Novice

Slovenska jadralna liga je niz jadralnih tekmovanj, na katerega ste vabljeni vsi jadralci, ki bi radi preizkusili in dodatno izpilili svoje jadralske sposobnosti.

Liga poteka vse od leta 2017. Organizator vsem prijavljenim udeležencem zagotovi plovilo razreda Fareast 28R, ki je priznan kot monotipni razred s strani organizacije WS. Sezono SJL sestavlja ciklus treh jesenskih in treh spomladanskih regat.

SJL je namenjena prav vsem ljubiteljem jadranja, brez izključevanja jadralcev mladinskih in olimpijskih razredov, tako se v posadke lahko vključijo tudi najizkušenejši slovenski jadralci in popestrijo dogajanje na regatnem polju. Vsaka prijavljena ekipa zastopa svoj matični klub oz. društvo, jadralci in krmarji pa se lahko menjujejo iz regate v regato. Posamezen klub oziroma društvo ima lahko prijavljenih tudi več posadk. Najmanj 40 odstotkov članov posadke mora biti registriranih pri klubu oz. društvu, ki ga zastopajo na regati.

V jadralno sicer manj intenzivnem delu leta, lahko prijavljene posadke na regatah SJL izpopolnjujejo svoje znanje in usklajenost ter se ob tem realno primerjajo s konkurenti z enakim »orožjem«, ob nizkem strošku in brez skrbi za plovilo in opremo. Vaši uspehi, rezultati, slike ter doživetja bodo redno zabeleženi na internet strani SJL, regate pa bodo spremljali tudi novinarji tiskanih in elektronskih medijev. Klub oziroma društvo, zmagovalec posamezne sezone SJL, bo postal tudi državni prvak Slovenije za določeno leto. Poleg tega si bodo najvišje uvrščene štiri posadke zagotovile pravico do nastopa na evropskem jadralnem pokalu – Sailing Champions League.

Že v prvi sezoni Slovenske jadralne lige je dvanajst posadk, iz devetih slovenskih jadralnih klubov in društev, zapolnilo vsa mesta, ki so bila na voljo. Organizatorji se bodo v prihodnjih sezonah potrudil zagotoviti še več prostih mest, saj verjamejo, da bo interes po nastopanju z uveljavitvijo in razvojem SJL le še rastel.

Zanimivo dogajanje, tesne boje na regatnem polju in rezultate lahko spremljate na teh straneh, ter na facebooku.

Več informacij na tej povezavi.

V tokratnem tedenskem videu neprijetnih pripetljajev na morju si lahko ogledate:

• kaj se zgodi tašči v bowriderju, ki ga zalije velik val,
• kako nekateri ne razumejo pomena »varnost na morju«,
• kako se rešiš v situaciji, ko se prevrne vodni skuter in na koncu,
• kakšna je nepravilna tehnika vleke gumenjaka za jahto in njegovega reševanja.

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Port Denarau,  1. dan

Po slabo prespani noči, se zbudim ob 6:00 uri zjutraj. Najprej se uredim, skuham in spijem kavo, potem pridejo na vrsto tabletke, nato še zajtrk in ob 7:30 dvignem sidro. Zapuščam Saweni Bay. Kar nekaj mirnih dni sem preživel v njemu in če bo kdo jadral na Fidžiju, je to verjetno najbolj miren in varen zaliv daleč naokoli. Res je, da se tu nič ne dogaja, a če se malo sprehodim, pridem do glavne ceste in potem pridem kamor mi srce poželi.

Kakorkoli, barka lepo teče, valovi zunaj zaliva so malo večji, a ne preveliki. Ko pridem ven, naravnam ploter, točka cilja je označena, nato še prižgem avtopilota. Ta je tokrat rekel, da ne bo delal. In ni! Noče! Izklopim, prižgem, ne dela. Ta zavija nekam v levo, kot da je spil cel rezervoar ruma iz sladkornega trsa. Ročico dam v nevtralno, potem grem po orodje, prinesem ga v kokpit, odvijačim komandno ploščo, pregledam kontakte… vse je v redu. OK, morda nima dovolj elektrike? Potegnem 20 metrov  2,5 mm2 debelega kabla, na hitro dam na njega kabel sponke na eno stran, na drugo pa ga s posebnimi ščipalkami priklopim direktno na akumulator. Elektrika je, a avtopilot še naprej ne dela. Iz leve krmne kabine znosim vse stvari v salon, ta je zdaj videti kot bi živeli cigani v barki, a me to ne briga. Splazim se v krmni del barke, odprem zadnjo steno in se potegnem k avtopilotu. Odmontiram Raymarinov kompas, morda pa ga moti kakšen kos kovine. Potegnem ga ven, »provizoriš« ga montiram kar v  kokpit in potem ga kalibriram. En krog, dva kroga, in na instrumentu pokaže da je kalibriran. No dobro, zdaj ga še ugasnem na stikalu, počakam 5 sekund, potem prižgem,… ne dela! Zdaj pa že letijo tudi moje Slo in YU kletvice. Žal se ne morem več zadržati. Pogledam še enkrat vse kable, stike, vse v redu. Premerim z instrumentom, vse v redu. On pa ne dela, zavija v levo in se ne ustavi. Obrnem kable za krmilni list, zdaj se obrača v desno. Spet nastavim nazaj, on spet v levo. Točno vem da me malo viju-viju. Prepričan sem, da ni velika napaka, a je trenutno ne vidim.

Ni kaj, naslednjih 6 NM krmarim na roke, ker drugače bom stal tu na morju cel dan, naredil ne bom nič, le živci mi bodo popustili, psihiatrične bolnice pa tudi ni v bližini. Priplujem na sidrišče pred Port Denarau, barko gunca na več kot 60 ali 70 cm visokih valovih. Pokličem po radijski postaji marino, povem, da potrebujem privez v njej in mehanika, gospa na drugi strani pa reče, da naj počakam ter da me pokliče nazaj… Jaz čakam na klic, kot osnovnošolec, ki je prvič zaljubljen, na klic svoje prve ljubezni. Po eni uri ni klica, ni ljubezni, zato gre dingi s palube v vodo, motor na njega, nalijem gorivo do vrha, napumpam ga in že grem proti marini. Če ne pride gora k Muji, gre Mujo k gori, baje je to lažje. Daleč je ta gora! Po 2,2 NM, ki sem jo preplul v 21-tih minutah in kjer je bila največja hitrost 13 km/h, se privežem v marini. Pumpo in rezervno gorivo imam za vsak slučaj v večji vrečki, spredaj v dingiju. Vzel sem tudi smeti iz barke, ki jih odvržem v prvi keson. Pridem v pisarno marine, tam sedi črni Ali (tako mu piše na znački). Vprašam ga za gospo, pa pravi, da je šla na kosilo. Seveda, enako kot pri ženski. Najprej se z njo dogovoriš, potem pa te pusti čakati akademski dve uri. Če jo imaš rad počakaš, če greš, pomeni, da jo nimaš rad (to je ženska logika). Ampak, jaz nisem prišel na zmenek, le prostor v marini bi rad. Zato malo razočarano povem, kaj se mi je zgodilo in kako me je gospa pustila na cedilu,… Pove, da žal nima prostora, a ga tako milo pogledam, skoraj se mi utrne solza iz levega očesa in magični Ali najde prostor. Jeeee! Če bi bil ta Ali Bosanec, bi ga klical Alija, tolk je fajn dečko. Ampak ta je črn, kot bi bil dvakrat žgan, torej ni moj rođo. »Ena mega jahta je šla ven in je nekaj dni ne bo, tja te bom dal.« mi pravi možakar. Super, pridem z barko čez eno uro, ti mi pa čuvaj prostor. Grem še na servis za Raymarina, najdem mehanika, a danes nima časa. Jutri. OK, pridi jutri. Upam, da to ni Fiji time, ali španska manjana, kar pomeni da pride nekje do petka.

Spet grem v dingija, spet 2,2 NM do Indiga, potem dam motor na barko, dingija na barko, ob strani navežem bokobrane, pripravim vrvi in  dvignem sidro. Zdaj že plujem v marino. Pridem tja, pokličem po radiu in že me čaka marinero, ki mi pomaga, da zvežem barko. Sem na plavajočem pontonu, prostora imam 14 metrov v širino. V dolžino pa zgleda, kot da sem privezal dingi za mega jahto. Ni važno kje sem, važno je, da sem v marini in da jutri pride mehanik. Če ga popravi grem naprej, a samo tokrat še brez vetrnega avtopilota, potem pa nikoli več nikamor. Pa tudi če ga sam naredim doma, kar tudi to ne bi bil problem zame. 

V marino odnesem dokumente, tokrat je šel Ali na kosilo, za pultom pa je ona. Takoj ko sem jo zagledal, nisem bil več jezen nanjo. Ženska je tako lepa, da je še lepša od najlepše Fidžijke. Pa ni blond, ampak meni je full všeč. Mlada, temna, črni lasje, velike rjave oči, nežen obraz, nežne roke, lepo oblečena, sexy,…. In ko me vpraša kaj mi lahko pomaga, sem ji že v startu vse oprostil, kajti tudi glas je tak nežen, žameten. Lepo sva se dogovorila, izpolnila obrazce, cena marine je v redu, … Dobim še kartico za odpiranje vrat na pomolu, a ko pridem do tja, kartica ne dela. Spet grem nazaj. Spet ona in spet jo vidim. Popravi kartico, se opraviči, jaz pa spet do vrat in kartica spet ne dela. Spet grem v pisarno in rečem da ne dela. Ona me gleda in jaz ji pravim, da lahko greva skupaj preveriti, pa še na kavo lahko greva. V tem trenutku se spomnim, da nimam več niti centa od Fidžijskega denarja, torej kava odpade. Samo do vrat lahko greva skupaj. Ona da meni novo kartico in tokrat se vrata odprejo. Šele na barki ugotovim, da sem na njej vse videl, le ime na tablici sem izpustil. Ni važno, klical jo bom Lepa.

Popoldne spijem kavo in berem na Raymarinovem forumu, kaj bi mi lahko nagajalo. Najdem vse mogoče stvari, saj ima vsak svoj pogled in svojo rešitev. Da pa bi kdo napisal, da mu je od predloga začel avtopilot delati, tega pa nisem zasledil. 

V marini se vedno kdo sprehaja, vedno kdo kaj govori, vse je nasprotje mirnemu sidranju v zalivih. Najhujše je današnje spoznanje, da danes ne bom izplul proti otokom Vanuatu. Očitno me ima Fidži rad in me ne izpusti iz svojega objema.  

Port Denarau,  2. dan

Mirno spanje v marini, dokler nekdo v zgodnjem jutru z vozičkom ne zaropoče na pontonu in me prebudi. Nič hudega, tako ali tako bi se čez pol ure prebudil na nastavljeno budilko. Uredim se, skuham kavo in čakam. Ob 8:45 uri prideta dva mladeniča na barko, oba iz servisa. Takoj sem ugotovil,  da eden od njiju nima pojma, drugemu se malo svetlika, čeprav je kasneje pokazal, da nekaj ve in se trudi. A to mi ne prinese rešitve. Po eni uri testiranja in merjenja ugotovimo, da je verjetnost, da je šel avtopilotov instrument z ekranom, precej velika. Kliče še v Novo Zelandijo za pomoč strankam Raymarina in ti mu nekako potrdijo, da je morala v instrument pricurljati voda ali pa se je prikradla vlaga. Zdaj celo na kateri koli gumb pritisnem, le-ta menja številke stopinj na ekranu. Sranje!

Plačam račun za to testiranje in potem se lotim iskanja tega instrumenta preko interneta. Bolj slabo mi kaže, tudi preko Amazona in E-Baya. Kar nekaj tega sem našel, ampak ali je predaleč, ali ne pošiljajo izven svoje države, ali je sumljivega izvora, ker ni novo, ali pa je že prodano… Teh »ali« se na koncu nabere kar nekaj, a iščem naprej. Sprašujem po marini, oddam oglas na spletno jadralsko stran Fidžija in pošljem email Iztoku in Tomažu v Slovenijo, morda me ona dva rešita.

Pri nas na pomolu se dogaja marsikaj in najprej me preseneti točenje goriva v veliko jahto. Ko sem šel mimo, je bilo na števcu 91.843 iztočnih litrov. Vprašam mojstra, koliko čez 9.000 litrov bo natočil, pa se mi nasmehne in pravi, da je že zdaj čez 91.000 litrov. Ne morem verjeti. Pravi, da mora natočiti 120.000 litrov. Mislim da me malo heca, zato grem do 51 m velike jahte z imenom Pursuit, kjer vzdrževalec budno spremlja potek polnjenja. Vprašam ga, koliko litrov bo natočil in pravi enako kot mojster,  120.000 litrov. V rezervoar pa gre 190.000 litrov. Šest cistern s prikolico bo danes natočeno v to jahto, znesek pa bo nekaj čez 100.000€. Ima se, može se! 

Malo naprej vidim iznajdljiva delavca, ki polirata trup barke do vodne linije kar na vodnem splavu. Polirka je seveda električna, napetost pa 220V. Vse skupaj mi malo deluje na risanko A je to. Verjamem, da jima ni to prvič in da bo vse v redu, lastnik pa bo imel sijoč trup barke.

Zelo zanimivo je bilo videti tudi čiščenje podvodnega dela druge večje jahte. Z vozičkom prideta dva možakarja, ki imata svojo firmo za čiščenje trupa. Na pomol sta postavila velik bencinski kompresor za zrak, na koncu 60 metrov dolge zračne cevi je posebni rotacijski čistilec in eden od njiju ima potapljaško opremo ter čisti trup pod vodo. Cca 3 minute potrebuje za kvadratni meter, če ni preveč školjk. Cene mi nista želela povedati, verjetno pa ni poceni, a vseeno ceneje, kot če bi dali takšno veliko jahto ven iz vode.

Zvečer si naredim preprosto večerjo, sladko zelje v omaki, nekaj koščkov narezanega piščanca in pire krompir. Ko se najem, vse pospravim, nato pa grem na sprehod po marini, da si malo prevetrim glavo, saj se je nabralo kar nekaj jeze v njej zaradi avtopilota. V enem od 15-tih barov imajo akcijo, malo točeno pivo za 1,70€. Privoščim si en vrč, nato pa grem nazaj na barko. Med potjo me ogovori mlada gospodična, po videzu ne spada v kategorijo domačink in skoraj niti ne med Indijke. Bolj mi je podobna Indonezijskim obrazom. Zanima jo od kod sem in če sem tu z »jahto« kot oni rečejo našim plovilom. Pogledam jo bolje, dobra postava, suha, nima ravno nekih prsi, ima pa dobro rit. Oblečena je v oblekico, ki komaj seže čez srednji del telesa. Nosi visoke pete, kar mi je za tukaj res nenavadno. Takoj se zavem, kam spada. In res, vpraša me, če bi si lahko pogledala mojo »jahto«. Povem ji, da jaz nimam ne jahte, ne denarja in da si bo morala poiskati pravega »jahtaša«. Nisem želel reči, da si mora poiskati drugo stranko. Ona meni spet nabija, da sem jaz v redu in da če želim, me bo lepo zmasirala. Jaz se nasmehnem, še enkrat rečem, da za takšne stvari nimam denarja in grem naprej. Ona pa za mano in ko se obrnem se mi zdi malo čudna v hoji, celo v postavi in skoraj roko dam v ogenj, da je to »ON«. Ustavim se in jo vprašam kaj bi pravzaprav rada, ona pa odgoori, da naj povem kaj bi jaz rad, da če greva na jahto, dobim vse za 150 F$ (kar je cca 66€). Pravzaprav vem, da je ta cena zelo visoka, kajti tukaj se vrtijo cene za takšne »masaže« od 40 do 60 F$. Ampak mlada »gospodična« pač poskusi in morda ji uspe. Povem ji še enkrat da jaz nimam toliko denarja in ona spet meni nabija, da naj povem koliko imam in koliko ji lahko dam. Zdaj ne vem ali je potreba pri njej tako huda ali pa je nastala finančna kriza in zdaj že dekleta spuščajo ceno, samo da bi dobila, kar hočejo. Ker ne vem, koga ima še s ali za sabo, se lepo obrnem in poslovim, z malo hitrejšimi koraki pridem do zaklenjenih vrat na pomolu in hitro švrknem naprej po pomolu. Uff, tega mi res ni bilo treba. In zdaj si zamislim res kakšnega jadralca, ki bi si jo privoščil in namesto da bi on njo, bi verjetno ona njega… saj veste na kaj mislim.

Zvečer še pregledam emaile, katere sem poslal zaradi avtopilota in povsod je odgovor negativen. Nekje se bo že nekaj našlo. Če ne pa bom prisiljen ostati tukaj še nekaj časa. Fidži mi je očitno pisan na kožo.

Port Denarau,  3. dan

Zjutraj se zbudim in spijem kavo, zajtrkujem ter čakam, da bo ura osem, da lahko grem do servisa Raymarine, da vidim, če so morda včeraj kaj našli za mene. Saj vem, če bi našli bi me poklicali, ampak vseeno, kaj če so pozabili. Nič ni novega, celo roke so dvignili. Elektronika za avtopilota je že malo zastarela in potrebno bo najti nekaj novega in z novimi deli zamenjati.

Ker nimam več kaj početi v marini, si natočim vodo, elektrike tako ali tako nisem imel, nato pa grem v marino, da plačam ta dva dni. Marina je tukaj draga, saj stane za Indigo na dan z vodo in davki nekaj manj kot 20€. Škoda da sem tukaj, bolje, da sem na sidru, je pač ceneje. Ampak nekaj noče, sesul se jim je program in zdaj nekaj urejujejo. Prosijo me, naj pridem ob 14. ali 15. uri. Žal ne morem, grem v Nadi v Imigracijski urad, lahko pridem po 17. uri. Nekako se dogovorimo, da imam za danes 50% popusta, plačam pa vse skupaj jutri. Tudi prav, saj zunaj malo piha, pa je biti bolje notri, v zaščiteni marini.

Ob dogovorjeni 10:30 uri pride Norvežan do mene in greva skupaj na letališče, ker mora preveriti svojo vizo. On gre v pisarno, jaz pa poiščem frizerja in se ostrižem, saj mi tistih nekaj las precej štrli na vsako stran. Tokrat je frizer malo dražji kot v Savusavu in plačam 80 centov več, torej 3,20€. Potem grem do kolega, ki čaka, da pride na vrsto in posledično z njim, čakam tudi jaz. Končno se ga le usmilijo in  zanj še viza ni gotova. Svašta, po 21 dneh!

Greva malo po trgovinah, iščeva filtre za vodo, a jih ne najdeva. Kot da je to nek luksuz, ne pa potreba. Potem sedeva na avtobus in se zapeljeva do mesta Nadi. Od tu naprej pa peš nekaj minut, da prideva do Sri Siva Subramaniya Swami templja. To je največji indijsko hindujski tempelj na južni polobli sveta, kateri je morda edina zanimiva znamenitost v mestu Nadi. Ker je na Fidžiju veliko indijske populacije, so tu naredili res čudovit in velik tempelj. Številni Indijci so prišli kot hlapci med letoma 1879 in 1916, ki so jih Britanci pripeljali na plantaže sladkornega trsa. Danes ljudje indijske populacije predstavljajo več kot 40% prebivalstva na Fidžiju. Tempelj so zgradili na temeljih nekega starega templja, tako da je ta star komaj 20 let. Njegova barvitost je dopolnjena z zapletenimi rezbarijami in podrobnostmi, ki bi jih lahko ure in ure ogledovali. Za dokončanje dekoracije so iz Indije pripeljali obrtnike, saj tu nihče ni znal dokončati zapletenih rezbarij, zanimivih slik na stropu templja, kakor tudi ne obvladati skladnost barv. Že prej sva vedela, da se morava obleči v dolge hlače, ter da morava imeti rokave, da prekrijeva ramena. Pač njihov »dress code«. Najprej greva kupiti vstopnici za ogled in ena stane 2,20€. Ko naju možakar pogleda, pove da sva dobro oblečena in da lahko greva do vstopne hiške, kjer se morava sezuti, naprej pa morava iti bosa. Če nameravate kdaj obiskati Fidži in ta tempelj, nosite konzervativna oblačila ali pa si sposodite »sarong«, ko pridete do mesta, kjer prodajajo vstopnice. Potem še sledi učna minuta o fotografiranju, kjer nama pove, da se lahko tempelj od zunaj fotografira, v notranjosti pa je to strogo prepovedano. Dogovorjeno! Na voljo je tudi restavracija, kjer lahko proti plačilu dobiva čaj in lahkotno vegetarijansko hrano, za katero pa se nisva odločila. Tempelj je res barvit, kaj takšnega še nisem videl. Naredim kar nekaj posnetkov, srečam lokalnega in dežurnega meniha, s katerim se pogovarjam in pri katerem dobim veliko podatkov o templju. Ogledam si skoraj vse, le v molitveni del me ne spustijo, zato pa sem lahko gledal, kako je prišla mlada hindu družina v tempelj na molitev in posvetitev. Pravzaprav so za boga prinesli tudi že v naprej pripravljeno hrano, katero so kupili zunaj pri blagajni. Zanimivo je bilo gledati cca 10 minutno posvetitev z molitvijo, nato pa sva tudi midva zapustila ta sveti kraj. 

Odpravila sva se še v trgovino, kjer sem jaz bil bolj za družbo, saj imam veliko hrane na barki, nato pa sva se odpeljala nazaj v Denarau, kjer sva utrujena odšla vsak na svojo barko. Jaz sem pričel kuhati kočerjo, katero sem kasneje slastno pojedel. Po njej sem naredil kratek sprehod po marini, kajti jutri  to ne bo več mogoče.

Port Denarau,  4. dan

Zjutraj najprej preverim email od Iztoka in ga zlahka najdem. Sicer ni preveč obetaven, a očitno ne gre drugače. Moja elektronika za avtopilot ST4000+ je očitno prestara (18 let) in zdaj je ni več na tržišču. Da kupujem nekaj nepreverjenega preko eBaya pa mi tudi ni, kjer ni garancije, vsa ta roba je že rabljena, morda je tudi ta bila v stiku  vodo in bo delovala še samo mesec ali pol leta,… Iztok mi predlaga močnejšo in boljšo elektroniko (Raymarine komplet T70155) , predvsem novo, ki mi bo delovala. Ker nimam druge rešitve, pač grem tudi v to. Jutri se še dogovoriva kako in kaj bo z nabavo, zaslužku se je odpovedal, morda bi se še država DDVju ☺. Potem bi bilo pa že kar lažje. ☺

Jaz se še zjutraj sprehodim do Raymarinovega servisa, tokrat serviserja ne najdem. V marini piha 26,8 vozla in v nezaščiteno marino prihajajo kar lepi manjši valovi. Indigo je še s krmo obrnjen v veter, tako da tudi v notranjost barke lepo piha. Zunaj na sidrišču so menda večji valovi in več je vetra. Norvežan mi pravi, da če ni nujno, naj ne izplujem ven iz marine. Tudi njegova 26 tonska in 17 m dolga barka poskakuje na valovih, zato mi je čez nekaj časa javil, da se je moral prestaviti oz. presidrati. Sicer tudi tam menda ni najboljše, a ker se že danes ponoči veter umiri, bo potrpel. Torej še en dan marine, upam, da bom tudi za današnji dan imel 50% sconto.

Dan mi v večini dneva mineva v raziskovanju cen, modelov ter vsega kar je povezano z avtopilotom. Iščem zadevo v Novi Zelandiji, Avstraliji, Ameriki, pa tudi po Evropi. Cene se gibljejo približno enako, le popusta ne da nihče. Morda je le bistvena razlika v poštnini, kajti določene države so bližje in potem jasno, da pride vse ceneje.

Ker sem že pred nekaj meseci kupil od Belgijca rabljen Simradov AIS sprejemnik in oddajnik Ai50 z monitorjem (do zdaj sem imel samo sprejemnik) se tega lotim danes in ga pregledam, ter preučujem. Priklopim ga na elektriko, nato še nastavim nekaj stvari, a ne morem zamenjati MMSI številke. Lahko zamenjam ime plovila, Call sign, velikost in širino plovila,… ni da ni. Očitno mora biti za vnos tega osnovnega podatka odgovoren pooblaščen servis. Ko bom na wifi-ju pobrskam malo po Googlu, forumih in po Youtubu, morda pa najdem kakšno bližnjico.  Po navadi se skoraj vse najde, je pa kar nekaj izjem, ko pač ne gre.

Zvečer si skuham nekaj na žlico in dan končam kot sem ga začel, z mislijo na avtopilota. Proti 22:00 uri je spet grmelo, bliskalo se je in spet je prihrumel veter z močjo skoraj 30 vozlov. Ker je barka obrnjena v veter, sem moral zapreti celo barko, saj je dež prinašalo v salon in bilo je že vse mokro. Kakor je prišlo, tako je tudi odšlo in sedaj le še piha srednje močan veter.

Ker se približujejo prazniki, bom kar tukaj (čeprav to ne rad počnem) ponudil bralcem tega bloga nakup kakšne moje knjige, ki je lahko lepo darilo za rojstni dan, darilo za prihajajoče Božične in Novoletne praznike. Vsekakor pa bi bil tudi kakšen poslovni partner zelo vesel prejetega poslovnega darila v obliki knjige. Morda je med vami kdo, kakšno podjetje, ki lahko kupi več knjig skupaj.

Na zalogi je še nekaj knjig (prve le nekaj kosov), za večjo količino ali za komplete nudim popust. Vsekakor pa gre ves izkupiček od prodaje za nakup avtopilota, saj je cena vrtoglava. Če koga zanima nakup knjig, jih lahko naroči v spletni trgovini eNavtika.

Port Denarau,  5. dan

Po res vetrovni noči, sem se prebudil v valovito jutro. Verjamem, da na tem mestu kakšna velika jahta sploh ne čuti takšnega valovanja ali pa vetra, ki je pihal vso noč. Poleg tega je deževalo tudi ponoči in kot sem že napisal, je veter nosil dež v salon. Zato sem barko zaprl  in sem spal v zaprtem prostoru, brez zraka, le malo okno v spalnici sem imel odprto, ker je bilo varno pred dežjem zaradi dingija, kateri je bil narobe obrnjen nad njim. 

Dopoldne grem v pisarno marine, da plačam bivanje v njej, a tudi danes jim računalnik nagaja. Nekako se dogovorimo, da mi bodo račun poslali po emailu, jaz pa jim potem že nekako plačam znesek z računa. Očitno gremo tukaj na veliko zaupanje. Potem grem še v trgovino, kjer kupim nekaj nujnih drobnarij. Veliko vsega potrebnega imam že na barki, zato ne potrebujem drastičnih nakupov. Ko se vrnem do barke, vse zložim na svoje mesto, natočim še vodo, katero sem v tem času porabil, nato pa razmišljam, ali bi šel zdaj ven ali kasneje. Veter je še vedno močan, piha mi v krmo in bok pri pomolu,  jaz pa moram ven vzvratno. Končno pride mimo barke starejši par iz Kanade in ju prosim, če mi pomagata, da se odvežem, kajti tu so bitve daleč narazen, saj je privez namenjen velikim jahtam. Pomagata mi in tako elegantno izplujem ven, čeprav se kar nekaj morske vode nabere v kokpitu, ker je val od zadaj, jaz pa prav nanj vzvratno plujem.

Po kanalu izplujem teh  2,2NM in se sidram poleg barke Norvežana. Komaj me je dočakal in me že od daleč povabi na večerjo. O super, to pomeni, da imam jaz čas in bom delal. Iz desne krmne kabine vzamem vezane plošče in poiščem primerno velikost, jo odnesem v kokpit in odrežem en kos, ki mi ustreza. Potrebujem ga, da si naredim kos pohištva (blendo), na katero bom montiral AIS instrument. Želim, da se na barki ne vidi nobena sprememba v barvi pohištva, zato se moram res dobro potruditi. Ker potrebujem poleg GPS antene še anteno od VHF postaje, bo najboljše, da to naredim pod njo. V kokpitu z vbodno žago odrežem kos deske, nato izrežem še luknjo velikosti instrumenta, ter z vrtalnikom izvrtam luknje za vijake. Ta moj inverter je zlata vreden, kakor tudi vso električno orodje, katerega ni malo. Delo tukaj je težavno, zaradi valovanja in guganja barke, zato se bo marsikdo spraševal, zakaj tega nisem naredil v marini. Vem zakaj ne, ker bi potem vso žagovino nosilo v salon in barko, ker je bila obrnjena s krmo v veter. Zdaj še z električnim brusilnikom vse zbrusim, odlepim z »lica deske« lepilni trak, katerega sem nalepil, da se mi ne bi trgal furnir in da ne bi po njej delal kakšnih brazgotin.

Vse pospravim, pometem, očistim, zložim in nato se stuširam. Dingija spravim s premca v vodo in kar odveslam do kolega, saj se mi v tem valovitem morju ne da dajati motorčka na njega. Preveslam teh 100 metrov, kolega pa ravno zaključuje s kuhanjem. Pojeva norveško domačo jed z zeljem, korenčkom i ostalo zelenjavo, kakor tudi s kuhanim mesom ovčetine, katero pa je bilo tokrat tako mastno, da je dejansko pokvarilo dobro jed in dober namen. Vseeno je bilo najino druženje v redu in pozno zvečer se zahvalim za vse in obljubim, da bom naslednjič jaz kuhal.

Ko se vrnem na Indigo, prelakiram še izrezano desko, da se do jutri počasi posuši. Napišem še blog in odgovoriti moram na nekaj mailov. Tako se končuje dan na nemirnem sidrišču pred vhodom v marino, jutri pa je že nedelja, katera upam, da postreže z bolj mirnim morjem.

Saweni Bay, 1. dan

Ko upaš na boljše ali na kaj posebnega, je verjetnosti rezultat po navadi ravno obraten. Ko sem bil še mlad fant sem upal, da se bo na prvem zmenku z novo punco že marsikaj zgodilo. Pa se ni. Tako je tudi danes, upal sem, da bo prenehal veter, upal sem na manjše valove, na prijetno bivanje na sidru. Pa ni bilo nič od tega! »Sovražim to sidrišče!!! Grrrr!!!« Tu sem mirno spal, le če je bila popolna bonaca, a ker te danes ni, je spanje nemogoče. Me pač ne izuči. In kot bi rekla moja mama: »Kdor ne uboga, ga tebe nadloga!« in mene so celo noč tepli valovi. Barka je poskakovala, jaz pa sem ob pol petih zjutraj od utrujenosti zaspal v salonu, čeprav sem ne vem, koliko krat sem se prestavil iz spalnice, do salona, ter nato do kokpita. Najboljši je še bil kokpit, a kaj ko sem takoj moker od dežja, notri v barki pa od vlage, ki je pritisnila v barko.  Poleg tega je v njej obilo težkega zraka, saj so okna spet zaprta.

Ni kaj, prišlo je poletje na Fidži in tukajšnje poletje je deževno, z veliko vlage. Danes se je spremenila tudi ura in je šla eno uro naprej, tako, da smo sedaj spet 12 ur narazen. Jaz sem pred vami, da ne bo pomote ☺ Seveda to prestavilo ure traja pol manj kot pri nas, saj bodo po dveh dobrih mesecih , točneje 13.1.2020, spet prestavili kazalce nazaj za eno uro.

Zjutraj se zbudim in ob 9:15 uri dvignem sidro ter zapustim sidrišče. Moč severnega vetra je 18 do 20 vozlov, včasih so sunki vetra tudi močnejši. Odplujem mimo dveh koralnih grebenov v 10 NM oddaljen Saweni Bay. Moj najbolj varen zaliv. Po dveh urah spet sidram, tokrat ni tu nikogar. V vodi imam zaradi valov in mehkega mulja točno sedem kratnik dolžine verige na globino, ki tukaj znaša 9 metrov. Ravno sem končal s sidranjem, ko me pokliče Norvežan in me sprašuje kam sem se izgubil, čeprav dobro ve, kje je dober in varen zaliv. Njemu diši Musket Cove, kajti tam se vsak dan nekaj dogaja, tukaj v tej luknji bogu za hrbtom, pa ni ničesar. Mi je pa vsaj za pol bolje, čeprav je zaliv odprt ravno na sever, a je pred zalivom otok pred Lautoko, ki pobere večino valov.

V zalivu spijem najprej kavo, prestavim uro na nov poletni čas, nato pa grem delati. Zmontiram in povežem AIS transponder in ko je vse gotovo sem zelo vesel. Lepo je videti, ko je vse lepo narejeno in ko je vse v enaki barvi pohištva. Nov les nič ne odstopa in meni je res prav to lepo. Tudi lak je naredil svoje, zato ni nič narejenega površno, ampak je vse urejeno v detajle. (zdaj si lahko zamislim, ker nekateri razmišljate, kaj vse jaz prevažam po svetu v tej mali Bavarii, tudi les, žage, brusilke….) Poleg tega nov instrument lepo dela in zdaj bom viden tudi po oceanu, ko se bom srečeval z jadrnicami ali z večjimi ladjami. Do sedaj nisem bil viden, sem pa zato jaz videl druge.

Ker je že ura štiri popoldan, vse pospravim, kajti danes ne bom več delal. Stuširam se pol v dežju, pol na krmi pod tušem in čas je, da vsaj za pol ure zadremam. A komaj malo zadremam, se ulije dež in preden so moji možgani registrirali spremembo, je bilo že kar nekaj pohištva mokrega od dežja, ki je prihajal skozi okna. Pobrišem in se hudujem na sebe, kajti res ne maram, kadar je pohištvo mokro, saj lahko pusti sledi in spremembe na njemu.

Ker imam tudi sam v hladilniku nekaj jagnjetine oz. ovčetine, si v ekonom loncu skuham nekakšno različico bosanskega lonca. Ker bom meso skupaj z zelenjavo kuhal dve uri v ekonomu, se bo po moje meso kar topilo v ustih. Tudi ekonom lonec je zelo dobrodošel na plovbi.

Veter se je zvečer malo umiril in iz 20 vozlov je padel na 15 vozlov. Mala sprememba na števcu, a velika na morju, saj so se valovi precej umirili in vem, da bom danes ponoči prijetno spal. Še prej pa preberem nekaj strani dobre knjige in upam, da jo kdaj vzamete v roke tudi vi. Če je nimate,  imam jaz nekaj svojih še vedno na zalogi.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Z letošnjim letom ima Slovenija novega generalnega uvoznika za prodajo zunajkrmnih motorjev japonskega proizvajalca Honda, hrvaško podjetje Fred Bobek, d. o. o., iz Vodic.

Podjetje Fred Bobek ima dolgoletno tradicijo na navtičnem trgu. Poleg generalnega zastopstva za motorje Honda so tudi uvoznik za italijanske gumenjake Marlin Boats, ki so se izkazali kot odlično plovilo za plovbo po Jadranskem morju.

V njihovem programu so tudi zunajkrmni OXE diesel, dieselski zunajkrmni motorji. Motorji so namenjeni zahtevnim uporabnikom, kot pogon za delovna plovila in vse tiste, ki na morju preživijo veliko časa. Če imate potrebo po novem vgradnem motorju, se lahko odločite za izjemno kakovostne notranje motorje Hyundai.

Izjemna akcija Honda ob nastopu na slovenskem trgu

Ob nastopu na slovenskem trgu so pripravili posebno akcijo zunajkrmnega morja Honda BF 20, ki razvije 20 KM. Motor ima dva cilindra, 4 ventile in prostornino 350 cm3. Motor velja za najboljši zunajkrmni motor v svojem razredu. Omogoča plovbo v plitvem morju, praktično upravljanje in natančno kontrolo.

Model Honda BF20 SHU z ročnim vžiganjem in kratko nogo je na voljo po akcijski ceni 2.940,00 EUR. Če potrebujete daljšo nogo, se lahko odločite za različico BF20 LHU, katere cena je v tej akciji enaka ceni osnovnega modela s kratko nogo.

Različica BF20 SRU s kratko nogo in elektronskim vžigom je nekoliko dražja. V akciji jo lahko dobite že za 3.350,00 EUR. Če potrebujete dolgo nogo, in si želite električni vžig, bo za vas idealen model BF20 LRU. Njegova cena bo v tej akciji prav tako znašala le 3.350,00 EUR.

Za dodatne informacije lahko obiščete spletno stran generalnega uvoznika Fred Bobek d.o.o. ali pa pokličete na tel.: +385 22 443 310

V Sloveniji se težko pohvalimo z milijonskimi številkami ogledov navtičnega video kanalu na Youtube. Zaradi majhnosti slovenskega navtičnega trga je težko pripraviti vsebine, ki bi zanimale veliko publiko in bi bili prikazani v tako velikem številu.

Največjemu slovenskemu navtičnemu izobraževalcu, podjetju Spinaker, ki se lahko pohvali z dolgoletno tradicijo, je magično številko 1.000.000 uspelo preseči že drugič. Njihovi video posnetki na youtube so presegli številko 2.000.000 ogledov.

Ob izjemnem dosežku so pripravili hudomušno risanko. Vabimo k ogledu.

Danes se v Miamiju začenja druga etapa svetovnega jadralskega pokala za olimpijske razrede. Naši edini predstavnici v zalivu Biscayne bosta Tina Mrak in Veronika Macarol.

182 jadralcev in jadralk iz 45 držav se bo danes ob 17. uri po slovenskem času pognalo izza startne linije v sedmih disciplinah; na moški in ženski deski RS:X, z enosedi laser, laser radial in finn ter v ženskih in moških dvosedih 470. Regata bo zlasti pomembna za predstavnike Antigue, Arube, Barbadosa, Bermude, Kanade, Kajmanskih otokov, Dominikanske republike, Deviških otokov, Portorika, Sv. Lucije, Republike Trinidad in Tobago, Mehike ter ZDA, saj je to zadnja priložnost, da izpolnijo olimpijsko kvoto za Tokio 2020.

V ženski konkurenci razreda 470 je na seznamu prijavljenih 16 ekip iz 11 držav, tekmovalni program zanje pa predvideva po dva plova dnevno (skupno deset) ter sobotno regato za medalje. Slovenski navezi Mrak–Macarol bosta najnevarnejši Francozinji Camille Lecointre in Aloise Retornaz, aktualni evropski prvakinji in zmagovalki predolimpijske regate v Tokiu ter Nizozemki Afrodite Zegers in Lobke Berkhout, dobitnici bronastega odličja na prvenstvu stare celine aprila v San Remu. Mrakova in Macarolova sta v Miamiju že slavili leta 2018, lani pa sta zasedli končno šesto mesto.

Vir: JZS.si

Torek, 21.1.2020 ob 9.00

Ob 8.00 uri po našem času (UTC 6:00) in 16:00 po lokalnem času so jadralci začeli šesto etapo regate Clipper. Tokrat je bil začetek v stilu starta dirke Le Mans.

Sprememba na plovilu Zhuhai

Ekipa Zhuhai bo imela novega skiperja. Če smo natančni, skiperko. Po odstopu skiperja Nicka Leggatta so se odločili, da ga na vodilni poziciji začasno zamenja Wendy Tuck. Ekipo bo vodila od avstralskega Whitesundaysa do kitajskega mesta Sanya (6. etapa). V 7. etapi regate bodo zapluli proti Filipinom, kjer jih čaka postanek v zalivu Subic. Nato se bodo v 8. etapi obrnili nazaj proti Kitajski in zapluli v domači Zhuhai ter v 9. etapi do mesta Qingdao. Kdo bo stalni skiper na plovilu, se bodo odločili kasneje.

Wendy Tuck je izkušena jadralka. Do sedaj je preplula že več kot 170.000 nmi. Je prva ženska, ki je osvojila prvo mesto na regati, ki vodi okrog sveta. V letu 2018 je bila v zmagovalni ekipi regate Clipper, kjer je v cilju zmagoslavno dvignila trofejo.

Ekipe so začele etapo pred eno uro. Plujejo v šibkih vetrovih in dosegajo hitrost plovbe okrog 6 vozlov. Plujejo proti severovzhodu, kjer bodo zapluli v Salomonovo morje. Ko ga bodo prepluli, pa jih bodo čakala že prva kontrolna vrata, kjer se bodo delile prve točke na etapi. Trenutno je v vodstvu ekipa Imagine Your Korea, na zadnjem pa pluje WTC Logistic s 4 nmi zaostanka.

Ponedeljek, 20.1.2020 13:00

Začenja se šesta etapa regate Clipper. Ekipe bodo iz avstralskega mesta Whitesundays zaplula proti severu, proti kitajskemu mestu Sanya. Za ekipe bo to ena izmed najbolj zanimivih etap. Čaka jih 6300 nmi plovbe, prečkanje ekvatorja, plovba preko območja Doldrums, jadranje mimo koralnih grebenov in zelo gost pomorski promet pred ciljem na Kitajskem.

Včeraj ob 12.00 uri po lokalnem času je vseh enajst jadrnic izplulo iz idiličnega pristanišča Whitesundays na vzhodu Avstralije. Ker se vzhodno od celine razprostira Veliki koralni greben, plujejo s pomočjo motorjev. Ko bodo prepluli greben in zapluli globlje v Koralno morje, jih čaka start regate. V torek ob 16.00 uri po lokalnem času (6:00 UTC) bodo etapo začeli s tako imenovanim startom Le Mans.

Zaradi težkih pogojev na etapi bodo imele vse ekipe na krovu desalinator za pridelavo pitne vode. Za rezervo bodo dobile vse enako količino pitne vode.

Etapo bomo v celoti spremljali na naši spletni strani.

V soboto, prvi dan sejma Boot v Düsseldorfu, je večer rezerviran za izbor Evropskega plovila leta.

Izbor za Evropsko plovilo leta poteka že od leta 2004. Izbirajo ga novinarji najbolj priznanih evropskih navtičnih revij. Testi potekajo na dveh različnih lokacijah, kjer morajo plovila pokazati, da so kos nalogi. Testiranje plovil poteka kar šest dni, tako da lahko novinarji preverijo popolnoma vse lastnosti plovil.

Za naziv lahko kandidirajo le plovila, ki so na navtični trg prišla v preteklem letu. Novitete so razdeljene v pet kategorij in vsaka kategorija dobi svojega zmagovalca.

Za naziv Evropsko plovilo leta so bile nominirane:

Družinske potovalne jadrnice:

• Oceanis 30.1 – zmagovalka
• Impression 45.1 
• Sun Odyssey 410

Zmaga v kategoriji je letos pripadla plovilu Beneteau Oceanis 30.1. Gre za vstopno jadrnico v razredu družinskih potovalnih jadrnic. Jadrnica je dovršena, kljub svoji majhnosti nudi veliko mero udobja na krovu in pod njim, omogoča enostavno jadranje tudi z manjšo posadko ter ima izjemno dolg seznam opcij, s katerimi si lahko lastnik plovilo prilagodi svojim potrebam. Zaradi izjemno pametnega načrtovanja je ladjedelnici uspelo izdelati izjemno jadrnico po izredno ugodni ceni. Zato se bo za nakup plovila v letošnjem letu odločilo veliko kupcev.

Cena plovila: 69,400 EUR (brez DDV)

Več informacij o plovilu Beneteau Oceanis 30.1 pri zastopniku za slovenijo: Burin Boats d.o.o., tel.: (0)1 436 30 60.

Hitre potovalne jadrnice:

• X 4.0 - zmagovalka
• First Yacht 53
• Italia 11.98
• RM 1180

Ladjedelnica X Yachts je novo plovilo zgradila na osnovi že preizkušenih predhodnic X4.3 in X4.6. Nov izdelek X 4.0 je tipičen primer, kako bi morala izgledati visokozmogljiva, hitra potovalna jadrnica dolžine 12 m (40 čevljev). Jadrnica je oblikovana moderno in ponuja izjemno udobje ter veliko zabave za krmilom. Kljub temu da je jadrnica namenjena predvsem križarjenju, pa se lahko zelo hitro prelevi v tekmovalno plovilo. Ima ergonomsko oblikovano krmo v pravem razmerju med tekmovalnim krmarjenjem in udobjem posadke na krovu.

Cena plovila: 257.500,00 EUR (brez DDV)

Regatne jadrnice:

• Dehler 30 OD - zmagovalka
• ClubSwan 36 – posebna nagrada za inovativnost
• J/99
• Jeanneau Sun Fast 3300
• JPK 1080

V razredu tekmovalnih jadrnic se je najbolje odrezala jadrnica Dehler 30 OD. Gre za izjemno dobro izvršen koncept regatne jadrnice z modernim oblikovanjem in privlačnim videzom. Prirejena je za plovbo z manj številnimi posadkami. Urejena je tudi notranjost plovila. Uporabna kot pravi mali bolid za plovbo po odprtih morjih, ki omogoča tudi spanje.

Cena plovila: 108.900,00 EUR (brez DDV)

Luksuzne jadrnice:

• Amel 60 - zmagovalka
• Grand Soleil 42 LC
• Oyster 565

V razredu luksuznih potovalnih jadrnic se je letos najbolje odrezala jadrnica Amel 60. Tudi ta je nastala na osnovi svoje predhodnice, Amel 50, ki je požela številne nagrade. Gre za povečano verzijo manjše sestre. Zgrajena je na večkrat preizkušenem konceptu ladjedelnice. Kot smo vajeni na plovilih iz te ladjedelnice, ima centralni zaprt kokpit, velik vodotesen motorni prostor in številne klasične elemente, a tokrat v moderni izvedbi. Jadrnica ima ogromno bivalnega prostora ter številna mesta za shranjevanje. Izdelana je izjemno kakovostno. Uporabljeni so le najboljši materiali, vključno z jamborom, ki je izdelan iz karbonskih vlaken.

Cena plovila: 1.650.000 EUR (brez DDV)

Večtrupne jadrnice:

• Excess 15
• Lagoon 46
• Neel 47

V kategoriji večtrupnih jadrnic letos niso podelili naziva. V kategoriji so bila nominirana le tri plovila. Ladjedelnica Lagoon ni bi sposobna dostaviti svojega plovila na testiranje. Pri plovilu Excess 15 so bile težave pri krmiljenju, Neel 47 pa ni bil izdelan dovolj kakovostno. Kljub temu da trg večtrupnih plovil v zadnjih letih strmo narašča, pa je kategorija v letošnjem letu pravo razočaranje.

Volvo Penta se podaja v nove sfere. Razširili so ponudbo svojih IPS pogonov. Nova kombinacija motorja in pogona IPS D13 IPS 1350 je namenjena za vgradnjo v večje polizpodrivne jahte.

Nova verzija pogona Volvo Penta D13 in povsem nova krivulja navora, ki je prilagojena pogonu plovil, zahtevata večji potisk pri manjših hitrostih plovbe. Novi D13 IPS 1350 SD je zato izjemno primeren za pogon plovil, ki dosegajo hitrosti plovbe le do 19 vozlov (do sedaj je bil primeren le za polovila, ki so dosegala hitrost 25 vozlov).
Z novo verzijo pogona sta na voljo tudi dva nova propelerja v seriji Q. To sta Q4 in Q5, ki bosta lahko nameščena le na nove pogone.
Nova rešitev bo izjemno dobrodošla za lastnike plovil, ki želijo izkoristiti prednosti pogona IPS, ki do sedaj niso bile na voljo za polizpodrivna plovila. Prednost pogona IPS pred drugimi je predvsem udobje na krovu, manjša poraba goriva, večji doseg in izjemna enostavnost manevriranja.
Kot smo že vajeni, je kombinacija pogona IPS in motorjev Volvo Penta prirejena za uporabo kontrolne palice za upravljanje plovila. S tem je možno vsak pogon upravljati ločeno, kar omogoča izjemno lahko manevriranje v ozkih pristaniščih, hitro odzivnost pogonov in stabilnost plovila.
»V zadnjem času smo opazili trend zmanjševanja hitrosti plovbe pri večjih plovilih. Zato smo želeli prednosti našega sistema IPS ponuditi tudi navtikom, ki se odločajo za nakup večjih, počasnejših, polizpodrivnih jaht. To nam je uspelo z novim sistemom D13 IPS 1350,« je povedal Bjorn Ronnval, produktni vodja iz podjetja Volvo Penta.
Novi sistem je že vgrajen v plovila Absolute Navetta 73, ISA 93 Extra in Arcadia Sherpa XL, v prihodnjih mesecih pa bo tudi v plovilu Mangusta 33.

Jahta Absolute Navetta 73, ki ima vgrajen pogon Volvo Penta D13 IPS 1350

Foto: Volvo Penta, www.absoluteyachts.com

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

La Linea zaliv, 101. dan

Včerajšnja provokacija je obrodila sadove. Stabo je demantiral trditev, da smo jim spili vse vino. Še jih bomo obiskali. :-)

Še včeraj je vreme kazalo na to, da bo danes lahko prečenje Gibraltarske ožine, da bo vetra prej premalo kot preveč, vendar da bo v redu. Danes zjutraj pa so si malo premislili. Dva dni bo pihalo bolj kot ne v nos, če gremo na zahod.Sprememba plana: danes ostanemo še tu, jutri pa pogledamo kako naprej. Trenutni plan: jutri tankat in le do Tarife, pojutrišnjem pa naprej. Čas imamo.

Kruzanje je čisto drugačno od čarteriranja. Tam imaš 7 dni in si ne moreš (nočeš) privoščiti treh dni čakanja na ugoden veter.Tu pa imaš to svobodo, da se lahko ustaviš, če hočeš ali če ti to narekuje vreme. Občutno se je ohladilo. Najnižja jutranja temperatura je bila celo pod 20 °C! Smo pa zato spali zelo dobro. No, potem ko sem sredi noči vstal in komarjem napovedal kemično uničenje.

Lili je zjutraj zaplavala v morju, jaz sem previdno ostal na barki. Atlantik že priliva hladnejšo vodo v Sredozemlje in me ni nič mikalo, da bi se zmočil. Pa še prav mrzel veter piha kakih 25 °C.
Sva pa zato danes impregnirala sprayhood. Upam, da bo zdaj držal vodo tudi v hujših nalivih. Lili je skuhala črno rižoto. Malo pogoljufan recept, a rezultat je super. Tule v Španiji sva enkrat po naključju odkrila konzervice sipe v črnilu. Prvič, ko je delala črno rižoto, sva bila oba skeptična, a moram reči, da je zadeva odlična, pa še hitro je narejeno: postekleniš čebulo, dodaš nekaj strokov nasekljanega česna, riž in zaliješ. Takoj dodaš konzerve sipe v črnilu, posoliš, dodaš provansalske začimbe in skuhaš. Na krožniku lahko po želji dodaš parmezan. Jaz nisem opazil, da je sipa iz konzerve.

Danes nisem nič slikal, zato pa pripenjam nekaj slikic iz leta 2013, ko sva bila v Gibraltarju drugič.

La Linea zaliv, 102. dan

Zjutraj je kazalo, da bo pravi dan za naprej petek. Torej imava čas in greva malo peš v Gibraltar.

Tule je kar problem, kje pustiti dingija. V marino ne smeš, na plažo tudi ne, drugod pa je precej grobo in ni nujno, da bo čolnič še tam, ko se vrneš. To so rešili v navtičnem klubu, kjer sicer za to storitev računajo, a če veš, da boš plačal in če veš, da je čoln varovan, to potem ni problem. So pa podražili za 20 % od zneska, ki je naveden v vodniku (s 5 na 6 evrov). Dobiš pa zato: uporabo sanitarij in kopalnic, WiFi in seveda privez na pontonu varovanem z ograjo in pod videonadzorom. 

Midva sva uporabila le privez. Zadeve se lotijo, kot za matično barko: dve strani dolg formular z vsemi podatki o čolniču, fotokopije osebnih dokumentov, kontaktni telefon ...

Kakorkoli, človek je lahko prepričan, da bo s čolničkom vse v redu, ko pride nazaj. 

Danes je bilo v Španiji kar vroče in sončno in komaj sem čakal, da prečkam mejo in pridem v pregovorno oblačno in deževno Veliko Britanijo. Pa ni bilo nič od tega. Danes je sonce žgalo tudi v Gibraltarju.

Najdeva prvo čendlerijo, a tam koleščkov, ki jih iščeva niso imeli. Imeli so nekaj z malo večjim radijem. Sicer se je pa užitek sprehoditi po dobro založeni navtični trgovini. Druga čendlerija je precej naprej. Na poti do tam se ustaviva v marini Queenway Quay, na eno pivce. Tam je vezana Spindrift, Oyster 53 naših znancev Američanov iz Otranta. Seveda jih povabiva na pivo in se malo zaklepetamo. Potem on prinese z barke ene koleščke in – ima to, kar jaz iščem in česar nimajo v nobeni čendleriji, kjer sem iskal. Še dobro, saj so čendlerijo medtem že zdavnaj zaprli. Nisem jaz kriv, da se je začel happy hour.

Ampak, to je prava roba z odtisnjenim SWL (največjo varno delovno obremenitvijo), ne pa poceni plastika, ki je bila vgrajena do zdaj. Sledi še ogled Oystra, potem pa nazaj in vmes še v trgovino. Danes sva prehodila več kot 10 km. Lep sprehod je bil.

Ko zvečer pogledava vreme, vidiva, da so si spet premislili. Jutri ne bo vetra v nos, torej je možen odhod že jutri. Zdaj mi je pa res žal, da nisem danes tankal, ker zaradi plimnih tokov bi morali oditi že zelo zgodaj. Ali pa pozno popoldan. Pravi čas za odhod proti zahodu je namreč Gibraltar Hi-water +2 uri. Ker je naša barka hitra, gremo lahko tudi še kako uro kasneje.Bomo videli, če si bodo vremenkoti do zjutraj spet premislili.

Danes nisem nič slikal, lahko pa kliknete na »kje smo« in si iz zraka pogledate Gibraltar in La Lineo.

La Linea zaliv–Gibraltar in nazaj, 103. dan

Takrat, ko za večino bark na sidrišču veš, kdaj so sidrale, ugotoviš, da si že predolgo na enem mestu.
Jutri vsekakor gremo. Plima se je med čakanjem na vreme toliko zamaknila, da nama omogoča odhod ob 6. uri zjutraj.

Plima se namreč ravna po luni. Vsak dan se visoka plima zamakne skoraj za eno uro. Tudi luna vsak dan vzhaja skoraj eno uro kasneje. V enem luninem mesecu (28 dni) pride ravno naokrog. Medtem seveda zamenja vse štiri faze – odvisno od tega, s katere strani jo osvetljuje sonce.
Preden sem jadral, mi to ni toliko pomenilo, a na barki je človek precej bližje naravi. Odvisen si od vetra, valov, plime in oseke, od lune, sonca in dežja. To noč recimo lune dolgo ne bo, saj vzide šele ob štirih zjutraj. Pa še takrat je bo le za majhen krajec. Če bi na primer plul to noč, bi bilo zelo temno. Kadar pa je na nebu luna, se vidi skoraj kot podnevi. Oko se navadi na temo, na odprtem ni moteče svetlobe mest in plovba z luno je prav čarobna.
Malo manj čaroben je tale Gibraltar. Vonj po nafti je čutiti ves čas. Če piha od Skale, je to zaradi prečrpavanja tankerjev, če pa piha iz Španije, pa zaradi rafinerije in industrije v okolici. Čez čas se na to sicer navadiš in po nekaj dneh pozabiš na vse skupaj.
Danes sva šla tankat. Jasno, da v Gibraltar, kjer je nafta trenutno po 65 penijev liter (73 evro centov) za male porabnike. Če bi točil nad tisoč litrov, bi bila cena nižja. Natankali smo oba rezervoarja, skupaj skoraj 350 l. Se pravi, da smo imeli prej slabih 100 l. 100 l sem natočil v Italiji po 1,7 evra za l. Ampak do ničle ne grem več, ker nikoli ne veš, kdaj boš moral motorirat.

Pojavil pa se je problem pri drugem rezervoarju. Videti je, da je zamašen oddušnik. Morda je kaka žuželka tam naredila gnezdo, ali pa je kaj drugega zamašilo cev. Ko bom porabil to nafto, bom saniral zadevo. Zdaj seveda ne morem. Se je pa v zaprtem tanku naredil tak nadtlak, da je malo napihnilo rezervoar in pri odprtini za čiščenje je primezelo ven nekaj nafte. Zadeva bo rešena takoj, ko jutri odmotoriramo kakšno uro ali dve. Se bo pa treba zadeve enkrat lotiti in vse skupaj dobro sanirati. Dobra stran Gibraltarja je, da se v barki sploh ne čuti vonja po nafti, ker smrdi tudi zunaj.
Danes smo dvakrat prečkali državno mejo, a pri tem naredili le kaki dve milji.
Plula sva tik ob vzletni stezi letališča – med stezo in črpalko je le ozek kanal. Ko sva odhajala, je ravno pristajalo letalo. No, anteno imamo še vedno na vrhu jambora. Je pa zanimiv občutek, ko velik reaktivec pristaja 100 m od barke. Žal sem pozabil slikati.
Sem se pa popoldan kopal v morju, čeprav se je voda občutno ohladila. To je bilo kratko kopanje. Maksimalna razdalja od barke 1 m. Ampak je bilo prijetno.
Jutri pa na pot, če bo zneslo kar naravnost do Rote. Kakih 70 navtičnih milj naju čaka.

La Linea zaliv–Rota, 104. dan

Spim.
Zbudi me zelo glasen motor. Nato se barka zaziba. In nato ZARES ZAZIBA. Še dobro, da se držim, da se ne udarim. Okna so šla do vode, val je ogromen in to natanko s strani. Kozarci žvenketajo.

Seveda sva oba takoj zunaj. Ura je ena zjutraj.

En kreten se vozi z veliko barko po sidrišču v polizpodrivnem načinu. Tudi na drugih barkah se prižigajo luči in glave kukajo iz kokpitov. Nekdo se dere na vsiljivca, a ta ga tako ali tako ne sliši, ker ima najglasnejši motor na vasi. Vozi se brez kakršnekoli luči s hitrostjo, ki niha po moji oceni med 5 in 15 vozli. Zglisira, se ustavi, spet zglisira. Škoda, da nimam minometa. 

Naslednjič, ko pluje mimo, uspem na boku razločit črke ..Guardia... in še nekaj. Aha. Ti kreteni so uradniki. Pa saj niso normalni.Potem jih vidimo glisirat tik ob plaži, pa še nekajkrat počez in podolgem med barkami. Potem izginejo.

Pa kdo jih je prosil, da delajo zgago. Če iščejo tihotapce, bi morali imeti tišjo barko. Tako so me razburili, da dolgo nisem mogel zaspati. Tudi Lili se le obrača po postelji. Pa ravno to noč, ko morava tako ali tako zgodaj vstati, da ujameva ugoden čas glede na plimo.

Budilka me zbudi ob 5:45.

Ob enih zjutraj sploh nisem bil zaspan in takrat bi zlahka odplul, a ni bil pravi čas. Zdaj malo pred šesto sem pa kot zombi. Prižgem instrumente, VHF, motor, dvigneva sidro, dvigneva glavno jadro in greva. Tale nočni odhod iz Gibraltarja je kar adrenalinski. Ta veliki nikoli ne spijo. Velike tovorne ladje, ki so sidrane tu okoli, se prestavljajo, ene odhajajo, druge prihajajo. Vmes nekaj ribiških bark, pa pilot, pa nekaj neidentificiranih plovil in tudi nekaj jadrnic. Ko imaš na ploterju 200 AIS targetov, ko ti radar med velikanskimi jeklenimi ladjami daje interferenčne odboje in ko ne vidiš navigacijskih luči od bleščave delovnih nakladalnih luči v ozadju, je stvar kar zanimiva. Oba sva zunaj in za oba je dovolj dela.
Svetilnikov se ne vidi, ker so ladje sidrane tako na gosto, da zakrijejo vse. Proste poti se ne vidi niti na radarju niti na AIS-u niti s prostim očesom. Zapluješ med dve ladji in upaš, da bo naprej prehod. Saj mora biti, ker ladje se na sidru ne dotikajo.
Šele takrat, ko prideva iz zaliva, čez dobro uro, se gostota plovil toliko razredči, da se vidi kakšen svetilnik.

Dobro se vidijo luči v Afriki in lepo se vidi potujočo kolono ladij v obe smeri na trafic separation coni. Vetra je malo, zato motorsailava. V začetku je še nekaj protitoka, a ni močan. Ko se začne daniti, opazujem vodo. Vrtinci so.

Avtopilot kar dobro dela, da vsaj približno drži smer. Na istih vrtljajih je hitrost padla s 6 na 3,5 vozla. Moram iz slabega toka. Bližje obali opazim gladko vodo, proti sredini ožine pa je nakodrana.

Veter je od zadaj – iz vzhoda. Če je voda gladka, to pomeni, da teče voda v isto smer, kot piha veter – da je torej hitrost vetra čez vodo majhna. Če so valovi visoki in ostri, to pomeni, da sta tok in veter v nasprotni smeri. Prebijem se čez območje vrtincev iz valov v gladko vodo in res, hitrost se mi poveča (pri istih vrtljajih) s 3,5 na 8 in več.

Čez čas tudi nad 9. Pri tem vozimo po dokaj plitvi vodi in izkoriščamo to, da glavni tok dela ob obali vrtince in se obrača nazaj. Planiranje se je splačalo. Zadela sva pravi čas in pravi vozni pas. Sedaj je treba z ugodnim tokom potovati čim dalj, ker tok ne traja večno. Naraščajoča plima Atlantika bo namreč kmalu rinila vodo v Sredozemlje in se bomo borili s protitokom.

Malo se igram z jadri in blizu Tarife je vetra dovolj, da lahko ugasnem motor. Za Tarifo piše v pilotu, da je to kraj, ki ima 300 dni na leto veter močnejši kot 30 vozlov! Zaradi tega podatka sva čakala nekaj dni v Gibraltarju na ugodne razmere. Danes piha 15 od zadaj. Idealno. Ne piha pa dovolj dolgo. Spet motoriramo in to kar dolgo. Nočem, da hitrost pade pod 6, saj bova sicer dočakala 3 vozle protitoka. Na srečo se vse v redu konča in ob pol sedmih zvečer lepo prijadrava v Roto.

Danes prepluto: 74 milj. Od začetka poti že 2596. Motor ima 5667 ur. Danes smo ga kar dobro kurili – kar 10 ur.

P.S. Poglejte naslov – ni več Sredozemlje.

Rota (trajektni izlet v Cadiz), 105. dan

Dobro in dolgo smo spali. Danes greva na izlet v Cadiz in to s trimaranom. Redna linija vozi prav iz naše marine – manj kot 100 m od barke in te za 5,20 evra odpelje v Cadiz. Tam pristane v centru. Bolje skoraj ne bi moglo biti. 

Cadiz je staro špansko mesto z lepim mestnim jedrom. Morda je celo najstarejše mesto Španije. Kljub temu da je bila v mestu kruzerka (Tone jim pravi sardina ship), so se nekako porazgubili, če si se izognil označenim (s črto narisanim) standardnim turističnim potem. Mestno jedro je veliko in proti koncu dneva so me že pošteno bolele noge.

Tržnica je vredna obiska. Ribji del ponuja toliko različnih dobrot, da sem kar gledal. Žal nisva mogla česa kupiti, ker bi se nama v vročini pokvarilo, preden bi prišla nazaj v Roto, sva pa jedla tam pripravljene ribe iz kioska. V tistem kiosku imajo samo ribe. Niti pijače ali kruha nimajo. Po pijačo greš 3 m naprej do drugega kioska, in po kruh v eno od številnih pekarn tam okrog. 

Točeno pivo je po 1 evro. Res, da je to malo pivo, a ga vsaj spiješ, preden se segreje in greš z veseljem po naslednjo rundo. Gneča za mize in stole je bila kar huda, a nama je nekako uspelo dobiti prostor. Praktično nihče ne govori nič, razen španščine, a smo se vse takoj zmenili.
Zanimivo je, da za rimsko gledališče (ja, tudi tu ga imajo) sploh ne računajo vstopnine, čeprav je vse lepo urejeno.

Starih kamnov je, kolikor hočeš (in več), lepih ulic in lokalčkov tudi. Imajo še tobačno tovarno, ki je po videzu skoraj enaka ljubljanski, le da je videti, da ta še obratuje. Za češnjo na torti je bila v luki še starinska argentinska vojaška trijambornica. Pravokotna jadra, leseni jambori itd.
Imeli so dan odprtih vrat, pa sva se sprehodila še po ladji. Pripone in vrvi imajo dosti debelejše, kot so na Heronu, sidrna veriga je tudi konkretna, sidrni vinč pa je večji, kot Heronov glavni motor. 

Imajo lepo obnovljeno tikovo palubo. Le jadra so videti precej stara in blago zelo tanko za to velikost barke. Morda so v glavnem za okras in nikoli ne jadrajo, ali pa imajo en komplet lahkih jader za sončit v luki, na morju pa razobesijo prava jadra. Ne vem.

Rota, 106. dan

Danes nisem čisto dober. Zdi se, da sem se malo prehladil zadnjih nekaj večerov, ko smo sedeli zunaj pozno v noč. Čeprav je čez dan lepo toplo, se po sončnem zahodu ohladi do 20 °C. Če cel večer sediš nekje na vetru v sami majici, bos in v kratkih hlačah, niti na opaziš, kdaj se ohladiš. Tale wind-chill faktor je kriv. No, ali pa to, da se nisem malo oblekel.

Zjutraj se dobimo še z enimi novimi znanci. Kanadčani so prijatelji naših prijateljev in se zmenimo za zvečer. Lili gre v botanični vrt, jaz pa se izgovorim na prehlad, da mi ni treba zraven. Postorim nekaj malenkosti na barki, a to-do lista se nikakor noče zmanjšati. Zvečer gremo s Kanadčani ven. Dobra družba so, kruzajo kaki dve leti. Začeli so na velikih jezerih, pluli po kanalu do New Yorka, od tam pa na Karibe in potem čez v Evropo. Onadva gresta v obratni smeri in bosta v prihodnjih dneh zaplula v Sredozemlje.

Za večerjo smo šli v eno malo boljšo restavracijo, kjer se nad vrati bohotijo neke Michelinove nalepke za 2018 in 2019. Sem se zelo bal pogledati na jedilnik (tam desno, kjer so cene), pa ni bilo nekih šokov. So pa bile jedi na povsem drugem nivoju, kot street food ali tapasi, kot običajno jeva v Španiji. Ko sem videl hladno mandljevo juho s česnom ali lička iberijskega pujsa v omaki iz jabolk in s črnimi trobentami, sem res pričakoval višje cene. Moja počasi pečena rebrca so bila brez kosti – samo meso, na debeli blazini jurčkov. Ko na koncu daš po 20 evrov na osebo s pijačo vred, si lahko vidno zadovoljen. V Ljubljani bi tole bilo vsaj dvakrat dražje.

In kam greva midva zdaj? Jutri nikamor, potem bomo pa videli. Trenutno se blizu Kanarskih otokov še smuka hurikan Lorenzo, in preden gremo za en teden na morje, bi se rad prepričal, kam jo bo mahnil. Baje je to najbolj vzhodni hurikan četrte kategorije, odkar beležijo. Začel se je pod Zelenortskimi otoki, šel relativno blizu Kanarskih otokov in sedaj gre na sever. Tukaj se njegov vpliv nič ne pozna, me pa ne mika tvegati, da bi Lorenzo spremenil smer in se srečal z nami. Če je že najbolj vzhoden, odkar merijo, se lahko tudi sicer obnaša malo drugače, kot smo vajeni.

Slik danes nimam, se izgovarjam na prehlad. Kako mi to prav pride. Se bom še navadil. Seveda za pivo s Kanadčani pa nisem bil nič prehlajen.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron