Novice

Volvo Penta je sporočil, da so začeli serijsko proizvodnjo najmočnejših zunajkrmnih motorjev Seven Marine, ki razvijejo osupljivih 627 KM.

Volvo Penta, ki je leta 2017 kupil podjetje Seven Marine, je zgradilo novo tovarno za izdelavo teh vrhunskih zunajkrmnih motorjev. Proizvodnja bo potekala v tovarni v Lexingtonu v zvezni državi Tennessee v ZDA. V novih obratih bodo izdelovali vse motorje znamke Seven Marine.

Ob začetku proizvodnje je Marlin Bjuve, predsednik Volvo Penta za Ameriko, dejal:

»Zelo smo ponosni, da je Seven Marine postal del našega prodajnega programa bencinskih motorjev. S tem korakom bomo uravnotežili naše znanje s proizvodnimi kapacitetami in produkcijskimi standardi. Zelo smo ponosni, da smo se podali na to popotovanje in zavedamo se, da nas čakajo številne priložnosti.«

Z nakupom podjetja Seven Marine namerava Volvo Penta razširiti proizvodni program podjetja. V času sodelovanja od nakupa leta 2017 so že pomagali nadgraditi model s 527 in 577 KM, ter razviti nov model, ki razvije kar 627 KM.

Trenutna situacija: 27.2.2020 ob 9.00

Minili so trije dnevi regate. Ekipe še vedno plujejo v veter proti prvi navidezni oznaki Messey. Plovba je zahtevna, a ekipe lepo napredujejo. Razlike med vodilnimi so majhne. Prve štiri ekipe plujejo na razdalji manjši od 10 nmi.

Na novo začrtani regati imajo ekipe možnost, da izberejo katerega Oceanskega šprinta se bodo udeležile. Izbirajo lahko med Oceanskim šprintom pri plovbi proti severu ali proti jugu, ko se bodo vračali proti Filipinom. Vse ekipe, razen Qingdao in WTC Logistic, so se odločile, da bodo tekmovale v šprintu, ki bo potekal med plovbo proti severu.

Ekipa Qingdao, ki je trenutno v vodstvu, je navdušena nad dejstvom, da bodo imeli v šprintu le enega tekmeca. Skiper ekipe Chris Brooks je dejal:

»Zapletenost šprinta Dell Latitude Rugged Ocean Sprint se je obrnila nam v prid. Z nami bo tekmovala le ena ekipa. Odločitev pomeni, da je devet od enajstih ekip izbralo isti šprint. Mi smo izbrali smer, ki nam najbolj ustreza. Zelo dobro znamo pluti v veter ali z njim. Slabši smo le, kadar plujemo zmerno v veter. Če ne bodo na plovbo vplivale večje taktične odločitve, potem bo za nas šprint z vetrom v krmo prava odločitev. S tem imamo zagotovljene dve dodatni točki. Naš konkurent je ekipa WTC Logistics«

23.2.2020 ob 12.00 uri

Regata Clipper je imela planirane kar tri postanke na Kitajskem. Prvi naj bi bil v mestu Sanya, drugi v Zhuhai in tretji v Qingdau. Zaradi izbruha koronavirusa se je organizacijski odbor regate odločil, da zaščiti jadralce in prepreči potencialni prenos virusa preko Tihega oceana, da postanke v navedenih mestih izpusti.

Sedma etapa, ki se je začela danes ob 8.30 pred zalivom Subic na Filipinih, se tam tudi končala. Ker bi v originalnih dveh etapah jadralci morali prepluti približno 1600 nmi, bodo v sedmi etapi morali jadralci prepluti razdaljo, ki bo približno enaka razdalji dveh neizpeljanih etap. Jadralci bodo iz zaliva Subic izpluli proti severu Filipinov, skozi ožino Luzon proti najbolj zahodnemu otočju Japonske, otoški skupini Ryukyu. Po obratu bodo zapluli z vetrom proti vzhodu Tajvana, nato pa se bodo vrnili v zaliv Subic. Da bo regata enako razburljiva, kot bi bile originalne, bodo na poti delili dodatne točke v Oceanskem šprintu in kontrolnih vratih.

Po 5 urah plovbe v zelo šibkih vetrovih je v vodstvu ekipa Visit Sanya. Plujejo s hitrostjo zgolj 1,8 vozla. Od štarta so prepluli zgolj 18 nmi. Tik za petami jim plujeta ekipi Seattle in Qingdao. Na zadnjem mestu trenutno pluje ekipa Imagine Your Korea, ki zaostaja 1,4 nmi.

Iz prve roke od slovenskega jadralca Jasmina Čauševića, ki je sam prejadral Atlantik, Pacifik…

Velenjski jadralec in popotnik Jasmin Čaušević je na svoji 5-letni solo plovbi od Poreča do Nove Kaledonije v Tihem oceanu in njegov cilj je obpluti svet na serijski jadrnici Bavaria 34. Jasmin Čaušević je za nekaj mesecev prekinil svoje jadranje in bo še nekaj tednov v Sloveniji ter bo z nami delil svoje izkušnje.

Jadralci imamo na morju veliko odgovornost. Pa ne samo za plovilo, temveč tudi za svoje življenje in življenje posadke, če si z njo delimo svojo jadrnico. Vsak jadralec v nekem trenutku začne čutiti, da ima vse potrebno znanje, je dober skiper, zna odlično jadrati, pozna motor svoje jadrnic »v dušo«, ampak treba je biti pripravljen tudi na nepredvidljive situacije. Ste pomislili na zdravje, zdravstveno zavarovanje, ladijsko lekarno, pripomočke za primere, ko vam zmanjka plina, vode, hrane…? Tudi kulinariko je treba obvladati, npr. kako ohraniti ribo svežo brez zamrzovalnika za celih 7 dni. Kako izkoristiti EPIRB, AIS, IridiumGO…? Ste jadrali že več dni in noči skupaj? Je res dovolj 500€ na mesec, da se odpravim na ocean?

Na takšna vprašanja pozna odgovore iz lastnih izkušenj in iz izkušenj preko pogovorov z drugimi jadralci slovenski jadralec Jasmin Čaušević, ki bo izvedel »aktivno predavanje« s sodelovanjem vseh udeležencev.

Po predavanju bo Jasmin Čaušević na voljo za jadralski klepet.

• Datum: Torek, 3.3.2020
• Ura: 18.00
• Čas trajanja:  2 uri
• Cena: 20,00 EUR
• Omejitev udeležbe!
• Lokacija: Cesta na Brdo 85, Ljubljana (Poslovna stavba Brdo - vhod iz zahodne strani pri travniku)
• Zagotovljeno je brezplačno parkiranje.

Število mest je omejeno na 45. Pohitite s svojo rezervacijo!

Hrvaška je 31.1.20202 sprejela nov pravilnik o plovilih (Pravilnik o brodicama, čamcina i jahtama). Sprejete so številne spremembe. Med njimi je ukinjena trajna registracija plovila, zaradi česar mora pred poletno sezona na tehnični pregled preko 97.000 plovil.

Nov pravilnik o plovilih na hrvaškem prinaša nekaj sprememb za lastnike plovil, ki so registrirana na Hrvaškem. Manjša plovila je bilo možno do sprejetja novega pravilnika na hrvaškem registrirati s trajno registracijo. Trajna registracija se je izvedla ob vpisu plovila v hrvaške registre plovil, nato pa ni bilo več nikoli potrebno na tehnični pregled in izvajati periodičnega podaljševanje registracije, ki je za plovila namenjena rekreaciji.

97.000 plovil mora na tehnični pregled

Zaradi nove zakonodaje mora na hrvaškem na tehnični pregled in registracijo plovil kar 97.000 plovil. Ta plovila po 31.1.2020 ne smejo izpluti. Na luških kapitanijah in njihovih izpostavah bo zato vse do pričetka sezone in verjetno tudi med poletno sezono poleg običajnega dela potrebno izvesti vse potrebne tehnične preglede in registrirati plovila.

Ukrepajte pravočasno

Da ne bo prišlo do presenečenja tik pred poletno sezono, preverite, če ima vaše plovilo staro, trajno registracijo. Če jo ima, si čim prej zagotovite termin pri luški kapitaniji ali njeni izpostavi, kjer je vaše plovilo registrirano in opravite ponovno registracijo. Zaradi povečanega obsega dela, se vam lahko zgodi, da plovila med vašim planiranim dopustom ne boste smeli uporabljati, temveč boste čakali na vrstni red pred luško kapitanijo.

Plovila dolžine nad 7 m oziroma plovila z motorjem preko 15 kW (20 KM) se morajo na tehnični pregled prijaviti najkasneje do 1. junija 2020. Za plovila krajša od 7 m oziroma z motorjem šibkejšim od 15 kW, rok še ni objavljen.

Druge pomembne spremembe

Nov pravilnik prinaša spremembe tudi za lastnike vodnih skuterjev in plovil brez kabine. Po novem bo potrebno na vseh gliserjih, ki nimajo kabine, med plovbo nositi varnostne jopiče. Jopiče bo morala imeti oblečena celotna posadke.

Med plovbo z vodnimi skuterji bo obvezna tudi uporaba čelade. Ne pozabimo, vodni skuterji prav tako spadajo v gliserje brez kabine, zato bo obvezna uporaba tudi varnostnih jopičev.

Aktualne novosti smo zbrali v članku: Novosti pravilnika o barkah, čolnih in jahtah

Vlieland je otok na severozahodu Nizozemske. Na severovzhodni strani je marina v katero je potrebno vpluti skozi 10 m širok kanal. V lepem vremenu brez vetra je vplutje enostavno. Pri močnih vetrovih, ki pogosto pihajo na področju severnega morja, pa je vplutje izziv za številne navitke. Poglejte si nekaj posnetkov vplutja v marino v vetrovih, ki presegajo 8 Bf v spodnjih videoposnetkih.

Novonastali slovenski jadralski dvojec Rok Verderber – Daniel Cante, se je konec tedna z jadrnico 29er v sklopu priprav v Španiji udeležil prve etape evropskega pokala. Člana YC Portorož in JK Burja sta v konkurenci 92 ekip zasedla končno 29. mesto.

Štiridnevno tekmovanje se je za slovenska predstavnika začelo odlično, saj sta se v blagih vetrovih bržkone znašla v ospredju flote. S solidnimi predstavami sta si v skupnem seštevku prijadrala 10. mesto, nakar jima je počila prižema floka.

“Težava s klemo nama je onemogočila nadaljnje jadranje, zato sva izkoristila nesrečo in si s Sandijem Deklevo ogledala tehniko jadranja najboljših s trenerske perspektive. S tem sva si nabrala ogromno pomembnih izkušenj in novega znanja, ki nama bo zagotovo koristilo pri pripravah na ključni del sezone,” sta pozitivno plat havarije izpostavila fanta, ki sta se morala na koncu zadovoljiti z 29. mestom.

Vir: JZS.si

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote (marina Rubicon), 127. dan

Zjutraj vrnem avto. Punca je ravno prihajala v službo in se srečava na parkirišču. Dam ji ključe, ona vpraša, ali je vse v redu z avtom in koliko je notri bencina. Povem, da je malo manj, kot takrat, ko sem ga dobil, pa pravi, če je le malo manj potem nič hudega. In to je to. Nobenega pregleda, zapisnika, česarkoli. Maksimalno uporabniku prijazno. Ja, tako se obdrži stranke.

Sicer pa se je danes zgodilo nekaj, kar se na Lanzaroteju ne zgodi pogosto: deževalo je. Štejem kapljice na panoramskem oknu in jih je nekaj. Nekdo bi rekel 42. Morda je bila celo kakšna več. Že razmišljam, da bi slikal to čudo, ko vidim, da se na pontonu, ki je lesen, sploh ne pozna, da dežuje. Tistih nekaj kapljic je tik vpil in sploh ni bil moker. Sploh pa je bilo čez dve minuti vse spet suho kot poper.

V takem podnebju je verjetno kar težko kmetovati. Vendar so ponosni na lokalno pridelano hrano in jo tudi cenijo. V trgovini so na voljo poceni španska vina in precej dražja lokalna vina. Poceni španske pomaranče in drage kanarske. Poceni uvožene banane in dražje kanarske banane. Enako velja za sire in druge artikle. So pa lokalni pridelki po navadi bistveno boljši. Pri bananah recimo ni primerjave. Tule sva v glavnem jedla dobro. Nekatere jedi so nenavadne.

Najbolj nenavadna je bila ena predjed, ki je narejena iz koruzne moke. Koruzno moko in dodatke kar dolgo kuhajo v gost močnik. To se potem zajema s čebulo, ki je le nasoljena in rahlo okisana. Čebulo uporabiš namesto žlice, le da jo potem odgrizneš in poješ. Baje je ta jed zelo kalorična in krepčilna. Je pa tudi nenavadno dobra. Ta kombinacija čebule in močnika je res nekaj posebnega. Nikoli si ne bi mislil, da lahko taka kombinacija uspe priti na jedilnik restavracije.

Rakci v olju s česnom so španska klasika, povsod jih servirajo v zelo veliko olja. Dodajo pa v olje svež čili, tako da olje dobi prijetno pekoč okus. Zanimive so mi bile tudi tele školjke (dagnje), ki so pripravljene zelo naravno. Skoraj brez začimb in nepotrebnih dodatkov, a so školjke neverjetno debele in sočne. Ne vem, kaj je razlog. Morda to, da je Atlantik precej manj slano morje, kot Sredozemlje, morda to, da je voda čista, mogoče pa je to kakšna druga podvrsta.

Lanzarotčani so zelo ponosni tudi na svoj krompirček – posebna vrsta drobnega, malo bolj sladkega krompirja. V preteklosti so v gostilnah pogosto goljufali in prodajali navaden krompir za kanarskega, zdaj pa so baje pogoste kontrole in je tovrstna zamenjava hud prekršek. Kaj vem, ali so izkoreninili goljufije s krompirjem ali pa so s tem le pomirili turiste.
Na splošno je bila danes lenobna nedelja, kot se za nedeljo spodobi.

Lanzarote (marina Rubicon), 128. dan

Zjutraj greva podaljšat marino, da bo Heron lahko še tu, ko se vrneva iz Slovenije. V nekaj let starem navtičnem priročniku piše, da je marina Rubicon velika marina in tu ni nikoli težav s prostorom. Stvari pa so se spremenile. Marina je polna do zadnjega priveza in komaj so nama našli prostor še za dodatne tri dni in to za tri tedne vnaprej! Celo potem, ko ARC odpujsa čez Atlantik, bo marina povsem polna. In polni so z razlogom. Tu se res počutiš dobro. Že od prihoda, ko urediš papirje in greš na svoj privez, te pospremi čoln z marineroti, da ti pokažejo kam. Dva sta se izkrcala, da primeta štrike, dva sta ostala v čolnu, da pomagata, če bi bilo treba odigrati vlogo premčnega motorja / vlačilca / zaviralca / bokobrana. Vsi pa prijazni in nasmejani.

Pontoni so vsi s fingerji, torej ni umazanih muringov, lahko se vežeš s premcem ali s krmo in vseeno brez težav prideš z boka barke na svoj finger. V recepciji me je punca vprašala, kakšen konektor imam za elektriko in mi dala adapter s 50 na 30A. V neki drugi marini so pustili, da sam ugotovim, da imam nekompatibilen konektor, in mi potem le ponudili, da lahko pri njih kupim konektor in si predelam kabel. Vsaka barka ima svoj priključek za vodo in elektriko in ni pretepanja za prosto vtičnico, kot ponekod na Hrvaškem. To je razlika v kakovosti storitve.
Osebje je vedno prijazno in vzdušje sproščeno. WC-ji in kopalnice so bili doslej vedno čisti, koši za smeti (ki so diskretno umeščeni tik ob vsakem pontonu) pa nikoli niso bili polni ali smrdeči.

Spotoma se ustaviva v čendleriji, da dvigneva naročene Racor filtre. A filtri so napačni. Naročil sem filtre za tip B, jaz pa imam tip A. Punca se sploh ne sekira, da filtre na polico – pravi, da jih bo že prodala – in naroči prave filtre. Tu bodo čez dan ali dva. Ker tu tudi velja otoški čas, pričakujem filtre čez kake štiri dni. Današnji projekt pa je bil ugotoviti, kje Heron zares pušča. Potrdila sva sum, da pušča tudi veliko panoramsko okno, ki se razteza čez celo širino salona in je s Siko pritrjeno na palubo. Paluba in okno sta iz različnih materialov in imata torej različne toplotne raztezke. Vsak dan se na soncu barka segreje in ponoči ohladi in v 14 letih krat 365 dni je to veliko raztezkov in skrčitev. Ko k temu dodamo še sol in močno sonce z UV-žarki, je jasno, da sčasoma pametnejši odneha. In odnehala je Sika. Danes pustiva, da se vse dobro posuši, jutri bova spraskala ven staro Siko in na novo zatesnila.
Slikala danes nisva, zato dajem nekaj slikic iz prejšnjih dni. Upam, da se ne podvajam s katero od njih.

Lanzarote (marina Rubicon), 129. dan

Končno sem se lotil spet malo bolj resnega projekta. Panoramsko okno v salonu pušča. Razlog je (upam) v tem, da je popustila tesnilna masa med tem oknom in palubo. V fazi izdelave barke to veliko pleksi steklo zalepijo na palubo. Ker je paluba ukrivljena, morajo zvrtati v palubo kup luknjic, da potem pleksi upognejo in privijačijo na pravo mesto. Ko se spodnje lepilo strdi, te začasne vijake odstranijo. Potem stranske fuge zafugirajo s tesnilno maso. Sčasoma je ta masa popustila in videti je, da voda prodira v barko skozi luknjice od vijakov. Po moji oceni je spodnje lepilo še povsod dobro zalepljeno. Vsaj tako se zdi. 

Odstranila sva staro tesnilno maso (orodje: olfa, mali izvijači, pribor za urejanje nohtov), očistila fugo z brusnim papirjem, vse dobro posesala in potem očistila z isopropanolom. Dobro je vsako topilo, ki ni preveč agresivno za pleksi, ki ne pušča oljnega filma in ki dobro razmasti podlago in odstrani prah od brušenja. Potem sem fugo oblepil na obeh straneh z maskirnim lepilnim trakom. Na ta način je rob fugiranja lep, sicer je videti zelo amatersko (vsaj, kadar delam jaz). Za tesnjenje sem uporabil Kent fast seal. To je enokomponenta MS polimerna masa, za katero pravijo, da je boljša od Sike. Bomo videli. Kent kar dosti uporabljam na barki tako za tesnjenje nad kot pod vodno linijo. Tudi pult v kuhinji sem zatesnil z rjavim Kentom. Za zdaj se me še ni izneveril. Fugiranje sva zaključevala že v mraku in jutri bom videl, kako je zares narejeno. 

Vmes sem (neroda) stopil na lepo poglajeno fugo in naredil celo štalo na fugi in po palubi, ko sem racal naokrog. Napol strjeno tesnilno maso je nemogoče znova lepo pogladiti. Ko površina enkrat začne dobivati kožico, je konec. In pri fast seal Kentu je to v nekaj minutah. Za povrh sem maso razmazal po palubi, saj nisem opazil, da imam na peti polno mase. Bova jutri videla, ali sva uspela dobro počistit moje odtise. V temi je bilo videti OK.

Lanzarote (marina Rubicon), 130. dan

Danes sem v dnevni svetlobi pogledal, kako je videti tisto fugiranje od včeraj. Res je bilo treba na nekaj mestih še malo popraviti, sicer pa ni bilo tako grozno. Ker sem vedel, da bo treba popravljati, včeraj tudi nisem odstranil maskirnega traku, dokler je bila masa še mehka. Za glajenje sem včeraj uporabil namiljen prst, zato sem moral pred popravljanjem sprati milnico s fuge. Pri tem se je seveda maskirni trak namočil in ga je bilo še težje odstraniti, ker se je še bolj trgal. Za tiste, ki boste kdaj fugirali: maskirni trak je najbolje odstraniti takoj po fugiranju, ko je masa še povsem mehka. Če to delaš kasneje, se masa na robu traku trga z nazobčanim robom, tam, kjer je masa nekaj debelejša, pa se trak rad pretrga. 

To sem sicer vedel tudi včeraj, a ker sem vedel, da bo treba popravljati, sem ga pač pustil. Danes sva odšla na daljši peš sprehod mimo plaže Playa Blanca in naprej v kraj Playa Blanca. Angleži se v Atlantiku kopajo, kot da je poletje. Mene pa ne mika. Voda se mi ne zdi prav topla. Mogoče ima 21 °C, a piha veter. Zrak ima okrog 24 °C. Zame je boljša temperatura vode 27 °C.

Zanimivo pa je, iz česa vse ljudje lahko naredijo atrakcijo. V eno ploščo iz pranega betona je zabetonirana žlica, ki malo gleda ven. Verjetno jim je padla notri pri izdelavi. Nekdo je to na pločniku opazil, objavil na netu kot atrakcijo in sedaj je to postala skoraj lokalna znamenitost. Google maps žlički namenja 184 fotografij, podanih je 150 mnenj in žlička ima povprečno oceno 4,5 od 5. No, in zdaj še jaz pišem o njej, pa še slikco bom dal. A nismo ljudje čudni.

Sicer pa je v kraju Playa Blanca tudi trgovina Spar, kjer imajo nekaj več izbire vin kot v lokalnem Dinotu. Tudi cene so bolj normalne. Lokalna trgovinica je namreč v sami marini in so cene za navadne artikle kar nekajkrat višje od cen v trgovskih centrih, kjer kupujejo domačini. Za pokušino sva vzela dve lokalni lanzarotski vini. Baje so kar vsa dobra, vendar vsa tudi držijo ceno. Pod 7 ali 8 evrov ni buteljke z Lanzaroteja. Saj se ne čudim, če mora vsak trs imeti svoje obzidje, da ga veter ne izsuši in če morajo še trto zalivati. In to z vodo, ki jo pridobivajo iz morja, kar je drag postopek. Lanzarote ima pač bolj malo dežja. Povprečna količina padavin je po mesecih takale: Junija, julija in avgusta ne dežuje. Septembra pade 2 mm in oktobra 7 mm dežja v celem mesecu (v Ljubljani recimo oktobra pade 147 mm dežja). Daleč najbolj deževen je december s celimi 35 mm dežja.

Toliko za danes.

Lanzarote (marina Rubicon), 131. dan

Občasno se v marino prikrade rahel swel (počasno valovanje), ki sicer ni čisto nič moteč, a ko nateguje štrike (privezne vrvi po slovensko), ti škripajo na bitvah. Pri tem se tudi drgnejo in sčasoma poškodujejo. Zato bom uporabil gumijaste blažilce, ki jih imam na barki (dva imam prosta, eden je namenjen za snubber – sidrni amortizer). Naredil bom privezne vrvi z blažilci. Na eni strani bo vpletena zanka (za lažje natikanje na bitvo), potem bo gumijast blažilec, nato pa še kakih 10 m vrvi. Za izdelavo sem uporabil obstoječe, stare privezne vrvi, zato je bilo vpletanje zanke nekaj težje kot pri novih.

Vplesti zanko ali spojiti dve vrvi skupaj je pri vrvi, ki je vita iz treh snopov, prav lahko. Za to ne potrebuješ nobenega posebnega orodja. Po moje bi moral to znati vsak, ki ima barko in ki sam skrbi zanjo. No, lahko daš to tudi komu narediti, a zadovoljstvo s tem, da narediš sam, je vredno truda, da se naučiš vpletanja vrvi. Naj priznam, da je trojna vita vrv edina vrv, ki jo znam vpletati. Vplet oplaščene vrvi (sredica in okrog nje pleten plašč) je precej težja naloga in zahteva tudi nekaj posebnega orodja in se tega nisem nikoli naučil (lenoba). Danes je bil kit na panoramski steni povsem strjen in sem porezal stran robove, kjer se mi je strgal maskirni trak. Nisem stoodstotno zadovoljen z rezultatom (ne bom več tega delal v mraku), a fuga je videti bistveno lepše kot barka okrog. Heron je pač kruzerska barka in ne šminkerska.

Racor filtrov danes še ni bilo. Od ponedeljka do četrtka je očitno manj, kot 'dan ali dva'. Verjetno bodo v soboto popoldan, pravijo. Sicer se ne dogaja kaj dosti. Meni tole svaljkanje po marini ne leži preveč, vendar greva čez nekaj dni domov in zdaj se ne bomo prestavljali drugam. Imamo pa tule WiFi. Ker je sicer na barki internet redka in draga dobrina, me je kar zasvojilo in preveč visim na netu. Ure in ure izgubim, ko gledam bedarije, namesto da bi naredil kaj pametnega po barki. Na sidru je drugače. Net je v EU omejen (nekaj GB na mesec) in ne moreš recimo gledati televizije ali Youtuba. Pogledaš vreme, kakšne novice, pošto, nekaj porabiš za dnevnik in to je to. Ker so GB omejeni, jih pametno izkoristiš. Tule sem pa ko pijanček na all inclusive paketu. Verjetno ste že videli tiste, ki že zjutraj zabuhli in z rdečim nosom visijo za šankom, ker je pač zastonj. No, tak sem jaz na netu. Upam, da me kmalu mine.

Lanzarote (marina Rubicon), 132. dan

Pod Azori se je ustvaril ciklon in okrog njega vetrovi do 8 boforov. Zahodno od Azorov piha proti jugu, vzhodno od njih pa proti severu. Ta veter je povsem ustavil tako imenovane 'portugalske pasate', ki normalno pihajo ob portugalski obali od severa na jug, tudi do Kanarskih otokov. Danes popoldan je povsem nehalo pihati. Zrak se je ustavil. 

To je prvič, odkar sva na Kanarskih otokih, da ne piha. Nisem prepričan, ali se le zdi (ker ne piha) ali pa je res topleje, saj se mi zdajle zvečer še nič ne zdi, da bi oblekel karkoli čez kratke hlače in majčko. Čez dan je to tako ali tako tudi sicer dovolj. Druge dni sem si zvečer po navadi nataknil še dolge rokave. Lili celo dolge hlače. Za jutri pa napovedujejo še toplejše vreme. Mogoče se gremo celo kopat. Sicer dan brez posebnosti. Slikal danes nisem.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Tekmovalci na regati Clipper se bližajo cilju šest etape. Namesto na Kitajskem, bodo pristali v zalivu Subic na Filipinih.

Zaradi gripe, ki razsaja po Kitajski, so bili organizatorji regate Clipper prisiljeni spremeniti regato in izpustiti postanke na Kitajskem. Namesto cilja v mestu Sanya, so regato etapo skrajšali in cilj postavili v zaliv Subic, zahodno od mesta Manila. Subic je bil na seznamu gostiteljev regate, a je bil planiran za postankom v mestu Sanya na Kitajskem. Kako se bo regata odvijala v nadaljevanju, bo organizator odločil med podaljšanim postankom na Filipinih. Za Kitajsko so bili planirani trije postanki. V mestih Sanya, Zhuhai in Qingdao. Katero izmed mest bo lahko gostilo regato, bodo odločili glede na razvoj virusa. Varnost posadk je na prvem mestu.

Zaradi skrajšanja regate, bodo najhitrejše ekipe v cilj na Filipinih priplule že jutri. Trenutno na prvem mestu pluje ekipa Ha Long Bay, Viet Nam. Do cilja jih loči še 230 nmi. Le 8 nmi za njimi pluje ekipa Qingdao, ki je v letošnjem letu že pokazala ambicije po osvojitvi nagrade. Dodatnih 15 nmi zaostaja ekipa Visit Sanya, China. Vodilne ekipe so že zaplule na zahodno stran Filipinov, v zavetrje pred vzhodnimi pasati, ki so jih popeljali iz Avstralije. Trenutno plujejo zgolj s hitrostmi okrog 4 vozle. Tudi vremenska napoved ne napoveduje močnejših vetrov, zato lahko plovbo do dobrih 200 nmi oddaljenega cilja traja še 2 dni.

Večina ekip je že zaključila Dell Latitude Rugged Ocean Sprint. Sedaj se morajo odločiti, po kateri poti bodo pluli proti cilju. Skipper jadrnice Visit Sanya, ki pluje na trenutnem 3. mestu je komentiral njihovo plovbo preko zadnjega oceanskega šprinta:

»Kako hiter je bil ta oceanski šprint. Običajno imam čas, da med šprintom napišem blog ali dva, ter da se pogovorimo o mogočih opcijah za nadaljevanje plovbe. Tokrat nam to ni uspelo. Oceanski šprint smo prečkali tako hitro, da nismo uspeli niti pogledati, kakšne so naše opcije. Na šprintu smo bili med najhitrejšimi čolni in pluli smo pa najkrajši možni poti. Če se je izplačalo, bomo videli na podelitvi v zalivu Subic.«

 Trenutni vrstni red 6. etapa (11.2.2020 ob 11.00):

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 14. dan

Zjutraj je še vedno pihalo in pihalo je potem še čez cel dan. Če napišem pihalo, potem je to okoli 20 vozlov, kar ne pomeni, da me bo veter iztrgal s sidrišča. Pač piha malo več, kot po navadi.

Danes je sobota in moral bom spet v mesto po nekaj hrane, saj si ob sobotah kupujem zalogo za cel teden. Spomnim se še kakšnih  55 let nazaj, ko sta mama in oče po njegovi prejeti rudarski plači šla vedno v trgovino, »fasat« smo takrat rekli. Takrat so se nekatere stvari kupile za cel mesec, le osnovna živila so se kupila vsak drug ali tretji dan. Najprej je mama ob kavi napisala na listek kaj vse potrebuje, odpirala je predale, omare, kakšno plehnato škatlo vzela v roke, odprla pokrov in pokukala, koliko ima še tega in onega v njej,… Potem pa sta šla. Seveda sem šel z njima tudi jaz, kasneje pa še brat, ki je nekaj let mlajši od mene. Jaz sem  starejši in sem že vedel, da bom dobil kakšne cukre, brat pa je bil še majhen in je bil zadovoljen s svojo dudo v ustih. Takrat ni bilo samopostrežb, kot je to sedaj čisto normalno. Trgovci so takrat še moko tehtali, sladkor tudi, moji bomboni pa so bili na pultu v štirioglatih steklenih posodah z okroglo odprtino na strani, kjer je stal trgovec. Morda so bile dve ali tri različne vrste teh Šumi bombonov, žvečilni gumi Bazooka, od čokolade pa samo Kraševo »životinjsko carstvo« in morda kakšna draga riževa čokolada Zvečevo. Potem smo to s triciklom od trgovine peljali do našega bloka in starša sta znosila vse v stanovanje, mama pa je nosila še mene in brata pod pazduho. Takrat je bilo v Velenju le nekaj stavb in malo ljudi, ko sem se jaz rodil. Takrat je ata rekel, da so se skoraj vsi med seboj poznali. Ahh, zlati časi,  vam pravim.

No, to je bilo včasih, danes pa bo drugače. Tudi jaz imam listek na katerem piše, kaj moram kupiti, le da jaz danes očitno ne bom šel nikamor. Moj dingi ima desno tubo čisto prazno. Še sreča da je leva tuba skupaj z napihljivim dnom cela, tako da na zadnji stranici še vedno stoji motorček, ki bi drugače lahko padel v morje. Ni kaj, rešiš se enega problema, pa se že pokaže drugi. Nikoli dokončana zgodba in nikoli mi ne more biti dolgčas. S tlačilko napolnim desno tubo in čez čas opazim, da hitro spušča zrak. Torej, da grem na obalo in se po treh, štirih urah vrnem iz mesta nazaj do obale – misija nemogoče. Do takrat bo dingi prazen in če bom imel tlačilko v dingiju jo lahko kdo vzame in potem je več ne bom imel. Ni kaj, motor odvijačim in ga dam na stojalo na barko, dingija pa potegnem na premec. Samo tu ne bom mogel delati in zakrpati mesto kjer spušča zrak, saj preveč piha. Dingi se dviguje, prestavlja, zato ga odnesem v kokpit. Še sreča, da je kokpit dovolj velik, da lahko v njega postavim napolnjen 240 cm dolg dingi. Tukaj sem v zavetrju, zato bo delo veliko lažje kot na premcu. Brusim, režem krpe, mažem, sušim, lepim in vsakič se mi zdi da spušča kje drugje. Od danes naprej sovražim vse mehurčke in balone. Očitno je včeraj na krmi dingi preveč premetavalo v vetru in valovih, zato se je med testno plovbo avtopilota, moral le-ta dotakniti kakšnega ostrega dela in posledice so vidne tudi danes.

Cel dan sem se mučil z njim in upam, da mi je proti večeru uspelo vse popraviti, tako da bo zdržal še kakšen mesec ali dva. Potem pa bo potrebno videti, kako bom naprej. Vmes, ko se mi je lepilo sušilo sem iskal dingije po internetu in tukaj okoli na teh otokih so le-ti zelo dragi. Najcenejša varianta je Kitajska, a je dobavni rok dva meseca. No nekaj že pogruntam do takrat, ko bo to izvedljivo. Za zdaj je dingi v tretjem planu.

Zvečer si naredim večerjo iz tistega, kar imam vedno v omarah in predalih, testenine in kakšna konzerva, tako da lačen res ne bom. Bom šel naslednji teden v mesto, v ponedeljek, če mi uspe zakrpati dingi. Zvečer me pokliče še Bill in me povabi, da bi še nekaj dni skupaj jadrala po Fidžiju, kajti on ima na barki novo posadko in rad bi jim pokazal vsaj dva ali tri tukajšnje otoke. Kar malo razočaran je, ko mu povem, da jaz ne grem nikamor, le še skozi prehod Navula, kjer je izhod iz objema otočja Fidži na odprti ocean. Kdaj bo to ne vem, v ponedeljek naj bi že nastopil ciklon Rita, ki bo malo pomešal štrene nam jadralcem, še bolj pa prebivalcem severnih otokov otočja Vanuatu.

Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 15. dan

Vsakemu od nas se včasih zgodi, da se prebedi in potem ne more zaspati. Menda obstaja kar nekaj teorij, kako pretentati svoje možgane, da je potrebno zaspati. Tudi sam imam eno teorijo, ki se je že velikokrat pozitivno izkazala v praksi. Knjiga. Ko vzamem v posteljo knjigo, takrat bom po desetih minutah zagotovo zaspal. Sploh če ni zanimiva.

Tokrat sem šel v posteljo s knjigo in na 100% sem bil, da me bo hitro premagal spanec. Pa me ni. Knjiga je bila napeta kot elastika in najraje bi bil zdaj ob video predvajalniku in vse skupaj dal na hitro previjanje, da bi videl kaj se bo zgodilo. Radovednost pač. Očitno imam v sebi preveč ženskih hormonov in se mi potem dogajajo takšne ženske »firbčne« zadeve. Toda knjiga ni video predvajalnik in če nekaj strani preskočim, potem izgubim nit. Edina stvar ki mi še ostane je branje, katero me vedno pripelje do konca. In jaz sem bral in bral ter na koncu ugotovil, da je ura že pol štiri zjutraj. Zato sem se obrnil na stran in končno tudi zaspal, do zame poznega jutra.

JZjutraj skoraj nisem mogel verjeti, da je ura že pošteno čez osmo zjutraj, zato sem hitro vstal in si skuhal kavo. Na telefonu vidim sporočilo od Gautea, ki bi rad šel v Vuda marino, ker je tam nekaj pozabil. OK, najprej kava, potem zajtrk in ja, čez dobrih pol ure lahko grem. Zmenjeno. Preverim še vreme, a zunaj ne kaže dobro, saj še vedno piha. Čez eno uro od začetnega dogovora pride kolega z dingijem po mene in greva v marino. Do tja je cca 6 NM in na začetku je bilo super, dokler nisva prišla izza rta. Potem so se začeli valovi in vsakič ko me dobro pošpricalo ali malo zalilo, mi je rekel: »Sorry.« Okay, je kar je in zdaj greva do konca. Prideva v marino in vidiva Irca Billa. Pokličem ga, nato gremo na njegovo barko, se malo pogovarjamo, pridružijo se nam še Slovak, Nemka in mlada Indonezijka. Pravzaprav so vsi trije mladi, a slednja je res najmlajša. Zelo zanimiv je bil pogled v kokpitu. Od šestih ljudi imajo štirje med pogovorom telefon v rokah, brskajo po netu, pišejo,… V glavnem, družijo se

Tudi Bill ima probleme z dingijem, zato grem z njim pogledati kaj se mu dogaja. Zdaj sem že mojster v lepljenju in mu lahko kaj svetujem. V dingiju se nahaja mali gecko (kuščar) in Bill zbeži stran, ker se ga boji. No ja, on se boji tudi mačke, pravzaprav jih sovraži, ker ga je ena kot otroka opraskala. Gledam ga a nič ne rečem. Prileti Indonezijka in ga pokrije z nekakšno krpo, ta pa odskoči in gre v travo. Vse skupaj mi je smešno, zato stegnem roko in ga zagrabim. Odnesem ga na barko in ga spustim v njo, kajti gecko je zelo dobra zadeva, če ga imaš na barki. Najprej sem mislil, da se bo Billu strgalo, a ko smo mu vsi dopovedali da je to v redu, se je malo vdal. Mislim pa, da mi je malo zameril, ter dodal nekaj te zamere še na staro zamero, ker nisem z njim v marini.

Kasneje greva s kolegom po jeklenko za potapljanje, ki jo je pozabil vzeti, ko jo je dal polniti z zrakom, nato pa greva nazaj v Saweni Bay. Najprej greva na njegovo barko na kavo, sam pa pogledam, če je še njegova muca živa, kajti predvčerajšnjim jo je veterinar moral operirati kar na barki v kokpitu, ker mačka nima papirjev in zato ji veterinarska inšpekcija ne dovoli na kopno. Zdaj po novem ima čip, je cepljena, na lastnikovo željo sterilizirana, ima vsa dovoljenja, papirje in zdaj lahko gre kamorkoli. Mačka je v redu, kot prava mačka, lenobno zdrava.

Pozneje me pripelje še na mojo barko, kjer se lotim dingija. Še najdem štiri male luknje in jih zakrpam. Naredim še nekaj fotk Rainmana, katerega imam na premcu barke in prav lepe fotke so ob sončnem zahodu. Zdaj pa je že ura pozna in čas bo za večerjo. Zadnjič sem našel na dnu plastičnega zaboja še nekaj konzerv iz Kanarskih otokov, kjer sem v Las Palmasu kupil koščke lignjev v lastnem črnilu. Konzerve so bile v akciji in jaz sem jih takrat kupil kar nekaj. Tanko narezana čebula, česen, malo svežega ingverja, čajna žlica sladkorja, vsebina te konzerve, korenček na trakce narezan, ki se kuha zraven špagetov in ko sem jedel… da prste oblizneš.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 16. dan 

Mirno jutro z nekaj malega vetra. Počasi ugaša veter, ki je bil nadležen nekaj zadnjih dni. Zjutraj sem že zgodaj vstal, boli me gleženj. Ne vem kaj bi to bilo, morda sem nerodno stopil, morda je samo revma. Ker je bolečina kar močna, sem se odločil, da po zajtrku vzamem naklofen in upam, da bo z nogo res bolje. Tako se najprej uredim, se obrijem, kajti danes bi rad šel v mesto, potem pa opravim robotska dela, vse po vrstnem redu, kot vsak dan.

Po kavi in zajtrku pogledam svojega dingija v kokpitu in še vedno najdem kakšno luknjo, ki malo prepušča zrak. Spet krpam in se trudim, želim da mi uspe, ter da bo dingi vsaj še nekaj časa v redu. Pravzaprav vem kaj me ves čas muči, lepilo. Če bi imel pravo dvokomponentno PVC lepilo bi to bilo že zdavnaj gotovo, a ga tukaj ni za dobiti. Zato se trudim lepiti s tistim kar imam.

Ob 10. uri sem dogovorjen z Norvežanom, da se dobiva in greva v mesto. Ura je 9:45 njega pa še ni nikjer na spregled. Verjetno spi. In tako je bilo do 11. ure, ko se le prikaže. Jaz še hitro napolnim čoln z zrakom, dam smeti v dingija in že letiva po manjših valovih v Sugar City. Danes je res nizka oseka, zato po plitvinah plujeva zelo previdno, dokler ne prispeva na cilj.

Najprej moram v Hydaulic Shop kjer kupim visokotlačni priključek, ter nekaj drobnih stvari, da zamenjam obrabljene stvari z novimi. Ko končno najdem kar iščem, kupim in grem zadovoljen naprej. Zadnjič sem že bil tukaj in možakar mi je povedal ceno za en kos. Danes sem kupil priključek in cena je bila 33% nižja od zadnjič. No ja, tudi prodajalec je bil drug, artikel in trgovina pa ista. Profitiral sem ravno za 50m Gorilla traku, ki ga tudi potrebujem. Super, a ne?

Zdaj grem iskati še ta Gorilla lepilni trak (extra strong power tape). Ker ga imajo v celem mestu samo v eni specializirani trgovini, zato moram tja. A ker sem bil tam samo dva krat, se ne spomnim točno, kje je ta trgovina. S kolegom se razdvojiva, jaz grem iskat trgovino, on pa gre iskat druge stvari za sebe, ki jih potrebuje na barki. Mislim, da sem prehodil 4 do 5 kilometrov, preden sem le našel trgovino, katero iščem. Poleg tega sem na koncu ugotovil, da če bi bolj pobrskal po spominu, bi je našel že veliko prej, a raje se včasih mučim. Kupim lepilni trak in grem poiskat kolega, katerega čez slabih pol ure najdem v trgovskem centru. Greva še v samopostrežbo, kjer kupim nekaj hrane in greva nazaj na barko.

Na barki si skuham kavo, potem pa povabim kolega na večerjo, saj bom spekel dve pici in se bova malo družila. Nekako se mu moram zahvaliti za večkratno plovbo do mesta z njegovim dingijem. Vmes še nalepim eno krpo na dingija in mislim, da je to zadnja. Upam, da je res.

Hitro zamesim testo za dve pici, pripravim salame, potem naribam sir, s paličnim mešalnikom zmeljem pelate in po vzhajanem testu pripravim vse za pico. Nato pogrejem pečico, spečem in kolega je tu. Pojeva nekaj kosov pice, a vsega ne moreva, zato mi nekaj kosov ostane za jutri za zajtrk. Zvečer še vse pospravim, dingija napolnim z zrakom in ga dam do jutri v vodo. Mislim, da bo v redu. Jaz še napišem ta blog in danes grem v posteljo pred polnočjo.

Pred spanjem si pogledam še vreme, zraven pa pobrskam še po danes rojenem ciklonu Rita, ki pa mi za enkrat ne predstavlja večjih skrbi, saj je kar daleč stran od mene. Upam le, da bom lahko mirno in dobro zaspal.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 17. dan

Zjutraj se prebudim in prvo stopim do dingija, da vidim kako drži. Že na prvi pogled sem videl, da še vedno spušča zrak, a je že veliko bolje, kot je bilo. Nekje mi je nekaj ušlo, ali pa se je kakšna krpa vdala, da ni dobro zalepljena in je spušča zrak. Kakorkoli, če sem že na krmi, se vržem v morje in zaplavam nekaj zamahov, potem pa se vrnem nazaj na barko. Voda je tukaj malo motna, pri sedmih metrih globine ne vidim do dna, morda le kakšne tri metre se vidi še v redu, potem pa je vse motno. Glede na to, da vsak večer slišim kako večje ribe roparice skačejo iz vode in lovijo manjše ribe, ni rečeno da še kakšen »nesocializiran kuža« plava tod okoli. Kaj pa on ve na daleč, kdo tam maha v vodi, človek ali riba. No šalo na stran, prijetno res ni, ker je okoli nas res veliko morskih psov. Ne dolgo nazaj je tukaj nasedel manjši kit pilot, dolg morda kakšne tri metre. Torej nič nenavadnega ni, da plavajo večje živali v teh naših divjih vodah in zalivih.

Še pred kavo se lotim dingija in poiščem luknjo. Seveda, kot sem si mislil, je ena krpa spustila, saj nimam dobrega lepila. Zato kar ob strani čez njo zalepim še eno krpo, menda bo ja bolje držalo. Nato si skuham kavo in gledam vreme. Orkan se je malo okrepil, a ne kaže, da bo kaj večjega. Pravzaprav meni kaže vremenska slika na treh aplikacijah kar v redu vreme za jadranje. Bom počakal do sobote, če si ta Rita, kot vsaka druga ženska še kaj namisli, potem pa bi jaz šel, čas je da se Fidži zapusti. Vsega lepega je enkrat konec, pa tudi neprijetnih situacij z opremo na barki bi moralo biti enkrat konec.

Dan je lep in prijeten, zato je čas tudi za delo, čeprav je zunaj kar vroče. Kakšnih 30°C je pod biminijem. Najprej zmontiram hitri priključek na Rainmana, nato še na membrane in seveda na cev za pranje barke pod pritiskom. Ko končam sem zadovoljen z narejenim in tako sem spet neodvisen od zunanjih dejavnikov za vodo. Nato se lotim pranja kokpita in res umazanega tika. Zato ga zmočim s slano vodo in zdrgnem s plastično krtačo, morda le malo manj agresivno, kot je prava sirkova krtača.

Zdaj sem dejansko gotov in začnem razmišljati kaj bi jedel za večerjo. Imam dva zgornja dela piščančje bedrce, imam tri krompirje,… Že vem, krompirja ni veliko, za enkrat pa ga je preveč, saj so ti kar veliki. Naredil bom domače njoke, saj imam čas. No ja, imel sem ga, kajti ravno takrat ko sem si vse pripravil me kliče kolega, če mu lahko grem nekaj pomagat, ker se mu je nekaj zgodilo s tangunom na barki. Pričvrstim motorček na dingija in se zapeljem na njegovo barko. Sanke so se mu ujele v spodnji del blokade, zato ne gre več ne gor ne dol. Pomagam mu in to hitro opraviva in ker sem že tam, spijeva še kavo, nato pa se vrnem na barko. Kokpit je delno suh, zato se lotim njokov. Pozabil sem že, koliko časa sem jih včasih delal doma, vendar vem, da sem jih danes delal skoraj slabo uro. Ker jih je 326 gramov, razdelim vse za dve kočerji. 

 Zdaj je v kokpitu vse čisto in suho, zato se odločim, da naoljim tik s tikovim oljem. Da pa ne bo olje stalo na tiku, vse skupaj delam s krpo in ne s čopičem. Ko vse končam, še s suho krpo dobro pobrišem, da zajamem odvečno olje in morebitno črnino od črne Sike, ki je v fugah. Na koncu je prav luštno videti, že dolgo ne tako. Do jutri pa se bo tudi vonj od tega olja razlezel in bo vse lepo in dobro.

Stuširam se, v kokpit nimam več potrebe hodit, zato si še skuham za jest, naredim si še dobro omako, piščančje meso pa sem narezal na kose, skuhal in nato malo opekel.  Jed je bila odlična, le njoki niso bili estetski kot tisti tovarniški. Pravzaprav pa kdo še jé italijanske njoke na Fidžiju. Oni sploh ne vedo kaj je to in tukaj se zagotovo ne prodajajo. Po večerji nekaj napišem, nato spet pogledam vreme in vedno bolj sem prepričan, da bo konec tedna dan D, dan za odhod.  

Jutri imava s kolegom v planu, da greva v Musket Cove, kar je približno od tu slabih 20 NM in to mi bo ravno v redu, da spet preizkusim avtopilota. Upam, da bo vse kot mora biti.

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 1. dan

Slabo sem spal danes, bilo je enostavno prevroče. Niti sapice ni bilo vetra, ki bi naredil vsaj malo prepiha po barki. Na zadnje sem pogledal na uro ob pol treh zjutraj, potem pa sem le končno zaspal. A ne za dolgo, kajti ob 6:45 sem se prebudil in bilo je konec s spanjem. 

Zato sem si skuhal kavo, nekaj sem prebral, pospravil po barki in jo pometel, nato pa je bil že čas, da dvignem sidro. S kolegom sva rekla, da greva počasi, če bo veter bova jadrala, če ne bo bova pa 4 ure motorirala. Drugače pač ne gre. A glede na to, da celo noč ni bilo niti sapice od vetra, ter da ga tudi sedaj ne bo, bova polnila akumulatorje in seveda pogrela vodo v bojlerju. 

Tako sva res dvignila sidri in odplula proti Musket Covu, ki je tukaj poznan kot zelo lep kraj za jadralce, jaz pa bom tam že četrtič ali petič. Bolj se mi gre zato, da danes preizkusim avtopilota. Že od začetka je lepo držal smer in prav užival sem, ko sem videl, da je vse v redu. Če dam roko na srce, še zdaj nisem čisto sproščen, ker pričakujem, da je lahko vedno kaj narobe, a vseeno upam, da ne bo. Vmes sva se pogovarjala po radiu in ko je zapihalo nekih 6 do 7 vozlov vetra, sva prezračila glavni jadri, nato pa je kolega prosil, če ga fotografiram med plovbo in je sam še razvil genovo. Seveda je moral upočasniti plovbo z motorjem, da se le ta ni ves čas zapirala. Avtomatski pilot je delal, jaz pa sem šel na palubo in fotografiral kolegovo jadrnico, posnel sem mu še kratek video, kasneje pa je tudi on naredil fotko ali dve od Indiga.

Morje je bilo mirno, veter je pihal med 5 in 7 vozli,  kar je botrovalo temu, da sva ves čas oba motorirala. Po 18,60 NM sva prispela na cilj in v zalivu še nisem nikoli videl tako malo bark. In še med temi sta dve barki, ki jih res dobro poznam, to sta Cajucito od Billa in Calypso 2 od Rika. Oba sta na bojah, jaz pa pred njimi vržem sidro in se zasidram v globini 21 metrov. V morju imam vseh 75 metrov verige in upam, da bo varno, pa saj ne bom tukaj mesec dni, morda le dve noči.

Kasneje me po radiu pokliče Gaute, da pride na kavo. Pokličem še Billa, a ta pravi, da ga ne bo, da pride zvečer na večerjo. »Ja pa ja de, pa kaj še? Prinesi večerjo za oba, pa pridi.« mu pravim in ta reče, da prinese piščančji kari, jaz pa naj skuham riž. OK, to bo v redu. S kolegom spijeva kavo, ko me kliče Bill, če imam en posebni imbus vijak. Težka bo tokrat, a dokler ne vidim za kaj gre, ne morem vedeti. Včeraj ko je šel iz marine do Musket Cova, mu je na sredi poti zlomilo vijak na nosilcu za alternator in tako je ta padel na tla motornega prostora, posledično zaradi tega je scefralo jermen, zato vodna črpalka ni delala in ni hladila motorja, ta pa se je hitro pregrel in zatulil z vsemi mogočimi alarmi. Evo kaj naredi en vijak! Grem na njegovo barko pogledam, premerim vijak in grem nazaj na Indigo. Vijakov imam kar precej, tokrat pa tega nimam. Imam pa navadnega, a ne velja, ker mora priti v utor. Lahko pa s fleksom odrežem glavo in naredim velikost, ki jo potrebuje, pač improvizacija, ki bo zagotovo držala. No to pustiva za jutri, najprej naj skuha večerjo. 

Ob 19:30 kot sva  se dogovorila, pride na Indigo in  prinese ravno kuhan kari. Jaz še skuham riž, potem pa pripravim krožnika, da bova lahko večerjala. Po večerji pa sva se pogovarjala o vsem mogočem in če naju ne bi ob pol noči pregnal rahel dež, bi  verjetno še klepetala. Jaz še pospravim po barki, nato pa bo čas za sanje.

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 2. dan

Noč je bila temna in deževna. Kar nekajkrat je padel dež, ki je potem proti jutru prenehal. Najprej je bilo oblačno jutro, kar je nekaj normalnega po dežju, a se je okoli devete ure dopoldne začelo prebijati sonce in kmalu je nastal lep sončen dan. Da ne bom stal brez dela, si naredim vodo, saj imam  tank prazen. Tu je precej čista voda in tudi bark ni veliko, zato se ne bom prestavljal in iskal še bolj čisto vodo, da si lahko napolnim zadnji tank, ki vsebuje 150 litrov vode. Poleg tega si moram pripraviti v plastenke malo več pitne vode, saj bom kmalu na morju vsaj 7 dni in noči.

Postavim čarovnika  na svoje mesto, povežem in v petih minutah že delam vodo. A kar naenkrat ni več pritiska. Odstranim cev iz črpalke do membrane in preizkusim delovanje čarovnika na prazno, a le tu in tam malo špricne voda. Vem kaj je. Šel je impeller. Upam, da ga imam v rezervi. Pogledam v paket, ki mi ga je pripravil moj serviser in zastopnik za Rainman desolinizatorje Grega in najdem nov, zapakiran impeller. Temu se reče dober suport za prodajo in servis. Pripravim še orodje, nato pa začnem z delom. Na tem aparatu ga še nikoli nisem menjal, a saj je podobno kot pri motorju na barki. Ko odvijačim pokrov najdem nekaj zlomljenih in odtrganih lopatic. Vse skupaj potegnem ven, lepo očistim, namažem z lubrikantom, namažem še impeller z njim in ga vstavim v ohišje črpalke. Ampak, pozabil sem kako ležijo lopatice, na levo ali na desno? Logika mi da vedeti da v levo in tako tudi naredim. Zamenjam še okroglo tesnilo, in skoraj privijačim vijake pokrova, a mi ne da miru, zato grem pogledati na računalnik v pdf navodila, če piše kaj o menjavi in če je kakšna slika v njih. Če potrgam še te lopatice, »bom v riti«. Navodila so zelo skopa, nič kaj ne piše, zato bom na to opozoril gospode v Avstraliji, kjer tudi proizvajajo Rainmana. Končno sem našel eno črno piko za njih. Privijačim vse vijake, nataknem in privijačim visokotlačno cev in preizkusim delovanje brez membran. Dela! Priklopim vse nazaj kot mora biti in delam vodo. Kdor zna, ta zna!

Da pa ne bom poslušal zvoka čarovnika, si nataknem plavutke, še masko in grem z lopatico v roki v vodo. V slabe pol ure sem očistil s trupa nekaj manjših školjk, ki skoraj niso omembe vredne, se je pa zato na določena mesta prijela nekakšna manjša črna trava. Tudi to na hitro očistim, nekaj malega jo ostane na bulbu, a se mi ne da več potapljat, saj sem se že vsaj 30 krat potopil pod trup barke. Kasneje sem se spomnil, da bi lahko marsikaj naredil kar z veslom, saj ima na koncu plastičen del, pa tudi kar dolgo cev ima. Bom to preizkusil naslednjič.

Zdaj še napišem nove odjavne obrazce za carino in policijo in ravno ko končam s pisanjem, je tudi čarovnik naredil vseh 240 litrov vode, saj sem si naredil še nekaj vode za rezervo. Zato pospravim vse v kokpitu in shranim na svoje mesto. Iz rezervnega kanistra prelijem v rezervoar 20 litrov nafte in mislim, da imam vse opravljeno za danes. No ne smem pozabiti na smeti, zato jih popoldne po kavi odnesem na kopno in naredim še kratek sprehod. Kar žalostno je bilo videti ponton s privezi, ker ni bilo bark. Sezona je minila, nekaj bark je ostalo, a tudi od teh jih bo še pol zapustilo Fidži, ostale pa se bodo potepale po zalivih. Tudi v resortu ni veliko gostov, zato je res vse videti bolj žalostno, nasprotno od tistega, kar sem tukaj navajen.

Zvečer si na barki pogrejem včerajšnji kari in riž, ter imam v petih minutah večerjo na krožniku. Pospravim še motorček z dingija na barko, ter napišem nekaj stavkov tega bloga. Pa je spet minil en dan.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević