Noč na torek je bila kar živahna in barka je bila večino poti krepko nagnjena na bok, saj smo morali vseskozi jadrati ostro v veter in križariti ob obali Pirenejskega polotoka proti jugu oziroma jugozahodu.
Tisti, ki niso bili na dežurstvu na krovu, so med počitkom ponoči več spali na stenah kabin kot na postelji, dokler se veter ob obali ni polegel in smo morali za nekaj ur zagnati motor. Morje se je postopoma umirilo.
Proti jutru se je pri Alicanteju veter vrnil, razpeli smo jadra in po mirnem morju odjadrali še zadnjih nekaj deset milj do Torrevieje.
Zjutraj po, končani izmeni, sem šel spat in ko sem se dopoldne zbudil in prišel na krov, je bila barka okrašena z vrečkami paprika čipsa, posadka pa mi je zapela “Vse najboljše”. Ja, pripravili so mi lepo presenečenje.
Sredi dneva smo Skokico privezali ob pomol v marini v Torravieji in se razkropili po mestu, v katerem je vladalo čisto poletno vzdušje, le v morju na mestnih plažah zaradi hladne vode ni bilo videti veliko kopalcev. Na ulicah so prevladovali angleški turisti.
Za zaključek etape dostikrat spečem palačinke, tokrat je bil zaključek združen še z rojstnim dnevom, zato sem palačink spekel še nekaj več, a so zvečer, ko smo se spet zbrali na barki, zelo hitro pošle.
Sreda je bila dan za menjavo posadke. Maja, Damjan, Radoš in Igor so se zjutraj odpravili proti letališču v Alicanteju, od koder so odleteli proti domu, z Dušanom pa sva z lepim vzhodnikom mimo svetilnika na rtu Palos odjadrala proti dobrih štirideset milj oddaljeni Cartageni, kjer so zvečer na krov Skokice prišli Alma, Marko in Zdenko.
Novi posadki sem dal na izbiro, da prvo noč ostanemo v Cartageni ali pa da kar takoj odjadramo proti 250 milj oddaljenemu Gibraltarju.
Odločili so se za drugo možnost :), ki je bila glede na vremensko napoved tudi najboljša, saj bo za našo smer potovanja ugodni vzhodnik oziroma severovzhodnik ob južni obali Pirenejskega polotoka vztrajal le še en dan, potem pa se bo polegel in ga bo v soboto zamenjal krepak zahodnik.
Odvezali smo vrvi s pomola in odjadrali v noč.
| < Z burjo čez Jadran | Proti Afriki in Gibraltarju > |
| Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih | ||
 |
 |
 |
| Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, |
Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. |
Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. |
| Miran Tepeš | |
 |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš
