com

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

La Linea zaliv, 101. dan

Včerajšnja provokacija je obrodila sadove. Stabo je demantiral trditev, da smo jim spili vse vino. Še jih bomo obiskali. :-)

Še včeraj je vreme kazalo na to, da bo danes lahko prečenje Gibraltarske ožine, da bo vetra prej premalo kot preveč, vendar da bo v redu. Danes zjutraj pa so si malo premislili. Dva dni bo pihalo bolj kot ne v nos, če gremo na zahod.Sprememba plana: danes ostanemo še tu, jutri pa pogledamo kako naprej. Trenutni plan: jutri tankat in le do Tarife, pojutrišnjem pa naprej. Čas imamo.

Kruzanje je čisto drugačno od čarteriranja. Tam imaš 7 dni in si ne moreš (nočeš) privoščiti treh dni čakanja na ugoden veter.Tu pa imaš to svobodo, da se lahko ustaviš, če hočeš ali če ti to narekuje vreme. Občutno se je ohladilo. Najnižja jutranja temperatura je bila celo pod 20 °C! Smo pa zato spali zelo dobro. No, potem ko sem sredi noči vstal in komarjem napovedal kemično uničenje.

Lili je zjutraj zaplavala v morju, jaz sem previdno ostal na barki. Atlantik že priliva hladnejšo vodo v Sredozemlje in me ni nič mikalo, da bi se zmočil. Pa še prav mrzel veter piha kakih 25 °C.
Sva pa zato danes impregnirala sprayhood. Upam, da bo zdaj držal vodo tudi v hujših nalivih. Lili je skuhala črno rižoto. Malo pogoljufan recept, a rezultat je super. Tule v Španiji sva enkrat po naključju odkrila konzervice sipe v črnilu. Prvič, ko je delala črno rižoto, sva bila oba skeptična, a moram reči, da je zadeva odlična, pa še hitro je narejeno: postekleniš čebulo, dodaš nekaj strokov nasekljanega česna, riž in zaliješ. Takoj dodaš konzerve sipe v črnilu, posoliš, dodaš provansalske začimbe in skuhaš. Na krožniku lahko po želji dodaš parmezan. Jaz nisem opazil, da je sipa iz konzerve.

Danes nisem nič slikal, zato pa pripenjam nekaj slikic iz leta 2013, ko sva bila v Gibraltarju drugič.

La Linea zaliv, 102. dan

Zjutraj je kazalo, da bo pravi dan za naprej petek. Torej imava čas in greva malo peš v Gibraltar.

Tule je kar problem, kje pustiti dingija. V marino ne smeš, na plažo tudi ne, drugod pa je precej grobo in ni nujno, da bo čolnič še tam, ko se vrneš. To so rešili v navtičnem klubu, kjer sicer za to storitev računajo, a če veš, da boš plačal in če veš, da je čoln varovan, to potem ni problem. So pa podražili za 20 % od zneska, ki je naveden v vodniku (s 5 na 6 evrov). Dobiš pa zato: uporabo sanitarij in kopalnic, WiFi in seveda privez na pontonu varovanem z ograjo in pod videonadzorom. 

Midva sva uporabila le privez. Zadeve se lotijo, kot za matično barko: dve strani dolg formular z vsemi podatki o čolniču, fotokopije osebnih dokumentov, kontaktni telefon ...

Kakorkoli, človek je lahko prepričan, da bo s čolničkom vse v redu, ko pride nazaj. 

Danes je bilo v Španiji kar vroče in sončno in komaj sem čakal, da prečkam mejo in pridem v pregovorno oblačno in deževno Veliko Britanijo. Pa ni bilo nič od tega. Danes je sonce žgalo tudi v Gibraltarju.

Najdeva prvo čendlerijo, a tam koleščkov, ki jih iščeva niso imeli. Imeli so nekaj z malo večjim radijem. Sicer se je pa užitek sprehoditi po dobro založeni navtični trgovini. Druga čendlerija je precej naprej. Na poti do tam se ustaviva v marini Queenway Quay, na eno pivce. Tam je vezana Spindrift, Oyster 53 naših znancev Američanov iz Otranta. Seveda jih povabiva na pivo in se malo zaklepetamo. Potem on prinese z barke ene koleščke in – ima to, kar jaz iščem in česar nimajo v nobeni čendleriji, kjer sem iskal. Še dobro, saj so čendlerijo medtem že zdavnaj zaprli. Nisem jaz kriv, da se je začel happy hour.

Ampak, to je prava roba z odtisnjenim SWL (največjo varno delovno obremenitvijo), ne pa poceni plastika, ki je bila vgrajena do zdaj. Sledi še ogled Oystra, potem pa nazaj in vmes še v trgovino. Danes sva prehodila več kot 10 km. Lep sprehod je bil.

Ko zvečer pogledava vreme, vidiva, da so si spet premislili. Jutri ne bo vetra v nos, torej je možen odhod že jutri. Zdaj mi je pa res žal, da nisem danes tankal, ker zaradi plimnih tokov bi morali oditi že zelo zgodaj. Ali pa pozno popoldan. Pravi čas za odhod proti zahodu je namreč Gibraltar Hi-water +2 uri. Ker je naša barka hitra, gremo lahko tudi še kako uro kasneje.Bomo videli, če si bodo vremenkoti do zjutraj spet premislili.

Danes nisem nič slikal, lahko pa kliknete na »kje smo« in si iz zraka pogledate Gibraltar in La Lineo.

La Linea zaliv–Gibraltar in nazaj, 103. dan

Takrat, ko za večino bark na sidrišču veš, kdaj so sidrale, ugotoviš, da si že predolgo na enem mestu.
Jutri vsekakor gremo. Plima se je med čakanjem na vreme toliko zamaknila, da nama omogoča odhod ob 6. uri zjutraj.

Plima se namreč ravna po luni. Vsak dan se visoka plima zamakne skoraj za eno uro. Tudi luna vsak dan vzhaja skoraj eno uro kasneje. V enem luninem mesecu (28 dni) pride ravno naokrog. Medtem seveda zamenja vse štiri faze – odvisno od tega, s katere strani jo osvetljuje sonce.
Preden sem jadral, mi to ni toliko pomenilo, a na barki je človek precej bližje naravi. Odvisen si od vetra, valov, plime in oseke, od lune, sonca in dežja. To noč recimo lune dolgo ne bo, saj vzide šele ob štirih zjutraj. Pa še takrat je bo le za majhen krajec. Če bi na primer plul to noč, bi bilo zelo temno. Kadar pa je na nebu luna, se vidi skoraj kot podnevi. Oko se navadi na temo, na odprtem ni moteče svetlobe mest in plovba z luno je prav čarobna.
Malo manj čaroben je tale Gibraltar. Vonj po nafti je čutiti ves čas. Če piha od Skale, je to zaradi prečrpavanja tankerjev, če pa piha iz Španije, pa zaradi rafinerije in industrije v okolici. Čez čas se na to sicer navadiš in po nekaj dneh pozabiš na vse skupaj.
Danes sva šla tankat. Jasno, da v Gibraltar, kjer je nafta trenutno po 65 penijev liter (73 evro centov) za male porabnike. Če bi točil nad tisoč litrov, bi bila cena nižja. Natankali smo oba rezervoarja, skupaj skoraj 350 l. Se pravi, da smo imeli prej slabih 100 l. 100 l sem natočil v Italiji po 1,7 evra za l. Ampak do ničle ne grem več, ker nikoli ne veš, kdaj boš moral motorirat.

Pojavil pa se je problem pri drugem rezervoarju. Videti je, da je zamašen oddušnik. Morda je kaka žuželka tam naredila gnezdo, ali pa je kaj drugega zamašilo cev. Ko bom porabil to nafto, bom saniral zadevo. Zdaj seveda ne morem. Se je pa v zaprtem tanku naredil tak nadtlak, da je malo napihnilo rezervoar in pri odprtini za čiščenje je primezelo ven nekaj nafte. Zadeva bo rešena takoj, ko jutri odmotoriramo kakšno uro ali dve. Se bo pa treba zadeve enkrat lotiti in vse skupaj dobro sanirati. Dobra stran Gibraltarja je, da se v barki sploh ne čuti vonja po nafti, ker smrdi tudi zunaj.
Danes smo dvakrat prečkali državno mejo, a pri tem naredili le kaki dve milji.
Plula sva tik ob vzletni stezi letališča – med stezo in črpalko je le ozek kanal. Ko sva odhajala, je ravno pristajalo letalo. No, anteno imamo še vedno na vrhu jambora. Je pa zanimiv občutek, ko velik reaktivec pristaja 100 m od barke. Žal sem pozabil slikati.
Sem se pa popoldan kopal v morju, čeprav se je voda občutno ohladila. To je bilo kratko kopanje. Maksimalna razdalja od barke 1 m. Ampak je bilo prijetno.
Jutri pa na pot, če bo zneslo kar naravnost do Rote. Kakih 70 navtičnih milj naju čaka.

La Linea zaliv–Rota, 104. dan

Spim.
Zbudi me zelo glasen motor. Nato se barka zaziba. In nato ZARES ZAZIBA. Še dobro, da se držim, da se ne udarim. Okna so šla do vode, val je ogromen in to natanko s strani. Kozarci žvenketajo.

Seveda sva oba takoj zunaj. Ura je ena zjutraj.

En kreten se vozi z veliko barko po sidrišču v polizpodrivnem načinu. Tudi na drugih barkah se prižigajo luči in glave kukajo iz kokpitov. Nekdo se dere na vsiljivca, a ta ga tako ali tako ne sliši, ker ima najglasnejši motor na vasi. Vozi se brez kakršnekoli luči s hitrostjo, ki niha po moji oceni med 5 in 15 vozli. Zglisira, se ustavi, spet zglisira. Škoda, da nimam minometa. 

Naslednjič, ko pluje mimo, uspem na boku razločit črke ..Guardia... in še nekaj. Aha. Ti kreteni so uradniki. Pa saj niso normalni.Potem jih vidimo glisirat tik ob plaži, pa še nekajkrat počez in podolgem med barkami. Potem izginejo.

Pa kdo jih je prosil, da delajo zgago. Če iščejo tihotapce, bi morali imeti tišjo barko. Tako so me razburili, da dolgo nisem mogel zaspati. Tudi Lili se le obrača po postelji. Pa ravno to noč, ko morava tako ali tako zgodaj vstati, da ujameva ugoden čas glede na plimo.

Budilka me zbudi ob 5:45.

Ob enih zjutraj sploh nisem bil zaspan in takrat bi zlahka odplul, a ni bil pravi čas. Zdaj malo pred šesto sem pa kot zombi. Prižgem instrumente, VHF, motor, dvigneva sidro, dvigneva glavno jadro in greva. Tale nočni odhod iz Gibraltarja je kar adrenalinski. Ta veliki nikoli ne spijo. Velike tovorne ladje, ki so sidrane tu okoli, se prestavljajo, ene odhajajo, druge prihajajo. Vmes nekaj ribiških bark, pa pilot, pa nekaj neidentificiranih plovil in tudi nekaj jadrnic. Ko imaš na ploterju 200 AIS targetov, ko ti radar med velikanskimi jeklenimi ladjami daje interferenčne odboje in ko ne vidiš navigacijskih luči od bleščave delovnih nakladalnih luči v ozadju, je stvar kar zanimiva. Oba sva zunaj in za oba je dovolj dela.
Svetilnikov se ne vidi, ker so ladje sidrane tako na gosto, da zakrijejo vse. Proste poti se ne vidi niti na radarju niti na AIS-u niti s prostim očesom. Zapluješ med dve ladji in upaš, da bo naprej prehod. Saj mora biti, ker ladje se na sidru ne dotikajo.
Šele takrat, ko prideva iz zaliva, čez dobro uro, se gostota plovil toliko razredči, da se vidi kakšen svetilnik.

Dobro se vidijo luči v Afriki in lepo se vidi potujočo kolono ladij v obe smeri na trafic separation coni. Vetra je malo, zato motorsailava. V začetku je še nekaj protitoka, a ni močan. Ko se začne daniti, opazujem vodo. Vrtinci so.

Avtopilot kar dobro dela, da vsaj približno drži smer. Na istih vrtljajih je hitrost padla s 6 na 3,5 vozla. Moram iz slabega toka. Bližje obali opazim gladko vodo, proti sredini ožine pa je nakodrana.

Veter je od zadaj – iz vzhoda. Če je voda gladka, to pomeni, da teče voda v isto smer, kot piha veter – da je torej hitrost vetra čez vodo majhna. Če so valovi visoki in ostri, to pomeni, da sta tok in veter v nasprotni smeri. Prebijem se čez območje vrtincev iz valov v gladko vodo in res, hitrost se mi poveča (pri istih vrtljajih) s 3,5 na 8 in več.

Čez čas tudi nad 9. Pri tem vozimo po dokaj plitvi vodi in izkoriščamo to, da glavni tok dela ob obali vrtince in se obrača nazaj. Planiranje se je splačalo. Zadela sva pravi čas in pravi vozni pas. Sedaj je treba z ugodnim tokom potovati čim dalj, ker tok ne traja večno. Naraščajoča plima Atlantika bo namreč kmalu rinila vodo v Sredozemlje in se bomo borili s protitokom.

Malo se igram z jadri in blizu Tarife je vetra dovolj, da lahko ugasnem motor. Za Tarifo piše v pilotu, da je to kraj, ki ima 300 dni na leto veter močnejši kot 30 vozlov! Zaradi tega podatka sva čakala nekaj dni v Gibraltarju na ugodne razmere. Danes piha 15 od zadaj. Idealno. Ne piha pa dovolj dolgo. Spet motoriramo in to kar dolgo. Nočem, da hitrost pade pod 6, saj bova sicer dočakala 3 vozle protitoka. Na srečo se vse v redu konča in ob pol sedmih zvečer lepo prijadrava v Roto.

Danes prepluto: 74 milj. Od začetka poti že 2596. Motor ima 5667 ur. Danes smo ga kar dobro kurili – kar 10 ur.

P.S. Poglejte naslov – ni več Sredozemlje.

Rota (trajektni izlet v Cadiz), 105. dan

Dobro in dolgo smo spali. Danes greva na izlet v Cadiz in to s trimaranom. Redna linija vozi prav iz naše marine – manj kot 100 m od barke in te za 5,20 evra odpelje v Cadiz. Tam pristane v centru. Bolje skoraj ne bi moglo biti. 

Cadiz je staro špansko mesto z lepim mestnim jedrom. Morda je celo najstarejše mesto Španije. Kljub temu da je bila v mestu kruzerka (Tone jim pravi sardina ship), so se nekako porazgubili, če si se izognil označenim (s črto narisanim) standardnim turističnim potem. Mestno jedro je veliko in proti koncu dneva so me že pošteno bolele noge.

Tržnica je vredna obiska. Ribji del ponuja toliko različnih dobrot, da sem kar gledal. Žal nisva mogla česa kupiti, ker bi se nama v vročini pokvarilo, preden bi prišla nazaj v Roto, sva pa jedla tam pripravljene ribe iz kioska. V tistem kiosku imajo samo ribe. Niti pijače ali kruha nimajo. Po pijačo greš 3 m naprej do drugega kioska, in po kruh v eno od številnih pekarn tam okrog. 

Točeno pivo je po 1 evro. Res, da je to malo pivo, a ga vsaj spiješ, preden se segreje in greš z veseljem po naslednjo rundo. Gneča za mize in stole je bila kar huda, a nama je nekako uspelo dobiti prostor. Praktično nihče ne govori nič, razen španščine, a smo se vse takoj zmenili.
Zanimivo je, da za rimsko gledališče (ja, tudi tu ga imajo) sploh ne računajo vstopnine, čeprav je vse lepo urejeno.

Starih kamnov je, kolikor hočeš (in več), lepih ulic in lokalčkov tudi. Imajo še tobačno tovarno, ki je po videzu skoraj enaka ljubljanski, le da je videti, da ta še obratuje. Za češnjo na torti je bila v luki še starinska argentinska vojaška trijambornica. Pravokotna jadra, leseni jambori itd.
Imeli so dan odprtih vrat, pa sva se sprehodila še po ladji. Pripone in vrvi imajo dosti debelejše, kot so na Heronu, sidrna veriga je tudi konkretna, sidrni vinč pa je večji, kot Heronov glavni motor. 

Imajo lepo obnovljeno tikovo palubo. Le jadra so videti precej stara in blago zelo tanko za to velikost barke. Morda so v glavnem za okras in nikoli ne jadrajo, ali pa imajo en komplet lahkih jader za sončit v luki, na morju pa razobesijo prava jadra. Ne vem.

Rota, 106. dan

Danes nisem čisto dober. Zdi se, da sem se malo prehladil zadnjih nekaj večerov, ko smo sedeli zunaj pozno v noč. Čeprav je čez dan lepo toplo, se po sončnem zahodu ohladi do 20 °C. Če cel večer sediš nekje na vetru v sami majici, bos in v kratkih hlačah, niti na opaziš, kdaj se ohladiš. Tale wind-chill faktor je kriv. No, ali pa to, da se nisem malo oblekel.

Zjutraj se dobimo še z enimi novimi znanci. Kanadčani so prijatelji naših prijateljev in se zmenimo za zvečer. Lili gre v botanični vrt, jaz pa se izgovorim na prehlad, da mi ni treba zraven. Postorim nekaj malenkosti na barki, a to-do lista se nikakor noče zmanjšati. Zvečer gremo s Kanadčani ven. Dobra družba so, kruzajo kaki dve leti. Začeli so na velikih jezerih, pluli po kanalu do New Yorka, od tam pa na Karibe in potem čez v Evropo. Onadva gresta v obratni smeri in bosta v prihodnjih dneh zaplula v Sredozemlje.

Za večerjo smo šli v eno malo boljšo restavracijo, kjer se nad vrati bohotijo neke Michelinove nalepke za 2018 in 2019. Sem se zelo bal pogledati na jedilnik (tam desno, kjer so cene), pa ni bilo nekih šokov. So pa bile jedi na povsem drugem nivoju, kot street food ali tapasi, kot običajno jeva v Španiji. Ko sem videl hladno mandljevo juho s česnom ali lička iberijskega pujsa v omaki iz jabolk in s črnimi trobentami, sem res pričakoval višje cene. Moja počasi pečena rebrca so bila brez kosti – samo meso, na debeli blazini jurčkov. Ko na koncu daš po 20 evrov na osebo s pijačo vred, si lahko vidno zadovoljen. V Ljubljani bi tole bilo vsaj dvakrat dražje.

In kam greva midva zdaj? Jutri nikamor, potem bomo pa videli. Trenutno se blizu Kanarskih otokov še smuka hurikan Lorenzo, in preden gremo za en teden na morje, bi se rad prepričal, kam jo bo mahnil. Baje je to najbolj vzhodni hurikan četrte kategorije, odkar beležijo. Začel se je pod Zelenortskimi otoki, šel relativno blizu Kanarskih otokov in sedaj gre na sever. Tukaj se njegov vpliv nič ne pozna, me pa ne mika tvegati, da bi Lorenzo spremenil smer in se srečal z nami. Če je že najbolj vzhoden, odkar merijo, se lahko tudi sicer obnaša malo drugače, kot smo vajeni.

Slik danes nimam, se izgovarjam na prehlad. Kako mi to prav pride. Se bom še navadil. Seveda za pivo s Kanadčani pa nisem bil nič prehlajen.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Zagrebški velesejem začenja novo poslovno leto v mesecu februarju s salonom Nautika, ki velja za najbolj obiskan in najbolj posloven navtični sejem na Hrvaškem. V središču Zagreba vas bo letos pričakala prava marina z vedno inovativno ponudbo.

Letošnji sejem Nautika bo potekal že 29. zapored. V osmih paviljonih se bo predstavilo več kot 300 razstavljavcev, ki bodo predstavili več kot 280 plovil tako iz hrvaških ladjedelnic kot tudi iz tujine.

Interes za nastop na sejmu raste iz leta v leto. Tudi letos se bodo na sejmu predstavile vse največje hrvaške ladjedelnice Pičuljan, Grginić jahte, Bura brodovi, Arba, Tušek, Pearl Sea, Leidi, Ramina, JK Nautika, Barracuda, Sykora, Terra Nauta ...

Petdnevni dogodek v Zagrebu bo mesto, kjer se bodo srečali navtiki, ljubitelji morja in morskih aktivnosti.

Sejem navtike je poznan po raznovrstni navtični ponudbi, kar ga loči od drugih, saj je sejem z najpopolnejšo ponudbo. Je izjemna priložnost tako za širšo publiko kot tudi za poslovneže in sklepanje poslov. Na enem mestu je zbrano vse od B2B srečanj do zanimivosti za širšo javnost.

V okviru letošnjega sejma bo 21. in 22. februarja potekal tudi 1. Hrvaški potapljaški kongres.

Vse obiskovalce čaka bogat program. Predstavljena bodo številna nova plovila in navtična oprema, ki jo bo možno na Hrvaške videti prvič. Potekala bo razstava navtične fotografije in kot vsako leto bodo obiskovalci nagrajeni s številnimi bogatimi nagradami.

V času sejma bo potekal tudi sejem opreme za lov in ribolov Dnevi lova in ribolova.

Zagrebški salon plovil bo potekal med 19. in 23.2.2020.

Slovenske jadralce obveščamo, da bo v letu 2020 prvič izvedeno svetovno prvenstvo v novi jadralni olimpijski disciplini, ki bo na olimpijskih igrah prvič na sporedu leta 2020. V disciplini “offshore” nastopajo mešane dvočlanske posadke (1 moški in 1 ženska) na jadrnicah dolžine 8 do 11 m, regata pa bi naj trajala 4 dni in 3 noči.

Svetovno prvenstvo 2020 bo potekalo na Malti od 10. do 22. oktobra 2020 na jadrnicah L30. Na svetovnem prvenstvu bo lahko nastopilo 20 ekip (po ena za vsako državo). Pravica do nastopa avtomatsko pripada državi gostiteljici, vsi ostali se bodo na prvenstvo uvrstili skozi kvalifikacijski sistem, ki še ni v celoti določen. Kvalifikacijske regate bodo v Evropi med 1. majem in 30 junijem.

Z namenom, da bi tudi Slovenci na prvenstvo poslali najboljšo posadko bomo, če se bo prijavila več kot ena posadka, organizirali interne slovenske kvalifikacije. Zato vse zainteresirane vabimo, da izpolnijo predprijavo.

Udeleženci bodo pred prvenstvom morali:

• končati najmanj 200 nM dolgo jadranje v dvočlanski posadki
• v zadnjih treh letih pred prvenstvom imeti opravljen WS trening preživetja v skladu s pravili OSR (trening preživetja bo Sekcija za velike jadrnice organizirala 21. in 22. marca 2020. Kandidati za nastop na offshore svetovnem prvenstvu bodo imeli prednost pri prijavi).
• v zadnjih petih letih pred prvenstvom imeti opravljen WS tečaj prve pomoči v skladu s pravili OSR (tečaj bo možno opraviti v sklopu treninga preživetja).
• jadralci bodo morali imeti lastno navigacijsko in varnostno opremo vključno z osebno napravo AIS

V primeru izvedbe slovenskih kvalifikacij, bo dolžina proge najmanj 200 nM s čimer bo kvalificirana posadka avtomatsko zadostila prvi od zgoraj naštetih zahtev, pridobila pa bo tudi certifikat o sposobnosti nastopa na svetovnem prvenstvu, ki ga bo izdala JZS oziroma sekcija.

Rok za oddajo predprijav je 15. februar do 23:59.

Predprijave se oddajo elektronsko preko povezave https://forms.gle/xiujhvyiCjV43qBi8

Morebitne slovenske kvalifikacije bodo izvedene med 25. marcem in 30. aprilom 2020. Način izvedbe kvalifikacij bo določen do poteka roka za predprijave.

Offshore svetovno prvenstvo 2020 – Obvestilo World Sailing nacionalnim jadralnim zvezam

Seznam predprijavljenih ekip za svetovno prvenstvo

Vir: JZS.si

Življenje je prekratko, da bi ga preživel v dolgočasni službi!

Slovensko podjetje Moto-Nautika d.o.o. iz Miklavža na Dravskem polju krepi svojo #Bestteam ekipo in išče nove okrepitve za prihajajočo sezono 2020.
Podjetje znano tudi po tem, da se udeležuje mednarodnih navtičnih sejmov, krepi mesto na navtičnem področju.

Kakšen #Talent moraš imeti?
Tvoja naloga bo, da skozi prijazno komunikacijo strankam ustrezno svetuješ in predstaviš prodajni asortiman blagovnih znamk, ki jih predstavljajo (Yamaha, Grand, Ranieri International, …), glede na želje, ki jih ti stranka predstavi. Velika prednost bo ta, da boš kot član ekipe imel na razpolago vso vrhunsko računalniško in IT podporo, s katero boš lahko preučil konkurenčnost ostalih blagovnih znamk na trgu. Poleg tega boš prvi, ki bo prejel informacije o vseh novih modelih, ki bodo napovedane za novo sezono.

#opisPozicije - prodaja plovil

• Zaželjene izkušnje v navtiki (ni pogoj).
• Želijo da si urejen, natančen, zanesljiv in odgovoren.
• Samoinicativen in visoko motiviran za prodajo ter dobre rezultate.
• Priprava prodajnih akcij na sezono in po sezoni.
• Ažurna priprava ponudb in povpraševanj.
• Udeležba na mednarodnih sejmih.
• Izdelava oglasnih kampanj na spletnih portalih.
• Spremljanje in primerjava o konkurenčnih proizvodih.

Poleg dela v vrhunskem okolju, novem prodajnem salonu, ki se razprostira preko 3000m2, imaš kot član ekipe tudi možnost koriščenja testnih plovil in vozil, udeležbo na tovarniških testiranjih, obisk mednarodnih sejmov v Italiji, Hrvaškem, Srbiji, Sloveniji, itd.

Si #TeamPlayer?
“If you take out the team in teamwork it’s just work. Now who wants that?”

V kolikor verjameš, da spadaš v MN ekipo ravno ti (in ustrezaš zgornjim kriterijem), klikni na spodnjo povezavo in izpolni obrazec “kratkega intervjuja”.

POVEZAVA DO INTERVJUJA 

Še ne poznaš Moto-Nautike?
Klikni TUKAJ in jih hitro spoznaj ;)!

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 7. dan

Ravno včeraj sem hodil po palubi barke, ter opazoval drobno umazanijo, katero je veter nanesel na barko in se nabira po barki, največ po robovih in kotih. Razmišljal sem že, da bi barko opral s slano vodo, a sem zamahnil z roko, ter tako leno izrekel v mislih, saj jo bo dež. A kaj ko dežja že nekaj časa ni bilo, tistega pravega, tistega z nalivom. No pa sem ga očitno z mislijo ponoči priklical. Prišel je dež, tisti res pravi dež, katerega je najprej najavil severni veter. Tega je bilo kar za 23 vozlov, morje pa le rahlo nakodrano. Moj zelo dober znanilec vetra je vetrni generator. On je tisti, ki se oglasi, ko je vetra okoli 10 vozlov, nato pa, več ga je, bolj je glasen. Včasih tudi tako, da me zbudi, kot me je tokrat, včasih pa ga je tako težko poslušati, da ga enostavno ugasnem, blokiram. Po kakšni uri je močan dež prenehal, nato pa se je trudil z rahlim rosenjem še kakšno uro, ostal pa je še veter, a za polovico slabši.

Zjutraj veter spet malo okrepi svojo moč, spremeni smer in zdaj piha z juga, kar je meni veliko bolje. Manj valov, bolj sem zaščiten z obale in najraje imam, če imam krmo obrnjeno proti širnemu morju, kot pa proti kopnemu ali kakšnemu koralnemu grebenu. Čeprav je bil dokaj močan naliv, deževnica v spalnično kabino tokrat ni pritekla. Tako da zdaj vem, kje moje spalnično okno spušča. Zato sem se po zajtrku lotil najprej njega. Sonce je in ni še tako peklensko vroče, je pa zato precej vetrovno, a to me ne moti. Najprej odlepim ves sivi trak, ki sem ga nalepil okoli okna na stiku s steklom, ki naj bi bil le prva pomoč, da vidim, kje to spušča. Enkrat sem na enem jadralskem blogu prebral, ko je nekdo napisal: »Kar ne popraviš s sivim trakom v 15-tih minutah na morju, ne boš popravil niti v marini.« Nekako to tudi drži. Sivi trak je zakon in če je to še Gorilla, potem je uspeh zagotovljen. Okno očistim, potem z ličarskim trakom zaščitim in označim do kje bom lepil s silikonom, silikoniziram res na debelo, nato pa vse še s prstom popravim in naredim še za oko lepše. Odstranim ličarski trak in sem zadovoljen z delom. Zdaj pa počakam na naslednji dež v upanju, da ne bo več curljalo. Verjetno sem moral kar nekajkrat stopiti na okno, to pa se je s časom na določenem mestu odlepilo in zdaj tam spušča vodo. Torej, ne stopajte na palubna okna.

Kakšnih dobrih 800 metrov ali pa malo več je od mene oddaljen  rt, ob njem pa lep dolg koralni greben. Ker že dolgo nisem snorkljal, se odločim, da grem malo v vodo. Pripravim podvodni fotoaparat, plavutke, masko, oblečem se v kratek 3 milimetre debel neopren, okoli pasu pa si dam pas, na katerem sta dve svinčeni uteži, težki po en kilogram. Seveda brez potapljaškega noža okoli desne noge ne grem nikamor. Ker imam v hladilniku vakumirana še dva kosa, že pečenega piščanca, se odločim, da podvodne puške ne bom vzel s sabo, tako ne bom lovil rib in metal drugo meso v morje.

Z dingijem se odpeljem do grebena, tam pa ga dobro sidram na globini dveh metrov. Glede na to, da piha, mi je malo žal, da nisem vzel večje, 6 kg težko sidro, tako pa sem vzel le kilogram in pol težkega mačka, katerega največkrat uporabljam, kadar se vežem s krmo na obalo. Mislim, da sem o tem že pisal, a vseeno. Potrebujemo 15 do 20 m, 10 mm debele vrvi in kilogram in pol težko sidro (maček). Tega z roko vržemo na obalo, potegnemo vrv da se sidro vkoplje ali nekje zagrabi, zavežemo vrv za bitvo in se kasneje vežemo iz barke na obalo z debelo vrvjo. Nič skakanja v vodo, plavanja, nič veslanja z dingijem do obale, nič stresa,… 

Ker se bom potapljal v bližini, ne bo problem, za vsak slučaj pa spustim v vodo kar 10 metrov vrvi in če drugače ne, se bo pa vrv kje zataknila. V vodi je kar precej rib, nekaj tistih vsakdanjih, nekaj pa je tudi takšnih bolj eksotičnih, kot jaz temu rečem. Fotografiram jih, nekatere od blizu, nekaj od daleč. Na barki bom v programu posnetke približal, kakšnega pa tudi obdelal z raznimi pripomočki, da bodo posnetki videti lepši. V vodi ostanem kar dobro uro, saj me marsikaj zanima, čeprav moram priznati, da ko sem dvakrat srečal morsko kačo strupenjačo, mi ni bilo ravno vseeno. Vem, da ima mala usta, da zelo težko ugrizne človeka, vem, da jo potapljači celo v vodi primejo, kadar so dobro zaščiteni. A že sama misel, da je to najbolj strupena morska kača na svetu, pa me kljub vsemu prej naštetemu, ne pusti ravnodušnega. Ne vem od kod so se vzele želvice, katerih je bilo kar nekaj, a so te kar hitre plavalke, zato jih je težko ujeti v objektiv, čeprav plavajo v plitvini. Tukaj želve še nisem videl, zato so mi zdaj one bolj pomembne, kot pa ribe. Najlažje je fotografirati morsko zvezdo, ona stoji na miru in ne bo nikamor pobegnila. Še dobro da nisem vzel s sabo podvodne puške, kajti v tem času pod vodo nisem videl niti ene večje ribe, katera bi bila primerna za večerjo.

Pozno popoldan še vedno piha, tokrat še bolj  kot prej (sunki do 28 vozlov), zato mi je ob topli kavi zelo prijetno v salonu, kjer iščem najboljše med posnetki, a teh sem naredil kar 174. No, veliko je slabih, ne čistih, vsaj 10% pa vem, da bo čudovitih. Na koncu res izberem 16 najlepših. 

Zvečer se poigram z video posnetki, ki sem jih posnel na vetru, ter sestavim zase en video. Okoli 21. ure je vetra za 33 vozlov in vetrnica se sploh ne da več avtomatsko ustaviti. Tudi prikazovalnik polnjenja je na ničli, zato predvidevam, da je nekaj šlo k vragu. Bom jutri raziskal, saj je danes že temna noč. Okoli polnoči veter pade in postane spet prijetno na sidru.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 8. dan

Ob 4:10 uri je zapihalo kot že dolgo ne. Ker vetrnega generatorja sinoči nisem mogel ustaviti, sem ga pustil, da se je celo noč obračal. Ko si utrujen, zaspiš in ne slišiš več njegovega ropotanja. Ko je zapihalo 38 vozlov, pa je hudič na sidru vzel šalo, barka je nategovala verigo in vetrnica se je tresla skupaj z ogrodjem, kot da bi se želela rešiti in uiti iz pritrdilnega objema. Pa saj je že včeraj pri 33 vozlih spustila dušo in ne deluje več.  A kot je veter prišel, tako je po slabe pol ure izginil. 

Zjutraj grem do premca, pogledam vrv, katera drži sidrno verigo in tudi ta je malo obrabljena, saj precej trpi. Čeprav imam na tej vrvi dva gumi blažilca, se od poskakovanja barke na valovih varovalna gumi cev obrača, sname in potem pride na tem mestu, kjer se stikata vrv in aluminijast rob barke, do obrabe vrvi. Ko se vračam proti kokpitu pogledam tudi proti vetrnici in vidim, da je veter odtrgal in odpihnil zaščitno »kapo«, spredaj pred navoji. Dan je in drugače je kot ponoči, vetra je komaj za 15 vozlov, zato privežem list vetrnice, da ta ne ropota v prazno. Tudi pogled na državno zastavo mi prikaže žalosten prizor, saj je zastava vsa v franžah.

Danes ne bom šel na obalo, zato bom naredil nekaj vode, ki mi jo je sinoči zmanjkalo v krmnem  rezervoarju. Postavim Rainmana v kokpit, vse zvežem in čez tri minute že voda lepo curlja v tank. Da pa ne bom gledal v zrak, se odločim, da pregledam jambor. Sicer piha nekje do 15 vozlov, včasih je tudi kak sunek vetra močnejši, a morje ni kaj dosti valovito. Opremim se z naramnim oprtačem, vzamem še varovalni pas, vzamem naramno torbo v katero dam nekaj orodja in manjši fotoaparat. Vem, da ne bom mogel priti do vseh zadev na križih jambora, zato vedno vzamem fotoaparat in zadevo približam z objektivom na  fotoaparatu, tako mi se ni treba izpostavljati. Vidim pa čisto vse, res od blizu. Pa tudi kak selfi naredim in dobro fotko z višine. Na vrhu se sicer jambor odklanja v razdalji kakšnega slabega metra, a to ne naredi name prevelikega strahu. Zato na vrhu niti ne ostanem predolgo, le pregledam, če je vse v redu privijačeno, če vse drži , pregledam zgoraj vpete pripone in se začnem spuščati po stopnicah z jambora. Enostavno, hitro, brez stresa in brez obremenjevanja, kdo me bo potegnil na vrh. Stopnice so »cool«..

V tem času, ko sem bil na jamboru, se je naredilo kar nekaj vode, na koncu pa sem še napolnil dva dodatna kanistra z vodo, tako da imam zdaj še rezervo za zadnji tank. Seveda še napolnim plastenke za pitno vodo, teh imam za 25 litrov ter zaključim pri 230 litrih proizvedene vode v dobrih treh urah. Vsa čast tistemu, ki si je izmislil tega čarovnika. Pregledam še vpetost rešilnega splava, pregledam avtomatski hidro-ključavnici (katerima je žal rok uporabnosti že potekel), a saj imam med plovbo vedno žepni nožek v žepu, če bi se kje kaj zategnilo. Pravzaprav imam na barki pričvrščene kar tri »Mora« nože s Sandvik inox rezilom. To so plavajoči noži v nožnici, ki ga pričvrstite kjer koli na barki, ali pa ga imate v predalu. Jaz imam enega pričvrščenega v kokpitu, drugega na jamboru in tretjega v boxu, za sidrno verigo. Ti noži vam ne bodo rjaveli, cenovni razpon pa je od 7 do 30€, odvisno vse od velikosti in modela. Nekateri imajo na drugi strani rezila celo žagico, s katero lahko prerežemo kovinsko pletenico. Ko  pride do problema, da se vrv zatakne, ali če kaj ne zmorem potegniti sam, lahko vzamem nož ki je pri roki, prerežem vrv in tako rešim nastalo situacijo. Poleg tega je v kokpitu dobrodošel pri ujetih ribah. Jaz sem te nože kupil cenovno ugodno za 9€/kos na razprodaji na Arubi, saj je bil ravno takrat 50% popust do odprodaje zalog. Seveda pa veljajo tudi drugi noži, ne samo te znamke, pa tudi plavati ni potrebno da znajo. Le namig sem vam ponudil in svojo izkušnjo.

Po napisanem blogu, ki ga pošljem vsak dan nepogrešljivemu Sebastjanu, grem v posteljo in zaključim še en oktobrski dan, zadnji. Jutri je 1. November, Dan mrtvih. Spomnil se bom pokopanega očeta, čeprav se ga spomnim večkrat, a še raje se spomnim vseh živih, kateri so mi blizu in jih imam rad.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 9. dan

Pa smo v novembru. Wow, kako hitro čas teče, še malo pa bo Novo leto. Sploh nimam občutka za zimo, ker je tukaj toplo. Vreme se počasi umirja, se stabilizira in prva serija jadralcev je danes odplula proti Novi Zelandiji, nekaj jih bo šlo v ponedeljek, pa v torek,… No v ponedeljek popoldan ali v torek zjutraj, bi rad odjadral tudi jaz. Sicer bo zdaj nekaj dni pomanjkanje vetra, sploh ker je vremensko okno zelo mirno na sredini poti do  Nove Zelandije. Tega pa je kar 400 do 500 NM.

Dopoldne se ravno pripravljam da grem v vodo, kajti rad bi očistil vodno linijo in propeler od barke, ko pride do mene plovilo na katerem piše Bio Security. Na njemu so trije uradniki in eden mi pove, da opravljajo kontrolo dokumentov in če lahko pridejo na Indigo. Seveda lahko. Na barko prideta le dva, tretji ostane na svojem plovilu in ta dobiva podatke od uradnika, ki sedi za mojo mizo. Na njihovem plovilu imajo računalnik in tako pridejo hitro do podatkov, ki so jim potrebni. Vseeno pa želijo videti moj potni list, mojo že drugo, a veljavno vizo, vse druge dokumente od plovila in dokumente o prijavi na otočje Fidži. Vsega skupaj okoli 20 strani obrazcev. Po 15-tih minutah ugotovijo, da je vse v redu, zato napišejo poročilo, pod njim se še podpišem in že želijo oditi, ko jih presenetim s skromnimi darili, katerih so bili zelo veseli. 

Kasneje sem videl, da so opravili preglede še na ostalih plovilih v zalivu in po dobri uri in pol so zapustili zaliv. Jaz sem takrat ravno končal čiščenje barke v vodi, ter opravil pregled vsega, kar je pod vodo. Za enkrat kaže, da je vse v redu in upam, da sem pripravljen za na plovbo.

Okoli druge ure popoldan pripluje v zaliv še moj kolega Norvežan, se sidra poleg mene in me povabi na kavo. Omenim mu, da bom v začetku naslednjega tedna zapustil Fidži. Ko mu povem, da sem gledal vremensko napoved za Novo Zelandijo, ki bo zdaj s slabim vetrom, mu povem za alternativo, da bi pa vseeno šel z dobrim pasatom do otočja Vanuatu in potem naprej do Nove Kaledonije. Ta mi ni nikoli dišala in ni bila nikoli na moji začrtani poti. A sem zadnje čase od drugih jadralcev slišal toliko lepega o njej, da sem začel brati o teh otokih, pregledovati zapiske, forume, pravila in še kaj. Morda pa se vreme popravi in grem od tam naprej za Novo Zelandijo ali pa jo celo potegnem za bližnjo Avstralijo do Sydneya. Hmmm, dočakati Novo leto pod mostom v Sydneyu, neposredno ob operni hiši, gledati največji ognjemet na svetu,… Zdaj mi tudi Avstralija diši. Kar naenkrat, čudno a ne?  Norvežan mi omeni, da bi tudi on rad zapustil Fidži in bi morda šel isti dan na pot, kot grem jaz. Presenečen sem nad njim, ker tega prej ni nikoli omenil, poleg tega je šele vložil prošnjo za drugo vizo in jo je tudi plačal. Njemu so za ciklonsko sezono bolj dišali Maršalovi otoki. Nič ne rečem, le to, da se do nedelje pogovoriva. Povem mu, da na otokih Vanuatu ne bom ostal dolgo, ker me to otočje z malarijo preveč ne zanima in se ga bojim. Obiskal bi le otok Tanna in še delujoči vulkan Mt. Yasur. Hehehehe, zanimivo, tudi njega je to zdaj začelo zanimati. Malo se pohecam z njim in mu omenim, da bo zdaj Irec Bill žalosten, ker ga bova oba zapustila, on pa se vrne na Fidži šele čez dobra dva tedna.

Za jutri sva se dogovorila, da greva v mesto v nabavo hrane za teh nekaj dni celodnevnega jadranja. Do prvih otokov imam nekaj okoli 500 NM plovbe, to je okoli 4 dni in štiri noči jadranja. Morda nekaj ur več ali manj, odvisno od vetra, valov in seveda od oceanskega toka. Potem naprej pa še dobrih 350 NM do Noumee. Pravzaprav si moram nabaviti svežo hrano za vsaj 9 ali 10 dni, nekaj jo bom tako ali tako moral skriti, saj če me Bio Security na otoku Tanna dobi s svežo hrano, mi jo bodo vso odvzeli. Prav tako bo v Novi Kaledoniji, kjer so še bolj strikni. Francozi pač, ki jih ne maram. Imam pa rad njihov Carrefour supermarket. Spet bom več ur v njem.

Zvečer si na barki naredim večerjo, po večerji pa prelakiram z ladijskim lakom vse spodnje robove pohištva, ki sem jih zadnjič barval. Robovi so zaradi vlage, vode in seveda zaradi let izgubili barvo in sijaj, zato sem se odločil, da pohištvu le-tega povrnem nazaj. Čez noč se bo lak posušil in zjutraj bo  videti vse veliko lepše.

Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 10. dan

Oblačno jutro in na sidrišču ni niti malo vetra. Menda ga po napovedi ne bo do 13:00 ure, zato je tudi morje v zalivu skoraj ravno kot olje, ko se polije po mizi.

Pokliče me Norvežan, da bi odšla prej v mesto in da bi popoldne rad zamenjal nekatere stvari na jamboru, a ker sva skupaj, bi bilo to idealno, da ga lahko potegnem gor. Ne vprašam kaj ima zopet za zamenjati, le prikimam, saj imam čas. Čeprav sem danes želel sam menjati Seldnov gibljivi del na boomu, ker je ta že obrabljen, zato ga bom pač jutri.

Kolega pride do moje barke z dingijem in nato se zapeljeva do Lautoke. Kakšnih 5 NM je do tja. Ker greva spet hitro po tem »olju« od morja, vzamem telefon in preko aplikacije izmerim s kakšno hitrostjo glisirava. Po aplikaciji sva dosegla maksimalno hitrost 47,1 km/h, kar je okoli 25 vozlov. Če primerjam, da večji gliserji glisirajo s takšno hitrostjo, potem sva midva s komaj 3,5 metra dolgim gumenjakom bolj letela po zraku, kot pa plula. Do mesta se sprehodiva, vmes se še ustaviva na sejmu, kjer prodajajo razno robo, a nič ne kupiva. Le »firbec« si napaseva. Kolega v mestu kupi nekaj stvari za barko, nato pa greva najprej do tržnice. Danes je na tržnici vse črno, toliko ljudi še nisem videl v teh prostorih, morda pa tudi zato, ker ob 9:30 uri še nikoli nisem bil tam. Vedno prihajam kasneje. Kupim nekaj zelenjave in sadja, potem pa greva še v trgovino. On napolni voziček, jaz le košaro, saj ne potrebujem veliko.

Ko prideva nazaj na barko, vse nakupljeno pospravim na svoje mesto, piščančje meso razdelim na štiri dele, enega za danes, tri pa vakumiram v tri pakete, katere bom imel za tri kovečerje (baje se tako temu reče po moderno, kosilo+večerja=kovečerja). Morda pa ko mi zmanjka mesa, na plovbi ujamem tudi kakšno ribo. Če pa ne, pa bo tudi kakšna zelenjavna jed dobra, saj imam razne zelenjave in podobnih stvari kar precej tudi v konzervah.

Potem grem na njegovo barko in pričneva z delom. Potegnem ga do tretjega križa, kjer zamenja notranjo pripono, ki mu je zacvetela. Vse pripone ima v rezervi in ko vidim njegove 14 mm debele zunanje pripone, ter 10 mm debele notranje pripone, se sprašujem, če bi mu sploh pokazal moje 8 in 7 mm debele pletenice. Uhhh, kot bi imel kitajsko barko, ne pa nemško. Ko končava z delom, spijeva kavo, nato pa grem jaz delat na svojo barko. Sicer nimam dovolj časa, da bi zamenjal nosilec med jamborjem in boomom, saj bo prej padla noč, imam pa čas, da vsaj preverim napetost mojih »otroških« pripon. Na pripono nastavim napravo za merjenje nateznosti in trdnosti pripon. Ker so se pripone malo raztegnile, sem moral vse skupaj malo zategniti, vmes tudi popustiti in spet zategniti na drugi strani, saj se mi je jambor malenkost usločil v levo stran. Do večera sem vse to dobro naravnal in zategnil, čeprav se nisem ravnal po Seldnovih navodilih, kjer tabela kaže, da bi morale biti moje zunanje pripone za moj jambor zategnjene vsaj za 15% več, kot sem jih jaz zategnil. Že zdaj so napete kot struna, zato se vprašam, če bo zdržalo vpenjanje? Ko vse končam, namažem še z oljem za šivalne stroje, ki ni kislinsko, zavarujem proti odvijanju tako da prelepim zaščitne sornike z lepilnim trakom, potem pa spustim še plastično cevno zaščito.

Ker se pri nas kar hitro stemni, temno je že ob 18:15 uri, končam z delom, vse pospravim, se stuširam in začnem pripravljati večerjo. Zvečer po večerji si pogledam še kakšno malenkost o otokih Vanuatu, preberem nekaj v pilotu za to plovno območje, nato pa bo spet čas za spanje.

Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 11. dan

Danes je spet oblačno vreme, sicer je na sidrišču nekaj vetra, a mislim da ga ni več kot za 10 vozlov. Ker sem se zbudil zelo zgodaj, sem že zgodaj pričel z delom, saj na sidrišču nikogar ne motim. Čeprav sem kasneje izvedel, da se je udarjanje s kladivom slišalo verjetno tudi v kakšno vas naprej od sidrišča.
Najprej sem se lotil menjave nosilca na boomu. Mislil sem, da bo to »šala mala« in bo vse skupaj zmetano narazen in skupaj v nekaj minutah. Dejansko je tako, ko nekaj računaš, se tudi ušteješ. Narazen je šlo zelo utečeno in po planu, saj sem popustil vse vrvi, tako da ni bilo nobene obremenitve, ki bi to držalo. Najprej ločim sornik, ki drži boom, nato pa izbijem dolgi sornik, ki drži trikotni nosilec na jamboru. Zamenjam ga za novega, namažem vse s Harken mastjo, ter nato sestavim prvi del. Tako dobro se je izšlo, kot pri mojem vnuku, kadar sestavlja lego kocke. Zdaj še sestavim vse skupaj z boomom, pa bo. No tu se je zataknilo, ker nisem videl, da odstopa tudi obrabljeni nosilec booma, tega pa nimam v rezervi. Le kdo ga ima? Ker je to narejeno iz zlitine gusa, ne smem vstaviti inox podložke, poleg tega sploh ne vem, če imam kakšno večjo podložko z luknjo 12 ali 13 mm. Malo si ogledujem vse skupaj, nato pa se odločim, da naredim podložko iz trdega teflona. Grem v kuhinjo, iz omare vzamem 5 mm debelo teflonsko desko za rezanje zelenjave in jo skrajšam za 4 cm. Potem odrežem kos 4×4 cm, z vrtalnim strojem in svedrom zavrtam v sredino luknjo 10 mm, nato pa malo povrtam, da sem dobil 13 mm veliko luknjo. Zdaj še z ene strani zbrusim za 1 mm, ker potrebujem 4 mm debelo podložko. Potem to vstavim in »paše kot ata na mamo«. Vse skupaj na novo privijačim, zavarujem in končal sem s tem delom.

Čeprav še ni minilo 24 ur od zategovanja pripon, grem še enkrat z merilcem na palubo in izmerim pripone. Malo se je očitno vse skupaj poleglo, raztegnilo, zato še vse enkrat nastavim, notranje pripone pa za 10% še bolj zategnem, tako kot piše v navodilih za Selden jambore. Ko vse uredim, pregledam še enkrat z dvižnico za boom, če je jambor na sredini. Nastavim na določeno točko, nato enako na drugi strani barke in jambor res lepo stoji na sredini. Tudi pogled od spodaj proti vrhu mi da vedeti, da je ta raven. Tako, zdaj sem to končal, zdaj grem pa reševati problem v notranjost barke, saj ko sem zategnil pripone in s tem jambor malo poglobil na palubi, je ta pritisnil v notranjost in zdaj se vrata pri jamboru (pri meni vrata od kopalnice in premčne spalnice) ne dajo lepo zapirati oz. odpirati. Najprej s konico noža začrtam, kje se vrata žulijo, nato jih odvijačim, snamem in jih odnesem v kokpit. Spet prižgem inverter, vzamem centrifugalno električno brusilko in zbrusim samo rob vrat, kjer se zatika. Vrata pobrišem, jih odnesem v barko, privijačim in tokrat se lepo zapira. Vzamem še majhen čopič, vse skupaj pobarvam z lakom, da se ne bi »les« napil vlage in jutri bo že vse suho.
Pospravim posodo in na tla mi pade steklen kozarec in se razbije. Tako ali tako sem hotel danes pomesti salon, zdaj ga pa res moram in to takoj. Poberem velike kose stekla, nato pometem po tleh in vse 2x krat pobrišem, da mi ne bi ostal kakšen košček stekla na tleh. Nič kolikokrat sem rekel, da potrebujem na barki manjši, a dovolj močan električni sesalnik, nekje do 1300W, katerega potrebujem pri vrtanju, rezanju, pa tudi pri razbitih kozarcih ali pa za sesanje preprog. Jaz sem na »ić« in potem je jasno, da tudi v barki ne morem brez preprog. Kot bi rekla moja stara mama: »Lepše je in bolj toplo«. Hahaha.
Spijem še pozno popoldansko kavo, s tremi piškotki, tokrat so boljši in vsebujejo koščke čokolade. Med kavo brskam po internetu in gledam vreme, vmes pa me kolega Norvežan vabi na večerjo. Včeraj je kupil velikeeeega piščanca in ga peče na žaru v ponvi. Sprašuje me, kakšen krompir bi jedel. Francoski krompirček bo kar v redu, a ne? Torej bo danes kar dobra večerja.
Najprej se stuširam, preoblečem, nato pa grem ob 18:30 uri z dingijem k njemu na barko, kjer povečerjava, spijeva vsak po eno pivo, malo debatirava. Ponudim se mu, da mu pomijem posodo, ampak to je samo »blef«, saj sem vedel, da bo rekel ne. Je pa lepo če se ponudiš, a ne? Zato se lepo zahvalim za vse, se vrnem nazaj na Indgo, saj je že čas, da se gre v posteljo.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 12. dan

Včeraj pri večerji se je kolega spomnil, da bi moral dati še dva sornika v vrh jambora. Prosil me je, če mu lahko pomagam pri delu, preden odplujem od tu, kajti jaz sem mu rekel, da se bom jutri prestavil na sidrišče pred Port Denarau. Obljubim mu, da pridem in dogovor je ob 9:00 uri.

Ob dogovorjeni 9:00 uri sem z dingijem prišel do njegove barke. Ker ga ni na krovu, potrkam po barki in možakar se javi iz spalnice. Vedel sem, da še spi. Ve pa tudi on, da se meni mudi, ker sem rekel, da bi se šel danes odjaviti iz Fidžija. OK, je kar je, bom pa to naredil popoldan, kolegu je pač treba pomagati. In tako on najprej spije dve veliki kavi, da pride k sebi, potem pa se po eni uri le spravi k delu. Jaz ga potegnem gor na vrh jambora in en sornik gre lepo v jambor kakor tudi škripec, drugi pa je malo zvit in ne gre in ne gre. Gledam na uro, pozno je že, ko mi pravi naj ga spustim dol. Zmenjeno, očitno mu je uspelo, spustim ga dol, a on drži sornik v roki. Prevrtati morava luknje za vijake in potem se bo morda dalo vijačiti. Bravo, zdaj vem, da danes ne grem nikamor. Ne delaj računa brez krčmarja! (star slovenski pregovor, ki vedno drži)

Zavrtava dve luknji, malo poravnava zgornji nosilec sornika, nato ga spet potegnem gor, čisto do vrha. Menja namreč škripec od genove, ki je v jamborju. Spet postavi kolešček v jambor, ga drži s prstom, z drugo roko vstavlja sornik in …. Sliši se glasna kletvica. Kolešček mu je padel v jambor. Bravo, zdaj bo pa veselica. Kam je kolešček šel, nimam pojma, ampak ga ni. Zdaj ga spustim dol, rezerve ni več. Vzame starega, ki je najmanj obrabljen in gre spet gor. Tokrat sem mu jaz okoli koleščka navil bakreno žico, ki jo bo lepo držal in dvigoval kolešček, dokler sornik ne pade v luknjo. Kot jaz rad rečem, vse se uredi v sekundi dvajset, če se lepo spraviš k delu. In ko pride dol, jih poslušam malo v angleščini malo v norveščini, zakaj mu tega z bakreno žico nisem prej povedal. Tiho sem, saj ne vem, kako je gor, koliko prostora ima in kako lahko to montira. 

No zdaj je ura že dve popoldan, dve uri imam časa da se odsidram in priplujem do novega sidrišča, pol ure da pridem z dingijem do pisarne. In če bi šlo vse po planu, ugotovim, da sem za danes točno 10 minut prepozen. Torej, Jasmin ostani tukaj na sidrišču, spij pivce za živce in se ne jezi! Če sem od junija tukaj na Fidžiju, je vseeno če sem še en dan več. Vremenska karta kaže ves čas v redu vreme, torej 16 do 20 vozlov vetra in do 2,7 m valov. In če rečemo, da bo zunaj v reali do 25 vozlov vetra v krmo in malo čez 3 metre 7 in 8 sekundnih valov v bok, to bo super. Malo me bo pozibavalo, šlo bo pa lepo z metuljčkom. Na genovo nastavim tangun, glavno jadro pa pod kotom zvežem, da se ne premika.

Na barki namesto pivca spijem vodo, si skuham kitajsko instant juho, potem pa si dam polnit oba satelitska telefona Iridium in Inmarsat, tablico kjer imam rezervno navigacijo, telefon s povezavo za Iridium,  in še svoj laptop. Kablov je polna miza. Ker sem že tretji dan v oblačnem vremenu, prižgem motor za eno uro in pol, torej vsaj za čas polnjenja.

Pripravim si odjavne dokumente, obrazce, katere sem že izpolnil, pregledam in potem dopolnim še Grab Bag (vodotesna torba v kateri imam nekaj zdravil ostale dokumente, en telefon za rezervo in v katerega bom dal še en satelitski telefon, dve majice in ene hlače). V drugo enako torbo dam 5 litrov vode v njej imam cca 20 manjših konzerv hrane in tri paketa krekerjev. Pripravim vse k vratom, naj me čaka in nikoli dočaka, ker si ne želim, da bi to kdaj potreboval. Ampak, naj bo pripravljeno. Preverim še Epirb, letos mu poteče naročnina in tudi baterijo bo potrebno zamenjat, ki menda drži samo 5 let. Tudi bombice za samonapihljivi rešilni jopič bi moral menjati, pa bombico s plinom v rešilnem splavu tudi. Ufff…. 

Zvečer vse pospravim, si naredim večerjo ter pogledam še en film. 

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Enajst ekip regate Clipper je uspešno priplulo do pristanišče Whitsundays v vzhodni Avstraliji.

Jadralci so 22. decembra 2019 izpluli izpred pristanišča Fremantle na zahodni strani Avstralije in se po južni strani podali proti vzhodu. Pluti so morali do južnega rta Tasmanije, nato pa so smer spremenili proti severu v Tasmansko morje. Ob vzhodni Avstraliji so pluli mimo mest Sydney in Brisbane, nato pa so zapluli v Koralno morje na severovzhodu Avstralije. Regato je tokrat najbolje začela ekipa Ha Long Bay Viet Nam. Prvi so pripluli do juga Tasmanije in obrnili proti severovzhodu. Na vzhodni strani Avstralije se jim je močno približala odlična ekipa Qingdao, ki je plula najbliže obali. Jadrnica Ha Long Bay Viet Nam se je odločila za plovbo po bolj vzhodni ruti in odprtem morju. Njihova taktična odločitev je bila pravilna. Imeli so več vetra kot ekipe ob obali. Spet so pridobili prednost in v cilj pripluli kot prvi v petek, 10. januarja 2020, ob 9.23 (UTC). Šest ur za njimi je ciljno črto prečkala ekipa Imagine Your Korea, še pet ur pozneje pa jadrnica UNICEF. Ekipa Qingdao, ki je do sedaj pokazala odlično jadranje, je tokrat v cilj priplula šele kot šesta. Ko so pluli mimo vzhodne obale proti mestu Brisbane, jim je zmanjkalo vetra. Z ekipo Zhuhai sta morali spremeniti smer plovbe, zapluti proti vzhodu in poiskati veter na odprtem morju.

Najpočasnejše ekipe so v cilj priplule včeraj. Do 18. januarja 2020 se bodo lahko odpočile od naporne etape, nato pa bodo zapluli proti Kitajski. Cilj šeste etape bo v mestu Sanya, kamor naj bi pripluli v drugi polovici meseca februarja.

Trenutni vrstni red po 5. etapah