Novice

Xtreme PC Kara je računalnik namenjen uporabi navtikov tudi v najzahtevnejših razmerah.

Računalnik je namenjen zahtevni uporabi. Ni le vodoodporen. Potopimo ga lahko celo v vodo do globine 10 m. Poleg svoje vzdržljivosti se lahko pohvali tudi z izjemno kakovostnim in svetlim zaslonom. Z njim bomo lahko delali tudi v močni sončni svetlobi.

Računalnik je v ohišju iz nerjavnega jekla. Vsi priključki so vodoodporni. Ima vse potrebne nosilce za enostavno namestitev na plovilo. Namestimo ga lahko na komandno konzolo ali pa kamorkoli na ograjo ali različne nosilce na plovilu.

Računalnik ima vgrajeno kamero, osvetlitev in 18,5-inčni zaslon na dotik, ki deluje tudi, kadar imamo na rokah rokavice. Nameščen ima operacijski sitem Windows 10, na željo kupca pa ga je možno naročiti s sistemom Linux.

Več o računalniku: Xtreme PC Kara

Novost iz ladjedelnice Galeon je motorna jahta Galeon 400 FLY. Plovilo je najmanjši predstavnik serije imenovane »Beach mode«. Oblikovana je z namenom, da zagotavlja izjemno sposobnost manevriranja in se odlično obnaša na razburkanem morju.

Notranjost plovila je možno prilagoditi potrebam kupca. Izbirati je možno med številnimi modernimi različicami notranjosti, na voljo pa so tudi številne prilagoditve. Pod krovom sta dve veliki in prostorni kabini. Lastniška je tokrat v krmnem delu plovila. Kabina v premcu je namenjena gostom ali otrokom. Obe kabini imata lastno kopalnico in stojno višino po celotni površini. Zaradi številnih omar v obeh kabinah, je plovilo primerno tudi za daljša križarjenja.

Salon plovila je prostoren. V desnem delu je sedežna garnitura z mizo, ki se lahko po potrebi spremeni v dodatno ležišče. Pred njo je komandna konzola s širokim sediščem za krmarja. V levem prednjem delu je kuhinja, v levem krmnem delu pa dodatna dva sedeža.

Na dvignjenem komandnem mostu je del na levi strani plovila namenjen krmarju. Nasproti je priročna kuhinja, preostali prostor pa je namenjen udobni namestitvi gostov med plovbo in na sidru.

Nova jahta iz ladjedelnice Galeona ima dve posebnosti, ki jih ne smemo pozabiti omeniti. Prva je zložljiva senca na premcu plovila, ki po potrebi prekrije kompletno sončno ploščad. Druga, ki pa bo navdušila številne ljubitelje manjših motornih jaht pa sta bočni stranici na krmi, ki ju lahko spustimo v nivo tal. Na ta način povečamo krmno prostor, ki se spremeni v pravo plažo.

Plovilo je na voljo z dvema dizelskima motorjema, ki razvijeta po 324 kW oziroma 440 KM.

Tehnični podatki:

• Dolžina čez vse: 12,50 m
• Širina: 4,00 m
• Rezervoar goriva: 1000 l
• Rezervoar vode: 450 l
• Rezervoar fekalnih vod: 120 L
• Motorji: 2 x 324 kw (440 KM)
• Kategorija: B

Tokrat smo na internetu našli video, v katerem si lahko ogledate, katerih stvari na morju ne smete početi. Komentar verjetno ni potreben.

Če ste tudi vi letos posneli kakšen podoben posnetek, nam ga pošljite na naš naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. in z veseljem ga bomo objavili.

Prihajajo časi obdarovanja. Navdušite svoje prijatelje z lepim darilom, ki ga bodo veseli. Podarite navtično knjigo.

Knjiga je lepo darilo. Za vas smo pripravili izbor potopisov, navtičnih priročnikov. Med njimi smo pripravili izjemno ugodno ceno za potopise slovenskega jadralca, ki sam pluje po svetovnih morjih. Trenutno pluje po otočju Fiji. Na njegovi dosedanji poti so nastali že trije potopisi in en ljubezensko erotični roman.

Ne pozabite! Vse knjige so na zalogi. Naročene pošljemo takoj po prejemu plačila. Z naročilom v naši spletni trgovini boste vsa darila prejeli pravočasno.

	Komplet potopisov jadralca Jasmina Čauševiča (vsebuje 4 knjige): Šepet vetra in valov - potopis Sam prek oceana - potopis Skriti paradiž - potopis Ljubezen pod jadri - ljubezensko erotični roman Redna cena kompleta: 91,60 EUR Prednovoletna akcija: 59,90 EUR Prihranek: 31,70 EUR Naroči na tej povezavi.
	IGOR ORLOV: NAVTIČNI PRIROČNIK je praktični vodnik domačega avtorja, ki v besedi in sliki razumljivo pojasni osnovne pojme iz oceanografije, meteorologije, navigacije, pomorskih veščin ter varnosti na morju. Naroči na tej povezavi.
	888 pristanov in zalivov Sedaj v barvah in z novimi, dopolnjenimi podatki. Knjiga je prenovljena in tekoče ažurirana za leto 2018. V njej so prikazani detajli zalivov in pristanišč s kratkimi opisi in oznakami za možnost priveza ter simboli za nevarne, ali pa neugodne vetrove, ki povzročijo na privezu samo neprijetno bibavico. V njem je tudi obilo ostalih... Naroči na tej povezavi.
	Bobby Schenk - Manevri za pristajanje Priročnik pristajalnih manevrov z motorjem in brez motorja. Jadralec svetovnega slovesa Bobby Schenk je iz svojih dolgoletnih pomorskih izkušenj v tej knjigi spisal in razumljivo pojasnil, kako sebe in svojo posadko pripravimo na manever za pristajanje, kakšna je ustrezna oprema, kako izdajamo povelja. Naroči na tej povezavi.
	Knjiga Kuhanje po Beaufortu je novost, ki sodi v vsako navtično knjižnico in na vsako plovilo.  Recepti so razvrščeni glede na jakost vetra, hkrati pa so predstavljeni slastno in ljubko, tako, da kar nagovarjajo h kakovostnemu in raznolikemu kuhanju, ki pa ne traja dlje kot 30 minut. Naroči na tej povezavi.

Več knjig in priročnikov v naši eTrgovini

Najhitrejše ekipe so priplule v cilj v Fremantle v zahodni Avstraliji. Uspešno so premagale 4700 nmi južnega indijskega oceana.

Četrta etapa je zopet pripadla ekipi Qingdao. Večino plovbe preko oceana je plula v ospredju. Na trenutke je nekoliko zaostala za ekipo Ha Long Bay, Viet Nam a to le v primerih taktičnih odločitev, ki so na koncu obrodile odličen rezultat. V cilj pred avstralskim mestom Fremantle so pripluli 7.12.2019 ob 18:41 uri (UTC).

Kljub temu, da je bila to ena daljših etap, katere teoretična razdalja znaša 4700 nmi, je drugouvrščena ekipa Ha Long Bay Viet Nam za zmagovalno jadrnico zaostala zgolj 1 uro in 13 minut. Če to prevedemo v razdaljo je to okrog 10 nmi. Kot tretja je v cilj priplula ekipa Imagine Your Korea. Tudi oni so jadrali izjemno dobro. Za vodilno ekipo so zaostali le 2 uri in 9 min ali prevedeno v razdaljo okrog 20 nmi.

