Novice

Na sejmu Salon nautique de Paris, ki je potekal decembra v Parizu, je največja francoska navtična revija, Moteur Boat magazine, ocenjevala razstavljene čolne in gumenjake po njihovi eleganci, z nazivom ”Le prix de l’élégance”. Izmed nekaj tisoč plovil je bil za najelegantnejšega razglašen čoln – gumenjak, izbran Brig Eagle 8.

»To je za nas izredna čast in visoko priznanje s strani francoske navtične skupnosti,« je povedal predstavnik proizvajalca Brig.

Za češnjo na torti pa je poskrbela britanska revija Motor Boat & Yachting, in sicer za nominacijo: The »2020 Motor Boat Awards« by Motor Boat & Yachting in »Sportboats & RIBs« category.

Možnosti prodaje gumenjaka Brig Eagle 8 so zelo obetavne. Proizvodne kapacitete se polnijo zelo hitro in čas za naročilo plovila za prihodnjo sezono se kmalu izteka, zato pohitite!

Več informacij o plovilu pri uvozniku za Slovenijo, As-Boats d.o.o., tel.: +386 2 608 41 41

V sredo je zagorelo na luksuzni 120 čevljev (36,5 m) dolgi jahti slavnega latino pevca Marca Anthonyja.

Jahta je bila privezana v marini v Miamiu. Iz še nepojasnjenih razlogov je na jahti izbruhnil požar, ki se je hitro širil po plovilu. Na krovu je bila posadka jahte, ki pa se ji je uspelo pravočasno izkrcati. Na kraj nesreče je prispelo 45 gasilcev, ki so se z ognjem borili več kot dve uri, nato pa se je jahta prevrnila na bok in se delno potopila.

V nesreči ni bilo poškodovano nobeno drugo plovilo.

Jahta slavnega pevca naj bi bila po ocenah vredna okrog 7 mio EUR.

Čeprav smo v prazničnem obdobju, ko na severni polobli plujemo malo, pa se v toplih krajih na morje podajo bolj pogosto. V tokratnem izboru krmarjev, ki jim manevri niso uspeli, si lahko ogledate megajahto na otoku St. Maarten, ki je med plutjem mimo mostu odtrgala kontrolno kabino, ker so pozabili zapreti stranska vrata na premcu. V podjetju Carnival so poskrbeli, da sta se med pristajanjem v Mehiki poškodovali kar dve njihovi ladji. Ladja Carnival Legend je bila že privezana v luki. Ladja Carnival Glory je pristajala preblizu privezani ladji in s krmo trčila v njen premec. Obe ladji sta se v trku poškodovali. Lastnik ladij pravi, da je prišlo do nesreče zaradi močnih tokov in močnih vetrov med manevrom pristajanja.

Nekateri navtiki so želeli praznično vzdušje preživeti na jahti, kar se da blizu centra dogajanja. S 45 čevljev dolgo jahto so si želeli ogledati ognjemet iz neposredne bližine manhattanskega pomola. Očitno so se slabo zasidrali in kmalu so se znašli na peščeni obali.

Prejšnji teden je petčlanska posadka z otoka Ilha Grande odplula na jadranje v južni Atlantik. Preverili so vremensko napoved, ki je v prihodnjih dneh predvidevala mirno morje z zmernimi vetrovi.

V večernih urah je bila posadka v podpalubju. Brali so knjige, delali na računalniku in se kratkočasili. Naenkrat je nad njih prihrumel Pampero, hladen zrak, ki običajno prihrumi iz smeri zahoda, jugozahoda ali juga. Pihati je začel s hitrostjo 170 km na uro in valovi so hitro dosegli višino 6 m. Začelo je močno deževati in strele so udarjale vsakih nekaj sekund. Veter je pihal tako močno, kot bi hotel raztrgati jadrnico.

Člana posadke Michael in Francois sta bila za krmilom. Naredila sta vse, da bi se jadrnica obdržala nad vodno gladino. Nekaj minut pred polnočjo sta prišla v podpalubje. Kljub temu da sta bila izmučena in premočena, sta dvignila palce. Menila sta, da bo tako slabega vremena sedaj konec. A žal ni bilo tako. V podpalubju je odjeknil čuden zvok. Oba jadralca sta pogledala ven in opazila, da jim bo veter odtrgal dva solarna panela. Hotela sta ju rešiti, a sta bila prepozna.

Le dve sekundi kasneje je močan sunek vetra trčil v jadrnico. Dobesedno odtrgal je jambor iz podnožja, polomil vrata kabine in treščil v prednjo kabino. Jadralki Tana in Koenie sta v paniki zapustili kabino, preden bi ju deli jambora poškodovali. Luči so utripale kot na potapljajočem se Titaniku. Na plovilu je zavladala panika. Sprožil se je EPIRB, pograbili so reševalne jopiče in vrečo z nujnimi potrebščinami v primeru najhujšega. Vsi so si želeli, da bi se zdanilo, da bi nevihta prenehala in bodo lahko ugotovili, kako poškodovana je jadrnica. A narava se ni dala. Veter se ni polegel še naslednje štiri ure.

Ko so ob svitu stopili na krov, so zagledali pravo opustošenje. Najprej so morali zavarovati plovilo. Sneli so bum, pritrdili jambor k plovilu in porezali pripone. Poskusili so prižgati motor. In k sreči je ta nemudoma vžgal.

Ko so ga prižgali, so bili približno 250 nmi od obale. Želeli so si, da bi deloval in jih pripeljal nazaj na obalo. Da ne bi več deževalo, saj je bil krov jadrnice močno poškodovan in voda bi z lahkoto prišla v trup.

Ko so začeli pluti proti obali, je šok nekoliko popustil. Začeli so bruhati. Kmalu so se zavedali, kaj se je zgodilo. Porajali so se dvomi o tem, ali se bodo rešili, ali se bodo vrnili na obalo. Bo motor deloval ali ne. Nihče izmed njih ni verjel, da jim bo uspelo.

Po skoraj treh dneh plovbe so se bližali obali. Zagledali so že svoj domači zaliv na otoku Ilhe Grande. V tistem trenutku je odpovedal motor. Kljub temu so bili srečni, da so pripluli tako daleč. Bili so v varnem zavetju zaliva.

Bili so izčrpani in poškodovani, kot jadrnica. Ko so prišli na kopno, so poljubili tla in to ne le metaforično.

Vir: FB Nikki Gee

Jadralna zveza Slovenije je sinoči obeležila tridesetletnico delovanja. Ob okroglem jubileju je na Ljubljanskem gradu pripravila družabno slovesnost, s katero se je želela zahvaliti in podružiti z vsemi, ki so v teh letih soustvarjali uspešne športne zgodbe in prispevali k razvoju slovenskega jadranja.

Slovenski jadralci uspešni že v Jugoslaviji

Kot je v slavnotnem nagovoru izpostavil ustanovni član in prvi predsednik JZS Jože Tratnik, je bilo organizirano jadranje v Sloveniji prisotno že pred združevanjem različnih organizacij v Jadralno zvezo Slovenije spomladi leta 1989. Tako sta na OI v Rimu leta 1960 Mario Fafangel in Janko Kosmina osvojila osmo mesto in sta tudi člana Hrama slovenskih športnih junakov.

Dejavni so bili tudi slovenski klubi, ki so gostili številne mednarodne dogodke, kot je bilo denimo svetovno prvenstvo razreda optimist leta 1977 v Kopru, Balkanjada 1980 v Portorožu, evropsko in svetovno prvenstvo razreda 470 sredi osemdesetih let v Kopru ali prvenstvo zvezd 1988 v Piranskem zalivu.

V tem razredu sta tekmovali tudi Vesna Dekleva Paoli in Klara Maučec. Najprej sta bili srebrni na EP v Franciji, nekaj mesecev pred olimpijskimi igrami 2004 v Atenah pa sta postali svetovni prvakinji. V grški prestolnici sta le s točko zaostanka osvojili četrto mesto, ki je še vedno najboljša slovenska ženska jadralna olimpijska uvrstitev.

Največji uspehi po osamosvojitvi

Ko je Slovenija 1991 prerezala popkovino z nekdanjo državo, za slovensko jadranje ni bilo več ovir. K nam so začeli prihajati največji svetovni asi, medtem ko so naši tekmovalci z izjemnimi rezultati na domačih in tujih regatnih poljih dokazovali, da smo Slovenci glede na število prebivalcev in velikost lastnega morja pravi mali svetovni čudež!

Prve medalje na velikih tekmovanjih sta osvojila Tomaž Čopi in Mitja Margon v razredu 470, ki sta bila med drugim svetovna (1998) in dvakrat evropska podprvaka (1998, 1999).

Gašper Vinčec se je v razredu finn kot prvi Slovenec prebil na čelo svetovne lestvice, bron je osvojil na SP 2007 in srebro na EP 2005. Z njegovim imenom je povezana tudi letošnja Barcolana, saj je posadko prikrmaril do nepričakovane zmage.

V njegovem času je tekmoval tudi Vasilij Žbogar, najuspešnejši slovenski jadralec v zgodovini. Osvojil je prve in doslej edine slovenske olimpijske medalje, srebrni v Pekingu 2008 (laser) in leta 2016 v Rio de Janeiru (finn) ter bron leta 2004 v Atenah (laser).

Prijadral si je srebrno in bronasto medaljo na SP ter zlato, srebrni in bronasto medaljo na EP. Leta 2004 je postal najboljši slovenski športnik leta, ta dosežek pa sta med jadralci ponovili le še Macarolova in Mrakova, lanska ekipa leta v Sloveniji.

Jadralci leta 2018 in 2019

Zgodovinskemu pregledu je sledila podelitev priznanj za vrhunske dosežke v letošnji in lanski sezoni. Strokovni svet je za najboljše v letu 2019 razglasil:

JADRALKI LETA 2019: Tina Mrak in Veronika Macarol
JADRALEC LETA 2019: Žan Luka Zelko
NAJBOLJŠA JADRALKA MED MLADINKAMI 2019: Lin Pletikos
NAJBOLJŠI JADRALEC MED MLADINCI 2019: Liam Orel
NAJBOLJŠA MLADINSKA POSADKA 2019: Celestina Sabadin in Veronika Franič
NAJBOLJŠI JADRALEC RAZREDA OPTIMIST 2019: Luka Zabukovec
NAJBOLJŠA JADRALKA RAZREDA OPTIMIST 2019: Yelyzaveta Levandovska
PRIZNANJE ZA VRHUNSKI DOSEŽEK 2019: Toni Vodišek
PRIZNANJE ZA VRHUNSKI DOSEŽEK 2019: Gašper Strahovnik
VELIKO JADRO JZS – priznanje za življenjsko delo: Vojko Petrič
PRIZNANJE SEKCIJE ZA VELIKE JADRNICE 2019: Gašper Vinčec

Za dobro vzdušje na odru je skrbela voditeljica večera Katarina Mala, za humorne vložke pa Tilen Artač, ki je goste nasmejal z imitacijami zvezdnikov, športnikov, intelektualcev ter domačih in tujih državnikov.

“Ponosni smo lahko, da imamo končno plačane poklicne trenerje po klubih in tudi v okviru JZS. Imamo dovolj sredstev za izvajanje programov ter nove prostore v Portorožu, kjer je tudi naš jadralni center. Pred nami so OI v Tokiu, norme sta si priborili že dve posadki, upamo pa, da jih bo na največjem tekmovanju prihodnjega leta še več,” je dogodek sklenil aktualni predsednik JZS Aljoša Tomaž in praznično vzdušje izkoristil še za zdravico ob vstopu v novo leto, ki slovenskim športnikom prinaša tudi težko pričakovane poletne Olimpijske igre Tokio 2020.

Norveško podjetje Lade AS je razvilo koncept Vindskip, ki izkorišča trup ladje kot pogonsko sredstvo.

Koncept Vindskip si je prislužil prestižno nagrado German Design Award 2020 v kategoriji Izjemne rešitve v oblikovanju. Izbor organizira Nemški oblikovalski svet, nagrade pa izbira mednarodna žirija v kateri so številni priznani strokovnjaki s področja oblikovanja, industrije, znanosti in izobraževanje. Podjetje bo prestižno nagrado za svoj koncept prejelo 7.2.2020 v Frankfurtu.

Kaj je Vindskip

Vindskip je izjemen koncept oblikovanja ladijskega trupa, ki služi kot jadro. Rešitev je izjemno učinkovita tako aerodinamično kot hidrodinamično. Namenjena je kot pomožen pogon in zmanjšuje porabo energije za pogon.

Trup ladje nad vodno gladino je oblikovan kot simetrično jadro. Ko ladja enkrat doseže primerno hitrost plovbe, bo oblika trupa zagotavljale dobršen del energije za pogon plovila v smeri naprej. Na plovilu bodo nameščene številne solarne celice, ki bodo zagotavljale električno energijo za upravljanje sistemov na ladji. Za najbolj učinkovito rabo trupa ladje, so pričeli še za razvojem programske opreme, ki bo kapitanom ladij pomagala izbrati najboljšo plovno pot glede na razmere na morju, pri čemer bo upoštevala pričakovani prihod ladje na destinacijo. Na ta način bodo ladje plule bistveno bolj ekonomično in poraba fosilnih goriv za pogon se bo drastično zmanjšala. Nov sistem za upravljanje ladij bo omogočal tudi samostojno plovbo brez človeške intervencije.

Ekipa Emirates Team New Zealand, ko bo leta 2021 nastopala v Pokalu Amerike s svojim plovilom Aihe, se pospešeno pripravlja na tekmovanje.

Svoj jadralni bolid preizkušajo v različnih pogojih. Pred Aucklndom so izvedli več plovov. Izvajajo nastavitve plovila in pripravljajo ekipo na izjemno zahtevno in spektakularno tekmovanje.

Tokrat so zapluli v nekoliko močnejših vetrovih. Iz videoposnetka je razvidno, da bodo hitrosti jadranja izjemno visoke. Na koncu videa pa je kamera ujela tudi trenutek, ko gre kaj narobe.

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

88. dan: Cartagena, 2. dan (besedilo ni lektorirano)

Vreme je tako, da danes ne gremo nikamor. Vsake toliko malo dežuje, vmes pa občasno celo posije kak žarek sonca.
Še v mesto se nam ne ljubi.
Ponoči je dobro deževalo. Končno je opralo palubo tako, kot je treba. Jaz dokončam razsoljevanje Herona s tem, da operem še kokpit in tiste konce, ki so več ali manj pod streho in jih dež ni dobro dosegel.
Ob brisanju vitlov (vinčev) pomislim na primerjavo različnih modelov.
Nekaj izkušenj imam s tremi proizvajalci: Harken, Lewmar in Antal. Pri vseh treh poznam samonavijalne dvohitrostne izvedbe velikosti tam nekje do dobrih 50.
V vsem jadranju sem imel dvakrat ali trikrat delne okvare - vedno z Lewmar vinči. Vedno se je zlomila neka plastika, ki potiska vrv iz samonavijalnega primeža. To mora biti pogosta okvara, saj imajo navtične trgovine na Hrvaškem tovrstne rezervne dele večkrat celo na zalogi (po mojih izkušnjah za več velikosti, a nikdar za tisto, ki jo rabiš).
Tako Harken, kot Antal imata ta del kovinski in še nisem slišal, da bi se kdaj zlomil.
Ko sem pozimi kupoval dva nova vinča (da lahko hkrati jadramo z genovo in solentom) sem imel to v mislih.
Moja prva izbira bi bil Harken, saj imam take vinče na barki tudi sedaj, a me je cena kar motila. Predvsem električni je bil precej drag. Za dvig glavnega jadra sva si namreč zamislila električni vinč. Staro glavno jadro je tehtalo skoraj 100 kg (z letvicami in vrvmi) in to potegnit na 18m višine je kar konkretno delo.
Na koncu je prevladala škrtost in sem kupil dva Antalova vinča.
Prva izkušnja:
Za vzdrževanje ni velike razlike, Antal se hvali, da je najenostavnejši za razstavit, a je razlika komaj opazna.
Stari Harken vinči se vrtijo s precej manj upora - mogoče zato, ker so stari in že utečeni, lahko pa, da je design boljši.
Antalovi so težji, robustno narejeni a delujejo nekako robato.
Glavna razlika, ki pa se mi zdi zelo pomembna pe je v tem, kako se odpirajo čeljusti samonavijalnega mehanizma.
Pri Harknu se gviga zgornja čeljust, spodnja pa je fiksna.
Pri Antalu se spušča spodnja čeljust, zgornja pa je fiksna.
Ta navidez nepomembna razlika je v resnici velika konkurenčna prednost Harkna.
Če je vrv na vinč navita bolj visoko (kar se zgodi recimo takrat, ko popuščaš škoto genove) pri Harknu ni težav.
Pri Antalu pa, če je vrv čisto do čeljusti in se čeljust ne more več spustiti navzdol to otežuje namestitev škote v čeljust.
To otežuje rokovanje in je velik minus za Antal.
Druga zadeva pa je hitrost. Antal navija (pri višji hitrosti) 12m/m. To je zelo počasi. Res, da je zato zelo močan, a v praksi nižje hitrosti (večje moči) sploh nikoli ne rabim. Harken navija dosti hitreje. 27m/min.
Razlika je očitna. Z Antalom rabim celo minuto, da potegne gor glavno jadro (prvih par metrov ga potegnem na roke), če bi imel Harkna, pa bi rabil manj kot pol minute. To se mi zdi precejšnja šibka točka Antala.
Še ena pa so stikala: Antal sploh ni razvil stikal za vinče ampak uporablja kar nožna stikala za sidrni vinč. Na stikalih tako ne piše hitro in počasi ampak gor in dol. Šlamastika. Pa še zelo trda so in si skoraj polomiš prst preden je jadro gor.
No, tudi tu je tako, da pol cenejše pač ni boljše.

Danes nismo pluli.

89. dan: Cartagena, 3. dan

Ponoči ni deževalo. Ponoči je lilo.
Lilo je tako močno, da me je zaskrbelo, če bo lahko voda sproti odtekala skozi čep v dingiju.
Že pred leti sva kupila nova tesnila za okna in letos še eno novo okno (staro je precej zvito). A ta projekt še ni prišel na vrsto, zato pol oken na barki še ne tesni 100%.
Tale naliv je bil dober test kje vse nama barka pušča. Podstavili smo par loncev in par brisač in se probali ne sekirat. Saj je samo sladka voda.
Pušča tudi pri jamboru. Najin jambor stoji na kobilici, za razliko od tistih, ki stojijo na palubi.
Da pride do kobilice mora seveda skozi palubo. Ob jadranju se jambor nekoliko premika, paluba pač ne. Tesnenje stikov na tem delu je večen problem bark z jamborom na kobilici.
Tudi Heron pušča ob jamboru. Danes sem pregledal stike in očitno bo potrebno resnejše popravilo. Sika, Kent in karkoli je že tam je razpokano in bo treba vse spraskat ven in naredit na novo. Seveda ne zdaj. Za to rabimo stabilno vreme brez dežja.
Danes sem se lotil popravila izvenkrmnega motorja. Dobiva preveč goriva in ga včasih zalije. Vzrok je lahko smet v vplinjaču. Smet se zatakne pred luknjico in preprečuje vplinjaču, da bi dovolj zaprl dotok goriva, zato motor dobiva prebogato mešanico. Rezultat je slabše izgorevanje, saje in mastna svečka. Nama včasih zaradi tega crkuje.
Uspel sem vse odmontirat in razstavit ne, da bi mi kak vijak ali matica padla v vodo. In to kljub temu, da je peterk trinajsti.
V vplinjaču je bilo nekaj smeti, a ne morem zagotovo reči, če je zdaj problem dokončno odpravljen. Bomo videli.
Ko preizkusim motor ta vžge lepo na drugi poteg (pri prvem je moral še do konca spravit gorivo v sistem). Upam, da bo sedaj nekaj časa delal kot je treba.
Motorček dingija je za kruzerja tako važen, kot je za normalne ljudi avto. Barka je naša hiša, dingi je naš avto. Z njim gremo v trgovino, na izlet in podobno. Brez motorja se sicer da živeti, a je radij gibanja omejen z voljo veslačev.
Pri nama največkrat vesla Lili. Ta tradicija se je začela, ko sem imel težave z vnetjem karpalnih kanalov. Prav zelo se ne trudim, da bi jo prekinil. Le na daljše ture veslava izmenično.
V marino pričakujem dve poštni pošiljki. Danes ni bilo še nič. Na recepciji mi je punca rekla, da pošta zelo zamuja, saj so veliki problemi s prevoznostjo cest. Močni nalivi in veter so očitno tudi na kopnem povzročili nekaj preglavic.
Upam, da se bo vreme v nekem doglednem času uredilo.
Danes nismo pluli.

90. dan: Cartagena, 4. dan

Vreme je letos res posebno.
Ponoči smo doživeli točo. In to resno točo. Glede gostote in trajanja.
Nisem si mislil, da je toča lahko tako glasna, ko bobna po barki. Z enim tonom po palubi, z drugim po ceradah in s tretjim po sončnih celicah. Cel bobnarski koncert.
Meni se ni zdela nič nenavadno velika - morda velikost češenj, a eni so pravili, da tako velike še niso videli. No ja, naj pridejo v Slovenijo, tam je včasih toča velikosti jajca.
Zjutraj je bil na WCju možak, ki naj bi včeraj odpotoval z letalom domov. Pa ni prišel niti do letališča, ker je preveč cest pod vodo.
Zvečer in ponoči smo pogosto slišali sirene in videli gasilske avtomobile, ki so drveli mimo marine.
Zjutraj so ob novicah povedali, da se je 5 ljudi utopilo na cestah. Še dobro, da imamo barko. Mi plavamo, tudi če dežuje.
V novicah je pisalo, da je količina dežja prejšnjo noč bila največja količina dežja v Španiji odkar beležijo, kar je nekako 150 let.
Meni se je vsekakor zdelo, da resno dežuje.
Čez dan je dež prenehal in sva šla pogledat tržnico, ki je "must see" znamenitost.
Saj je OK, a za moj okus je Ljubljanska tržnica lepša. Možno je, da je bila ponudba nekaj manjša zaradi neurij, saj je bilo precej stojnic praznih, en del (pokrite) tržnice pa je bil ograjen s cerado, ker jim je puščala streha.
Ponudba rib je bila dobra, mesnice so zgledale v redu založene, zelenjava je bila komaj kaj boljša, kot v samopostrežbah. Vseeno je bil lep sprehod po sveže opranem mestu.
Popoldne smo se družili s posadkami dveh dugih bark in ugotavljali, da imamo podobne plane glede postankov proti Gibraltarju. Jasno, saj nam vsem kroji pot isto vreme in razpoložljivost marin in sidrišč.
Večer pri sosedih, Nemcih je bil prava Bavarska večerja vključno z bavarskimi klobasicami krompirjevo solato in sladko gorčico. Edino pivo je bilo Špansko. Prav luštno smo se imeli.
Barka je aluminijasta, narejena po meri tudi za severna morja in sosed jo je po zanj srečnem naklučju kupil zelo poceni.
Prejšnji lastnik je namreč namesto žene na kruzanje vzel ljubico, ki je veselo objavljala na družabnih omrežjih in ko so prispeli na cilj so ga tam že čakali ločitveni papirji.
Barka je težka in ima dvojno kobilico (levo desno), torej kaj hitra ne more biti, v orco pa tudi ne gre. Je pa težka in polna nekoliko posebnih rešitev. Ima recimo kar pet načinov ogrevanja barke, nima pa plina in kuhajo na elektriko z generatorja.
Za jutri končno napovedujejo nekaj boljše vreme. Precej bark bo odplulo. Midva počakava še do ponedeljka, če slučajno uspe priti pošta, ki jo čakava.
Danes nismo pluli.

91. dan: Cartagena, 5. dan

Človek bi si mislil, da če je pa skoraj cel teden v marini, da se bo pa res bo sitega naspal.
Pa ni čisto tako. Zaradi dostopa do interneta pozno v noč gledam videe in podobno povsem nepotrebno navlako, celo TV (budala).
Ponoči se pa vedno kaj zgodi. Najprej je tako lilo, da smo podstavljali sklede tam, kjer je teklo v barko, potem je bila toča tako glasna, da se ni dalo spati. No, to noč pa je vreme dalo mir.
Ne pa lokal zraven marine. Seveda: Sobota je in dogaja se žur. Glasen. Do jutranjih ur.
No, ja, enkrat sredi noči sem vseeno lahko zaspal.
V jutro se končno zbudimo v normalno vreme. Ne dežuje. Topleje je.
Po zajtrku greva v mesto (brez dežnika), da si ogledava še par znamenitosti. Slavno dvigalo žal ne dela. V paketu sva dobila tudi karte za to dvigalo in če že imamo vstopnico se je treba peljat gor.
Razen, da dvigalo danes ne dela. Voda jih je zalila. Vsak izgovor jim prav pride, da jim ni treba delat. Malo se pozna, da je to južna Španija. Povdarek na južna.
No, gremo pa peš na grajski hrib. Vse ceste niso odprte. Vsulo se je kar dosti kamenja in plazov in so nekaj poti zaprli, da se jim turisti ne potolčejo. Vseeno prideva na vrh in greva v grad. Nisem si obetal kaj dosti od ogleda gradu (a ker imava karte je treba not) a sem bil prijetno presenečen. Simpatična razstava oblačil in lepi opisi zgodovinskih dogodkov.
Nisem vedel, da je bila Isabella I of Castile ena prvih ženskih vladark v Evropi. Ko je njen brat umrl je takoj po pogrebu s krono na glavi in z mečem (ki ga je nesel njen človek) prevzela prestol. Kasneje se je politično pametno poročila in s tem združila Španijo. Uvedla cel kup reform, izvelka kraljestvo iz dolgov, sponzorirala Kolumba, da je odkril Ameriko, ...Skratka kar huda babnica. Kot recimo MarijaTerezija v Avstriji dvesto let kasneje.
Tudi razgledi z gradu so vredni vzpona na hrib.
Danes je nedelja in ob nedeljah se tukaj je caldera.
To je jed, ki je baje podobna paelji, a je nekaj posebnega. Povsod je na menijih, a povsod so nama rekli, da so kuhajo samo ob nedeljah. In danes je nedelja in greva na caldero.
Ampak: Pozabili so nama povedat, da se caldera je za kosilo, ne pa za večerjo.
Tako sva speet ostala brez. Še en teden pa ne bom vedril v Cartageni zaradi enega kosila.
Sva šla pač na tapase. Zadnjič smo našli super lokal, kjer te cene vržejo na tla (v pozitivnem smislu):
Tapas + pivo stane od 1,9€ do slabe 3€ (odvisno od vrste tapasov). Pa to je dobra cena samo za pivo, ali samo za tapas, kaj šele za oboje skupaj. Res, da moraš naročat notri za šankom, ampak greš z veseljem not, ker je lokal super, pa kelnarce tudi.
In sva šla spet v isti lokal. In nama ni bilo žal.
Upam, da jutri pošta pride, ker jutri greva naprej. Sicer vetra ne napovedujejo kaj dosti, a po zadnjih tednih se nama premalo zdi boljše kot preveč. Prav zgodaj ne greva, saj bova čakala še poštarja.
Danes nismo pluli.

92. dan: Cartagena - Agua Amarga

Danes je dan za odhod.
Danes je tudi dan, ko sva prvič natočila vodo odkar sva pred dvema in pol mesecema štartala iz Monfalcona.
Sicer vodo tukaj računajo posebej, ampak je cena tako nizka, da se mi ne da poslušat watermakerja, kako ropota, ko dela vodo. Ko prideš ti povejo katera pipa je tvoja, gor ti dajo števec in odčitajo porabo, ko greš. Sosednja pipa je bila prazna (brez števca) in če bi hotel, bi lahko točil mimo števca. Ker ti tako zaupajo pač niti ne pomisliš, da bi to zlorabil.
Za vodo sem plačal cela 2,32€ in za elektriko 1,33€.
Pa sva oprala ene par žeht perila na pralni stroj in nasploh trošila na veliko in bila tu cel teden.
Nasploh so marine v tem delu Španije cenejše. Še zdaj, ko je visoka sezona je tale po 30€ na dan za 15m. In to na top lokaciji v središču mesta.
Po kavici grem do recepcije poravnat račun.
Pisma in paketa še ni. Presneto. Mar bi odšel včeraj, ko je bil dober veter v polkrmo, ne pa da čakam poštarja.
Zaplujeva na odprto.
Morje je čisto drugačno, kot pred enim tednom. Počasen swell barko le rahlo dviguje in spušča, vala od vetra ni (no, ja 10cm res ni val).
V začetku motorirava. Sonca ni, neka meglica se vleče naokrog. Vidljivost je sicer čisto OK, a če gledaš v daljavo ni črte obzorja. Meglica zabriše mejo med morjem in nebom. Tudi obala je nekoliko zgubljena, vidiš pa hribe. Vetra ni niti za vzorec.
Glede na meglice ne pričakujem termičnega vetra. Res ga ni, začne pa rahlo pihati iz juga. Ni veliko, dobrih 5, morda 7 vozlov pravega. A ker je orca (najina smer je na jugozahod) je to dovolj, da Heron nežno drsi s petimi, kasneje tudi šestimi vozli. Kako malo vetra je treba, da barka lepo pluje, kadar ni valov, ki jo ustavljajo. Tudi nagnjeni nismo skoraj nič. To je idealno jadranje za Lili. Meni bi prav prišel kak vozel več, a tudi tako se da živet.
Žal se veter obrača in je vedno bolj v nos. Parkrat narediva obrat v veter, proti večeru pa pospraviva prednja jadra (genovo in solent) in prižgeva motor.
Nisva še odločena, kam greva. Prvotni plan je bil sicer Garrucha, a kraj nama je antipatičen in marina je slaba - nakaj so narobe konstruirali in swell se v marini okrepi. To celo piše v pilotih. Če ne bo preveč swela bova morda vrgla sidro (prvi pogojno primeren kraj je za punto de los Muertos) in malo odspala, sicer potegneva čez noč do Almerimara.
Trenutno plujemo. Do sedaj (21:30) sva danes naredila 63 NM.
Slikali pa danes nismo nič.
Dopolnitev:
On 22:30 vrževa sidro pred krajem Agua Amarga (grenka voda).

Danes prepluto: 67NM, skupaj 2335. Motor ima 5627 ur (8 novih).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu,  Fidži, 4. dan

Mirna noč na sidru in prijetno spanje. Sonce je posijalo že dopoldne, res tisto pravo sonce, katerega sem čakal že nekaj časa. Zato sem z veseljem spil kavo v senci kokpita in njegovega biminija, zajtrkoval in si privoščil branje knjige in časopisa.

Današnji časopis razkriva, da je bila nesreča pred Novo Zelandijo res grozna. O dogodkih so povedali preživeli, ter razkrili kaj se je dogajalo. Preživeli so žena od umrlega, ki je še vedno na intenzivni negi v bolnišnici, njun zet in še eden moški, ki je bil član posadke. Jadrali so po otokih Fižija in ker so imeli dogovorjen datum za prodajo te barke, šlo naj bi za Bavario 47 cruiser, bi morali biti 16.10.2019 v Aucklandu, kjer naj bi se prodaja zgodila in tako bi barka prešla v roke novemu kupcu. Preživeli so povedali, da je bil lastnik barke, ki je umrl, zelo dober jadralec, tudi predsednik jadralnega kluba, politik in dober poznavalec jadranja in tudi vremena. Vedeli so, da jih je pred Novo Zelandijo ujelo slabo vreme. Aplikacija PredictWind jim je podala »grib file« in s tem razmere na oceanu, a ko so prišli le 20 NM do kopnega so bile te razmere vedno slabše in slabše, daleč od tega kar je pokazala aplikacija. Na koncu je že pihal veter s sunki več kot 60 vozlov, valovi pa so se prelivali, kot v filmih za srfanje. Bila je sama bela pena, na več kot 6 metrov visokih valovih, reševalci pa pravijo, da so bili veliki tudi do 9 metrov. Kaj se je dogajalo sem že opisal, v enem od prejšnjih blogov, morda le to, da so preživeli povedali, da jim je od prevelikih valov in upora vode zlomilo nosilec  (tubo) krmila, kjer je začela vdirati voda, le-te pa niso mogli več obvladovati, zato se je nesrečna Bavaria potopila.

Okoli poldneva me pokliče Gaute, če mu grem pomagati spraviti barko v marino, saj nima več pitne vode, bolj slab pa je tudi pri gorivu. Bencinska črpalka v marini je zelo ne praktična za velike barke. Ker ima 17 metrov dolgo jadrnico, je to za enega človeka kar velik zalogaj, zato grem z njim. Jaz krmarim njegovo barko, on veže bokobrane, pripravlja privezne vrvi in tako po dobri milji plutja po označeni in ozki plovni poti, priplujeva v marino. Prosim ga, naj on prevzame krmilo, saj bolje pozna barko od mene, on pa se samo smeji in se dela gluhega. Nazadnje sem krmaril 54 čeveljsko Amel, ko sem jo dostavil za nekega novega kupca. Ta je nekaj čevljev veča in skoraj še enkrat večja od Indiga. Na koncu le po polžje pristanem, tudi brez uporabe bočnega motorja, ki ga nisem znal aktivirati. Po pristanku, ko ga vprašam, kako se aktivira bočni sprednji motor, mi ta pove, da ga sploh ni priključil, ker ima slabe akumulatorje, ti pa so 24V. Bravo, če bi se na ta motor zanašal, bi me še kap. Vseeno sem moker od potu, a ne od sonca, ampak od meni stresne situacije. Je pa res, da se 26 tonska barka veliko bolje obnaša pri manevriranju, čeprav je bimini za moje pojme previsok in zgrešen. Na trenutke, če ne bi stal na palubi, ne bi videl kje plujem.

Ker je barka privezana na bencinski črpalki in bo kar nekaj časa trajalo nalivanje goriva, sploh pa 1250 litrov vode v njena dva rezervoarja, grem na pomol in obiščem Saša, ki je ravno na svojem katamaranu. Po kakšni uri prijateljskega pogovora, ga zapustim in se vrnem na barko,  a vode se je nakapljalo komaj pol, saj je tukaj slab pritisk. Še sreča, da ni bilo pretirane gneče na bencinski, če ne bi naju že kam poslali. Končno se po treh urah le odveževa in tokrat je izpluti stran od bencinske veliko lažje. Malo mi dela problem le veter, ki me nosi bočno v ponton od bencinske, a me bokobrani varujejo, dokler nisva izven tega področja. On pospravi vrvi, jih zloži, kakor tudi bokobrane, cev za vodo, itd. Na sidrišču še on spusti sidro in verigo in tako sva sidrana. Sledi še kava in nekaj pogovora, nato pa me zapelje z dingijm do Indiga, kjer si naredim večerjo v zelo nemirni barki, saj so se od nekod prikradli valovi. Le ti se okoli pol noči malo umirijo, čeprav pa se potem veter obrne in zapiha še močneje. Upam, da bo saj spanje mirno.

Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu,  Fidži, 5. dan

Danes je nedelja, lepo vreme je in v kokpitu se nedeljsko tudi počutim. Razmišljal sem že, da bi šel malo na obalo, a so zaradi 16-tih vozlov vetra valovi za moj dingi kar prehudi, pot do marine oz. do kopnega pa predolga. Zato nekaj brskam po netu, ter najdem članek od NOAA, katera se ukvarja s preiskovanjem in zaščito svetovnih oceanov. Na nek način me to branje spodbudi, da napišem v današnji blog nekaj besed o tem onesnaženju. Morda ni vse v tem, kaj delam, kaj jem, kaj sem videl. Morda je dobro tudi to, kaj sem prebral, kaj sem se iz tega naučil in kaj od tega koristnega deliti tudi z drugimi, torej z vami.

Vsi vemo, da je v morjih in oceanih ogromno plastike, ta pa je največja grožnja onesnaženja naših oceanov. Ne pišem o temu zato, da bi bil nekakšen ambasador ekologije, kot je to želela biti mladoletna Greta Thunberg (žal se staršem ni izšlo in je Greta izpadla pri glavni nagradi za Nobelove nagrajence za mir in ekologijo), ampak pišem zaradi tega, da tudi vi spoznate »sedmi kontinent« v Tihem oceanu. Sam ga osebno nisem videl, saj se le-ta nahaja nad Hawaii, te pa nikoli nisem obiskal ali plul v njihovi smeri. Me je pa navdušil pogovor nekaterih jadralcev, ki so tod pluli in poznajo to zadevo. 

Strokovnjaki zdaj navajajo, da je v morjih že toliko onesnaženja, da to pokriva 25% vse zemeljske površine. Otok odpadkov v severnem Pacifiku, ki ga pogosto imenujejo kar »sedmi kontinent«, pokriva 1,6 milijona kvadratnih kilometrov površine, oz. je to primerjalna velikost cca 80 Slovenij! Gre za področje na katerem se v tem delu oceana zbira ta ogromna količina odpadkov. Tam se na enem mestu zbirajo in zadržujejo zaradi morskih tokov. Ko se tako vrti ta plastična nesnaga, se zaradi fizikalnega procesa vrtenja, veliko plastike združi tudi pod vodo, katera zaradi procesa vrtinčenja, vleče predmete vse nižje in nižje.

Zaradi UV žarkov se ta plastika razgrajuje in potuje v okolici kot nekakšni plastični mikro delci. Za lažje razumevanje, je to podobno kosmičem, katere težko opazimo s prostim očesom. Te kosmiče jedo razne morske živali in zaradi tega umirajo, kar posledično pripelje do tega, da bodo nekatere morske živali kmalu izumrle. Morske naplavine lahko prevažajo alge, ribe, školjke in rake , katere se naselijo na naplavine in se prevažajo čez ocean. Če je ta vrsta invazivna in je močna, se lahko naseli in ustvari nov dom  v novem okolju, nato pa ustvari premoč nad domačo vrsto in tako uniči tamkajšnji ekosistem. Prav tako so za živali nevarne zapuščene ribiške mreže, razni ročaji plastičnih vrečk, nosilci za 6 pločevink, itd. Veliko takšnih fotografij, ki so srce parajoče smo že vsi videli na internetu, s tem posledično pa deformirano ujete živali.

Prav tako so te naplavine nevarne za nas jadralce, kajti tudi mi lahko naletimo na njih, ter se te ribiške mreže, razni polivinili, vrvi, itd,… navijejo na naše propelerje, razne plastične vrečke nam zamašijo odprtine za slano vodo, ki potem več ne hladijo naših motorjev. Ni težko v vodi zadeti razne večje kose plastike, ki lahko pustijo poškodbe na našem plovilu,…

In še to, ta otok v Tihem oceanu ni edini. V naših oceanih je pet takšnih otokov. Dva sta v Tihem oceanu, od teh je eden največji na svetu, dva manjša sta v Atlantskem oceanu in eden se nahaja v Indijskem oceanu. 

Torej, če vsak od nas jadralcev in tudi drugih prebivalcev sveta le malo pretehta, kaj lahko vrže v reke, ki se potem prelivajo v morje, vrže v morja ali oceane, potem zavestno naredimo veliko za ta ekosistem in varnost nas jadralcev.

Sidrišče Port Denarau, otok Viti Levu,  Fidži, 6. dan

Na sidrišču sploh ni veliko vetra, morda samo za dobrih 12 do 13 vozlov, a barka skače na pol metrskih, morda na trenutke tudi malenkost večjih valovih. Prihajajo iz SZ, zato smo s te strani na sidrišču vsi čisto na odprtem, val pa ima za pridobivanje višine kar nekaj prostora po površini in seveda po tej nizki globini. 

Ker sem včeraj bil cel dan na barki in imam tega guganja več kot dovolj, sem se danes odločil, da grem na kopno, pa tudi če grem s svojim dingijem. Bo pač šlo počasi in še špricalo bo en čas, dokler ne pridem v zavetje, kjer se vse po malem umiri. Ravno se začnem pripravljati, ko zazvoni telefon, kliče me Norvežan in me sprašuje, če grem z njim na kopno, saj je njemu zmanjkalo nekaj stvari, ki jih mora kupiti v trgovini z rezervnimi deli za plovila. Super, seveda grem!

Odplujeva na kopno in potem gre on svojo pot, jaz svojo. Nekako sva se že prej dogovorila, da bo on šel nazaj na barko in čez 4 ure pride po mene. Torej imam dovolj časa za sprehod, potem morda obiščem še kolega v marini, nato pa še opravim obisk trgovine, pa tudi telefon si moram napolniti z dobroimetjem, kajti zdaj podaljšujem v tedenskemu paketu.

Naredim kratek sprehod, saj je zunaj kar vroče, pozabil pa sem si nadeti kapo. Zato se vrnem v marino, poiščem Saša in ga na srečo najdem, saj se je ravno vrnil na barko, ker je bil od jutra odsoten. Debatirava in prav lepo nama je, teme za obdelati je veliko. Čas hitro mine in zavem se, da sva že dve uri skupaj. Poslovim se in grem proti prodajalni mobilne telefonije, kjer si naložim dobroimetje za internet in nato zavijem proti trgovini. Pred vhodom srečam kapetana iz barke Lady Di, s katerim sem se večkrat srečal in družil na sidrišču pred mestom Papeete, na Tahitiju. Sedeva v senco, ter se pogovarjava. Pokliče me Norvežan in pravi, da bo malo zamudil, jaz pa nimam nič proti temu. Zato grem v trgovino, kupim dva piva in se z Gregom pogovarjam še kar nekaj časa v prijetni senci palm, katera se nahaja v parku Port Denarau.

Ker je že pozna ura, kontaktiram kolega kje se je zadržal da ga ni, a se ravno po poslanem sporočilu pokaže izza vogala. Poslovim se od enega jadralca in grem z drugim. Najprej še enkrat v navtično prodajalno, saj mu je zmanjkalo nekaj delov. Pot do barke je spet hitra in rahlo valovita. Na barki si najprej skuham pozno kavo. Kasneje si skuham še večerjo in danes je dobro teknila zelenjavna rižota. 

Sem se pa spomnil, da do sedaj še nisem pisal o vodi v marinah in točenju vode v naše rezervoarje. Zato bom danes nadoknadil zamujeno z drobnim nasvetom iz svojih izkušenj. Na svoji plovbi po oceanih, sem moral iti nekajkrat tudi v marino, tam sem vodo nalival iz njihovih pip v svoje rezervoarje. Pravzaprav naj bi bila voda v marinah bolj ali manj čista in tako sem tudi sam mislil, dokler nisem prišel do videnega, kako je pravzaprav umazana. Na prosto oko se dejansko ne vidi, ko pa na cev priključimo samo 5 mikronski filter, pa zgodba dobi drugačno sliko. Zato če imate možnost, si naredite pred filter pred točenjem v plovilo, s tem bo manj trpela vodna črpalka v barki, pipa in tudi filter pred črpalko vam bo hvaležen. Danes se filtri s prozornim ohišjem dobijo že v vseh tehničnih trgovinah večjih trgovcev. Niso dragi, so pa v razponu od 18 pa nekje do 40€ po kosu. Dovolj je že, če imate samo en 5 mikronski filter in s tem bo v vaš rezervoar prišlo veliko manj drobnih rudninskih delcev, umazanija bo ostala na filtru, sam filter pa stane okoli 3€, kar je skoraj 150 krat manj, kot stane vodna črpalka za pitno vodo. Če boste na sistem dodali še filter z ogljem, pa ste iz vode ločili skoraj ves klor, še dodano umazanijo in takšna voda vam bo lahko tudi dlje stala v rezervoarju, brez bojazni, da bo naredila na robu zeleno ali rjavo črto, kjer je bil prej rob oz. nivo vode. V rezervoar tako ne bo potrebno več vlivati dragih kemikalij ali kisa za vlaganje, telo pa bo dobilo v sebe čisto vodo. Torej najprej odrežemo meter in pol cevi, nato za njo priključite filtre, za njim pa še dodajte preostanek cevi, ki je po navadi dolg 15 m. S tem sistemom ohranite tudi cev čisto, kar v obratni smeri ne pride do tega, kajti v drugem načinu se nesnaga nabira tudi v cevi. Po uporabi cev za vodo spihate z zrakom (na pumpo ali z usti), da vsa voda odteče iz nje. Ohišje od filtrov odprite, spraznite vodo iz njih, filtre pa posušite na zraku. Kakšen euro dražji je filter z vrvico (ne na harmoniko), ki je pralni, njega lahko pod tekočo vodo z roko operete in s tem veliko nesnage sperete z njega, zato vam bo lahko že samo en filter služil dlje časa. Vse skupaj pospravite v eno večjo nakupovalno vrečko, kakršne se zdaj dobijo v trgovinah, namesto plastičnih vrečk ter vse skupaj spravite na svoje mesto v vaši barki.

Sidrišče Vuda marina,  otok Viti Levu, Fidži

Zjutraj se ob kavi odločim, da se spet malo premaknem, tokrat grem iz enega konca zaliva na drug. Pokličem še kolega, a ta spi, zato mu samo pustim sporočilo, da bom dvignil sidro in da grem sidrati pred Vuda marino. Upam, da bo vreme  v redu in ne bo preveč valov, saj je ta del odprt in ni kot zaščiten zaliv, kjer bi se dalo sidrati in uživati na sidru. Če bo tukaj vsaj 15 vozlov vetra, bo že 3x preveč valov.

Ob 10:00 uri dvignem sidro in se jezim, ker je veriga blatna od mulja. Potreboval bi električno črpalko za slano vodo in cev, da bi lahko spiral verigo. No te nimam, imam pa zato vedro, katerega bom uporabil na cilju, saj gre veriga spet v vodo, kar pa bo ostalo blata v skladišču verige, ga bom pa spravil ven s slano vodo. Plujem mimo koralnega grebena na desni strani, malo kasneje mimo enega na levi strani in ko sem nekje na varnem, preizkusim delovanje avtopilota. Nekaj mi ne kaže na dobro, zato še enkrat kalibriram kompas, kateri je v povezavi z avtopilotom. Po pravilih bi moral narediti najmanj dva kroga, tukaj pa mi že kaže na opravljeno kalibriranje po dobrem krogu. Ali je tu slab ali dober magnetizem nimam pojma, a nekaj mora biti, eno ali drugo. Potem še nastavim stopinje, da se izenačijo z GPS-jem in spet preizkusim avtopilota. Spet nekaj ni v redu, čeprav sumim, da imajo akumulatorji premalo energije. Za vsak slučaj za 10 sekund izklopim vse instrumente, da si avtopilot zapomni zadnjo nastavitev in potem jih spet vključim. Sicer avtopilot dela, a nekaj piska, tu in tam napiše »No data«, pa spet dela. Potem prestavim obrate motorja na 1800 obratov in takrat več ne piska, dobiva podatke in očitno je vzrok to, da cel teden nisem prižgal motorja, saj imam dovolj energije za tisto kar potrebujem. Je pa res, da je bilo nekaj dni slabo vreme in potem padejo amperi pod polovico, kar ni nič kaj dobro za akumulator.

Zdaj avtopilot sam dela in to je dobro, nov kompas pa se izkaže za dobro naložbo. Po slabih petih miljah plovbe priplujem pred Vuda marino in tukaj sidram na globini 13 metrov. Takoj se počutim bolje, ker je pod kobilico vsaj nekaj vode, kar je bolje kot na prejšnjem sidrišču. V vodo spustim 65 metrov verige in potem s slano vodo operem premec barke od mulja, kakor tudi skladišče sidrne verige. Zdaj se moram še jaz skopati, zato po dolgem času skočim v vodo, na kratko zaplavam in si operem glavo s šamponom, kasneje pa sol sperem s sebe še s sladko vodo. Skuham si kavo, berem, čeprav barka ni najbolj na miru, saj piha že 16 vozlov SZ vetra in zato je posledično pod barko nekaj valov, katero le-ti pozibavajo na sidru. Ko tako sedim in gledam občasno na obalo, se spomnim, da je danes torek in v tukajšnji restavraciji v marini je danes zvečer pica po polovični ceni. Napolnim dingi z zrakom, nanj montiram motorček in se preoblečem. Ko vse uredim, zapustim barko in se slabe pol milje zapeljem do marine. Najprej se sprehodim po marini, nekaj bark je tu še od zadnjič, nekaj je novih, marina pa je v glavnem na pol prazna. Potem obiščem še Billovo jadrnico, ki je v luknji in pogledam, če je z njo vse v redu, fotkam in fotke pošljem Billu na email. 

Evo zdaj sem že za mizo, naročil sem pico in malo pivo. Vse po pol cene, saj je tudi happy hour za pijačo. Ko pojem pol pice, ne vem ali je pica prevelika, ali pa se je meni želodec po malem skrčil, ker že težko jem. Ko pogledam proti trebuhu, nič ne kaže o kakšnem krčenju, verjetno bo vse bolj na velikosti pice. Počasi se le potrudim in spravim vse v sebe, plačam in grem nazaj na barko. Zadaj nad hribi se dela nekaj črnega in ne rad v takšnem puščam barko samo na sidrišču. Nazaj grede so valovi še malo višji in zdaj me že lepo skoraj vsak val poškropi.

Na barki se slečem, še enkrat splahnem s sladko vodo in potem sedem v kokpit, ter razmišljam, gledam v temno noč ter po svoje zaključujem današnji dan.

Sidrišče Vuda marina,  otok Viti Levu, Fidži, 2. dan

Površina oceana je več ali manj mirna, gladka, a mrtvi val, ki se prikrade od ne vem kje, naredi svoje. Barko guga, ravno toliko da čutim to guganje v glavi, v malih možganih ali kjer se to že čuti. Ni prijetno.

Zjutraj pride na sidrišče Norvežan in že sinoči sva se dogovorila, da greva skupaj v mesto Lautoka. Sem še pri kavi, katero pijem v kokpitu in gledam vreme. Vremenska napoved za Novo Zelandijo je res čudna. Včeraj in danes je okoli  severnega dela otoka vse rjavo in rdeče, kar pomeni, da je tam spet ogromno vetra in valov. Potem se vse očisti in v nedeljo ima pol oceana brezvetrje. Od četrtka naprej v naslednjem tednu pa ves veter piha v nos, torej je potrebno orcati in se boriti z valovi v nos. Spet v petek se veter spremeni in je v prvič v redu. Kaj bo čez 10 dni pokazalo vreme ne vem, pa saj tudi marsikdo ki čaka na plovbo na jug, ne ve. Veliko nas je v tem delu ki bi radi odjadrali  in vse bolj in bolj zmigujemo z glavo, čeprav se je nekaj hrabrih že spustilo proti otoku vetra. Počasi mi to vreme preseda in pričel sem razmišljati še o drugih alternativah, če ne mi bo prej potekla druga viza, preden se vreme uredi. In ko še pogledam video iz Aucklanda, ki ga je posnel danes Sasa, potem vidim leden dež, morje ki ima komaj 11°C, ozračje je mrzlo in neprijetno. Vse bolj in bolj se mi zdi, da Nova Zelandija sploh ni več na moji poti, čeprav tudi nikoli ni bila, saj sem zelo jezen na njo, ker so mi Bio Security vzeli 5 salam in sem še moral plačati 400 NZ$ kazni zaradi enega sendviča s salamo, ki sem ga pozabil v nahrbtniku. A nekam se moram umakniti pred cikloni.

Pospravim kuhinjo in kolega mi sporoči, da pride po mene. Greva z dingijem do marine in naprej z avtobusom do Lautoke. Jaz ne potrebujem kaj velikega ali pretresljivega, moram pa zamenjati dva že zarjavela ročaja na vhodnih  vratih v barko, prav tako pa si moram kupiti eno naglavno svetilko. Na barki imam štiri naglavne svetilke, a nobena ne dela. Čeprav sta dve dražji in jih odlikuje dober in znan brand ter vodotesnost, sta očitno spustili vlago v sebe in delovanje je onesposobljeno. Žal mi jih je, a morajo romati v koš, saj ne mislim imeti na barki ne delujoče opreme.

V mestu najdem kar potrebujem, on še kupi stvari za na svojo barko, nekaj še drugih stvari ogleduje, a ne kupi. Seveda, kar je iz uvoza je zelo drago, kvaliteta pa je tudi vprašljiva. Potem še greva v trgovino in jaz potrebujem samo piščančje meso. Tokrat imajo v akciji na ražnju pečenega celega piščanca in odločim se zanj. Tako bom privarčeval na plinu, olju, pa še na čistilu za posodo. 

Prideva na avtobus za Vudo in naju šofer brez magnetne kartice ne spusti na avtobus. Pokažem mu denar, kot vedno, on pa mi pravi, da z denarjem ne gre, da on tega ne počne. Potem pa se oglasita možakarja iz prve vrste in takoj ju prepoznam kot kontrolorja. No ja, zdaj vsaj vem, zakaj šofer »nikoli« ne jemlje gotovine. Avtobus gre, jaz za vsak slučaj napolnim magnetno kartico z nekaj dobroimetja, da se lahko z naslednjim vrnem do Vude.

Cel dan je že oblačno, skoraj brez vetra, zato je vseeno sparno in vroče. Kot bi po domače rekli, dol tišči. Ko sva v avtobusu, prične rahlo deževati. Dežuje tudi ko pridem na barko in tako je še preostanek dneva.  Barka se zopet guga in sam pri sebi rečem, da se jutri prestavim v Saweni bay. Tam je verjetno bolje in tudi ni tako daleč od tu.

Zvečer si privoščim četrt piščanca, skuham še prilogo in večerja je kot iz najboljše restavracije. Potem si ogledujem še odjavne papirje in ne ljubi se mi pisati in izpolnjevati 10 strani papirjev. Verjetno bom en drug dan izpolnil samo pol, pol pa fotokopiral, ker potrebujejo uradniki vse to v dveh izvodih.

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Slovenski zastopnik za plovila Highfield, Burin Boats , je pripravil izjemno ponudbo plovil v prednovoletnem obdobju. Tako lahko pri nakupu plovila prihranite tudi več kot 15.000 EUR.

Iz ponudbe izpostavljamo: Highfield Sport 760 

Gumenjak Highfield Sport 760 je vodilno plovilo v razredu visoko zmogljivih gumenjakov s trdim dnom. Je kombinacija trupa namenjenega plovbi po odprtem morju, ima trdnost komercialnega plovila in vse lastnosti elegantnega in prefinjenega italijanskega oblikovanja. Gumenjak Sport 760 bo zato zagotovil vam, vaši družini in vašim prijateljem nepozabne avanture in udobje in varnost na morju.

Sport 760 v dolžino meri 7,60 m v širino pa 2,83 m. Notranja dolžina plovila je 5,92 m širina pa 1,63 m. Kljub svoji velikosti in robustnosti tehta zgolj 875 kg. Na krov lahko sprejme do 12 oseb oziroma do 1430 kg. Za pogon bo zadostoval motor 200 KM, najmočnejši, ki ga lahko namestite pa lahko razvije 300 KM. Trup je grajen izjemno robustno. Kot na krmi znaša kar 24°. Je eno redkih plovil na trgu s tako strmim kotom trupa. Plovba v razburkanem Mediteranskem  ali Jadranskem morju bo vedno udobna.

V premcu plovila je prostorna sončna ploščad, oblazinjena z najkvalitetnejšimi materiali. Na podu je položena tikovina, ki zagotavlja dober oprijem med plovbo po razburkanem morju, ter udobno hojo z  bosimi nogami na sidru. Gumenjak je možno naročiti v petih različnih barvnih kombinacijah. Od belih do črnih tubusov in oblazinjenja v rdečin oranžni, ali bež barvi.

Tehnični podatki:

• Dolžina čez vse: 7,60 m
• Širina: 2,83 m
• Moč motorja (max): 300 KM
• Moč motorja (priporočljiva): 200 KM
• Premer tubusov: 40 – 56 cm
• Število zračnih komor: 6
• Rezervoar za gorivo 285 l
• Kategorija: C
• Teža plovila brez motorja: 875 kg
• Število oseb na krovu: 12
• Kot trupa: 24°

Cena:

• Plovilo v prednovoletni akciji: Highfiled Sport 760 z motorjem Honda BF 250 XU
• Redna cena: 68.467,00 EUR (brez DDV) – 83.529,74 (z DDV)
• Akcijska cena: 54.700,00 EUR (brez DDV) – 66.734,00 EUR (z DDV)
• Prihranek: 13.767,00 EUR (brez DDV) - 16.795,74 (z  DDV)

Do 35 % popusta ne nekatere modele

V prednovoletni akciji so tudi drugi modeli gumenjakov Highfield. Nekatere cene so tudi 35% nižje od običajnih. Za konkretne cene in popuste povprašajte pri zastopniku Burin Boats, https://burinboats.com/, tel.: 01 436 30 60, ali pa pišite na: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..