Novice

Luksuzna, 70 m dolga jahta Nourah of Riyad se je prevrnila v ladjedelnici Megatehnica v kraju Perma v Grčiji.

Po navedbah News247 se je nesreča zgodila v nedeljo okrog 12. ure. Jahto so nameravali dvigniti iz vode, da bi izvedli letni remont in obnovili protivegetativni premaz. Jahta se je nagnila za 45 stopinj in delno potopila. K sreči ni poškodovana nobena oseba. Poškodovani sta oprema ladjedelnice in turistična ladja Lamadin, ki je bila v neposredni bližini.

Jahto Nourah of Riyad so zgradili leta 2008 v turški ladjedelnici Yay Gemi Yapim. V dolžino meri 70 m v širino pa 11,04 m. Njena teža znaša 1531 t. Zunanjost in notranjost jahte je oblikoval Donald Starkey Design.

Jahta je v lasti princa Turki al Sauda, najmlajšega sina kralja Savdske Arabije. Vrednost jahte je okrog 80 mio USD. Na krov lahko sprejme 14 gostov, ki so nameščeni v sedmih kabinah. Za njih skrbi 18-članska posadka.

Portorož bi moral med 22. in 26. aprilom gostiti jadralski spektakel 44CUP. Organizator je moral dogodek odpovedati.

Zaradi dosledne politike in omejitve potovanj zaradi virusa covid-19, je organizator tekmovanja 44CUP moral odpovedati prihajajoči dogodek v Portorožu. Ker je varnost tekmovalcev, osebja in seveda obiskovalcev na prvem mestu, bo prvi letošnji dogodek odpadel. Organizatorji tekmovanja bodo stalno spremljali situacijo in se s posameznimi organizatorji dogovorili glede poteka letošnjih tekmovanj. Če se bodo razmere v Evropi umirile, se bo pokal začel 24. junija 2020 v skandinavskem Marstrandu.

Koledar tekmovanj 2020:

• 22.–26. april 2020 – Portorož (odpovedano)
• 24.–28. junij 2020 – Marstrand
• 11.–15. avgust 2020 – Cowes
• 23.–27. september – Sotogrande (svetovno prvenstvo)
• 11.–15. november 2020 – Lanzarote

Vodstvo razreda in ŠD GoSAILING si bosta prizadevala najti nadomestni termin, ko bodo razmere to dopuščale.

Hrvaške luke in marine se zapirajo. Preden boste izpluli, se prepričajte, da boste lahko vpluli v ciljno luko ali marino.

Pravkar se je s plovbe po Jadranu oglasil eden izmed naših bralcev, Tomaž V. Pred dnevi so izpluli iz Slovenije na Hrvaško. Po uspešno opravljenih obveznostih pri prehodu meje, so pripluli do Malega Lošinja, kjer pa so jim prepovedali vplutje. Objavljamo njegovo zgodbo:

Po normalni odjavni proceduri smo se z jadrnico La Rose odpravili proti Umagu, kjer smo opravili vse postopke pri vhodu na Hrvaško. Na policiji so bili zelo prijazni prav tako na Luški kapitaniji v Umagu. Opravili smo carinske formalnosti, ob čemer smo v kratkem pogovoru izvedeli, da ni nobenih posebnih odredb glede vplutja v hrvaške teritorialne vode. Tako smo po 6 urah vpluli v ACI marino v Puli, kjer prav tako nismo imeli nobenih problemov. V marini smo prenočili, zjutraj po smo se odpravili proti Lošinju, ki naj bi bila naša naslednja točka. Še posebej smo želeli na Mali Lošinj, ker smo potrebovali gorivo. Vetra čez Kvarner ni bilo, zato smo motorirali in prišli na Mali Lošinj ob 17. uri. Ko smo se hoteli vezati, pa je prišla oseba iz Luške kapitanije in nam preprečila vezanje na pomol, ker naj bi bil privez tujih bark do 1. aprila 2020 prepovedan. Grozil nam je s policijo, karanteno, s prisilno privedbo na policijo itd. Povedali smo mu, da prihajamo iz Pule in da smo vse formalnosti, kar se tiče prestopa meje opravili v Umagu, on pa je vpil na nas, da nam bo poslal za vrat policijo in da bomo že videli hudiča ... Zato smo poklicali 112 in povprašali hrvaško policijo za nasvet. Po pol ure čakanja na odgovor so nam odgovorili, da kar se njih tiče lahko pristanemo, kjer koli hočemo. Vendar ko smo se hoteli vrniti na pomol in se z barko privezati, so nam to spet preprečili. Z luške kapitanije Mali Lošinj je prišel njihov delavec in spet grozil, da je govoril s luškim kapitanom in načelnikom policije in da bo bolje, da odidemo, drugače bodo nas in barko dali v karanteno za 14 dni. Pojasnili smo mu, da je za zvečer napovedana burja 35–45 vozlov in da je sedaj praktično prepozno za iskanje novega priveza, pa da tudi nafte nimamo dovolj.

Jadralci so v izogib zapletom odpluli iz luke Mali Lošinj in se zasidrali v zalivu Krivica.

V izogib podobnim situacijam, pred izplutjem preverite, ali boste na destinaciji zaželeni ali ne. Ali vam bodo dovolili pristati ali vas bodo odslovili. 

V videoposnetku tega tedna si lahko ogledate:

1. kako gliser uporabimo kot snežne sanke
2. ladjo duhov je naplavilo na obalo
3. turistični čoln trči v visok val
4. ekstremno zibanje križarke
5. potapljanje plovila v Disneylandu

Francoski jadralec Francois Joyon je postavil nov jadralski hitrostni rekord. Od Hong Konga do Londona je prijadral v rekordnem času.

Francois Joyon je s svojim hitrim, 103 čevlje (35 m) dolgim trimaranom IDEC Sport in s pomočjo štiričlanske posadke najhitreje prejadral 12.948 nmi dolgo razdaljo med Hong Kongom in Londonom. Iz Hong Konga so izpluli 18. januarja 2020 ob 8:00:47. V London so pripluli 19. februarja 2020 ob 7:37:33. Za plovbo so potrebovali 31 dni, 23 ur 36 minut in 46 sekund. Povprečna hitrost plovbe je znašala 16,87 vozla.

Prejšnji rekord je postavil italijanski skiper Giovanni Soldini na jadrnici Maserati. Za plovbo na isti poti je potreboval 36 dni 2 uri 37 minut in 12 s.

Dosežek francoskega jadralca je že potrdila organizacija WSSR (World Sailing Speed Record), ki bdi nad svetovnimi jadralskimi dosežki.

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote – marina Rubicon, 145. dan

Čez dan skoraj ni bilo vetra in je bilo toplo. Malo me je že zamikalo, da bi šel na bazen, vendar je bil zaseden. Popoldne se je veter malo okrepil, predvsem pa je spremenil smer. Že od včeraj po malem obrača iz severnika proti zahodniku, zdaj pa je jugozahodnik. Ta obrat je bil napovedan, zato so se sidrišča tu okrog precej spraznila. Ostali so le še najbolj zagrizeni in tisti, ki ne spremljajo vremenske napovedi. Čeprav vetra ni veliko, je v marino začelo nositi swell. Mi smo vezani bočno na valovanje, zato nas nosi levo-desno in malo zateguje štrike. Nič posebnega, le škripanje mi gre malo na živce, pa štriki se obrabijo. Mi smo po mojem vezani kar v redu – nekako med nemško in dalmatinsko šolo.

- Nemška šola: vse štrike napneš tako, da barka ne mrda.

- Dalmatinska šola: vse štrike zelo popustiš, da barka pleše svoj ples na valovih, štriki pa so ji le okvirno vodilo, kje naj pleše.

Jaz sem poskrbel, da čim več delajo tiste vrvi, ki imajo gumijaste blažilce, ki zmehčajo sunke, preostale vrvi pa so nekaj bolj popuščene. Ko pogledam po pomolu, sem zadovoljen s svojim umotvorom. Gibanje barke je mehkejše kot nekaj sosednjih bark.

Motornjak, sosed na istem fingerju je privezan bolj na kratko in ga kar dobro nabija v finger. Bokobrani delajo na polno. Pa da ne bo kdo mislil, da je kakšna resna štiga tu notri – sploh ne. Kozarec je z lahkoto na mizi in ne bojim se, da bi se kaj prevrnilo ali polilo. Zanimivo pa je, ker kljub zelo ozkemu vhodu in veliki laguni pride notri swell.

To je posledica fronte na severnem Atlantiku, ki je dovolj močna, da je potisnila azorski anticiklon proti jugu nekako do geografske širine Kanarskih otokov. Na Azorih pa je še en manjši ciklon. To povzroča, da portugalskih pasatov ni (veter je tam obrnil) in da na Kanarskih piha z zahoda in z juga namesto s severa in vzhoda. Zato so vsi (tudi mi) pobegnili s sidrišč v marine.

Lanzarote: marina Rubicon, 146. dan

Razsoljevalnik (watermaker) je treba vsakih nekaj dni uporabljati: delati sladko vodo iz morja, ali pa ga splahniti s sladko vodo. S tem preprečimo rast alg na membrani. Če se to zgodi, smo ob 600 evrov ali več.  Alternativa je še konzerviranje membrane, a ta kemični proces tudi ni najboljši za membrano, pa še kemikalije so dokaj drage in postopek konzervacije in izpiranja dokaj zamuden. Včasih sem izpiral ročno, potem pa sem si nabavil avtomatiko, ki splahuje cel sistem vsakih pet dni tudi, če me ni na barki.

Žal se ta avtomatika ne razume najbolje z MPPT kontrolerjem. MPPT kontroler je naprava, ki upravlja energijo sončnih celic in polni akumulatorje s pravilnim tokom in napetostjo. Na ta način so akumulatorji optimalno napolnjeni. Enkrat na mesec MPPT kontroler v akumulatorje za eno uro spusti večjo napetost (v našem primeru 15,3 V). Temu postopku se reče ekvilizacija in s tem preprečujemo nabiranje žvepla na ploščah v akumulatorjih.
Žal pa je 15,3V več, kot avtomatika razsoljevalnika sprejme za dobro napetost in sproži alarm. Nekaj časa piska, potem pa utripa rdeča LED-dioda. To samo po sebi ni nič hudega.

Vendar če se to zgodi ravno takrat, ko izpira sistem, potem pa nastane problem. Da bi zaščitili svoje vezje, motorje in elektroventile pred previsoko napetostjo, se avtomatika resetira in gre v stanje pripravljenosti. In nič več ne izpira. Sploh. Niti takoj, niti čez pet dni. Nada. Niente. Samo čaka, da pridem in ga 'potolažim'. Ga ne briga, da je napetost čez eno uro spet normalna. Verjetnost, da se to zgodi, ni velika (ena ura enkrat na mesec se mora ujeti s petminutnim izpiranjem vsakih 5 dni). A ravno to se je zgodilo, medtem ko sva bila nazadnje odsotna za 14 dni. 

Ko prideva nazaj na barko, je kontroler razsoljevalnika čakal na moje ukaze, namesto da bi spiral sistem vsakih 5 dni! Grrr. Upam, da ni kaj narobe z membrano, ki ni bila izprana 16 dni. Na srečo je voda tukaj bolj hladna. Če bi se to zgodilo v tropih ...

Da se to ne bi ponovilo, sem se odločil, da spremenim režim ekvilizacije na MPPT kontrolerju. Od sedaj bom to sprožal samo ročno. Ko naju ni na barki, tako ali tako ni skoraj nobene porabe in ekvilizacija ni potrebna. Preprogramiranje pa se lahko naredi le na stikalcih (DIP switchih) v samem kontrolerju, ko ta ni pod napetostjo (celice ne proizvajajo in je tudi odklopljen z akumulatorjev). Zato sem moral počakati na noč (da celice niso proizvajale elektrike), odklopil kontroler z akumulatorjev, prestavil stikala in sestavil zadevo nazaj. Upam, da je vse v redu. Bomo videli takoj zjutraj.

Lanzarote: marina Rubicon, 147. dan

Danes zjutraj je deževalo. Mogoče je že čez noč, a jaz sem spal in ne vem. Tokrat je bil čisto pravi dež, ki je celo naredil nekaj luž po tleh, ne le nekaj kapljic, ki bi se posušile v eni minuti. Ni pa ga bilo dovolj, da bi spral prah in pesek z barke, saj smo vendar na najbolj sušnem od Kanarskih otokov.Verjetno je bil dež posledica motnje, ki je prinesla med drugim zahodne vetrove.

A ob devetih zjutraj že sije sonce in MPPT kontroler polni akumulatorje tako, kot mora. Videti je, da sem včeraj vse pravilno povezal. Večkrat sem se spraševal, ali bi morda bilo bolje imeti kako stikalo (ali varovalko) med MPPT kontrolerjem in akumulatorji, a kontrolerja tako redko odklapljam, da verjetno to nima smisla. Novejši MPPT kontrolerji imajo možnost programiranja preko mreže ali preko Wi-Fi, moj tega pač nima. Ima pa stikala. Tudi tako gre. Pač malo lezeš po skladiščih in se zvijaš po skritih kotičkih barke, da prestaviš nekaj stikal. 

Danes popoldne greva po avto, saj jutri letiva domov. Avto za 24 ur je pač cenejši, kot katerikoli drug prevoz do letališča, zato izbereva to možnost. Tole najino 'kruzanje' je res hecno. Več sva po marinah kot na sidru in skoraj več sva doma kot na barki. Ampak žal je stvar taka, da človek obrača, narava pa obrne (nekateri bi namesto 'narava' rekli 'bog', a jaz bolj verjamem v naravo). Na žalost imamo bolezen v družini in naju potrebujejo doma. Kruzanje lahko počaka, družina ne more. Tako pač je in plani so za to, da jih spremenimo.

Če bi mi prej kdo rekel, da bo Heron tri mesece na Lanzaroteju, bi se mu smejal. Kakorkoli, obrnilo se je tako, da letiva spet domov. Ko popoldan dobiva avto, se malo zapeljeva naokrog. Najdeva košček otoka, kjer še nisva bila. To je najbolj južni del otoka, malo vzhodno od plaže Papagayo. Rentič se mi malo smili, ko sveže opran, še malo moker, vozi po makadamu proti cilju. Vzela sva najmanjši (in najcenejši) avto, a ker ga niso imeli, so nama za isto ceno dali Opel Zafiro s sedmimi sedeži. Ob kaki drugi priložnosti bi vriskal od veselja, da imam sedem sedežev in ogromno prostora, a tokrat tega pač ne rabiva. Za kratek izlet po otoku in za pot do letališča bi bila vsaka kripa dobra. Tokrat sva ob sončnem zahodu doživela res dober 'green flash'. Najbolj izrazit v vseh letih kruzanja po svetu. V Karibih pravijo, da je pojav bolj izrazit, če prej spiješ nekaj koktajlov, a tokrat sva ga doživela trezna. To je naravni pojav, ko gledaš, kako sonce izginja za obzorjem. V trenutku, ko izgine rumenordeča svetloba, se na obzorju pojavi zelena svetloba, na kratko posveti in potem izgine.

Baje ima zadeva čisto fizikalno osnovo. Oko se navadi na rumeno in rdečo svetlobo. Ko sonce izgine, takrat izgine tudi ta svetloba. Ostane odblesk sončeve svetlobe, ki se odbije od atmosfere, ali pa se morda ukrivi zaradi loma svetlobe ob stiku z atmosfero, kdo bi vedel. Človeško oko takrat to lomljeno svetlobo zazna kot zeleno svetlobo. Na Karibih sva večkrat lovila ta pojav, a se nama je vedno izmuznil, čeprav smo poskušali tudi s koktajli, ki baje okrepijo to videnje. Tokrat pa je brez dvoma v trenutku, ko je sonce izginilo za obzorjem posijal izrazito zelen žarek svetlobe, ki je trajal morda slabo sekundo. Jasno, da nimam slike. Kdo bi takrat mislil na sliko, sploh pa pojav traja manj kot sekundo. Midva sva bila navdušena. 

Zvečer smo se dobili na barki Stabo, da smo preverili ladijsko klet. Steklenice, ki smo jih preverjali, niso bile pokvarjene. Bil je prav zabaven večer. Pripenjam nekaj slik z izleta. Jutri bomo na poti, dnevnika torej ne bo. Morda jutrišnje dogajanje opišem kak dan kasneje, sicer pa se spet beremo, ko se vrnem na Herona.

Lanzarote: marina Rubicon, 148. dan

Spet smo nazaj na barki! Po dolgem premoru sva spet nazaj na barki. December smo doživljali drugače, kot druga leta. Liliki je po dolgi bolezni umrl oče, poleg tega pa je umrl še sosed, ki je bil eden izmed najboljših ljudi, kar jih poznam. Razpeta sva bila med Žabnico, Ljubljano in Mursko Soboto in prazniki pač niso bili taki, kot bi morali biti.
Zdaj pa sva nazaj. 

Go-Opti je prišel 10 minut prezgodaj, na hitro sem srknil še zadnji požirek kave in smo se odpeljali proti Benetkam. Razen manjšega zastoja zaradi nesreče pred Logatcem je pot minila brez posebnosti. Celo pot sva klepetala z Borutovo sestro (Borut je jadralec, ki ravno končuje pot okrog sveta z barko Zana). Kako je Slovenija majhna. Heron naju je dočakal prekrit z rjavim prahom (peskom). Zunaj sem ga opral in je zdaj precej boljše. Na stari brisači, ki sva jo pustila pred vhodom, so sledi črnih mačjih dlak. Verjetno je tja hodil dremat marinski mačkon, ki sicer vedno spi pred našim pontonom. Dobro je opravil svojo službo, saj na barki ni bilo nobenih sledi ptičjih iztrebkov ali podgan ali ščurkov. Tudi sicer je bilo vse na svojem mestu.

Znotraj je bilo vse brez napake:

• akumulatorji imajo še dovolj destilirane vode,
• celice so polnile akuje tako, kot je treba (ne preveč ne premalo),
• hladilnik je ves čas deloval brez problema (mali hladilnik sva pustila vključen),
• watermaker se je spiral brez napak (ostala je še ena tretjina rezervoarja vode), 
• kaluža je suha kot poper, 
• vse privezne vrvi in bokobrani so še na svojem mestu in niso strgani/počeni,
• AIS sem pustil med odsotnostjo prižgan, da sem vsak dan lahko preveril, ali je barka še v marini, ali je še nad vodo in ima delujočo elektriko. Kabel za elektriko pa sem pospravil – nisem rad priključen na zunanjo elektriko, če me ni na barki, čeprav nekateri to počnejo.

Skratka, vse je OK.

Lanzarote: marina Rubicon, 149. dan

Lepo se spi na barki. Zvečer se je malo ohladilo, a ni sile. Ker sva na elektriki, sva celo prižgala mali kalorifer, a bi šlo tudi brez njega. Ponoči je zunanja temperatura padla na dobrih 14 °C, v barki pa sva imela celo noč toplo. Takoj, ko je zjutraj posijalo sonce, pa se je zrak ogrel in smo lahko hodili naokrog v kratkih hlačah in majici. Danes sva imela še avto in to je treba izkoristiti. Na barki ni bilo dosti hrane, pa še plina nama je zmanjkalo v prvi bombi.

Pet kg plina nama je zdržalo pol leta – no, ja od tega sva bila skoraj dva meseca odsotna, torej štiri polne mesece. Ni slabo. Našla sva 'plin fabriko' (tega se spomniva še izpred osmih let) in tam so nama uspešno napolnili slovensko jeklenko. Uspeh. Zapeljala sva se še skozi Arecife in si ogledala mestno marino – sploh ni videti slabo, a ni dosti cenejša od Rubikona.

Na poti v Mercadono (supermarket) se ustaviva še v Ikei. Nič ne rabiva, a vseeno kupiva za eno naročje stvari. Imava nov predpražnik, pladnje ...

Iz Mercadone pa sva odnesla toliko, da je ubogi Fiat 500 kar malo počepnil. Najmanj za teden ali dva hrane sva kupila. Naredila sva klasično napako in šla v trgovino malo lačna.  Skoraj bi si upal čez Atlantik s tem, kar je na barki.

Vožnja po otoku razkriva njegovo novo plat. Marsikje iz zemlje poganja nekaj zelenega, tudi na njivah že bodejo ven prve sadike. Obdobje izrazite suše je na Lanzaroteju nekako do konca oktobra. Od novembra do marca pa pade nekaj malega dežja (2 do 3 cm na mesec, da ne bo kdo pomislil, da tu dolgo in resno dežuje). V teh nekaj mesecih imajo rastline nekaj možnosti, da zrastejo. Tako kot v Sloveniji rastline počivajo pozimi zaradi mraza, tukaj poleti nič ne raste zaradi suše.

Jutri končno zapuščamo marino Rubikon!

Cilj: Isla de Lobos ob Fuerteventuri. Upam, da ne bo preveč swela (zibanja). Vremenska napoved pravi, da se bo dalo v prihodnjih dneh lepo jadrati do Gran Canarie, a ne smemo izgubiti preveč časa. 

Prečenje v soboto bi bilo idealno, v nedeljo bo verjetno še mogoče. Potem pa se veter obrne in naredi vzhodno stran Fuerteventure neprimerno za sidranje, prečenje pa precej slabše kot prej.

Upam, da vreme zdrži tako, kot so napovedali.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Natanko dve leti je mimo, od predvajanja spletne serije iOtok, s katero sta s pisatelj Mate Dolenec in scenarist Miha Čelar  želela pomagati zadnjim trinajstim Biševljanom, da bi rešili svoj otok. Njihovo usodo so na spletu spremljali 13 tednov, vse do trenutka, ko je na Biševo prišla pomlad.

Zgodbe pa s tem še ni bilo konec. S filmsko ekipo so ji sledili vse do lanske zime in ujeli njen razplet, ki je na koncu zapečatil žalostno usodo otoka. Celotno zgodbo so združili v celovečernem dokumentarnem filmu, ki bo v nedeljo, 15,3.2020 ob 22.10 predvajan na 1. programu RTV Slovenije.

Vabimo k ogledu!

iOtok na RTV SLO from ASTRAL FILM on Vimeo.

V zalivu Luka Korčula – Porto Uš na otoku Korčula bodo zgradili novo luko z 88 privezi.

Prejšnji teden so podpisali pogodbo o financiranju izgradnje nove komunalne luke na otoku Korčula. Luka bo imela zunanji pomol dolžine 100 m in dva notranja pomola dolžine 50 m. Na voljo bo 88 privezov za plovila dolžine do 8 m. Zunanji pomol bo služil kot valobran luke, bo pa omogočal privez plovil tudi z zunanje strani.

Celotna investicija bo znašala 3,5 mio HR (450.000 EUR), ki jih bo v celoti prispevalo hrvaško Ministrstvo morja, prometa in infrastrukture.

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 3.dan

Zjutraj me preseneti glasna glasba, ampak res, res glasna. Mislil sem, da se je »strgalo« ojačevalcu v tukajšnjem bližnjem baru, a sem ugotovil, da glasba prihaja od drugod. Ker sem se odločil, da grem danes bolj zgodaj na teren, zaradi vročine, katera je tukaj zadnje dni kar precej vroče čez dan, grem za zvokom. Pridem 200 metrov nižje do državne stavbe, kjer se pripravljajo za protest proti »nevemžekomuinzakaj«. Protesti pač. Zbralo se je nekaj ljudi, imajo ogromno glasbeno mašinerijo in ko nekoga vprašam zakaj je to, mi pove, da je to zakonit in najavljen protest proti nekim zakonom, kateri niso pisani na kožo državljanom. Predvsem so tu beli ljudje, po moje Francozi. Vprašam ga, če je ta »feršterkerija« moči 1000W, ker je zelo glasna in močna, pa mi pove, da je 15.000W sinusa. In ob 9:00 uri jim bodo spustili dve tretjini, kar pomeni 10.000W , a zdaj je glasnost komaj 2.000W. Pri tej glasbi se midva komaj pogovarjava, zato dvomim, da bodo potem lahko uradniki delali, če jih slučajno ne bo odpihnil veter iz boxov, ali če ne bodo popokala stekla na stavbi.  Delati v takšnem hrupu zagotovo ne bodo mogli. Policija postavlja ograjo okoli vhoda v stavbo, trije kombiji in nekaj policije se tam nabira, upam le, da bo vse potekalo v redu in naj zmaga najmočnejši, ljudstvo seveda.

Zapustim prizorišče in se odpravim na obisk pokrite tržnice s sadjem in zelenjavo, ter nato še do pokrite ribarnice. Obe stavbi sta veliki in v njej je res kaj videti. Rad imam tržnice, rad se potikam in razgledujem po prodajnih artiklih in seveda po cenah. Ker sem obiskal ne vem že koliko desetin tržnic po svetu, primerjam cene in potem ugotavljam ali je drago ali ne. Dejansko je tukaj vse veliko dražje kot na Fidžiju. Je pa primerljivo, a nekoliko ceneje s Francosko Polinezijo. Denar je tako ali tako enak, jezik tudi, torej ni nekih posebnih razlik. Sadje in zelenjava sta kar precej dražja kot v trgovini, verjetno tam kupujejo na veliko in lahko korigirajo cene. A tu je verjetno vse več ali manj lokalna pridelava, zato je bolj zdrava, če ni že BIO. 

V ribarnici me presenetijo cene rib, ki se gibljejo od 4.50€ in dalje, do najdražjih jastogov po nekaj manj kot 40€ za kilogram. Sam še imam en kos tune v hladilniku, ki bo dovolj za današnjo večerjo, nato pa bom verjetno bolj posegal po ribi, kot po piščancu ali rdečemu mesu, saj je riba vsaj za 50% cenejša od drugega mesa. Poleg tega pa verjamem, da je bolj zdrava. Kilogram fileja tune, stane tukaj 12€, kar je proti Sloveniji vsaj dva krat ceneje. Skuša stane 4,50 €, druga riba okoli 6 do 7€. Zanimivo je to, da ljudje precej kupujejo ribo, tudi mladi in mlade družine, kar pomeni, da so ljudje precej dobro osveščeni o zdravi prehrani. Pravzaprav pa je tu tako, da kar vidiš ljudi bele rase, ne vidiš debelih in pretežkih ljudi, kar pa je temnih, pa je vse drugače. Skoraj težko najdeš koga, ki je s težo v mejah zdravega človeka.

Pot me zanese naprej in grem proti zunanji marini, ki je popolnoma na drugi strani mesta in zaliva. Peš je to cca 4 km v eno stran. Vmes si ogledujem stavbe, saj imajo kar nekaj stavb visokih in precej lepih ter urejenih. Ko pridem do suhe marine, kjer so barke zunaj in jih nekateri že barvajo in popravljajo, sem začuden, ker imajo vse urejeno in čisto. Tu je vsaj deset trgovin, kjer prodajajo vse mogoče, kar potrebuješ za barko. Skoraj nemogoče je, da česa nimajo. Sam iščem specialno dvokomponentno lepilo za dingija in ga najdem. Cena je primerljiva z drugimi trgovinami po otokih, zato zdaj samo pogledam in se do petka odločim ali bom kupil ali ne, saj to lepilo ni ravno poceni. Malo si še pogledam ostale artikle in sem vesel, da sem našel prodajalne, ki imajo res vse.

Popoldne se vrnem nazaj na barko in sem utrujen, kot da sem prepešačil 90 in ne 9,2 km. Spijem ohlajeno vodo iz hladilnika in zadremam za dobro uro. Popoldne potem še čistim barko po palubi, zvečer pa si naredim kočerjo in grem malo ven, da vidim, kaj se dogaja v tem mestu, ko so tukaj večerne ure. 

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 4.dan

Danes je oblačno, v zraku in glavi se čuti nizek pritisk, morda je to samo znak, da bo padal dež. Kdo ve? Ker je takšno vreme, ravno pravšnje za dolgo hojo, se odpravim do druge in potem še naslednje, tretje marine. V tem drugem zalivu sta kar dve veliki marini, ena do druge.

Najprej moram malo v hrib, potem pa spet po hribu dol in dejansko padem v marino Port de Sud. Najdem pisarno in vprašam, če kdo ve za kakšno prosto bojo, ali pa če ve, kje bi se dalo sidrati, da ne bi plačal kakšne kazni. Pri njih je vse sidrišče, a na teh sidriščih je 300 boj, ki so v privatni lasti. Možakar v recepciji mi ves čas razlaga, da je tu sidrišče in če najdem prostor, se lahko sidram. Najraje bi ga vprašal, kdaj je bil nazadnje tam, kajti na »sidrišču« so boje tako na gosto, da so po moje merili vse do decimetra natančno in sidranje vmes je misija nemogoče. Kjer pa je oznaka za konec sidrišča, pa se tako ne sme več sidrati in je sidranje prepovedano, kar sem že izkusil sam na lastni koži. Vidim, da si z njim nimam  kaj pomagati, zato iščem marinera v marini, kajti po navadi takšni ljudje največ vedo. Žal tudi on nič ne ve, ali pa se boji za službo. Zato grem okoli zaliva in stopim do druge marine. Tam pa so na recepciji tako neprijazni, da mi prepotentni samovšečnež pove v obraz, da to njega ne zanima. Marino imajo polno in nimajo več prostora, zato se za sidrišča ne zanima. Pa saj ne potrebujem marine, a on to presliši, nato se obrne in gre v drugo pisarno. A ni danes polna luna? Ej, tako neprijazen pa tudi ne moreš biti do strank. 

Ker nisem nič uredil, grem nazaj do barke po stranskih ulicah kjer je veliko hiš, trgovin in raznih butikov. Ogledujem si izložbe, trgovine, morda najdem kaj zanimivega. Tako zagledam veliko St. Joseph katedralo. To je menda mestna znamenitost in jo kar velikokrat omenjajo, zato se povzpnem do nje, a je na žalost zaradi obnove zaprta. Katedrala je bila zgrajena in posvečena leta 1890 ter je od zunaj videti zelo lepo ohranjena. 

Nato se sprehodim še do velikega parka, kjer je že vse pripravljeno za prihajajoče praznike. Tudi velika umetna smreka se bohoti sredi parka, okoli nje pa kot stražarji stojijo palme. V parku je ob tem času okoli poldneva kar precej ljudi, ki posedajo po klopcah, travi ali pa kar po kakšni škarpi. Zelo veliko je tudi skupin, ki so po moje družinsko povezane med sabo. Ampak moja hitra ugotovitev je, da so to samo črni ljudje. Niti enega med njimi ni, ki bi bil bel. Očitno so to ljudje s socialne podpore, morda so celo t.i. »drugorazredni državljani«, ki so težje zaposljivi. Med tem svojim dolgim sprehodom in raziskovanjem mesta, najdem tudi pralnico za perilo, katero bi tudi sam potreboval. Dve polni vreči kličeta po pranju večjih kosov perila, kot je to npr. posteljnina. Ta je bolj delikatna za pranje v mojem majhnem pralnem stroju. Cena za pranje, sušenje in zlaganje perila (5 kg) znaša 10€, kar je precej drago. Torej bom še malo počakal, saj dvomim, da je to edina pralnica v mestu.

Počasi se vrnem nazaj na barko in se lotim dela. Kar nekaj ga je in še ta teden ga moram opraviti, kajti naslednji teden bi rad šel nazaj proti jugu. Tam je vsekakor lepše.

Danes sem dobil tudi družbo, iz Fidžija je priplul Norvežan Gaute in zdaj bo družabno življenje potekalo drugače. Dokler je on urejal prijavo pri uradnikih, sem jaz šel v mesto na banko, da bi zamenjal denar, saj imam 200 avstralskih dolarjev (cca 135€), katere bi rad menjal v lokalni denar. In doživim šok, kajti na štirih bankah v mestu mi ne morejo zamenjati denarja, ker ne menjajo tujcem. Ker tega ne razumem, jih vprašam zakaj takšna striktna in meni ne razumljiva poteza bank. Pravijo, da lahko menjajo denar le domačinom, če ga ti položijo na svoj račun. Obstaja le ena menjalnica v celi Noumei, a ta je v enem hotelu, cca 11 km stran, kjer mi bodo z veseljem menjali vsako valuto. Zdaj vem malo več, kot sem vedel prej, tudi razočaran in presenečen sem malo več, kot sem bil prej. Se pač učim iz dneva v dan. Še bolj pa sem bil presenečen, ko sem se vrnil na pomol, kolega pa ni bilo več tam. Poskusim ga doklicati in dobim sporočilo preko Iridiuma, da mu Biosecurity ne dovoli vstopa v državo, ker ima na barki mačko, ki je bila pred tem na Fidžiju. Tudi papirji za cepljenje s Fidžija ne veljajo, ker niso izdani od nekakšnih pridruženih članic EU. Jezen je, da kar piha. Zdaj se bo za to noč poskusil nekje sidrati, potem pa… še sam ne ve kaj bo. Kaj je s to državo? So res Francozi, ali pa se samo delajo francoze?

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 5.dan

Vem, ko bo dež, ga bom preklinjal, zakaj je, zakaj ni sonca, itd. Zdaj pa ko sonce sije z neizmerno močjo pa bi verjetno že vsi radi ohladitev. Čez dan je res nevzdržno.

Zjutraj sva s kolegom Gautejem skupaj odšla en del poti, kajti on gre na Policijo odjaviti dve članici posadke, da lahko gresta po svoje. Jaz grem v navtično trgovino in kupim posebno dvokomponentno lepilo za dingija. Končno sem ga našel na teh otokih in zdaj bo verjetno vse popravljeno in bo mir za dolgo časa. Tudi omenjal ga več ne bom več ☺.

Na svoji poti najdem tablo, ki nakazuje, da je nekoč na tem mestu kjer stojim, stala hiša v kateri je živel Gerolimo Draghiceviz. Ta priimek me je sicer malo potegnil, da sem začel brati kaj piše na tabli, a sem naletel na oviro, imenovana francoščina. Očitno pa je, da je bil možakar zelo pomemben leta 1885, da so mu postavili spominsko tablo. Tudi muzej je zaprt zaradi obnove, a ga bodo menda kmalu odprli, česar se zelo veselim. Noumea je danes zelo prometna. Na cestah je ogromno avtomobilov, nastajajo zastoji in verjetno se ljudje pripravljajo za vikend, ki je za njih nastopil že danes popoldne.

Spotoma sem šel v trgovino, da bi kupil štiri piva, da se najdejo čez vikend v hladilniku in spet naletim na čudna pravila. V petek po 12:00 uri, pa vse do jutri zjutraj do 9:00 ure, se v trgovinah ne sme prodajati alkohol. Prav tako v soboto, v nedeljo pa je supermarket zaprt. Najprej sem čudno gledal list, napisan v francoščini in znak prepovedano, nato pa sem vprašal varnostnika, kaj to pomeni. V polomljeni angleščini mi je razložil, kar sem tudi sam razbral iz napisanega. A zakaj je tako? Zato menda, da se med vikendom ljudje ne opijajo in da lahko gredo v ponedeljek normalno v službo. Ampak gospod, če se bom želel napiti, si bom kupil pijačo v četrtek. V večini primerov menda to ne gre, saj je v petek plačilni dan, saj imajo tedensko plačo. Ampak sorry, res so čudni ti Francozi…

Ko se vrnem pred marino, srečam gospo iz recepcije, katera me sama vpraša, če je kolega rešil zadevo z mačko. Povem ji realno stanje, ob enem pa popljuvam državo in državni sistem, ki ima takšna zasebna pravila. Gospa me sicer malo čudno gleda, nato pa pravi, da bo ona poklicala nekam in mi javi, kaj je uredila. Če sem iskren ji tega nisem verjel. A ko je prišel kolega do mene na barko, ga je videla skozi steklo in prišla do naju ter mu naročila, naj bo jutri ob 11:00 uri tukaj pred marino, da se bodo nekaj pogovorili in uredili. Skoraj nisem verjel svojim ušesom, da se nekateri ljudje le potrudijo za druge. Morda pa ji je bil moj kolega, kot šarmantni dolgolasi in bradati »viking« všeč. Le kdo ve?

Jaz popoldne lepim čoln in tokrat se smejim sam sebi, ker mi gre tako gladko in dobro od rok. Dva dni bo trajalo in bo vse, kot mora biti. Če človeku ni težko in ne obupa, se rodijo sadovi dobrega dela.

Dejansko se danes ni kaj posebnega dogajalo, razen to, da sem moral napisati nekaj strani odgovorov za nek intervju. Zvečer pa sem si naredil dobro večerjo in to pojedel v kokpitu ob zvokih dobre žive glasbe, ki je igrala pred barom v marini. Nato pa sem šel tudi sam malo bližje in poleg poslušanja pogledal veliko številno skupino, katera je res dobro izvajala pesmi, katere je igrala v živo. Ne vem od kod so prišli vsi ti ljudje, a bilo jih je veliko. Moški so več ali manj popivali, ženske pa so spredaj migale z boki in poplesavale v ritmu res dobre glasbe, enajst članske skupine. Tukaj ni prepovedi točenja alkohola, nasprotno, točijo ga v velikih količinah, cene pa so v nebo leteče….

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 6. dan

 Noč je bila res zanimiva, saj je bila živa glasba aktualna do enih zjutraj, oder pa je oddaljen komaj 50 metrov stran od mene. Francozi se ne dajo, zato žurajo še do treh zjutraj in po sklepanju o alkoholiziranosti, so ti dobri potrošniki, predvsem piva. So zelo nepreračunljivi, saj imajo raje umirjen videz z malim hladnim pivom, ki je le nekoliko cenejši od večjega piva. Zato pa je bolj elegantno poklicati natakarja vsakih 20 minut, da prinese novo pivo ali novo rundo. Zdaj tudi vem, zakaj se pomfritu reče francoski krompirček. Tu ga pojedo nenormalne količine ob pivu. Skoraj normalno je, da si naročiš pivo in skodelico oz. porcijo krompirčka. A če malo pomislim, potem pridem do spoznanja, da škrob nasiti človeka, maščoba od olja naredi oblogo na vrhu želodca in morda se še malo pomeša ter pride do sten želodca, zato ne bodo tako hitro vinjeni in bodo lahko spili tudi več piva. Pri nas je ta krompirček bolj dobrodošel pri otrocih, kajti tudi sam vprašam vnuka, če bi ga jedel. Mi odrasli pa tega že ne bomo, sploh pa ne kar tako samega. Tukaj pa to slastno hrano tukaj uživa staro in mlado, le redki si vzamejo kakšno tanko kuhano klobaso poleg njega.

Zelo redki so lokali, bari ali restavracije, kjer bi se želel usesti za mizo in naročiti pivo. Najprej se ti natakar opraviči, ker ve, da si od drugod in da tega nisi navajen, nato pa ti pove, da moraš naročiti nekaj od hrane. Šele nato lahko dobiš pivo ali vino, oz vse kar se šteje kot alkoholna pijača. Ko naročiš hrano, dobiš ob hrani (nič prej), naročeno in potem lahko naročiš pivo še koliko krat hočeš. Takšna je njihova gostinska licenca in držijo se jo striktno kot pijanec plota. Zato se zdaj ne sprašujem več, zakaj je lokal ob marini vsak večer nabiti poln, kljub temu da je vse drago. Tam lahko naročiš alkoholno pijačo ne da bi jedel in ni važno koliko krat.

Okoli 11:00 ure se odpravim v trgovino, saj je sobota, ter kupim nekaj več hrane, kajti v ponedeljek ali torek, ko bo vreme ugodno, bi rad izplul od tu in verjetno bom obiskal otok Ile des Pins. Tam je otok naravnan bolj turistično in zato je vse dražje, je pa izredno lepo. 

Danes sem končno opral barko, ter jo pošteno zdrgnil. Zdaj je lepa in čista. Komaj pospravim čistila in krtače, dobim obisk, saj me obiščeta rdečelaska iz Nove Zelandije in manjša, a temnolasa Avstralka. Tako smo sedeli na moji barki, se pogovarjali, dokler ni prišel Norvežan. Skupaj smo odšli v mesto, saj so danes odprli park, v katerem je vse pripravljeno za novo leto. Res je ogromno lučk, ogromno ljudi in zelo čudno se sliši, ko preko zvočnikov odmeva pesem o Božiču, zunaj pa je 24 stopinj in pretežno vsi smo v kratkih rokavih in kratkih hlačah.

Kasneje se sama vrneva do barke, jaz grem pisati blog, kolega pa gre utrujen na svojo barko. Noč je danes zelo vetrovna, a upam, da se do jutra vse umiri. No ja, še vseeno je bolje pri nas kot pa v Sloveniji, saj prej ko sem bil na wi-fi-ju, sem prebral, da je Slovenija vsa bela.

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija, 7. dan

Sredi decembra smo in še dober teden nas loči do Božiča. Tukaj pa ne vem kaj bo. Domačini pravijo, da je to eden najtoplejših mesecev. Danes je bil zame eden najbolj vročih dni na oceanu, saj je bilo ob 13:00 uri 34°C v senci in 32°C v barki. Vroče je za znoret. A v takšnem vremenu ne morem ne delati, ne nedeljsko lenariti. Kaj naj počnem?

Sedim v kokpitu in gledam, kako ima sosed oblečeno zaščito proti soncu na zgornji strani dingija. Super zadeva, a takšno pokrivalo stane kot moj dingi. Spomnil sem se, da imam staro sunbrello v dveh kosih na barki in jo poiščem. Po moje bo ravno prav velika vsaj za zadnji del, ki je občutljiv in sploh sedaj, ko je pokrpan in je kar grdo za videti. Blago sicer hitro najdem, ker jaz res vem kje je kaj na barki. A se zataknem ob dve vreči umazanega perila. Verjetno ga je krepko čez 25 kg. Odločim se, da dam pralni stroj v kokpit in ob 8:30 se že pere prva žehta perila. In to v topli vodi, lepo prosim. Tega še ta pralni stroj ni okusil. Prvo pranje je z vročo vodo, spiranje s hladno in potem sledi centrifuga. In ko opravim s prvim in drugim pranjem, si rečem, zakaj ne bi še s tretjim…. In okoli poldneva sem končal s pranjem šeste žehte. Toliko še nikoli nisem opral toliko perila na enkrat, a tukaj imam zastonj vodo in elektriko. Zakaj pa ne bi? Ker je zunaj vroče in okoli poldneva je pričelo pihati, se perilo suši s svetlobno hitrostjo. Prvič od kar imam pralni stroj sem pral tudi posteljnino, pa ni bilo nič narobe in nič pretežko za ta pralni stroj. Opral sem vse skupaj približno 20 kg perila, kar pomeni, da sem privarčeval 40€, to pa je zame že precej denarja. Denar za pralni stroj pa se je že povrnil, večkrat v tem letu in pol kar ga imam.

Vmes ko je stroj pral, sem rezal, krojil in urejal sunbrello. To je tisto modro blago, ki ga uporabljamo za tende in druge zaščite na barki. Počasi in sigurno sem se lotil dela in tudi okoli poldneva končal z delom. Sicer ni izdelano tako kot je narejen original pri profi šiviljstvu, ampak zame je več kot dobro. In ko pogledam dingi, ki je zdaj cel in ne spušča, ko pogledam kako je čist, ker sem celega poribal in očistil, zdaj pa še ta modra sunbrella na koncih… Počutim se čist francosko: »Je suis le meilleur!« Ko vse končam, si natočim še dva kanistra vode, napolnim tudi sprednji rezervoar, čeprav ga bom jutri še enkrat in ura je že krepko čez drugo popoldan. Torej čas za nedeljsko lenarjenje.

Lenaril res nisem dolgo, saj sem kasneje moral pobrati še perilo, ga zložiti na svoje mesto, dingija dvigniti na premec barke, jutri ga še zvežem. Nedelja je pač nedelja in dejansko je zame kot vsak drug dan. Vsekakor pa ni to enako za tukajšnje prebivalce. Danes je tukaj nastala precejšnja gneča, ki se je pričela že nekaj po šesti uri zjutraj. Potem pa se je nadaljevala čez ves dopoldan, saj je bilo v marini kar precej domačinov. Le ti so odšli na svoje barke in v večini so z njimi tudi izpluli s pomola. Dejansko lahko rečem, da so tukajšnji prebivalci kljub temu, da so na morju, radi na svojih plovilih.

Popoldan pride še kolega na kavo, malo načrtujeva plan plovbe, nato pa se jaz oblečem in grem na sprehod. Žal moram sam, kolega pravi da ne gre z mano, saj pravi, da bi bil ob moji prehrani in mojih sprehodih že zdavnaj kost in koža. No ne vem zakaj tako misli, kajti na meni se ne pozna več kot 8 kg, pa še imam vedno veliko preveč špeha okoli trebuha.

Zvečer si naredim še dobro kočerjo, saj mi je ostal še lep kos bele tune, skuham si še široke rezance v smetanovi omaki, dva paradižnika in res imam nedeljsko dobro in zame poceni kosilo z večerjo. Zvečer pregledam ribiški pribor, malo si uredim palice, kajti jutri bo potrebno spet nekaj ujeti, kajti mesa nimam več v hladilniku. Če jutri nič ne ujamem, bom spet nekaj dni vegetarijanec. Potem še pregledam navtične karte, peljar za Novo Kaledonijo in iščem bližnja varna sidrišča. Ob 23. uri je spet čas za spanje in morda tudi za sanje.

Vabimo te na predavanje: Otoki zahodnega Tihega oceana, ki bo potekalo 25.3.2020. Rezervacije na tej povezavi.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Sedma etapa regate Clipper je zaključena. Namesto postankov na Kitajskem, so jadralci odjadrali regato, ki je bila približno enako dolga, kot bi bila načrtovana regata iz Filipinov Do Kitajske. Jadralci so pluli proti Japonskim otokom in se vrnili na Filipine. Na etapi, dolgi 1600 nmi je zopet dominirala ekipa Qingdao. Večino etape so vodili, prvi prečkali kontrolne točke in prvi prijadrali ciljno črto. Za ekipo Qingdao je to že četrta etapna zmaga. Svojo prednost v skupnem seštevku so povečali na 20 točk. Ekipa Unicef, ki je tokratno etapo končala na drugem mestu, se je v skupnem seštevku povzpela na trenutno 5. mesto.

Jutri, v sredo ob 11.00 uri po našem času, se bo pričela deveta etape regate, ki se imenuje The WTC Logistic Tri-Race. Etapa bo potekala v Južnem Kitajskem morju. Ekipe bodo plule na regatnem polju v obliki trikotnika. Teoretična razdalja regate bo 750 nmi. Ker so ekipe izenačene, etapa kratke, bo pomembno vlogo igrala taktika.

Skiper ekipe WTC Logistics, Rich Gould je komentiral:

»Posvetiti se bomo morali taktiki. Vsaka ekipa ima možnost, da se odloči za dva od treh oceanskih šprintov. Šest ur pred štartom regate moramo vse ekipe sporočiti, katera dva šprinta smo izbrali. Tudi tokratni štart bo potekal v stilu La Mans. Zelo smo veseli, da smo del regate Clipper, žal pa nam je, da ne bomo obiskali krajev Sanya, Zhuhai in Qingdao.«

Regata se bo pričela ob 19.00 uri po lokalnem času. Virtualni štart je postavljen na točko 14°42 N, 120°10 E. Vremenska napoved predvideva šibke do zmerne vetrov severozahodnih smeri.

Skiper vodilne ekipe Qingdao, Cris Brooks je komentiral:

»Vremenske razmere na etapi bodo spremenljive. Imeli bomo veliko različnih tipov vetra. Pogosto bomo morali menjati jadra. To bo odlična vaja za ekipo, da ponovno preverijo svoje sposobnosti in se povežejo v močno ekipo.«

Potek 9. etape regate Clipper