Novice

V ponedeljek, 30. marca 2020, je prišlo do nenavadne pomorske nesreče. Po navedbah Columbia Cruise Services naj bi venezuelska vojna mornarica napadla križarko RCGS Resolute, nato pa naj bi se potopila.

Nemška križarka RCGS Resolute je v mednarodnih vodah, na razdalji 13,3 nmi od otoka Tortuga, opravljala nujna vzdrževalna dela na levem motorju plovila. Desni motor je normalno deloval in so ga uporabljali za vzdrževanje pozicije med popravilom. Na krovu je bilo 32 članov posadke.

Kmalu po polnoči se jim je približala ladja venezuelske vojne mornarice in po radiu od njih zahtevala, da z njimi zaplujejo v pristanišče Puerto Morena na otoku Isla de Margarita (Venezuela). Ker je križarka plula v mednarodnih vodah, je kapitan ladje najprej želel preveriti zahtevo, glede na to, da je bilo pristanišče daleč stran od njegove načrtovane plovbe. V času, ko je kapitan govoril s svojimi nadrejenimi, je vojaška ladja proti njim izstrelila več strelov. Nato so se jim približali po desni strani in trčili v njihov premec pod kotom 135 stopinj z namenom, da bi ladjo obrnili proti venezuelskemu otoku.

Križarka je v trku utrpela le manjše poškodbe in je lahko brez težav plula naprej. Drugačna usoda pa je doletela ladjo venezuelske vojne mornarice. Ker ima križarka pod vodno gladino posebej ojačen bulb za plovbo v zaledenelih vodah, je vojaška ladja utrpela usodne poškodbe trupa in vanjo je začela vdirati voda.

Križarka je ostala v bližini nesreče še eno uro. Pripravljeni so bili pomagati vojaški ladji. Večkrat so poskušali stopiti z njimi v stik preko radijske postaje, a nikoli niso dobili odgovora. Novico o nesreči so nemudoma sporočili MRCC Curacao (Maritime Rescue Coordination Centre). V centru so jim sporočili, da naj nadaljujejo s plovbo proti pristanišču Willemstad, kjer je ladja trenutno privezana.

Ladja venezuelske vojne mornarice, Naiguata, se je kmalu po trku potopila. Venezuelska mornarica je dejanje križarke označila kot kriminalno in strahopetno dejanje, ker je zapustila kraj nesreče in ni pomagala potapljajoči se ladji. Po navedbah venezuelske mornarice naj bi njihova ladja v okolici otoka Tortuga opravljala rutinske kontrole pomorskega prometa. Med izvajanjem nalog naj bi križarka trčila vanje.

Naiguata, 80 m dolga ladja Venezuelske vojne mornarice

Lokacija nesreče

Vir: Columbia Cruise Service - www.columbia-cs.com

Epidemija koronavirusa močno vpliva na svetovno ekonomijo. Eden izmed prvih kazalnikov globalnega vpliva je drastično znižanje cene nafte na svetovnih trgih. Posledica padca cen je sprememba plovnih poti ladij.

Številni ladjarji so spremenili plovne poti. Njihove ladje namesto skozi prehode, kot sta Panamski in Sueški, raje plujejo okrog rta Horn in rta Dobrega upanja. Kljub temu da se njihova plovna pot podaljša za približno 3000 nmi in 5 dni plovbe, je to ceneje, kot pa plačilo taks za prečkanje kanala.

Takšno odločitev je sprejela tudi ladja Alexander Von Humboldt ladjarja CMA CMG. Ladja za prevoz kontejnerjev, s kapaciteto 16.022 TEU, je prejšnji teden izplula iz španskega pristanišča Algeciras. Namenjena je v malezijsko pristanišče Port Klang. Njena običajna plovna pot bi vodila skozi Sueški prekop in bi trajala 21 dni. Ladjar se je zaradi nizke cene nafte odločil, da z ladjo obpluje rt Dobrega upanja na jugu Afrike. Plovna pot se je podaljšala za 3000 nmi. Hitrost plovbe so povečali za 2 vozla, zaradi česar bo plovba potekala le 5 dni dlje kot običajno.

Podobni spremembi plovbe smo bili priča že leta 2015 in 2016, ko se je cena nafte približala današnjim. Trenutna cena nafte na svetovnih trgih je okrog 28 USD za sodček – 158,98 l. Januarja 2016 je cena znašala 36 USD. Zaradi nizke cene je plovne poti spremenilo več 100 ladij.

Sueški prekop je že spremenil politiko zaračunavanja takse. Za plovila USEC (plovila namenjena v ali iz pristanišč na vzhodni obali ZDA) so že pred dnevi ponudili 45–65 % nižje cene, sedaj pa so za 6 % znižali ceno za evropska plovila. Na ruti FAL1, na kateri pluje tudi ladja Alexander Von Humboldt, pluje skupno 11 ladij. Koliko jih bo spremenilo plovno pot, bo jasno v kratkem.

Foto: MarineTraffic.com

Večerne navtične delavnice v organizaciji podjetja Spinaker.si potekajo vsak lihi dan ob 20.00.

 Kako omejiti možnost padca človeka v morje?

Pretekle delavnice tega tedna

Zakaj sidro drži? Spoznajmo fizikalne zakonitosti pri sidranju

Kaj se je treba dogovoriti s posadko pred izplutjem?

Tudi izkušeni samostojni skiperji so odvisni od svoje posadke, pa čeprav morda od posadke ne potrebujejo nobene posebne pomoči. No, običajno je pomoč potrebna tudi pri pomorskih opravilih, zato mora skiper posadki nujno posvetiti dovolj pozornosti.

Oglejte si tudi dosedanje delavnice na tej povezavi

Pandemija koronavirusa je v samo nekaj tednih temeljito spremenila način življenja in nas soočila z neverjetnimi izzivi, na katere se je bilo nemogoče pripraviti. Dobesedno je vsak vidik našega življenja, in to na globalni ravni, zaznamovan s pandemijo.
Vsi se zavedamo, da je to stanje nepredvidljivo, in da bo trajalo kar nekaj časa.

V Marini Punat so razmišljali, kako bi se prilagodili novo nastalim razmeram, da bi vam olajšali vsaj tiste skrbi, ki se nanašajo na vaše plovilo. Zato smo v sodelovanju z Marino Punat in Ladjedelnico Punat zagnali akcijo, v kateri vam ponujajo:

BREZPLAČNO VGRADNJO SENZORJEV AKUMULATORJA

Senzorje, ki jih boste naročili, vam bodo v vaše plovilo vgradili brezplačno. Vgradnjo bo opravil pooblaščeni elektrikar jahtnega servisa (predpogoj je, da hranite ključ svojega plovila v Marini Punat). Senzor dima, ki ga prejmete kot darilo marine, vam bodo skupaj s senzorjem  akumulatorja prav tako vgradili brezplačno.

BREZPLAČNA UPORABA STORITVE

Prve tri mesece vam ne bodo zaračunali predplačila. Vsem kupcem, ki ste že plačali letno predplačilo, pa dajemo dodatne 3 mesece storitev gratis.

BREZPLAČNO PRIKLJUČEVANJE PLOVILA NA ELEKTRIKO.

Delavci marine vam bodo brezplačno priključevali plovilo na električno omrežje marine po opozorilu, ki ga bodo dobili od pametnih senzorjev in skladno z objavljenimi pogoji Marine Punat. Predpogoj za ponujeno storitev sta seveda senzor akumulatorja in senzor dima.

ČAS TRAJANJA TE AKCIJE JE OMEJEN NA PRIHODNJE 3 MESECE!

Posebno v teh kriznih časih so nam senzorji lahko v veliko pomoč in zelo uporabni pri izvajanju nadzora nad vašim plovilom. Pozivajo vas, da opremite svoje plovilo s pametnimi senzorji, ki bodo pomagali k skupnemu cilju – varnosti vašega plovila.

Pametni senzor akumulatorja

Ta senzor kontinuirano nadzoruje (vsake 3 ure) do dva baterijska sklopa in vas opozarja, kdaj je potrebno napolniti akumulatorje, da bi se lahko izognili poškodbam zaradi sulfatizacije in globokega praznjenja. Prav tako senzor zaznava začetek oziroma konec polnjenja baterij. Senzor ima lastno napajanje, ki je avtonomno do treh let.

Prodajna cena: 160 EUR

Pametni senzor dima

V kabini vašega plovila zaznava dim kot indikacijo mogočega požara. Izredno enostaven je za vgradnjo, za katero je potrebno minimalno tehnično znanje. Senzor deluje brez priklopa na elektro inštalacijo plovila, preko lastnih baterij, ki avtonomno delujejo minimalno 5 let.

Pametni senzor dima boste prejeli kot donacijo marine, predplačilo opravljanja storitve nadzora pa morate plačati po ceniku. Če senzorja dima ne želite prejeti v dar, prosimo, da to označite pri naročilu.

Cena: Donacija marine Punat

Brezplačna aplikacija za nadzor vaših senzorjev

S pomočjo mobilne aplikacije SENSE4BOAT lahko upravljate z vsemi senzorji, dostopate do njihovih meritev, evidentirate in sledite seznamu vseh opozoril. Aplikacija je zelo enostavna in intuitivna za uporabo.

V sklopu te akcije je uporaba senzorjev prvih 90 dni brezplačna, potem pa se letno predplačilo plačuje po priloženem ceniku:

Senzorje lahko naročite preko e-trgovine, plačate jih lahko takoj oziroma preko izstavljenega računa, ki ga boste prejeli ob prevzemu in vgradnji.

V kolikor bi želeli pridobiti še več informacij in znanja o inovativnem in edinstvenem sistemu, vas prosijo, da obiščete spletno stran ali pa jih pišete na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Generalni uvoznik za motorje Honda je z letošnjim letom postalo podjetje Fred Bobek. Svoje poslovne prostore bodo odprli v BTC v Ljubljani. Na voljo bo kompletna paleta zunajkrmnih motorjev tega japonskega proizvajalca, rezervni deli in vse poprodajne aktivnosti, ki jih bodo potrebovali kupci njihovih izdelkov.

Podjetje se lahko pohvali z dolgoletnimi izkušnjami pri prodaji in servisiranju zunajkrmnih motorjev Honda. Zagotavljajo kakovostno storitev in izjemno hitro dobavo rezervnih delov. Svoje storitve nameravajo stalno izpopolnjevati in nadgrajevati. Z nakupom motorja Honda želijo kupcem ponuditi zanesljiv izdelek in občutek varnosti.

Kljub temu da je podjetje komaj prevzelo zastopstvo za Slovenijo, pa že imajo razvejano prodajno mrežo. Trenutno so njihovi izdelki na voljo pri šestih prodajalcih v Sloveniji.

Prodaja in servis v Sloveniji:

• C&G Navigator d.o.o., Ptuj
• Nautic service trgovina d.o.o., Bertoki
• Vrtinc navtika d.o.o, Ljubljana
• Moto-Nautika d.o.o., Miklavž na Dravskem polju
• Motoland Panizag, Kranj
• Navtika Rožej-Rožej Luka s.p., Ljubljana

Brezskrbna uporaba motorjev tudi na Hrvaškem

Podjetje Fred Bobek, d. o. o., ima izjemno razvejano mrežo pooblaščenih serviserjev tudi na Hrvaškem. Če boste dopust preživljali na vzhodnem Jadranu, bo dobro poskrbljeno tudi za vso potrebno podporo. Rezervni deli in serviserji so razporejeni po celotni obali. Več kot 40 serviserjev je razporejenih vse od slovenskih Bertokov, pa vse do Dubrovnika na Hrvaškem.

Seznam serviserjev na Hrvaškem s kontaktnimi podatki

Več informacij na Honda Marine

Kawasaki je predstavil popolnoma prenovljen model dvosedežnega vodnega skuterja z oznako STX 160.

Novi STX 160 je pripravljen na novo obdobje. Kljub temu da se je predhodni model uspešno prodajal vrsto let, so ga močno prenovili, da bo kos tržnim zahtevam tudi v prihodnjih letih. Tudi v prenovljeni obliki ni izgubil svojih izjemnih lastnosti. Le številne so mu dodane.

Nova oblika zagotavlja še bolj udobno plovbo. Nadgrajena dodatna oprema, plovne lastnosti in hitro odzivanje med manevriranjem pa so ostale enako vrhunske lastnosti kot pri predhodniku.

Zaradi prenove oblike se je povečal volumen plovila. Izkoristili so ga za povečanje rezervoarja goriva z 62 na 78 litrov, kar je največ v razredu. Skupaj z odličnimi karakteristikami motorja zagotavlja izjemno dolg doseg in je pripravljen tudi za daljše izlete.

Na komandno konzolo so namestili nov digitalni zaslon z veliko svetilnostjo. Merilec hitrosti in obratomer sta nameščena v sredini. Na zaslonu se lahko prikazujejo različni podatki, od trenutne porabe goriva, števila ur plovbe, zunanje temperature do zgodovine najvišjih hitrosti in še bi lahko naštevali.

Novo oblikovani sedeži in več prostora za noge zagotavljajo več udobja med plovbo.

Tehnični podatki:

• Mere: 3,15 m x 1,18 m x 1,15 m
• Rezervoar goriva: 78 l
• Moč motorja: 160 KM
• Teža: 383 kg

Za vse navtične navdušence bi v naslednjih dneh bil ponovno dober razlog za skok v štajerski del Slovenije na obisk Moto - Nautike v Miklavžu pri Mariboru. Ampak ker smo v teh časih malo omejeni z obiskom prodajnih salonov, so pri Moto-Nautiki poskrbeli, da lahko vse potrebno opravimo kar iz domačega naslonjača. Hitro in predvsem UGODNO!

S pestrim naborom navtične opreme ponujajo rešitve za popolnoma vse potrebe. Pravi naslov za vse navtike, odvisnike od adrenalina ali preprosto - za ljubitelje vodnih športov.  Navsezadnje, vsi si želimo najti vse, kar potrebujemo - na enem mestu!

Vse kar potrebujete, lahko najdete kar preko spletne trgovine, ki se nahaja na naslovu: www.motonautika-shop.com.

Pestra paleta več kot 200 različnih tub - za enega potnika, dva, tri ali več, wakeboardov, kneeboardov, SUP-ov, vodnih smuči, vrvi za tube in smučanje.

Več kot 300 rešilnih jopičev vseh velikosti, barv in materialov. Ogromna ponudba neoprenskih oblek, kratkih ali dolgih. Očala, obutev, vodoodporne torbe, uzde, tlačilke ali modna oblačila za zaščito pred soncem - izdelana iz lajkre.

Vse artikle na zalogi odpošljejo še isti dan! POŠTNINA JE BREZPLAČNA!

MIX & MATCH kolekcija JOBE

Prvič do zdaj so pri JOBE predstavili koncept "MIX and MATCH", kar pomeni, da so barvno in stilsko uskladili artikle iz različnih področij. Tako lahko kombinirate vodno tubo, smučke, wake ali jopič in se pri tem barvno uskladite z svojo družino ali svojimi prijatelji. Na spodnjih slikah si oglejte kakšne barvne palete iz kolekcije MIX & MATCH so pripravili za letošnjo poletje.

JOBE je predstavil tudi novosti za leto 2020. Kar je ključnega pomena za izpostaviti, je to, da so v novem katalogu spremenili kar 75% ponudbe. Zelo zanimiva in predvsem varna je nova tuba PROTON, saj ima notranji prostor, ki je varnostno obdan naokoli.

Izkoristite priložnost za znižan nakup in brezplačno poštnino in bodite pripravljeni na letošnje poletne dogodivščine. Mi verjamemo, da bomo vsi, kljub vsemu … tudi letos brezskrbno se sproščali na jadranskem morju. Na blazini, na tubi, na SUP-u … ? Vse to boste našli na: www.motonautika-shop.com

#ostanidoma.

Vse artikle na zalogi odpošljejo še isti dan! POŠTNINA JE BREZPLAČNA!

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Gran Canaria (Las Palmas), 164. dan

Obljubo držimo in danes gremo v akvarij. Cena vstopnice je 25 evrov na osebo, kar me sicer malo boli, a o akvariju sem slišal take presežke, da sem si rekel, samo enkrat se živi in sva šla. Snoopy bi me sicer popravil in rekel, da se samo enkrat umre, živi pa se vsak dan. Mu dam prav. Vsak dan se živi.

Pot do akvarija je nekaj krajša, a še vedno je 2,5 km lepega sprehoda ob obali ob šestpasovni cesti na drugi strani. Akvarij je sestavljen iz nekaj različnih tematskih sklopov. Džungla predstavi lepo zbirko sladkovodnih rib, dvoživk in plazilcev, predvsem z območja Južne Amerike, nekaj pa tudi od drugod. Videli smo vse od piranj, krokodilov, želv, amazonskih akvarijskih rib, in še vse živo. Tanki z ribami so lepo umeščeni v prostor, dovolj je info tabel, ki so interaktivne z zasloni na dotik. Vsi akvariji so lepo urejeni in dobro vzdrževani.

Obala je naslednji habitat, kjer se sprehajaš pod vodo obalnega morja in opazuješ vse, kar sicer po navadi gledava pod vodo v naravi, le da je tu vse na kupu in v eni minuti lahko vidiš toliko rib, kot sicer v celem tednu. Najlepši del je ogromen akvarij okrogle oblike visok za tri etaže sprehajalne poti. V sredini je koralni greben, okrog njega pa plava na tone rib od več vrst morskih psov (jaz žal poznam le angleška imena: black tip shark, nurse, reef shark, guitar shark, tiger shark), koralnih rib vseh velikosti, muren itd. itd.

Odprto morje je naslednji habitat, ki ponuja pogled na večje morske pse, dokaj velike tune, skate in neskončno drugega. Skratka, noro in vredno ogleda. Meni je bilo tudi zanimivo gledati potapljače, ki so čistili notranjost akvarijev ali krmili ribe. Ven sva prišla šele po več urah ogleda polna vtisov, Lilika pa še s 750 novimi slikami.

V bližini je še tehnični muzej, vendar nisem prepričan, da ga bom šel gledat. Ne vem, ali se lahko primerja z muzeji v Londonu ali Münchnu. Je pa spredaj zanimiva replika Kolumbove ladje Pinta. Ni samo maketa, ampak je prava replika. Narejena po istih načrtih in s podobnimi materiali. Z njo so res pluli, in sicer so ponovili Kolumbovo plovbo. Barka sedaj čaka v parku na obnovo.

Gran Canaria (Las Palmas), 165. dan

Večer na Stabu je bil super. Staša je pripravila odlične škampe, Boštjan pa je skrbel, da nismo bili žejni. Domov sva prišla danes. Pripravil sem se, da popravim tisto globoko prasko od bitve na Heronovem boku. Blizu lahko pridem le, če spustim čoln v vodo in delam iz čolna. Seveda sem moral prej prestaviti barko, da sem lahko dal čoln sploh v vodo. Potem pa izkopat pravo orodje itd. itd. Skratka pol dneva sem rabil, da sem končno lahko z Dremlom očistil 'rano'. Pol dneva za efektivnih 10 minut.

Ah, projekti na barki. Jutri sem imel v planu z epoksijem poflikat, pa ne vem, če bo kaj časa, saj sta se napovedala že dva obiska ... Sicer sva delala rutinske stvari po barki (pranje perila, čiščenje, vzdrževanje ...).

Zvečer pa sva pokusila eno zanimivo sladico z gofijem. Gofio je popularna zadeva na Kanarskih otokih – to je v bistvu pražena koruzna moka in s tem delajo vse živo. Za prvi poskus sva le stepla nekaj sladke smetane s sladkorjem in dodala nekaj žličk gofia. Hitri gofio moose. Zadeva je super, narejena pa v nekaj minutah. Gofio ima okus nekje med kokicami in kavo – no, bolj spominja na kavni nadomestek. 

Gran Canaria (Las Palmas), 166. dan

Danes je bil dan za obiske. Najprej naju je obiskal Harald, prijatelj iz Nemčije, ki je na dopustu v Las Palmasu. Dolgo se nismo videli. Tako dolgo, da se nama je nemščina že malo zatikala.

Popoldan pa je prišel še Aleš s klapo. Timing je bil enkraten, kot da bi se zmenili, kdaj se bodo zamenjali. Aleš je na obisku pri Martinu, ki je z ženo priplul iz Grčije na manjšem Firstu (Beneteau).
Mislim, da je barka dolga 30 čevljev. Dobra sta, da sta zdaj plula sem čez. Iz Grčije sta šla šele novembra. Pot čez Sredozemlje in do Kanarskih otokov pozimi je čisto druga zgodba, kot poletno jadranje. Še poleti se ti lahko kaj zalomi, pozimi pa taka pot terja dosti več planiranja, previdnosti in študiranja vremena.

Če samo pomislim, kakšno štalo so imeli zdaj v Španiji! Vremenska boja pri Menorki je baje zabeležila 14-metrski val. 14 metrov v Sredozemlju je resna štala. Harald nama je danes pokazal filmček (tudi iz Balearov). Njegov prijatelj, ki ima tam hišo v tretji vrsti od morja, je snemal valove, ko je mega val prelil hiše v prvi in drugi vrsti in se razlil po njegovem balkonu. V tretji vrsti hiš od morja in to ne v pritličju! V takem vremenu res ne bi bil rad kje blizu. Tudi v marini ne. Tule pri nas pa je vreme lepo. Veter se je precej umiril, čez dan skačemo naokrog v majicah in kratkih hlačah, a takoj, ko se sonce približa obzorju, se je treba obleči. Ponoči je okrog 15 °C. Midva si vsak večer malo prižgeva kalorifer, da sediva v barki na toplem. Saj bi šlo tudi brez, ampak čez udobje ga ni. S projekti na barki ni bilo danes nič, še slik ni nobenih.

Gran Canaria (Las Palmas), 167. dan

Še ena lepa nedelja. Danes sem si končno vzel čas, da poflikam tisto udrtino na boku barke.
Najprej sem navlekel v salon precizno tehtnico, epoksi smolo, polnilo, lončke itd. Celo barko sem razkopal, da sem to zvlekel skupaj. Na koncu pa sem se odločil kar za epoksi pasto, ki ji je že davno potekel rok uporabe, a je še dobra. Ta pasta je trda ko vrag, ko se strdi, a se z njo dela enostavno. Daš na lopatico enako količino bele in črne komponente, zmešaš v homogeno sivo zmes in zakitaš. Nobenega tehtanja, pacanja in mešanja vlaken v epoksi. Hitro in enostavno. Potem pa sem vseeno zmešal nekaj epoksija, saj hkrati popravljam še zlomljeno ribiško palico.

Lili pravi, da bi bilo dosti ceneje kupiti novo, a jaz sem trmast. V palico sem vgradil cel kup eksotičnih materialov, a to so vse le ostanki, ki se mi valjajo naokrog. Ideja je palico narediti kot novo – se pravi ohraniti prožnost. Togo palico je lahko narediti, a bi se potem zlomila tik ob togem delu. Bomo videli, ali bo uspelo.

Lilika pa je medtem očistila grdo črno liso od starega bokobrana z boka barke. Zdaj, ko je bil čolnič v vodi in fiksiran za popravilo udrtine, je lahko prišla zraven. Najprej je malo namočila z isopropanolom in potem z lopatico (ja, črna lepljiva plastika je bila tako na debelo, da jo je delno odstranila z lopatico) pobrala dol, kar je šlo. Ostalo pa kemično: z isopropanolom. Zdaj res morava obleči še okrogle bokobrane, da ne bodo delali packarije po trupu. Z ostankom epoksija (jasno, da sem namešal malo preveč) sem še malo popravil nekaj detajlov v skladišču plina in v sidrniku. Ampak, ker je danes nedelja, sem to počel res na easy.

Gran Canaria (Las Palmas), 168. dan

Danes sem končno srečal gospoda Brečka. Na njegovo ime sem prvič naletel pred leti, ko sem na Guadeloupu naletel na njegovo knjigo '71 dni modre samote'.
Med kruzerji je navada, da knjige, ki jih prebereš, pustiš v brezplačni izmenjavi knjig in si vzameš kakšno novo.
To so neformalne knjižnice (po navadi v marinah ali kakšni pralnici), kjer naletiš na vse mogoče knjige, a res nisem sredi Karibov pričakoval knjige v slovenščini. Sedaj Brečko živi na manjši jadrnici tu v marini v Las Palmasu dva pontona od našega (in na Facebooku vodi skupino Slovenci na Gran Canarii), a ga do danes še nisem srečal. Ko smo si izmenjali nekaj besed, je mimo prišel še moški del ekipe štirih Slovencev, ki so na dopustu na 120 let stari jadrnici na koncu našega pontona. Tako se nas je po naključju na kupu našlo pet Slovencev, vsi z istega dela marine. Pa jih je v marini še nekaj.

Namenjena sva bila na tržnico, a sva malo pretegnila noge in zavila v velik nakupovalni center blizu akvarija. No, ja. Ta kompleks je verjetno doživel že boljše čase. Skoraj polovico vsega je zaprtega. V zgornjem nadstropju, kjer naj bi bile v glavnem restavracije in od koder sva si obetala lep razgled s kake terase, je zaprto vse, razen enega malega kioska.

Mar bi šla raje na tržnico, ki sva jo zaradi ovinka zamudila. Je bil pa lep sprehod. Na barki sem pobrusil tisto, kar sem včeraj pokital in nanesel gor gelcoat. Jutri zbrusim še tega in bi moralo biti OK.

Po odlični večerji (Lilika) sem poskusil narediti enostavno gofio sladico po nekem receptu z neta. V mleko zmešaš nekaj žlic moke gofio, sladkaš in imaš sladico.
Morda sem kaj zgrešil, ampak zadeva ni najbolj uspela. Bilo je preredko, ko sem pa dodal še gofia in segreval, je bil pa okus premočan. Se bova raje držala tistega recepta od zadnjič: namesto mleka vzameš stepeno sladko smetano.
Verjamem pa, da so to varianto z mlekom dajali otrokom za krepak zajtrk.

Gran Canaria (Las Palmas), 169. dan

Gelcoat se je lepo posušil in sem danes lahko obrusil odrgnino. Ni mi uspelo preveč dobro, saj je zadeva precej od rok. V čolnu visiš nad vodo in brusiš v nenaravnem položaju z zvitimi rokami. Ni za lepotno tekmovanje, je pa čisto OK za kruzanje. Ko bo barka zunaj, bomo pobrusili do konca. Važno, da je poliester pokrit in voda ne more povzročati škode.

Popravilo ribiške palice je videti v redu. Še dobro, da sem zvečer pogledal, dokler je bil še čas, saj se je epoksi malo preveč razlezel in mi skoraj fiksiral matice za pritrditev role. Na srečo sem ga ujel, še preden je do konca prijel in mi je uspelo stvar rešiti. Zdaj palici manjka le še estetska dodelava.
Sicer je bilo danes malo topleje in jutri bo še bolj. Vetra je tudi zelo malo. Stabo je danes popoldan odplula na Tenerife. Na AIS-u jih spremljam in vidim, da napredujeta bolj počasi. Ne smeta preveč hiteti, sicer bi prispela še ponoči. Zdajle ob 22. uri imata za sabo nekaj čez polovico poti. A saj znata.
Ker pa veter piha s severa, občasno na barko prinese malo saj iz luke. Križarke in tovorne ladje spuščajo v zrak precej grdobije in veter občasno prinese čisto lahke kosme črnega pepela. Če ga odpihneš, je v redu, če se ga dotakneš, pa posvinja roke in palubo.

Sicer dan brez posebnosti.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Hercegnovi

13. septembra 2018 se poslovim od trdnjave, ki ščiti vhod v zaliv Hercegnovi, ob tem skrajšam glavno jadro na drugo krajšavo. Sonce je že zašlo, veter piha močneje kot pred sončnim zahodom, kar je dober znak – vetra bo dovolj, s tem se dvigujejo tudi valovi, ki seveda prihajajo z vseh strani, vendar me premetavanje ne moti kaj preveč, saj vem, da čim bolj se oddaljim od obale, bodo valovi samo še z ene strani in to bo nekje na sredi Jadrana.

Počutim se zelo veselo in v dnevnik sem zapisal komično opombo: dragi Walterček, sedaj je konec odlične hrane in pijače, konec burekov, konec čevapčičev in konec rakije. Na drugi strani Jadrana se vse to konča. Pogrešal bom vse to, še posebej burek, ki mi sicer že gleda iz ušes, vendar ga bom vseeno pogrešal, zato sem si pripravil posebno večerjo, tik preden sem izplul iz marine. Iz vrečke vzamem danes pečen burek, ki mi ga je spekla Ana iz pisarne v marini - posebej zame! Sedim v kokpitu in uživam v zadnjih grižljajih. Medtem se spomnim, da se nisem prijavil na kapitaniji in tudi črnogorske vinjete nisem kupil, in se seveda tudi odjavil nisem. Seveda, kako bi se sploh prijavil, če se nisem na Hrvaškem odjavil in zakaj bi sploh se, če noben patruljni čoln v Črni gori tisto leto ni deloval. Po potrebi si je kapitanija izposodila čoln iz marine od Neša, ki je bil praktično njihov prvi sosed, in vse skupaj je bilo po navadi videti tako, da so si prišli sposodit čoln k sosedu, podobno kot ko greš prosit, če si lahko sposodiš podaljšek za elektriko.

Napovedan je bil prijeten maestral, ki pa se je obrnil v burjo. Približno ob polnoči se veter še okrepi in spustim jadro na zadnjo krajšavo, genovo zavijem do polovice, v kokpitu pospravim vse vrvi, ki jih ne rabim in jih zataknem pod spry hod, saj na vsake toliko časa kakšen val butne v zadnji del boka barke in ga polovico posledično pade tudi v kokpit, tako da morje in veter na tej barki poskrbita, da nikoli nisi suh. Izmerim, koliko Nm potrebujem do »ceste« za velike ladje, ki vodi po sredi Jadrana vse do Splita, Reke, Kopra, Trsta in še v marsikatero italijansko mesto. S hitrostjo 6,4 kot plujem trenutno, bom tam približno ob 4. uri zjutraj in takrat bo treba biti vsaj malo pozoren. Ob 4.30 sem natanko na sredini ceste in levo od mene je večja ladja, ki pluje proti severu, zato obrnem barko in nastavim smer za njeno krmo, saj se niti nočem truditi prečkati njene poti pred njo in stalno premišljevati, ali bo ali ne bo. Tako sem nastavil smer za njo in v vsakem primeru vem, da mi bo uspelo brez težav, čeprav zaradi spremembe smeri spet dobivam valove v bok. Vse skupaj ne traja dolgo, nekaj minut, nato barko še enkrat obrnem in nastavim plovbo spet na stari kurz proti Otrantu. Sedim v kabini in se preoblečem v suha oblačila. Ne vem, kaj početi, zato si začnem zvijati cigarete za vnaprej, saj če pogledam na telefon, mi kaže 14. september in danes je moj rojstni dan in sem natanko tam, kjer sem si želel biti. Že tretje leto zapored sem za rojstni dan na barki sam in kot kaže sedaj predvsem zdolgočasen. Na vsake toliko časa pomolim glavo skozi viharno okno, da se prepričam, da okoli mene ni nobenih luči. Ura je 5.30 in malo se mi spi, še enkrat preverim situacijo skozi okno in se vržem na posteljo. Zaspim za eno uro s tremi budilkami vmes, samo toliko, da preverim situacijo zunaj barke. Ob 6.30 se dvignem iz postelje, pogledam, kje se nahajam na GPS, saj sicer sem 100-odstotno prepričan, da sem na Lady Ivani, saj se vse nagiba, maje in škripa.

GPS kaže 30 nm pred majhnim mestom San Foca, zato barko obrnem bolj proti obali in uživam vse do 11. ure, dokler se veter ne obrne in začne prinašati ogromne oblake, ki prihajajo s celine in so videti polni vode. Seveda – to bo darilo za moj rojstni dan in kot po navadi 15 minut, preden sem vplul v pristanišče, je dež ponehal in odpotoval z oblaki naprej nekomu drugemu izreč voščilo. Pravzaprav je prha na dežju prijala, saj sem bil od morja in od vetra popolnoma slan. Dež je namesto mene opral tudi barko, tako da po palubi ni nobene soli, zato je meni ne bo treba spirati s sladko vodo, kar tudi sicer nikoli nisem počel. Za to moraš res imeti dušo in srce, saj kot sam vem, ne bo dolgo trajalo, da bo barka kmalu spet slana. Z marinerom na hitro pokramljava, dogovoriva se, da pisarno obiščem naslednje jutro, saj je sedaj tik pred zaprtjem in zato mi je samo izročil ključ za wc in tuše, jaz pa njemu mojo plovno knjižico in problem je rešen. Povprašam ga še po imenu: Fabri, standardno ime za Italijana.

Odpravim se pod tuš zgolj iz radovednosti. Kmalu sem vse skupaj obžaloval, saj medtem ko se tuširam, ugasnejo vse luči v prostoru in skozi mojo glavo leti nešteto neprijetnih misli: tukaj sem sam na drugi strani Jadrana v državi polni ...... in prav strah me je stopiti iz tuš kabine, saj nikoli ne veš, kaj te čaka na drugi strani vrat, za povrhu je pa še popolna tema in karkoli bi mi sledilo, prav gotovo ne bi niti videl ... Stopim iz kabine, luči še vedno od nikoder (prekleti senzorji za gibanje), po kopalnici se premikam na slepo v popolni temi, vse dokler senzor ne prepozna mojega gibanja in se prižgejo luči, jaz pa ugotovim, da stojim na hodniku tik pred vhodom v ženske tuš kabine. Hm, kaj vse se bo še danes zgodilo, ura je šele pet popoldne.

Odpravim se v mesto, kjer se pridružim mlajši družbi v baru in skupaj igramo pikado, vse dokler ni ura že tako pozna, da je vse zaprto, razen moje barke, zato se odpravim v svojo posteljo. Ležim v postelji in se smejim sam sebi in vsem današnjim dogodkom. Medtem ko sem bil v tej vasici in v družbi z neznanci, se mi je ponudila tudi prostitutka (močnejše postave), češ da – ker imam rojstni dan, mi ponudi popust. Seveda sem obilni dami njeno ponudbo s širokim nasmehom odklonil.

Naslednje jutro se odpravim v pisarno in plačam marino. Za darilo dobim buteljko vina in račun s popustom in receptorjevo pripombo: »Ni veliko ljudi, ki prijadrajo sami, in mislim, da si ti v moji karieri najmlajši, zato ti podarjam to buteljko lokalnega vina in ti ponudim še eno noč v marini zastonj.« Ni mi bilo treba premišljevati in se mu prijazno zahvalim, vzamem steklenico vina in jo spravim v najbolj oddaljeno omarico v barki, saj danes steklenice nočem niti videti.

Naslednji dan zgodaj zjutraj že vlečem vrvi s pomola in se poslovim od Fabria: Ciao!

Plujem ob obali s krasnim maestralom naravnost v krmo, zato na genovo nataknem tangoon in odvijem jadro do polovice, tako da ne opleta levo in desno. Plovba je tiha in mirna, brez premetavanja, saj vala za mano ni skoraj nič. Plujem mimo Otranta, mimo pečin, mimo zadnjega svetilnika, ki loči Jadransko in Jonsko morje. Ta svetilnik je mejnik tudi za slovenske zavarovalnice – od tu dalje po črti, ki je potegnjena do otoka Krfa v Grčiji, ne velja več nobeno kritje. Moja barka ni zavarovana, saj je nobena zavarovalnica ni hotela zavarovati, češ da sem premlad in da imam premalo izkušenj. Vprašal sem jih: »Če bi bil star 40 let in ne bi imel nobenih izkušenj, bi me zavarovali?« Odgovor je bil: da! V življenju nisem na nič bolj pazil kot pa na svojo barko in na druge okoli. Zato tukaj sedaj igram karte all in.

Plujem v čudovitem vremenu, vse skupaj je kar malo kičasto in ko sem za rtom Otranto, premišljujem, kje bom vrgel sidro in prespal ali bi kar plul naprej. Pogledam karto: pred menoj je malo večje mesto Santa Maria de Leuca in če bom pohitel, bom tam pred sončnim zahodom. Veter je isti, samo jaz sem spremenil kurz, zato dobivam veter rahlo od strani in glavno jadro je že dvignjeno do vrha jambora. Barka pospeši na 7 včasih se dotaknem celo 7.5. Vsa jadra so napeta kot v pravljici, veter se zaganja v njih, petarci so napeti, zadnjo pripono sprostim, dobim ravno površino genove in glavnega jadra. Počutim se fantastično, stojim v kokpitu in vetra ni čutiti skoraj nič, saj grem z vetrom in medtem ko si stresam čokolino v plastično skodelico, me pri tem veter ne ovira skoraj nič .... Fantastično, še en obrat okoli zadnjega svetilnika in pred menoj se kot strela z jasnega pokaže čudovito mesto Santa Maria de Leuca. Gledam po sidrišču, kje bi bilo mesto zame, kontaktiram marino, tudi v marini je mesto. Hmmm. Medtem ko pospravljam jadra, se odločim, da bom vplul v pristanišče in se poskušal vezati na ribiče, kajti marine se mi ne plačuje. Želim pa si ogledati mesto, vendar kakšne posebne želje po napihovanju gumenjaka za konec večera tudi nimam. Vežem se na pomol, ki je prost, in raztovorim svoje kolo. Ta pomol se imenuje Pokopališče bark, saj tukaj marsikatera zaključi svojo pot. Barke so razdrte, druga ob drugo privezane na pomol, ljudje pobirajo iz njih, kar se pobrati še da: akumulatorje, okna, električno napeljavo itd. Nekaj bark kar leži na parkirišču kot kos plastike, jambori so na kupu v kotu parkirišča, krmila pa spet na drugi strani parkirišča. Odpravim se v mesto, kjer si privoščim tradicionalno pico in jo s solzami v očeh pojem, pri tem mislim na slastne čevapčiče in deželo, ki sem jo zapustil pred dnevi. Ko plačam pico, pa me solze namočijo vse do nogavic ...

Zgodaj zjutraj se že odvežem od pomola in izplujem iz marine. Plujem proti mestu Crotone z vsemi jadri vse do 12. ure, dokler vetra ne zmanjka, tako da prižgem mojega Volvota (vžigalnik) in plujem naprej. Ves dan se prerekam sam s seboj ali naj dvignem jadro ali ne. Na koncu vse skupaj opustim in se uležem na premec barke, kjer se glasnega motorja skoraj nič ne sliši. Prebiram knjigo o prehrani Požgani možgani, več knjige preberem, več hrane gre z mojega jedilnika, zato prekinem branje, saj če bo šlo tako naprej, bo moj jedilnik poln graha in špinače, brez ogljikovih hidratov itd.

Ob sončnem zahodu vplujem v pristanišče na zahodni strani mesta, kjer je Yacht club in se privežem v zadnjo marino, ki je najcenejša in kjer spet dobim popust, zato da plačam le 11 evrov na noč. Vržem vrv na pomol poleg velike Bavarie, na kateri jadra novozelandski par s petimi otroki, tako da je dogajanje na pomolu precej pestro. Otroci se prepirajo za rolko, ker imajo le eno, zato jim za dva dni posodim mojo. V zahvalo dobim tri manjša piva iz Grčije. V tem mestu sem bil že lani. Obiščem mesto in pregledam vremensko napoved. Vetra ne bo še nekaj časa, zato bom verjetno tu počakal še nekaj dni.

Vreme se noče izboljšati, tudi vetra ni in ga ne bo še nekaj časa, zato se z Novozelandci odločimo kljub temu odpluti. Tako 24. septembra zgodaj zjutraj že pred njimi zapustim marino.

Plujem mimo naftne ploščadi, kjer dobim kontrolo obalne policije, ki me dvakrat obkroži brez luči. Kaj bom znova dobil kontrolo zaradi migrantov kot lansko leto? Samo zapeljejo ob moj bok in me povprašajo, v katero smer grem. Odgovorim jim, da v Messino, povem ime barke in nato se odpeljejo naprej v temo. Verjetno sem malo prezgodaj izplul iz marine, zato sem jim bil sumljiv in so se odločili na hitro preveriti barko. Hhm dobro! Nadaljujem pot brez vetra. Sonce je vzšlo in že sem mimo svetilnika Capo de Rizzuto. Vetra še vedno od nikoder, čeprav je bil napovedan. Prehitijo me Novozelandci z Bavario, saj imajo dvakrat več cilindrov v motorju kot jaz, vendar se ne obremenjujem. Plujem ves dan, sedim v kabini in opazujem, kako zunaj dežuje in kot kaže bo tako ostalo. Sonce je zašlo, jaz pa sem 40 nm pred Mesinskim kanalom. Vso noč grmi in dežuje, vetra pa od nikoder. Noč sem prebedel, skozi viharno okno sem gledal na vse strani in vrat me že pošteno boli od vsega tega obračanja glave. Resno premišljujem o montaži kakšnega periskopa ... Proti jutru je oblake razpihal veter. Napovedan naj bi bil iz JZ, tako da bi mi pomagal pri plovbi skozi kanal, vendar je pihal ravno nasprotno, tako da me je samo zaustavljal. Na srečo ga ni preveč in tudi morski tok me nese proti Messini. Toliko smeti v morju kot v tem kanalu, še nikoli nisem videl: stoli, mize, plastika, cela drevesa ... Izogibanje vsemu temu je nemogoče, potrebna je ogromna sreča, ki me je spremljala, da Lady Ivana ni udarila v niti eno smet, vsaj ne da bi vedel. Avtopilota nastavim v kurzu proti Messini. Na moji ruti ni nobene druge ladje, na moji levi pa švigajo velike ladje gor in dol. Pripravim si topel obrok, medtem ko motor ropota, v kabini jaz zajtrkujem slastni prebranec iz konzerve. Ogledujem si okolico in na vsake toliko časa padem v dremež. Prebudim se in kar naenkrat sem na koncu Messine, čez vse tri stopnice, kjer se morje zaradi morskih tokov in ogromne spremembe globine čudno vrtinči in sredi ničesar valovi. Iz deževne in grmeče noči se naredi prekrasen dan. Vetra je ravno prav, zato dvignem in odprem genaker. Barka drsi proti mestu Milazzo, kjer bom vrgel sidro. Plujem v odličnem vremenu in popolnoma ravnem morju skoraj brez valov. Medtem mi barko sunek vetra dvakrat položi tako, da v notranjosti barke popolnoma vse zmeče iz omaric, tudi knjige so poletele sem ter tja. Končno sem pred mestom, sedaj je na vrsti sidranje in takoj za tem spanje, saj imam obraz popolnoma zabuhel od neprespane noči. Sidro vržem zraven švicarske barke Artemist, kar sem v naslednjem mesecu neizmerno obžaloval.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Organizator Marina Portorož je sporočil, da je salon plovil Nautica Marina Portorož 2020 prestavljen.

Zaradi koronavirusa, je organizacija varne izvedbe majskega salona polovil pod velikim vprašajem. Organizator, Marina Portorož se je odločila, da salona ne odpove, temveč ga prestavi na termin, ki bo omogočal varno izvedbo. Tako bo salon potekal med 24. in 27. septembrom 2020.

V kolikor zdravstvena situacija tudi v tem terminu še ne bo omogočala varne izvedbe salona, ga bodo prisiljeni odpovedati