Novice

V tokratnem videoposnetku tedna si lahko ogledate:

• kaj se pripeti, če pluješ prehitro
• med snemanjem videa se lahko zaletiš
• kaj ostane od gliserja, ko ga povozi vlak
• nepravilna splovitev gliserja preko drče
• nevarna plovba v Aziji

V mesecu aprilu je bil postavljen nov svetilnik na otoku Mačaknar v Šoltanskem kanalu.

Svetilnik stoji na južni strani otoka in označuje levo stran. Rdeča železna konstrukcija je visoka 6 m. Luč svetilnika je na višini 9 m nad morsko gladino. Luč oddaja dva zaporedna bliska rdeče svetlobe vsakih 5 s. V sektorju med 087° do 235° je svetloba zatemnjena. Svetloba svetilnika je vidna z razdalje 4 nmi. Karakteristika svetilnika je R Bl(2) 5s 9m 4M (zatemnjeno 087°-235°).

Svetilnik je že vnesen v Vodnik po Jadranu na povezavi svetilnik Mačaknar. Vrisana je natančna pozicija svetilnika s sektorjem potemnitve. Vrišite ga v svoje karte. Tretja slika prikazuje natančno delovanje svetilnika (animacija).

V letošnjem letu bo na Hrvaškem postavljenih še 8 do 10 novih signalnih oznak. Takoj ko bodo postavljene, jih bomo objavili na naši spletni strani.

Otok Silba je bil vedno izjemno priljubljen. Priljubljen je med navtiki kot dopustniška destinacija, v zadnjih letih pa se vse večje število ljudi odloča, da si na njem uredijo nepremičnino.

Odgovor na vprašanje, zakaj je Silba tako privlačna, mogoče lahko najdemo v številnih legendah z otoka. Nekatere so bolj resnične, nekatere manj, nekatere žalostne, nekatere vesele.

Legenda o stolpu ljubezni

Silba je bila v času svojega razcveta obljuden otok, na katerem je živelo več kot 1000 ljudi. Bili so pravi svetovljani. Moški so bili večinoma mornarji in kapitani na ladjah. Pluli so po Jadranu, Sredozemlju, številnim pa so bili domači tudi daljni kraji, kot so Severna in Južna Amerika, , Daljni vzhod in celo Avstralija. Moški so bili večinoma na morju. Zato so za domove skrbele žene, otroci in starejši pa so se ukvarjali s poljedelstvom, živinorejo in ribolovom.

Mlad mornar je bil tudi Petar Marinić. Na otoku si je našel svojo ljubezen z imenom Antonija Mauro. Bila je lepa in mlada. Ljubezen je cvetela in Petar jo je zasnubil. Tudi on je bil zaželen mladenič, pred katerim je bila obetajoča pomorska kariera. Pred odhodom na dolgo potovanje ji je obljubil, da jo poroči, ko se vrne s poti. Obljubil ji je, da ji bo pred hišo zasadil lep vrt in zgradil stolp, s katerega bo lahko videla cel otok ter odprto morje. Ko bo pogledala proti morju, bo lahko opazila njegovo ladjo in bo točno vedela, kdaj se bo vrnil domov. Na dan odhoda je poljubil zaročenko v upanju na čimprejšnjo vrnitev in poroko.

Leta so minevala, Petar je plul po širnih oceanih sveta. A napočil je dan, ko se je njegova ladja vrnila v Jadran in zaplula proti pristanišču na otoku Silba. Domačini so bili seveda navdušeni nad prihodom ladje, kar ni bil ravno vsakdanji dogodek. Vsi otroci so tekli v pristanišče, da pričakajo mornarje. Med njimi je bila tudi ljubka deklica. Bila je neverjetno podobna njegovi ljubezni Antoniji. Takoj, ko je stopil na kopno, jo je vzel v naročje in povprašal, kdo je. Povedala mu je, da ji je ime Domenika in je hčerka Antonije Mauro.

Petar je bil razočaran. Prepričan je bil, da ga njegova zaročenka čaka in da je končno prišel čas, ko se bo poročil. A žal je ugotovil, da si je izbranka v času njegove odsotnosti našla drugega in da je njune velike ljubezni konec. A Petar ni obupal. Odločil se je, da bo počakal, da hčerka odraste in jo poroči, ker tega ni storila njena mati. Bil je moški trdne volje. Čakal je dvajset let, da je hčerka odrasla in se razvila v lepo žensko, kot je bila njena mati. Petar je v tem času napredoval. Na otok se je vrnil kot kapitan. Poleg hiše, ki stoji še danes na eni izmed najvišjih točk otoka, je zgradil kamniti stolp, okrog hiše je postavil kamnit zid in zasadil razkošen vrt. Kljub temu da je bil 30 let starejši, je Domenika privolila in kmalu sta se poročila. S prstanom na roki je stopila na prekrasen vrt, ob katerem se je dvigoval stolp. Živela sta srečno življenje. Mlada Domenika je lahko vsak dan s stolpa opazovala prelep otok in pogledovala proti odprtemu morju, da bi vedela, kdaj se bo s plovbe vrnil soprog. Po zapisih iz matične knjige naj bi se Petar in Domenika poročila 9. februarja leta 1858. Plod njune ljubezni je bilo kar trinajst otrok.

Njena mati Antonija, ki je pozabila obljubo Petru, naj ne bi nikoli stopila na vrt in naj se ni bi nikoli povzpela na stolp, ki bi moral biti zgrajen njej. Stolp, spomenik velike ljubezni stoji še danes. Domačini ga imenujejo Marinićev stolp, Tureta oziroma stolp ljubezni. Trenutno je v slabem stanju in se nanj ni več možno povzpeti.

Legenda o vampirju

V hiši poleg kapitana Petra Marinića je živel Pankogulo Badurina. Pankogulo ni bil običajen prebivalec otoka. Bil je vampir in pil je kri. Po pripovedih otočanov so v cerkvi ugasnile vse sveče, ko se je Pankogulo pojavil pred cerkvenimi vrati.

Poljski brezdomec Pan Koguli je na otok Silba prišel v sredini 19. stoletja. Ker ni imel ničesar, so mu domačini našli delo zvonarja v mestni cerkvi, da bi se lahko preživljal. Na otoku so ga sprejeli za svojega. Spoznal je svojo ljubezen in se poročil. Leta 1895 se mu je zmešalo. Ubil naj bi svojo ženo, otroke, nato pa je sodil še sebi. Grehi, ki jih je storil, mu niso dali miru niti po smrti. Postal je vampir. Moral je piti kri. Nekega dne je na otoku prišlo do pokola živine. Domačini so se zbrali in poskušali ugotoviti, kdo bi lahko storil tako grozovito dejanje. Takrat se je iz grma oglasil Pankogulo in jih vprašal, ali želijo v dvoje ali v štiri. Zbrani domačini so mu odgovorili, da v štiri. In tisto noč je Pankogulo pobil vso živino na otoku, ki je hodila po štirih nogah. Prizadeti in prestrašeni domačini so se zbrali v cerkvi in prosili Boga in Devico Marijo, da jih osvobodita zla. Takrat je v cerkev svetega Marka priletel kozji meh. Navzoči so ga prebodli z noži in z njega je špricnila kri. Cerkev so po neverjetnem dogodku zaprli za štirideset dni. O dogodku so znali meščani govoriti še dolgo časa. Staroste otoka so o tem govorili še po drugi svetovni vojni.

Legenda o vragu

Druga legenda prav tako govori o vampirju Pankoguli. Po njej naj bi Pankogulo živel na mestnem pokopališču. Bil je nesramen, nenasiten, škodoželjen in podoben hudiču. Od domačinov je zahteval, da mu vsak mesec prinesejo enega otroka.

Nekega dne so se domačini odločili, da mu ne bodo več darovali otroka. Pankogulo je ostal lačen. Ko se je stemnilo, se je odpravil proti vasi in ugrabil vsakega otroka, ki ga je srečal na poti. Meščani so bili šokirani in prestrašeni. Odločili so se, da združijo moči. Oborožili so se in se odpravili proti pokopališču poleg cerkve svetega Marka. Poiskali po Pankogula in ga s skupnimi močmi ubili.

Po legendi naj bi še danes bil pod preprogo v cerkvi madež Pankogulove krvi.

Legenda o koncesionarju

Niso vse legende nastale pred sto ali več leti. Legende nastajajo vsak dan. Med novejšimi je tudi legenda o koncesionarju z otoka Silba.

V zadnjem desetletju smo vajeni postavljanja koncesioniranih sidrišč po hrvaškem Jadranu. Med njimi je tudi sidrišče pred luko Mul na vzhodni strani otoka Silba, ki je znano po koncesionarju.

Lepega poletnega dne se je v bližino sidrišča zasidrala italijanska jadrnica. Ker je v sidrišču na voljo manjše število plovk, so se zasidrali na lastno sidro (sidranje od sidrišča do obale in 150 m na odprto morje je prepovedano). V popoldanskem času je proti jadrnici priplul koncesionar. Ker so Italijani zavrnili plačilo sidranja v višini 50 % cene priveza na plovki, jih je hotel iz sidrišča odgnati. Vztrajni Italijani tega seveda niso hoteli. Po navedbah očividcev naj bi koncesionar poklical pomorsko policijo in policiste povprašal za nasvet. Kaj so mu svetovali, ni znano. Koncesionar je preprosto priplul nazaj do plovila, z vrvjo privezal sidrno verigo jadrnice za svoje plovilo in jih odvlekel stran od sidrišča.

Italijanska posadka na jadrnici je posnela celotno akcijo. Kdo je delal prav in kdo grešil, bomo težko sodili. Vsaka medalja ima dve plati. Videoposnetek pa si lahko ogledate na tej povezavi.

V torek, 5.5.2020, vas vabimo na naslednjo 30 minutno brezplačno navtično delavnico v živo.

Tema dneva

Na kaj vse moramo pomisliti ob najemu motornega čolna?

Pričnemo točno ob 20.00

Poldnevni ali celodnevni najem motornega čolna je ob sprehodu mimo privezov čolnov, ki se oddajajo, zelo vabljiv. In s tem ni seveda nič narobe. Vendarle pa je potrebna racionalna odločitev glede na posadko, razpoložljivi čas, vremenske okoliščine itd. O vseh teh dejavnikih in preteklih izkušnjah najemnikov motornih čolnov se bomo pogovorili z Robertom iz RNavtika, ki nudi najem čolnov pred portoroškim Bernardinom.

Pretekle delavnice tega tedna

Kaj vse moramo vedeti o strelah, preden se odpravimo na morje?

Tudi plovila so izpostavljena strelam, jadrnice pa imajo strele sploh rade, saj so zelo podobne strelovodom že same po sebi. Pogledali si bomo kaj vse moramo vedeti o strelah, da se lahko pred njimi ustrezno zaščitimo. Pogovorili pa se bomo tudi s Ferdom Arnušem, lastnikom plovila, ki je utrpelo udar strele.

Pretekle delavnice prejšnjih tednov: 

Večerne navtične delavnice 1. del

Večerne navtične delavnice 2. del

Večerne navtične delavnice 3. del

Večerne navtične delavnice 4. del

Večerne navtične delavnice 5. del

Črna smrt ali kuga je bila največja pandemija, ki je kdaj prizadela svet. Po ocenah naj bi zahtevala med 75 in 200 milijonov življenj. Razsajala je predvsem v Evropi, Aziji in severni Afriki. Obdobje kuge je trajalo kar štiri leta. Začelo se je leta 1347 in končalo šele 1351.

Izvor kuge je bil v centralni oziroma vzhodni Kitajski. V Evropo naj bi prišla s karavanami, ki so potovale po svilni cesti. V Evropi naj bi se najprej pojavila na polotoku Krim. Bakterijo je prenašala bolha, ki je uspevala na podganah, ki so bile zelo pogost potnik na trgovskih ladjah italijanske Genove. Z ladjami se je bakterija razširila preko Sredozemlja. V vzhodni del Evrope je prišla preko Konstantinopla, današnjega Istanbula, v zahodno Evropo pa preko Italije. V 14. stoletju naj bi na svetu živelo 475 milijonov prebivalcev. Kuga je populacijo zmanjšala na okrog 350 milijonov prebivalcev.

Karantena

Karantena kot ukrep je poznana še iz bibličnih časov in je bil uporabljen večkrat skozi zgodovino. Ukrep je svoje ime dobil v času kuge. V Beneški republiki so se zavedali, da bolezen prihaja v državo s trgovskimi ladjami, zato so želeli preprečiti njihov dostop do kopnega. Vse ladje, ki so priplule do pristanišč, so morale 40 dni ostati v izolaciji, preden so se lahko posadka in potniki izkrcali na obalo. Italijanska beseda za štirideset je quaranta, ki je izvor besede quarantine oziroma slovensko karantena.

Ladje duhov

Iz tega obdobja izvira še en izraz, ki ga uporabljamo, a njegovega izvora večina ne pozna.

Ladje duhov ali angleško Ghost Ship izvirajo iz istega obdobja. Trgovske ladje so proti svojemu cilju plule več mesecev. Zaloge hrane in pijače na krovu so bile omejene, ko so priplule pred obalo ciljnega pristanišča, so morali pred izkrcanjem 40 dni počakati v karanteni. Zgodilo se je, da je celotna posadka umrla, preden so se lahko izkrcali. Pogosto je bila razlog bolezen, ne pa vedno. Ljudje in živali so na krovu umirali tudi od lakote in žeje. Te ladje je občasno prineslo na obalo, kjer so nasedle ali pa jih je odneslo na odprto morje. Ker na krovu ni bilo žive posadke, so ladje dobile ime ladje duhov.

Kdaj bomo Slovenci lahko zajadrali po hrvaškem Jadranu, še vedno ni znano. Kljub pogovorom med hrvaškim ministrom za turizem Cappellijem in slovenskim ministrom za gospodarstvo, ne znano še nič konkretnega.

Stalne špekulacije o tem, kdaj bomo Slovenci lahko prestopili mejo in zapluli po Jadranu, se nadaljujejo. Sprva so omenjali 18. maj kot datum, ko bo možno prečkati mejo, nato so omenjali, da bi bilo zaradi ugodne epidemiološke slike možno že prej, a se sedaj ta datum spet oddaljuje.

Odpiranje v fazah

Odpiranje meje naj bi potekalo v dveh fazah. Prva faza, ki naj bi se izvedla do konca maja, bo omogočila prehod meje lastnikom nepremičnin in plovil na Hrvaškem. Druga faza se bo izvedla v mesecu juniju, a žal verjetno šele v drugi polovici, ko bo Hrvaška odprla meje tudi za druge Slovence, ki bi radi dopustovali na Hrvaškem.

Prečkanje meje ob pogojih

Kljub temu da novica ni spodbudna, pa tudi odprtje meje ne bo dovolj za odhod na dopust. Slovenski in hrvaški Nacionalni inštitut za javno zdravje bosta postavila dodatne omejitve oziroma pogoje, pod katerimi bo možno prečkati državno mejo. Kakšne bodo dodatne zahteve, ni znano. Omenjajo pripravo protokola, ki ga bodo kasneje predlagali za uporabo znotraj celotne Evropske unije.

Najnovejše informacije na: 

• Lastniki plovil lahko vstopijo na Hrvaško in zaplujejo (pogoji, dokumenti,..)

Zakonca Elena Manighetti in Ryan Osborne sta odplula na ocean pred izbruhom epidemije koronavirusa. Ko sta priplula na drugo stran, sta našla drug svet.

Zakonca sta se leta 2017 odločila, da prenehata hoditi v službo in odjadrata v svet. Kupila sta si jadrnico in se dogovorila z družino, da ostanejo v stiku, a da si ne bodo delili slabih novic. Prejšnji mesec sta odplula s Kanarskih otokov z namenom, da prečkata Atlantik in pristaneta na Karibih. Pred izplutjem sta slišala, da na Kitajskem razsaja virus. Med plovbo preko Atlantika so bile informacije, ki sta jih prejela od domačih, izjemno skope. Ker so spoštovali dogovor o slabih novicah, nista vedela ničesar o svetovni pandemiji.

Ko sta po 25 dneh plovbe priplula preko oceana, sta se zasidrala v bližini manjšega otoka v Karibskem morju. Ko sta stopila na otok, sta ugotovila, da ni nikjer nikogar. Ko sta stopila v kontakt preko mobilnega telefona, so jima povedali, da nista dobrodošla na teritoriju francoskih Karibov. Vkrcala sta se nazaj na jadrnico in nameravala odpluti proti Grenadi. Ko sta ujela dober internetni signal, sta šele spoznala, kakšna je situacija v svetu.

Prijateljica Elene Manighetti, ki je Italijanka, je bila v tem času na otoku St. Vincent. Ko sta imela do otoka le še 10 ur plovbe, jima je sporočila, da ne bosta mogla pristati. Ker je ona Italijanka, ji tega ne bodo dovolili, kljub temu da je že 25 dni v samoizolaciji na jadrnici in da že dolgo ni bila v Italiji.

Po navedbah medijev jima je uspelo pristati na otoku Bequia, drugem največjem otoku v Grenadinih, ki so del države Saint Vincente in Grenadini. Za BBC sta povedala, da je žal njuno potovanje in raziskovanje Karibov za zdaj ustavljeno in ne vesta, kdaj in kako bosta lahko pot nadaljevala.

Foto: FB Elena Manighetti (Sailing Kittiwake)

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Tenerife: Marina Santa Cruz, 178. dan

Drugi dan raziskovanja otoka. Raziskovanje mogoče ni najbolj posrečen izraz. Otok so raziskovali v srednjem veku.
Danes gre za utečeno turistično industrijo. 

Otok je prepreden z odličnimi cestami (tudi nekaj avtocest imajo), google maps ti pove točno, kje si, kam moraš zaviti, kje se lahko izogneš zastoju in kdaj boš prišel na cilj. Na netu se prej lahko pozanimaš, kaj se splača videti, kdaj je manj gneče in če je vstopnina, si lahko vstopnico kupiš kar s telefona. Prebereš ocene drugih turistov in si na podlagi tega ustvariš mnenje.

Ob cesti te turistično informacijske table usmerjajo in ti predlagajo, kje se ustavi, kaj slikaj in kaj vidiš okrog sebe.
In seveda sploh nisi edini. Otok ima kar dve veliki letališči, da lahko zvozijo gor vso maso turistov. Nizkocenovniki letijo od vsepovsod. No, seveda ne iz Ljubljane. Ljubljana je premajhna vas in Brnik je zamudil 50 let razvoja. 

Takole ogledovanje ni najbolj izvirno in je celo preveč enostavno. Ampak otok ni zaradi tega nič manj lep. Danes sva se odpravila po sredinskem grebenu otoka. Te del je višji kot hribi na severu. Cesta se vzpne visoko, večino časa se voziš okrog 2.000 m nad morjem, občasno pa se cesta dvigne do 2.300 m nadmorske višine. Kmalu po začetnem vzponu smo prišli nad mejo oblakov, ki so nam včeraj zameglili poglede.

Lepi borovi gozdovi se raztezajo levo in desno od ceste, a jih kmalu zamenja bolj odporno rastje. Ruševje, trave in podobne rastline kljubujejo višini, vetru in občasnemu mrazu. No, danes sploh ni bilo mraz. Ohladilo se je sicer na kakih 16 ali 17 stopinj, a ob močnem soncu so bili kljub vetru kratki rokavi dovolj. Ceste imajo postavljene visoke rumeno-črne kole za pluženje snega in prometni znaki opozarjajo na sneg. Danes ni bilo ne duha ne sluha o tem, da je tu gori kdaj sneg.

Razgledi so osupljivi. Vidi se na vse strani. Proti vzhodu se nad oblake in meglico nad morjem dviga Gran Canaria, proti zahodu pa se vidi La Gomero, La Palmo in celo El Hierro, vse tri manjše otoke, ki jih še nameravava obiskati.
Pot naju seveda pelje blizu gore Teide, 3.718 metrov visoke najvišje gore Španije. Tam je turistov več kot drugod.
Cesta pelje dobrih 2.000 m visoko, tam je spodnja postaja gondole. Gondola te odpelje blizu vrha. Za ogled vrha je treba preko neta urediti rezervacijo (3 mesece vnaprej je zasedeno), saj omejujejo število ljudi na vrhu.

Že za gondolo je bila dolga vrsta. Spomnil sem se 'najboljših' časov na Krvavcu in dolgih vrst za žičnico. Parkirišča so velika, a nabito polna. Res je to huda masovka. Sploh nisem prepričan, ali še hočem gor. Saj čisto na vrh tako ali tako ne morem, ker nisem rezerviral karte pred tremi meseci, a baje so od zgornje postaje žičnice lepe poti okrog gore. Je pa zrak tam redek in višinska bolezen ni nemogoča. Meni se je zdelo, da je že na 2.300 m avtomobilček malo bolj hlastal za zrakom, pa še strme ceste so bile.

Midva pa sva hodila normalno, nič se mi ni zdelo, da je zrak bolj redek. Ampak seveda je med 2.300 in 3.718 velikanska razlika. To še bolj občutiš, ker se vzpneš z 0 m nad morjem. Normalno štartaš v hribe z višjega izhodišča. Pokrajina v bližini Teide je čisto nora. Vegetacije je malo, okolica spominja na Lanzarote. Vulkanski izbruhi so tu nekaj starejši in je erozija že bolj razjedla lavo in kamenine, a barve in oblike so neverjetne. Vidiš lahko povsem rumene (barva žvepla), oranžne, rjave, čisto bele, sive in povsem črne skale, kamne, pesek in mivko.
Edino, kar moti to noro pokrajino, je 500 avtomobilov in 1000 turistov. Brez njih bi bilo enkratno. Za vožnjo navzdol sva si izbrala vijugasto cestico med Vilaflorjem in Granadilo. 

Južna pobočja gorovja so poraščena s precej redkejšim gozdom, ki prehaja v kmetijske površine. Pokrajina ni tako zanimiva. Vasi in naselja so precej brezoblična. Dosti je slabo vzdrževanih, napol razpadlih objektov brez duše, razpadajočih rastlinjakov in splošno degradiranega območja. Po vsem, kar sva videla na vrhu, naju ni nič kaj mikalo, da bi se predolgo zadrževala tam.

Zapeljala sva se še povsem na jug otoka in si ogledala Montano Rojo (rdečo goro) in plažo Playa de la Tejita pod njo. Glavni razlog za ogled je bil v tem, da bi ocenila primernost plaže za sidranje. Tam je namreč skoraj edino vsaj za silo primerno sidrišče. No, navdušena ravno nisva bila. Severni swel najde pot okrog ovinka in pride v zaliv, a tudi valovi vetra (če piha s severovzhoda) pridejo v sidrišče. Primernost: le za lepo vreme. Tale Tenerife je namreč presneto velik otok brez dobrih sidrišč. Od tu, kjer sva sedajle, do La Gomere je precej daljša pot, kot jo je možno narediti v enem dnevu. Če se da na pol poti zasidrati in prespati se lahko izogneš nočni plovbi (ko ne moreš gledati kitov). Bova videla, kaj porečejo vremenoslovci. Ti so si glede valov za ta konec tedna že zelo premislili. Napoved valov so zmanjšali s 4 m in več na 2 do 2,5 m. To še vedno pomeni težko plovbo, a ni več misija nemogoče. Tako ali tako pa sva avto vzela za cel teden, bova videla, kaj prinesejo naslednji dnevi.

Tenerife: Marina Santa Cruz, 179. dan

Tretji dan, ko imava avto. Ko prvič sedim v avtu, ki ga ne poznam in ne poznam ne cest ne navad in prometa se mi zdi, da ljudje na splošno vozijo še kar hitro. Včasih me morajo malo počakati, da se, kot pač vsak neumen turist, lahko vključim v pravi prometni pas. Drugi dan vozijo ljudje še kar za silo, vmes so seveda že mečkaši, ki ne znajo voziti. Tretji dan se pa že negodujem nad 'turisti', ki nimajo pojma in samo ovirajo promet. Zanimivo, kako vse gledamo le skozi svoje oči. V prometu obstajajo počasnele, ki ovirajo promet, in norci, ki jim ni mar za varnost. Samo jaz vozim ravno prav hitro ...

Danes greva pogledat zahodni del otoka. Garachico je baje lep kraj z malo marino. Skoraj edino na severni obali. V vodniku piše, da sprejemajo barke do 14 m. Naša je skoraj 15. In ker je kraj baje zanimiv greva pogledat, kako je to videti v naravi. Imajo finger pontone, a fingerji so dolgi le 6 m, se pravi, da bi naša barka skoraj cela gledala ven. Tudi prostora med pontoni ni v izobilju. Pa še vhod je ozek in baje je vplutje možno le ob lepem vremenu. Izkaže se, da so naredili še nekaj pontonov za večje barke, ki v glavnem še samevajo. Ena jahta je privezana, prostora imajo za kakih 6 do 8. Harbor master potrdi, da ni problema, da smo dobrodošli, in da bo zagotovo prostor. Glede vplutja pa pravi, da je treba pač gledati na plimo in oseko in opazovati valove, a da se da priti noter tudi v slabšem vremenu.

Danes ni dosti swela – mogoče dober meter, meter in pol in vhod je videti kar v redu. Ob plimi ne bi smelo biti surfa in znotraj valobrana je dovolj prostora. Verjetno je varno vpluti tudi ob dosti večjem valu. Mestece pa je prikupno. Pred dobrimi tristo leti je bilo to najpomembnejše pristanišče na otoku in pomembno trgovsko križišče. Tu se je natovarjalo in pretovarjalo blago iz Azije (v glavnem začimbe), Afrike (sužnji), Amerike (zlato) in Evrope (tekstil). Zraven je prišlo še lokalno vino, sladkor in drugi pridelki Kanarskih otokov. Mesto je bilo zelo pomembno križišče z varno luko in je bilo bogato.

Potem pa je pred tristo leti izbruhnil vulkan. Lava je zalila zaliv in mesto. Varne luke in zaliva ni bilo več, mesta tudi ne. Zdajšnja ribiška luka in marina je zgrajena umetno za visokim obrambnim valobranom. Naravne luke ni več. Mesto so na novi lavi zgradili na novo. Od stare slave je ostala ena trdnjava in nekaj ostankov, luka pa ni bila več primerna za navigacijo.

Kljub vsemu je zdajšnje mestece prijetno. Tu sva jedla do sedaj najboljši sladoled v Španiji. Če bo vreme primerno, se morda z barko ustaviva tu za kak dan na najini poti do La Palme in drugih otokov. Mimo plantaž bananovcev se peljeva naprej proti zahodu. Povsem do konca ne moreva, saj je cesta odprta le do 10. ure zjutraj, potem pa jo zaprejo in dovolijo prehod le avtobusu in taksijem. Očitno ozka cestica ni primerna za dvosmerni promet. Zavijeva v hribe. Serpentine se vijejo od morja do višine okrog 1000 m.

Pokrajina je spet zelo drugačna od tiste, ki sva jo videla do zdaj. Ustaviva se v vasici Masca, ki je res sredi ničesar. Strmi hribi na vse strani, proti morju se skoraj ne vidi zaradi oblakov. Le kdo bi si tu ustvaril dom? Je pa vasica krasna. Ozke in strme uličice ji dajo šarm, ki ga težko opišem. Greva nekaj pojest. Najdem gostilnico, ki ima dobre ocene in greva poskusit srečo. Malo s poti je. V 70. letih prejšnjega stoletja sta v stari vaški šoli gostilnico odprla Nemec in njegova žena Filipinka.

Še vedno se ji reče 'Alte Schule' in v njej delajo njuni potomci. In še vedno tu znajo kuhati. Ponudba je tipična klasična kanarska kuhinja. Veliko hrane pride na mizo z domačega vrta za hišo. Za prste obliznit. Tu pojem 'lokalno' vzamejo zelo zares.

Možak je na križišču prodajal nekaj sadja in med in se pohvalil, da so mandarine 's tegale drevesa za ograjo'. Pa ga vprašam, ali so banane tudi lokalne in mi odgovori: Ne, kje, pa. Tu gori banane ne rastejo. Je premrzlo. Te so iz doline ob morju. Torej po njegovo niso lokalne, saj so pripeljane nekaj km daleč.

Pozna sva že, dosti hočeva še videti, a se nama že mudi nazaj, saj se zvečer dobimo s Stabom. Tako preskočiva kar nekaj krajev, ki jih bova (ali pa tudi ne) obiskala kdaj drugič. Večer s Stabom je bil spet prijeten.

Tenerife: Marina Santa Cruz, 180. dan

Doma imajo danes kulturni praznik. V čast Prešerna sem zjutraj opral barko. Gledava vremensko napoved. Proučujeva, kdaj in kam bova odrinila naprej.

Danes piha bolj z vzhoda in naju tišči v prst (finger), zato sem zjutraj napeljal še dve vrvi na sosednji prst, da naju ne nabija tako močno na bokobrane. Zdaj, ko imajo nove oblekice, si ne želim, da jih takoj strgamo. Potem sem videl, da nisem bil edini in so enako naredili še nekateri drugi.

Če je sosednji privez prost, je to možno narediti. Če bi na sosednji vez prihajala barka, pa bi marinero lahko vrvi odstranil. Še kak dan bo malo bolj pihalo, potem bo vetra nekaj manj. Ne ljubi se nama voziti kam daleč, zato se raje odpraviva na sprehod po Santa Cruzu. Včeraj sva prevozila toliko serpentin, da potrebujeva en dan, da se nama neha vrteti v glavi.

V mestu je polno ljudi – danes je sobota in precej več je domačinov. Na splošno je utrip v mestu živahen. Sprehodiva se do enega od parkov in tam uživava v naravi in malici, ki sva jo kupila spotoma. Park je lepo urejen, ima senčne poti in dovolj klopi za počitek. Kar dosti časa sva se sprehajala po njem, posebej zato, ker ima veliko število različnih vrst rastlin in dosti napisov, za katere rastline gre. V krošnjah kričijo papige, v mlakah pa na ves glas regajo žabe. Na koncu se sprehodiva po za naju še neodkritih ulicah mesta in se prijetno utrujena vrneva na barko.

Proti večeru pa se odpraviva v 'šoping'. Izropava Carrefour in Mercadono in naloživa avto, kot da greva čez Atlantik. Treba je izkoristiti avto, zato sva se založila s težkimi stvarmi – predvsem pivom, mlekom in podobnimi zadevami, da jih ni treba nositi peš.

Tenerife: Marina Santa Cruz, 181. dan

Dopoldne sva končno obiskala lokalno tržnico. Samo 10 minut je sprehoda do tam, a do zdaj še nisva našla časa za to.

Tržnica je zanimiva, a meni se je zdela tista v Las Palmasu bolje založena. Sicer tudi tale ni bila slaba, dosti je bilo lokalnega sadja in zelenjave, sirov, mesa in rib. Mogoče so bile cene nekaj višje kot v Las Palmasu, a to je morda zato, ker je danes nedelja. Cene pa se oblikujejo dnevno glede na ponudbo in povpraševanje.

Ob tržnici je bil danes tudi bolšji trg. Ne morem verjeti, kaj vse so tam prodajali. Recimo nekdo je imel polno škatlo starih baterij za mobilne telefone. A res kdo kupi staro baterijo na bolšjaku, za katero se ne ve, ali sploh dela? Jasno pa, da je bilo dosti tudi šverc-commerca. Predvsem črnci so imeli veliko izbiro fake cenene robe od kdo ve kod.

Popoldne pa sva se spet odpeljala v gore na sever otoka. Tokrat sva našla drugi izhod iz luke, ki ga Google ne pozna. Ta je sicer 2 km krajši, a traja enako dolgo, saj se voziš 5 km med kontejnerskimi terminali, gradbišči in luškimi žerjavi, preden prideš na javno cesto. Ista pašta.

Pot se od San Andresa začne strmo vzpenjati in kmalu privijugaš v začaran gozd. Začaran zato, ker je videti, kot iz kake bajke o čarovnicah. Drevje steguje krošnje čez cesto in zapira pogled proti nebu, povsod je polno mahu in lišajev. Zaradi oblaka, ki se tu tvori, je cesta mokra, od dreves pa kaplja. Na steklu se nabere kondenz. Občasno je treba vključiti brisalce. Temperatura se je spustila s 25 na 13 °C. Čez cesto pa občasno veter zanese gost oblak in je videti, kot bi zapeljal v meglo.

Dežja tu sicer ni veliko, a stalna vlaga spodbuja bujno rast lovorovega gozda. Praoblike lovora in lovoru podobnih sort iz družine lovorov tu rastejo v obliki resnih dreves. Gre za rastje oblačnega gozda, za katerega je značilna zelo visoka zračna vlaga in dovolj toplo podnebje. Tokrat ne greva skozi tunel in dol proti obali in Almacigi, ampak se napotiva še naprej gor v hribe, čez prelaz in proti odmaknjeni vasici Chamorga. Tam se cesta konča. Sredi gozda na pobočju ene od dolin se rastje malo razredči in tam je v breg postavljena vasica. Imajo celo eno gostilnico, za katero piše, da je hrana dobra, a ne smeš pričakovati postrežbe z nasmehom.

Midva tam pustiva avto in se naprej odpraviva peš po stezi po grebenu nekam v generalni smeri proti vzhodu. Za pot piše, da je dolga 1,3 km in da rabiš do konca in nazaj 2 uri. Halo? A res? 2,6 km bomo pa le naredili hitreje. No, izkaže se, da so imeli skoraj prav. Pot ima nešteto vzponov in spustov, stopnic, skal in napreduješ počasi.

Ker sva bila pozna in vsekakor nisva hotela, da naju ujame mrak, sva šla po poti le do vrha grebena, zadnjih nekaj sto metrov spusta do razvalin nekaj hiš pa sva spustila. Pot nama je bila všeč. Morja ne vidiš, razen občasno v daljavi med dvema dolinama zaslutiš, da je tam verjetno morje. Vidljivost je namreč zaradi vlage v zraku dokaj slaba, pa še pot poteka po razgibanem terenu in se ne vidi čez okoliške hribe. Vidi pa se lepa dolina, ki je zaprta med visoke hribe. Male njivice, nekaj raztresenih hiš. Tako odmaknjeno nekateri celo živijo.

Na barko sva se po celem dnevu potepanja vrnila kar dobro utrujena. 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Ste se kdaj vprašali, kako zgradijo potniško ladjo, ki v dolžino meri 300 m in lahko na svoj krov sprejme več kot 5000 potnikov. Oglejte si videoposnetek MK timelaps, ki je posnel gradnjo ladje AidaPrima.