Novice

Bodite povezani z vašim plovilom!

Povežite se z vašim plovilom z uporabo aplikacije Android ali iOS in imeli boste na dosegu roke vse informacije, ki jih potrebujete za vaše plovilo.

Oglejte si:
- geografski položaj vašega plovila
- napetost na baterijah za čolne in stanje kalužne črpalke
- seznam vseh podatkovnih poti (dolžina poti, potovalna hitrost, trajanje, ...) in grafični prikaz poti.

Sledilnik za plovilo je lahko tudi idealno darilo za vašega navtičnega prijatelja.

Katere so prednosti sledilnika za plovila  "Connect IT Boat"?

• GEO LOKACIJA

Prikaže geografski položaj vašega plovila v realnem času.

• POTI

Zabeleži vse poti, ki ste jih opravili z vašim plovilom.

• STATUS BATERIJE

Prikaz napetosti na bateriji za čoln.

• KALUŽNA ČRPALKA

Informacije o aktiviranju kalužne črpalke in sprejemu alarmnega sporočila na mobilnem telefonu pri vsakem aktiviranju črpalke.

• ALARM

Možnost nastavitve alarmov, za prejem alarmnih sporočil: o nizki napetosti akumulatorja, aktiviranju kalužne črpalke, zagonu motorja in premikanju plovila.

• NASTAVITVE

Možnost upravljanja z računom in podaljšanje naročnine.

NAROČILO PRODUKTA
Sledilnik lahko naročite tudi preko spletne trgovine, podjetja Moto-Nautika d.o.o., ki je generalni zastopnik za sledilnik "Connect IT Boat".

Povezava do spletnega naročila

VIDEO

POMEMBNO! AKCIJSKA CENA VELJA SAMO V MESECU DECEMBRU.

Po 17 dneh plovbe najhitrejšo ekipo Qingdao do cilja loči le še 600 nmi južnega Indijskega oceana.

Četrta etapa regate Clipper se za nekatere ekipe končuje, za nekatere pa se je šele dobro začela. Ekipa Qingdao, ki je že pokazala svoje letošnje ambicije, hitro napreduje proti cilju v avstralskem mestu Fremantle na zahodni obali. Ekipa Ha Long Bay, Viet Nam, ki ji ves čas sledi, je izkoristila možnost prikrite plovbe in skrila svoje taktične odločitve pred tekmeci. Na zaslonih jo bomo videli spet danes ponoči ob 23.59 (UTC). Ali se bo pojavila na prvem ali na drugem mestu, lahko trenutno samo ugibamo.

V zadnjem javljanju z jadrnice Qingdao, je Rhiannon Massey komentiral:

»Trenutno plujemo z vetrom. Jadrnico Ha Long Bay, Viet Nam jasno vidimo pred seboj. To nam je dodatno dvignilo moralo in ekipa se še bolj trudi. Naloga, ki jo moramo opraviti, bo opravljena še hitreje, saj našo tarčo vidimo na horizontu pred seboj.«

Plovbo spet nadaljujejo ekipe Punta del Este, Visit Sanya in Unicef. Ekipi Punta del Este in Visit Sanja sta trčili na začetku etape pred mestom Cape Town. Ker so bile poškodbe jadrnic prevelike za varno nadaljevanje plovbe, sta se ekipi morali vrniti v marini in počakati na popravilo poškodb. Štirinajst dni kasneje kot preostali so se podali na pot preko oceana. Do sedaj sta prepluli približno četrtino poti. Do cilja ju loči še 4200 nmi. V regato se je vrnila tudi ekipa Unicef. Zaradi možnosti vnetja slepiča enega izmed članov posadke, so se morali vrniti v Durban, mesto na vzhodni obali Južnoafriške republike, kjer so člana  izkrcali in nadaljevali s plovbo. Do cilja morajo prepluti še nekaj več kot 4000 nmi.

Vodilni ekipi pričakujejo v cilju v soboto, 7. decembra 2019. V avstralskem pristanišču Fremantle je že vse pripravljeno za prihod najhitrejših jadralcev. Če bodo plovbo nadaljevali v sedanjem tempu, bodo v cilju med 18.00 in 00.00 uro po lokalnem času.

Trenutni vrstni red 06.12.2019 ob 15.00

Proti koncu koledarskega leta veliko kvarnerskih destinacij pripravlja bogate adventne in božične programe, festivale ter vrhunske kulinarične zgodbe. Polepšajte si začetek zime in se nam pridružite na božičnih in novoletnih praznovanjih, kjer bodo nastopali tako naši kot vaši priljubljeni glasbeniki.

ADVENT V OPATIJI, 29.11.2019 - 12.1.2020, OPATIJA

Advent v Opatiji prinaša mesec in pol dolgo uživanje v najlepših zimskih doživetjih. Drsanje ob morju, sladki vikend na Festivalu čokolade, atraktiven božični sejem pred Šporerjem z animatorji za otroke v jutranjih in popoldanskih urah, živa glasba v večernih urah ter kulinarični in zabavni programi na mestni tržnici – so glavni aduti najlepšega Adventa ob morju.

RIJEKA ADVENT, 30.11.2019 - 7.1.2020, REKA

V mesecu decembru vas na Reki pričakuje prava adventna pravljica. Letošnji advent vam prinaša že znane zabavne vsebine, kot so drsališče Morska snežinka, vlakec dedka Mraza, koncerti na Trgu Ivana Koblerja in Advent na Gradini. Poleg tega pa so vam na voljo tudi nove prireditve in lokacije.

NAJLEPŠI OTOŠKI ADVENT, 30.11.2019 – 7.1.2020, RAB

Advent na Rabu bo posebna kombinacija umetnosti in gastronomije ter zabave za vse starosti. Številni koncerti različnih glasbenih zvrsti, umetniške razstave domačih in gostujočih umetnikov in številne gledališke predstave bodo vir veselja ter dobre volje za vse obiskovalce.

Veliki finale »Najlepšega otoškega adventa« bo na silvestrski večer z odličnim koncertom enega najboljših hrvaških vokalistov Tonija Cetinskega.

KASTAV ADVENT TRAIL, 22.12.2019, KASTAV

Okrašen s prazničnim vzdušjem, v labirintu poti v gozdovih Loza in Lužina, brez zahtevnih dolžin in vzponov, je tek na 365 metrov visok hrib nad Kvarnerjem odlična izbira za zaključek sezone, druženje s prijatelji in uživanje v praznikih, z nepogrešljivim kuhanim vinom in flancati.

SLOVO OD STAREGA LETA V FUŽINAH, GORSKI KOTAR

Tradicionalni dogodek, ki poteka v središču Fužin v Gorskem kotarju, 31. decembra, kjer se opoldne (ob 12. uri) poslavljamo od starega leta s kuhanim vinom, klobaso in živo glasbo.

Italijanska ladjedelnica Grand Soleil je predstavila novo jadrnico GS80. Nova lepotica v dolžino meri nekaj manj kot 26 m in omogoča lastniku, da si jo prilagodi glede na svoje potrebe.

Z novo jadrnico so hoteli v ladjedelnici Grand Soleil popeljati prilagodljivost plovila lastnikovim potrebam na novo, višjo raven. Jadrnica GS80 je prva iz linije Custom Line Project. Lastnikom plovil ne želijo ponuditi le večjega plovila, kot ga imajo sedaj, temveč plovilo, ki bo izdelano po njihovih željah. Z novo jadrnico je ladjedelnica stopila tudi v segment velikih jadrnic, na trg, ki ga do sedaj niso poznali in je bil rezerviran le za velike ladjedelnice.

Prvo plovilo v razredu GS80 je bilo razvito v sodelovanju z italijanskim navtičnim arhitekturnim birojem Giovanni Ceccarelli. Projekt so predstavili februarja letos, prvi trup pa je že zapustil ladjedelnico in tudi zaplul.

Jadrnica je v celoti izdelana iz karbonskih vlaken. Predvsem bo namenjena tekmovalnemu svetu, a bo v podpalubju in na krovu nudila vse udobje potovalne jadrnice. Pod krovom bo pet kabin z desetimi ležišči. Vse kabine bodo opremljene z lastno kopalnico. Salon bo prostoren, saj se bo raztezal čez celotno širino plovila, ki meri kar 6,5 m.

Tehnični podatki:

• Dolžina čez vse: 25,95 m
• Dolžina trupa: 23,99 m
• Dolžina vodne linije: 21,95 m
• Širina (max): 6,49 m
• Ugrez: 4,45 m
• Teža plovila: 32.950 kg
• Balast: 12.050 kg
• Motor: 260 KM
• Rezervoar za gorivo: 1500 l
• Rezervoar za vodo: 1500 l
• Površina jader (glavno + genova): 365 m2
• Število ležišč: 10

Iz zaupnih virov smo izvedeli, da v begunjski ladjedelnici nastaja nova jadrnica, zastavonoša ladjedelnice Elan. V dolžino bo merila 47 čevljev oziroma 14,32 m.

Izvedeli smo tudi skrivnost, da bo novo jadrnico oblikoval znameniti avtomobilski oblikovalski studio F. A. Porsche. Pri oblikovanju bo sodeloval s hišnim oblikovalcem Elanovih jadrnic Humphreys Yacht Design. S skupnimi močmi bodo oblikovali novo jadrnico. Za oblikovalski studio F. A. Porsche je to prvi oblikovalski projekt jadrnice.

Vse informacije o novem plovilu so še vedno izjemno skrivnostne. Če se spomnimo projekta GTT 115, s katerim ja F. A. Porsche zakorakal v navtične vode, si lahko predstavljamo,da bo nova jadrnica iz Begunj nekaj, česar na navtičnem trgu še nismo videli.

Za zdaj smo se dokopali zgolj do prvih skic detajlov plovila. Takoj, ko izvemo več, bomo objavili na naši spletni strani.

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

73. dan: Sardinija: Isola Piana, Menorca: Mahon

Pasaže iz preliva med Sardinijo in Korziko do Balearov sem se bal zaradi slabe izkušnje izpred osmih let.
Takrat se vreme ni držalo napovedi, vetra je povsem zmanjkalo, nafte nisva imela veliko, bili pa so zelo veliki in zoprni valovi s strani. Na cilj sva prišla povsem izmučena. Ko sva se na sidrišču takrat pogovarjala s posadko, ki je tudi takrat prečila in je sicer preplula že cel svet, so nama rekli, da je to bila za njih na splošno najtežja pasaža.
Razdalja je kakih 200 milj (to je približno razdalje od Pule do Dubrovnika), a zajema največji odprt kos morja v Sredozemlju.
Tu je vreme lahko zelo muhasto, saj se mešajo vplivi različnih vremenskih sistemov.
Zaradi tega sem videl majhno »vremensko okno«, če takoj startava, sicer bi morala čakati več dni.
Tudi tokrat je morje pokazalo svojo moč in nam pokazalo, kako smo mali in nemočni.
Začetek je bil prav lep. Ravno prav vetra za hitro jadranje, ugodna smer in še znosno valovanje. Ponoči je šel veter v krmo, kar je sicer super, a je padel na 5–10 vozlov, kar je najslabše možno. Pluješ na motor, a zdi se, kot da zrak stoji in vdihavaš svoje hlape. Čim se veter malček okrepi, se počutiš kot kreten, saj veter piha v pravo smer, zato razviješ jadra in poskušaš barko stabilizirati. Hitrost se poveča za kak vozel. A po nekaj minutah veter spet pade in jadra udarjajo in tolčejo v valovih brez efekta.
Da se ne strgajo, jih pospraviš. In to ponavljaš v nedogled celo noč in večji del dneva.
Vmes malo tudi lepo jadraš, da ne obupaš povsem nad jadri. Tokrat sva vsaj nafte imela dovolj.
Popoldne je nekaj časa krasno letelo. Tudi osem ali devet vozlov po valu navzdol. Valovi so bili iz minute v minuto večji.
Nad nami je že visel Damoklejev meč. Za obzorjem se je bliskalo, po nebu pa so se vozili grozeči oblaki.
Po mojem naivnem planiranju poti pred odhodom bi morala nevihta priti kasneje in bi ji midva ušla, a vreme se je očitno odločilo, da malo pohiti.
Začelo je deževati. Začelo je resno pihati.
Glavno jadro je bilo na drugi krajšavi, genova že zdavnaj pospravljena, malega solent jadra sva imela razvitega le kak meter.
Dež je očitno napolnil zavihke glavnega jadra v vreči in pod to težo in sunki vetra se je strgala vrvica (lazy line), ki drži vrečo (lazy bag). Vreča je neusmiljeno frfotala, pokrajšani zavihki glavnega jadra so nekontrolirano skakali okrog.
Potrgane vrvice so visele v vodo.
To je bilo nujno sanirati, da ne utrpimo škode, da nam vrvica ne pride v propeler in da lahko zložimo glavno jadro.
Nekako mi je uspelo, da sem nalovil potrgane vrvice in jih navezal na dvižnico špinakerja, jasno, da sem bil privezan, saj je bilo delo na mokrem in podivjanem krovu zelo nevarno, Lili pa me je spremljala s krmilom (lovila valove) in opozarjala na lomeče valove prek krova.
Nazaj v kokpit sem prišel precej utrujen, a vreča je bila spet uporabna.
Tedaj se je veter še okrepil. Bilo ga je preveč za drugo krajšavo in treba je bilo spustiti glavno jadro.
Do zdaj sva vozila polkrmo, za zložitev klasičnega glavnega jadra je treba zaviti v veter. To je bilo v teh valovih in vetru precej nevarno, saj so naju valovi že sedaj dobro polagali.
Prižgeva motor. Lili je na motorju, jaz na vrveh.
Zavije v veter, jaz spustim dvižnico, a vetra je toliko, da jadro noče dol. Vsega skupaj je jadro padlo nekaj metrov, nekaj metrov pa ga je še gledalo ven iz vreče.

»V veter,« se derem Liliki. »Noče,« pravi ona. Nekaj je narobe.
Potem ugotoviva: vetrni instrument se je pokvaril. Ker sva imela sparyhood, bimini, stranske zaščite in zadnjo zaščito za krmilom, ne moreš dobro ugotoviti, od kod piha, ker vse to blago povsem spremeni smer vetra. Na jadra ne vidiš in si odvisen od instrumenta. Jasno, če crkne instrument, ki je pred sekundo še delal, tega ne opaziš takoj.
Glavno jadro se nama zatakne v napol pospravljenem položaju. Mogoče ga iz vreče gleda kakih 10 odstotkov. To je 10 odstotkov več, kot bi si želel. Na krov zdaj ne grem. Dokler je vetrni instrument še delal, sva odčitala nekaj čez 49 vozlov. Sedaj kaže narobe tako smer kot hitrost vetra.
Usmeriva se proti cilju. Samo na jambor in na tistih nekaj kvadratnih metrov blaga, ki gleda iz vreče letiva 8 do 9 vozlov.
Saj je OK, če bi bila pasaža 30 milj. Ne pa 200 na dve slabi noči podlage.
V daljavi se še vedno bliska in grmi.
Hitrost je odlična, a premetava naju kot v pralnem stroju.
Čez nekaj časa se veter za nekaj minut malo umiri. Kmalu bo mrak. Če naju zadene še kaj hujšega, si ne želiva 10 odstotkov jadra zunaj vreče. Akcija. Skozi okno sprayhooda (privezan) zlezem na krov. Bum je dobro stabiliziran s škoto in preventerjem levo in desno. Prebijem se do jambora in se ruvam z glavnim jadrom. Na koncu mi uspe, da ga tudi s pomočjo čaklje spravim v vrečo in dvižnico fiksiram navzdol. Sedaj sva varnejša.
Lili ne mara bliskanja in strel okrog barke. No, jaz tudi ne. Vreme se za to ne zmeni.
Pade noč. Piha še vedno, dežuje občasno, valovi so veliki in neurejeni. Vsa ta neurja v okolici in pri nas so dodobra zmešala vodo. Na srečo piha v krmo (ali polkrmo). Spati se ne da. Eden od naju vozi, drugi leži in se drži za posteljo.
Dež preneha, veter se delno obrne. Voziva na zelo skrajšano solent jadro, večkrat vmes motorirava.
Morje je precej prazno. Nekaj plovil na AIS-u in občasno kaka medla lučka v daljavi.
Dilema: ali naj ugasnem motor in le jadram ter s tem upočasnim barko, ali naj motorsailam (jadro in motor).
Prva opcija nama zagotovi prihod na sidrišče, ko bo že dan, a nama lahko prinese še eno dodatno nevihto – morda ravno v času vplutja v ozek kanal, kar je precej nevarno. Pa tudi sedaj sva že oba utrujena, ali res hočeva podaljševati, ko se tako ne da spati.
Druga opcija skrajša čas izpostavljenosti, zdi se, da lahko uideva eni nevihti, prej bova zasidrana in prej greva lahko spat. A po drugi strani to pomeni prihod v temi. Po tako težki noči in v takem vremenu je to tvegano. Res, da sva že bila tu, a to je bilo pred leti in vhod je ozek in vijugast in plitev ...
Odločiva se za drugo opcijo.
Sidrišče je nabito polno. Z radarjem iščeva luknjo, kamor bi se lahko zavlekla.
Ob 6:00 (še v temi) sva sidrana in greva spat.
Uf, tale pasaža je bila pa do sedaj najtežja.

Na tej pasaži preplutih 194 milj, po logu 211. Skupaj 1886. Motor ima 5585 ur (na tej pasaži 27 ur).

74. dan: Menorca: Mahon lokalno

Včeraj smo v glavnem počivali in si »lizali rane« po naporni viharni pasaži. Danes pa je že bil čas, da naredimo kaj koristnega.

Sidrana sva v mali laguni po imenu Cala Taulera, ki je stranski rokav glavnega vhoda v Mahonsko luko. Obdana je z zgodovinskimi trdnjavami in je baje še danes vojaški objekt. Cel dan mimo vozijo ladjice polne turistov in nekaj razlagajo po zvočnikih.
Tu je s sidranjem situacija malo čudna. Karte označujejo laguno kot sidrišče, a novejši priročniki navajajo, da v glavni sezoni tam ni dovoljeno sidranje, in da te uradniki naženejo v mesto v marino (drago kot žefran – za nas okrog 300 evrov na noč). Sidranje je dovoljeno le, če so marine polne, ali če je zunaj slabo vreme (small craft warning). Neki uradnik na gumenjaku vsaj dvakrat dnevno prekrižari sidrišče in vestno popisuje plovila. Tu in tam koga spodi. Vse, ki visijo (ali lahko visijo, če se veter obrne) v plovni kanal, ki je označen z bojami. To mi je logično. Potem pa še koga. Po mojem tiste, ki so tu že dalj časa, ali pa mu niso všeč. Logike še nisem pogruntal.
Mimo nas se je pripeljal že velikokrat, a se ni nikoli ustavil. Jaz ga pa tudi ne kličem in ne drezan. Zdi se, da nekako tolerirajo do tri dni.
Danes sem plezal na jambor in najprej zamenjal potrgane vrvice (lazy line), ki držijo vrečo jadra. Potem sem pogledal, kako je z vetrnim instrumentom. Zdi se, da so kontakti v redu, mehansko ni videti poškodb, a smer kaže narobe. Ko sem ga postavil točno v veter, je kazal prav, ko sem ga dal na 90 stopinj, pa je kazal 45. Pri 180 je spet kazal 0 (približno). Po telefonskem pogovoru z Iztokom, največjim evropskim strokovnjakom za Raymarine (Harpoon navtika iz Trzina) je na daljavo diagnosticiral, da je verjetno šel sin-cos chip. Pri starejšem modelu je en čip za sin, en za cos, pri mojem je to združeno v en čip. Zadevo se baje da popraviti.
Popoldan sva šla v mesto. Te dni imajo neko regato klasičnih jadrnic in jih je lepo videti toliko na kupu v mestni marini.
Vožnja s čolničkom je kar dolga 2,5 milje v eno smer (dobre pol ure).
Jasno, da sva šla najprej v gin fabriko kupit mahonski gin. Ta je zelo aromatičen, saj brinove jagode zorijo na vročih tleh Menorke. Pazi to: vstopnine ni, pokušina njihovih proizvodov je brezplačna.
Glavna nevarnost: takoj zraven pa je navtična trgovina. Pred leti sva po pokušnji gina tam kupila za 50 kil robe (no, ja 25 m verige, ki sva jo rabila in nekaj malenkosti).
Letos sva bila pri pokušanju gina skromna in v navtični trgovini nisva kupila nič. Sva pa dobila cel kup koristnih informacij od noro prijaznega prodajalca.
Za večerjo sva izbrala restavracijo, ki jo je on priporočil (tam je cena glede na kakovost dobra, so pa malo od rok. Bližje mestni marini kot greš, višje so cene. Cene naraščajo bistveno hitreje kot kakovost. Kakovost včasih sploh ne narašča. Domačini tistemu koncu rečemo VIP-obala in tja ne hodimo jest.).
No, ni naju nasmolil in jedla sva zelo dobro za povsem normalno ceno.
Potem pa še pot nazaj na barčico.
Danes smo pluli le z malim čolničkom pribl. 5 milj.

Na tej pasaži prepluto 194 milj, po logu 211. Skupaj 1886. Motor ima 5585 5558 ur (na tej pasaži 27 ur).

75. dan: Menorca: Mahon–Cala De Fornells

Čas je, da zapustiva laguno pred Mahonom in si ogledava še nekaj več. Prilagam še nekaj slik od včeraj za spomin.
Danes vreme še dopušča, da greva na sever otoka in okrog. Tu so baje trije zalivi, ki so kolikor toliko zaščiteni, vse drugo je bolj za dnevno kopanje v res lepem vremenu. Te dni izbirava sidrišča glede na varnost in zaščito ne glede na to, če ni tako krasne vode in okolice.
Ko zapuščava laguno, srečava nekaj klasičnih jadrnic, ki gredo na start regate.
Prvi del plovbe je v veter, zato motoriramo. Dvigneva glavno jadro. Pregledam, ali je v viharju utrpel kakšne poškodbe in zdi se, da je vse v redu.
Napovedana je bonaca, a piha prijetnih 10 vozlov. Ne pravijo Menorki zastonj vetrovni otok.
V barki naredim nekaj rutinskih vzdrževalnih del (servisiram obe črpalki stranišč).
Vala ni veliko, swela je nekaj, a je počasen in ni moteč. Danes imava le nekaj čez 20 milj plovbe in si lahko privoščiva cikcakanje proti vetru, čeprav pravijo, da gentlemani ne orcajo.
Ugasneva motor in jadrava. Narediva nekaj obratov proti vetru, namenoma ne greva dovolj daleč, da bi en obrat zadoščal. Prvi razlog je čisto jadralski: če se veter obrne ali ugasne, je bolje, da je barka blizu najkrajše poti proti cilju. Drugi razlog je turistični. Če greva 10 milj na odprto, ne bova videla nič. Tako pa uživava ob pogledu na skalne pečine.
Vidi se, da tu res dosti piha. Hiš ni nikjer blizu obale, še tiste, ki so 100 m nad morjem, skoraj nimajo oken proti morju.
Mimo visokih previsnih sten (Punta des Morter) zavijeva v relativno ozek vhod v zaliv. Sedaj imava veter skoraj v krmo. Solent ne dela več, zato ga zvijem (genove tako ali tako nisva uporabljala za kratko tackanje, ker jo je treba zviti za vsak obrat).
Dokler sva orcala, je 10 vozlov pravega vetra in 6 vozlov Heronove hitrosti dajalo 15 vozlov navideznega vetra – občutek, da lepo piha. Zdaj pa vozimo krmo in od 10 vozlov se odšteje naša hitrost (slabe 4) in čutimo le še 6 vozlov. Takoj pomislim na vsebino hladilnika. Pivo ali gin-tonik? Težke odločitve.
Zaliv se znotraj razširi. Deli so zaščiteni zaradi posedonije (morske trave) in tam je sidranje prepovedano. Nekateri deli pa nimajo trave in tam je sidranje dovoljeno. Vse imajo lepo označeno na navtičnih kartah in v naravi z bojami. Všeč mi je, da skrbijo za okolje.
No ja, če odštejem ponton z Jet-i. Nekako se mi zdi, da ti glasni divjaki ne spadajo v naravni rezervat. Če mene vprašate, mi je žal, da so jih izumili, ampak to je stvar osebne presoje. Dokler mi ne glisirajo 5 m od barke.
Na srečo so danes vsi parkirani na svojih pontonih. V zalivu pa poteka regata surferjev in trening malih jadrnic. Precej manj je hrupa in gin tonik v kokpitu se prileže.

Danes preplutih 24 milj. Skupaj 1910. Motor ima 5588 ur (3 nove). 

76. dan: Menorca: Cala De Fornells–Cala Son Saura

Zaliv je bil povsem miren. Danes je v planu severna obala Menorke in po zahodni strani do južne strani.
Ta del je divji, ko da bi bili na Marsu. Visoki klifi se dvigajo nad morje, skale so razjedene od soli in vetra, vegetacije ni.
Vmes so izdolbene posamezne cale (zalivi), ki pa so večinoma premajhni za našo barko in preveč odprti, da bi lahko tam varno sidrali za čez noč. Zjutraj vetra skoraj ni. Pet vozlov s severozahoda. Mi gremo jasno na severozahod.
Za prvo kopanje si izbereva Calo de Algaiarens. Krasen trojni zaliv za punto Rotjo, kakih 5 milj od zahodnega vogala otoka.
Čeprav je zaliv popularen, je prostora za sidranje v kristalno čisti vodi v belo mivko dovolj. Severna obala je malo od rok, pa še zadnji dan avgusta je. Verjetno je marsikdo že zaključil dopust. Čarterja pa tu tako ali tako ni.
Medtem malo bolj zapiha (dobrih 10 vozlov) in nam omogoči krasno jadranje.
Na poti proti skrajno severozahodnemu rtu (Cabo Nati) si vmes ogledava še nekaj lepih zalivov.
Popolna divjina, 40-metrski klifi, na vsakem drugem vogalu je kakšna jama tipa modra špilja (razen, da ni gneče in vstopnine).
Ko doseževa svetilnik Cabo Nati, obrneva na jugozahod. Sledi jadranje v polkrmo ob zahodni obali, mimo Ciutadelle do južne obale.
Sidrava v zalivu Cala son Saura, ki je videti dovolj zaščiten, če se veter ponoči obrne v zahodnik.
Zaliv je krasen, hkrati pa je dobro izhodišče za jutrišnje prečenje na Majorko.
Jutri moramo nekam na varno, saj za ponedeljek napovedujejo 20 do 30 vozlov vetra s severa in valove iz Lyonskega zaliva. Takrat je treba biti varno pospravljen. Do Portocoloma je dobrih 40 milj. Ravno prav za jutri.

Danes preplutih 31 milj. Skupaj 1940. Motor ima 5592 ur (4 nove).

77. dan: Menorca: Cala Son Saura–Majorka: Portocolom

Zvečer se je zaliv precej spraznil, saj so dnevni turisti odpluli v svoje marine in smo lahko uživali v miru. Na eni od bark so stari Španci zaigrali na kitaro in zapeli. Niso bili moteči, prav v redu so peli. Cala se je izkazala z mirno nočjo.
Zjutraj greva naprej.
Sicer še ne piha, a dvignem jadra in sidro. Kmalu se veter vzpostavi in lahko ugasnemo Yanmarčka. Od treh vremenskih napovedi za danes so vse tri delno držale in precej zgrešile.
Eni so prav napovedali smer vetra s severozahoda (a totalno falili moč in timing), eni so zadeli drugo polovico (jug), tretji pa so sicer falili moč in smer, a so zadeli, da se bo popoldne veter obrnil.
Imela sva hitro jadranje (povprečje 7 vozlov prve 4 ure) s 15 vozli namesto napovedanih 5 vozlov, zadnji del pa je bil veter v nos.
Portocolom je zelo varen zaliv z ozkim zavitim vhodom med kar visokimi skalami, notri pa se razširi v laguno. Žal je več kot pol lagune plitvejše od 2 m (naš grez je 2,1), drugo pa so sedaj do konca natrpali z bojami. Pred leti sva tu še sidrala, letos to ni več mogoče in sva vzela bojo. Tu bova prevedrila nekaj dni, da se napovedanih 35 vozlov (kdo ve, koliko jih bo v resnici) odpelje mimo nas.
Sicer imam jaz raje svoje sidro, kot bojo (ne le zaradi cene), a tu je videti v redu.
Glede boj in nemožnosti sidranja sva vedela vnaprej, a zaliv je res zaščiten in sva zato požrla »ponos« in šla na bojo.
Na netu imajo narisano postavitev boj in cenike, lahko celo rezerviraš prek spleta, ko prideš v zaliv pride fant na čolnu in ti pomaga privezati. Vržeš mu vrv, on jo pretakne in ti jo vrne. Nobel. Nobene čaklje in sklanjanja. Potem ti razloži nekaj stvari in ti pusti obrazec za prijavo. Vrne se čez pol ure, vzame prijavo, pokasira (seveda sprejema kartice in ti izda račun). Vsa oprema je videti noro robustna. Privezna vrv je debela kot ženska roka, nerjavno uho je spolirano in ne grize tvoje vrvi, boje imajo ceno glede na nosilnost in so različnih barv in velikosti. Postavljen imajo ponton za dingije. Skratka storitev, kot je na Hrvaškem še nisem doživel.
Popoldne se sprehodiva po mestecu. Kaj dosti se v osmih letih ni spremenilo. No, cene so šle malo gor. Gneče ni nobene, kraj daje malo zaspan in ležeren vtis. Žal pa je španska arhitektura bolj brezzvezna. Lahko bi se kaj naučili od Italijanov.
Rezervirava še rentiča za jutri, saj greva na potep po otoku.

Danes preplutih 44 milj. Skupaj 1984. Motor ima 5595 ur (3 nove).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Nemška ladjedelnica Bavaria bo na salonu plovil Boot v Düsseldorfu premierno predstavila novo jadrnico iz serije C. Bavaria C42 je logični razvoj linije C, a bo imela svoj edinstven karakter.

Nova jadrnica bo imela povsem nov trup. Oblika je moderna inovativna in ima značilen premec v obliki črke V. Imela bo izjemno dobre plovne lastnosti in veliko prostora pod krovom.

Več prostora in boljše plovbe lastnosti

Nov trup z novo obliko premca bo plovilu zagotavljal boljše plovne lastnosti ter več prostora na krovu in pod njim. Premec oblikovan v obliki črke V zagotavlja daljšo vodno linijo, večjo stabilnost, večjo natančnost pri krmarjenju in posledično boljše jadralne sposobnosti.

Novo je tudi oblikovanje krmnega dela plovila. Zaradi značilne, nove oblike, je v krmnih kabinah več prostora in udobja.

Nova oblika premca je bila razvita v sodelovanju z italijanskim oblikovalskim studiem Cossutti Yacht Design. Premec je na vodni liniji ozek, nato pa se razširi proti krovu. Na ta način so zagotovili večji volumen plovila v prednjem delu, kar izboljša plovne lastnosti. Plovilo potrebuje zato manj popravkov med krmarjenjem, čeprav ima izjemno široko krmo. Plovilo zato pluje bolj natančno in daje večji občutek varnosti tudi v močno vzvalovanem morju.

Večja jadra – večja hitrost plovbe

Pri razvoju jadrovja so se osredotočili na dva elementa. Enostavnost uporabe in nadpovprečno dobre plovne lastnosti. Spet so sodelovali s studiem Cossutti Yacht Design. Glavno jadro ima površino 54 m2, genova pa 47 m2. Velika površina jader zagotavlja dodatno moč vetra, kar zagotavlja večjo hitrost plovbe.

Med plovbo z vetrom lahko na jadrnico namestimo jadro Code 0 s površino 85 m2 ali pa gennaker s površino 140 m2.

Več prostora za užitke med jadranjem

Ko so oblikovali krov jadrnice, jih je vodil en sam motiv. Kako zagotoviti čim večji užitek med jadranjem. Tako so se posvetili premcu, krmi in bokom. Rezultat razvoja je izjemno prostoren premec in bočni prehodi, ki omogočajo izjemno udobje za jadrnico te velikosti. Krmni del je ima sedežno klop oblikovano v obliki črke L. Rešitev je zmagovalec glede na prostornost sedalnih površin. Zagotavlja udobno namestitev med plovbo v veter kakor tudi med okusnim obedom za prostorno mizo na krmi.

Nova dimenzija prostornosti

Nova oblika trupa je odprla nove možnosti za oblikovanje notranjosti. Možno je izbirati med različnimi vrstami oblikovanja posameznih kabin. Jadrnico je možno dobiti v luksuzni verziji le z dvema kabinama in prostornima kopalnicama, ali pa kot udobno trikabinsko različico z dvema kopalnicama.

Zaradi nove oblike premca je v prednji kabini več prostora. Zaradi velikih oken na boku plovila, je občutek v prednji kabini neprimerljiv z dosedanjimi rešitvami. Kabina je višja predvsem v prednjem delu in ima posteljo kraljevske velikosti. V širino meri 1,8 m in 2,1 v dolžino.

Tehnične lastnosti:

• Dolžina čez vse: 12,38 m
• Dolžina čez vse s kosnikom: 12,90 m
• Dolžina trupa: 11,98 m
• Dolžina vodne linije: 11,27 m
• Širina: 4,29 m
• Ugrez: 2,10 m
• Ugrez: 1,70 m (nizka kobilica)
• Teža: 9.678 kg
• Teža balasta: 2698 kg
• Površina jader: 100,6 m2

Natanko dve leti je mimo, od predvajanja spletne serije iOtok, s katero sva s pisateljem Matetom Dolencem želela pomagati zadnjim trinajstim Biševljanom, da bi rešili svoj otok. Njihovo usodo smo na spletu spremljali 13 tednov, vse do trenutka, ko je na Biševo prišla pomlad. Zgodbe pa s tem še ni bilo konec. S filmsko ekipo smo ji sledili vse do lanske zime in ujeli njen razplet, ki je na koncu zapečatil žalostno usodo otoka. Celotno zgodbo smo združili v celovečernem dokumentarnem filmu, ki decembra prihaja v slovenske kinematografe.

Ker pa je Mate medtem napisal tudi novo knjigo, bomo film premierno predstavili na Slovenskem knjižnem sejmu. Vabim vas, da se nam pridružite, da se naposled spoznamo in srečamo v živo.

Vljudno vabljeni na premiero celovečernega dokumentarnega filma iOtok, ki bo v Kosovelovi dvorano Cankarjevega doma, v petek 29. novembra ob 20:00.

Miha Čelar, scenarist in režiser

Napovednik filma: 

iOtok CD from ASTRAL FILM on Vimeo.

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 5. dan

Vetrovno je bilo ponoči, vetrovno je tudi čez dan. Zjutraj vseeno odblokiram delovanje vetrnice, je bolj kot generator za izdelovanje elektrike, pravo glasno ropotalo. Čez noč jo raje nimam vklopljeno, ker potem z enim ušesom ne slišim kaj se dogaja okoli mene. Večkrat pri več kot 30 vozlih vetra na sidru pomislim na gambet, kateri spaja sidro in verigo, poleg tega pa imam sam speto staro in novo verigo skupaj. Čeprav imam tu vmes še neka dodatna varovanja, vseeno nisem ravnodušen, saj je za mojo ritjo slab meter pod vodo koralni greben. Če se kaj od naštetega odtrga ali zlomi,  imam časa slabih 10 sekund, da skočim iz postelje, priletim kot Superman čez salon v kokpit, zaženem motor in upam, da mi v prvem kontaktu le-ta »zavergla« in potem, da ga pod polnim gasom, še hladnega usmerim v globoko vodo med druge jadrnice, ki so na sidru. Zraven pa upam, da v tem stresu ne zadenem katere druge, saj so marsikatere na sidru brez sidrnih ter drugih luči. 

Danes bi kot po navadi ob petkih šel v mesto v nabavo sveže zelenjave in sadja. Tokrat imam vsega še na barki, zelenjave in sadja, le mesa mi je zmanjkalo, a tudi tega imam kar nekaj v konzervah. Torej, cel teden že nisem niti centa zapravil, pa tudi v mestu nisem bil. Na barki je še veliko hrane in danes bo poleg vegetarijanskega zajtrka, čudovito pozno zelenjavno kosilo. Prav veselim se že tega.

Ko sem bil zadnjič na tem otoku, sem se pogovarjal z izdelovalcem izdelkov iz lesa. Ti se izdelujejo ročno, zato so za moj žep predragi. Jih pa zato vneto kupujejo tukajšnji, od mene veliko bolj premožni avstralski in novozelandski turisti. Zanimala me sekira katero pravkar rezlja, sekira kakršno so v dobi kanibalizma nosili tukajšnji prebivalci oz. bojevniki iz raznih plemen. Ko sem ga vprašal, koliko je v temu kanibalizmu resnice, se nasmehne, potem stopi v kolibo in mi iz nje prinese knjigo, v kateri je naslikana sekira z izrezljanimi avtohtonimi vzorci, katere sam uporablja pri svojem delu. On rezlja, jaz sedim poleg njega in berem. Očitno je, da je ta Fidžijska mitologija le polna zgodb o njeni zgodovini kanibalizma. Menda je bil najbolj znan od vseh Fidžijevih kanibalov poglavar iz 19. stoletja, Ratu Udre Udre. Piše, da je bil resničen in je pokopan na otoku Viti Levu. Udre Udre je bil nekakšen posebnež, upornik, znan po izvajanju kanibalizma tudi po tem, ko se je Fidži kot angleška kolonija, uradno odcepil od matere Velike Britanije. Čeprav nekatere legende trdijo, da je Udre Udre pojedel več kot 4.000 ljudi, je dejanska ocena verjetno bližja številki 900, kar pa je za današnje čase nerazumljivo, a za to obstajajo nekakšni dokazi.

Leta 1849, nekaj časa po smrti poglavarja Udre Udre, je duhovnik Richard Lyth, ki je bival na otoku  Viti Levu v bližini nekdanjega poglavarjevega ozemlja, naletel na vrsto 872 kamnov, ki so bili postavljeni drug ob drugem. Lyth je nato vprašal sina Udreja, Udreja Ravatuja o kamnih in ta mu je povedal, da vsak kamen predstavlja človeka, ki ga je poglavar pojedel. Po besedah ​​sina, je imel oče najraje okus človeškega mesa. Ves čas bi imel ob sebi škatlo kuhanega in za tiste čase v kokosovem maslu konzerviranega človeškega mesa, katerega bi vedno zaužil sam, delil pa ga ni nikoli z nikomur.

Čeprav nisem kupil nobenega njegovega izdelka, mi tega Ilikimi, ni zameril. Sem mu pa podaril dva drobna darila, katerih kar nekaj mi je še v Sloveniji kot reklamo podjetja, podaril Samo. Čeprav so ta darila skromna, tem ljudem nekaj pomenijo. In zakaj jim ne podariti nekaj, kar sem sam dobil, zato pa izvedel dobro zgodbo, katero delim z vami.

Zvečer še pogledam napoved vremena za to noč in jutri dopoldne. Pihalo bo jutri do poldneva, nato pa se bo vreme umirilo, veter bo padel in spet zna biti peklensko vroče in soparno. 

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 6.dan

Že ponoči, se je veter začel umirjati, zjutraj, ko sem se prebudil, pa je imel le še za 20 km/h moči. Zato sem se uredil in napolnil dingi z zrakom, nanj montiral motorček, katerega sem imel zaradi močnega vetra na barki ter se zapeljal kakšnih 800 m do kopnega. 

Ne potrebujem skoraj ničesar, morda le malo kruha, da bom lahko jutri v nedeljo, pojedel jajca na oko. To mi je že nekako tradicionalno in poskušam se tega držati še naprej. Najbolj so me motile smeti, ki so se v tem tednu nabrale v košu. Zato jih z veseljem odložim v keson, nato pa grem na sprehod, da pretegnem noge. Opravim svoja 4,4 km in se vrnem do trgovine. Spomnim se da nimam mesa in pogled se mi ustavi na koščkih jagnjetine, ki so namenjeni za kari. Super, kupim še to in grem nazaj na barko. Pokličem in povabim na večerjo kolega Gautea in ta po večerji ne more prehvaliti mojega fidžijskega karija z rižem, kateri je bil res dober. Ob njem spijeva še eno pivo, nato pa greva na obalo, saj se mi on želi oddolžiti za večerjo. Povabi me v bar na otočku, kjer spijeva še eno pivo, se pogovarjava z drugimi jadralci in kasneje, ko ostaneva že skoraj sama, greva na nočni sprehod, da vidiva, kaj se dogaja ob glasni glasbi na drugem delu plaže.

Prideva do restavracije in tam so mize skoraj prazne. Le tu in tam sedi kakšen gost, na udobnih stolih z izrezljanim fidžijskim motivom. Kolega skoči do šanka po pivo, katerega že skoraj zavrnem, saj sta zame že dva mala dovolj. Še sreča, da sem se dobro najedel. Potem greva do dogajanja na plaži, kjer je rahlo osvetljeno prizorišče, katero je obdano z baklami. Wauuu… res lepo. Na pesku so svečane mize in stoli, oblečeni v bela pregrinjala s pentljo. Čisto ob vodi je poseben prostor s fidžijsko streho, namesto peska je lesen podest, na katerem plešejo mladi pari. Poroka!

Sediva na lesenem podestu ob prizorišču, opazujeva ljudi, se pogovarjava, ko čez čas do naju stopi moški, mlajši od mene in se predstavi kot oče ženina. Malo se pogovarjamo in skozi ta pogovor izvem, da so vsi tukajšnji svatje, prišli iz Sydneya na poroko. Nekateri čez vikend, večina pa bo tukaj ostala 5 ali 7 dni. Theo, kakor je očetu ženina ime, naju povabi za njihovo mizo, a povabilo najprej vljudno odkloniva, saj nisva primerno oblečena. Možakar vztraja, potem pride še nevestina mati, ki je verjetno prišla iz toalete in potem nimava kaj, ženski pač ne ugovarjam. Tako izvem, da je na poroki 58 ljudi in 7 otrok, kateri pa so že odšli spat. Ker kolega zanima, koliko stane takšna poroka, nama Theo zaupa, da okoli 19.000 F$ (cca 8.000€). V to je vključeno prav vse, kar se dogaja ta večer, skupaj s poroko na plaži, okrasitvijo prizorišča, postavljenimi stoli, matičarjem in fidžijsko živo glasbo. Nato pa vse kar vidim tukaj, s hrano, pijačo, glasbo, itd. Vsi ki so tukaj, so morali prileteti sem na svoje stroške, ter si najeti sobe. Večinoma so to prijatelji mladoporočencev in njih ta znesek za letalo in sobo ne stane veliko, saj imajo v Avstraliji dobre plače. Lepo, ni kaj.

Ura je bila že blizu polnoči in večina svatov je že krepko nad dovoljeno dozo alkohola, zato se midva zahvaliva za družbo in lep večer, ter greva počasi po plaži do dingi pontona. Kmalu naju dohiti skupina svatov, kateri gredo v bar na otočku in naju potegnejo z njimi. In tu se je fešta začela. Kmalu so prišli še drugi in alkohol je tekel v potokih. Plesalo se je na pesku, mizah, fotografiralo, smejalo. Pogovarjal sem se s to mladino in lahko rečem, da je že sam avstralski dialekt zame rahel napor, če je pa tu še vmešan alkohol in glasna glasba, pa je še težje. A tudi jaz nisem več na črti treznosti. Potem prideta do mene Nick, poročna priča ženina in njegovo dekle Kate. Ker je bil mladenič alkoholno razgret, mi je naročil pijačo Sambuco. To je nekakšen črn janežev liker, katerega do zdaj nisem poznal. Hmm, naj ga spijem na pivo? To pa res ne, hvala. Ker sem se upiral so prišli skoraj vsi okoli naju in potem se je začelo spodbujanje, ob njem pa so si to pijačo naročili še nekateri. In sem moral. Spil sem samo malo, da sem ga okusil, a okoli mene je družba postala vse bolj glasna in zato sem ga izpil na dušek. Vedel sem, da to ne bo dobro, zato sem želel iti na barko, a me je Kate prijela okoli pasu in že sva morala plesati. Ker res nisem bil za ples, sem se usedel in se še raje pogovarjal z ljudmi, ki so prihajali in odhajali k meni. No čez čas sem lahko šel nazaj na barko in s tem se je poročno slavje končalo.

Zjutraj me je prebudil mehur in moral sem na stranišče, da odlijem prefiltrirano pivo iz svojega telesa. Še preden sem odprl oči, sem čutil da me boli glava. Okoli mene je bila tišina in še vedno tema. Obrnil sem se in prijel sem nekaj čipkastega. Menda ja nisem slekel neveste in sedaj držim v roki pajčolan? Morda celo nevestino obleko? Postelja se mi je zdela mehka, kot da ni moja. Sem v kakšni tuji sobi? Hočem prižgati telefon, pa ne dela, je prazen, zato potipam po steni in najdem luč, ki je tam že od nekdaj. Pogledam po okolici in spoznam… da sem na Indigu, beli pajčolan pa je le mreža proti komarjem, katero imam okoli postelje. Očitno je bilo nekaj v sanjah.

Ni kaj, moram nazaj v posteljo, če ne bom zjutraj nenaspan in da mi  ne bo v glavi bobnelo, kot da sem pri nalaganju kamiona v kamnolomu. Živemu človeku se vse zgodi.

Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 7. dan

Nedeljsko jutro me pričaka v dežju, ne prav močnem, a ravno toliko se je slišal, da me padanje kapljic po barki spodbudilo k praznjenju mehurja. Pravzaprav mi danes odgovarja, da je tak dan kot je, ležeren.

Po kavi mi zajtrk ne diši, zato se spravim k pisanju. Pišem nekaj časa, nato pa se mi tudi to ne da več. Grem v kokpit, pregledam če je vse v redu, saj se je od nekod prikradel veter, kateri piha dobrih 15 vozlov. Veter prinese oblake, oblaki spet dež in kaj početi v takšni nedelji? Odločim se, da sestavim en video filmček o tem otoku in tako mi bo vsaj minil čas. Sestavljanje mi gre kar dobro od rok, tudi glasbo poiščem, nato pa vse skupaj zmontiram. Ko je vse gotovo, konvertiram video v video datoteko in ga postavim na Youtube. No ko pa ga tam pogledam, pa ugotovim, da mi je ušlo nekaj napak. In spet moram začeti skoraj vse od začetka. Skoraj je že čas za kavo, ko končam z delom, pregledam zadevo in šele nato jo postavim na Youtube. A tudi zdaj najdem napaki, a tokrat ne bom več popravljal. Marsikdo jih ne bo niti opazil.

Popoldne malo zadremam, saj je že vsaj petič padel rahel dež. Ni tako močan, da bi mi spral prah s palube, katerega je nanesel veter v prejšnjih dneh. Potem si pogledam še film, spijem popoldansko kavo in že je večer.

Večer prinese dež, katerega sem čakal, tisti dež, dolgotrajni, ki traja vsaj eno uro in močno pada. Tokrat je padal premočno in spet mi je v premčni kabini kapljalo. Ne veliko, a je. Torej nisem dobro popravil okna. Zdaj sumim, da je za to krivo zapiralo (kljuka) in to pogledam jutri. Postelja je ravno toliko mokra in vlažna, da se na njej ne bo dalo spati, zato bom danes spal v salonu. Jutri pa upam na sonce, na katerem bom presušil rjuho in vlažno blazino.

Zvečer si pogrejem kari, kateri mi je ostal še od sinoči, ter zaključim, da ga bo dovolj tudi za jutri. Skuham si v koščkih krompir in večerja je bila zelo dobra. Zdaj mi ostane še čas da se stuširam na krmi, potem si pogledam en film, napišem nekaj stavkov za blog in konec bo nedelje.

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 8. dan

Dnevi kar letijo in danes je že en teden, kar sem na tem sidrišču, skupaj še s kakšnimi petdesetimi barkami. Katamaranov je kar nekaj, vsekakor pa je največ jadrnic in Indigo sodi na sam rep, saj je med najmanjšimi, če ni celo najmanjša jadrnica na sidrišču. Za oceansko plovbo malo prelahka in prekratka, a tudi kakšno manjšo srečam na tem širnem oceanu, a so bolj izjeme. Pravzaprav pa je čisto v redu, saj je priplulo do sem. Kje so tisti časi, ko se je jadralo z jadrnicami od 7 do 9 metrov, zdaj pa tega ni več. Vsakdo ima rad malo več prostora in vsi smo navajeni na privilegij, ki se mu reče, udobnost..

Moj današnji dan je bil deloven in po včerajšnjem nedeljsko lenobni nedelji, mi je prav odgovarjal dan preživet pod oblaki. Dopoldan je še dva krat malo poškropilo barko, zato sem se igral igro, zapiranje in odpiranje oken. Če je bilo okno zaprto, sem bil v hipu moker, kajti nizek pritisk in vlaga sta takoj naredila svoje. 

Najprej sem se lotil mokre postelje, saj sem današnjo noč prespal v salonu. Slekel sem posteljnino, rjuho pa obesil ven, na veter, da se posuši. Potem sem vzel kabelski podaljšek, ter priklopil na inverter fen za sušenje las. Z njim sem posušil blazino v spalnici, ki je bila mokra zaradi okna, kateri je prepustil nekaj dežja skozi njega. Na 1300W mi je grelo, na polnih 2000W pa je inverter po nekaj sekundah pokleknil in ni spustil elektrike do fena. Kakorkoli, posušil sem ga, preoblekel svežo in dišečo posteljnino, pripravil še sveže brisače, nato pa sem se lotil okna. 

Ker sem ga že zadnjič razdrl in na novo zalepil, sumim, da mi kaplja na zapiralni kljuki, zato sem zgoraj zapiralo prelepil z Gorilla trakom. Potem sem vse stike okoli okna  očistil z nitro razredčilom, notranjost okna, rob kjer se stika aluminij in steklo pa sem silikoniziral s posebnim silikonom. Enako sem naredil na robu zgornjega dela okenskega okvirja na palubi. Zdaj pa da vidim, kje bo pricurljalo. 

Nekaj dela imam še s predali v skladiščih pod sedežnim delom v salonu. A da ne bom delal samo to, si zunaj pripravim čarovnika za vodo in dokler bo on zunaj delal pitno vodo, bom jaz pospravljal v salonu. Nekaj je hrane, nekaj je že prebranih knjig, nekaj rezervnih delov za barko, nekaj gospodinjskih aparatov, katerih na barki nimam malo, itd. Kar nekaj časa mi je to vzelo in ko sem vse zložil, ter preložil sem bil z opravljenim zadovoljen. Potem sem še počakal da naredim cca 200 litrov pitne vode, pospravil čarovnika in se odšel kopat v vodo. 

Nekaj mi ne da miru z mislijo na propeler, saj sem ga zadnjič očistil od školjk, pa se mi je malo »migal«, kot da ne bi bil dobro privijačen. Danes sem pogledal kaj je temu krivo in ugotovil, da se mi je zadnji stožec odvijačil. Ker sem sam na barki in da ne grem zdaj moker v njo bom to naredil jutri, saj imam orodje v notranjosti barke. Potrebujem le večji imbus ključ in okrogel izvijač.

Po popoldanski kavi spet dodam dingiju umetno dihanje (pumpa na ventil) in se odpravim na obalo. Grem na sprehod, saj sem bil včeraj ves dan v barki in prehodim cca 2,5 km v eno stran. Hodim ob  letališki stezi, ob kateri sem prišel do obale, na drugi strani otoka. Nikogar ni, sam sem in se sprehajam po lepi in peščeni plaži. Ker ni močnega vetra je tudi morje umirjeno in tako postane plaža še lepša. Kilometer peščene plaže samo zame, na njej pa tisoče manjših školjk in zlomljenih koral.

Pri vračanju nazaj do barke, sem naletel na ogromno drevo fikusa. Vprašanje je, koliko bi lahko bilo staro, a je vsekakor največje, kolikor sem jih videl do sedaj.

Zvečer si pripravim še večerjo, nato pa grem v kokpit in se prepustim zvezdam, morju, rahlemu vetru in ko bo čas, odidem spat. Nagradim se z vrstico lešnikove čokolade in uživam v okusu. Tudi utrujen sem.

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 9. dan

Slabo prespana noč na sidru. Kdo je temu kriv? Morda premočna pozno popoldanska kava, morda nenapovedan veter in dež, kateri je padal in padal, kot bi želel napovedati pričetek ciklonske sezone na Fidžiju. Pravzaprav me je prva zmotila vetrnica, ki je bila v tej noči bolj glasna od vetra, zato sem jo izklopil, a tudi ta tišina me ni več pregnala v posteljo. Skuhal sem si kavo ob 4:15 uri in se spraševal, če sem čisto pri sebi. A očitno sem, če pijem nočno kavo na zibajoči barki. Napoved je bila mirna, z nekaj malo dežja v tej noči, vetra pa naj bi bilo komaj za 8 vozlov. No pa se je teh 8 vozlov pomnožilo z malo manj kot 3x in valovanje je pozibavalo barko. Tokrat je veter zapihal iz SV strani, od tam, kjer je zaliv popolnoma odprt in nezaščiten.

Sidro drži, a kljub temu imam za vsak slučaj priklopljen alarm. Berem knjigo in upam, da me bo vsaj to  uspavalo, pa me ni. Ni kaj, potrebno bo zajtrkovati. Narežem si lep kos svežega ingverja, nanj dam nekaj žlic jogurta, nekaj žlic žitaric in dodam cimet v prahu… zdrav zajtrk. Jutro pričakam buden, in sploh se mi ne spi. Zunaj še dežuje, a še bolj kot dežuje, piha veter. Spomnim se, da bi lahko vključil vetrnico in naj proizvaja elektriko, naj bo vsaj ona od koristi. Zdaj me ne moti več, pa tudi okolice ne.

Dopoldan pokličem kolega Gautea, vem, da ima ta jeklenki za potapljanje. Povem mu da potrebujem eno za 15 minut dela pod vodo in dogovoriva se, da mi jo jutri skupaj z regulatorjem pripelje do barke, vse ostalo potapljaško opremo pa tako imam jaz. Tako bom jutri šel pod vodo in opravil delo na saildrivu oz. delu, kjer je privijačen propeler. Vedno sem govoril, da si moram nabaviti še jeklenko in regulator. Pa saj bi si to nabavil, a potem nisem siguren, če bi se potapljal samo zaradi barke. Zato raje ne: »Princip je isti, vse ostalo so nianse! (opr: Balaševič).

Ura je poldan in dež je prenehal, zato čez dobre pol ure odidem ven na palubo in z razredčilom še malo očistim nesrečno okno, ga spet silikoniziram, saj je ponoči na posteljo priteklo nekaj kapljic vode. Zdaj upam, da bo vse v redu. Resnično upam,…

Popoldan spijem kavo in po njej, čeprav se me je že malo lotevala utrujenost oz. spanec, odidem na kopno. Ne potrebujem ničesar, razen sprehoda. Do obale me je morje sicer malo poškropilo, a saj nisem iz sladkorja. Ko bom velik, bom tudi jaz imel dingi, ki ne škropi in gre vsaj 4x hitreje. Sprehodim se po obali, tokrat grem v drugo smer, kjer najdem kar nekaj privatnih oz. zasebnih vil, verjetno kakšnih mogotcev, ki so si zaželeli uživanja na tem lepem otoku. Ko sem prišel do zadnje vile, mi je jemalo dih, pa ne zato, ker nekaj takšnega ne bi videl. Podobnih zadev sem videl že veliko, a v tem trenutku se je svetloba že padajočega sonca, ki je prikukal šele pred eno uro na plano, lomila kot skozi prizmo. Bil je fantastičen občutek!

Na barki si potem naredim večerjo, tokrat po dolgem času špagete. Njih obožujem, jedel bi jih vsak dan, a tukaj na oceanu je toliko drugih stvari, da jih uspem narediti komaj 1x na mesec. Po večerji pa se  usedem v domači kino in si ogledam film, pri katerem sem na koncu porabil kaj nekaj robčkov. O.K. ni ravno kot moj favorit Notobook, ali Najini mostovi,… vsekakor pa je bil film Midnight sun vreden ogleda, čeprav bi ga nekdo označil kot plehko limonado. Se me pač takšna zvrst filma dotakne. Zdaj pa odhitim v sanje…

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Jadrnica UNICEF se vrača v Durban

Ekipa jadrnice UNICEF je morala prekiniti tekmovanje v četrti etapi. Član posadke, 51-letni Thomas Andrews čuti močne bolečine v trebuhu. Slutijo, da gre za slepič. Ekipa je v stalnem kontaktu s kopensko medicinsko ekipo. Plovilo so obrnili in plujejo proti mestu Durban na vzhodu Južnoafriške republike. Trenutno jih do mesta Durban loči še 350 nmi.

Qingdao zopet v vodstvu

Ekipa Qingdao je spet prevzela vajeti v 4. etapi. Z izjemno hitrostjo plujejo preko južnega Indijskega oceana proti vzhodu. Do kontrolnih vrat, kjer se delijo prve bonus točke te etape, jih loči manj kot 80 nmi.

Na drugem mestu pluje ekipa Imagine Your Korea. Z ekipo Ha Long, Viet Nam, za vodilno ekipo Qingdao zaostajata že več kot 125 nmi. Med njima je razlika vsega 5 nmi. Kdo bo kot drugi prijadral do kontrolnih vrat, bomo videli jutri zjutraj.

Z jadrnice WTC Logistic se je javil skiper ekipe Mark Burkes:

"Upali smo, da nas bodo ob prehodu območja visokega zračnega pritiska šibki vetrovi zgrešili. A se to ni zgodilo. Zadnjih šest ur je napornih. Sploh se ne premikamo. Edini plus je, da vidimo, da se tudi drugi okrog nas ne premikajo. Drugače je ekipama Ha Long Bay Viet Nam in Qingdao. Ekipi sta pospešili in sta daleč pred nami"

Trenutni vrstni red 24.11.2019 ob 13.00