Po prihodu v cilj je skiper ekipe Ha Long Bay, Viet Nam, Josh Stickland povedal:

"Na začetku etape smo dejali, da bomo pluli na vzhod. Ostali smo v področju pritiska in pluli s frontami. Na koncu se je izkazalo, da smo naredili prav. Čestitati moram ekipama Qingdao in Imagine Your Korea. Stalno so izvajali pritisk na nas. Celotno etapo smo se lovili. Imam izjemno ekipo v kateri se počutim zelo dobro. Če strnem etapo, bila je izjemna regata."

Ostale ekipe še plujejo. Najbliže cilju je ekipa Gotobermuda. DO cilja jih loči le še 100 nmi. Glede na trenutno hitrost plovbe jih v cilju pričakujejo okrog 20.00 ure (UTC). Najdaljša pot čaka ekipe Unicef, Punta Del Este in Visit Sanya, China. Če spomnimo, ekipa Unicef se je morala vrniti v mesto Durban, ker je obstajala možnost, da ima en izmed članov posadke slepič. Ekipi Punta del Este in Visit Sanya, China sta na pričetku etape trčili in poškodovali plovila. Izpluli sta 14 dni kasneje, ko so plovila popravili.

Ladjedelnica Elan Yachts namerava z novim modelom jadrnice na novo definirati koncept moderne visokozmogljive potovalne jadrnice. Izdelali bodo novo 49 čevljev (15,2 m) dolgo jadrnico. Trup številka 1 že nastaja v ladjedelnici.

Težko pričakovana jadrnica, ki bo nosila ime GT6, je rezultat tristranskega sodelovanja med podjetjem Elan Yachts, Humphreys Yach Design in Studio F. A. Porsche. Po številnih oblikovalskih projektih motornih super jaht bo nova Elanova jadrnica prvi projekt v oblikovanju jadrnice.

Naravna evolucija izjemno uspešne jadrnice Elan GT5 je nedvomno večja jadrnica GT6. Novinka bo prva jadrnica v svojem razredu, ki bo imela čisto, stilsko silhueto krova.

GT6 je oblikovana v studiu Porsche z namenom, da pritegne poglede in pusti nepozaben prvi vtis. Ima inovativno oblikovan krov, ekipa Humphreys pa je poskrbela za jadrovje, ki bo zagotovilo izjemne jadralske sposobnosti in udobno gibanje na morju. Jadrnica GT6 bo zagotovila ekskluzivnost in razkošen športni duh klasičnega koncepta gran turismo.

Jadrnica bo v celoti izdelana iz vrhunskih materialov, z Elanovo edinstveno kombinacijo vrhunskega kompozitnega inženiringa, vodilno 3D-infuzijsko tehnologijo VAIL in vrhunsko tradicionalno izdelavo. GT6 je optimizirana za hitro, srednje odprtomorsko jadranje, enostavno rokovanje in luksuzno življenje na križarjenju.

»Naša nova jadrnica, zastavonoša ladjedelnice, bo jadralcem nudila vse prednosti plovila izdelanega v ladjedelnici Elan. Bo izjemno kvalitetna. Za hitro plovbo bo poskrbel studio Humphreys, za izjemno obliko pa studio F. A. Porsche. Z jadrnico GT6 bo možno pluti hitreje in dlje, križariti v udobju in na cilj prispeti v stilu,« je povedal Marko Škrbin, direktor navtične divizije podjetja Elan.

»Temeljna ideja nove Elanove jadrnice GT6, ki jo je oblikoval studio F. A. Porsche, je bila ustvariti moderno unikatno jadralsko izkušnjo, ki združuje naravo in tehnologijo med plovbo po razburkanem morju,« so dejali v studiu F. A. Porsche.

Pri oblikovanju zunanjosti so se osredotočili na združevanje minimalizma in dinamike, hkrati pa približati ta vodni šport naravi. Rezultat je osupljiva oblika krme, ki zagotavlja izjemno prostornost. Navdahnila jo je aerodinamika, ki se uporablja pri športnih avtomobilih.

Nove podrobnosti in tehnične lastnosti nove jadrnice GT6 za zdaj ostajajo skrivnost. Več informacij bodo izdali na največjem evropskem salonu plovil v Düsseldorfu, ki bo potekal januarja prihodnje leto. Takoj ko bo znano več, bomo objavili tudi na naši spletni strani.

Ameriški predstavnik v Pokalu Amerike, ekipa American Magic je predstavila svoj jadralni bolid, s katerim bo nastopala v razredu AC75.

Ekipa American Magic predstavlja Jahtni klub iz New Yorka. Za svojo jadrnico, s katero bodo leta 2021 nastopili na najstarejšem mednarodnem tekmovanju Pokalu Amerike, so se obrnili na podjetje Airbus. Pri izdelavi plovila so jim pomagali z inovativnim »out of the box« razmišljanjem, ter jim ponudili pomoč pri optimizaciji plovila ter povečevanju plovnih lastnosti. Uporabili so vse svoje znanje s področja aeronavtike in vesoljske tehnologije. Podporo so jim nudili tako pri oblikovanju plovila in simulacijah.

Kaj je plod sodelovanja ene izmed tehnološko najbolj naprednih podjetij na svetu in jadralne ekipe American Magic, si lahko ogledate v spodnjem videu.

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

78. dan - Mallorca: Portocolom (izlet z avtom)

Vstaneva malo bolj po hitrem postopku, saj bodo rent-a-car kmalu odprli in izkoristiti je treba cel dan. A smo Gorenjci, al ne.
No, pa tudi veliko ogledov imava v načrtu. Zjutraj občasno rahlo dežuje, vidljivost ni najboljša in hribi, kamor sva namenjena, so v oblakih.

Ceste na Mallorci so dobre in najin mali Peugeotek pridno nabira kilometre. Spotoma nenačrtovano zavijeva v Ariany, ker je bil pač od daleč videti simpatično tam na vrhu hribčka. Od blizu je še lepši. Star samostan na vrhu je center mesteca, ostale hiše ga obkrožajo. Hiše so kamnite, uličice ozke in vse skupaj je zelo urejeno. Pravi kontrapunkt modernim španskim turističnim naseljem. Bila sva edina turista. V mestecu ni niti ene turistične trgovine s (plastično) kramo ali hitro prehrano. Ni lokalov. Ni nič, kar bi kvarilo idilično spokojnost starega naselja. Srečala sva en avto. Dišalo je po zeliščih in cvetju.

Nazaj v dolino.

Severno obalo bova tokrat videla le iz avta, saj nama vreme ne dopušča plovbe okrog Mallorce. Kdaj drugič. Drugi kraji name niso naredili takega vtisa (morda z izjemo Alcudije).
Saj tu in tam je kakšna zanimiva ali stara cerkev, utrdba, obzidje ali palača, včasih cele mestne četrti, vendar je povsod preveč ljudi in instant ponudbe. Vmes sem šel še k frizerju, a bi skoraj ušel ven. Tako umazanega salona še nisem videl. Pri nas bi ga inšpekcija takoj zaprla. No, ostrigel me je Azijec še kar dobro. Gorske ceste so impresivne in okolica divja. Ta del je bil še najbolj zanimiv. Tu bi s kakšnim bolj poštenim avtom lahko res užival v ovinkih, a še dobro, da sem imel le ubogo kljuse. Vsaj nisem zbil kakega kolesarja, ki jih je tam veliko.
Nekaj več pa v slikah.

Danes nismo pluli, z avtom pa naredili dobrih 250 km.

79. Mallorca: Portocolom - Laguna del Salobra

Vreme se je malo umirilo in čas je, da zapustiva laguno Portocoloma.
Natočiva še nafto, ki je v Španiji cenejša kot v Italiji. Črpalka je v luki. To je drugič, ko tankamo od Monfalcona (2000 milj), prvič sem v Italiji natočil le 100 l.
Če bi točil v kanistre iz črpalke za avtomobile (ki je oddaljena 20 m), bi prihranil 6 evrov pri 200 l nafte. No, tako škrt pa spet nisem. Cene goriv se v Španiji prosto oblikujejo in zato je pač nafta na navtičnih črpalkah nekaj dražja. Če bi imel licenco za profesionalnega ribiča, bi pa točil pol ceneje (brez dajatev).

Premaknila se bova bližje Palmi za kasnejše boljše izhodišče za naslednje otoke.
Plovba je v začetku bolj počasna, saj je vetra premalo in motorsailamo. Čez kake pol ure lahko ugasneva motor in imava zajtrk.
Na barki je najina rutina prehrane taka: takoj zjutraj spijeva vsak po dve veliki beli kavi. Zajtrk imava kasneje – včasih šele blizu poldneva. Potem vmes pojeva nekaj sadja (med sadje štejem tudi izdelke iz hmelja in brinovih jagod). Pozno kosilo združiva z večerjo, po navadi okrog šestih ali sedmih zvečer. Poleti, ko je vroče nekako ne moreš ves čas nekaj jesti.

Po zajtrku Lili še opere en stroj perila. Kot zakleto se je nad nas spravil oblak ravno takrat, ko je stroj delal na polno. Naš inverter občasno počepne, in če sije močno sonce zdrži (ker dela 220 V iz 14 V), če pa ni sonca, ga pa meče ven (ker dela 220 iz 12 V). Vseeno smo žehto uspešno zaključili. Kmalu objadrava svetilnik na Cap de Ses Salines, najbolj južno točko Mallorce in obrneva na severozahod. Še nekaj milj in ob pol štirih vrževa sidro v krasnem zalivu z imenom Laguna del Salobra – čeprav to ni nobena laguna. Je širok, precej odprt zaliv z dolgo peščeno plažo.

Na plaži je na suhem ena večja jahta – očitno posledica nedavnih hudih neviht. Sem bral, da je bilo na kopnem na Mallorci osem mrtvih. Tudi precej bark je pometalo na suho. No, midva sva jo na srečo takrat odnesla le z razsutim vetrnim instrumentom, nekaj potrganih vrvic in Lilikinim povečanim sovraštvom do vetra in valov. To zadnje zdravimo z gin-tonikom, a zdravljenje poteka počasi. Končno sva spet sidrana v kristalno čisti turkizno modri vodi. Danes sva presegla 2000 preplutih milj, odkar sva pred dvema mesecema odvezala štrike in zaplula najini avanturi naproti.

Danes prepluto: 21 NM, skupaj 2005. Motor ima 5596 ur (1 nova).

80. Mallorca: Laguna del Salobra - Platja Magaluf

Zjutraj je bilo skoraj mraz! Temperatura je padla na 22 °C. Sonce je sicer hitro pogrelo zadevo blizu 30, ampak tole zjutraj je pa že dišalo po jeseni.
Za danes je napovedanih 5 vozlov vetra s severovzhoda. Piha 12 vozlov z zahoda. No, ja. Očitno je za Baleare težko napovedati veter, saj redko zadenejo.
To nama omogoči prav lepo jadranje ob celem otoku mimo Palme do zalivov na zahodnem delu otoka. Sonca je dovolj, da vmes delava pitno vodo iz morja. No, dela jo najin Spectra Watermaker, jaz samo pritisnem na gumb.
Letos sem naredil servis watermakerja in sem pri tem skoraj doktoriral. Servisni kit vsebuje 60 strani navodil in na stotine tesnil, oringov, ventilov in podobne krame ter par kosov orodja. Stane pa 700 evrov. Pa še toliko za novo membrano in nekaj filtrov.
Voda iz morja je bolj plehkega okusa – nekako kot deževnica. Manjkajo ji minerali, fosfati, klor in umazanija, ki smo jih vajeni pri vodi iz pipe doma.
Ker delam vodo z elektriko iz sonca, bi lahko rekel, da je ta voda zastonj. No, ja če upoštevamo investicijo, življenjsko dobo in servisne in rezervne dele (membrano, filtre, kemikalije ...), stane liter vode približno 3 cente (6 evrov za en 200 l tank). Tu ni upoštevana investicija v sončne celice, kontroler celic in akumulatorje.
Morda se to zdi veliko, a nikoli nama ni treba kupovati ustekleničene vode za pitje in kupovati vode sumljivega porekla po marinah in bencinskih črpalkah. Tudi na daljših prečenjih (recimo Atlantik) se lahko tuširamo in umivamo s sladko vodo.
Razsoljevalnik ti odpre nove možnosti in nudi udobje.
Zvečer sem splezal na jambor in znova namestil pokvarjen vetrni merilnik. Smeri ne kaže, a vsaj jakost meri. Ko dobim rezervno elektroniko, bom popravil.
Sidrava v zalivu, ki je bil pred 100 leti lep, danes pa je na obali polno hotelov, apartmajev in lokalov, v vodi pa preveč ljudi in igrač. Voda pa je kristalno čista.
Zvečer imava zaliv skoraj samo zase.

Danes prepluto: 24 NM, skupaj 2028. Motor ima 5597 ur (1 nova).

81. Mallorca: Platja Magaluf - Ensenada de Santa Ponsa

Popravek: Včeraj sem se zmotil pri računanju. Cena litra vode iz watermakerja je 3 cente. Sem že popravil včerajšnji dnevnik.
Ko sva včeraj čez dan sidrala, izjemoma nisva zategovala sidra, saj sva računala, da se proti večeru, ko se dnevni gumenjaki umaknejo, morda presidrava na boljšo lokacijo. Zvečer se nama je lokacija zdela kar OK, zato samo zategneva verigo.
No, hočeva jo zategniti, ker na nizkih obratih je še držalo, na 1600 pa je popuščalo. To je problem dna, kjer je nekaj mivke čez skale, vmes pa so šopi trave. Tako dno včasih daje občutek, da si dobro sidran, ko se veter okrepi, pa vidiš, da ne drži. Sicer ni napovedanega močnega vetra, a napovedali so možnost ploh in neviht. Takrat pa za kratek čas dobro pihne. Raje ponoviva vajo sidranja. Tokrat drži kot pribito. Na 2000 obratov niti ne mrdne.
In zjutraj tudi vidim zakaj: zataknila sva namreč nevrisan podvodni kabel.
Z masko, plavutmi in kosom vrvi se potopim k sidru (na srečo sva sidrana v le 6 m globine), pretaknem vrv skozi luknjico za zvračanje sidra in se dvignem na površino. Z vrvjo potegnem sidro izpod kabla, Lili ga dvigne na barko in lahko odplujeva.
Vetra ni (tokrat so celi zadeli), zato motorirava do širokega zaliva Ensenada de Santa Ponsa. To je najbližje izhodišče za pot na Ibizo. Španci so celo obalo precej pokvarili z masovnim turizmom in ta zaliv ni nobena izjema. Apartmaji in hoteli, kamor ti nese oko. Cel dan se malo guncamo, samo ne vem, ali od vseh neštetih gliserjev, ki vozijo mimo, ali pa swell tolče v zaliv. Verjetno je kar kombinacija obojega. Mallorca ima prav neugodne lokalne vetrove. Ravno dovolj je velika, da ustvarja svoj termični veter (ki piha čez dan z morja proti obali in ponoči z obale na morje). Hkrati je gorata (1400 m), kar povzroča precejšnje katabatične vetrove, za povrh pa leži na direktni poti mistralu in drugim vetrovom, ki so posledica generalnega gibanja zraka.
Ta kombinacija daje nenavadne rezultate in samo lokalci vedo, ali pa še oni ne, kako bo kje pihalo.
Ko ti teta po VHF-kanalu prebere vreme v stilu: »Mallorca za naslednjih 12 ur: Veter severovzhodni (NE) 3 do 4 (bofore), možno lokalno 5 do 6, ponekod jugozahodni (SW). Možnost ploh in neviht,« potem res ne veš, v kateri zaliv bi se skril.
Večkrat smo tu v preteklosti vstajali sredi noči in bežali iz zalivov, ki so bili prej mirni, potem pa so se notri začeli valiti veliki valovi. Tu je morje veliko. Kjer sem trenutno sidran, je odprto vse od jugovzhoda do jugozahoda. 200 milj daleč je sama voda.
No, upam, da bova nocoj dobro spala, jutri pa na pot na Ibizo. Upam, da bo vetra ravno prav.

Danes prepluto: 11 NM, skupaj 2039.Motor ima 5600 ur (3 nove).

82. Mallorca: Santa Ponsa - Ibiza: Badia de Sant Antoni

Zbudim se. Zunaj je še tema. Po navadi imam pri roki telefon, da pogledam uro. Danes ga nimam. Možgani začnejo procesirati – naj vstanem in pogledam, kako smo obrnjeni, kam piha, koliko je ura, kaj pravi sidrni alarm ... ali naj se raje obrnem in odspim še eno kitico. No grem pogledat uro. Saj je že skoraj sedem!
Kako se je dan že skrajšal. Tu imamo isti čas kot v Ljubljani, a smo precej bolj zahodno, zato se zdani občutno kasneje.
Bom kar vstal in gremo. Dvignem glavno jadro in sidro in odmotoriram. V zalivu je bilo nekaj vetra. Ko pridem ven, ga bo več.
Napaka. Bolj, ko se oddaljujem od obale, manj je vetra. In več valov. Zagotovo ga bo več, ko zavijem okrog rta.
Napaka, še vedno nič pametnega. 6 vozlov vetra v krmo pomeni nič vetra, ko se premikamo 6 vozlov.
Valovi pa konkretni. Kozarci in posoda se premetavajo po omaricah, zibamo se kot na rodeu. Glavno jadro razgraja levo in desno, tolče, nabija, škripa, se zateguje ... a učinka od njega ni nobenega.
Celo uro se mučim, in upam na veter, na koncu obupam in ga spustim.
Kmalu zatem se veter okrepi. Veter se dela norca iz mene.
Spijeva kavico (narediti kavico v takih valovih je umetnost), potem razvijeva jadra.
Prognoza pravi, da bo veter čez dan malo upadel, zato se jasno okrepi.
Velikim valovom, ki prihajajo z vzhoda (posledica močnega vetra iz Marseillesa, ki se okrog Mallorce obrnejo), se pridružijo še valovi s severa (posledica vetra iz Barcelone). To skupaj naredi 'prijetno' kombinacijo zmešanega morja.
Na srečo zdaj dovolj piha, da jadra zmanjšajo rolanje na vzdržno raven.
Pasaža je hitra, hitrosti po GPS-u nad 8 in po valu navzdol nad 9, včasih nad 10 niso redke. Po valu navzgor gre počasneje. Okrog 5. Ko skrajšava (najprej glavno na prvo krajšavo, potem genovo nadomesti mali solent, potem gre glavno na drugo krajšavo), hitrost ne pade kaj dosti. Edino po valu gor je malo počasneje.
Napovedano je, da bo sonce hitro razgnalo jutranje oblake, a se to ne zgodi. Občasno rahlo prši iz oblakov, ki se še kar bohotijo. Pa ne dežuje dovolj, da bi opralo barko od vodnega pršca. Ne, sol samo razmoči in prerazporedi.

Vsake toliko skoči na palubo razposajen val, ko združita moči vzhodna in severna komponenta. Najin cilj je danes Cala Portinax, na severozahodni obali, ki je dobro zaščitena pred (napovedanim) valom z vzhoda. Ko se bližava cilju, vidiva notri nekaj bark. Jambori opletajo, kot bi se sabljali. Očitno severna komponenta vala najde pot v sidrišče. Ven pribeži ena jahta. Vsekakor ne greva sem. Plan B. Naprej.

Severozahodna obala Ibize je fjord-rt-fjord-rt-fjord-rt. Obala so zelo visoki klifi. Temu primeren je veter, ki piha čez otok: 5-20-5-20-5-20.
To bi bil super trening za uigravanje regatne ekipe. Po dva na vsako jadro, in delaj miško. A ne za kruzerje v letih, kot sva midva. Naravnam jadra za 20 (da me ne podre vsakič, ko pridem mimo rta) in vžgem motor (da se ne ustavimo, kadar nam rt pobere veter in piha le 5 vozlov).
Tako je bolj udobno in malo po šesti zvečer sidrava v zalivu Badia de Sant Antoni, najbolj zaščitenega sidrišča na Ibizi za te valove. Swell še vedno najde pot v zaliv, a je vzdržno. Tu bi prav prišel tisti zaliv s Sardinije, ki bi ga Lilika spakirala in vzela s seboj.Zvečer pogledava novo vremensko napoved. Huh, očitno naju ne marajo. Če hitro ne spokava od tu, bo še zanimivo.

Dokler so rdeče barve le na Predict Windu še gre, ko pa je zyGrib ves v temno rdečih barvah, je pa konec zabave (tam je rdeča nad 40 vozlov).

Danes prepluto: 68 NM, po logu 76, skupaj 2107.Motor ima 5604 ur (4 nove).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 10. dan

Zaradi slabo prespane noči, nekaj kilometrske hoje in še česa, sem šel sinoči kakšno uro prej spat kot po navadi. Ravno sem zaspal in bil verjetno v globokem spancu, ko me prebudi ropot na barki. Prvih nekaj trenutkov sploh nisem vedel kaj je, nato pa sem spoznal, da pada dež. Ma ne, ni padal dež, utrgal se je oblak. Toliko dežja na enkrat že dolgo nisem videl in ne občutil. Kot bi nekdo zlival vodo iz vedra. Zanimivo pa je to, da ni bilo skoraj nič vetra. Barka je stala na miru in vetrnica se ni obračala. Zdaj me najbolj skrbi okno, katerega sem včeraj spet silikoniziral. Pogledam in spalnica je suha! Če do sedaj ni nič priteklo, potem drži in tudi ne bo več zamakalo. Bravo jaz. Pametnejši popušča in tokrat je popustilo okno, ter mi priznalo premoč.

Deževalo je še kakšno uro, nato pa se je vse umirilo, jaz pa sem se iz spalnice preselil v salon in zaspal kar na sedežni. Vmes sem šel pogledat le, če še dingi plava na površini, a ker je bil kljub počasnemu izpustu zraka še tam, sem rekel, da me bo tako ali tako počakal do jutra.

Zjutraj sem seveda šel najprej do dingija in iz njega izlil v morje približno 30 do 35 posodic vode, kar je približno 20 litrov. Potem sem se uredil, spil kavo in ker je bilo lepo sončno jutro, sem se pripravil za v trgovino. Odpeljem se na obalo in kot je tukaj v navadi, je bila že gneča. Če pridem v trgovino po 12 uri, zagotovo več ne bom dobil kruha, jajc in še kakšne zelenjave, ker se to pač najprej proda. Kupim le najnujnejše, saj ostalo imam vse že na barki.

Potem se vrnem na barko, zajtrkujem in vreme je tako lepo in lenobno, da spet vzamem knjigo in jo berem. Bral sem jo kar nekaj ur, morda 4 ali celo malo več, dokler je nisem prebral do konca. Zgodba je dobra in vleče bralca, da je ne more odložiti, da bi jo bral naslednjič. Skuham si kavo, pa se pripelje kolega z jeklenko in regulatorjem. Pravi da gre v trgovino in da se ne mudi in jo bo prišel iskat jutri ali kakšen drug dan. A ker je morje mirno, se odločim, da bom kavo spil kasneje, zato pa bom šel pod vodo in privijačil aluminijasti stožec ter zategovalni varnostni vijak pri propelerju. Odrežem štiri vrvice, dolge en meter, katere privežem na kladivo, dva izvijača in imbus ključ. Oblečem si kratek neopren, nadenem si pas z utežmi, na pas pa privežem vse našteto orodje. Jeklenko pustim na barki, saj mi je prinesel 8 metrov dolgo cev, na kateri je bil na koncu regulator z dihalko. Odprem kisik in poskusim,… dela. Nadenem še masko in plavutke ter grem v vodo. Enostavno je in veliko boljše, kot pa se vsaj 20x potopiti, zajeti zrak in se utrujati. Ko sem opravil delo, sem se spraševal, kako je lahko sploh prišlo do tega, da se je stožec odvijačil, kajti to se mi še nikoli ni zgodilo. OK, če zgubim stožec in s tem posledično tudi propeler, imam slednjega še enega v rezervi, stožca in vijaka s plastično podložko pa ne. Ne vem kako bi potem lahko vplul v marino, pristan ali kam drugam, saj se moram v NZ prvo prijaviti? Raje ne mislim na to.

Pošljem sporočilo kolegu, da sem gotov in da lahko prevzame jeklenko. Ta čas sem jo lepo poškropil s pitno vodo, prav tako regulator in cev, kakor tudi orodje. Ko je prišel kolega, skuham novo, svežo kavo in jo spijeva skupaj, a ker je imel on zmrznjeno meso v torbi, se poslovi in odhiti na svojo barko. V tem momentu se v dingiju pripelje par iz Nemčije, kateri prepozna mojo barko na sidrišču, zato se oglasi in me pozdravi. Srečali smo se na Družbenih otokih, točneje na otoku Tahaa. Dobro leto in več se nismo videli, zato smo si imeli kaj povedati, a ker se je tudi njima mudilo na bencinsko črpalko, sta se odpeljala dalje, jaz pa sem še nekaj postoril na palubi, potem pa sem odšel pripravljat večerjo.

Zelje, ki je malo počrnelo, obrežem, pripravim korenje, čebulo, česen in naredim neko vrsto shakshuke,  a v moji različici. Naredim luknjice, v njih zakopljem dve sveži jajci in čez 10 minut je jed gotova in slastna. Noč je, naredim si jo po svoje in tako končam še en dan.

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 11. dan

Sonce je posijalo na moj obraz. Na trenutek si je priborilo ta privilegij, da je skozi odprto okno spalnične kabine stegnilo svoje žarke in se me kot s podaljšano roko, toplo dotaknilo. Prebudim se in pogledam svojo zapestno uro, darilo za mojih 50 let. Nisem ujetnik časa, a čeprav ni draga ura, jo imam ves čas na roki, saj ima svoj pomen. Živim v popolnem brezčasju in čas ni pomemben, včasih niti ne vem, kateri dan je danes. Tu sem, zdaj in vse ostalo ni več važno.

Pravkar kuhano in še vročo kavo odnesem v kokpit, poiščem senčno stran, ter si na mehko blazino položim brisačo, da se moja koža ne sprime navtičnega usnja. Že zjutraj je toplo, 27°C v senci. Sedim tako na pol gol, brez sramu, oblečen le v spodnjice, črne oprijete bokserice. Nihče me ne vidi, barke so vsaj 40 do 50 metrov oddaljene od mene. Jutro je sončno, morje je mirno v zalivu, kot bi bila jadrnica list z drevesa, katerega je jesenski veter odpihnil v večjo lužo. Plava na gladini, a se ne premika. Tu in tam to mirnost in spokojnost morja prereže domačin v svojem hitrem in ozkem čolnu, ki prečka sidrišče in potem mu s pogledom sledim, dokler ga ne izgubim na obzorju. 

Na sidrišču je mnogo plovil. Vsa ta plovila imajo svojo zgodbo, vsa nosijo nekaj s sabo. Upravlja jih posadka, pa naj bo to kdo kot jaz, ki pluje solo, par, družina, prijatelji… Večina je ta način življenja izbrala zaradi drugačnosti, želje po nečem novem, dovolj jim je stresa. In priznati moramo, da je ravno slednji postal sestavni del našega življenja. On je krivec za marsikatero bolezen, razvezo, samomor,… kajti življenjski ciklus se spreminja. Preveč hitimo, preveč bi radi naredili naenkrat. In ko se vsega zavemo, nam je žal, da nismo storili dovolj zase. Potem pride zasluženi pokoj, katerega uživamo le nekaj let, kajti to je zadnja distanca, zadnje potovanje, preden zapustimo svet. Če grem z barko v nevihto, imam vsaj upanje, da se živ vrnem iz nje. Ko grem v pokoj, vrnitve več ni, ni več upanja. In kot bi rekel kolega Derm, ki pluje s svojo mlado družino po svetu že nekaj let: »Življenje je zato, da se ga živi. Če mlad plujem, ne pomeni da sem vse drugo v življenju že izgubil. Ko se nekega dne vrnem, nekam, kjer bo moj dom, me tam zagotovo nekaj čaka. Morda nekaj slabega, morda kaj dobrega,… Morda sem samo premostil slab čas in se vrnil v tisto boljše.«

Tudi sam plujem, a solo. Pa ne zato, da ne bi imel s kom. Veliko je takšnih, ki bi radi pluli. A jaz sem drugačen, jaz svoje potovanje ocenjujem kot svojo posebno izkušnjo, ker se ne želim prilagajati drugim in si ne želim, da mi drugi krojijo moje jadranje. Naj se še tako bere kot »klišej«, takšna solo potovanja me bogatijo. Postajam samostojen, odprt, iznajdljiv in veliko bolj samozavesten. Veliko se naučim o samemu sebi, ter se ne obremenjujem z vsakdanjimi civiliziranimi pričakovanji, katere imajo drugi do mene. Včasih sem imel strah od ne dovolj znanja tujih jezikov, razmišljal sem kako bo, ko si nekje, kjer ne poznaš nikogar, kjer se lahko zaneseš le sam na sebe. Potem se s časom vse spremeni in takšna vprašanja izginejo, vse postane normalno, kot da si že celo življenje v tem. Tisto najlepše in skrivnostno je ravno to, da ne morem v naprej vedeti, kakšno bo moje jadranje videti, ko priplujem na naslednji otok. Kaj se mi bo tam dogajalo, bom koga spoznal, bom tudi tam sam? Življenje me iz trenutka v trenutek bolj preseneča. Nekaj dni na otoku mi je dovolj in grem v raziskovanje drugega otoka. Zgodi pa se, kot tokrat, da mi odgovarja klima, ljudje, način življenja, standard,… ter ostanem tudi dlje. Najraje bi vsakemu svetoval, naj gre, naj se preizkusi, naj se odtrga od vsakdanjega ritma in hrepenenja po materialnih dobrinah, katere nihče ne odnese s sabo. Ne hiše, ne avta, ne prihrankov, pa tudi neplačanih položnic ne. Otroci odrastejo in imajo svoje življenje, mi pa mislimo, da so še vedno mali in jih moramo čuvati. Morda bi moral vsak poskusiti še nekaj drugega, drugačnega. Le odločiti se je treba, narediti prvi korak. Poskusi, morda bo še komu všeč… No, ali pa tudi ne, kar pa je tudi OK.

Pišem ta blog. Na računalniku spodaj imam še vedno slovenski čas in datum. Jaz sem že en dan naprej, datum pa kaže 9.10.2019. Anagram! 9102019. Pogled z leve ali pogled z desne mi pokaže isti številke. Vse je mogoče, ko nekaj vidiš. Če ne gledaš, ne vidiš in kot je napisal H. D. Thoreau: “Ni pomembno to, v kar gledaš, pomembno je to, kar vidiš.” Vidim, da sem napisal vse kaj drugega, kot pa to, čemu je ta blog namenjen. Pravzaprav pa, zakaj bi moral pisati vse po nekem protokolu? Tudi ko veter piha, ga ne morem usmeriti v smer mojega jadranja, zato pa lahko prilagodim jadra v to smer, katero izberem. Izbira je vedno naša – moja!

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 12 dan

Ko sem bil včeraj na obali, mi je motorček na dingiju nagajal, kot bi ga nekaj dušilo. Krivdo sem pripisal slabemu gorivu, lahko pa da se je nabralo še kaj vode v gorivu, ali celo umazanije. Kakorkoli, potrebno ga bo malo »pošraufati«, saj ga reveža že dolgo nisem. In dam ga v kokpit, razstavim, očistim, spiham, postavim nazaj na dingija in dela kot »Singerca«. Začetek je vsekakor spodbuden.

Okoli 12. ure grem na obalo, z odločitvijo, da tudi jaz praznujem Fiji Day, državni praznik Fidžija, ki ga tukaj praznujejo kar tri dni. So zelo veliki domoljubi in radi imajo svojo državo, zastavo, ter vse kar jih veže na njihovo domovino. Že včeraj, ko je bil prvi prazničen dan, so bili vsi oblečeni v nacionalne barve, oblačila v barvi zastave, in povsod se je pozdravljalo s: »Happy Fiji Day!« 

Odpravim se v resort, saj sem si že zdavnaj pridobil kartico resorta Mosket Cove in tako lahko uživam kar nekaj njihovih ugodnosti. Ena od teh je tudi, da se lahko kopam v bazenih njihovega resorta, da sem lahko na ležalnikih na njihovi zasebni plaži, sem lahko na ležalnikih ob bazenu, ni da ni. Vse za 4,50€  in to je za nedoločen čas. Pa naj še kdo reče da to ni v redu? Vedno bolj se mi dopade ta Fidži.

Tako pridem na bazen, najdem v tihi coni separe z baldahinom in z debelimi črnimi blazinami, okoli mene pa drevesa, oz. grmički z belimi dišečimi cvetovi. Položim veliko brisačo, vzamem knjigo v roko in berem v prijetni senci. S plaže se sliši glasba, z večjega bazena nekaj otroških glasov, ki jih je tukaj res malo, nato pa vonjam nekakšen dim, ki ga občasno prinese do mene, do mojega nosu. Vstanem in grem po sledi dima. V resortu nekaj pečejo na žaru. Pridem do pogorišča in na količku se vrti kar zajeten prašiček. Malo se pogovarjam z možakom ki tu peče, saj bi na vsak način rad prišel do kosa te mesene naslade. No, on mi ga ne more dati, pove mi, da je namenjeno za današnjo praznično večerjo, za goste resorta. OK, razočaran  odidem stran in razmišljam, tako blizu sem bil do dobre pečenke, pa vseeno tako daleč. Tolažim se, da bo v Novi Zelandiji svinjine v izobilju. 

Kasneje se še kopam v bazenu, naredim nekaj selfijev in naredim nekaj fotk z zaposlenimi v resortu, katere sem v času tukajšnjega bivanja že dobro spoznal. Čas je da se vrnem nazaj na barko, saj si moram privoščiti svojo popoldansko kavo. Sicer bi lahko šel danes ob 16. uri na njihovo tradicionalno kavo, ki jo ponujajo ob dnevu praznika, na njihovi plaži. Verjamem, da bo to prijetno doživetje, a ne da se mi piti soka korenine, ki ima vonj po zemlji. Poleg tega pa jih je tam v senci okoli možakarja, ki pripravlja to tradicionalno pijačo, vsaj 25 in verjamem, da jih je preveč, ter da možakar nima dovolj kokosovih posodic iz katerih se pije ta »opojna« kava. Potem pa gredo te posodice iz ust v usta… Bljak!

Danes je na sidrišču res vroče. Skoraj brezvetrje je, pitje kave v kokpitu na mirni gladini morja je prijetno, a tudi soparno. Potem pogledam na telefon, dobil sem kar nekaj sporočil in med njimi me Norvežan Gaute sprašuje, če greva zvečer v bar, petek je. Pa greva, a najprej si moram pripraviti večerjo se stuširati in potem čez eno uro lahko. Ob 18. uri pride do mene, me pobere v svoj veliki dingi in greva na otoček na pivo. Danes je res vse polno ljudi na otočku, okoli šanka, predvsem pa okoli 5 ali 6 plinskih žarov, kateri so namenjeni nam jadralcem. Najem žara stane 0,85€ za pol ure, toliko kolikor potrebuješ, da si spečeš meso. Lahko si tudi dlje, ni problem. Meso kupiš v trgovini, s sabo v košari prineseš jedilni pribor, posodo, zelenjavo…. Če tega nimaš, pa ti lahko oni ponudijo pribor in krožnike proti manjšemu plačilu 2,00€ na osebo. Fidži je res prijazen, kot so prijazni njihovi ljudje. Vsekakor pa so takšni pikniki namenjeni družinam, jadralcem, kateri se skupaj družijo, itd. 

Spijeva pivo, se pogovarjava z drugimi jadralci in moj kolega je tako utrujen, da komaj gleda. Morda ga je utrudilo pivo, zato greva nazaj na barko. Jaz grem pisat ta blog on pa verjetno spat.

PS- do oddaje tega današnjega bloga sem prejel kar nekaj zelo pozitivnih emailov in zasebnih sporočil na družbena omrežja, tako da ocenjujem, da radi prebirate tudi drugačne bloge. Hvala vam, ker me berete! In ja, ni čisto preprosto pisati za 500 in več dnevnih bralcev, čeprav vas je 1132 naročnikov mojega bloga. Hvala Vam!

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 13.dan 

Že včeraj sem zasledil, da imajo v kuhinji resorta Musket Cove prezentacijo oz. učno uro fidžijske tradicionalne kulinarike. Seveda se prijavim, čeprav ob prijavi izvem, da prijave niso potrebne. Ko pridem ob 16. uri do kuhinje, ugotovim, da se nas je zbralo samo 8 oseb. Prijeten mojster fidžijske kulinarike, nam najprej predstavi sestavine za današnjo jed z domačim imenom »Ika Vaka Lolo« (riba s kokosovim mlekom). Najprej nas nauči pravilno presekati kokosove orehe. Kar nekaj sem jih že presekal s svojo mačeto na barki ali na otokih, a nikoli se nisem posvetil trem črtam in nad katero moram udariti, da se oreh razbije na pol in ne da se razleti na več delov. Torej presekamo štiri kokosove orehe, kokosovo vodo prestrežemo v posodo in potem izdolbemo belo sredico iz oreha. Vse dobro pretlačimo, stisnemo kar nekajkrat in kasneje precedimo. S tem smo dobili kokosovo mleko. Zdaj za 5 minut popečemo že narezane kose  ribe Walu, z ene strani in 3 minute z druge strani. V posodo dodamo kokosovo mleko, že narezano in pripravljeno čebulo, česen, paradižnik, blitvo in limono. Po okusu dodamo sol, poper, tradicionalne začimbe in jed je kmalu gotova. Na koncu to jed še degustiramo in… »Voila« res je okusna.

Po učni uri fidžijske kulinarike, se zapletem v pogovor z Avstralcem Gregom. Srečal sem ga prav tu na tej predstavitvi, zato se usedeva v restavracijo in se pogovarjava. Star je 51 let, na pogled mi deluje, kot nekakšen »loverboy« in ko mi pove, da je tukaj zato, ker prihaja sem tradicionalno, ga vprašam: »Vsako leto na isto mesto na dopust?« 

»Ma ne,« mi pravi: »Sem hodim tradicionalno na medene tedne.« 

»Aha, potem vsako leto na obletnico poroke, če prav razumem.« mu odgovorim.

»Hahaha!« se nasmeji in nadaljuje: »Sem sem prišel na medene tedne, pravkar sem se že šestič  poročil in vedno pridem na Fidži. Sicer ne vedno na isti otok, ker bi me to spominjalo na prejšnjo ženo. Blizu je in za nas je cenovno ugodno.« Spet se nasmehne in v tem trenutku pride do naju njegova žena Evie. Poljubita se in ob vprašanju o čem se pogovarjava, sede za mizo in dejansko prevzame pogovor, katerega je Greg v zadnjem trenutku speljal malo drugače. Med pogovorom izvem, da je stara 57 let in kar zaleti se mi voda, ko mi pove, da je prvič poročena. Morda je bila še do nedavnega devica, kdo ve? Jaz se je nisem upal vprašati, da ne bi dobil kakšne klofute okoli ušes. Pravi, da je gradila kariero in sedaj je podlegla čarom tega lepotca, ob tej besedi ga prime za roko in ga zaljubljeno pogleda. Zavil sem z očmi, se obrnil okoli, a žal nisem videl nikogar, ki bi bil podoben lepotcu. Pred mano sedi samo Greg in morda so moja merila o moški lepoti previsoka, saj je Greg videti le prefinjeno izumetničen igralec, ki preden je prišla non stop govoril, je za 10 cm manjši od nje, trebušast bolj kot jaz, je na pol plešast dolgolasec z enim uhanom,… Zato mi je vse bolj podoben Del Boyu iz angleške serije »Only fools and horses« (Samo bedaki in konji), ki sem jo včasih zelo rad gledal. Ko tako sedimo in kramljamo o življenju v Avstraliji, priteče mimo punčka, stara kakšnih 9 let, ki z mokrimi lasmi nehote poškropi Evie. Ona se obriše in pravi: »Ah ti otroci.« Na obrazu se ji vidi, da ji ni vseeno, ker je dobila na svojo roko nekaj vodnih kapljic, katere bi se tudi, če si jih ne bi obrisala, posušile v treh minutah v tem soparnem dnevu.

Čeprav vem, da je njena ura za otroke že ali pa skoraj odbila, se vseeno malo pošalim in rečem: »Evo zdaj si poročena, kariero imaš, zdaj pa še kopica otrok in bo družinica srečna.« Greg se nasmehne, zamahne z roko in spije požirek Fiji gold piva. Zato pa je ona v kontekstu neke prefinjenosti in nadutosti dejala: »No tega si pa ne želim. Pravzaprav pa, katera umsko zdrava ženska si pri mojih letih želi otroka? Večina otrok pri nas je samo plod pisarniškega seksa in neumnih žensk, ki se ne zaščitijo. In da ne govorim, da  nosečnost prinese strije, odvečne kilograme, slabost,… Noben otrok ni tega vreden!« Najprej jo debelo pogledam in razmišljam, če sem jo sploh prav razumel. WMF!!! Zdaj se ne čudim, da je prvič poročena in kolikor opazujem Grega in njegovo število porok, menim, da je tudi ta poroka posledica verjetno šest ali celo sedem mestne številke na njenem bančnem računu, kar za Avstralijo sploh ni nič posebnega. Ves zmeden se kasneje od Grega in te »trole« poslovim. Ko grem ob plaži, v tem soparnem večeru proti dingiju in barki, si rečem, da moram danes napisati kakšen stavek svojemu sinu, kajti lepo je če imaš otroka in tudi vnuka. Pot me spet zanese mimo bara, tokrat je vse prazno. Prijetna uslužbenka za barom me pokliče po imenu, mi pomaha in me vabi, da obiščem bar. Zahvalim se in grem na barko. Še vedno zmeden od slišanega, strij, sovraštva do otrok in na koncu praznega bara, prispem na barko. Iz hladilnika vzamem predzadnje pivo in sedem v kokpit resorta Indigo. »Happy Fiji Day!«, nazdravim in uživam v večeru pod zvezdami,…

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 14. dan

Že od prejšnje sobote nisem bil v trgovini, zato pač moram kupiti nekaj najnujnejših stvari. Spet si napišem »plongceglc« in se z dingijem zapodim na obalo v trgovino. Nazaj se moram vrniti do 10. ure, saj sem ob tej uri zmenjen z Norvežanom, da greva na obalo na eno daljšo hojo, dokler vročina še ni tako huda. Hitro vse nakupim, se postavim v vrsto in čakam. Čakam in čakam, pred mano je pet ljudi in vseh pet spada k isti družini. Vseh pet višjih od mene, torej krepko čez 180 cm, čeprav so trije mlajši od 20 let. Oče in mati sta visoka, torej naj bi bili tudi otroci, sploh če so od pravega očeta. Vsi blond, modrooki in po moje so to lahko samo Nizozemci. Pa saj ni problem v visokoraslih jadralcih, problem je v mali domačinki, ki je za blagajno in je tako zbegana, da ko registrira skoraj vse izdelke iz vozička, nekaj na računalniku izbriše in potem zopet vse postavijo v voziček in začnejo znova. Seveda, mi se ne jezimo, saj nas je že nekaj v vrsti, oni pa tudi ne,… pač vse skupaj vzamemo kot »Fiji time«. Končno le pridem ven, med tem se mi je bedra od piščanca že skoraj odtalila, a vseeno sem prišel bolje čez, kot dva mlad fantiča, ki sta stala v vrsti s sladoledom v roki. Na koncu sta imela juho v lončku.

Pridem na barko ves moker in še pravi čas, čeprav je že vroče. Vse pospravim in skočim v vodo, da se shladim. Kako naj se shladim v vodi, katera ima 28,6°C. Težko, a vseeno je to bolje kot nič. Ura je čas, kolega še ni in ga ne bo. Spi, on rad spi do 12. ure. Ura je že 15 minut čez, zato se odločim, da grem sam na sprehod. Tokrat grem do drugega resorta, saj je tam od 10 do 13 ure nekakšen sejem domače obrti. Pridem do tja, tam pa je nekaj njihovih preprog položenih na belo mivko, na njih pa so postavili izdelke, ki ravno niso vsi iz domače obrti. Okoli njih se je nabralo kar nekaj turistov in vidim, da kar vneto kupujejo. Da je sejem še bolj živ, jim da posebno noto band, ki igra v živo in to res dobro igra in poje. Sam si vse skupaj le malo ogledujem, nato pa grem v senco. Tam pa opazim, da ljudje hodijo po eni poti, katere še ne poznam. Živ dokaz črednega nagona sem tudi sam, zato grem za njimi po balkanskem sistemu: »Kuda svi, tud i mali Mujo.« Tako grem nekaj časa po potki, nato ob plaži in pridem do tretjega Lomani resorta. Ta je spet malo drugačen, drugačni bungalovi, plaža, mize so postavljene za romantične pare, kateri radi spijejo kakšno pijačo tik ob plaži, gledajo fidžijski sončni zahod, itd.  

Tukaj srečam domačina, ki prodaja svoje lesene izdelke. Pove mi, da ni od tu, ampak z nekega drugega otoka v skupini Yasawa. Ko se tako pogovarjava, on sprašuje nekaj mene, jaz njega in tako širiva obzorje, ter si polnima radovednost. Ko se po pol ure razideva, grem nazaj proti barki. Vmes naredim kar nekaj dobrih posnetkov, katere bom v naslednjih dnevih porazdelil na blog. 

Pridem na barko, ker sem premočen od potu in počasi prehojenih 5,3 km poti. Vržem se v morje in zaplavam. 10 m stran od mene nekaj zaropoče po vodi, vem da je večja riba ujela manjšo, a vseeno občutek v tej 20 metrov globoki vodi ni ravno najbolj prijeten. Kot mi je enkrat Miran T. napisal v enem emailu: »3 ali 30 ali 3000 metrov, vse je enako, stopiti ne moreš na dno.« Ja res je, a vseeno je v podzavesti drugače, čeprav tukaj na Fidžiju še nisem videl kakšne večje zverinice.

Popoldan, ko že pijem pozno kavo, me le pokliče Gaute in vpraša, če bi šla danes na pico. Ker imam drug plan, mi ravno ni za iti, ampak, ajde grem. Cel teden že nisem nič zapravil in me za tistih nekaj dolarjev tudi ne bo hudič vzel. Res pride po mene, kot vedno zamudi in se z njegovim dingijem zapeljeva na obalo. Po poti se pogovarjava o raznih stvareh, kar se tiče barke, dokler ne prideva do drugega resorta, kjer bova jedla pico, saj je tu za 1/3 cenejša. Ker še nihče od naju tu ni jedel, jaz pa tako tu prvič jem zunaj, nihče od naju ne ve, kakšna bo ta cenejša pica sploh videti.  Bo dobra? Okusna? Najdeva mizo s tremi stoli, čisto ob bazenu in počutim se kot da sem član te visoke družbe, ki tukaj počitnikuje. Nahrbtnik odložim na en stol, midva pa zasedeva druga dva. Nataknem očala z dioptrijo na nos in berem ponudbo pic. Potem oddava okrogli uslužbenki restavracije naročilo in se pogovarjava naprej. V tem pride do mene gospa kakšnih 40 let in me vpraša, če je stol, na katerem leži nahrbtnik prost. »Ne ni gospa, žal.« Ker se ga je dotaknila z namenom, da ga bo dobila, ga zdaj spusti, kot bi se na njem opekla. Občutim tisti hladen pogled v njenih očeh, tako hladen, da bi mi lahko z njim ohladila komaj naročeno pivo. Gaute se nasmehne in gleda odhajajočo gospo, sam pa ne razume, zakaj ji nisem dal stola. Princip pač, ker si ga je že dvignila, čeprav še ni dobila odgovora in čeprav je bil na njem moj nahrbtnik. Dobiva še pivo, dovolj ohlajeno, kasneje tudi pico, ki je velika kot naša otroška pica. No ja, za to ceno je tudi za 1/3 nižja cena od drugih, še vedno prevelika. Ni kaj, je kar je in se lotiva jesti pico, tokrat v fini družbi, z nožem, vilico in belim prtičkom.

Zdaj, na pol sit, čakam račun. Ženska v rdeče-črni uniformi mi ga poda v roke. Pogledam znesek za to malo pico in malo pivo, ki pa je v primerjavi z njima, finančno velik. Vsaj nekaj velikega imajo tu! Kolegu povem znesek in plačava vsak pol. Iz denarnice potegnem denar, ona pa ga z nasmehom vzame, kot da jo ne peče vest, ker je pravkar oskubila  še vedno lačnega jadralca. Seveda ni, ona je navajena bogate klientele, kar pa midva seveda nisva, čeprav po izgledu nič kaj ne izstopava od drugih. 

Odideva do dingija, nato pa na barko. Ura je že deset zvečer in zato še nekaj preberem, pogledam vreme za jutri in nekaj naslednjih dni, ter grem v posteljo.

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević