Novice

Alenka Valenčič in Nicolo Kravanja, člana JK Burja, sta se s predzadnje regate evropskega pokala laserjev, ki je potekala konec tedna na Blatnem jezeru, domov vrnila z odličjem. 

Konec tedna je bila na sporedu deveta etapa evropskega pokala laserjev, na kateri je nastopilo 94 jadralcev in jadralk. Največ, kar 50, jih je tekmovalo v disciplini laser 4.7, 29 jih je jadralo v floti laser radialov in 15 v olimpijskem enosedu laser standard. Slovenska odprava je štela osem posameznikov – sedem laserjev 4.7 in enega predstavnika v kategoriji laser standard.

Zaradi slabih vetrovnih razmer so udeleženci dogodka na Madžarskem odjadrali zgolj štiri plove, prvega v petek in tri v soboto, medtem ko so v nedeljo zaradi brezvetrja prireditev predčasno zaključili s podelitvijo nagrad. To sta prejela tudi dva Slovenca; Nicolo Kravanja (JK Burja) za tretje mesto v konkurenci laser standard do 21 let in Alenka Valenčič (JK Burja), ki je bila druga med dekleti U16 v razredu laser 4.7.

Vir: JZS.si; Foto: Szanto Aron

Prva dirka regate je uspešno zaključena. Vseh enajst ekip je uspešno priplulo iz Londona do pristanišča Portimao na jugu Portugalske.

Ekipe so se že na prvem delu regate srečale z izjemno raznolikimi vetrovnimi razmerami. V Rokavskem prelivu so pihali šibki severozahodniki, ki so omogočali plovbo s hitrostmi zgolj 3–4 vozle. Odprto morje, Atlantski ocean pa je prinesel popolnoma drugo zgodbo. Močni vetrovi, ki so pihali s hitrostmi več kot 40 vozlov, so povzročali več kot 4 m visoke valove.

Najhitrejši jadralci so v cilj pripluli v ponedeljek zjutraj. Prva je ciljno črto prečkala ekipa Punta del Este. V cilj so pripluli ob 00.45 ponoči. Z eno uro zaostanka je priplula ekipa Dare To Lead, na tretjo stopničko pa se je povzpela kitajska ekipa Qingdao. Zadnja je v cilj priplula ekipa WTC Logistic, ki je večino etape plula na zadnjem mestu. Za vodilno ekipo so zaostali slabih 13 ur.

V drugem delu prve etape bodo ekipe prečkali Atlantik. Naslednji cilj je pred pristaniščem Punta del Este v Urugvaju. Pričakovan prihod ekip v cilj je med 12. in 15. oktobrom.

Celotno plovbo bomo spremljali na naši spletni strani.

Kako je potekala prva etapa si lahko preberete na tej povezavi.

 Rezultati po zaključeni 1. etapi

Podjetje Jeanneau Slovenija – JP Storitve, d. o. o., išče nove sodelavce.

Podjetje JP Storitve, d. o. o., je uradni zastopnik za plovila Jeanneau v Sloveniji. Že v drugem letu zastopanja te francoske blagovne znamke so postali distributer leta.

Poleg zastopstva imajo tudi lastno bazo charterskih plovil, ki se vsako leto povečuje. Trenutno se njihova plovila nahajajo v treh bazah: Pula, Frapa – Rogoznica in Marina Kaštela.

Zaradi povečanega obsega dela se podjetje širi. V svoje vrste vabi osebe, ki si želijo dela na področju navtike in sodelovati s hitro rastočim podjetjem in uspešnim navtičnim podjetjem.

K sodelovanju vabijo osebe, ki imajo znanja in izkušnje s področij:

• yacht charterske prodaje in rezervacij,
• vodenja in organizacije navtičnih dogodkov in
• prodaje novih in rabljenih plovil.

Vsi kandidati lahko svoj življenjepis in prijavo pošljejo na e-naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..

Vse prijave bodo obravnavane zaupno.

Sea U There!

Huda pomorska nesreča se je zgodila ponoči s sobote na nedeljo. Ladjo, ki je na krovu prevažala 4000 vozil, je zajel požar. Začela se je močno nagibati, nato pa se je prevrnila na bok. V času nesreče je bilo na krovu 24 oseb.

Nesreča ladje Golden Ray, ki je namenjena prevozu vozil, se je zgodila ponoči v kanalu, ki vodi proti pristanišču Brunswick v zvezni državi Georgia v ZDA. Na kraj nesreče je takoj priletel helikopter Obalne straže. S krova so rešili 20 oseb, štiri pa so razglasili za pogrešane.

Danes popoldne je uspelo reševalcem vzpostaviti stik s pogrešanim delom posadke, ni jim pa jih še uspelo rešiti.

Ladja Golden Ray lahko na svojem krovu prepelje 6933 avtomobilov. Tokrat je bilo naloženo okrog 4000 vozil korejskih znamk Kia in Hyundai. Pluje pod zastavo Marshallovih otokov.

Foto: Georgia Department of Natural Resources

Hrvaška je kupila najnovejši dron za nadzor plovbe na morju.

V petek je z letališča na otoku Brač prvič poletel dron, ki bo služil za nadzor varnosti plovnega prometa na Hrvaškem.

Hrvaško ministrstvo za pomorstvo, promet in infrastrukturo je v petek uspešno opravilo prvi let helikopterja – drona, ki ga bo uporabljajo za nadzor plovbe na Jadranu. Hrvaška je tako ena izmed prvih evropskih držav, ki bo plovbo nadzirala s pomočjo drona – helikopterja, ki leti brez človeške posadke in ga daljinsko upravlja pilot.

Schiebel Camcopter S-100 je tehnološko eden izmed najbolj izpopolnjenih dronov – helikopterjev. Lahko leti po predhodno začrtani poti na podlagi GPS lokacij ali pa z njim daljinsko upravlja pilot na kopnem. Vgrajeno ima visoko resolucijsko kamero, katere slika se v realnem času prenaša v kontrolni center. Poleg običajne je nameščena tudi infrardeča kamera, ki omogoča učinkovito izvajanje iskalnih in reševalnih akcij. Leti lahko v vetrovih, ki dosegajo hitrosti do 40 vozlov, njegov doseg pa znaša več kot 200 km.

Hrvaška namerava dron uporabljati predvsem v reševalnih akcijah na morju. Pomagal bo tudi pri okoljskih problemih, kot so razlitja in onesnaževanje morja, pomoč pri ladijskih in naravnih nesrečah.

Gašper Vinčec v svojem prvencu do 3. mesta na svetovnem prvenstvu maksi jadrnic.

Porto Cervo na Sardiniji je gostil jubilejno, 30. svetovno prvenstvo maksi jadrnic (Maxi Yacht Rolex Cup). Na petih regatah se je pomerilo več kot 50 najboljših velikih jadrnic iz 17 držav sveta, razdeljenih v 8 kategorij – glede na njihove tehnične lastnosti. Zato na prvenstvu ni štela razvrstitev glede na prihod v cilj, temveč gleda na tako imenovani kompenzirani čas – torej na končni čas, ovrednoten s količnikom, ki ga ima vnaprej določenega vsaka jadrnica.

Kot šele druga slovenska jadrnica v 30-letni zgodovini tega tekmovanja (po Igorju Simčiču z jadrnico Esimit Europa 2) se je z najboljšimi pomerila tudi 27-metrska lepotica Way of Life na čelu z lastnikom in krmarjem, olimpijcem Gašperjem Vinčecem. Za narodnostno mešano posadko, v kateri je tudi 10 Slovencev, je bilo svetovno prvenstvo njen prvi nastop z novo jadrnico. V elitnem razredu najhitrejših jadrnic (»Maxi Racer«) je ob dveh drugih, dveh tretjih in enem četrtem mestu osvojila skupno tretje mesto, kar je izjemen uspeh tako za posadko kot tudi za slovensko jadranje na velikih jadrnicah. Ekipa jadralcev je namreč pred prvenstvom trenirala le nekaj dni, saj se je z njo prvič spoznala šele v tednu pred odhodom v Porto Cervo.

Zmagala je monaška jadrnica Highland Fling XI, pred presenetljivo drugim serijskim zmagovalcem Ramblerjem iz ZDA, četrta je bila še ena malteška jadrnica – Leopard 3. Vse so sicer večje od Way of Life. Po končanem prvenstvu se jadrnica seli v italijansko La Spezio, od tam pa v Tržaški zaliv. Vodstvo projekta EWOL bo v kratkem sporočilo, na katerih regatah bo nastopila ta jadrnica in manjša, 24-metrska Way of Life (nekdanja Maxi Jena).

Posadka jadrnice Way of Life:

Fotografije: ekipa EWOL Sailing Team in jadrnica Way of Life, Gašper Vinčec

Francoska ladjedelnica Jeanneau je bila in še vedno je ena izmed najbolj inovativnih ladjedelnic s serijsko proizvodnjo plovil. Pred dvema letoma je nagrado za Evropsko plovilo leta prejel model Sun Odyssey 440. Je prva jadrnica, ki jo lahko obhodimo, ne da bi nam bilo treba skakati čez stopnice. To pa ni bila edina novost, zaradi katere si je prislužila naziv. V celoti je bila izjemna. Tokrat je za nagrado nominirana nekoliko krajša sestra, model Sun Odyssey 410, ki v dolžino meri le en cm manj kot 12 metrov. Jadrnica je uradno nastala že lani. Številne novosti, ki so jih implementirali v letošnjem letu in bodo na voljo v prihodnjem letu, pa so bile tiste, ki so žirijo prepričale, da jadrnico uvrsti na seznam kandidatk za naziv Evropsko plovilo leta v kategoriji Potovalnih družinskih jadrnic.

Ena izmed novosti je nedvomno hidravlična dvižna kobilica. Kako učinkovita je, kako kakovostno in robustno je izdelan mehanizem, se bo pokazalo na teden dni dolgem testu, ki ga bo izvedla ekipa novinarjev, ki izbirajo Evropsko plovilo leta.

Jadrnica je na voljo v kar štirih različicah. Lahko se odločate med:

• dvema kabinama in eno kopalnico,
• dvema kabinama in dvema kopalnicama,
• tremi kabinami in eno kopalnico,
• tremi kabinami in dvema kopalnicama.

Jadrnica si je že prislužila dve nagradi. Letos je na izboru revije Crusing World dobila naziv najboljše jadrnice v razredu srednje velikih jadrnic, daljših od 38 čevljev ter nagrado Najboljše azijske jadrnice, ki jo izbira Christofle Yacht Style Awards.

Sandi Fon, direktor podjetja Just Perfect Y.C. (Just Perfect, d. o. o.), ki zastopa in prodaja plovila Jeanneau v Sloveniji, je nominacijo komentiral:

»Ponosni smo, da je tudi tretja jadrnica iz nove serije Sun Odyssey nominirana za plovilo leta. Predhodna modela Sun Odyssey 440 in 490 sta utrla pot manjši sestri. Model Sun Odyssey 410 je zadetek v polno. Poleg že pregovorno uspešnih inovacij, palube s tako imenovano WALK AROUND rešitvijo in izjemno prostornostjo kokpita, omogoča nove dimenzije udobja tako na krovu kot tudi v notranjosti plovila. Salon in kabine so res nekaj posebnega! Prepričani smo, da bo model Sun odyssey 410 postal eden izmed najbolj prodajnih modelov ladjedelnice Jeanneau."

Na vprašanje, koliko je zanimanja v Sloveniji za novo plovilo, je dejal:

»Tudi na našem trgu je zanimanja in povpraševanja veliko. Kupci se zanimajo tako za lastniške verzije kot za jadrnice primerne za investicijo v charterskem menedžmentu, za kar v celoti poskrbimo v našem podjetju."

Več o plovilu lahko preberete na: Sun Odyssey 410

V kategoriji Družinskih potovalnih jadrnic se za naziv Evropsko plovilo leta potegujeta še jadrnici Elan Impression 45.1 in Beneteau Oceanis 30.1. Katera bo prepričala žirijo, bomo izvedeli prvi dan Salona plovil v Düsseldorfu, ki bo januarja prihodnje leto.

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

5. dan: Vieste - Cala di Pugnochiuso - Barleta

Prvi plov:
Dan se začne zgodaj. Ponoči je začelo barko na sidru rolati in proti jutru se ne da več spati. Veter je še vedno SZ, a valovi se ukrivijo okrog rta in nas zadenejo z boka. Niso veliki, a očitno so ravno prave frekvence, da nas pošteno ziblje. Ker ob 4. zjutraj Lili ni za to, da se “zarolam” nanjo, pač vstanem in dvignem sidro. Najprej sem mislil direktno JV proti Bariju, pa si premislim in zavijem na JZ ob obali ostroge. Kmalu je val precej manjši in po 7 miljah najdem lep zalivček Cala di Pugnochiuso. Vržem sidro.
Zaliv je lep, žal je tako lep, da mimo nas pluje cel kup turističnih čolnov. To so neki odprti avtobusi na vodi. 50 to 70 turistov natlačijo na odprt čoln, ki nima prav nobene sence in jim razlagajo lokalne znamenitosti, kot so recimo luknja v skali ali ozek prelivček med čerjo in obalo. Sidro ni najbolje prijelo, zdi se, da je na dnu tanka plast peska na gladki skali, zato greva pogledat, ko greva tako ali tako šnorkljat. Pa žal sidra ne najdeva. Vsega dobrih 10 m globine je, a vidljivost je morda meter do dva. Jaz pogledam še pod barko: za zdaj Coppercoat dela odlično – ampak saj je šele dobra dva meseca v vodi. Tudi drugo je BP. Propeler se lepo in mehko zlaga, krmilo je OK., cev za hlajenje osi je cela polna vode in notri ni zraka. OK.
Voda je topla in odločiva se, da tu ostaneva čez noč. Ampak popoldne se veter malo okrepi in mene ima, da bi odrinil naprej. Smer vetra je ugodna za prečenje zaliva. Rečem zaliv, a v resnici je to skoraj manjše morje – zaliv je širok več kot 35 nm. Za povrh nisem prepričan o tem, kako bi držalo sidro, če bi se veter okrepil. Pa odplujeva. Še prej pa odplavava do znamenite “špilje”, ki si jo je čez dan ogledalo na stotine in stotine turistov. No ja, nič posebnega. Mala vdolbina v skali, notri gnezdijo hudourniki, voda v jami je polna ptičjih iztrebkov.v.

Drugi plov:
Ob 15. uri dvigneva sidro in se usmeriva proti Barletti. V navtičnem vodniku piše, da lahko tam sidraš znotraj valobrana. Nisva želela še ene slabe noči. Ko spet dobimo GPS signal, Lili ugotovi (na noonsite), da v Barleti ne dovolijo več sidranja znotraj luke. Šment (no, uporabil sem drugo besedo, a ta je lepša za napisati). Tu ni ravno zalivov za vsakim vogalom, tako kot na V obali Jadrana. Usmeriva se v Trani, nekaj milj vzhodneje. Bomo videli, kako je. Če bo za sidro neudobno, lahko greva še zmeraj v marino. Poskusiva sidrati vzhodno od luke, a dno izredno slabo drži. Greva raje zahodno od luke, kjer je mivka. Sidrava pod veliko katedralo. Če so naju včeraj zbudili valovi, naju bodo jutri zvonovi. A tega vsaj ne pričakujem ob štirih zjutraj.
Spi se dovolj dobro. Malo rola, a ni prehudo.

Preplute milje: 7 + 34 =41, motorne ure 5401. 4 nove ure za 41 milj je OK, če računam, da smo dvakrat iskali primerno sidrišče.

6. dan: Barleta - Mola di Bari

Okrog 10. ure startava. Valov praktično ni, vetra je slabih 10 vozlov z boka. Na vsa tri jadra Heron drsi s petimi vozli kot po oblaku. Za zajtrk pojeva še zadnja sosedova prepeličja jajčka. Hvala Irena. Med plovbo grem malo spucat barko pod podnicami – prej ni bilo časa. Popoldne se zasidrava za eno kopanje. Veter se medtem obrne čisto v nos, tako da zadnjih 8 milj odmotorirava, da prideva še ob svetlobi v Mola di Bari. Tu je možno sidrati znotraj luškega valobrana. Kar dobro je zaščiteno (razen s severa). Voda je tudi znotraj valobrana primerna za kopanje. Danes spustiva čoln in prvič po enem tednu stopiva na kopno. Mestece je živahno, ljudje so super prijazni in ko en par vprašava, katera picerija je dobra presenečeno ugotoviva, da par dobro govori angleško (sta delala nekaj let v ZDA).

Po nasvetu greva od skoraj praznih picerij do picerije Angelo. Tu se tare ljudi, vrsta pred vrati, pice nosijo tudi domov. Kljub gneči se nekako prebijeva blizu vhoda, prijazna šefica ravno pred nama odslovi en par, češ da ni več prostora. Odločim se, da vseeno še jaz vprašam. Najprej reče, da so čisto polni, ko pa vidi najin žalosten izraz, si premisli in poklice natakarico in ji nekaj naroči. Slediva ji, in ona od rezervirane sestavljene mize za dva prsta odmakne eno mizo, preuredi stole in nama pokaže, kam se lahko stisneva. Yeees. Svetuje, katero pivo je dobro – ker ne poznam teh znamk, se ji prepustim, Lili pa vzame rdeče pivo. Moje je bilo odlično klasično nemško pivo (4 sestavine in nič drugega), malo močnejšega okusa in izrazitejše hmeljeve grenčine. Super za ta vroč večer. Lilkino “birra rosso” pa je še bolj prijetno presenetilo z rahlim dimljenim priokusom oglja (jaz bi ga opisal kot malo zažgano pivo). Naročiva eno pico in eno lokalno specialiteto, za katero se ne spomnim, kako se ji reče, a je podobno ocvrti pici kalcone. Oboje je odlično. Potem pa še na sladoled. Lep večer. Odveslava nazaj do barke in kmalu mrkneva.

Preplutih 37 milj, motorne ure 5403 (dve novi uri), trip do sedaj 406 milj.

7. dan: Mola di Bari

Spiva v redu, saj je mirno, ko me prebudi močan pok. Stresem se in pomislim, ali se je strgal snubber, ali je počila veriga, ali pa je nekaj udarilo ob našo barko. Skočim iz postelje in zdrvim ven. Ne nosi nas proti valobranu, nič ni ob naši barki, ko še enkrat močno poči.
Aha. V pozdrav prazniku ribičev streljajo z močnimi petardami. Ob svitu. Mamu jim …
Na valobranu je parkiran en kombi, ob zidu valobrana pa nekaj, kar je videti, kot razstava topovske municije s soške fronte. Okrog tega se potika pet ljudi. Očitno bo še pokalo.

Zjutraj se praznik nadaljuje. V pristanišču imajo cel žur. Mažoretke, povorke z zastavami, orkestri in toliko ljudi, da je čudno, da noben ne pade s pomola v vodo. V pristanišču je precej več kot 20 ribiških bark (ki so okrašene z zastavicami in na novo pobarvane ali vsaj očiščene do sijaja) in na vse se krcajo ljudje. Na vhodu v luko je čoln obalne straže z modrimi lučmi, ki preprečuje množici čolničkov, da bi povsem zaprli izhod iz luke. Barke druga za drugo zapuščajo luko. Me prav zanima, koliko je registrirana kapaciteta ljudi za take barke, a nekaj sto na barko zagotovo ne. Ena zadnjih gre ven večja barka s kipom madone, za njimi pa še vse, kar ima motor in plava na vodi.

Fantje na valobranu začnejo s kanonado. Upam, da mi ne zažgejo novih jader! V vodo ob Heronu (jasno, da piha proti nam) padajo ostanki petard, zrak je poln vonja po smodniku, ob močnih pokih pa se trese cela barka. Fantje mislijo resno.

Pijeva kavico in se poskusiva vživeti v splošno praznično vzdušje. Ven ne izplujeva, da ne izgubiva mesta na sidru za valobranom. To se je pokazalo kot dobra odločitev, saj se, potem ko se povorka vrača, sidrišče napolni do zadnjega kotička. Sidrišče je znotraj valobrana v samem vhodu v luko – torej ni dosti prostora, pa še precej plitvo je. Midva sva sidrana na 4 metrih, večina je okrog 2 m, velik del pod 2 metra.

Danes ostaneva še kar tukaj.

Nadaljevanje sledi, do zdaj danes preplute milje: 0.

Zvečer odveslava v mesto, čoln pustiva na sipini ribiškega pomola. Mestece je res lepo, še vedno pa se čuti praznični vrvež. V vsaki drugi ulici je cerkev in v večini poteka maša, ljudje lepo pojejo. Noge naju kar same zanesejo do picerije Angelo (drugič). Danes pica s školjkami. Nikoli ne jem pice s školjkami, a stalni gostje pravijo, da je odlična. Imajo prav.

Še na sladoled, kratek sprehod po mestu in domov na barko. Ravno se spravljava spat, ko do naju prideta dva Italijana in nekaj govorita. Nekako se sporazumemo: Zvečer bo pa res velik ognjemet, policija mu je naročila, naj izprazni sidrišče, da nam ne zažgejo barke. Naj mu slediva. Se bomo vezali v luki ob bok kake ribiške barke. Vmes je, kot pravi Italijan, ves čas na telefonu. Verjetno s policijo, port capitanom in gasilci. Nekako mu sledim, da se izognemo plitvinam. Še enkrat me vpraša, koliko imam greza (2,1 m). Lili medtem v temi namešča bokobrane, na glavnem trgu je žur v polnem razmahu, tako da zaradi silnega hrupa in bliskanja luči ne vidim dobro njegove male celke, sploh pa ne slišim, kaj govori. Aha, dobil je obvestilo, da s takim grezom ne moreva v luko. Zastonj sva vlačila ven bokobrane in vrvi. Nama bo odkazal sidrišče čisto blizu luke, kjer je še dovolj globoko, a hkrati dovolj daleč od linije ognja. Veter kar dobro vleče, on se ustavi in mu ni jasno, da jaz brez bowtusterja ne morem zaviti v veter, če nimam vsaj nekaj hitrosti, tudi tega ne, da če se ustavim, me veter odnaša na skale. Malo sem že živčen, pa še bojim se, da bi Lili, ki v temi skače po palubi in enkrat namešča in potem pospravlja vrvi in bokobrane, v zibanju brcnila v kako bitvo. Vmes še igra relejno postajo komunikacije med gliserjem in mano. Možak se je namreč spravil tako blizu mojega premca, da ga ne vidim več. Še dobro, da ga lovim na radarju, da ga ne povozim. V 2,4 m vode vržem sidro. V meni vre. To ni pametno! Če se veter obrne, bova na skalah! On bi pa, da grem še nekaj metrov naprej. Potem mu spet zvoni telefon. Potem se mi na dolgo opravičuje. Obalna straža ga je ravno obvestila, da tudi tam ne smemo biti in da moramo zapustiti luko vsaj do 01. ure zjutraj, ko se lahko vrnemo. Ura je že krepko čez 23., ognjemet se bo vsak čas začel.

Dvigneva sidro, in se ob glasni glasbi z glavnega trga in popolni temi v luki odplaziva med čermi ven. Izhod iz luke je le nekaj metrov od ognjemeta, ki so ga postavili na valobran.

Prideva iz luke, preden se ognjemet začne. Odplujeva malo proti SZ in vrževa sidro v 7 m vode. Natočiva si en dober whisky in se pripraviva na ognjemet. Spektakel je bil neverjeten. V vodo, kjer sva bila sidrana čez dan so padali goreči ostanki petard. Še dobro, da so naju prepodili.

Ko se je ognjemet malo pred pol eno zaključil se vrneva nazaj na sidrišče v luki in greva spat.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron