Novice

MTI 340X je novost iz ameriške ladjedelnice Marine Tehnology Inc. Plovilo je izjemno hiter katamaran, ki ga bodo veseli adrenalinski odvisniki.

MTI 340X je 34 čevljev oziroma 10,3 m dolg katamaran. V širino meri dobre 3 m in omogoča hitro plovbo šestim osebam, ki sedijo na udobnih sedežih. Čeprav gre za izjemno športen čoln, pa je na njem veliko predalov, v katere lahko shranimo vse potrebne drobnarije.

Za pogon plovila so namenili po dva zunajkrmna motorja Mercury Racing, ki razvijeta po 400 KM. Moč se prenaša preko dveh dirkalnih propelerjev MAX 5. Plovilo je v celoti izdelano iz karbonskih vlaken. Ker tehta samo 2600 kg, lahko pričakujemo, da bo 800 KM zadostovalo za izjemno velike hitrosti plovbe. Plovba s hitrostjo 80 vozlov je za to plovilo nekaj povsem običajnega. Da se ne boste prestrašili, poraba goriva je izjemno majhna. Pri tej hitrosti poraba znaša okrog 120 l/h ali 1,5 l goriva na prepluto miljo. Seveda pa 80 vozlov ni končna hitrost tega plovila. Če ročico plina potisnemo do konca, potem bomo zelo hitro zapluli s hitrostjo, ki bo dosegla trimestno številko. Z natančnimi nastavitvami naklona pogonov, ki pri takšnem plovilu in teh hitrostih igrajo izjemno pomembno vlogo, pa bo hitrost narasla še za nekaj vozlov več kot 100.

Campione del Garda je od srede do nedelje gostil prvo svetovno prvenstvo nove olimpijske discipline - kite foil. V rekordni konkurenci 87 tekmovalcev iz 29 držav je Koprčan Toni Vodišek osvojil izjemno 5. mesto.

Od novembrske vključitve kajtanja v olimpijski program za Pariz 2024 se je zanimanje za jadranje s padalom med mladimi povečalo za skoraj tretjino. To je potrdilo tudi visoko število sodelujočih na svetovnem članskem prvenstvu, ki je letos doseglo rekordnih 87 krmarjev v moški konkurenci in 30 tekmovalk v ženski kategoriji. Organizatorji so morali floto posledično razdeliti v štiri skupine, ki so uvodni dan odpeljale štiri kvalifikacijske plove, medtem ko je bil drugi dan rezrviran za testiranje novega olimpijskga formata. Slednje je potekalo tako, da so se na regatnem polju izmenjavali moški in ženske, ki so si po vsakem odpeljanem krogu podali štafeto.

"Format se je izkazal kot zelo zanimiv, saj je bilo kar nekaj prehitevanj in nihanj v vodstvu. Zadovoljen sem tudi s svojimi vožnjami. Plove, kjer smo moški štartali prvi, sem namreč vse zmagal,"  je bil s prikazanim zadovoljen 19-letni Toni Vodišek, ki je na Gardskem jezeru nastopil v tandemu s sestro Marino. Skupaj sta zasedla 20. mesto, v posamičnih preizkušnjah pa je mladinski olimpijski podprvak iztržil najboljši rezultat kariere - končno 5. mesto. "Zaradi slabega vremena sta odpadla dva tekmovalna dneva. Zadnji dan smo imeli tudi do 30 vozlov vetra. Za jadranje je bilo res prenevrano, čeprav sem si srčno želel priložnosti, da še kaj nadoknadim," je razplet komentiral Vodišek. V ženski konkurenci je tretjič zapored slavila Daniela Moroz (ZDA), medtem ko je pri moških naslov četrtič ubranil Nico Parlier (FRA).

Rezultati

Moški

1. FRA Nico Parlier  8 točk

2. GBR Oliver Bridge 12 točk

3. GBR Connor Bainbridge 12 točk

...

5. SLO Toni Vodišek 29 točk

Ekipno

1. ZDA D. Moroz / E. Hefferman 6 točk

2. FRA A. Fanicelli / M. Nocher 7 točk

3. RUS E. Kalinina / D. Taradin 7 točk

...

20. SLO M. Vodišek / T. Vodišek 45 točk

Vir: JZS.si

Francoz Jean-Jacques Savin je prečkal Atlantski ocean v sodu.

Naj bo še tako neverjetno, a 71-letnemu Francozu je uspelo prečkati Atlantski ocean kar v sodu.

Jean-Jacques Savin je svoje plovilo – sod izdelal v ladjedelnici v kraju Ares na jugozahodu Francije. Da bi njegovo plovilo preneslo surove sile, ki jim bo izpostavljen pri prečkanju Atlantika, je uporabil vezano ploščo, ki jo je dodatno okrepil s smolami. Končni izdelek meri 3 m v dolžino in ima premer 2,10 m. V njem si je uredil ležišče, priročno kuhinjo in varnostno opremo. Namestil si je tudi solarni panel za pridelavo električne energije, ki jo je potreboval za komunikacijo in GPS-napravo.

Za prečkanje Atlantika ni uporabil nobenih pogonskih sredstev

Francoz se je na pot podal s Kanarskih otokov. Plovilo ni bilo opremljeno z nobenim pogonskim sredstvom. Ni imel ne vesel, ne motorja, ne jader. Za prečkanje oceana je uporabil le pasate, vetrove, ki pihajo v zimskem času iz vzhoda proti zahodu.

Prečkanje mu je uspelo po 122 dneh in 9 urah. Med plovbo je v oceanu pustil več plovk, ki bodo oceanografom pomagala pri analizi morskih tokov, ter redno pošiljal svoje pozicije.

Plovba preko oceana ni bila poceni. Stala naj bi okrog 65.000 evrov. Denar je delno zbral sam, dobršen del pa je prispevala francoska sodarska industrija.

Jean-Jacques Savin je svojo pot preko oceana opisal z besedami: »To je bilo prečkanje oceana, ko človek ni kapitan svojega plovila, temveč potnik na oceanu.«

S svojim podvigom je postal prvi človek, ki je prečkal Atlantik brez pomoči jader, motorja ali lastnega pogona.

Varnostni klic (angl. Safety Call) se na radijskih postajah VHF uporablja za oddajanje sporočil, ki so neposredno povezana z varnostjo na morju. Če npr. preslišite sporočilo o tovoru, ki je padel s krova tovorne ladje (hlodovina, kontejnerji ipd.), ga lahko ne opazite in v najslabšem primeru potopite svoje plovilo.

Predstavljajte si, da se točno na vaši začrtani plovni poti v morju nahaja hlod, ki je padel iz tovorne ladje in plava na vodni površini. Ali bi ga pravočasno opazili, če vas nanj ne bi nihče opozoril? Dejstvo je, da smo ob ugodnih vremenskih razmerah in redkem prometu manj pozorni na vodno površino pred nami, zato je takrat največja verjetnost, da takšne nenadejane slabo vidne delno potopljene ovire ne bi pravočasno opazili.

Kako sem lahko obveščen o oviri na morju?

O oviri smo lahko obveščeni le, če je oviro že nekdo opazil in je sprožil vse potrebne postopke za obveščanje ostalih plovil. Na tem mestu predpostavljajmo, da je ovira bila opažena in je informacija o oviri bila ustrezno posredovana. V tem primeru smo lahko na plovilu o oviri na morju obveščeni na dva načina:

• z varnostnim klicem preko radijske postaje VHF ali
• s pomorskim varnostnim obvestilom preko različnih poti.

V vsakem primeru se vsakršno tovrstno obveščanje najprej začne z varnostnim klicem preko radijske postaje VHF, medtem ko je razpošiljanje pomorskih varnostnih obvestil vezano na urnik razpošiljanja in smo zato lahko s pomorskim varnostnim obvestilom obveščeni prepozno.

Da najhitreje pridemo do informacije o oviri na morju zadošča zgolj vključena radijska postaja VHF (če vaša radijska postaja VHF nima vpisane enolične MMSI-številke, morate obvezno poslušati VHF-kanal 16). Ko boste prejeli varnosti klic, bo vaša postaja začela zvoniti in kmalu zatem boste slišali še govorno sporočilo s podrobnostmi o oviri na morju.

Primer varnostnega klica

Primer varnostnega klica, ki ga je obalna postaja Split Radio občasno ponavljala v angleščini in hrvaščini, dokler ni bila ovira na morju umaknjena.

Kako lahko obvestim ostala plovila, če prvi opazim oviro na morju?

Da bi se tudi druga plovila zagotovo izognila oviri na morju, ki smo jo slučajno opazili, moramo seveda informacijo o oviri ustrezno posredovati naprej.

To storimo z varnostnim klicem preko radijske postaje VHF.

Besedilo: spinaker.si

Organizatorji Guličevega memoriala so v nedeljo uspeli izpeljati en plov za vse razrede, preden je zabavo prekinilo močno neurje. Strelam in toči so se izmuznili ravno pravi čas ter prireditev sklenili na terasi JK Jadro Koper s podelitvijo nagrad najboljšim.

V razredu laser radial so to bili Janez Zabukovec (7 točk), Nejc Valenčič (20 točk) in Peter Milivojevič(25 točk), v razredu laser 4.7 so prva tri mesta zasedli Daniel Cante (3 točke), Ivan Vakhrushev (6 točk) in Alenka Valenčič (7 točk), v razredu optimist pa so krmilo najbolj spretno sukali Maj Petrič (11 točk), Valentin Štravs (13 točk) in Yelyzaveta Levandovska (15 točk).

Vir: JZS.si; Foto: Uroš Kekuš Kleva

Styx je nov navtični film posnet v lanskem letu. Govori o jadralki, močni osebi, ki pluje po oceanih. Med plovbo doživi številne zapletene situacije in je med drugim prisiljena oddati klic v sili »Mayday Mayday«. Njena trdna, močna in odločna osebnost je na težki preizkušnji.

Film je posnet po knjigi Ike Kunzel in Wolfganga Fisherja, ki je film tudi režiral. V glavni vlogi igra Susanne Wolf.

Jadrnice

*možen zgodnji check in; ** zunajkrmni motor gratis

Motorna plovila

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

16. dan, otok Fatu Hiva, Francoska Polinezija

Pravijo, da se lahko imaš v manjši skupini bolje kot v veliki. In točno to se je zgodilo sinoči, ko nas je bilo samo šest in smo imeli dober party na Indigu, ki je trajal do druge ure zjutraj. Bilo je smeha, dobrega vzdušja in vsega kar spada zraven, več kot dovolj. Ljudje se srečamo, se nekako ujamemo čeprav so včasih razlike v letih večje, družimo dokler smo skupaj in potem gremo enkrat vsak svojo pot. Morda se še kje srečamo na tem širnem in velikem oceanu, posejanim z mnogimi otoki in otočki.

Že včeraj so me domačini, mlajši fantje od mene, stari nekje do 40 let, povabili če grem z njimi v divjino pogledat pasti, če so ujeli kakšnega divjega prašiča. Najprej sem jih debelo gledal, ker sem mislil da se šalijo, nato pa so mi pokazali video in sem jim verjel. Dobili smo se ob 13. uri, jaz, moj kolega Španec in še štirje domačini. Nič niso bili podobni lovcem, namesto pušk so imeli dva kopja in vsak je imel za pasom mačeto. OK, pa gremo. Po dobri uri in pol vzpetine, ki je bila več ali manj vsa obrasla s kokosovimi palmami, bananovci in še česa drugega, smo v daljavi le slišali cviljenje prašiča. Ko smo prišli do tja je bil to videti bolj odojek, kot velik divji prašič, ki se je ujel v zanko in na vabo iz odprtega kokosovega oreha z vodo. Prašiča so odnesli do čistine, kjer je bil tudi potok in dva sta ga odrla, ter pripravila za peči, druga dva pa sta priskrbela suhe kokosove orehe, nekaj suhih palminih vej, dračja in že sta imela ogenj. Po
dobri uri in pol, morda po dveh je bilo meso pečeno in smo prašička več ali manj pojedli, skupaj s pečenimi bananami, pili kokosovo vodo,… res pravo in svojevrstno doživetje, ki se ne da primerjati z lokalno hrano, ki ti jo pripravijo v eni od hiš in potem plačaš za večerjo 17 EUR po osebi. Ne hvala!

Vsakemu domačinu sem na koncu dal eno malenkost, ki  sem jo našel na barki in je primerna za manjše uporabno darilo. Vsi štirje so bili veseli darila in so me spet povabili z njimi naslednji teden, a žal sem to prijazno odklonil, saj me takrat ne bo več tukaj.

Popoldne sta odšli še dve barki s sidrišča in zdaj sva ostala sama s Špancem. Oba čakava torkov veter in on gre na Nuko Hivo, jaz pa do otoka Tahuata, potem pa bom še videl, kam dalje. Zvečer sem ubijal mušice po barki, saj jih je zaradi obilice sadja, ki hitro zori na soncu veliko preveč.

Pa je minil še en dan….še eden dan od mnogih na Tihem oceanu…

17. dan, otok Fatu Hiva, Francoska Polinezija

Tokrat sem res dolgo spal, kot bi telo nabiralo spanec in me ni pustilo vstati. Spal sem 9 ur in pol, saj sploh ne vem, kdaj sem nazadnje spal tako dolgo.

Po kavi sem se lotil dela z ribiškim priborom, potem pa sem ves dan nekaj »prčkal«. Okoli 12 ure dobim obisk, pride kolega Katalonec in mi kasneje v pogovoru pove, kako mi po eni strani zavida da plujem sam, saj se on zadnje čase precej prepira s svojo partnerko. Dve leti že plujeta in vmes sta štiri mesece delala v Panami, da sta si nabrala nekaj denarja. Razumem ga in po drugi strani, ko mi razloži zakaj se prepirata, pa ga spet ne razumem. A vendar ima vsak svoj prav, tako ga imata tudi ona dva in vem kako je živeti z nekom na tako majhni kvadraturi. Verjetno se vsi med sabo kdaj pa kdaj malo spričkajo ali so kot temu rečemo, nosasti, a vendar vem, da se vse uredi. Če se ne, pa je pot domov z letalom neizbežna in verjetno najboljša varianta.

Ko je odšel, sem se lotil peke kruha, saj so mi ga zadnjič, na mojem partyu pojedli, kajti naredil sem dober narezek, kasneje sem še nekaj skuhal in kruh je pošel v nekaj minutah. Nimam pa veliko časa, saj moram biti ob petih popoldan pri gospe, ki mi bo narisala tapo. Kruh sem spekel in je videti lep kot vedno, verjetno pa bo tudi dober. A zdaj moram v dingija in na obalo.

Pot me vodi skozi naselje in nekaj ljudi je na ulici, saj se je sonce skrilo in je bivanje na prostem postalo malo lažje. Skozi ulico se prebijem do zadnjih hiš in nato zavijem v kotlino, ki je skrita drugim očem. Po dobre pol ure pridem do hiše, kjer stanujeta Jack in Desiree. Moja tapa je na mizi in se mi zdi lepa, ter polna. Ni še čisto gotova, zato moram počakati pol ure, ta čas pa izkoristim in pogledam, kaj izdeluje Jack iz raznovrstnega lesa. Rezbari čudovite kipce, maske, okraske, itd. Potem mi pokažeta knjigo, kjer sta njuna izdelka v knjigi z naslovom Tapa and Mask. Bravo! Nekajkrat ga fotografiram, kot fotografiram njegove izdelke, nato pa greva v hišo, ki je res borna, a verjetno so takšne vse hiše v vasi. Tapa je gotova, Desiree se še podpiše, nato se fotografirava skupaj s tapo in ko že hočem iti še malo barantam, kar tako, koliko bi stala tapa in en kipec iz tikovine. No, potem sedemo k njihovemu čaju, se pogovarjamo in barantamo. Ker sem bleknil zelo nizko ceno in na koncu smo pristali samo malo višje, nimam druge izbire, kot da kupim oboje. Prav vesel sem nakupa, saj me je oboje stalo samo toliko, kot staneta dve večerji v naselju. Bravo jaz! Imel bom čudovit spomin na Markeze in Fatu Hivo.

Zvečer že v temi pridem na barko, pospravim dingija in motor na barko, saj jutri zjutraj odrinem nazaj proti severu, saj je tam še kakšen otok Markezov, ki ga nisem videl in obiskal.

18. dan, zaliv Vaitahu, otok Tahuata, Markezi, F.P.

Včerajšnja večerja me je prebudila z bolečino v nogi. Vedel sem, ampak res sem vedel kaj bo. A kaj ko smo včasih ljudje takšni, da se nam zahoče jesti ravno tisto, kar ne smemo. Jaz sem si za večerjo naredil fižolovo solato s čebulo in česnom, notri sem narezal še en paradižnik, vse skupaj zmešal z olivnim oljem, saj bučnega nimam in glej ga zlomka; ob štirih zjutraj me je prebudila gospa putika. Ni druge kot vzeti Naklofen in si skuhati kavo, ki pa tudi ni najboljša za putiko. A če ne smem tega, pa onega, pa tistega,… naj jem zrak? Pustimo to nadlogo!

Ob svitu dvignem sidro in zaplujem proti otoku Tahuata, ki je sosednji otok otoka Hiva Oa. Vedel sem da bo zjutraj malo vetra, nisem pa si mislil, da ga bo tako malo. Komaj za 4 vozle ga je bilo. Brezvetrje. Potem pa le po treh urah in pol motoriranja, prične pihati in razpnem jadra. Vetra je za 10 do 12 vozlov, a v pravo smer. Lepo jadram in lovim ribe, ki danes ne prijemajo. Na morju ne srečam nikogar, razen delfine in potem pred otokom srečam še dva  kita orki. Bili sta oddaljeni 300 metrov od mene, a sem ju prepoznal po plavuti, ki jo upogne. Naredim nekaj posnetkov s telefonom, a na posnetku ni nič razpoznavnega. Predaleč je. Z daljnogledom sem jima še sledil kakšne dve minuti in potem ju ni bilo več. Tu je globina morja 3000 metrov, kar pomeni, da imata dovolj manevrskega prostora za življenje.

Ob otoku mi v zavetrni strani le-ta odvzame veter in zvijem jadra, ter motoriram naprej proti cilju. Ravno se želim dotakniti ploterja da si nekaj pogledam, ko zapoje rola. Opaaaa, riba bo! Odvije na hitro, jaz zategnem in povlečem in v eni sekundi je bilo vse gotovo. Pa se je snela. Povlečem laks do konca na barko in že malo pred barko ugotovim, da se ni snela, ampak je odnesla vabo in tako jaz počasi ostajam brez vab. Zdaj bodo že izgubljene vabe dražje od ujetih rib, ali kot bi Bosanci rekli: »Skuplja pita nego tevsija!« (opr: tevsija – plitka posoda, po navadi aluminijasta, v kateri se peče pita)

V osmih urah in pol le priplujem do današnjega cilja, ki je bil oddaljen 47 NM in v zalivu sta dve barki. Ena nepoznana in SY Cajucito. Sidram med obema in v pesku mi sidro ne zagrabi najbolje, zato ponovim vajo še enkrat in drugič sem zadovoljen. Nikakor pa nisem zadovoljen z zalivom, saj je v njemu precej rolajoče, če ne najbolj rolajoče do sedaj. Pogledam proti obali in se sprašujem kaj bo šele z dingijem, ko bom šel na obalo? Nabijalo ga bo v betonski pomol. Slabo si si to naštimal Jasmin, si rečem in si grem kuhat kavo.

Zvečer sem povabljen na večerjo k enemu od domačinov, skupaj s posadko SY Cajucita. Zato blog oddam malo prej, da ne bom prejel preveč mailov z vprašanji, če danes bloga ne bo. Je je blog….

  < Tihi ocean - (Fatu Hiva 2.del)        Tihi ocean (Otok Tahuata 4. del) >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Katero mesto je najstarejše mesto na Jadranu, to je sedaj vprašanje. Če vprašate domačine z otoka Hvar, bo odgovor nedvomno mesto Stari grad. Če vprašate domačine z otoka Vis, bo to nedvomno mesto Vis. Pa poglejmo kaj pravijo dejstva.*

Najstarejši zapisi o mestu Vis izhajajo iz 4. stoletja pred našim štetjem. Vis naj bi bilo mesto že leta 397 pred našim štetjem. Otok Vis naj bi bil tedaj tudi država, ki je ustanavljala svoje kolonije po sosednjih otokih.

Ustanovitelji mesta so bili sirakuški Grki, ki so mesto ustanovili pod vodstvom Dionizija in ga poimenovali Polis Issa. Z nastopom rimskega cesarja Gaja Julija Cezarja se je samostojnost mesta Issa končala in otok je postal del Rimskega cesarstva. Rimljani so na otoku pustili vidne sledi. Zgradili so terme, gledališče in številna obzidja. Pozneje je otok postal del Beneške republike. Leta 1805 je otok zavzel Napoleon. Leta 1811 ga je Francozom vzela angleška mornarica in ga izkoristila kot trgovski center na Jadranu. Vis je postal pomembno pomorsko središče, ki je povezovalo Evropo z Bližnjim vzhodom. Preko mesta je potekala trgovina z vinom, soljo in dobrinami z Bližnjega vzhoda in Balkana. Še pred prihodom Avstrijskega cesarstva leta 1815 je v mestu že prebivalo več kot 12.000 otočanov. Otok je ostal del Avstro-Ogrske vse do leta 1918. Leta 1866 je potekala velika viška bitka. Domačini, Hrvati, so se pod avstro-ogrsko zastavo borili proti italijanski mornarici, ki je hotela osvojiti otok. Kljub boljši bojni opremljenosti in številčni premoči Italijanov je domačinom uspelo zmagati.

To pa seveda ni bil zadnji poskus Italijanov, da bi osvojili otok. Takoj po koncu prve svetovne vojne leta 1918, so se vrnili in otok okupirali. Leta 1921 je otok postal del Kraljevine Jugoslavije. Po koncu druge svetovne vojne sta otok Vis in mesto doživela strašno nazadovanje. Otok je postal vojaška baza JLA. Dostop turistom, predvsem tujim, je bil močno omejen. Domačini so životarili in se stežka preživljali. Število prebivalcev se je zmanjšalo na polovico. Nekoliko boljši časi za otočane so se začeli leta 1992, ko je JLA zapustila otok. Domačini se še naprej ukvarjajo z ribolovom, poljedelstvom, vse več pa s turizmom, ki je danes glavni vir prihodkov otočanov. Ob častitljivem jubileju mesta nam ga je uspelo posneti iz zraka.

Fotografije in video bodo objavljeni v kratkem.

*Na podlagi zgodovinskih zapisov o mestu Stari Grad na otoku Hvar, naj bi bilo ustanovljeno leta 384 pred novim štetjem. Zato je mesto Vis najstarejše mesto na vzhodni jadranski obali in je 13 let starejše od mesta Stari Grad.

V največji slovenski marini, Marini Portorož, se bo med 16. in 19. majem zgodil val raznovrstnih dogodkov, ki bodo še dodatno popestrili nov in edini navtični sejem na slovenski obali – Nautico Marina Portorož. Navtični sejem, ki ga bo letos prvič organizirala v lastni režiji Marina Portorož, je po informacijah organizatorjev že skorajda 100-% zaseden in, kot dodajajo, ne bo pustil nobenega razstavljavca in obiskovalca ravnodušnega.

Vsekakor bo glavna atrakcija sejma jahta Adler Suprema, 23 metrov dolgo plovilo, ki navdušuje s svojimi inovativnimi rešitvami, saj so imeli proizvajalci, ki so plovilo naredili iz karbona v mislih predvsem čim nižjo porabo in jo s hibridnim pogonom tudi dosegli.

Slovensko premiero bo doživel Seafaring 34, plovilo ki je plod slovenskega znanja in tudi narejeno v Sloveniji. Seafaring 34 je bil razvit kot odziv na intenzivno povpraševanje po jahtah, ki imajo minimalen vpliv na okolje in nizke obratovalne stroške, ne da bi pri tem izgubili udobje ali zmožnost plovbe po odprtem morju.

Na Nautici bo prvič predstavljeno tudi plovilo visokega kvalitetnega razreda GRANDEZZA 28 OC. Plovilo je plod izredno natančne izdelave in dovršenega designa. Krasijo jo moderne linije, udobje in odlične plovne lastnosti.

Poleg že omenjenih plovil, bo na sejmu moč videti tudi plovila Pardo 43, Fjord 38 xpress, Princess, Pershing, Hanse, Bavaria, Greenline, X-yachts in mnoge druge. Na tokratnem sejmu Nautica marina Portorož pa organizatorji poseben prostor namenjajo tudi caravaningu, kjer se bo predvidoma predstavilo več kot 20 vozil, svojo udeležbo so na primer že potrdili AC glavan, Akar, Adria mobil in drugi.

Pester sklop dogajanj se bo začel takoj po uradni otvoritvi sejma, ki mu bo sledila medijska regata, ki bo v četrtek, 16. maja, na slovensko obalo privabila novinarke in novinarje iz vse Slovenije in jih skupaj z izkušenimi skiperji za en dan popeljala v svet jadranja in navtike kot take.

Razstavljavci pa bodo po uspešno zaključenem prvem sejemskem dnevu uživali v večeru razstavljavcev ob spremljavi živahne glasbe skupine Manouche.

V petek in soboto razstavljavce in obiskovalce čakata dneva, polna mode, lepote, gostili bomo polfinalni izbor Miss Slovenija, in glasbe. Tako bo poleg dogodkov, ki so namenjeni strokovnim diskusijam (pomorska dediščina slovenske obale, najemi jadrnic in jaht itd.) inpredstavitvam različnih navtičnih novitet, premierno organiziran še glasbeni festival Marina Music Fest, ki bo odlična odskočna deska za mlade glasbenike.

Večere bomo zaključili ob glasbi priznanih slovenski glasbenikov, kot so Sašo Gačnik Svarogov, Vlado Kreslin, Helena Blagne in Tanja Žagar.

Te spremljevalne in glasbene dogodke bomo gostili v velikem dodatnem šotoru, ki bo še povečal pokrite razstavne kapacitete na samem sejmu.

Zaradi povečanega obiska, kjer se pričakuje okoli 20.000 obiskovalcev, smo vsebinsko dopolnili in okrepili tudi gostinsko ponudbo, ki jo bomo letos prvič nudili skupaj z zunanjim gostinskim partnerjem. Razstavljavci in obiskovalci se bodo lahko okrepčali v gostinskem kotičku s hitro, a zdravo pripravljeno hrano ter v dveh restavracijah v stilu ponudbe »all you can eat«.

Zaradi velikega zanimanja za obsejemski in sejemski del so karte že v predprodaji na Eventimu in Petrolu.