Novice

Prihaja največji evropski navtični sejem Boot v nemškem Düsseldorfu. Na njem bo svoja plovila predstavil tudi slovenski Elan.

Slovenska ladjedelnica Elan bo na salonu plovil Boot v Düsseldorfu predstavila svoja najnovejša plovila in razkrila nove informacije v zvezi z že napovedano novostjo Elan GT6. Na salonu si bo možno ogledati njihovi plovili Elan E5 in Impression 45.1. Poleg plovil bodo predstavili tudi novosti o plovilu GT6, pri oblikovanju katerega sodeluje oblikovalski studio F. A. Porsche. Ogledati si bo možno 360-stopinjski pogled plovila, ki bo v svet navtike prinesel številne novosti.

Če si želite ogledati razstavni prostor ladjedelnice Elan, si rezervirati termin za zasebni ogled plovil in predogleda novega plovila GT6, to storite preko te povezave. Z registracijo si pridobite tudi brezplačno vstopnico za ogled salona plovil Boot.

Elan se bo predstavil v hali 16 razstavni prostor številka 41. Sejem bo potekal med 18. in 26. januarjem 2020.

Na sejmu Salon nautique de Paris, ki je potekal decembra v Parizu, je največja francoska navtična revija, Moteur Boat magazine, ocenjevala razstavljene čolne in gumenjake po njihovi eleganci, z nazivom ”Le prix de l’élégance”. Izmed nekaj tisoč plovil je bil za najelegantnejšega razglašen čoln – gumenjak, izbran Brig Eagle 8.

»To je za nas izredna čast in visoko priznanje s strani francoske navtične skupnosti,« je povedal predstavnik proizvajalca Brig.

Za češnjo na torti pa je poskrbela britanska revija Motor Boat & Yachting, in sicer za nominacijo: The »2020 Motor Boat Awards« by Motor Boat & Yachting in »Sportboats & RIBs« category.

Možnosti prodaje gumenjaka Brig Eagle 8 so zelo obetavne. Proizvodne kapacitete se polnijo zelo hitro in čas za naročilo plovila za prihodnjo sezono se kmalu izteka, zato pohitite!

Več informacij o plovilu pri uvozniku za Slovenijo, As-Boats d.o.o., tel.: +386 2 608 41 41

V sredo je zagorelo na luksuzni 120 čevljev (36,5 m) dolgi jahti slavnega latino pevca Marca Anthonyja.

Jahta je bila privezana v marini v Miamiu. Iz še nepojasnjenih razlogov je na jahti izbruhnil požar, ki se je hitro širil po plovilu. Na krovu je bila posadka jahte, ki pa se ji je uspelo pravočasno izkrcati. Na kraj nesreče je prispelo 45 gasilcev, ki so se z ognjem borili več kot dve uri, nato pa se je jahta prevrnila na bok in se delno potopila.

V nesreči ni bilo poškodovano nobeno drugo plovilo.

Jahta slavnega pevca naj bi bila po ocenah vredna okrog 7 mio EUR.

Čeprav smo v prazničnem obdobju, ko na severni polobli plujemo malo, pa se v toplih krajih na morje podajo bolj pogosto. V tokratnem izboru krmarjev, ki jim manevri niso uspeli, si lahko ogledate megajahto na otoku St. Maarten, ki je med plutjem mimo mostu odtrgala kontrolno kabino, ker so pozabili zapreti stranska vrata na premcu. V podjetju Carnival so poskrbeli, da sta se med pristajanjem v Mehiki poškodovali kar dve njihovi ladji. Ladja Carnival Legend je bila že privezana v luki. Ladja Carnival Glory je pristajala preblizu privezani ladji in s krmo trčila v njen premec. Obe ladji sta se v trku poškodovali. Lastnik ladij pravi, da je prišlo do nesreče zaradi močnih tokov in močnih vetrov med manevrom pristajanja.

Nekateri navtiki so želeli praznično vzdušje preživeti na jahti, kar se da blizu centra dogajanja. S 45 čevljev dolgo jahto so si želeli ogledati ognjemet iz neposredne bližine manhattanskega pomola. Očitno so se slabo zasidrali in kmalu so se znašli na peščeni obali.

Prejšnji teden je petčlanska posadka z otoka Ilha Grande odplula na jadranje v južni Atlantik. Preverili so vremensko napoved, ki je v prihodnjih dneh predvidevala mirno morje z zmernimi vetrovi.

V večernih urah je bila posadka v podpalubju. Brali so knjige, delali na računalniku in se kratkočasili. Naenkrat je nad njih prihrumel Pampero, hladen zrak, ki običajno prihrumi iz smeri zahoda, jugozahoda ali juga. Pihati je začel s hitrostjo 170 km na uro in valovi so hitro dosegli višino 6 m. Začelo je močno deževati in strele so udarjale vsakih nekaj sekund. Veter je pihal tako močno, kot bi hotel raztrgati jadrnico.

Člana posadke Michael in Francois sta bila za krmilom. Naredila sta vse, da bi se jadrnica obdržala nad vodno gladino. Nekaj minut pred polnočjo sta prišla v podpalubje. Kljub temu da sta bila izmučena in premočena, sta dvignila palce. Menila sta, da bo tako slabega vremena sedaj konec. A žal ni bilo tako. V podpalubju je odjeknil čuden zvok. Oba jadralca sta pogledala ven in opazila, da jim bo veter odtrgal dva solarna panela. Hotela sta ju rešiti, a sta bila prepozna.

Le dve sekundi kasneje je močan sunek vetra trčil v jadrnico. Dobesedno odtrgal je jambor iz podnožja, polomil vrata kabine in treščil v prednjo kabino. Jadralki Tana in Koenie sta v paniki zapustili kabino, preden bi ju deli jambora poškodovali. Luči so utripale kot na potapljajočem se Titaniku. Na plovilu je zavladala panika. Sprožil se je EPIRB, pograbili so reševalne jopiče in vrečo z nujnimi potrebščinami v primeru najhujšega. Vsi so si želeli, da bi se zdanilo, da bi nevihta prenehala in bodo lahko ugotovili, kako poškodovana je jadrnica. A narava se ni dala. Veter se ni polegel še naslednje štiri ure.

Ko so ob svitu stopili na krov, so zagledali pravo opustošenje. Najprej so morali zavarovati plovilo. Sneli so bum, pritrdili jambor k plovilu in porezali pripone. Poskusili so prižgati motor. In k sreči je ta nemudoma vžgal.

Ko so ga prižgali, so bili približno 250 nmi od obale. Želeli so si, da bi deloval in jih pripeljal nazaj na obalo. Da ne bi več deževalo, saj je bil krov jadrnice močno poškodovan in voda bi z lahkoto prišla v trup.

Ko so začeli pluti proti obali, je šok nekoliko popustil. Začeli so bruhati. Kmalu so se zavedali, kaj se je zgodilo. Porajali so se dvomi o tem, ali se bodo rešili, ali se bodo vrnili na obalo. Bo motor deloval ali ne. Nihče izmed njih ni verjel, da jim bo uspelo.

Po skoraj treh dneh plovbe so se bližali obali. Zagledali so že svoj domači zaliv na otoku Ilhe Grande. V tistem trenutku je odpovedal motor. Kljub temu so bili srečni, da so pripluli tako daleč. Bili so v varnem zavetju zaliva.

Bili so izčrpani in poškodovani, kot jadrnica. Ko so prišli na kopno, so poljubili tla in to ne le metaforično.

Vir: FB Nikki Gee

Jadralna zveza Slovenije je sinoči obeležila tridesetletnico delovanja. Ob okroglem jubileju je na Ljubljanskem gradu pripravila družabno slovesnost, s katero se je želela zahvaliti in podružiti z vsemi, ki so v teh letih soustvarjali uspešne športne zgodbe in prispevali k razvoju slovenskega jadranja.

Slovenski jadralci uspešni že v Jugoslaviji

Kot je v slavnotnem nagovoru izpostavil ustanovni član in prvi predsednik JZS Jože Tratnik, je bilo organizirano jadranje v Sloveniji prisotno že pred združevanjem različnih organizacij v Jadralno zvezo Slovenije spomladi leta 1989. Tako sta na OI v Rimu leta 1960 Mario Fafangel in Janko Kosmina osvojila osmo mesto in sta tudi člana Hrama slovenskih športnih junakov.

Dejavni so bili tudi slovenski klubi, ki so gostili številne mednarodne dogodke, kot je bilo denimo svetovno prvenstvo razreda optimist leta 1977 v Kopru, Balkanjada 1980 v Portorožu, evropsko in svetovno prvenstvo razreda 470 sredi osemdesetih let v Kopru ali prvenstvo zvezd 1988 v Piranskem zalivu.

V tem razredu sta tekmovali tudi Vesna Dekleva Paoli in Klara Maučec. Najprej sta bili srebrni na EP v Franciji, nekaj mesecev pred olimpijskimi igrami 2004 v Atenah pa sta postali svetovni prvakinji. V grški prestolnici sta le s točko zaostanka osvojili četrto mesto, ki je še vedno najboljša slovenska ženska jadralna olimpijska uvrstitev.

Največji uspehi po osamosvojitvi

Ko je Slovenija 1991 prerezala popkovino z nekdanjo državo, za slovensko jadranje ni bilo več ovir. K nam so začeli prihajati največji svetovni asi, medtem ko so naši tekmovalci z izjemnimi rezultati na domačih in tujih regatnih poljih dokazovali, da smo Slovenci glede na število prebivalcev in velikost lastnega morja pravi mali svetovni čudež!

Prve medalje na velikih tekmovanjih sta osvojila Tomaž Čopi in Mitja Margon v razredu 470, ki sta bila med drugim svetovna (1998) in dvakrat evropska podprvaka (1998, 1999).

Gašper Vinčec se je v razredu finn kot prvi Slovenec prebil na čelo svetovne lestvice, bron je osvojil na SP 2007 in srebro na EP 2005. Z njegovim imenom je povezana tudi letošnja Barcolana, saj je posadko prikrmaril do nepričakovane zmage.

V njegovem času je tekmoval tudi Vasilij Žbogar, najuspešnejši slovenski jadralec v zgodovini. Osvojil je prve in doslej edine slovenske olimpijske medalje, srebrni v Pekingu 2008 (laser) in leta 2016 v Rio de Janeiru (finn) ter bron leta 2004 v Atenah (laser).

Prijadral si je srebrno in bronasto medaljo na SP ter zlato, srebrni in bronasto medaljo na EP. Leta 2004 je postal najboljši slovenski športnik leta, ta dosežek pa sta med jadralci ponovili le še Macarolova in Mrakova, lanska ekipa leta v Sloveniji.

Jadralci leta 2018 in 2019

Zgodovinskemu pregledu je sledila podelitev priznanj za vrhunske dosežke v letošnji in lanski sezoni. Strokovni svet je za najboljše v letu 2019 razglasil:

JADRALKI LETA 2019: Tina Mrak in Veronika Macarol
JADRALEC LETA 2019: Žan Luka Zelko
NAJBOLJŠA JADRALKA MED MLADINKAMI 2019: Lin Pletikos
NAJBOLJŠI JADRALEC MED MLADINCI 2019: Liam Orel
NAJBOLJŠA MLADINSKA POSADKA 2019: Celestina Sabadin in Veronika Franič
NAJBOLJŠI JADRALEC RAZREDA OPTIMIST 2019: Luka Zabukovec
NAJBOLJŠA JADRALKA RAZREDA OPTIMIST 2019: Yelyzaveta Levandovska
PRIZNANJE ZA VRHUNSKI DOSEŽEK 2019: Toni Vodišek
PRIZNANJE ZA VRHUNSKI DOSEŽEK 2019: Gašper Strahovnik
VELIKO JADRO JZS – priznanje za življenjsko delo: Vojko Petrič
PRIZNANJE SEKCIJE ZA VELIKE JADRNICE 2019: Gašper Vinčec

Za dobro vzdušje na odru je skrbela voditeljica večera Katarina Mala, za humorne vložke pa Tilen Artač, ki je goste nasmejal z imitacijami zvezdnikov, športnikov, intelektualcev ter domačih in tujih državnikov.

“Ponosni smo lahko, da imamo končno plačane poklicne trenerje po klubih in tudi v okviru JZS. Imamo dovolj sredstev za izvajanje programov ter nove prostore v Portorožu, kjer je tudi naš jadralni center. Pred nami so OI v Tokiu, norme sta si priborili že dve posadki, upamo pa, da jih bo na največjem tekmovanju prihodnjega leta še več,” je dogodek sklenil aktualni predsednik JZS Aljoša Tomaž in praznično vzdušje izkoristil še za zdravico ob vstopu v novo leto, ki slovenskim športnikom prinaša tudi težko pričakovane poletne Olimpijske igre Tokio 2020.

Norveško podjetje Lade AS je razvilo koncept Vindskip, ki izkorišča trup ladje kot pogonsko sredstvo.

Koncept Vindskip si je prislužil prestižno nagrado German Design Award 2020 v kategoriji Izjemne rešitve v oblikovanju. Izbor organizira Nemški oblikovalski svet, nagrade pa izbira mednarodna žirija v kateri so številni priznani strokovnjaki s področja oblikovanja, industrije, znanosti in izobraževanje. Podjetje bo prestižno nagrado za svoj koncept prejelo 7.2.2020 v Frankfurtu.

Kaj je Vindskip

Vindskip je izjemen koncept oblikovanja ladijskega trupa, ki služi kot jadro. Rešitev je izjemno učinkovita tako aerodinamično kot hidrodinamično. Namenjena je kot pomožen pogon in zmanjšuje porabo energije za pogon.

Trup ladje nad vodno gladino je oblikovan kot simetrično jadro. Ko ladja enkrat doseže primerno hitrost plovbe, bo oblika trupa zagotavljale dobršen del energije za pogon plovila v smeri naprej. Na plovilu bodo nameščene številne solarne celice, ki bodo zagotavljale električno energijo za upravljanje sistemov na ladji. Za najbolj učinkovito rabo trupa ladje, so pričeli še za razvojem programske opreme, ki bo kapitanom ladij pomagala izbrati najboljšo plovno pot glede na razmere na morju, pri čemer bo upoštevala pričakovani prihod ladje na destinacijo. Na ta način bodo ladje plule bistveno bolj ekonomično in poraba fosilnih goriv za pogon se bo drastično zmanjšala. Nov sistem za upravljanje ladij bo omogočal tudi samostojno plovbo brez človeške intervencije.

Ekipa Emirates Team New Zealand, ko bo leta 2021 nastopala v Pokalu Amerike s svojim plovilom Aihe, se pospešeno pripravlja na tekmovanje.

Svoj jadralni bolid preizkušajo v različnih pogojih. Pred Aucklndom so izvedli več plovov. Izvajajo nastavitve plovila in pripravljajo ekipo na izjemno zahtevno in spektakularno tekmovanje.

Tokrat so zapluli v nekoliko močnejših vetrovih. Iz videoposnetka je razvidno, da bodo hitrosti jadranja izjemno visoke. Na koncu videa pa je kamera ujela tudi trenutek, ko gre kaj narobe.

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

88. dan: Cartagena, 2. dan (besedilo ni lektorirano)

Vreme je tako, da danes ne gremo nikamor. Vsake toliko malo dežuje, vmes pa občasno celo posije kak žarek sonca.
Še v mesto se nam ne ljubi.
Ponoči je dobro deževalo. Končno je opralo palubo tako, kot je treba. Jaz dokončam razsoljevanje Herona s tem, da operem še kokpit in tiste konce, ki so več ali manj pod streho in jih dež ni dobro dosegel.
Ob brisanju vitlov (vinčev) pomislim na primerjavo različnih modelov.
Nekaj izkušenj imam s tremi proizvajalci: Harken, Lewmar in Antal. Pri vseh treh poznam samonavijalne dvohitrostne izvedbe velikosti tam nekje do dobrih 50.
V vsem jadranju sem imel dvakrat ali trikrat delne okvare - vedno z Lewmar vinči. Vedno se je zlomila neka plastika, ki potiska vrv iz samonavijalnega primeža. To mora biti pogosta okvara, saj imajo navtične trgovine na Hrvaškem tovrstne rezervne dele večkrat celo na zalogi (po mojih izkušnjah za več velikosti, a nikdar za tisto, ki jo rabiš).
Tako Harken, kot Antal imata ta del kovinski in še nisem slišal, da bi se kdaj zlomil.
Ko sem pozimi kupoval dva nova vinča (da lahko hkrati jadramo z genovo in solentom) sem imel to v mislih.
Moja prva izbira bi bil Harken, saj imam take vinče na barki tudi sedaj, a me je cena kar motila. Predvsem električni je bil precej drag. Za dvig glavnega jadra sva si namreč zamislila električni vinč. Staro glavno jadro je tehtalo skoraj 100 kg (z letvicami in vrvmi) in to potegnit na 18m višine je kar konkretno delo.
Na koncu je prevladala škrtost in sem kupil dva Antalova vinča.
Prva izkušnja:
Za vzdrževanje ni velike razlike, Antal se hvali, da je najenostavnejši za razstavit, a je razlika komaj opazna.
Stari Harken vinči se vrtijo s precej manj upora - mogoče zato, ker so stari in že utečeni, lahko pa, da je design boljši.
Antalovi so težji, robustno narejeni a delujejo nekako robato.
Glavna razlika, ki pa se mi zdi zelo pomembna pe je v tem, kako se odpirajo čeljusti samonavijalnega mehanizma.
Pri Harknu se gviga zgornja čeljust, spodnja pa je fiksna.
Pri Antalu se spušča spodnja čeljust, zgornja pa je fiksna.
Ta navidez nepomembna razlika je v resnici velika konkurenčna prednost Harkna.
Če je vrv na vinč navita bolj visoko (kar se zgodi recimo takrat, ko popuščaš škoto genove) pri Harknu ni težav.
Pri Antalu pa, če je vrv čisto do čeljusti in se čeljust ne more več spustiti navzdol to otežuje namestitev škote v čeljust.
To otežuje rokovanje in je velik minus za Antal.
Druga zadeva pa je hitrost. Antal navija (pri višji hitrosti) 12m/m. To je zelo počasi. Res, da je zato zelo močan, a v praksi nižje hitrosti (večje moči) sploh nikoli ne rabim. Harken navija dosti hitreje. 27m/min.
Razlika je očitna. Z Antalom rabim celo minuto, da potegne gor glavno jadro (prvih par metrov ga potegnem na roke), če bi imel Harkna, pa bi rabil manj kot pol minute. To se mi zdi precejšnja šibka točka Antala.
Še ena pa so stikala: Antal sploh ni razvil stikal za vinče ampak uporablja kar nožna stikala za sidrni vinč. Na stikalih tako ne piše hitro in počasi ampak gor in dol. Šlamastika. Pa še zelo trda so in si skoraj polomiš prst preden je jadro gor.
No, tudi tu je tako, da pol cenejše pač ni boljše.

Danes nismo pluli.

89. dan: Cartagena, 3. dan

Ponoči ni deževalo. Ponoči je lilo.
Lilo je tako močno, da me je zaskrbelo, če bo lahko voda sproti odtekala skozi čep v dingiju.
Že pred leti sva kupila nova tesnila za okna in letos še eno novo okno (staro je precej zvito). A ta projekt še ni prišel na vrsto, zato pol oken na barki še ne tesni 100%.
Tale naliv je bil dober test kje vse nama barka pušča. Podstavili smo par loncev in par brisač in se probali ne sekirat. Saj je samo sladka voda.
Pušča tudi pri jamboru. Najin jambor stoji na kobilici, za razliko od tistih, ki stojijo na palubi.
Da pride do kobilice mora seveda skozi palubo. Ob jadranju se jambor nekoliko premika, paluba pač ne. Tesnenje stikov na tem delu je večen problem bark z jamborom na kobilici.
Tudi Heron pušča ob jamboru. Danes sem pregledal stike in očitno bo potrebno resnejše popravilo. Sika, Kent in karkoli je že tam je razpokano in bo treba vse spraskat ven in naredit na novo. Seveda ne zdaj. Za to rabimo stabilno vreme brez dežja.
Danes sem se lotil popravila izvenkrmnega motorja. Dobiva preveč goriva in ga včasih zalije. Vzrok je lahko smet v vplinjaču. Smet se zatakne pred luknjico in preprečuje vplinjaču, da bi dovolj zaprl dotok goriva, zato motor dobiva prebogato mešanico. Rezultat je slabše izgorevanje, saje in mastna svečka. Nama včasih zaradi tega crkuje.
Uspel sem vse odmontirat in razstavit ne, da bi mi kak vijak ali matica padla v vodo. In to kljub temu, da je peterk trinajsti.
V vplinjaču je bilo nekaj smeti, a ne morem zagotovo reči, če je zdaj problem dokončno odpravljen. Bomo videli.
Ko preizkusim motor ta vžge lepo na drugi poteg (pri prvem je moral še do konca spravit gorivo v sistem). Upam, da bo sedaj nekaj časa delal kot je treba.
Motorček dingija je za kruzerja tako važen, kot je za normalne ljudi avto. Barka je naša hiša, dingi je naš avto. Z njim gremo v trgovino, na izlet in podobno. Brez motorja se sicer da živeti, a je radij gibanja omejen z voljo veslačev.
Pri nama največkrat vesla Lili. Ta tradicija se je začela, ko sem imel težave z vnetjem karpalnih kanalov. Prav zelo se ne trudim, da bi jo prekinil. Le na daljše ture veslava izmenično.
V marino pričakujem dve poštni pošiljki. Danes ni bilo še nič. Na recepciji mi je punca rekla, da pošta zelo zamuja, saj so veliki problemi s prevoznostjo cest. Močni nalivi in veter so očitno tudi na kopnem povzročili nekaj preglavic.
Upam, da se bo vreme v nekem doglednem času uredilo.
Danes nismo pluli.

90. dan: Cartagena, 4. dan

Vreme je letos res posebno.
Ponoči smo doživeli točo. In to resno točo. Glede gostote in trajanja.
Nisem si mislil, da je toča lahko tako glasna, ko bobna po barki. Z enim tonom po palubi, z drugim po ceradah in s tretjim po sončnih celicah. Cel bobnarski koncert.
Meni se ni zdela nič nenavadno velika - morda velikost češenj, a eni so pravili, da tako velike še niso videli. No ja, naj pridejo v Slovenijo, tam je včasih toča velikosti jajca.
Zjutraj je bil na WCju možak, ki naj bi včeraj odpotoval z letalom domov. Pa ni prišel niti do letališča, ker je preveč cest pod vodo.
Zvečer in ponoči smo pogosto slišali sirene in videli gasilske avtomobile, ki so drveli mimo marine.
Zjutraj so ob novicah povedali, da se je 5 ljudi utopilo na cestah. Še dobro, da imamo barko. Mi plavamo, tudi če dežuje.
V novicah je pisalo, da je količina dežja prejšnjo noč bila največja količina dežja v Španiji odkar beležijo, kar je nekako 150 let.
Meni se je vsekakor zdelo, da resno dežuje.
Čez dan je dež prenehal in sva šla pogledat tržnico, ki je "must see" znamenitost.
Saj je OK, a za moj okus je Ljubljanska tržnica lepša. Možno je, da je bila ponudba nekaj manjša zaradi neurij, saj je bilo precej stojnic praznih, en del (pokrite) tržnice pa je bil ograjen s cerado, ker jim je puščala streha.
Ponudba rib je bila dobra, mesnice so zgledale v redu založene, zelenjava je bila komaj kaj boljša, kot v samopostrežbah. Vseeno je bil lep sprehod po sveže opranem mestu.
Popoldne smo se družili s posadkami dveh dugih bark in ugotavljali, da imamo podobne plane glede postankov proti Gibraltarju. Jasno, saj nam vsem kroji pot isto vreme in razpoložljivost marin in sidrišč.
Večer pri sosedih, Nemcih je bil prava Bavarska večerja vključno z bavarskimi klobasicami krompirjevo solato in sladko gorčico. Edino pivo je bilo Špansko. Prav luštno smo se imeli.
Barka je aluminijasta, narejena po meri tudi za severna morja in sosed jo je po zanj srečnem naklučju kupil zelo poceni.
Prejšnji lastnik je namreč namesto žene na kruzanje vzel ljubico, ki je veselo objavljala na družabnih omrežjih in ko so prispeli na cilj so ga tam že čakali ločitveni papirji.
Barka je težka in ima dvojno kobilico (levo desno), torej kaj hitra ne more biti, v orco pa tudi ne gre. Je pa težka in polna nekoliko posebnih rešitev. Ima recimo kar pet načinov ogrevanja barke, nima pa plina in kuhajo na elektriko z generatorja.
Za jutri končno napovedujejo nekaj boljše vreme. Precej bark bo odplulo. Midva počakava še do ponedeljka, če slučajno uspe priti pošta, ki jo čakava.
Danes nismo pluli.

91. dan: Cartagena, 5. dan

Človek bi si mislil, da če je pa skoraj cel teden v marini, da se bo pa res bo sitega naspal.
Pa ni čisto tako. Zaradi dostopa do interneta pozno v noč gledam videe in podobno povsem nepotrebno navlako, celo TV (budala).
Ponoči se pa vedno kaj zgodi. Najprej je tako lilo, da smo podstavljali sklede tam, kjer je teklo v barko, potem je bila toča tako glasna, da se ni dalo spati. No, to noč pa je vreme dalo mir.
Ne pa lokal zraven marine. Seveda: Sobota je in dogaja se žur. Glasen. Do jutranjih ur.
No, ja, enkrat sredi noči sem vseeno lahko zaspal.
V jutro se končno zbudimo v normalno vreme. Ne dežuje. Topleje je.
Po zajtrku greva v mesto (brez dežnika), da si ogledava še par znamenitosti. Slavno dvigalo žal ne dela. V paketu sva dobila tudi karte za to dvigalo in če že imamo vstopnico se je treba peljat gor.
Razen, da dvigalo danes ne dela. Voda jih je zalila. Vsak izgovor jim prav pride, da jim ni treba delat. Malo se pozna, da je to južna Španija. Povdarek na južna.
No, gremo pa peš na grajski hrib. Vse ceste niso odprte. Vsulo se je kar dosti kamenja in plazov in so nekaj poti zaprli, da se jim turisti ne potolčejo. Vseeno prideva na vrh in greva v grad. Nisem si obetal kaj dosti od ogleda gradu (a ker imava karte je treba not) a sem bil prijetno presenečen. Simpatična razstava oblačil in lepi opisi zgodovinskih dogodkov.
Nisem vedel, da je bila Isabella I of Castile ena prvih ženskih vladark v Evropi. Ko je njen brat umrl je takoj po pogrebu s krono na glavi in z mečem (ki ga je nesel njen človek) prevzela prestol. Kasneje se je politično pametno poročila in s tem združila Španijo. Uvedla cel kup reform, izvelka kraljestvo iz dolgov, sponzorirala Kolumba, da je odkril Ameriko, ...Skratka kar huda babnica. Kot recimo MarijaTerezija v Avstriji dvesto let kasneje.
Tudi razgledi z gradu so vredni vzpona na hrib.
Danes je nedelja in ob nedeljah se tukaj je caldera.
To je jed, ki je baje podobna paelji, a je nekaj posebnega. Povsod je na menijih, a povsod so nama rekli, da so kuhajo samo ob nedeljah. In danes je nedelja in greva na caldero.
Ampak: Pozabili so nama povedat, da se caldera je za kosilo, ne pa za večerjo.
Tako sva speet ostala brez. Še en teden pa ne bom vedril v Cartageni zaradi enega kosila.
Sva šla pač na tapase. Zadnjič smo našli super lokal, kjer te cene vržejo na tla (v pozitivnem smislu):
Tapas + pivo stane od 1,9€ do slabe 3€ (odvisno od vrste tapasov). Pa to je dobra cena samo za pivo, ali samo za tapas, kaj šele za oboje skupaj. Res, da moraš naročat notri za šankom, ampak greš z veseljem not, ker je lokal super, pa kelnarce tudi.
In sva šla spet v isti lokal. In nama ni bilo žal.
Upam, da jutri pošta pride, ker jutri greva naprej. Sicer vetra ne napovedujejo kaj dosti, a po zadnjih tednih se nama premalo zdi boljše kot preveč. Prav zgodaj ne greva, saj bova čakala še poštarja.
Danes nismo pluli.

92. dan: Cartagena - Agua Amarga

Danes je dan za odhod.
Danes je tudi dan, ko sva prvič natočila vodo odkar sva pred dvema in pol mesecema štartala iz Monfalcona.
Sicer vodo tukaj računajo posebej, ampak je cena tako nizka, da se mi ne da poslušat watermakerja, kako ropota, ko dela vodo. Ko prideš ti povejo katera pipa je tvoja, gor ti dajo števec in odčitajo porabo, ko greš. Sosednja pipa je bila prazna (brez števca) in če bi hotel, bi lahko točil mimo števca. Ker ti tako zaupajo pač niti ne pomisliš, da bi to zlorabil.
Za vodo sem plačal cela 2,32€ in za elektriko 1,33€.
Pa sva oprala ene par žeht perila na pralni stroj in nasploh trošila na veliko in bila tu cel teden.
Nasploh so marine v tem delu Španije cenejše. Še zdaj, ko je visoka sezona je tale po 30€ na dan za 15m. In to na top lokaciji v središču mesta.
Po kavici grem do recepcije poravnat račun.
Pisma in paketa še ni. Presneto. Mar bi odšel včeraj, ko je bil dober veter v polkrmo, ne pa da čakam poštarja.
Zaplujeva na odprto.
Morje je čisto drugačno, kot pred enim tednom. Počasen swell barko le rahlo dviguje in spušča, vala od vetra ni (no, ja 10cm res ni val).
V začetku motorirava. Sonca ni, neka meglica se vleče naokrog. Vidljivost je sicer čisto OK, a če gledaš v daljavo ni črte obzorja. Meglica zabriše mejo med morjem in nebom. Tudi obala je nekoliko zgubljena, vidiš pa hribe. Vetra ni niti za vzorec.
Glede na meglice ne pričakujem termičnega vetra. Res ga ni, začne pa rahlo pihati iz juga. Ni veliko, dobrih 5, morda 7 vozlov pravega. A ker je orca (najina smer je na jugozahod) je to dovolj, da Heron nežno drsi s petimi, kasneje tudi šestimi vozli. Kako malo vetra je treba, da barka lepo pluje, kadar ni valov, ki jo ustavljajo. Tudi nagnjeni nismo skoraj nič. To je idealno jadranje za Lili. Meni bi prav prišel kak vozel več, a tudi tako se da živet.
Žal se veter obrača in je vedno bolj v nos. Parkrat narediva obrat v veter, proti večeru pa pospraviva prednja jadra (genovo in solent) in prižgeva motor.
Nisva še odločena, kam greva. Prvotni plan je bil sicer Garrucha, a kraj nama je antipatičen in marina je slaba - nakaj so narobe konstruirali in swell se v marini okrepi. To celo piše v pilotih. Če ne bo preveč swela bova morda vrgla sidro (prvi pogojno primeren kraj je za punto de los Muertos) in malo odspala, sicer potegneva čez noč do Almerimara.
Trenutno plujemo. Do sedaj (21:30) sva danes naredila 63 NM.
Slikali pa danes nismo nič.
Dopolnitev:
On 22:30 vrževa sidro pred krajem Agua Amarga (grenka voda).

Danes prepluto: 67NM, skupaj 2335. Motor ima 5627 ur (8 novih).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron