Novice

Podjetje Fred Bobek, d. o. o., generalni uvoznik za Honda Marine širi svojo distribucijsko mrežo. Kot generalni zastopnik Honda Marine za Slovenijo, Hrvaško, Črno goro in Srbijo potrjuje svojo dominacijo na regionalnem tržišču zunajkrmnih motorjev.

Slovenija za podjetje predstavlja zelo zanimivo tržišče s številnimi prodajnimi mesti in servisi. S prevzemom zastopstva za slovenski trg se zavedajo svoje odgovornosti za izdelke Honda Marine pri slovenskih kupcih.

Prva predstavitev razširjenega področja zastopanja podjetja Fred Bobek, d. o. o. in Honda Marine bo na zagrebškem sejmu navtike, ki bo potekal med 19. in 23. februarjem tega leta. Podjetje se bo predstavilo v paviljonu št. 9. Poleg standarde ponudbe Hondinih zunajkrmnih motorjev bodo na sejmu prikazali tudi gumenjake Marlin, vgradne motorje Hyundai in zunajkrmne dizelske motorje Oxe.

Več o motorjih Honda na Honda Marine.

Sejem Nautica Marina Portorož, ki se oglašuje pod sloganom International boat, beauty and luxury show, se bo drugič zapored v lastni režiji Marine Portorož odvijal med 14. in 17. majem 2020. Celoten navtični dogodek se bo odvijal v posebej urejenih, varovanih prostorih Marine Portorož, ki ima že več kot dvajsetletne izkušnje z organizacijo najrazličnejših sejmov, športnih in družabnih dogodkov.

Privezi za plovila v vodi in kopenski del sejma se hitro polnijo, saj so nam sodelovanje potrdili že udeleženci lanske izvedbe sejma. Glede na odzive razstavljavcev pričakujemo izredno veliko novih čolnov, jadrnic, jaht in drugih navtičnih produktov, rešitev ter novitet. Nautica Marina Portorož bo tako največji in edini navtični sejem leta 2020 na slovenski obali, zaradi bogate navtične vsebine in spremljevalnega programa pa pričakujemo tudi rekordno število obiskovalcev. Letos bo sejem premierno nudil prost vstop tako na sejemski kot obsejemski del, ki ga bo z »open air« koncertom popestrila Nina Pušlar.

Nautica Marina Portorož bo imela tudi bogato obsejemsko dogajanje, kar je bila ena od dolgoletnih želja razstavljavcev in obiskovalcev. Poleg dogodkov, ki bodo namenjeni strokovnim diskusijam in predstavitvam različnih novitet iz sveta navtike, bo imel sejem tudi zelo širok spekter dodatnega programa. Ob uradni otvoritvi sejma se bo odvila medijska regata in posebna »Slovenia Match Race Cup 2020« regata, ki bo potekala vse dni sejema. Za razstavljavce in VIP-goste bo organizirano posebno druženje, ob tem pa še glasbeni festival Marina Music Fest in koncert Nine Pušlar. Za najmlajše bo poskrbljeno z bogatim animacijskim programom. V okviru sejma bomo pozornost posvetili tudi lokalni kulinariki in predstavitvi obalnih regij z namenom trajnostnega povezovanja.

Čeprav je zlata doba piratov že zdavnaj minila, pa piratsko ropanje ladij še zdaleč ni šlo v pozabo. Še vedno se dogaja. Moderni pirati ropajo velike tovorne ladje, potniške ladje in tudi zasebna plovila, ki plujejo po širnem svetu.

Piratska dejavnost je na določenih območjih bolj aktivna, ponekod pa je je manj. V lanskem letu je bilo prijavljenih 557 piratskih napadov. Oglejmo si, kje so pirati najbolj aktivni

Lokacije piratskih napadov glede na število:

1. St. Vincent & Grenadini (90)
2. Santa Lucia (75)
3. Grenada (68)
4. Panama (40)
5. Martinik (36)
6. Venezuelska otočja (27)
7. St. Martin –fran. (24)
8. Puerto Rico (18)
9. Trinidad & Tobago (16)
10. Colombia (16)
11. Dominica (15)
12. Curacao (11)
13. Guadelupe (10)
14. Bonaire (8)
15. Antigua & Barbuda (8)
16. Belize (6)
17. BVI (6)
18. Barbados (2)

Jasmin Čauševič, ki jadra po svetu, je povzel poročila lanskih piratskih napadov.

11.11.2019 Portobelo, Panama

Jadrnica Alibaba pod norveško zastavo in s kapitanom Jorgenom Brevikom je zapustila Linton Bay in se zaradi neugodnih razmer nenačrtovano ustavila v zalivu Nombre de Dios, v bližini mesta Colon. Na njej so bili poleg kapitana še trije moški in dve ženski. V zalivu se je zasidrala okoli 13:00 ure, v zalivu pa ni bilo nobenega drugega plovila.

Okoli 19:00 ure so se jim takoj po padlem mraku približali trije čolni, na katerih je bilo osem zamaskiranih mož. V rokah so imeli puško in pištolo ter nože. Posadko so izsiljevali, ustrahovali, nato pa so obe ženski posilili. Ena od žrtev posilstva je bila stara 20 let, druga pa 35 let. Roparji so vzeli denar, mobilne telefone, ladijsko elektroniko, alkoholne pijače, cigarete in drugo premoženje, ki je pripadalo žrtvam tega gnusnega roparskega zločina. Vse skupaj je trajalo 45 minut, nato pa so napadalci vso posadko zvezali in se odpeljali v noč. Po odhodu roparjev se je posadka uspela rešiti, zato so dvignili sidro in so se vrnili v zaliv Linton ter se privezali v marino.

O napadu so poročali na policiji v Portobelu, kjer so žrtve prejele zdravniško pomoč in tudi zdravljenje v lokalnem zdravstvenem domu. Elmer Castillo, regionalni vodja poveljstva nacionalne policije, je sporočil, da so šest domnevnih piratov v hitri akciji že aretirali, zato tudi preiskave že potekajo. Prestala dva še iščejo.

V zadnjem času so poročali o podobnih incidentih v istem zalivu. Panama ima marine, ki so dokaj varne, meni osebno pa se zdi najbolj varen zaliv Portobelo. Svetujem sidranje in čakanje na prehod Panamskega kanala prav tu, kjer je veliko bark, mestece Portobelo pa ima svojo policijo.

16.8.2019 Linton Bay

V zalivu Linton so neznanci ukradli gumenjaka velikosti 3,30 metra, na katerem je bil tudi 15 KM zunajkrmni motor Yamaha. Žal je bil privezan za krmo in nezaklenjen.

28.7.2019 Linton Bay

V zalivu so ukradli 3,70 metra velik pomožni čoln znamke Rib ter 10 KM motor Mercury. Posadka je v času ropa spala na barki, ki je bila zasidrana v zalivu. Pirati so gumenjak preprosto odvezali in se odpeljali.

13.7.2019 Nombre de Dios

Jadrnica z dvočlansko posadko (mož in žena) se je ustavila in sidrala v zalivu Nombre de Dios. Prišli so roparji (verjetno isti kot v zgornjem članku) v čolnih ter ju oropali. Vzeli so denar, kreditne kartice, osebne telefone, računalnik, video kamero, fotoaparat, satelitski telefon, dron in EPIRB. Ko so že odnesli stvari na svoje čolne, sta se dva roparja vrnila na jadrnico in sta želela posiliti žensko, a ju je vodja roparjev prepričal, da tega potem nista storila. Odpeljali so se v temo, oropana jadralca pa sta dvignila sidro in odšla v marino Linton.

In to je samo Panama. Vse to se dogaja še po vsem Karibskem otočju, kakor tudi na Nizozemskih Antilih, v Kolumbiji … Letos se je piratstvo zelo razbohotilo v tem delu sveta, statistike pa kažejo, da prihaja do vse hujših posledic, kot so pretepi, vbodi z nožem, posilstva in celo umori.

O plovbi po nevarnem Karibskem morju bo 12.2.2020 potekalo predavanje Jasmina Čauševiča. Zagotovi si svoje mesto na tej povezavi.

Greenline se bo osredotočil na hibridna plovila, linija NEO prodana podjetju Bavaria Yachts.

V skladu z vizijo podjetja Greenline Yachts, da postane in ostane najbolj inovativna in odgovorna blagovna znamka plovil na svetu, so svojo linijo plovil za prosti čas z zunajkrmnim motorjem NEO prodali podjetju Bavaria Yachts.

Ladjedelnica Bavaria Yachts, katero z Greenline Yachts povezuje trden partnerski odnos, je pridobila vse pravice za gradnjo motornih plovil linije NEO, pa tudi vse potrebne kalupe in orodje. S proizvodnjo v svojem obratu v Giebelstadtu bodo začeli septembra 2020.

Čeprav so bila motorna plovila linije NEO večkrat nominirana za nagrade in vanje družba Greenline še vedno iskreno verjame, je odločitev slovenske ladjedelnice za prodajo koncepta strateška. Slovensko podjetje se v prihodnje namerava še bolj osredotočiti na hibridni pogon, trajnost in odgovorno navtiko. NEO je namreč edini model plovil v trenutnem programu podjetja Greenline, ki ni na voljo kot hibrid.

Hibridne zmožnosti podjetja Greenline še naprej postavljajo nove mejnike na trgu, kar je dejstvo, ki ga je dodatno podkrepila odlična prodaja na Boot Düsseldorf 2020, kjer so 80% sprejetih naročil dobili za plovila, opremljena s hibridnim sistemom H-Drive.

Vladimir Zinchenko, generalni direktor in lastnik SVP Yachts, matičnega podjetja Greenline s sedežem v Begunjah, pravi:

“Izjemno zadovoljni smo, da je naš NEO v Bavarii našel primernega novega lastnika. Še vedno verjamemo v ta projekt in veselimo se že, da bomo videli kako bo Bavaria s svojim znanjem v serijski proizvodnji linijo NEO ponesla na nov nivo. Pri Greenline Yachts smo v preteklem letu izostrili svojo strategijo, da se osredotočimo na alternativne pogonske sisteme in zelene tehnologije, ki podpirajo zamisel o odgovorni navtiki. Tako je šlo pravzaprav za logičen naslednji korak, da najdemo novo ladjedelnico, ki bo nadaljevala zgodbo o uspehu linije NEO."

Greenline bo linijo NEO prenehal izdelovati marca, nato pa se bo ponudba podjetja ponašala s sedmimi modeli dolžine od 9,99 do 20,8 m, ki bodo vsi na voljo s hibridnim ali popolnoma električnim pogonom.

Michael Müller, generalni direktor Bavaria Yachts, je komentiral:

"V zadnjih letih je tržni segment za dnevne potovalne čolne z zunajkrmnim motorjem močno zrasel, še posebno v ZDA in Evropi, ter bo z rastjo nadaljeval tudi v prihajajočih letih.

Z našim novim dnevnim potovalnim čolnom želimo doseči nove skupine kupcev in tako zaokrožiti naš portfelj modelov. Po zaslugi nakupa koncepta NEO in njegovega nadaljnjega razvoja bomo lahko nov model predstavili še v tem letu.”

Več o plovilih NEO si lahko preberete v članku: Novost: Greenline NEO

Meseca aprila 2015 je bil sprejet zakon o dodatni obdavčitvi plovil . Zavezanci za plačilo so vsi Slovenci, ki so lastniki plovila daljšega od 5 m, ne glede na to ali se plovilo nahaja v Sloveniji ali v tujini.

Davek na plovila se izračunava na podlagi spodnje tabele

Dodatni davek na plovila se izračunava na podlagi spodnje tabele

Z dopolnitvijo zakona leta 2015 je bil vsem lastnikom plovila odmerjen dodatni davek na plovila.

Primer izračuna davka

Primer izračuna davka za različna plovila in kaj v resnici pomeni dodatni davek na plovila v razmerju na običajen davek na plovila:

Podprimo predlog za ukinitev

Na spletni strani Vlade Republike Slovenije je podan predlog za ukinitev dodatnega davka na plovila. Predlagatelj je podal razloge zaradi katerih bi bilo smiselno dodatni davek na plovila ukiniti. S svojim glasom, ki ga oddate na spletni strani Vlade RS, pripomorete k razmisleku slovenske vlade, da davek ukine.

Svoj glas lahko oddate na: https://predlagam.vladi.si/predlog/10781

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Pasaža proti Kanarskim otokom, 114. dan

Lili je imela večerno smeno od 20:00 do 01:00. Očitno je športno nastrojena, saj prav krasno letimo in nabiramo milje. Še vedno je orca, a se lepo počiva. Proti koncu njene smene pa veter slabi. Zbudim se pred 01:00, ker veter pade. Zanimivo, kako se jadralec zbudi, ko se spremeni veter.

Moja smena je eno umiranje na obroke. Vetra je vedno manj in ne preostane mi drugega, kot da kresnem motor.
Po nekaj urah luna zaide in na nebu se zasvetijo neštete zvezde, ki jih prej niti nisem opazil. V vodi je nekaj bioluminiscence, a nič spektakularnega. Prav počasi nas prehiteva en velik tanker na razdalji nekaj milj. Celo noč je potreboval, da se nam je približal in nas končno prehitel. Lepo vidim njegove navigacijske luči. Sprednjo belo motorno, zadnjo belo motorno (jasno, ker je daljši od 50 m) in zeleno bočno luč. Na AIS-u ga je enostavno spremljati, tudi na radarju je ves čas lepo viden. Itak, 300 m železa. Če tega ne bi videl, bi bil pa radar samo še za okras. 

Zjutraj in čez dan se da jadrati, celo veter je zdaj skoraj iz prave smeri. Je pa oceanskega vala precej in jadra se s pokom napenjajo. Upam, da material vzdrži. Igrava se s smermi in nastavitvami jader, a če je vala bistveno več kot vetra, pač nič ne pomaga. Veter je zdaj bolj od zadaj (navidezni kot je med 120 in 150) in proti večeru obupam nad glavnim jadrom in ga pospravim. Genova sedaj dobi čist veter in se manj podira. Hitrost je za kak vozel manjša, vendar je gibanje barke mehkejše.

V prvih 24 urah smo prepluli 137 nmi, kar znese povprečno hitrost 5,7 vozla. Ni nekak dosežek za našo barko, ampak je v redu.

Pasaža proti Kanarskim otokom, 115. dan

Straže določava malo tudi glede na to, kdo manj kašlja ali nima vročine. Jaz sem se iz prehlada pretežno izvlekel, a še vedno kašljam. Lili pa je ravno na pasaži sredi prehlada. Pomanjkanje spanca, nenehno guncanje in veter 24 ur na dan sicer nista dober recept pri prehladu, a kaj hočemo. Takole imamo. 

Jaz imam zato nočno stražo od enih ponoči do šestih zjutraj. Če se mi da, pa malo potegnem. Luna zaide vsak dan kasneje, tako da lepo osvetljuje pretežni del noči. Je pa tema do pol devetih zjutraj. Kanarski so sicer za eno uro za Španijo, a midva ladijskega časa še nisva spreminjala. Ga bova, ko prideva na cilj.

Z vetrom pa je tako, da ga je občasno za silo dovolj, občasno ga je premalo in si pomagava z motorjem. Je pa smer dokaj konstantna – polkrmo vozimo ves čas. 

Večji swell nas nagiba počasi, to barka lepo požre in tudi ni tako naporno. Valove vetra nekako pospravimo brez hujše škode, če je le vetra takrat dovolj. Vmes pa se delajo neki manjši valovi, ki pridejo od strani in nas dobro zatresejo. Pridejo po tudi trije v skupini, potem je nekaj minut mir, potem pa spet usekajo. Če teh ne bi bilo, jih ne bi nič pogrešal.

V drugih 24 urah smo prepluli vsega 123 nm, kar je komaj nekaj čez 5 vozlov povprečja. Celo noč smo pluli le na genovo, saj je bil veter preveč od zadaj za dve jadri. In takrat, ko je pihalo manj, je šlo res počasi – 4 vozle. Če je padlo pod 4, sva prižgala motor.

Takle veter v polkrmo in dokaj veliki valovi so kombinacija, ko bi bil bolj srečen z navijalnim glavnim jadrom. Klasično dvižno glavno jadro, ki ga imamo, je super, ker ima boljšo obliko in lepše vleče, a ga je težje dvigniti in pospraviti. Za tak manever je treba obrniti barko v veter, pri velikih valovih pa se tudi potem rado jadro zatakne v lazy line – v vrvice, ki držijo vrečo za jadro in ki imajo sicer nalogo, da jadro spustimo v vrečo in ne mimo.

Pasaža proti Kanarskim otokom, 116. dan

Končno imamo nekoliko močnejši veter in se jadra nekaj hitreje. V tretjih 24 urah smo prepluli 144 nmi, torej je bilo povprečje točno 6 vozlov. Motorja je bilo v zadnjih 24 urah za eno uro. Veter je toliko od zadaj, da je možno jadranje z dvema prednjima jadroma. Genova na port strani (levo), solent na starboard (desno), oba podprta s tanguni. Glavni pa pospravljen v vreči.

To je sicer tipična postavitev za atlantske pasatne vetrove. Večji del dneva je šlo OK, popoldan pa je veter oslabel in jadra so začela udarjati na valovih. Cela barka se ob tem tako strese, da me zaboli. Zato je bilo treba genovo pospraviti, solenta pa precej zmanjšati in si pomagati z motorjem. Saj mi je kar žal gonit motor, če piha 10 od zadaj (pravega vetra), a to je premalo, da bi jadra držala v tem velikem atlantskem valu. 

Vsako delo na barki je v valovih oteženo. Narediti kavo brez polivanja in stresanja kave povsod okrog je umetnost. Dve kavi je pa sploh težko narediti, ker moraš skodelico ves čas držati, da se ne prevrne. Kljub temu vsak dan kuhava in dobro jeva. Nimava pa velikega apetita.

Pasaža proti Kanarskim otokom–Isla Graciosa, 117. dan

V četrtih 24 urah smo prepluli 142 nmi, torej je bilo povprečje okrog 6 vozlov. Motorja je bilo v zadnjih 24 urah ogromno, kar 12 ur. Vetra je toliko od zadaj (v glavnem 150 do 160°, desne uzde), da glavno jadro ne pride v poštev, ker bi povsem zakrilo genovo. Vetra je en čas dovolj, en čas pa premalo. V glavnem je tako:

• Če je navideznega vetra 10 vozlov ali več, potem jadramo.
• Če ga je med 6 in 10, potem motorsailamo, če valovi to dopuščajo. Če se jadra podirajo in s pokom napenjajo, potem pospravimo cunje, če pa držijo, potem si z njimi izboljšamo hitrost. Včasih je potrebno 10° ali nekaj več iz smeri, da jadra lepše stojijo.
• Če je navideznega vetra manj kot 6, naša težka genova ne stoji – vsaj ne na valovih. V takem primeru poje samo motor.

Ponoči se je zelo težko spalo, saj sva se kotalila sem in tja. Nekoliko se je umirilo po tretji uri zjutraj. Jutro je oblačno, celo turobno. Sonca ni videti, vse je sivo. Je pa že topleje in manj vlažno. Danes bomo preizkusili sidrišče med Lanzarotejem in Gracioso – bomo videli, kako se obnese.

Trenutno je do preliva še 5 milj. Morda sledi zvečer dodatek dnevnika, a nič ne obljubim.

Isla Graciosa–Lanzarote (marina Rubicon), 118. dan

Zvečer sva se sidrala ob otočku Isla Graciosa, ki je z ozkim prelivom ločen od Lanzaroteja. Pravijo, da je to najlepše, predvsem pa najbolj mirno sidrišče na celih Kanarskih otokih, je pa zaradi tega dokaj obljudeno. In res, ko zaplujeva v zaliv, se oceanskega swela skoraj ne čuti, valov vetra pa sploh ni.

S pomočjo radarja najdeva dovolj velik košček proste vode in vrževa sidro na 13 m globine. Še enkrat preveriva najnovejšo vremensko napoved, ki pravi, da bo veter ostal nespremenjen cel večer, celo noč in večji del drugega dneva. Odlično. Super bomo spali.

Napaka: vremenska napoved še ne pomeni, da jo veter bere in upošteva. Prav kmalu veter pade in celo spremeni smer.

Seveda nas obrne počez na swell in seveda se v zaliv prikradejo valovi. In se guncamo celo noč. To sicer ni bilo neko močno zibanje, le rahlo pozibavanje. Mene ni motilo. Liliko pa je. In če njo kaj moti, potem se razjezi, če se razjezi, jo pa vse moti. To je začaran krog, zaradi katerega je slabo spala. Pa bi res oba potrebovala eno dobro noč spanja.

Kakorkoli, zjutraj spijeva kavico in dvigneva sidro. Vetra je le za vzorec, je treba motorirati. Do Rubikona na drugem koncu otoka imava dobrih 30 milj. Dobro polovico odmotorirava. Namesto napovedanega severnika 10 do 15 vozlov imamo jugovzhodnik 3 vozle. Šele blizu jugozahodnega dela otoka se pojavi nekaj vetra. In to iz severa, kot je bilo napovedano. Razen, da so napovedali, da bo popoldan crknil. Vsaj malo jadramo. Jadranje v oceanskem swelu, a hkrati blizu otoka je zanimivo. Mi se le dvigamo in spuščamo, malo se nagibamo, a ni nič hudega. Na obali pa se voda peni in leti visoko v zrak. Vodni pršec pa veter odnaša visoko na otok.

Nasproti pride jadrnica. Zdaj jo vidiš, zdaj je ne vidiš (oziroma vidiš le jambor). Zapeljemo okrog rta in z vetrom v krmo proti marini. Tu se je veter lepo okrepil in komaj imam dovolj časa, da pripravim bokobrane in vrvi.

Popoldan sva lepo vezana v marini in zvečer se dobimo s prijatelji, ki so tu že nekaj dni.

Za slike mi je zmanjkalo časa. Mogoče jih dodam jutri.

Lanzarote (marina Rubicon), 119. dan

Ja, v marini se spi brez zibanja. Rubicon je kar živahna marina, polno je restavracij, lokalčkov, trgovinic in podobnega in v marini vlada neko pozitivno vzdušje. Ljudi je po lokalih kar dosti, zvečer je precej žive glasbe. A ob enajstih ali malo kasneje se glasba umiri in kdor hoče, lahko spi.

Danes je bil v marini kramarski sejem. Vsaj sto stojnic so postavili in prodajalo se je vse živo. Od usnjenih izdelkov (pasovi, torbice, denarnice) do nakita iz vseh materialov, oblačil, pokrival, dresov, lutk, igrač, spominkov in kaj vem česa vse ni bilo tam. Nekaj zanimivih črncev je prodajalo ure, očala in podobno robo – verjetno ponaredke, pa ročno izrezljane lesene figurice ...

Edino, kar mi ni jasno, je, kako se to ekonomsko splača, saj smo vsi samo hodili mimo, kupil ni pa nihče nič. Očitno tu pa tam le kdo kaj kupi. Dan je minil na 'easy'. Malo sva prala perilo, dotočila vodo v akumulatorje, malo pospravila po barki, predvsem pa sva se odločila, da v tej marini ostaneva še en mesec. Tu bo najina baza za dokončanje ladijskih projektov, ki jih je kar nekaj na seznamu. Vmes pa še skočiva malo domov.

Danes se oba počutiva precej bolje. Tu je tudi občutno topleje, kot je bilo na celinski Španiji. Dolge hlače lahko pozabiš, sonce čez dan greje in iščeš senco, a vseeno ni prevroče. Marina ima tudi bazen, a danes nisva šla. Jutri je še en dan.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 2. dan

Vse enkrat potihne, tako je potihnil tudi tukajšnji veter. Danes je tukaj skoraj brezvetrje, kar pa tudi ni v redu. Sparno je. Ker barka miruje, se po šestih dneh obrijem, postrižem si brado in spet sem bolj podoben civiliziranemu in urejenemu človeku, kot pa kosmatemu brodolomcu Tomu Hanksu, ko je  tukaj na Fidžiju snemal film Cast Away (Brodolom je bil naslov pri nas).

Ker ves čas dežuje v presledkih, enkrat manj, drugič več, je dan bolj lenoben in nimam kaj početi zunaj, prav tako ne pomišljam, da bi šel na obalo. Da pa mi ni čisto dolgčas, si najdem nekaj dela. Tako sem že kar zjutraj zamenjal štiri ključavnice za vrata in predale, ki se niso dobro odpirale in zapirale, no zdaj se vse odpira kot se mora. Te sem še kupil v Ljubljani in jih imam za rezervo, kupil pa sem jih več ravno zaradi tega, ker so bile izredno poceni. 

Nato sem še zamenjal kabel na motorju barke in enega sem rešil elektro spojke, ter na tem mestu spajkal dva kabla skupaj,  pričvrstil ter izoliral z grelno gumijasto cevko. Zdaj je saj videti lepše in predvsem bolj varno.

Ker mi je zadnjič v 12V cigaretnem polnilcu za napajanje laptopa, »crknila« cevna varovalka, sem jo zamenjal za novo in še edino, ki sem jo imel v rezervi. A dokler ne najdem nove, sem želel staro popraviti. Našel sem približno enake debeline žičko, jo odrezal, ter želel spajkati na zunanji kovinski del cevne varovalke.  Celo zbrusil sem en del, a ni šlo. Morda nekaj noče in mi pravi, naj raje kupim novo varovalko, preden se kaj zakadi iz laptopa.

Potem sem bral navodila za moj novi AIS in prebiral tudi forume, a nikakor ne morem najti, kako se zamenja MMSI številka. To sem že počel, a ker imam danes časa na pretek, sem se tega lotil še bolj podrobno. Zdaj je vse skupaj malo čudno, čeprav je meni važno, da deluje na pasaži. Kaže mi ime barke Indigo, kaže moj Call sign, kaže velikost barke, kaže lokacijo, od prejšnjega lastnika pa kaže MMSI in zastavo države, kjer je njegova barka registrirana. Poleg tega se lahko zgodi, da imava oba vključen AIS in bi potem lahko kdo našel dve enaki številki MMSI registracije. Poslal sem kar nekaj povpraševanj tudi o tem problemu in upam na vsaj en dober odgovor.

Ker imam večerjo kuhano že od včeraj, sem to samo pogrel in pojedel. Manjkal mi je le kruh, ki ga ne jem velikokrat, a kadar je hrana na žlico, mi odgovarja, če ga imam na mizi. No danes ga nisem imel, zato sem jedel kar s krekerjem, katere tukaj jedo za zajtrk. Ker ni slan, je še užiten,  ne more pa se primerjati s kruhom. Uporabil sem le enega, nato pa odnehal, ker ni bilo dobro. Pomišljal sem, da bi kruh zamesil ter spekel v pečici. A po drugi strani se zavedam, da bi ga še vročega vsaj pol pojedel, druga polovica pa bi bila za jutrišnji zajtrk. Ne hvala, to bi bilo preveč.

Pravkar spet dežuje. Da preženem dolgčas do spanja, si bom danes pogledal kakšen film iz svoje domače kinoteke, imam še eno pest arašidov in potem bo na vrsti postelja. Zunaj je mirno in še vedno sem sam v zalivu.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 3. dan

Jutro brez dežja, sicer oblačno, a zdi se mi, da je vreme lepše in boljše, kot je bilo zadnje dni. Tudi vetra ni danes, niti za 5 vozlov, kar pomeni, da bo v barki soparno. Potem pač ne bom v barki in bom zunaj. 

Najprej pomijem posodo od zajtrka in kave, obrišem in jo zložim na svoje mesto. Ne vem kako imate vi na barkah urejen odcejevalnik  posode, jaz imam samo en umivalnik. Odcejevalnik imam zato na pultu, tistega plastičnega, v katerega zlagam posodo in jo po navadi obrišem, še preden se posuši sama. A ta odcejevalnik kmalu postane umazan, nabere se posebna črna umazanija, za katero jaz mislim, da so nekakšne bakterije ali glivice. Zato ga vsak drug dan obrišem sproti, vsak teden ali na deset dni pa generalno očistim. To pomeni, da vzamem prav zato zbrušeno tanko staro zobno krtačko, posebno malo cev na kateri imam na koncu samo staro zeleno površino od glitzi gobice in z detergentom drgnem kot nor. Pol ure traja, če hočem vse med rebri očistiti v nulo in da se ta plastična stvarca sveti. Moral bom pobrskati po netu, da vidim, če obstaja kaj bolj preprostega in je lažje za čistiti. In malo za šalo in pa tudi zares… Ko sem vse očistil, sem se spomnil, da imam na barki možnost čiščenja z vodo pod pritiskom od Rainmana in vem, da bi zagotovo vse izginilo v dveh minutah. Ahhh Jasmin… 

Zdaj grem pa ven, na zrak. Odlašal sem s pranjem perila, a v nedogled to ne gre. Zato je danes tisti dan, ko bom opral perilo, torej najprej majice, spodnjice, kratke hlače,… Kot rečemo doma, dve »žehti« sem opral, nato pa tudi posušil. Do sedaj sem uporabljal tekoči in dišeč pralni prašek, a ga tu nisem našel več v trgovinah. Tu imajo samo prašek za toplo in hladno pranje perila. Kupil sem tega za hladno pranje, pa se je izkazalo, da se ni čisto raztopil. Zdi se mi da so na majicah mikro delci praška. Upam, da se bo to dalo sprhati, ko se perilo posuši, če se pa ne bo dalo, bom pač snel očala in gledal v oblačila brez njih. Z dioptrijo +3 tako ali tako nič ne vidim, če nimam očal na nosu.

Ker je ura šele tri popoldan, spijem kavo in grem z dingijem na obalo. Sprehodim se, povzpnem se na edini hrib tukaj, ki ni višji od cca 70 metrov. Pogled po okolici mi pričara čudovit pogled na Saweni zaliv, na morje v daljavi in škoda, da je vreme oblačno. Verjetno bi se morje videlo drugače, prav tako bi se videli tudi številni koralni grebeni. Čeprav sem postal kar domač v teh mesecih na Fidžiju in sem že nič kolikokrat prejadral ta rajon, me je vedno znova strah, da bom naletel na kakšen novi greben. Ste brali, da je Tonga prejšnji teden dobila spet nov vulkanski otok? Jaz sem in potem kartografija spet ni v redu. Tako je pač v teh krajih, ko še domačini niso več 100% skipperji. Kmalu se bo zvečerilo, zato grem nazaj na barko. Na barki se slečem, skočim v vodo in zaplavam z nekaj zamahi, nato pa se vrnem in se na krmi stuširam. Tako malo kot sem se letos kopal, se nisem še nikoli. Zdi se mi, da sem bil tudi na dvotedenskem dopustu večkrat v vodi, kot pa zdaj v pol leta.

Kočerja? Ker imam še en paket vakumsko zaprte jagnjetine, moram to na hitro porabiti, zato si skuham čudovit in dober kari po Fidžijsko. Skuhal si bom še riž in jed bo naravnost čudovita. V kuhanju in pripravljanju karija sem postal pravi maček. Sem pa danes brskal po starem časopisu od prejšnjega tedna in sem našel notri domači recept za kuhanje indijskega piščančjega biryania. To še nisem kuhal, a bom naslednjič, da vidim kako je to, ko ješ bolj suh riž in pečeno kurje meso v večjih kosih. Čeprav, kakor piše teta kuharica, si lahko pripraviš tudi gosto omako iz karija in kokosovega mleka. Hmmm, potem pa je to že kot kari, a ne?

Zvečer sem moral za dve uri vseeno prižgati motor, kajti če ni veliko sonca, potem ni energije in če ni energije, potem tudi hladilnik ne dela, telefon se ne polni, komp ne dela… Zato upam, da se jutri pokaže sonce. In če bi bilo v hladilniku še kakšno pivce… Pa drugič! 

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 4. dan

Zelo sem vesel, da ima večina bralcev tega bloga, moje potopise v knjižni obliki. Prodaja knjig v Sloveniji je trdo delo, razen če ni to učbenik, ki ga morajo imeti vsi učenci v šoli. Pa še tu se najdejo izjeme, ki kupijo rabljenega, od nekoga, ki ga ne potrebuje več. Zato se zahvaljujem dvema osebama, ki sta kupili kar nekaj knjig za poslovna darila. Morda ob branju potopisov, še navdušimo koga, da odjadra iz Slovenije. Pa tudi nakup elektronike za  avtopilota bo lažji, saj mi 2.400 € predstavlja kar precejšnjo luknjo v denarnici, katero skrbno čuvam na moji poti.

Dobil sem sporočilo od Iztoka iz Harpoon d.o.o., da je moje naročilo že na poti. Prav tako sem se razveseli tudi njegovega drugega emaila, v katerem mi je poslal to, kar mi ne morejo dati na Fidžiju (morali bi poklicati v servis v ZDA), pa tudi ne nobena od Slovenskih in Hrvaških družb, ki so »uradni« zastopniki Simrada. Namreč Iztok mi je poslal eno majhno datoteko, s katero sem na preprost način odklenil Simradov AIS, ter izbrisal staro MMSI številko. Zelo preprosto pa je bilo vpisati mojo MMSI in ostale podatke. Tudi glede antene VHF, ki jo potrebuje ta naprava, je bil kar najbolj enostaven in priročen, tako da zdaj vse deluje kot mora. Želim si, da bo tudi avtopilot kmalu deloval kot mora. Meni je Iztok že velikokrat pomagal na poti, v stresnih in meni brezizhodnih situacijah, vedno sem lahko z njegovo pomočjo nadaljeval pot, zato tudi javno:  Hvala! Vesel sem, da imam ob sebi »online« strokovnjaka za elektroniko, ekipo za motor, kakor tudi zdravnike in vse ostalo kar potrebujem na tej poti. 

Moj dan je bil danes sončen in vroč. Vetra je bilo bolj malo, zato je bilo na barki precej soparno, sploh pa okoli druge ure popoldan, ko je temperatura dosegla 31°C. Včeraj sem se nerodno udaril v desno koleno, katerega si mažem s kremo. Spomnim se mladostnih dni, ko sem se kje udaril in mi je mama dala kakšno domačo kremo, da mi bo pomagala odpraviti bolečine. Nikoli se nisem želel namazati, ker nisem verjel v neke domače »žaube«. Danes pa bi na boleče koleno namazal tudi »d**k«, če bi vedel, da mi bo to pomagalo. Tako pač je, z leti rastemo in poskusimo dorasti. Enim to uspe, spet drugim nikoli ne, sploh če imamo malo otroka v sebi. 

Takšno čakanje na rezervne dele, če nisi ravno v marini, ki jo je potrebno plačati, je lahko zelo dolgočasno. Sicer se na barki vedno najde kakšno delo, vendar ga danes zaradi kolena niti nisem iskal. Bolj sem se posvetil lenobnemu branju knjige, katero pa bom tudi kmalu prebral in v moji, res obsežni knjižnici skoraj ni več knjige, katere ne bi prebral. Zato bom moral v eno od marin, kjer imajo knjige za menjavo. Odnesti bom moral nekaj svojih knjig in tam vzeti druge. Sicer sem že v nekaterih marinah pustil kar nekaj Slovenskih knjig, vzeti pa sem moral Angleške. Tukaj je sistem takšen, da se knjige ne tovorijo v večjih količinah po barkah, zato se knjige, ki se preberejo, oddajo na določeno mesto v marinah in potem vzameš kakšno drugo knjigo, ki jo nisi prebral. Praktično in zanimivo, zato na teh mestih najdemo knjige skoraj vseh jezikov. Obstajajo pa tudi redke izjeme, ki vsako knjigo v teh knjižnicah odprejo, pregledajo le kolofon na začetku knjige, ostala vsebina pa jih ne zanima. Zakaj? Ja, tudi jaz sem se tega vprašal, dokler nisem zadnjič izvedel in videl zakaj. V knjižnici je našel knjigo, ki jo napisal avtor Stephen King, je iz prve naklade ter je zelo iskana knjiga na Amazonu. Ko jo je dal na internet, jo je prodal v roku štirih dni za 430 US$. Zadnjič je našel v hotelski knjižnici Mosket Cove tukaj na Fidžiju, kjer si tudi izmenjujejo knjige, prvo edicijo knjige, ki jo je napisal avtor George Romero, ki je vredna 300 US$, če pa bi bila podpisana pa vsaj še enkrat več. Torej, če tudi ne bereš knjig, lahko z nekaj prostega časa in znanja, ko brskaš po njih lepo zaslužiš. 

Pri nas letajo res velike žuželke. V barki sem imel že enega 5 cm velikega rjavega hrošča , sinoči sem videl še enega – enakega, ki pa mi je ušel in se skril. Od kod in zakaj priletijo ti hrošči res ne vem, morda zaradi svetlobe na barki. Vsekakor pa so vsi ti več kot pol manjši od tega, ki sem ga zadnjič ulovil na kopnem, ki je pa zame med hrošči že pravi monstrum, saj je meril približno 14 cm.

Zvečer si skuham samo riž, kari pa si pogrejem. Uporabil sem novo vrečko riža, saj mi je starega  zmanjkalo. Če pa kaj sovražim pri kuhi je to slab riž ali slaba pašta. Tokrat je bil riž tako pacast, da sem od jeze stresel celo vrečko od 2 kg v morje. Pa še vprašal sem eno od lokalnih žensk v trgovini, ki je bila slučajno pri policah z rižem, kateri riž ona uporablja in če je dober. Tukaj imajo vsaj 30 vrst riža, čeprav skoraj ves prihaja iz Vietnama, nekaj pa iz Balija. Ni kaj, nategnila me je kot elastiko. Za danes je kar je, za naslednjič pa si kupim novega. Tukaj so osnovna živila kot so riž, krompir, kruh, moka, sladkor in rastlinsko olje zelo poceni. Vlada drži roko nad cenami in se bori, da tudi revni prebivalci ne bi bili lačni.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 5. dan

Danes bo blog spet drugačen, čeprav mi takšen blog vzame veliko več časa, kot mi ga vzame moje dnevno pisanje, katero mi tako ali tako vzame vsak dan uro in pol dragocenega časa. Da ne bo spet videti, da je jadranje eno samo brezskrbno uživanje, bom danes dodal zapis o nevarnostih, ki prežijo na jadralce v Atlantskem oceanu. Tudi tam lokalno prebivalstvo misli, da imamo jadralci veliko denarja, kajti že same jadrnice so zelo drage. Dejansko pa vedno ni vse rožnato. 

Na srce polagam previdnost vsem našim jadralcem (trenutno so 4 SLO jadrnice pripravljene za prečkanje Atlantika na Karibe), ki se odpravljajo v te kraje, na ta otočja. Zaklepajte vhode v plovila, skrijte denar in kreditne kartice na vsaj dve različni mesti, skrijte razne USB ključke s katerih ste prenesli fotografije, da ne boste ostali brez spominov, zaklepajte izvenkrmne motorje, kupite si verigo ali jeklenico ter zaklepajte dingije na obali, na sidrišču pa jih dvignite pred vhod na barko zaradi težjega dostopa na njo in ga zaklenite. Če pa se že zgodi kakšen rop, ne tvegajte življenj, pripravite si tisto, kar boste najmanj pogrešali, nikakor pa se ne spuščajte v konflikte z njimi. Sam na srečo nisem imel nikoli problemov z domačini, čeprav sem se z njimi veliko družil, a očitno se časi spet spreminjajo in gredo po starih tirih. 

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 6. dan

Ker se včeraj napisal »drugačen« blog, nisem opisal, kaj sem sam delal čez dan. Pravzaprav bi bil moj včerajšnji blog res kratek. Dobil sem spet naročilo, da napišem novih 13 strani za revijo Navtika Plus in ker je to moja »služba« s pisarno na oceanu, je ravno zdaj pravi čas za pisanje, ko čakam na elektroniko za avtopilota. Včeraj sem imel ta »delodiš« in ko sem zvečer pogledal na uro, sem sam sebi rekel, da sem malo čez les. Točno 13 ur sem sedel in pisal in pisal, dokler nekaj strani nisem spisal, katere so mi bile všeč. Potem sem napisal še blog in prebral nekaj strani iz knjige, spremljal pošiljanje mojega paketa proti Fidžiju in ob dveh zjutraj se je zaključil dan tudi zame.

A že zjutraj sem se prebudil ob sedmi uri in sedel s pravkar kuhano in vročo kavo v senci kokpita. Prijetno toplo je že zjutraj, sonce sije s polno močjo, vetra pa je danes za vzorec. Ta zaliv je res enkraten. Povsod je veter, povsod so valovi na sidriščih, le tu tega ni. Sploh ne, kadar piha kot po navadi iz JV strani, saj je zaliv zaščiten, da res bolj ne more biti. Poleg tega pa ga ščitijo tudi dokaj visoki hribi in veter se le s težavo prebije vanj. 

V smeri zunanjega grebena, na rtu pred vhodom v zaliv vidim pluti jadrnico, ki res malo kasneje zavije proti meni. Očitno je, da ne bom več sam. Kmalu je plovilo blizu mene in vidim kakšnih 40 čevljev veliko aluminijasto barko na kateri plapola Francoska zastava. Ko priplujejo do mene, začutim da gre kar naprej proti obali. Na barki sta dva člana, moški in ženska. Pozdravim ju in ob enem zavpijem, naj ustavita konje in plujeta počasi točno po sredini, ker je  prehod dokaj ozek do obale, ter da sta na obeh straneh koralna grebena, ki sta ob tej plimi skrita nekaj deset centimetrov pod vodo. Francoz res zmanjša hitrost plutja, a je še vedno kar hiter. In bolj kot gledam, bolj se mi zdi da se ta idiot poleg tega da je Francoz, dela še večjega francoza in pluje preveč desno. Zažvižgam, maham in kažem naj gre bolj levo…. Nič. In kar naenkrat vidim, ko krmo jadrnice dvigne za slabih pol metra v zrak. No pa je usekal! Skočim v dingija, čeprav je desna tuba slabo napolnjena z zrakom in poženem motor. Ko pridem do njiju, je možakar z vzvratno plovbo delno zavil v levo in stoji na mestu. Vprašam ga če je vse v redu in pravi, da saj ni bilo nič. Kljub vsemu ga še enkrat vprašam, če potrebuje pomoč in pravi da ne. Zdaj ima živ sonar na premcu. Če bi ga imel prej, se to ne bi zgodilo. Vem, sram ga je, ampak zakaj? Tega ne razumem. Šele sedaj sem videl, da je na premcu polinezijsko dekle, stara kakšnih slabih 30 let. Možakar je star kakšnih 45 let, morda kakšno leto več, saj je bil neobrit in tako težko določiš leta. Očitno jo je pobral iz kakšne revščine na enem od polinezijskih otokov in ji je omogočil lepše življenje, vsekakor pa tudi sebi. Francoz gre še malo nazaj, spusti sidro v vodo in kot da se nikoli ni nič zgodilo. Srečo je imel, da se tu greben strmo vzpenja od dna do gladine vode in da je tu voda globoka samo 4 metre. Tako je v koralni greben s kobilico najprej udaril, ni pa nasedel. Čeprav sumim, da je moral slišati tudi, kako je drsel s trupom po koralah in kamenju. Vem, da je pred kobilico sonar in kolešček za hitrost plovbe, zato se bojim, da jima bo kljub aluminijasti barki pricurljalo morje v kabino. A o aroganci francozov sem se že večkrat sam prepričal na svoji koži, zato ne bom več drezal vanj. Ker je bilo očitno, da ne mara moje prisotnosti ob barki, sem se zapeljal proti svoji barki in v daljavi spoznal meni znano večjo jadrnico kolega Norvežana. Spet ga bom videl po petih dneh.

Seveda ga pričakam kar v dingiju, sidra ne daleč od mene, a še vedno v precej varni razdalji. Spijeva  kavo, se pogovarjava, nato pa ker vidim da je utrujen, zapustim njegovo barko in grem na svojo. Popoldan mi mine spet v pisanju in popravljanju zapiskov.  Zvečer si naredim samo solato iz zelja in čičerike, saj mi je zelje pričelo ob straneh črneti in potrebno ga je porabiti.

Zvečer vidim ogromno krvavo oranžno luno nad mestom Lautoka. Sedem v kokpit in jo opazujem kakšnih pol ure. Romantika v… solo izvedbi!

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 7.dan

Ker sem za danes ob 9:00 uri dogovorjen, da grem s kolegom v mesto, sem si sinoči za vsak slučaj pripravil bujenje na telefonu za ob 7:00 uri. A sem se prebudil pol ure prej, čeprav sem šel spat ob dveh zjutraj, zato bujenja z alarmom nisem potreboval. Kava in zajtrk, nekaj besedila sem še na laptopu prebral in ura je bila kmalu 9:00, a kolega še ni. Počakal sem še 10 minut, nato pa sem mu poslal sporočilo. Ker v naslednjih desetih minutah ni odgovoril, sem vedel da spi in bo spal še vsaj dve uri. Takšen je ta moj kolega, klasika.

Sam sem se preoblekel, potem pa sem se lotil dela v spalnični kabini in sem dvignil podnice, da prezračim spodnji »bunker« kjer imam tank za vodo, rezervnih 90 litrov trgovinske vode v plastenkah, orodje, rezervno glavno jadro, itd. V glavnem precej je tega in dobro je, če se vsaj en krat na mesec malo prezrači. Pregledam tudi, če so vsi zamaški na plastenkah v redu, če rezervoar za vodo kje spušča,… Slekel  sem posteljnino, ter na slabem vetru in močnem soncu prezračil tanko odejo, vzglavnik pa sem opral v velikem vedru. Ker imam en rezervoar vode prazen, drugega pa sem že načel pred dvema dnevoma, sem se odločil, da naredim še vodo. Komaj postavim ven mojega čarovnika, slišim zvonjenje telefona. Seveda, kolega se je prebudil, zdaj pa se mi opravičuje, da je zaspal. »Greva čez eno uro?« me vpraša. Odgovorim mu, da sem pričel delati vodo, da jo bom delal vsaj tri ure, morda malo več, da pospravljam spalnico, morda kasneje. Kaj naj? Sedeti in gledati v zrak, ter čakati njega res ne morem.

Delam vodo, pospravljam, v omari pregledujem perilo. Kar nekaj je od sonca zbledelih in že starih majic in tudi kakšna srajca se najde, ki jo je načel zob časa. Večina jih bo še v redu za brisanje motorja ali čiščenje česa drugega na barki. Nič ne vržem v smeti.

Umazane posteljnine imam tudi že polno vrečo, zato ni druge, kot da jo enkrat, ko bom v marini operem. Mislim da bo pranje kje drugje dražje, kot je tu na Fidžiju. Sam posteljnine ne perem, ker potem bi lahko pral vsako stvar posamezno in to bi bilo zelo zamudno, poleg tega pa bi porabil veliko vode. Pravzaprav pa imam pet parov posteljnine na barki, torej ker sem sam, lahko to uporabim za deset krat.

Ob pol štirih končam z delom, naredil sem tudi 230 litrov vode in ravno pospravljam, ko se pripelje kolega Norvežan, ki bi rad šel v Lautoko. Dobro, zdaj lahko grem, ko sem vse končal. Stuširam se, preoblečem in greva. Po slabih dvajsetih minutah sva z njegovim hitrim dingijem v Lautoki, čeprav tokrat zaradi valov nisva mogla divjati. Namesto da bi zavila v center mesta, njega vleče na desno v Mc Donalds. Povem mu, da jaz te hrane ne jem, zato bi raje šel v mesto. Vseeno me prepriča, da grem zraven, a pojem samo en mali hamburger (bljak), on pa si je naročil nekakšen paket s polnim pladnjem hrane in pijače. Ker bo to trajalo, grem jaz v mesto in se dobiva v trgovskem centru v samopostrežbi. Teden dni je minil in jaz večinoma vsako soboto hodim v trgovino in kupim kar potrebujem do naslednje sobote.

Na cesti, skoraj pred trgovskim centrom, srečam sedem mladih sončkov (deklet) ki imajo okoli rame  nekakšno lento iz rož, ena pa nosi venček na glavi. Ustavim jih in vljudno vprašam, če lahko izvem, zakaj imajo te lente in če je slučajno kakšen praznik, morda poroka. Tudi one se ustavijo, nato mi povedo, da gredo na rojstni dan sošolke iz srednje šole in da je pri njih to z venčki ter lentami tradicija oz. navada. Seveda, bolj praznično je videti. Super, spet vem nekaj novega. Nato pa me ena preseneti in vpraša od kod sem in ko sem jim povedal, da iz Slovenije, sem takoj vedel, da nobena ne ve kje je to. Vsaka pa je vsaj slišala za Evropo in Italijo. Še bolj sem bil presenečen, ko me ena od njih vpraša, če bi šel z njimi in videl kako poteka pri njih praznovanje. Nasmehnem se in pravim da ne morem, da sem jaz prestar za njihovo družbo ter da imam že sina starejšega od njih. Pravzaprav bi jim lahko bil moj sin tudi oče, tako mlade so. Jaz pa sem tako ali tako star ata. Potem pa me začnejo vleči za roko in skoraj me že odvlečejo z njimi. Ves nasmejan se izvijem iz objema nekaj rok, čeprav mi je bilo na ulici kar malo nerodno, saj nismo bili sami. Rečem jim, da pa lahko naredimo eno skupno fotografijo za spomin. Naredimo jo in sončki gredo naprej, jaz pa v trgovino. Res so prijazni ti ljudje na Fidžiju.

V trgovini kupujem in ogledujem razno njihovo hrano, ko pride kolega. Kupiva kar potrebujeva, nato pa se vrneva do dingija ter zaplujeva naprej do barke. Ravno je padla noč na morje, ko sva prispela. Vse lepo pospravim na svoje mesto, pojem še nekaj za večerjo, nato pa se spravim pisati besedilo za časopis. Vem, da bo noč spet dolga, a jutri bo končano. Morda…

Prihaja Valentinovo

Knjiga je lepo darilo. Podarite svoji ljubljeni osebi navtični, ljubezensko, erotični roman Ljubezen pod jadri.

 - Redna cena: 16,90 EUR

 - Akcija za Valentinovo 2020: 12,00 EUR

Naroči na tej povezavi.

*Knjige so na zalogi.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević