Novice

Hrvaška civilna zaščita je sprejela odlok, s katerim sprošča ukrepe pri prehodu meje evropskih državljanov na Hrvaško. Pripravili so seznam držav, ki lahko mejo prečkajo brez omejitev, izpolnjevanja pogojev in nesmiselnih obrazcev.

S 15. junijem je prost prehod omogočen potnikom iz držav, ki imajo podobno epidemiološko sliko. Te države so:

• Slovenija
• Madžarska
• Avstrija
• Češka
• Slovaška
• Estonija
• Litva
• Latvija
• Nemčija in
• Poljska.

Državljani drugih držav bodo še vedno morali dokazovati razloge za prestop meje (gospodarski, poslovni, turistični, osebni razlogi) in izpolnjevati obrazce za hitrejši prehod meje.

Hrvaška vlada je prejšnji mesec sprejela odločitev o začetku postopka o združevanju dveh hrvaških avtocestnih družb ARZ in HAC. Kot rezultat združevanja so napovedali ukinitev mostnine na otok Krk.

Ukinitev mostnine je bila planirana jeseni, ko naj bi bila zaključena združitev obeh družb. Zaradi trenutnih razmer na področju turizma, upada gostov zaradi epidemije, so ukinitev mostnine prestavili na začetek turistične sezone. Tako je od ponedeljka, 15. junija 2020, mostnina ukinjena. Prehod preko mostu je brezplačen v obeh smereh.

Plačilne postaje bodo za zdaj ostale na svojem mestu. V smeri na otok Krk bo promet potekal po dveh pasovih, promet v smeri z otoka pa po enem voznem pasu.

Do sedaj je mostnina na otok Krk znašala 35 HRK (4,67 EUR), med poletno sezono pa je bila cena 10 odstotkov višja. Mostnina se je plačevala za obe smeri le ob prihodu na otok Krk.

Pred štirinajstimi dnevi smo pisali o italijanskih jadralcih, ki so jih v času epidemije koronavirusa izgnali s Cipra. Od Cipra so uspešno prepluli vse do prvih grških otokov (1. del na tej povezavi). Jadralci s plovbo nadaljujejo. Počasi napredujejo proti Italiji.

Četrti dan jadranja se je vreme umirilo in valovi so padli. Pripluli so v bližino otoka, kjer upajo, da jim bodo oblasti dovolile, da pristanejo in natočijo gorivo. V mestu Lerapetra na otoku Kreta so jim oblasti dovolile, da pristanejo v luki, kjer so si lahko priskrbeli zaloge goriva. V mestu ni prave bencinske črpalke. Gorivo so jim natočili kar iz tovornjaka. Bili so zelo prijazni. Prinesli so jim tudi nekaj hrane. Gorivo je bilo presenetljivo drago. Za 105 l so plačali 385 evrov.

Oglejte si drugi del plovbe v spodnjem videoposnetku (video je v angleškem jeziku).

Marina Portorož, ki je v lanskem letu organizirala salon plovil Nautica, je tudi letos planirala izvesti salon plovil v mesecu maju. Zaradi epidemije sejma niso mogli organizirati.

Sprva so se odločili, da majski termin prestavijo na jesen. Sejem so planirali organizirati med 24. in 27. septembrom 2020. Ker je koronavirus močno prizadel tako organizatorja kot tudi številne potencialne razstavljavce, so se odločili, da letos sejma ne organizirajo.

Marina Portorož bo že v kratkem začela organizacijo salona v letu 2021. Datum prireditve bodo sporočili v kratkem.

S ponosom vam predstavljamo Ranieri Sport Fishing Line CLF 22, ki si ga lahko ogledate v najsodobnejšem prodajnem salonu podjetja Moto-Nautika. Fisherman z italijansko eleganco, ponuja kar 4 ležišča v veliki in predvsem prostorni kabini. Kot pri ostalih modelih, je tudi tukaj kabina visoka in udobna, bogato opremljena, vsebuje kuhinjski del in umivalnik, standardna oprema vključuje tudi sistem prhe, 12 voltno vtičnico, teleskopsko cev, udoben sedež, električne brisalce in mehansko krmiljenje.

Če standardna oprema ne zadovolji vseh vaših potreb, si imate na voljo še širok seznam opcijske opreme, ki bo zadovoljila še tako zahtevne navtike. Čoln sprejme 8 ljudi, z njim pa se lahko odpravite tudi na nekoliko daljšo pot. Gre za izredno ponudbo po ugodni ceni, ki se je ne da spregledati. Več informacij boste našli na spletu – www.moto-nautika.com, oz. še bolje – z ogledom plovila v živo v Miklavžu pri Mariboru.

Zaprite oči in si zamislite vožnjo z njim … ta 6,60m dolg spremljevalec že čaka na vas, saj je dobavljiv TAKOJ!

Jadralska sezona na Hrvaškem se je začela. Z odpiranjem meja in sprostitvijo ukrepov je možno plovilo najeti tako v Sloveniji, na Hrvaškem in v Črni gori ter pluti med državami. Oglejmo si, katere so najbolj razkošne jadrnice, ki jih lahko letos najamete za plovbo po vzhodni obali Jadrana.

10. Mondango 3

Dolžina: 56,4 m
Širina: 11,00 m
Ugrez: 4 m
Potovalna hitrost: 12 vozlov
Št. gostov: 11
Posadka: 9
Leto izdelave: 2014/ 2019 prenovljena

Cena tedenskega najema: 196.000 € + Stroški: 20.000 € (okvirno)

9. Panthalassa

Dolžina: 56 m
Širina: 11,51 m
Ugrez: 9,73 m
Potovalna hitrost: 12 vozlov
Št. gostov: 12
Posadka: 10
Leto izdelave: 2010

Cena tedenskega najema: 200.000 € + Stroški: 25.000 € (okvirno)

8. Spirit of the C's

Dolžina: 64 m
Širina: 12,70 m
Ugrez: 9,4 m
Potovalna hitrost: 12 vozlov
Št. gostov: 10
Posadka: 12
Leto izdelave: 2003/2016 prenovljena

Cena tedenskega najema: 225.000 € + Stroški: 23.000 € (okvirno)

7. Rosehearty

Dolžina: 56 m
Širina: 11,50 m
Ugrez: 9,7 m
Potovalna hitrost: 13 vozlov
Št. gostov: 12
Posadka: 10
Leto izdelave: 2006/2016 prenovljena

Cena tedenskega najema: 225.000 € + Stroški: 23.000 € (okvirno)

6. Twizzle

Dolžina: 57,5 m
Širina: 11,60 m
Ugrez: 10,8 m
Potovalna hitrost: 11 vozlov
Št. gostov: 8
Posadka: 11
Leto izdelave: 2010/2015 prenovljena

Cena tedenskega najema: 235.000 € + Stroški: 24.000 € (okvirno)

5. Vertigo

Dolžina: 67,2 m
Širina: 12,53 m
Ugrez: 5 m
Potovalna hitrost: 12 vozlov
Št. gostov: 12
Posadka: 11
Leto izdelave: 2011/2019 prenovljena

Cena tedenskega najema: 245.000 € + Stroški: 21.000 € (okvirno)

4. Perseus 3

Dolžina: 60 m
Širina: 11,4 m
Ugrez: 4,3 m
Potovalna hitrost: 12 vozlov
Št. gostov: 12
Posadka: 11
Leto izdelave: 2015

Cena tedenskega najema: 250.000 €< + Stroški: 25.000 € (okvirno)

3. Athena

Dolžina: 90 m
Širina: 12,2 m
Ugrez: 5,8 m
Potovalna hitrost: 14 vozlov
Št. gostov: 10
Posadka: 19
Leto izdelave: 2004/2019 prenovljena

Cena tedenskega najema: 300.000 € + Stroški: 30.000 € (okvirno)

2. Aquijo

Dolžina: 86 m
Širina: 14,5 m
Potovalna hitrost: 15 vozlov
Št. gostov: 12
Posadka: 17
Leto izdelave: 2016

Cena tedenskega najema: 450.000 € + Stroški: 50.000 € (okvirno)

1. Maltese Falcon

Dolžina: 88 m
Širina: 12,9 m
Ugrez: 6 m
Potovalna hitrost: 14 vozlov
Št. gostov: 12
Posadka: 19
Leto izdelave: 2006

Cena tedenskega najema: 480.000 € + Stroški: 40.000 € (okvirno)

Tovorna ladja, ki je na krovu prevažala pet superjaht, se je skoraj potopila v Španiji.

V ponedeljek je v pristanišču Palma de Mallorca prišlo do neverjetne navtične nesreče. Posebna tovorna ladja Super Servant 4, ki služi za prevoz specialnih tovorov, je bila privezana v pristanišču. Po navedbah luške uprave Balearskih otokov naj bi na krovu ladje prišlo do okvare na enem izmed električnih sistemov. Ladja se je začela močno nagibati na desno stran in se skoraj prevrnila. Delavci v luki so hitro ukrepali in sestavili plan, da preprečijo potopitev ladje in njenega tovora. Potapljajočo se ladjo so na obalo privezali z muringi, z vlačilci pa so jo stabilizirali, da se ne bi nagnila tako močno, da bi se prevrnila in potopila. V vmesnem času je tehničnim ekipam uspelo popraviti električne sisteme in omogočiti delovanje kalužnih črpalk. V nesreči se ni poškodoval nihče in ni prišlo do poškodb članov posadke in ne reševalcev. Ali se je poškodovala ladja oziroma megajahte na krovu, v tem trenutku še ni znano.

Novozelandska ladjedelnica Pachoud Yachts bo še ta mesec splavila nov katamaran, ki je bil oblikovan za čarter.

Motorni katamaran v dolžino meri 28,5 m in gostom nudi več kot 450 m2 bivalnih površin na treh krovih. Za sproščanje je na voljo več salonov, za tiste, ki radi uživajo na soncu, pa se ogromna plaža razprostira po celotni 9,5 m široki krmi plovila. Za ljubitelje brbotajoče vode, je na krovu jacuzzi.

Na krovu so štiri luksuzne kabine za osem gostov, za njihovo udobje in varno plovbo pa skrbi tričlanska posadka. Katamaran poganjata dva dizelska motorja, ki plovilo poženeta do najvišje hitrosti 22 vozlov. Potovalna hitrost plovila znaša 18 vozlov in zagotavlja optimalno porabo goriva. Doseg plovila je v tem primeru kar 1500 nmi.

Tehnične lastnosti:

• Dolžina čez vse 28,5 m
• Širina: 9,5 m
• Motorji: MTU 8V2000 966 KM
• Najvišja hitrost plovbe: 22 vozla
• Potovalna hitrost: 18 vozla

Cena tedenskega najema: 110.000 (+ stroški)

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Na otoku Lanzarote sem po vrnitvi iz Las Palmasa ostal 14 dni in premišljeval, kaj naj sploh s svojim življenjem, kako naprej in kaj bi sploh lahko počel drugega kot jadral in ostal na morju.

Premišljeval in premleval sem iz dneva v dan. Misli so mi begale, notranji glas pa mi je vztrajno govoril: na morje, na morje! Um pa je vedel: nimaš več jadrnice! In ob tem se je vmešal še spomin na brodolom. Zmeda v glavi in žalost v srcu. Razmišljal sem, da bi se pridružil posadki na tovorni ladji Hansa Baltica, ki me je rešila, in plul s Filipinci po svetu. Vabili so me, naj se jim pridružim, plujem po svetu z njihovo veliko ladjo, videl bi ves svet in pri tem še dobro zaslužil. Ribati palubo in prekladati tovor ter videti samo najbolj umazana pristanišča po svetu me ni prav nič mikalo.

Potem sem razmišljal, da bi šel delat v kakšno ladjedelnico, kjer gradijo in popravljajo plovila. Lahko bi šel v Dubrovnik, kamor me lastnik ladjedelnice vabi že od lani in mi ponuja dobro službo. Imel bi svojo jadrnico 40 ft in svoje stanovanje. Jadrnica je bila narejena za regate, z njo pa naj bi vozil razne turiste na dnevne izlete, team buildinge in podobno. Imel bi stanovanje, imel bi barko in bil bi na morju, kar si že od nekdaj želim. Tudi Dalmacija mi je všeč, moram priznati, da med vsemi kraji najbolj. Tam bi se lahko ustalil, sem si mislil. Ko sem v mislih že vse nekako domislil, se je oglasil moj notranji glas:

»Imel boš vse, pa vendarle ne boš imel nič. Ti potrebuješ svobodo! Kje je tu svoboda: vozil boš barko, imel boš celo stanovanje v enem izmed najlepših mest na svetu, imel boš redno plačo, vendar na koncu dneva boš moral poslušati nekoga! Če ga ne boš, boš ostal brez vsega!«

In kakšen je ta nekdo, bo pošten? To možnost sem dal v rezervni plan. Vedel sem le nekaj: vsekakor nočem živeti v Sloveniji!

Po nekaj dneh samotnega razmišljanja in iskanja smisla svojega življenja sem se odpravil v Lolo bar. Tam sem srečal vse prijatelje in med njimi je bil tudi Dave. Posebnež, rojen v Španiji v bogati bankirski družini, odraščal pa je v Ameriki. Po očetovi smrti je podedoval zelo veliko denarja. Bil je pač sin bogatega očeta in matere, vendar sta bila oba starša alkoholika. Dave je podedoval tudi to slabo razvado. Oče mu je pred smrtjo kupil jadrnico, na kateri je Dave živel. Prej je bil skipper v Barceloni, iz njegovih pripovedi pa sem nekako sklepal, da so ga verjetno v vseh službah kmalu odpustili zaradi alkohola. Ko je pil, je bil namreč nadvse nemogoč. Zaradi ogromnih količin alkohola se mu je osebnost popolnoma spremenila. Živel je v namišljenem svetu in na svoji barki izobešal piratsko zastavo. Spoznal sem ga, ko je bil v treznem stanju in če bi ga bolje poznal, bi se ga vsekakor na daleč ognil. Dave se je odločil, da bo treba po mnogih letih njegovo barko dvigniti in jo zaščititi z antifaulingom, da bo lahko jadral po Atlantiku kot še nikoli. In dogovorila sva se, da mu bom barko spravil v stanje, da bo lahko jadral in tudi pobarval naj bi jo z novo barvo. Dorekla sva datum za začetek dela. Vedno sem se držal dogovora, morda kdaj zamudil kakšno uro, ampak delo sem izpeljal v roku in tako, kot je bilo dogovorjeno. Dave je določil datum sredi januarja.

Konec decembra sem se tako odpravil domov, kjer sem preživel praznike s svojo družino in prijatelji. Vse se je odvijalo, kot se pač odvija v naših krajih. S prijatelji smo zahajali v gostilne in imeli tudi prometno nesrečo med prevozom iz gostilne v gostilno.

Nobenega smisla nisem našel v tem pohajkovanju in vedel sem, da se moram »zasidrati« v svoji nameri obpluti svet. Dneve in dneve sem brskal po spletu in iskal novo barko. Zdaj sem imel drugačne kriterije, iskal sem barko, ki je trdno grajena, zanesljiva in primerna za plovbo po oceanih. In našel sem jo! To je bila barka mojih sanj, pa tudi cena je bila zame sanjska. Počutil sem se kot majhen palček, ki ne doseže niti prve police, pa tudi če stopi na stol, ta barka pa je bila na vrhnji polici. Kako jo doseči? Želje imajo svojo moč, to vem, ampak so pa tudi na prodaj. Najprej bi jo rad videl, sem si mislil. Mama je morala v začetku januarja službeno na sever Nemčije, moja sanjska barka pa je bila na Nizozemskem. In sva šla skupaj.

Ko sem zagledal barko, sem vedel, da me čaka. Bila je čudovita, sicer precej zapuščena, kar nekaj popravil bo potrebnih, ampak točno takšno barko sem si želel. Vso pot do doma sem razmišljal, ali me bo počakala. Zaslužiti bo treba denar. Jo bodo medtem prodali? V glavi so se mi podile vse mogoče misli. Mi bo uspelo? Nemogoče, toliko denarja … Nekaj let bom moral varčevati. Medtem se mi lahko zgodi marsikaj, lahko da celo spoznam žensko, dobim otroka, pa bodo moje želje pluti po širnih oceanih potonile kot moja Lady Ivana. NE, NE, NE! To ne bi bil jaz. Videl sem samega sebe v neki zabačeni vasi, v stalnem prepiru s sosedi … NE, NE, NE, to ne bom jaz! Imel sem dovolj vsega, svoje vasi, kjer sem odraščal, videl sem vse, vse je isto, nič se ne spreminja, samo ljudje se starajo, vedno ko sem se vrnil v mojo vas, je bil kakšen manj in tudi mladega se nisem počutil več tako, kot sem bil včasih. Odgnal sem te črne scenarije in se odločil. Uspelo mi bo! Poklical sem prijatelja Matica in mu naročil, naj mi rezervira letalsko karto za Lanzarote. Sporoči mi, da je cena povratne karte 140 evrov.

»Ne potrebujem povratne karte,« mu sporočim. Odločen sem, da se ne bom vračal. Davu sporočim, da prihajam, naj pripravi barko. Ko sem imel v rokah letalsko karto, sem se že počutil bolje. Odletel sem z Benetk in čez nekaj ur pristal na otoku, kjer sem končal. Vse me je spominjalo na mojo barko. Vendar sem skušal gledati samo naprej in se ne ozirati nazaj. Nekje daleč »tam na vrhnji polici«, nedosegljiva, je bila moja sanjska barka.

Lotil sem se dela na Davovi barki. Pozabil pa sem na nekaj, kar se je v nekaj dneh izkazalo kot velik problem: delo z alkoholikom, ki je bil tudi onkološki bolnik, zaradi česar je še bolj segal po svoji pijači – rumu. Ojoj, pa tudi živeti bo treba z njim na barki …? Ko se je Dave zjutraj prebudil, je najprej spil pivo, češ da samo s pivom lahko poje svoja zdravila. Nato je sledila kava, ki seveda ni bila normalna kava z mlekom, ampak z rumom. Do poldneva je spil še tri kave, ki jih je popoldan zamenjal z rumom in coca colo. Sprla sva se že tretji dan, saj me po celodnevnem pijančevanju zvečer ni niti več prepoznal. Zato me je večkrat vrgel z njegove barke, kjer sem imel po njegovi želji svojo sobo. Tako sem kar pogosto spal na pomolu ali klopi pred wc-jem marine. Potrebovala sva 14 dni, da sva uskladila ta ritem: jaz, kot priden delavec, sem po njegovem mišljenju delal preveč. Pokazala se je razlika v mentaliteti različnih narodov. Delo v Španiji se začne ob 9. uri in na vsaki dve uri je pavza za kavo, pivo, malo hrane in nato siesta, pa potem še malo dela. Vse skupaj je to sanjska služba, če v življenju ne želiš doseči prav veliko. Ko sva se končno prestavila iz marine v Arrecifu v marino Rubicon, se je izkazalo, da bo na njegovi barki veliko dela.

Tistih 25 nm sva vozila ves dan, saj je bila barka tako zelo zaraščena in porasla z vsemi vrstam školjk, da je le s težavo plula. Dave je živel pač v marini in prav vseeno mu je bilo tudi to, da je imel tri leta lestev spuščeno v vodo, ker se mu enostavno ni dalo dvigniti. Na tej lestvi so se nabrali organizmi vsega tega planeta (Nacional Geographic kanal pred mojimi očmi).

Delo na barki je potekalo v isti ladjedelnici, kjer sem pred tremi meseci barval svojo barko. V Rubiconu so me bili vsi zelo veseli in kar niso mogli verjeti, da sem znova tukaj. O mojem brodolomu so brali v časopisu in zdaj so mislili, da imam že novo barko. Razložil sem jim, da je to barka od Dava in da mu jo bom tu pomagal urediti. V ladjedelnici sem našel še veliko stvari, ki sem jih pustil tu od moje barke – staro osovino in razna orodja, vse skupaj me je vsak dan spominjalo na Lady Ivano in na življenje pred brodolomom. Kot da je bilo to v prejšnjem življenju …

Delo se je začelo. Najprej sem obrusil vso barko. Izkazalo se je, da je polna osmoze, pa tudi, da so jo precej »našminkali«, preden so jo prodali. Delal sem vsak dan od 8. do 18. ure, po končanem delu pa posedal na isti klopi ali v istem baru in premišljeval o novi barki: Orplid, moja obljubljena dežela. Po mesecu dni dela sem Davu predlagal, naj se odloči: kaj bova sedaj z njegovo barko – jo našmikava in jo vrževa v vodo z osmozo, kot je, ali se bo odločil za bolj celovito in kakovostno prenovo, kar pomeni, da jo bo treba še enkrat obrusiti in pustiti sušiti vsaj mesec dni? Medtem bi šel jaz na Nizozemsko in položil aro za jadrnico, vse, kar sem zaslužil, bi bilo morda dovolj, da me počaka, dokler ne zaslužim za nakup. Tako sva se dogovorila, da obrusim barko vse do plastike in jo pobarvam na temno modro, kot je želel. Čez mesec dni se vrnem, nanesem epoxy kit, obrusim podvodni del, pobarvam in barka bo plula kot nova.

Z otoka sem odletel 14. februarja. S seboj sem imel le tisto, kar sem imel, ko sem priletel na Lanzarote in to v istem nahrbtniku, ki mi ga je podaril Lolo: dvoje hlač, tri majice, nekaj nogavic in spodnjega perila, ter zelo tanko, pretanko jakno, pod katero sem se tresel kot premražen pes.

S prodajalcem sva se dogovorila, da položim aro in v roku štirih mesecev plačam barko. Dovolil mi je, da lahko na barki živim in jo usposobim že prej, preden jo dokončno plačam. Na barki sem ostal en mesec in se medtem privajal nanjo in na novo okolje. Vse je potekalo, kot sem si želel. Imel sem letalsko karto za Lanzarote, tam bom končal delo na Davovi jadrnici, znova zaslužil, morda našel še kakšno delo v ladjedelnici, komu splezal na jambor, pa bom počasi nakupčkal … Vse se bo lepo izteklo, sem si govoril … Dokler me ni poklical Dave. Slišati je bil popolnoma nepriseben, čisto mentalno »poslabšan«. Iz zmešanega govorjenja in vpitja v telefon sem razbral, da bo barko pobarval sam in naj mu ne hodim blizu. Povedal sem mu, da sem že kupil karto in bi prišel na delo tri dni prej, kot sva se dogovorila, on pa je še kar vpil, film mu je preskakoval kot pri stari kaseti v videorekorderju. Nekaj dni sem premleval vse to, čakal, da se vsaj toliko strezni, da mu bo um spet deloval, pa ni bilo nič. Moja zgodba z Davom se je tako končala. Precej razočaran sem bil. Isti dan, ko sem imel let, je bila razglašena pandemija koronavirusa, let je bil odpovedan. In ugotovil sem, da je bilo vse skupaj z Davom pravzaprav zame dobro, čeprav je sprva kazalo prav nasprotno. Če bi šel namreč na Lanzarote, zaradi epidemiološkega stanja ne bi mogel priti z otoka.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina La Palma, 201. dan

Že nekaj dni študirava vreme in vse kaže, da imava jutri vsaj za silo ugodno vremensko okno. Veter bo bolj ugoden kot do danes, saj bo več severne komponente. Prej je pihalo skoraj z vzhoda, za jutri in pojutrišnjem pa napovedujejo smer vetra s 35°, kar je boljše kot s 70.

Najin plan je, da potegneva na Lanzarote. To pomeni 210 navtičnih milj proti vzhodu. Smer 87°, če smo natančni. In ker je po navadi veter s severovzhoda, morski tok pa nagaja s severa, moramo biti natančni, saj vsaka stopinja šteje. To je ostra orca kakorkoli obrneš.

Jutri naj ne bi bilo preveč vetra (za orco je bolje, da je pravega vetra 10 vozlov in ne 25), valovi naj bi bili le okrog enega metra, smer vetra pa prvi dan s 35°, drugi dan pa še malo bolj s severa (10 do 30°). Potem bo še en dan za silo OK, proti koncu tedna pa se okno zapre in spet pridejo močnejši veter in večji valovi.

Bomo videli, ali lahko tole zvozimo na levih uzdah brez cikcakanja. Malo nama bo napoti Tenerife in pričakujem, da bo v začetku težje, saj se okoli Tenerifa obrne in okrepi veter in naredi precej zmešano morje. Bomo videli, kako bo šlo.

Če se izkaže, da bi bilo prehudo, imava plan B: Garaciko na Tenerifu.

A če izbereva plan B, sva potem tam zabetonirana za kar nekaj časa glede na trenutne vremenske napovedi.

Torej, jutri odplujeva. Če se bo dalo iz marine.

Sedajle imajo namreč pokvarjeno zapornico. Sicer je obtičala v skoraj odprtem položaju. Nad njo je dovolj vode za naju. A pravijo, da jo bodo ponoči popravljali. Kdo ve, v kakšnem stanju bo jutri zjutraj. Če jo uspejo dvignit in potem ne bo šla več dol, ne bova mogla nikamor. Bomo videli.

Danes so v mestu maškare. Jaz sem mislil, da je pust že mimo, a očitno tukaj še ni. Se je pa shladilo. Očitno je vzhodni veter, razen peska prinesel tudi višje temperature, sedaj pa se veter že obrača. Čeprav imava pasažo, sem danes vseeno opral barko, saj s peskovnikom ne mislim iti na pot. Sedaj se spet ločijo štriki po barvah. Prej so bili vsi oranžni. Jambor in zajle sem opral le do prvega križa. Toliko namreč nese curek vode. Višje je še vse oranžno. Dežja letos še ni bilo, če se prav spomnim. Le enkrat je padlo nekaj kapljic.

Ker bova dva dni na pasaži, dnevnika jutri verjetno ne bo na netu. Pojutrišnjem najbrž tudi še ne, saj bova verjetno pripluja sredi noči. Edino v primeru, da bova slučajno dovolj blizu Tenerifa, da ujameva GSM-signal, obstaja možnost, da pošljem nekaj besed.

Pasaža La Palma–Lanzarote, 202. dan

Vstaneva ob 7. uri, vrneva kartico in električni adapter in odplujeva. Ponoči niso zapornice nič popravljali. To pomeni, da je ostala pokvarjena v skoraj odprtem položaju (spuščena skoraj do dna). Nad njo je več kot dovolj vode za nas. Globinomer je pokazal 7 m, okrog zapornice pa pribl. 10 m.

Dovoljenje za prehod luke sva dobila takoj, saj je danes nedelja in tako Armasa kot Freda Olsena zjutraj ni na La Palmi in je v luki le ena ladja. Takoj ko izplujeva okrog valobrana, imava celo nekaj lokalnega burina, ki je popravil generalno smer vetra in lahko plujeva malo bolj na sever in pridobivava višino, ki jo bova še krvavo potrebovala. Le nekaj milj kasneje lokalnega vetra ni več in prevladuje pasat s severovzhoda. Tenerife ga malo obrne in zvrtinči in napredujemo počasi. Valov ni dosti, le kak meter, a so precej kratki in strmi in zelo ustavljajo barko. Ker je vetra malo, si pomagava še z motorjem, da prebijeva valove.

Smer pa je čedalje bolj katastrofalna. Najprej smo malo pridobivali na višini, potem je šlo v smeri, potem pa je šla smer v maloro in smo ciljali v Tenerife, kasneje v kanal med Tenerifom in Gomero, nazadnje celo v Gomero. Takrat sva zložila prednja jadra in spremenila smer za 90 stopinj. Sedaj imamo smer 50°T. Glavno jadro malo pomaga, saj je kot vetra 30° na desnih uzdah. Pričakoval sem, da bo tale kanal med Tenerifom in La Palmo problematičen. Hitrost je uboga. 3,5 do 4,5 vozla, pa imava 2000 obratov motorja in glavno jadro. Na srečo to traja malo časa in bolj ko se dvigava proti severu, bolj čist je veter in bolj urejeni so valovi.

Kmalu lahko jadramo v smeri, tokrat na levih uzdah. Še vedno pa si malo pomagava z motorjem. In takrat ga zagledava: kita. Juhu! Končno. Velik je. Ni pilotski kit, nekaj večjega je. Žal nimava s seboj knjige, da bi ga lahko identificirala. Lepo mirno plava blizu gladine, ko izdihne puhne vodo v zrak. A se ne potopi globoko. Repa ne pokaže iz vode, plava tako blizu gladine, da na trenutke vidiva njegov hrbet skozi vodo. Res je veličasten. Kmalu je vedno bolj oddaljen – ima malo drugačno smer in izgine iz najinega obzorja v daljavi.

Veter se je dovolj okrepil, da sva lahko ugasnila motor. Proti oceanskemu valu in toku je težko orcati. Največ, kar nama uspe spraviti iz Herona v teh razmerah, je jadranje s kotom navideznega vetra 45°. Čim hočeva bolj ostro v veter, hitrost pade, saj naju valovi zelo ustavljajo. Jadra potrebujejo dovolj trebuha, da imajo moč. Če je navidezni veter 45°, je pravi veter vsaj 60°, verjetno še kaj več.

Nekako nama uspe voziti skoraj v smeri, a se ves čas boriva s tem, ali bova prišla mimo Tenerifa ali ne. Proti večeru večkrat malo zmanjka vetra, pa poje motor, pa veter spet pride, pa ugasnemo ... in tako nekajkrat. Ta trenutek smo dobrih 15 milj oddaljeni od Tenerifa in zdi se, da lovimo nekaj signala.

Lanzarote, playa Papagayo, 203. dan

Že dolgo nisem tako dobro spal. Malo je sicer pomagalo, da sem bil po pasaži neprespan, ampak rahlo zibanje na sidru je bilo to noč odlično. Nič ni zategovalo štrikov od strani, nič niso ropotali kamioni, ki bi se vkrcavali na trajekt, ni bilo velikega svela in niso ves čas spuščali in dvigovali zapornic.

Odločila sva se, da ostaneva en dan tule na sidrišču, saj naj bi bil jutri veter še dokaj normalen in se bo v sredo dalo priti do Arrecifa. Za kasneje pa spet napovedujejo več vetra in velike valove. Čez dan sva malo brkljala po barki, zvečer pa sva imela odličen piknik. Lili se je celo kopala! Imam sliko, pa je ne pusti objaviti, ker ni spodobna. Če se opogumim, grem jutri v vodo malo pogledat 'podvozje'.

Vijak smo namreč zaščitili s CooperCoatom. Muči me to, ker je z ene lopatice barva odpadla in sedaj vijak ni uravnotežen. Pri vrtljajih nad 2000 trese in majčkeno spušča vodo pri Volvovem tesnilu. Bom pogledal, kaj lahko naredim. Tudi sicer ne bi škodilo, če pogledam, ali je spodaj vse v redu. Ker sva dosti po marinah, obstaja možnost, da je pojedlo cinke. To se lahko zgodi, če ima kakšna barka v bližini slabo narejeno elektriko. Pa kolešček za log je treba očistiti, pa pregledati vsise in odstraniti školjke iz njih. Notri se namreč rada ugnezdi kakšna školjka. Ko školjka zraste, je vsis skoraj zamašen. V umivalniku v zadnji kopalnici sem že opazil zmanjšan pretok.

Aja, pa preveriti je treba, če sta vsis in cev za hlajenje osi motorja dovolj lepo prepustna in če ni notri zračnega mehurja. Tako ali tako me pa zanima, v kakšnem stanju je trup pod vodo in malo ga moram očistiti. Naštel sem že toliko, da bi lahko bil cel dan pod vodo, pa ne bi polovico naredil. Sicer pa bomo videli, ali bom sploh imel korajžo, da grem v to mrzlo vodo. Na plaži je sicer nekaj ljudi, ki se kopajo. A večina jih gre raje v vodo le do gležnjev.

Lanzarote, playa Papagayo–Arrecife marina Lanzarote, 204. dan

Tudi druga noč na sidru je bila v redu. Malo je pozibavalo, a ni bilo nič hudega. Zvečer in ponoči je veter občasno dobro zažvižgal, a nikoli ni to trajalo dalj kot nekaj minut. Jutro je lepo in sončno, vetra je malo. Ne najdem nobenega izgovora in se spravim v vodo. Seveda v tankem neoprenu, da ne bo pomote. Dovolj mrzlo zame je že to, da sem s celo glavo pod vodo pri 18 °C in kapuce nimam na neoprenu.

Vijak je precej obraščen in ga z lopatico očistim, kolikor gre. V mrzli vodi namreč nimam veliko sape pod vodo. Malo počistim tudi podvodni del trupa. Je še kar obraščen, ni pa prehudo. Verjetno smo Coopercoat premalo na gladko brusili. Tudi Lili se je kopala (brez neoprena) in to za razliko od včeraj več kot 3 sekunde. Danes imava kratko pot, le 16 milj do Arrecifa. A smer je točno proti vetru, toku in valovom. Bomo že nekako.

Odsidrava brez problema – sidrišče ima namreč precej skal, v katere se lahko zatakne veriga ali sidro. En katamaran zraven naju se je kako uro neuspešno mučil. Ko sva šla, so bili še tam, verjetno so čakali pomoč. Do rta gre odlično, veter je v bok. Potem obrneva na severovzhod, a za čuda je veter skoraj v krmo. Ne vem, kako je to mogoče, a veter je 180° drugačen, kot je napovedano. Jaz se ne pritožujem! Stresem obe krajšavi z glavnega jadra (ob napovedanem vetru 20 vozlov v nos sem startal konservativno z glavnim jadrom na drugi krajšavi), natrimam genovo in gremo.

A hitrost je res majhna, med 2,5 do 3 vozle po GPS-u, hitreje ne gre. Čeprav veter je. Ne dosti, a pribl. 10 vozlov realnega imamo. Res je, da imamo čas, a ker takle veter v krmo ne more dolgo trajati (verjetno je kakšna lokalna posebnost), bi rad naredil čim več poti, dokler je veter še v rit, zato prižgem motor, da nama pomaga. Valovi so kratki, špičasti in točno v nos. Kar dobro nabijamo in valovi nas tako ustavljajo, da kljub jadrom in motorju napredujemo zelo počasi. Očitno je tudi dosti toka proti nama. Pred nama je v daljavi katamaran, ki nekaj motovili. Vozi v vse smeri. Potem vidiva. Velika jata delfinov lovi ribe.

Naredili so velik krog in zganjajo ribe skupaj. Zelo živahno je na površini. Kdo ve, kaj vse se dogaja pod vodo. Delfini puhajo zrak, veliko repov vidiva, a ne skačejo visoko iz vode. Jasno, saj so na misiji. Lovijo ribe. In ribe so pod vodo. Visoko v zrak skačejo, ko se zafrkavajo in igrajo.

Seveda peljeva blizu. Del jate se odcepi in nama pride naproti. Malo se igrajo okrog barke, potem pa odbrzijo nazaj v svoje lovišče. Krasen prizor so dodatno popestrili še ptiči, ki so seveda tudi prišli na gostijo. Razen galebov so bili zraven še eni večji, zelo beli ptiči z daljšim kljunom. Lili verjetno ve, kako se jim reče. Dopolnitev: sem jo vprašal in pravi, da so to strmoglavci. Wikipedija pravi, da imajo čez krila skoraj dva metra. Meni so se zdeli veliki, a ne tako veliki.

Še nekaj časa jadramo z vetrom bolj ali manj od zadaj ali v bok, potem pa se veter obrne v napovedani severovzhodnik. Sedaj imava proti sebi tok, valove in veter. Cikcakati se nama ne da, saj tako ne bi prišel daleč v tako močnem toku. Le še 6 milj je do kardinalne oznake malo pred luko. Dobra ura, si mislim glede na dosedanjo hitrost. A morje si misli drugače. Po dobri uri je najina hitrost 3 vozle, kljub motorju na 2000 obratih, do oznake pa je še 3 milje. Aha, še vedno ena ura. In nabijamo v val in skačemo, ko čez čas spet pogledam, je do oznake le še dve milji, a naša hitrost je le še 2 vozla. Še vedno ena ura. Ali bomo sploh kdaj prišli?

Končno se prebijemo še ti zadnji dve milji in se znajdemo delno zaščiteni z luškim valobranom. Toka očitno ni več, valovi so dosti manjši in hitrost se poveča z 2 na skoraj 5 vozlov. Le veter nama še nabija v nos z 20 do 25 vozli. Maksimalno je bilo 27. Je pa zelo konstanten, brez refulov. Odcikcakamo mimo dveh kruzeric in po kanalu med oznakami v marino. Zunaj oznak so plitvine pod 1 m. Marina je res dobro zaščitena pred swelom in valovi z odprtega. Pred vetrom sicer ni zaščitena, a so pontoni postavljeni tako, da je prevladujoč veter v premec (ali krmo) in ne od strani.

Na finger se veževa s premcem naprej, da imava veter v premec in ne od zadaj. Sicer pa nismo v Sredozemlju, kjer se vsi vežemo s krmo ob ponton. Na ta način imava v kokpitu dobro zaščito pred vetrom in precej več zasebnosti na barki, za vstop s fingerja na bok pa imava tudi stopnice. Tako prijaznega sprejema v recepciji marine še nisem doživel. Punca je res simpatična in je postregla s celim kupom koristnih informacij. Od tega, kje so čendlerije, kje se dobro jé, kam se splača iti v mesu na sprehod, pa do tega, kje so kakšne trgovine z živili in koliko katera trgovina računa za dostavo na barko. Vse pospremljeno z nasmehom in dobro voljo. Preizkusila sva njeno priporočilo za nekaj na hitro pojest v bližini in bila sva zadovoljna. Cena ugodna, kakovost odlična.

Pa še ena zanimivost: ko tole pišem, se nič ne guncamo. Hura. Veter pa veselo žvižga in shladilo se je. Ampak to smo pričakovali in zato sva danes že v marini. Danes imam celo nekaj slik.

Lanzarote, playa Papagayo–Arrecife marina Lanzarote, 205. dan

Dobro in mirno sva spala. Zjutraj se odločim, da se priklopiva na elektriko, a imava 10 A vtikač, marina pa ima večje 30 A vtičnice. Potrebujem adapter. Ker je tako v večini marin se odločim, da si ga ne sposojam več v marinah (kavcija, vračanje ...), ampak da bi imel svojega. Tak adapter prodajajo v lokalni trgovinici 50 m od barke, a jaz ženski 10 A kos in kabel že imam v zalogi. Potrebujem le moški 30 A vtič. Torej, namesto da kupim celo zadevo, bom kompliciral v nedogled in naredil sam isto za 30 evrov ceneje.

Ko pogledam omarico, preden se odpravim v čendlerijo, me sosed pobara, če morda potrebujem adapter. Pravim, da ga bom naredil, pa mi ponudi svojega (jih ima ene par) za vmesni čas. Do junija naj mu ga vrnem. Ta pa ve, kako se projekti na barki lahko zavlečejo. V tankih imava odlično vodo iz La Palme, tule pa je zelo klorirana, zato napeljem Liliki cev direktno v pralni stroj, da lahko pere z lanzarotsko slabšo vodo, pijemo pa boljšo iz La Palme.

Operem še barko in potem se spraviva malo ven. Silim v čendlerije. Lili malo vzdihuje, a gre z mano. Težko zapravljava: v prvi kupim 30 A konektor za 12 evrov, v drugi pa božirko za pol evra.

Tale industrijski del Arrecifa je arhitektonsko katastrofa. Če bi se trudil, mi ne bi uspelo narediti grše četrti. Kot bi iz aviona stresel ulice in hiše, kamor bi padle, tam bi bile. Recimo: širok pločnik se nenadoma konča kar nekje sredi ulice. Naprej ni ne pločnika, niti ni nikjer prehoda čez cesto. Legalno lahko pešci samo obrnejo in gredo nazaj, od koder so prišli. Ali pa ena široka štiripasovnica, ki ima na sredi zelo široko sprehajališče s klopcami in drevesi, po katerem pa se še ni nihče sprehajal, ker tam nič ni. In ta štiripasovnica se nenadoma spremeni v ozko uličico. Čisto brez zveze.

Potem greva v bolj turistični del mesta. Je malo boljše. Poudarek na 'malo'. Tale Arrecife se jim ni povsem posrečil. Še dobro, da otok ponuja toliko drugih lepih stvari. Vseeno je bil dober sprehod okrog mestne lagune, kjer domačini puščajo svoje čolničke, pa do trdnjave in sidrišča poleg trdnjave. Tisto sidrišče je zanimivo. Danes sta bili tam dve barki in se nista nič zibali, pa veter žvižga tako, da je veselje.

Ima pa to sidrišče precej slabih plati in jaz ga nikoli nisem resno jemal kot potencialno sidrišče za Herona: dno je katastrofa in sidro ne drži. Večinoma so po dnu skalnate plošče z nekaj razpokami in kako zaplato z majčkeno mivke čez skale. Čeprav je videti, kot da je sidrišče veliko, je le majhen košček (morda za dve, tri barke) dovolj globok. Večinoma pa je globina pod 1 m ob oseki. Kje natanko boš ob oseki še plaval in kje boš sedel na skali, pa vedo bolj domačini. Pa na tleh je veliko betonskih blokov od opuščenih boj. Skratka: ne, hvala.

Sva pa danes videla kita. No, ne čisto celega, le njegov skelet, ki je razstavljen na koncu mandrača. Sedaj ga uporabljajo golobi in z njega spuščajo v vodo svoje iztrebke. Na kratko: čisto zanimiv dan. Za naprej napovedujejo še močnejše vetrove in valove čez 5 m. Midva bova do nadaljnjega ostala v marini.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron