Novice

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Ponoči je resno deževalo. Bliskalo se je povsod naokoli, a daleč od nas.

Tokratni dež je bil dober za več stvari. Končno je dobro oprana paluba in tudi vsa platna (sprayhood in bimini), pa sončne celice in čolnič. To je bil tudi test vseh popravil na Kanarskih otokih. Niti pri oknih niti pri jamboru ni v barko prišla niti ena kapljica vode. Očitno sva solidno popravila vse kritične točke.

Za danes je napovedana burja v upadanju, za popoldan še kar močan zahodnik. Zdaj je pa treba uganiti, kdaj je treba na pot. Do cilja imava 25 milj, to je kakšnih 5 ur. Če odrineva prezgodaj, bo burja še premočna in nama bo spet nasolilo ravno oprano barko, pa še plovba v močni burji ni ravno užitek. Če greva prepozno, bova rinila točno v veter, val se bo že razvil in verjetno bova spet slana.

Izberem najmodrejšo možnost: v miru spijeva kavo, potem počasi odplujeva. Eni bi temu rekli izkušnje, jaz bi temu rekel sreča, ampak ko sva zavila iz zaliva, je bila burja še ravno dovolj močna za res hitro jadranje. Kljub sunkom sem lahko na skrajšana jadra vozil dobrih 7 vozlov, večkrat čez 8, največ je šlo 9,6. Pa to ni po valu navzdol, saj tule v Bračkem kanalu ni oceanskega vala. Veter je pihal z boka, vsak reful je malo bolj nagnil, predvsem pa zelo pospešil barko, ki med refuli ni izgubila veliko hitrosti.

Uspelo nama je iztisniti kakšno uro in pol krasnega jadranja. No, admiralica se je nekaj pritoževala in sem moral vmes še bolj skrajšati jadra. Ona na Heronu ne mara jadranja nad 8 vozlov. Kljub hitremu jadranju sva na krov dobila le nekaj kapljic vode. Odlično. Se pač pozna, da je to zaprto morje brez velikih valov, burja pa tako ali tako ni imela prostora, da bi razvila omembe vredne valove v vsega 2 milji širokem kanalu. Medtem sva oprala eno žehto perila, saj je bilo sonca za proizvodnjo elektrike dovolj.

Veter je potem začel umirati in obrnil se je na zahodnik. No, tisto malo, kolikor ga je v začetku sploh bilo. Morda 5 vozlov pravega v nos. Prižgal sem motor, Lili pa je dala prat še en stroj perila, saj bo spet topla voda. Veter se je počasi krepil, midva pa sva se že bližala cilju.
Sidrava v nama dobro znanem zalivu Nećujam, ki nudi le delno zaščito pred burjo, a ponoči naj bi burje bilo le še za vzorec, pravijo vremenoslovci. Okrog nas pa sami Čehi. Prav pozna se, da je šlo precej Slovencev in Nemcev domov, Čehi pa so se namnožili na vse čarterske barke, kar jih Hrvaška premore.

Popoldan smo doživeli še en pravi resen pan-pan klic. Za nejadralce: pan-pan je nujni klic, ki pomeni nevarnost za premoženje in opozarja na možnost razvoja dogodkov v smeri nevarnosti za življenje. Če je ogroženo življenje, se opravi nujni klic may-day. Klicala je barka, ki so ji odpovedali motorji, zahodnik pa se je medtem že lepo razvil. Iz dane pozicije sem ugotovil, da so v naši neposredni bližini – malo severno od našega zaliva, niti dve milji daleč.

Za hip sem pomislil, ali naj dvignem sidro in se napotim proti njim, ko sem po radiu slišal, da se je nekdo že odzval. Saj je tam okoli precej plovil in verjetno lahko kdo z močnejšimi motorji nudi boljšo pomoč. Vmešal se je tudi Split-radio in situacija je bila očitno pod kontrolo.

Raje sem šel popravit roler sidra. Kljub covidu in svaljkanju po marinah se je pregulil en gumi kolešček, preko katerega se spušča v morje sidrna veriga. Enostavno je razpadel na dve polovici. Na barki nimam točno take rezerve, a sem nekaj zimproviziral z nekoliko ožjim plastičnim rolerjem in kupom podložk. Za nekaj časa bo, potem bomo pa kupili pravo dimenzijo in sanirali tako, kot je treba. Lili je šla šnorkljat na ostanke starega rimskega zidu, ki so tule v zatoku zaliva.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron