Novice

Manevri v pristanišču zahtevajo znanja in izkušnje. Če jih izvedemo pravilno, so enostavni in varni. Nekateri manevri so težji, nekateri so lažji.

Manevri izplutja v vetru predstavljajo dodaten izziv. V določenih primerih se jim lahko izognemo, v določenih pa smo prisiljeni izpluti tudi z najbolj zahtevnih privezov.

Kadar smo s plovilom privezani bočno in piha veter, ki plovilo potiska proti obali, je treba poznati postopek, s katerim lahko elegantno in varno izplujemo. V članku Izplutje z bočnega priveza v vetru smo opisali postopek izplutja z bočnega priveza s krmo. Postopek je zaradi oblike plovila lažji kot postopek izplutja s premcem, ki ga bomo opisali v tokratnem članku.

Pri izvajanju manevrov pristajanja in izplutja se moramo zavedati, da so sile, s katerimi se bomo srečali, velike. Manevrov ne smemo izvajati s pomočjo ročnega odrivanja ali vlečenja plovila. Sile so enostavno prevelike, učinek našega dela bo ničen, možnost poškodbe pa bo velika. Zato moramo manever izvesti s pomočjo motorja in opreme, ki jo imamo na voljo na plovilu. Tudi bočni premčni ali krmni propelerji (bow – stern truster) nam v močnih vetrovih ne bodo pomagali. Nanje se ne smemo zanašati. Uporabimo jih lahko le kot dodatno pomoč pri izvajanju manevra.

Je ta postopek izplutja vedno primeren

Ne. Postopek izplutja, ki ga bomo opisali, ni vedno primeren za izplutje. Kadar piha premočan veter ali močan morski tok potiska plovilo na obalo, potem tudi pravilno izpeljan manever ne bo zagotovil varnega izplutja. Plovilo lahko poškodujemo. V tem premeru raje počakajmo na privezu, da se razmere umirijo. Če imamo informacijo, da bo v času izplutja pihal močan bočni veter in bo plovilo potiskal v obalo, potem se v času privezovanja raje privežimo na drugi bok, da bomo lahko v močnem bočnem vetru izpluli na krmo. Izplutje na krmo je lažje zaradi oblike plovila. Ker so v zadnjem času krme tudi na jadrnicah izjemno široke in so že skoraj podobne motornim plovilom, je izplutje na krmo težje.

Manevriranje brez stresa

Manevriranje s plovilom moramo izvajati brez stresa. Najprej moramo poznati način izvedbe manevra, nekajkrat ga moramo izvesti v lažjih razmerah brez vetra, nato pa se jih lahko lotimo v zahtevnejših razmerah. Na manevre moramo pripraviti tudi posadko. Vsak član posadke, ki bo sodeloval v manevru, mora poznati svojo nalogo in kdaj jo bo moral izvesti. Člani posadke, ki v manevru ne bodo sodelovali, naj zavzamejo mesta na plovilu, kjer ne bodo ovirali izvajanja manevra. Če bomo posadko dobro pripravili, potem sem prepričan, da med manevrom ne bo nobene potrebe po kričanju, nepotrebnem stresu in nepotrebnih napakah. Zavedati se moramo dejstva, da ko smo enkrat v fazi kričanja nad posadko, je že prepozno. Napotke moramo predhodno natančno razložiti posadki in to na način, da jih bo razumela. Naša naloga krmarjev, skiperjev, kapitanov, je, da našim, manj izkušenim članom posadke pojasnimo postopke na razumljiv način.

Priprava na izplutje

Dobra priprava je 80 odstotkov dobro izvedenega postopka. Preden začnemo postopek, moramo preveriti, kaj se dogaja v naši okolici. Preverimo, iz katere smeri piha veter, kam potiska plovilo ali smo v območju, kjer je močan morski tok. Razmislimo, kako bo okolica delovala na naše plovilo, kam ga bosta potiskala veter in tok. Ali nam bosta pri manevru pomagala ali nam ga bosta oteževala.

Priprava posadke in plovila

Postopek manevra razložimo celotni posadki. Posameznim članom razložimo njihove naloge in časovnico, da bodo natančno vedeli, kdaj morajo izvesti svojo nalogo.

Namestitev diagonalne vrvi (špringa) - (slika 2)

Za izvedbo manevra bomo potrebovali diagonalno vrv. Če imamo plovilo privezano zgolj z dvema vrvema, eno na premcu in eno na krmi, potem potrebujemo dodatno vrv, ki jo bomo privezali diagonalno. Privezali jo bomo na bitev na obali (proti krmi plovila) ter z njo povezali sredinsko bitev plovila. Ko se ukvarjamo z vrvmi, preverimo tudi druge vrvi, s katerimi je plovilo privezano na obalo. Preveriti moramo, ali so vse vrvi proste in se med manevrom izplutja ne bodo zapletle, da so vse privezane zgolj na plovilo, na obali pa so napeljane okoli bitev oziroma skozi priveznike.

Namestitev dodatnih bokobranov - (slika 2)

Na bok krme na strani obale ali pomola namestimo dodatne bokobrane. Izkoristimo lahko tudi okrogel bokobran, ki običajno služi za zaščito krme pri pristajanju na krmo. Predvsem je pomembno, da dobro zaščitimo krmni del boka plovila vse do konca plovila.

Izplutje s priveza na levi bok  - (slika 3)

Najprej prižgemo motor plovila. Pametno ga je prižgati vsaj minuto ali dve pred izvajanjem manevra. Motor se bo toliko segrel, da bodo obrati padli na število obratov v prostem teku.

• Krmilno kolo obrnemo skrajno v desno.
• Ročico plina premaknemo v NAPREJ in pustimo motor delovati z minimalnimi obrati.
• Odvežemo premčno diagonalno vrv (če smo jo uporabili), premčno privezno vrv in krmno privezno vrv (nikakor ne krmne diagonalne vrvi). Vrvi odvezujemo v napisanem vrstnem redu. Če imamo večjo posadko, potem lahko oseba, ki je na premčni privezni vrvi, vrv zadržuje v roki med manevrom in jo počasi popušča, ko se bo premec oddaljeval od obale. Pobere jo šele, ko vemo, da bomo manever lahko izvedli.
• Takoj, ko sprostimo premčno privezno vrv, se bo premec plovila začel oddaljevati od obale, krma pa se bo začela približevati. Ker smo krmni bočni del zaščitili z dodatnimi bokobrani, ni bojazni, da bi poškodovali plovilo.  - (slika 4)
• Ko se premec dovolj oddalji od obale in nakaže smer, v kateri bomo lahko izpluli, za trenutek prestavimo ročico plina v nevtralni položaj. V tem trenutku se bo krmna diagonalna vrv nekoliko sprostila. Odvežemo jo in poberemo.  - (slika 5)
• Krmilo obrnemo v nevtralni položaj. Ročico plina prestavimo v plovbo NAPREJ in izplujemo s priveza. S pogledom preko leve rame preverimo, ali se krma plovila varno oddaljuje od obale. Krmila ne obračajte v desno. Plovilo se bo v tem primeru zasukalo okrog središča gravitacije. Krma plovila se bo zato približala obali in obstaja nevarnost da trčimo.  - (slika 6)

Previdnost pri motornih plovilih z dvema motorjema

Enak postopek izplutja lahko izvedemo z motornim plovilom. Posebno pozornost moramo nameniti pogonom, kadar imamo plovilo z dvema vgrajenima motorjema, dvema zunajkrmnima motorjema ali dvema površinskima pogonoma. Za te vrste plovil ta način izplutja odsvetujemo. Ko se bo premec plovila oddaljeval od obale, se bo levi pogon približeval obali. Obstaja nevarnost, da se preveč približa pomolu. Prepričati se moramo, da imamo dovolj prostora in s pogonom v nobenem primeru ne bomo trčili v pomol. Če ima pomol podvodno stopnico, potem tega manevra ne izvajajmo. Izplujmo s krmo, če nam prostor to dopušča ali pa počakajmo, da se veter umiri in izplujmo šele, ko bo varno.

Tipičen primer izplutja iz bočnega priveza s premcem naprej ali krmo nazaj

Videoposnetek izplutja

Postopek izplutja iz bočnega priveza s krmo nazaj je opisan na tej povezavi.

Ameriška ladjedelnica Cigarette je na salonu plovil v Miamiu predstavilo svoj nov model izjemno hitrega plovila Tirranna 59 AMG edition.

Salon plovil v Miamiu, ki je potekal v mesecu februarju, je ponudil številne osupljive novosti. Salon zelo dobro predstavi, kam se gibljejo svetovni navtični trendi. Američani zaradi plovbe po odprtih morjih gradijo vse večja plovila, ki pa jih ne poganjajo več vgrajeni motorji. Zunajkrmni motorji postajajo stalnica tudi na večjih plovilih.

Za pogon ne namestijo le enega ali dveh motorjev, kot smo vajeni. Vse bolj pogosto so na plovilo nameščeni trije, štirje, pet ali pa celo več motorjev. Ja, pravilno ste prebrali na krme namestijo tudi pet in več motorjev. Med njimi je tudi nov izjemno hiter gliser Tirranna 59, ki v dolžino meni 59 čevljev oziroma 18 m in ima nameščenih kar šest motorjev. Vsak izmed njih razvije po 450 KM. Če seštejemo njihovo moč, plovilo poganja kar 2600 KM.

Plovilo Tirranna 59 je eno izmed najdaljših plovil s centralno konzolo (najdaljše do sedaj proizvedeno je dolgo 64 čevljev). Trup ima oblikovan v obliki globoke črke V, plovilo je izjemno stabilno in kot je običajno za plovila iz ladjedelnice Cigarette, izjemno hitro. Pri polnem plinu razvije hitrost več kot 80 vozlov.

Na salonu so opravili tudi več testnih voženj. Eno izmed njih so tudi posneli. Ogledate si jo lahko v spodnjem videu.

Ladjedelnica RM Yachts, ki jo poznamo po izjemno uspešnem modelu RM 11.80, je šla v stečaj.

Izjemno uspešna ladjedelnica, ki je imela razprodano celotno proizvodnjo, je šla čudežno v stečaj. Razlog naj bi bil stečaj manjše ladjedelnice Ofcet, ki je izdelovala kompozitne dele plovila RM 11.80. Ker ladjedelnica RM ni našla novega partnerja, ki bi izdeloval dela po enakih cenah in enaki kakovosti, so morali ustaviti proizvodnjo plovila RM 11.80, ki predstavlja večinski del proizvodnje podjetja.

Ladjedelnica RM Yachts (Fora Marine) je za nakup svojih plovil zahtevala velike pologe. Nekateri kupci so plačali že več kot 50 % plovila. Obstajala je nevarnost, da ostanejo brez svojega pologa. K sreči je ladjedelnico kupilo podjetje Grand Large, ki ga poznamo kot lastnika blagovnih znamk Allures, Garcia, Outremer in Gunboat. Žal pa je novi lastnik že povedal, da ni odgovoren za dolgove prejšnjega lastnika in da mu ni treba spoštovati dogovorov, ki jih je sklenil prejšnji lastnik s kupci. Novi lastnik se je odločil, da bo vseeno prišel kupcem naproti in bo upošteval do 50 % prejetih plačil za naročena plovila. Nekateri kupci, ki so plačali že 70 % kupnine plovila, bodo tako izgubili tudi več kot 100.000 EUR.

INTERNAUTICA - MEDNARODNA RAZSTAVA NAVTIKE, ki je bila letos načrtovana v sredini meseca maja v Tržaškem pristanišču, je prestavljena na leto 2021.

Leta 2019 smo organizatorji INTERNAUTICE podpisali dolgoročno pogodbo o sodelovanju z mestno občino Trst, podporo je projektu dala tudi regionalna vlada Furlanije-Julijske krajine - FVG, z namenom, da bi v središče tega severno-jadranskega pristaniškega mesta pripeljali navtični sejem z bogato tradicijo in zanimivimi vsebinami, ki zagotavljajo celovit vpogled v jadranski in evropski trg plovil, ponujajo priložnost za spoznavanje najnovejših navtičnih tehnologij in dosežkov ter skladno s konceptom trajnostnega razvoja posredujejo novice o globalnih ekološko naravnanih prizadevanjih.

Dogovor o sodelovanju je bil sklenjen tudi z namenom, da Internautica končno preseže dosedanje lokalne okvire, ki so velikokrat predstavljali omejitev v razvoju in iskanju novih strateških ciljev projekta.

Zaradi trenutnih razmer v Italiji in Evropi, povezanih  s širitvijo virusa COVID-19 in zaradi zagotavljanja varnega in kakovostnega okolja za organizacijo tako pomembnega dogodka, smo se organizatorji v sodelovanju s tržaško mestno občino odločili počakati do povrnitve varnostnih in zdravstvenih razmer v normalno stanje.

Slovenska mednarodna razstava navtike INTERNAUTICA, ki pomembnim mednarodnim razstavljavcem omogoča stik z motiviranim srednjeevropskim občinstvom in na sejemsko prizorišče vsako leto pripelje številne potencialne kupce, je v 25 letih obstoja postala najbolj priljubljena in morju prijazna razstava plovil na jadranski obali.

V Ameriki poteka tekmovanje Top Fuel Dragster v ekstremnem športu na vodi. Gliserji, formule ena na vodi lahko v dolžino merijo dobrih 5 m, poganjajo pa jih izjemno močni motorji. Njihova prostornima meri med 8.000 in 10.000 cm3 in razvijejo moč med 8000 in 10.000 KM. Lahke bolide ta surova moč pospeši do 430 in več km/h v borih 3–4 s. Tekmovanje poteka na progi dolgi 1.000 čevljev oziroma 305 m. Zanimiva je tudi poraba motorjev. Porabijo med 3 in 4 litre goriva. Seveda številka ni posebno velika, če mislimo, da je to poraba na 100 km, kolikor smo vajeni pri avtomobilih. Ti motorji to količino potrošijo na vsaki sekundi. Ker so tako obremenjeni, jih po vsaki dirki, ki traja 3 do 4 s, v celoti razstavijo, pregledajo in ponovno sestavijo.

Vir: youtube

Iz prve roke od slovenskega jadralca Jasmina Čauševića, ki je sam prejadral Atlantik, Pacifik…

Velenjski jadralec in popotnik Jasmin Čaušević je na svoji 5-letni solo plovbi od Poreča do Nove Kaledonije v Tihem oceanu in njegov cilj je obpluti svet na serijski jadrnici Bavaria 34. Jasmin Čaušević je za nekaj mesecev prekinil svoje jadranje in bo še nekaj tednov v Sloveniji ter bo z nami delil svoje izkušnje.

V naslednjem potopisnem predavanju, ki bo 25.3.2020 ob 18:00 uri, nam bo Slovenski jadralec Jasmin Čaušević pripravil čudovito in zanimivo jadranje od otočja Tonga preko otočja Fidži, otoka Tanna v skupini otokov Vanuatu in zadnjem otoku na zahodu Tihega oceana, Novi Kaledoniji. Ste vedeli, da je otok L'Île des Pins v Novi Kaledoniji otok z legendo, da Veliki zaliv skriva kite, in da ima Nova Kaledonija drugi največji koralni greben na svetu, ki je čudovit za potapljače, s čudovitimi tropskim živalskim svetom. Jasmin vam bo zatrdil, da je fidžijski curry zelo lahko pripraviti doma, prav tako, kaj vse videti na otočju Fiji, ki ima več kot 330 otokov. 

Še veliko od tega lahko izveste prvi, saj bo ta potopis predstavil prvič!

Po predavanju bo Jasmin Čaušević na voljo za jadralski klepet.

• Datum: Sreda, 25.3.2020
• Ura: 18.00
• Čas trajanja:  2 uri
• Cena: 20,00 EUR (za naročnike eNavtika)
• Omejitev udeležbe!
• Lokacija: Cesta na Brdo 85, Ljubljana (Poslovna stavba Brdo - vhod iz zahodne strani pri travniku)
• Zagotovljeno je brezplačno parkiranje.

Pohitite z rezervacijo. Predavanja Jasmina Čauševiča vedno razprodamo!

Število mest je omejeno na 45. Pohitite s svojo rezervacijo!

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote–marina Rubicon 139. dan

Danes je zadnji dan, ko še imava avto. Popoldne ga vračava.
Google pravi, da je zjutraj manj ljudi na Timanfayi kot kasneje, zato sva tam že malo po deveti, ko odpirajo park.
Na rampi, kjer pobirajo vstopnino, res ni gneče. Prehitiva tri avte, ki se rinejo v enosmerno cesto z napačne smeri in jih čuvaj zavrne (dober občutek na polno). Dva kilometra v hrib in že se znajdeva na parkirišču. Vse je organizirano. Redarji usmerjajo promet. Tu levo, tam naprej, tu parkiraj. Mozek na pašo, drugi mislijo namesto tebe.
Ampak ni panike, ker vse deluje, kot je treba. Preden se zaveš, si že v avtobusu. To je masovni turizem, ampak drugače tu ne gre. Timanfaya je pač turistična točka otoka številka ena. Avtobus odpelje po ozki cestici med vulkani. Žal nisva dobila sedežev v prvi vrsti, zato vprašam šoferja, če se lahko usedem zraven njega na sedež za vodnika. Ne gre. Čez pet minut se ustavi (da slikamo) in mi namigne, da lahko grem sedet naprej zraven njega. Super sedež. Vse vidim iz prve vrste in sem večkrat nad prepadom, ko polaga ovinke med vulkani. Ja, to se splača videti. Vsega tristo let je, odkar je izbruh povsem spremenil otok. Prvi lišaji šele zdaj zaraščajo črno lavo. Oblike in barve so nore. Tura traja dobre pol ure, potem nas izkrcajo.

Ob restavraciji je še nekaj zanimivosti, ki pa me prijetno presenetijo.
1. Dračje v luknji: v luknjo v tleh vržejo šop dračja, ki se zaradi vročine v tleh vžge.
2. Gejzir: v luknjo zlijejo vedro vode, nato vulkan brizgne gejzir pare in vode visoko v zrak.
3. Vroč pesek: odmakneš prgišče peska in spodaj je vroč pesek (jasno, da sem se malo opekel, to spada zraven). Očitno je vulkan še zelo živ. Tu pride do izraza moja termalna kamera na telefonu. Vesel sem kot otrok, ko merim vročino tal in sploh vsega naokrog. Kompas pa tu sploh ne dela. Vedno kaže v kak kup peska namesto na sever.
4. Pečenje mesa na vulkanu: nad luknjo imajo postavljeno rešetko, na kateri se pečejo piščanci in krompir. Takega roštilja nimajo niti na Mali. Greje 24X7, 2655 dni na leto.

Jasno, da si v restavraciji zaželiva piščanca pečenega na vulkanu. Sva dokaj zgodnja in zato morava čakato, da je prva runda pečena. Dobiva prvo porcijo, ki je bila spečena danes. Med čakanjem sva spila kavico in si ogledovala arhitekturo objekta. Tudi to stavbo je načrtoval César Manrique, tako kot večino dobrih stvari na otoku.
Piščanec je bil spečen korektno, prav tako krompir in paprika. Zelenjava, kot priloga je bila bolj instant varianta, ampak OK. Edina zamera je, da se pri piščancu opazi, da so to tisti instant piščanci iz hitre reje. Škoda, da ne nudijo opcije za free-range vesele piščance.
Ko se vračava, vidiva, kakšno srečo sva imela, ko sva šla na Timanfayo takoj zjutraj. Za vstop na parkirišče čaka nepregledna množica avtomobilov. Redarji spustijo notri toliko avtov, kot jih zapelje ven, saj je parkirišče polno. Vrsta za vstop je dolga več kot kilometer. Res dobro, da zdaj že odhajava. Reveži bodo čakali ure, preden bodo notri.
Imava še kake štiri ure, pa se zapeljeva v El Golfo. Vmes se nekajkrat ustaviva na obali. Jaz se sploh ne naveličam gledati, kako morje buta ob lavo in jo oblikuje.
Pri El Golfu opazujeva dve jadrnici, ki plujeta proti jugu. Ena je slovenska barka Stabo na poti okrog sveta. Špioniram za njimi po AIS trackerju. Jasno, da jih pokličeva in zvečer že sedimo na Heronu na »eni pijački«.
Dnevnik zato pač malo zamuja, ampak bil je tako super večer, da se mi potem res ni dalo še pisati.
Danes za pokušino nekaj slik z moje termo kamere, več slik pa jutri.

Lanzarote–marina Rubicon, 140. dan

Dan je bil »na easy«. Malo pobezam po barki, Lili opere nekaj žehte, greva še na sprehod in v trgovino, in to je to za danes.
Danes je občutno hladneje, kot včeraj. Včeraj sem po marini čez dan hodil v japankah, kratkih hlačah in majici in pozno v noč smo še lahko sedeli zunaj in barko sva čez noč pustila na stežaj odprto. Danes pa imam cel dan dolge hlače in dolge rokave in zvečer barko zapreva, saj piha neki zoprno mrzel veter.
Kot sem obljubil, je tule še malo fotografij s Timanfaye od včeraj – nekaj pa sem jih dodal še včerajšnjemu dnevniku.

Lanzarote–marina Rubicon, 141. dan

Jutri naj bi zapustila marino in šla ven na sidro.
Ampak:Veter se še ni umiril in valovi zunaj so še veliki. Glede na datoteke GRIB so visoki okrog 4 m, max pa skoraj 5 m. Piha okrog 20 do 25 vozlov večino časa, včasih potegne do 30. Atlantik je premrzel za plavanje (zame sploh).

Vseeno si želim ven na sidro. Tu v marini bom še segnil. Kot bi imel apartma, ne pa jadrnico. Vendar se bo čez nekaj dni veter obrnil in bodo sidrišča povsem neuporabna. Takrat bo treba nazaj v marino.In to v eno od takih, ki je varna za vetrove iz drugega in tretjega kvadranta. Vse niso.

Lahko greva za dva ali tri dni iz marine in se vrneva, ko se obrne veter, a potem izgubiva popust, ki ga imava sedaj, saj sva tu že dalj časa. Torej naju stane povsem enako, če ostaneva tu še en teden, ali pa če greva ven za 2 ali 3 dni in pobegneva nazaj noter za 4 dni, ko bo zunaj najhujše. Ob takem izračunu nekako ni prave volje, da bi zapustili marino. Saj se da, dosti ljudi je zunaj na sidru, a ko si enkrat pospravljen, se ti enostavno ne da v slabo vreme, sploh, če enako stane, če ostaneš. Raje bova šla kdaj ven na dnevni izlet. Prvotni plan (Fuertaventura) ob zdajšnji vremenski napovedi ni dobra opcija. Sidrišča so preveč odprta – sploh, če bo veter obrnil tako, kot je napovedano. Obe marini, kamor bi se dalo po potrebi umakniti, pa imata probleme s podganami. Me ne mika, zares.
Do Gran Canarie bi se sicer dalo priti (malo na silo) pred obratom vetra, ampak dokler so tam še ARC barke (Atlantic Rally for Cruisers) je nemogoče dobiti prost vez v marini ali prostor za sidranje. Morda bi se našel kak prostor povsem na jugu Gran Canarie, a od tam je težko priti spet nazaj na sever proti vetru, toku in valu.
Tako bova ostala tu še en teden. Nekako se ne premakneva z Lanzaroteja.

Lanzarote–marina Rubicon, 142. dan

Že celo večnost imam čez kokpit in salon speljan kabel od chartploterja (ki je pri krmilu) do AIS-a, ki je na navigacijski mizici v salonu. Ta kabel omogoča, da se obe napravi med sabo pogovarjata in da mi ploter nariše ladje na karto in me opozori, če obstaja nevarnost trčenja. To sva napeljala še v Gibraltarju. Ker nisem bil prepričan, da bo stvar delala (povezava dveh starejših naprav različnih proizvajalcev v mrežo lahko dela ali pa ne), kabel sva napeljala kar po vrhu in ga malo prilepila, da ne skače naokrog.

Danes ga bom prestavil tja, kamor spada. Speljan bo nevidno, da ne bo v napoto in da se ne poškoduje. Na prvi pogled je dela za pol ure: odklopiš kabel (in si seveda prej zapišeš, katera žička od štirih gre kam) in ga potegneš po podpalubju. Ampak ne na barki, ki je naložena za pot okrog sveta in na kateri živiš. Skladišča so vsa polna in vso robo je treba zložiti ven, da sploh prideš blizu zadnjih sten, ki jih je treba odviti, da prideš do šopov kablov. Po dobri uri prelaganja krame šele lahko začnem. Kabel nekako spravimo iz enega skladišča v drugega, skozi dve steni in že smo v zadnji kabini. Jasno, postelje so založene s kramo. Vse gre ven. Potem gredo ven jogiji in spodnje deske, da se lahko s kablom prebijem nekaj metrov naprej. Preboj v kopalnico je težak (črni rezervoar in vse cevi so mi v napoto, zadnji razpoložljivi prostor je zapolnila cev ogrevanja), od tam proti salonu je še težje. Kabla nekako ne morem prepričati, da bi se preko treh vogalov znašel za električno omarico. Nekako nama s skupnimi močmi na koncu uspe. Potem je le še en meter in smo na konju.

Zvežem vse kable, stestiram povezavo in na srečo vse dela. Za nagrado lahko spet pospravim vso robo. No, ko je bil ta 'polurni' projekt končan, se je zunaj že mračilo. Torej, kaj sem danes naredil v celem dnevu: eno žico sem prestavil. Bolje kot nič. S tem tempom bo barka povsem gotova čez kakšnih 30 let. Zato pa plujemo z barkami, ki nikoli niso povsem gotove. Ali pa sploh ne plujemo in samo rihtamo barko.

Lanzarote: marina Rubicon–playa Papagayo in nazaj, 143. dan

Danes se vreme za čuda drži napovedi in res manj piha. Takoj je topleje in okrog hodimo v kratkih hlačah in majici. Odlično. Danes je namreč dan za piknik. Ker manj piha, operem barko. Pod peskom se skriva bela paluba. Nisem drgnil, le s cevjo sem splahnil pesek. Tako ali tako bo v nekaj dneh spet vse peščeno. V lokalni trgovini v marini danes ni dobre izbire mesa in zelenjave, zato se odpraviva v malo večji Dino 2 km daleč. Prav prijeten sprehod je, le malo bova zamudila na piknik zaradi tega izleta. 
Odveževa barko in odplujeva. Barka ne more biti zelo zaraščena, saj je hitrost normalna. Videti je, da Coppercoat deluje. Pogledat pa v vodo ne grem, Atlantik je zame premrzel. Eni se sicer še kar kopajo, a prav dosti jih ni. Stabo je na sidru kaki dve milji daleč. Vidim jih na AIS-u in plujem točno na njih. Sidram blizu. Preblizu za normalno sidranje za čez noč, a saj bomo tu le nekaj ur in bomo ves čas na barki. Posadka Staba privesla na Herona oblečena v uniforme (še dobro, da sem opral barko).

Piknik je bil v redu, družba še boljša in stemnilo se je že, ko sva se vračala v marino. Vrniti se po lastni sledi izpred nekaj ur z delujočim radarjem v marino, ki jo poznaš, ni tak problem. Če pa bi ponoči prvič priplul v to marino, bi se pa pošteno bal, saj vhod ni čisto enostaven, če ne veš, kako je videti. Za povrh je pred vhodom na sidru nekaj bark – nekatere med njimi so povsem brez luči, vhod pa je okrog ovinka in je dokaj ozek. Nasip je iz črnega peska in v črni noči težko opaziš vhod, če ne veš, kje je.

Na valobranu je en večji zelen svetilnik, a tam še ni konec valobrana. Je treba pluti še naprej proti zahodu. Šele ko prideš do konca valobrana, se izza ovinka prikaže mali rdeči in nato še mali zeleni. Vhod je med obema malima lučkama. Če bi zavil pri velikem zelenem, bi se znašel na nasipu valobrana (če ne bi gledal na radar in globinomer seveda). Vetra ni kaj dosti – med 5 in 10 vozlov in prostora v marini je dovolj, da zlahka obrneva barko v kanalu in se vzvratno veževa na najin finger. Lep dan je bil.

Lanzarote: marina Rubicon, 144. dan

Kljub temu da je vhod v marino precej ozek, je voda v marini presenetljivo čista. Dvometrska razlika med plimo in oseko pač poskrbi za to, da velik del vode iz marine dvakrat na dan odteče in se nadomesti s svežo vodo iz oceana. Tako videvamo v marini tudi velike ribe.

Niso samo ciplji, ki so znani po tem, da živijo tudi v umazani vodi, ampak videvamo tudi ribe, ki spominjajo na orade ali brancine. Jaz jih z obale ne prepoznam. Nekateri primerki so dolgi čez pol metra. Ljudje radi hranijo ribe v marini tako, da mečejo v vodo kruh. Nekateri mečejo cele kile in opazujejo ribe, kako jedo. Iz restavracij mečejo v vodo ostanke hrane. Ribe očitno vedo, kdaj pride večerja, saj se že vnaprej zbirajo pod restavracijo. Kljub temu očitno ne pride do prenasičenosti vode s hranljivimi snovmi in s tem do pomanjkanja kisika in porušitve ravnovesja. Očitno bibavica dobro opravi svojo nalogo. 

Danes je nekaj manj pihalo in voda se je še dodatno zbistrila, saj je bilo manj valovanja, ki bi dvigovalo mivko. Lilika je naredila nekaj makro slik kar z našega pontona. Jaz pa se nekaj trudim z zamenjavo tesnil na oknih, a sem šele dobro začel. Sicer dan brez posebnosti.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Azijski del regate Clipper povzroča preglavice jadralcem, tekmovalcem in gledalcem. Zaradi Korono virusa so morali odpovedati gostovanje v dveh kitajskih mestih. Sedmo etapo so zato izvedli s štartom in ciljem na Filipinih, kjer pa jim preglavice povzroča veter.

Sedma etapa, je potekala izpred zaliva Subic na Filipinih, do jugozahodnih otokov Japonske in nazaj v izhodiščni zaliv. Plovba je bila zanimiva ves čas do prihoda na zahodno stran Filipinov. Tu je včeraj vetra zmanjkalo. Jadralci se le s težavo počasi premikajo in plujejo s hitrostmi okrog 2 vozlov. Njihova dejanska hitrost približevanja cilju je še bistveno manjša.

Organizator se je zato odločil, da določi dva možna cilja. Kateri bo dejanski cilj bodo odločili glede na vetrovne razmere. Ker ne želijo, da bi jadralci za plovbo poreko zadnjih 100 nmi etape porabili več dni, so alternativni cilj prestavili za stopinjo bolj severno od originalnega cilja. Prvotno določeni cilj je bil med točkama 15°30N, 118°40E in 15°30N, 119°40E, alternativni pa je 16°30N, 118°40E in 16°30N, 119°40E.

Organizator bo meril čase ekip pri prečkanju severnega cilja, ki bodo veljali kot končni rezultat sedme etape, če bo potrebno regato skrajšati. Če se bodo vetrovne razmere spremenile na bolj in bodo lahko ekipe jadrale hitreje, potem bodo morale prepluti še skozi drugi, ki bo veljal kot cilj etape.

Kaj se je dogajalo na regatnem polju v zadnjih dveh dneh

Ekipe so se na povratku proti Filipinom borile za dodatne bonus točke. Pred pričetkom etape so se morali odločiti ali bodo prečkale vzhodno ali zahodno kontrolno točko. Ekipa Qingdao, ki to etapo pluje v ospredju, je kontrolno točko prečkala prva. Sledila ji je ekipa Unicef , kot tretja pa je dodatne točke osvojila ekipa Visit Sanjya. Ekipa Qingdao, si je tako priborila dodatnih 6 točk, Unicef 4 ekipa Visit Sanya pa 2.

Rhiannon Massey, ki pluje na jadrnici Qingdao je zapisal:

»Ekipa Unicef nam je stalno dihala za ovratnik. Zadnjih 12 urah plovbe so svoja jadra so naprezali do skrajnih mej. Videli smo jih, kako plujejo za nami. Zato smo bili dodatno obremenjeni in se trudili vse potrebno, da ne bi izgubili prednosti. Ekipa je ogromno dela vložila v nastavitve spinnakerja in natančno krmarjenje."

Trenutna situacija

Trenutno je v vodstvu ekipa Qingdao. Do cilja jih loči še 150 nmi. Ekipa Unicef na drugem mestu ima 15 nmi zaostanka. Na trenutnem tretjem mestu pluje ekipa Visit Sanya. Njihov zaostanek je 26 nmi za vodilnim. Ekipe Imagine Your Korea, Punta del Este, Zhuhai in Dare To Lead plujejo z zaostankom med 40 in 50 nmi. Najslabše štiri ekipe zaostajajo med 70 in 80 nmi.

Ekipe so v zadnjih 12 urah preplule zgolj 40 nmi.

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Tihi ocean

Sem razmišljal, kako naj napišem naslov, saj ne vem ali je danes prvi ali že drugi dan plovbe. Pa saj sem že včeraj jadral proti Novi Kaledoniji. Zato naj kar ostane drugi dan, prvi pa se je izgubil kot podnaslov včerajšnjega dne.

Noč je minila mirno, kot pravijo, bila je noč za počivanje. In res sem počival, saj sem bil od prejšnje noči precej neprespan. Jadranje po odprtem oceanu meni ne dela težav, zato se držim svojih navad in ustaljenega ritma. Manjših ribičev, ki bi šli lovit ribe na odprt ocean brez AIS ni, vse ostalo pa elektronske naprave zaznajo, tako mene, kot jaz njih. Zjutraj se je spustila megla in barka je vsa v vlagi. Tudi ocean se je ohladil za dobre 3 stopinje in sedaj jih premore komaj 25°C.

Prav lepo je ko se ti poklopi smer vetra in njegov moč. Tako lahko izvedeš dobro in hitro jadranje, kot  že dolgo ne, pravzaprav se spomnim podobnega le še enkrat in to ko sem jadral na Atlantiku od otoka Bequia do otoka St. Lucia, kjer sem potem sidral pod skalo Pitonov zob. Jadra so napeta in zategnjena, jadram brez tanguna, saj ne jadram s pasatom v krmo, ampak imam lep 75 stopinjski bok, vetra pa od 12 do 15 vozlov. Ves čas sem nagnjen na desno, avtopilot drži smer zelo suvereno, valovi so visoki komaj nekaj čez en meter, zato sem ob osmi uri zjutraj, po 17-tih urah plovbe, preplul že 97 NM, kar je zelo dobro povprečje 5,7 NM na uro. Na ograjici na premcu imam slepega potnika. Galeb, sicer ne vem katere vrste je, je bel, krila ima temno rjava in izrazit svetlomoder kljun. Prišel se je spočit in nabrati novih moči. Upam le, da mi ne bo premca preveč posvinjal s svojimi ribjimi iztrebki.

Dopoldan sem ob kavi spet malo kalkuliral in kakor koli obračam ure in milje, vedno pride tako, da sem tokrat prepozen. Torej, edino mesto na otočju Nove Kaledonije, kjer se lahko prijavim je glavno mesto Noumea, na otoku Grande Terre. Do tja imam še 242 NM jadranja in tja naj bi prišel v soboto. Če se prijavim med vikendom ali ob praznikih, mi lahko uradniki zaračunajo dodatno takso zaradi dela izven delovnega časa, kar je povsod ustaljena praksa. Torej ta opcija odpade, ker ne mislim plačevati dodatnih taks. Zato mi vedno bolj diši, da se jutri okoli poldneva ustavim nekje na koncu koralnega grebena, na enem od najlepših otokov Nove Kaledonije, Ile Des Pins, saj upam, da med vikendom ne bo kontrole. Morda bi tam počakal dan ali dva in priplul v ponedeljek, ter se prijavil po pravilih. Najbolje pa se bo o tem odločiti jutri, ko bom nekje ob otoku.

Pa še nekaj besed o Novi Kaledoniji, o kateri tudi sam nisem kaj dosti slišal, zato nisem do nedavnega nič kaj vedel o njej. Nova Kaledonija je Melanezijsko otočje blizu Avstralije, ki je proti vzhodu manj kot 800 NM (1500 km) oddaljeno od nje. To je prekomorski teritorij Francije, kar pomeni, da bom tam moral izobesiti francosko zastavo in poslušati francoščino. Čeprav je to teritorij Francije, ni EU, zato pravila podležejo zakonom drugih držav. To je otočje večnega poletja, saj imajo ves čas poletno klimo, ki pa nima ne previsokih in ne prenizkih temperatur. Samo mesto Noumea je po nekaterih zapisih viden kot francoski St. Tropez s svojo Riviero. Upam le, da cene niso tako navite, kot so na Rivieri. Pravzaprav se zelo veselim po dolgem času videti eno veliko spodobno mesto, ki pa ni zasnovano kot velemesto, ampak se ta sovpada in zliva s samo tukajšnjo pokrajino. Rad bi si ogledal enega najlepših muzejev iz zgodovine pomorstva, prav tako pa so tukaj ponosni na bogato knjižnico s 7 metrov visokimi stenami, polnimi knjig. Ker imam na barki kar nekaj že prebranih knjig v slovenščini, jih bom nekaj dobro ohranjenih s trdimi platnicami odnesel v knjižnico, saj je bolje da ostanejo tam, kot da takšne knjige pustim v marini za zamenjavo. Na srečo imam do knjig poseben odnos in posebno spoštovanje, čeprav žal tudi sam spoznavam, da bom moral s časom naprej in si kmalu nabaviti »kindla«. To otočje se ponaša tudi z drugim največjim koralnim grebenom na svetu (prvi je Great Barrier Reef) in meri neverjetnih 1500 km v dolžino. V njem pa je toliko lepega podmorskega življenja in sveta, da tudi najbolj zahtevni potapljači postanejo zadovoljni. Sama Noumea je skrita globoko za koralnimi grebeni in je dobro zaščitena pred visokimi valovi. Zato ni čudno, da je tam več marin in kljub njim je na sidrišču pred mestom več sto jadrnic, katere so tam brezplačno na sidru. Kako točno bo tam, pa bom videl in občutil sam v nekaj naslednjih dneh.

Ob 15:00 uri preverim kolikšno pot sem preplul v 24-tih urah in zadovoljen sem z videnim. Indigo je izjemen, saj sva pustila za krmo dolgih 138,4 NM, kar je na tej plovbi najboljši povpreček. Zato sem že ob 16:40 uri plul mimo otoka Mare, katerega sem prav lepo videl ob desnem boku barke, kar pomeni, da se že nahajam v vodah Nove Kaledonije.

Pripravlja se večer in spet si najdem primerno mesto, da si pogledam že tolikokrat viden, a nikoli naveličan prizor sončnega zahoda. Tu na oceanu je drugačen, poseben. V pričakovanju nanj, me zmoti zvok galebov, ki nizko prhutajo in silno zadovoljno grulijo ter opozarjajo druge galebe na ogromno količino naravne hrane, letečih rib. Tudi sam jih vsako jutro pobiram že posušene in vračam tja, od kod so prišle, nazaj v morje. V zraku se že čuti prihajajoča vlaga in z valovi nakodrano morje ima ob teh zadnjih sončnih žarkih biserne konice, ki se leskečejo kot razbit kristalni kozarec pod svetlobo. Trenutek za tem je sonce zdrsnilo za neizogibne bele oblake in nato utonilo tam nekje za obzorjem. Morje se je pomračilo in kmalu bo temna noč, še ena od mnogih na tem oceanu. Jaz pa kljub temi, z Indigom režem valove, ki si med vodno brazdo utira pot k novemu cilju.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija

Veter se je sinoči okoli polnoči malo okrepil in da ne bi imel problemov, sem glavno jadro skrajšal za polovico. Tako sem se malo upočasnil, nagnjenost barke sem s tem reguliral in zdaj čakam, kako bo naprej. Ta okrepitev vetra je trajala samo slabo uro, potem pa je veter padel na 10 vozlov, včasih še manj. Ampak, zdaj se mi ne ljubi iz postelje popraviti jadra, če tudi plujem samo dobre štiri vozle, včasih še manj. Nisem na regati, pa tudi nisem tempiran na uro, kdaj moram prispeti na cilj. Jadranje v to smer je pravi užitek. V salonu na mizi imam tablico in na njej vse podatke o hitrosti, smeri plovbe, času,… Torej enako kot zunaj na komandni konzoli in če pogledam izpod kože, imam podatke na dlani. Vse lahko počaka do jutra. Jaz sem zdaj po novem dve uri bližje času Slovenije in zdaj smo samo 10 ur narazen. Tukaj ne prestavljajo ure kot na Fidžiju za eno uro naprej, tako odpade ta ena ura in tudi časovni pas se je zamenjal ter zmanjšal za eno uro.

Dobro jutro v Miklavževo jutro! Zjutraj sem bil zelo presenečen, ker je tudi mene obiskal Miklavž. Le kako je prišel na jadrnico, da jaz tega nisem začutil? Hvala tistemu, ki je pisal zame, saj mi je prinesel jabolko, kekse – verjetno za h kavi, ter nekaj arašidov. Hvala Miklavž! Le kaj je dobil moj vnuk? Kar stoži se mi, ko pomislim nanj, kako bo v pričakovanju jutra, saj še vedno verjame v Miklavža, Božička, Dedka Mraza,… Otoški trenutki, ki se jih ne da kupiti.

Jutro je sončno, danes sem sončni vzhod prespal, zato pa sem ob osmi uri, ko je preko satelita odšla lokacija v Slovenijo (zdaj jo vi vidite na spletni strani), preveril preplute milje. Lokacija naj bi pokazala razdaljo točno 224 NM od Tanne v 1 dnevu in 18-tih urah. Do Noumee mi še kaže še cca 120 NM.

Med samim jadranjem ni bilo nič pretresljivega, lahko bi rekel, da sem plul počasi. Ker sem imel ves čas v glavi Noumeo, sem plul po skrajnem jugu, da se izognem grebenom. Vendar sem se zaradi že navedenega premislil in  zaplul proti otoku Ile Des Pins. Med plovbo sem se strogo držal pravil in vplul sem točno po zarisani črti, ki vodi do zaliva De Kuto. Tako sem ob 15:10 vplul v zaliv in se pridružil štirim že sidranim jadrnicam in enemu katamaranu. Sidram na globini 6 metrov v čisto svetlo modro vodo. Okolica na prvi pogled ne pove nič posebnega, razen na drugačnost in urejenost. Otok ni velik, zato sem bil začuden, ker sem videl kar nekaj avtomobilov, ki vozijo po obalni cesti. Tako sem v dveh dneh in 10 minutah preplul 266,5 NM od otoka Tanne do tega sidrišča. Zadnjih 24 ur je bila plovba presenetljivo dobra, saj sem preplul 128,1 NM, kar me je na koncu res pozitivno presenetilo, saj sem mislil, da jih bo vsaj 10 NM manj.

Kakorkoli, zdaj sem tu in upam, da me Žandarmerija pusti na miru in me ne bo spraševala po dokumentih. Za vsak slučaj sem namesto rumene zastave obesil kar Francosko in upam, da bodo mislili, da sem prijavljen. Do nedelje bom vsekakor tu, potem pa se bom verjetno prestavil, a ne vem še kam in za koliko. Danes sem pogledal karto in tukaj imajo lepo označeno pot med grebeni. Razmišljam, da bi udaril bližnjico in plul kar med njimi.

Preko Iridium emaila se mi je javil še kolega Gaute in mi sporočil, da je danes le uspel odriniti iz marine in da bo v četrtek zjutraj tu. On ne gre na Tanno, ampak je našel dve štoparki (par) in zdaj bo jadral direktno do sem, kar z njima. Javil mi je tudi, da je Bill odplul pred dvema dnevoma iz Fidžija proti otokom Vanuatu. A on mora na otok Efata, v mesto Port Vila, saj mu dva od treh oseb iz posadke tu izstopita in nadaljujeta pot z letalom.

Ko sem prihajal v zaliv je pihalo preko 20 vozlov, čeprav ne vem kako ta »downwind« točno deluje, a vedno se najde tam, kjer ga ne potrebujem, ko je potrebno sidrati ali pa se vezati v marino. Tukaj v zalivu tega vetra več ne čutim, prav tako ne valov, si pa danes, ko sem se sidral, privoščim eno mrzlo pivo iz borne zaloge, zaslužil sem si ga.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija

Valov sploh ne čutim, a se ti zaganjajo v peščeno obalo in delajo hrup. Povzpnem se v kokpit, ki je ves moker od vlage, pogledam na obalo, nato okoli barke. Morje je mirno, okoli barke ni nobenega vala, a na obalo se zliva mrtvi val. Tako lepe in bistre vode že dolgo nisem videl, zato zjutraj skočim v vodo, da se po dolgem času okopam in zaplavam. Letos ne vem, če sem se več kot 10x kopal. A naredil sem napako, saj sem najprej skočil, ne da bi preveril temperaturo vode. Seveda hitro se povzpnem na barko, pogledam na instrument in… ti šment, komaj 23,7°C ima voda. Hladnooo za mene, ki prihajam iz tropov in sem navajen vode okoli 29°C. Tudi zunaj ni tako toplo, kot je bilo na Fidžiju.

Skuham si kavo in se s šalico v roki sprehajam po palubi barke ter si ogledujem ta paradiž okoli sebe. Čeprav sem šele na prvem otoku Nove Kaledonije, pobrskam po spominu in se spomnim, da sem bral, da je ta otok najlepši. Zagotovo ne morem pritrditi ne ovreči te trditve, a že zdaj lahko povem, da kdor ni videl atolov Tuamotus, potem ne ve, kaj je lepota in podvodni živalski svet. Pravzaprav pa so vsi atoli lepi. Pijem kavo, se držim z eno roko za roll od prednjega jadra, ko se v tej bistri in plitki vodi zapodita dva večja delfina in se pravzaprav igrata. Prideta do barke, pod njo, okoli nje in odplavata dalje. V tej bistri in nizki vodi ju ni problem slediti. Čakam, da skočita, a tega ne naredita. Spet prideta nazaj, gresta k drugi barki in potem izgineta. Razmišljam, kdaj sem nazadnje videl delfina? Lani? Ja lani, letos še ne.

Kmalu začne škropiti in se umaknem v notranjost, pade dež, a ne za dolgo. Spet posije sonce, jaz napolnim z zrakom dingija, nanj montiram motorček in grem na obalo. Na plavajoči ponton ga privežem in grem po cesti, mimo njihove policije, ki je tik ob pomolu. Najdem zid, ki bi lahko bil obrambni zid v starih časih, ima tudi line za puške, a ne vem, nekaj mi pravi, da je novejše izdelave. Najdem še lesen kanu, lepo obalo, čudovit zid z masko i školjkami… naredim na desetine posnetkov. Spet sije sonce in voda v zalivu dobi turkizno barvo, ki se meša naprej z indigo modro, na levi pa se vidi temna senca, ki ponazarja koralni greben. In tista čudovita bela barva te mivke ob obali, ki pravzaprav loči to turkiznost od zelene barve dreves, največ, zelenih iglavcev, po katerih je ta otok dobil tudi ime.

Sprehodim se kak kilometer in pol ob obali in naletim na letoviški dom za otroke in mladino. Na vhodni stavbi je čudovita fasadna poslikava, restavracija in napis, »Free Wi-Fi«. No, čisto zastonj ni, a ker nimam francoskih frankov, ne morem plačati pijače, zato je tudi ne naročim, a kodo vseeno dobim.  Pogledam, odgovorim najnujnejše, na sporočila in druge stvari bom drugič. Grem naprej, saj je dan prekratek. Najdem letoviški resort, a v njem po moje prevladujejo Japonci. Mlado in staro, vse ima drobne oči, ki so zunaj potegnjene navzgor, telo pa majhno in suhljato. Zalivi so čudoviti, turkizni, čisti, na sredi je velika skala kot manjši otok, okoli katere so se z leti nabrale korale in zdaj je tu raj za snorkljanje. Do glavnega naselja, kjer je bankomat, pošta, trgovine, je več kot 5 km. Najprej ob cesti poskusim s štopom, a nihče ne ustavi. Vsi me le pozdravljajo. Francozi, kako pa.
Dovolj imam in pozno popoldan se vrnem na barko, leva tuba na dingiju je že na pol prazna. Do barke še pridem, potem pa za vsak slučaj z njega spravim motor. Ni kaj, star je že, koralni grebeni so se ga že nič kolikokrat dotaknili, sonce in vročina ga talita na spojih, pa tudi iz PVC-ja je in ne iz modernih ter močnih materialov. To sezono bo še moral zdržati, »milom ili silom«. Dvomim če ima pikapolonica toliko pik, kot ima moj dingi krp. Moker sem, ker se je ravno ulil dež, zato se slečem in grem v vodo, se potem stuširam in šele zdaj se zavem, da tudi tokrat s sabo nisem imel ne plastenke z vodo, ne nahrbtnika za vodo. Zdaj me bo bolela glava in se bom spraševal od česa imam v tem raju bolečine?
Kava s keksi, kočerja in potem počitek. Čutim, da me bo danes prej kot po navadi odneslo v sanje.

Baie Des Manguiers, otok Grande Terre, Nova Kaledonija

Zjutraj se prebudim še pred svitom, zato najprej spijem kavo in ker sem se že sinoči odločil, da grem danes vsaj pol poti proti cilju, grem proti sidru, saj se že dani. Kar naenkrat mi pozornost prevzame zajemanje zraka v vodi. Pogledam, kdo plava ob tako zgodnji uri, ko v vodi vidim ogromno želvo, kakšnih 7 metrov stran od barke. Videti je bila večja od tistih največjih v parku Tobago Cays na Karibih. Tako na »uč, brez ribiškega pretiravanja« je bila večja od premera 90 cm, pravo prazgodovinsko bitje. Obrnem se, da bi vzel fotoaparat in fotografiral, a želva še enkrat zajame zrak in se potopi. Še nikoli nisem slišal, da bi želva tako glasno zajela zrak, pa sem jih že kar nekaj desetin videl. Dvignem sidro in v tem na pol meglenem, polnem vlage dnevu, odplujem iz zaliva. Zapustim ta otok in si med grebeni ter plitvinami najdem plovno pot, ki me vodi proti cilju.

Za današnji cilj sem si izbral malo več kot pol poti plovbe do Noumee, vendar, ko sem gledal sidrišča, so se mi zdela malo sumljiva, saj so bila globoka, nato pa so se strmo dvigovala do obale. Če spustim sidro na 20 ali več metrov globine sem hitro pri obali, če veter spremeni smer.

Plovba je bila na začetku skoraj nezanimiva, saj sem več kot 6 NM motoriral, nato pa se je pojavil veter s skromnih 8,5 vozla in odvijem obe jadri. Tako postane vse bolj tiho, drugače in prijetno. Tudi veter se je malo okrepil in je pihal okoli 10 vozlov, kdaj več, kdaj manj. Ravno dovolj za plovbo od 3,6 do 5,2 vozla, čeprav je največkrat merilec hitrosti pokazal 4,3 vozla. No ja, mudi se mi ne, zato me takšno jadranje ne obremenjuje. Vmes me prehiti še hitri trajekt, ki verjetno pluje iz Noumee proti otoku Ile Des Pins. Ker že dva ali tri dni nimam nobenega mesa, že drugi dan lovim ribe, a čutim, da je to misija nemogoče. Menjam vabe – malo ribica, malo umetni ligenj, malo še dolgi laski, pa svetleč trnek, pa…., rezultat je vedno nič. No ja, saj imam hrano na barki, tudi ribe v konzervah se najdejo, ampak kot je rekel dolenjski prijatelj  Gregor: »Frišno je pač najboljše.«

Plujem po t.i. Le Grand Lagon Sud (veliki južni kanal), kjer je globina kar precejšnja, tudi preko 600 metrov ob vhodu, drugače pa 300 ali 400 metrov ves čas. Včeraj sem na eni od mnogo tabel ob obali prebral, da je tu meja med tropskim in subtropskim življenjem v morju. Menda je tu tudi meja za belega morskega psa, zato pa se v hladnem obdobju najdejo kiti, kateri radi prihajajo sem. No jaz nisem videl ničesar, še ribe ne. Nekaj milj kasneje, je potrebno malo vijugati med grebeni in oznakami, a je na elektronski karti lepo označena in tudi začrtana pot. Tokrat sem spremljal moje karte (C-MAP) in  karte Navionics in lahko rečem, da so tu identične. Očitno imajo Francozi denar in so posvetili kartografiji več pomena, kot na Fidžiju. Včasih postanem malo trd, a bolj pozoren, ko plujem mimo grebenov v svoji neposredni bližini in vidim, kako se na njih ustvarjajo rahli, beli in penasti  valovi. Res ni prijetno.

Končno priplujem do velikega zaliva, ki naj bi imel kar pet stranskih zalivov, primernih za  sidranje. Prvo in drugo sidrišče sta neprimerni, zavijem v tretje, a mi ne diši sidranje zaradi globine in zato zavijem iz njega.  Zavijem v peto in tu sidram. Jutri zjutraj bom videl če je bilo sidranje v redu. Sicer je sidro lepo prijelo na 15 metrov globine, jaz pa imam v vodi 60 metrov verige in upam, da kje ne podrsam s kobilico ali celo s krmilnim listom, saj se obala kot sem predvidel, res strmo dviga proti obali. Če bo pihal SV veter kot sedaj, bo vse v redu, le Zahodnik ne sme pihati, a ta piha res malokrat. Lahko pa me preseneti tudi brezvetrje in potem gre plovilo vedno nekam po svoje oz. po toku.

Ura je 16:00 in po skoraj desetih urah sem preplul 44,5 NM. Ni kaj, počasno jadranje ne more dati boljšega povprečka, kot je 4,45 NM na uro. Naredim še spominsko fotko zaliva, ki je tokrat v barvah res drugačna od včerajšnje. Ta je bolj temna in podobna zalivom na Fidžiju. Hitro pripravim čarovnika in začnem delati vodo, saj je tukaj čista voda, ker tukaj ni nobenega naselja. Sprednji tank je še poln, a rad imam vode v izobilju, zato napolnim še zadnji rezervoar in si natočim pitno vodo v plastenke. Zdaj je čas za kavo in ogled poti za jutrišnjo plovbo do Noumee, kasneje pa še naredim kočerjo in grem v večer. No ja, tudi blog je potrebno napisati, čeprav ni posebnega dogajanja, a nekako že spravim to stran in jo pošljem v branje. Žal so za čas plovbe tudi fotke manjše in slabše kvalitete, a morate razumeti, da je pošiljanje le-teh preko satelita zelo počasno in povrh vsega še drago. Pa saj bo kmalu bolje, čez dan ali dva, morda tri….

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija

Zelo slabo sem spal, če se temu sploh lahko reče spanje. Veriga je celo noč opletala po dnu, po nekakšnih kamnih, ki so prenašali zvok po verigi vse do mene, ki potem nisem mogel niti očesa zatisniti. Zato sem od jeze že ob 3:45 vstal in spil kavo dokler se ni zdanilo, to pa je že ob 5:15 uri. Dvignem sidro in odplujem iz tega zaliva, ki res ni podoben ničemur, kar bi me lahko v naslednjih dneh spominjalo nanj.

Noč je bila očitno vlažna, zato je v kokpitu vse mokro in komaj čakam na sonce, da to posuši. Ko bi bilo vsaj kaj vetra, a tu med hribi, ga res ne more biti. Merilnik vetra mi kaže neverjetnih 0,0 vozla,  kar pomeni, da ni niti sapice. Plujem na motor in čakam, da pridem iz zavetja, kjer bom našel veter. V vodo vržem vabo za ribe in jo vlečem za sabo. Sicer nimam prevelikega upanja, da se bo ujelo kaj na trnek, a vseeno, upanje umre zadnje. 

Plujem med nizkimi bregovi, poraslimi z zelenjem, tu in tam pa se vidi kako je plaz odnesel del tega hriba, zdaj pa je tam rjava luknja. Nikjer ni nobene hiše, barake, ali vsaj nekaj, kar bi dalo vedeti, da je tukaj življenje. Vse je pusto, pa čeprav se tu in tam vidi lepa in bela peščena plaža. Pred mano je še zadnja ožina, potem pa pridem bolj na odprto, kjer me čaka veter in sonce. Plujem izredno počasi, saj je za celih 2,5 vozla močan tok. A tudi počasi se daleč pride, zato priplujem do konca in že sem v širokem delu, kjer bo jadranje brezskrbno. Zapoje rola, laks se odvija in nasmeje me ta melodija. Potegnem palico, ter začnem navijati. Nekaj je gor, čeprav ni težko. Vlečem in gre kar s težavo, saj se riba upira. A ko jo nekako spravim na površje, da samo drsi po boku, sva hitro skupaj pri barki. Potegnem jo na barko in ko ugotovim, da bo riba v redu, ji prerežem škrge in del trupa pri glavi, da se kri lepo steče iz nje. Mislim da je to ena od vrst tune in velika je nekaj več kot 60 cm, kar je za moj prazen hladilnik, več kot merska. Iz nje narežem štiri lepe fileje, ostalo vrnem od tja, kjer sem dobil, v morje. Fileje še med plovbo vakumiram v vrečko in dam v hladilnik.

Zdaj imam tudi veter, zato razprem jadra in jadram pri 14-tih vozlih vetra. Plovba je prav lepa in spodobna, zato sem vesel, da je pred mano zadan današnji cilj. Po skoraj sedmih urah zaplujem v Port Noumeo, ker iščem prostor za sidranje. Skoraj ne morem verjeti da ga ni. V samem Portu pred mestom so tri marine in dva Boatyarda, poleg tega pa je na privatnih bojah vsaj še 200 plovil. Jaz pa ne najdem prostora za sidranje. Končno se odločim, da zaplujem v levi krak tega zaliva, ter na koncu boj vržem sidro in sidram na prepovedanem mestu. Briga me, vetra je za 22 vozlov in ne da se mi premikati ne levo ne desno. Komaj ugasnem instrumente in motor, že je tu policija v malem črnem, a verjetno hitrem čolnu. Opozori me, da tu ne smem sidrati in če se takoj ne premaknem, bom moral plačati kazen. Torej mi ne preostane drugega, kot da požrem obljubo in se le premaknem drugam, a kam naj grem? Ni druge, kot da pokličem eno od marin. VHF postaja in kanal 67 mi opravita čudež, da dobim prostor v marini, ki še včeraj ni imela prostora in ga ne bo imela še nekaj naslednjih dni. Kako se zasedenost spreminja, a ne? V marini je vetra za pol manj, na privezu pa ga skoraj ni. Barko mi pomagata privezati dve brhki dami, ki sta tukaj v vlogi marinera. Po končanem postopku, me napotita v pisarno, kjer izpolnim nekaj formularjev za marino in jutrišnjo prijavo. Za danes bodo čez eno uro naredili le pregled barke, katerega bo izvedel Biosecurity. No tudi ti zamudijo za pol ure in če pregledajo barko, ter izpolnijo obrazce v pol ure, bo to še vedno v rednem delovnem času in ne bom podlegel plačilu izven normalnega delovnega časa.

V 15-tih minutah so mi pobrali vso čebulo, česen, korenček, krompir, ingver, nekaj svežega sira, itd, ter odšli iz barke. Zdaj lahko grem v trgovino, saj nimam nič od sveže zelenjave in ne od sadja. Srečam mlad par iz Švice, ki sem ju srečal na Taahi. Takrat sta mi pripeljala sadje, ker sta ga imela preveč in po dobrem letu se spet srečamo, zato ju povabim na barko na klepet. Dve uri smo se pogovarjali in obujali spomine, potem pa sta odšla. Jaz si naredim še nekaj za jest, se stuširam in utrujen odidem v posteljo. Jutri je nov dan.

Noumea, otok Grande Terre, Nova Kaledonija

Zjutraj se odpravim na Policijo in Carino, da si uredim še zadnje papirje za začasno bivanje z barko v Novi Kaledoniji. Približno en kilometer se moram sprehoditi do tja, a ker še ni vroče, me to sploh ne moti. Pride v pisarno in res prijazna uslužbenka se potrudi, da je vse hitro opravljeno.

Vrnem se nazaj na barko in se odločim, da bom danes privijačil ograjico oz. pritrdil stebričke za ograjico na barki, da se ne bo več premikala. Pravzaprav sta mi dva inox nosilca že počila in potrebno jih bo zvariti, do takrat pa se že potrudim, da bo vse trdno in da bo držalo kot mora. Po dveh urah in pol dela sem vesel, ker sem se tega lotil. Zdaj je končano.

Ko se umijem, grem še do pekarne po bageto in se vrnem na barko. Skuham si kavo in si jo nalivam iz džezve v skodelico, ko nekdo trka na barko. Pa ne trka, razbija. Pridem ven in me skoraj vrže na rit. Pred barko stojijo policisti in cariniki v uniformah, vsi so oboroženi in imajo na sebi neprebojne jopiče. Zraven imajo še nemškega ovčarja z nagobčnikom. Vseh skupaj je sedem in mislim, da so se zmotili. Snemajo kakšen film? Je, skrita kamera? Prijazen gospod, očitno šef, mi pokaže dokument, da mora preiskati barko. Kaj naj? Naj začnem s prepovedjo, da je barka tuja država in da nimajo vstopa na njo. Pravljice… Ni kaj, povem, da lahko pridejo in opravijo svoje delo. Spomnil sem se, da se mi je podobno zgodilo na Martiniku, a takrat so bili le trije gospodje in so to opravili v roku pol ure. Francozi pač. Nič pretresljivega. Potem prideta za njim dve ženski, ki me navzkrižno sprašujeta, ena si nekaj piše v beležko, druga mi pravi, da se neke zgodbe ne ujemajo, zakaj sem bil v Panami, koliko časa sem bil na Fidžiju, katere otoke sem obiskal, če lahko vidi log book barke od prvega dne do danes, kdo je bil prejšnji lastnik barke, itd…itd. Potem me pokličejo v notranjost in ves čas imam spremstvo enega od carinikov, ki ves čas budno pazi name. Vprašajo me po denarju, orožju, drogi in ker nič nimam, mi povedo, da bo v barko prišel pes, da ne bo nič poškodoval, ker ima na sebi nogavičke, a pregled mora opraviti tudi on. Rečem mu, da naj naredijo kar morajo. Pes pride v barko, vonja, potem pa na enem mestu znori in začne kopati v enem kotu od barke. Postavijo neko oznako in pes znori še na drugem delu barke, ter kasneje še na tretjem, podnici v zadnji kabini, kjer imam skladišče. Pes gre ven, povedo mi da je pes nekaj odkril in če imam kaj za povedati. Ker nimam nič skrivnosti, pač povem, da naj delajo še naprej svoje delo. Morda sem tisti trenutek malo pomislil na to, da večkrat pustim barko v marini v vodi ali v suhi marini na stojalu in marsikdo bi lahko prišel na barko, kaj skril, jaz pa ne vedoč vozim nekaj v barki, kar sploh ni moje. Ampak, upam, da se to ni zgodilo, a misel ostaja. Dva možakarja prineseta orodje in mi povesta, da bodo »razstavili vse kar se da razstaviti«, na treh mestih, kjer je pes lajal. Pa začno z delom. Še vedel nisem, da se dajo nekatere stvari odvijačiti. Potem sledi kamera na dolgi cevi, snemanje, pregled, vijačenje nazaj, pri drugi točki naletijo na zdravila, katera je očitno pes zamenjal za kaj drugega. Sprašujejo za morfij, posebna zdravila, pokažem jim vsako škatlo, a tega je ogromno. Majhna lekarna, saj imam dva večja zaboja zdravil in prve pomoči. Najdejo večjo količino igel, brizgalk, ampul s tekočino, za katere jim povem, da je adrenalin, nekaj imam blokad proti bolečinam, pravzaprav imam tudi vse za manjši operativni poseg, lokalno anestezijo, oni pa vse fotografirajo in iščejo dalje. Odvijačijo, privijačijo, premetavajo, prestavljajo, delajo malo nereda, ker ne dajo vse na svoje mesto, a se trudijo. Če kaj ne vedo, me pokličejo in takrat se spočijem od vprašanj, kajti  dami v uniformi, ki me v kokpitu ves čas sprašujeta in jima ne gredo nekatere zadeve skupaj, mi že malo presedata. Zanima jih, zakaj plujem z barko in se vračam v Slovenijo, ter zakaj puščam barko samo v neznanih deželah.

Odgovarjam, kar jim znam razložiti, kar se mi zdi butasto, sem raje tiho. Sledi pregled v zadnji kabini in možakarji nosijo vse v salon, a ker je robe ogromno, morata dva ven iz salona v kokpit. Vse pregledujejo, odvijačijo mi podnico, nato privijačijo na pol in kar tako pustijo, vse stvari zložijo po svoje, tako da moram kasneje vse saj še enkrat znositi ven in nazaj notri, ter zložiti po svoje, da vem, kje imam kakšno zadevo. Potem so mi fotografirali vse možne dokumente, pregledali serijske številke od satelitskih telefonov, verjetno bodo iskali plovno pot… Potem sledi še pregled zunaj. Ogledujejo si rešilni splav na palubi, jaz pa gledam kaj bodo naredili, saj odpreti ga ne smejo. Če ga odprejo, ga bodo sprožili in potem bo zanič. Ampak me presenetijo, spet gledajo s kamero na cevi v notranjost, obračajo,… potem sledijo še bokaporti, pa raziskovanje skladišča za sidrno verigo. Iskanje dvojne palube in dvojnega dna… Dve uri in pol so me mrcvarili in razdejali so barko ter vsako stvar pregledali na barki vsaj dvakrat,… Na koncu so mi pojasnili, da je to rutinski pregled in da se bomo še videli, ko preverijo nekatere stvari in me prosijo, naj do takrat ne zapuščam Nove Kaledonije. Povem jim, da bom morda šel domov, pa mi pravijo, naj se jim prej javim. Ja potem pač ne bom šel. Napišejo mi še zapisnik, kjer piše koliko ljudi je bilo, kdo je vodil postopek, koliko časa so bili na barki in da s podpisom potrjujem, da je bil postopek korekten in da niso naredili nobene škode. In na koncu sem mislil, da bo šefa na rit vrglo, ko sem ga vprašal, če lahko naredimo eno skupinsko fotko za v knjigo. Samo vprašal sem, no,…

Zdaj, ko to pišem, sem se spomnil, da me je zjutraj policistka pri prijavi vsaj tri krat vprašala, če sem sto procenten, da nisem bil še nikoli tukaj. Kajti v evidenci ima zapisano: Indigo, jadrnica, nemška zastava. Morda pa je nekdo že imel kakšne probleme z jadrnico pod istim imenom, kdo ve? V glavnem ni prijetno in sploh ne, ker je bilo veliko opazovalcev na obali, ki so spremljali dogajanje. 

Ker sem jim dal log book in vse ostalo, imajo tudi naslov te spletne strani, zato vem, da me bodo jutri tudi oni brali, morda celo nekaj naslednjih dni. Pričakujem vsaj 5 ogledov več vsak dan v naslednjih dneh. Prevod jih bo malo motil, ker Google prevajalnik res slabo prevaja. 

Končno je čas za večerjo in moj tunin file… a pri večerji razmišljam,… Norvežan prihaja v Noumeo čez dva dni, njegova barka nosi ime Isis II… Po moje ga bodo pričakali z vojsko, kajti s takšnim imenom, lahko gre »komot« samo mimo arabskih držav, ko bo v Rdečem morju… tukaj bo to težko izvedljivo, ker jim je v Franciji gospod Macron zagodel z arabskimi migranti. 

Vabimo te na predavanje: Otoki zahodnega Tihega oceana, ki bo potekalo 25.3.2020. Rezervacije na tej povezavi.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević