Novice

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 7. dan

Ravno včeraj sem hodil po palubi barke, ter opazoval drobno umazanijo, katero je veter nanesel na barko in se nabira po barki, največ po robovih in kotih. Razmišljal sem že, da bi barko opral s slano vodo, a sem zamahnil z roko, ter tako leno izrekel v mislih, saj jo bo dež. A kaj ko dežja že nekaj časa ni bilo, tistega pravega, tistega z nalivom. No pa sem ga očitno z mislijo ponoči priklical. Prišel je dež, tisti res pravi dež, katerega je najprej najavil severni veter. Tega je bilo kar za 23 vozlov, morje pa le rahlo nakodrano. Moj zelo dober znanilec vetra je vetrni generator. On je tisti, ki se oglasi, ko je vetra okoli 10 vozlov, nato pa, več ga je, bolj je glasen. Včasih tudi tako, da me zbudi, kot me je tokrat, včasih pa ga je tako težko poslušati, da ga enostavno ugasnem, blokiram. Po kakšni uri je močan dež prenehal, nato pa se je trudil z rahlim rosenjem še kakšno uro, ostal pa je še veter, a za polovico slabši.

Zjutraj veter spet malo okrepi svojo moč, spremeni smer in zdaj piha z juga, kar je meni veliko bolje. Manj valov, bolj sem zaščiten z obale in najraje imam, če imam krmo obrnjeno proti širnemu morju, kot pa proti kopnemu ali kakšnemu koralnemu grebenu. Čeprav je bil dokaj močan naliv, deževnica v spalnično kabino tokrat ni pritekla. Tako da zdaj vem, kje moje spalnično okno spušča. Zato sem se po zajtrku lotil najprej njega. Sonce je in ni še tako peklensko vroče, je pa zato precej vetrovno, a to me ne moti. Najprej odlepim ves sivi trak, ki sem ga nalepil okoli okna na stiku s steklom, ki naj bi bil le prva pomoč, da vidim, kje to spušča. Enkrat sem na enem jadralskem blogu prebral, ko je nekdo napisal: »Kar ne popraviš s sivim trakom v 15-tih minutah na morju, ne boš popravil niti v marini.« Nekako to tudi drži. Sivi trak je zakon in če je to še Gorilla, potem je uspeh zagotovljen. Okno očistim, potem z ličarskim trakom zaščitim in označim do kje bom lepil s silikonom, silikoniziram res na debelo, nato pa vse še s prstom popravim in naredim še za oko lepše. Odstranim ličarski trak in sem zadovoljen z delom. Zdaj pa počakam na naslednji dež v upanju, da ne bo več curljalo. Verjetno sem moral kar nekajkrat stopiti na okno, to pa se je s časom na določenem mestu odlepilo in zdaj tam spušča vodo. Torej, ne stopajte na palubna okna.

Kakšnih dobrih 800 metrov ali pa malo več je od mene oddaljen  rt, ob njem pa lep dolg koralni greben. Ker že dolgo nisem snorkljal, se odločim, da grem malo v vodo. Pripravim podvodni fotoaparat, plavutke, masko, oblečem se v kratek 3 milimetre debel neopren, okoli pasu pa si dam pas, na katerem sta dve svinčeni uteži, težki po en kilogram. Seveda brez potapljaškega noža okoli desne noge ne grem nikamor. Ker imam v hladilniku vakumirana še dva kosa, že pečenega piščanca, se odločim, da podvodne puške ne bom vzel s sabo, tako ne bom lovil rib in metal drugo meso v morje.

Z dingijem se odpeljem do grebena, tam pa ga dobro sidram na globini dveh metrov. Glede na to, da piha, mi je malo žal, da nisem vzel večje, 6 kg težko sidro, tako pa sem vzel le kilogram in pol težkega mačka, katerega največkrat uporabljam, kadar se vežem s krmo na obalo. Mislim, da sem o tem že pisal, a vseeno. Potrebujemo 15 do 20 m, 10 mm debele vrvi in kilogram in pol težko sidro (maček). Tega z roko vržemo na obalo, potegnemo vrv da se sidro vkoplje ali nekje zagrabi, zavežemo vrv za bitvo in se kasneje vežemo iz barke na obalo z debelo vrvjo. Nič skakanja v vodo, plavanja, nič veslanja z dingijem do obale, nič stresa,… 

Ker se bom potapljal v bližini, ne bo problem, za vsak slučaj pa spustim v vodo kar 10 metrov vrvi in če drugače ne, se bo pa vrv kje zataknila. V vodi je kar precej rib, nekaj tistih vsakdanjih, nekaj pa je tudi takšnih bolj eksotičnih, kot jaz temu rečem. Fotografiram jih, nekatere od blizu, nekaj od daleč. Na barki bom v programu posnetke približal, kakšnega pa tudi obdelal z raznimi pripomočki, da bodo posnetki videti lepši. V vodi ostanem kar dobro uro, saj me marsikaj zanima, čeprav moram priznati, da ko sem dvakrat srečal morsko kačo strupenjačo, mi ni bilo ravno vseeno. Vem, da ima mala usta, da zelo težko ugrizne človeka, vem, da jo potapljači celo v vodi primejo, kadar so dobro zaščiteni. A že sama misel, da je to najbolj strupena morska kača na svetu, pa me kljub vsemu prej naštetemu, ne pusti ravnodušnega. Ne vem od kod so se vzele želvice, katerih je bilo kar nekaj, a so te kar hitre plavalke, zato jih je težko ujeti v objektiv, čeprav plavajo v plitvini. Tukaj želve še nisem videl, zato so mi zdaj one bolj pomembne, kot pa ribe. Najlažje je fotografirati morsko zvezdo, ona stoji na miru in ne bo nikamor pobegnila. Še dobro da nisem vzel s sabo podvodne puške, kajti v tem času pod vodo nisem videl niti ene večje ribe, katera bi bila primerna za večerjo.

Pozno popoldan še vedno piha, tokrat še bolj  kot prej (sunki do 28 vozlov), zato mi je ob topli kavi zelo prijetno v salonu, kjer iščem najboljše med posnetki, a teh sem naredil kar 174. No, veliko je slabih, ne čistih, vsaj 10% pa vem, da bo čudovitih. Na koncu res izberem 16 najlepših. 

Zvečer se poigram z video posnetki, ki sem jih posnel na vetru, ter sestavim zase en video. Okoli 21. ure je vetra za 33 vozlov in vetrnica se sploh ne da več avtomatsko ustaviti. Tudi prikazovalnik polnjenja je na ničli, zato predvidevam, da je nekaj šlo k vragu. Bom jutri raziskal, saj je danes že temna noč. Okoli polnoči veter pade in postane spet prijetno na sidru.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 8. dan

Ob 4:10 uri je zapihalo kot že dolgo ne. Ker vetrnega generatorja sinoči nisem mogel ustaviti, sem ga pustil, da se je celo noč obračal. Ko si utrujen, zaspiš in ne slišiš več njegovega ropotanja. Ko je zapihalo 38 vozlov, pa je hudič na sidru vzel šalo, barka je nategovala verigo in vetrnica se je tresla skupaj z ogrodjem, kot da bi se želela rešiti in uiti iz pritrdilnega objema. Pa saj je že včeraj pri 33 vozlih spustila dušo in ne deluje več.  A kot je veter prišel, tako je po slabe pol ure izginil. 

Zjutraj grem do premca, pogledam vrv, katera drži sidrno verigo in tudi ta je malo obrabljena, saj precej trpi. Čeprav imam na tej vrvi dva gumi blažilca, se od poskakovanja barke na valovih varovalna gumi cev obrača, sname in potem pride na tem mestu, kjer se stikata vrv in aluminijast rob barke, do obrabe vrvi. Ko se vračam proti kokpitu pogledam tudi proti vetrnici in vidim, da je veter odtrgal in odpihnil zaščitno »kapo«, spredaj pred navoji. Dan je in drugače je kot ponoči, vetra je komaj za 15 vozlov, zato privežem list vetrnice, da ta ne ropota v prazno. Tudi pogled na državno zastavo mi prikaže žalosten prizor, saj je zastava vsa v franžah.

Danes ne bom šel na obalo, zato bom naredil nekaj vode, ki mi jo je sinoči zmanjkalo v krmnem  rezervoarju. Postavim Rainmana v kokpit, vse zvežem in čez tri minute že voda lepo curlja v tank. Da pa ne bom gledal v zrak, se odločim, da pregledam jambor. Sicer piha nekje do 15 vozlov, včasih je tudi kak sunek vetra močnejši, a morje ni kaj dosti valovito. Opremim se z naramnim oprtačem, vzamem še varovalni pas, vzamem naramno torbo v katero dam nekaj orodja in manjši fotoaparat. Vem, da ne bom mogel priti do vseh zadev na križih jambora, zato vedno vzamem fotoaparat in zadevo približam z objektivom na  fotoaparatu, tako mi se ni treba izpostavljati. Vidim pa čisto vse, res od blizu. Pa tudi kak selfi naredim in dobro fotko z višine. Na vrhu se sicer jambor odklanja v razdalji kakšnega slabega metra, a to ne naredi name prevelikega strahu. Zato na vrhu niti ne ostanem predolgo, le pregledam, če je vse v redu privijačeno, če vse drži , pregledam zgoraj vpete pripone in se začnem spuščati po stopnicah z jambora. Enostavno, hitro, brez stresa in brez obremenjevanja, kdo me bo potegnil na vrh. Stopnice so »cool«..

V tem času, ko sem bil na jamboru, se je naredilo kar nekaj vode, na koncu pa sem še napolnil dva dodatna kanistra z vodo, tako da imam zdaj še rezervo za zadnji tank. Seveda še napolnim plastenke za pitno vodo, teh imam za 25 litrov ter zaključim pri 230 litrih proizvedene vode v dobrih treh urah. Vsa čast tistemu, ki si je izmislil tega čarovnika. Pregledam še vpetost rešilnega splava, pregledam avtomatski hidro-ključavnici (katerima je žal rok uporabnosti že potekel), a saj imam med plovbo vedno žepni nožek v žepu, če bi se kje kaj zategnilo. Pravzaprav imam na barki pričvrščene kar tri »Mora« nože s Sandvik inox rezilom. To so plavajoči noži v nožnici, ki ga pričvrstite kjer koli na barki, ali pa ga imate v predalu. Jaz imam enega pričvrščenega v kokpitu, drugega na jamboru in tretjega v boxu, za sidrno verigo. Ti noži vam ne bodo rjaveli, cenovni razpon pa je od 7 do 30€, odvisno vse od velikosti in modela. Nekateri imajo na drugi strani rezila celo žagico, s katero lahko prerežemo kovinsko pletenico. Ko  pride do problema, da se vrv zatakne, ali če kaj ne zmorem potegniti sam, lahko vzamem nož ki je pri roki, prerežem vrv in tako rešim nastalo situacijo. Poleg tega je v kokpitu dobrodošel pri ujetih ribah. Jaz sem te nože kupil cenovno ugodno za 9€/kos na razprodaji na Arubi, saj je bil ravno takrat 50% popust do odprodaje zalog. Seveda pa veljajo tudi drugi noži, ne samo te znamke, pa tudi plavati ni potrebno da znajo. Le namig sem vam ponudil in svojo izkušnjo.

Po napisanem blogu, ki ga pošljem vsak dan nepogrešljivemu Sebastjanu, grem v posteljo in zaključim še en oktobrski dan, zadnji. Jutri je 1. November, Dan mrtvih. Spomnil se bom pokopanega očeta, čeprav se ga spomnim večkrat, a še raje se spomnim vseh živih, kateri so mi blizu in jih imam rad.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 9. dan

Pa smo v novembru. Wow, kako hitro čas teče, še malo pa bo Novo leto. Sploh nimam občutka za zimo, ker je tukaj toplo. Vreme se počasi umirja, se stabilizira in prva serija jadralcev je danes odplula proti Novi Zelandiji, nekaj jih bo šlo v ponedeljek, pa v torek,… No v ponedeljek popoldan ali v torek zjutraj, bi rad odjadral tudi jaz. Sicer bo zdaj nekaj dni pomanjkanje vetra, sploh ker je vremensko okno zelo mirno na sredini poti do  Nove Zelandije. Tega pa je kar 400 do 500 NM.

Dopoldne se ravno pripravljam da grem v vodo, kajti rad bi očistil vodno linijo in propeler od barke, ko pride do mene plovilo na katerem piše Bio Security. Na njemu so trije uradniki in eden mi pove, da opravljajo kontrolo dokumentov in če lahko pridejo na Indigo. Seveda lahko. Na barko prideta le dva, tretji ostane na svojem plovilu in ta dobiva podatke od uradnika, ki sedi za mojo mizo. Na njihovem plovilu imajo računalnik in tako pridejo hitro do podatkov, ki so jim potrebni. Vseeno pa želijo videti moj potni list, mojo že drugo, a veljavno vizo, vse druge dokumente od plovila in dokumente o prijavi na otočje Fidži. Vsega skupaj okoli 20 strani obrazcev. Po 15-tih minutah ugotovijo, da je vse v redu, zato napišejo poročilo, pod njim se še podpišem in že želijo oditi, ko jih presenetim s skromnimi darili, katerih so bili zelo veseli. 

Kasneje sem videl, da so opravili preglede še na ostalih plovilih v zalivu in po dobri uri in pol so zapustili zaliv. Jaz sem takrat ravno končal čiščenje barke v vodi, ter opravil pregled vsega, kar je pod vodo. Za enkrat kaže, da je vse v redu in upam, da sem pripravljen za na plovbo.

Okoli druge ure popoldan pripluje v zaliv še moj kolega Norvežan, se sidra poleg mene in me povabi na kavo. Omenim mu, da bom v začetku naslednjega tedna zapustil Fidži. Ko mu povem, da sem gledal vremensko napoved za Novo Zelandijo, ki bo zdaj s slabim vetrom, mu povem za alternativo, da bi pa vseeno šel z dobrim pasatom do otočja Vanuatu in potem naprej do Nove Kaledonije. Ta mi ni nikoli dišala in ni bila nikoli na moji začrtani poti. A sem zadnje čase od drugih jadralcev slišal toliko lepega o njej, da sem začel brati o teh otokih, pregledovati zapiske, forume, pravila in še kaj. Morda pa se vreme popravi in grem od tam naprej za Novo Zelandijo ali pa jo celo potegnem za bližnjo Avstralijo do Sydneya. Hmmm, dočakati Novo leto pod mostom v Sydneyu, neposredno ob operni hiši, gledati največji ognjemet na svetu,… Zdaj mi tudi Avstralija diši. Kar naenkrat, čudno a ne?  Norvežan mi omeni, da bi tudi on rad zapustil Fidži in bi morda šel isti dan na pot, kot grem jaz. Presenečen sem nad njim, ker tega prej ni nikoli omenil, poleg tega je šele vložil prošnjo za drugo vizo in jo je tudi plačal. Njemu so za ciklonsko sezono bolj dišali Maršalovi otoki. Nič ne rečem, le to, da se do nedelje pogovoriva. Povem mu, da na otokih Vanuatu ne bom ostal dolgo, ker me to otočje z malarijo preveč ne zanima in se ga bojim. Obiskal bi le otok Tanna in še delujoči vulkan Mt. Yasur. Hehehehe, zanimivo, tudi njega je to zdaj začelo zanimati. Malo se pohecam z njim in mu omenim, da bo zdaj Irec Bill žalosten, ker ga bova oba zapustila, on pa se vrne na Fidži šele čez dobra dva tedna.

Za jutri sva se dogovorila, da greva v mesto v nabavo hrane za teh nekaj dni celodnevnega jadranja. Do prvih otokov imam nekaj okoli 500 NM plovbe, to je okoli 4 dni in štiri noči jadranja. Morda nekaj ur več ali manj, odvisno od vetra, valov in seveda od oceanskega toka. Potem naprej pa še dobrih 350 NM do Noumee. Pravzaprav si moram nabaviti svežo hrano za vsaj 9 ali 10 dni, nekaj jo bom tako ali tako moral skriti, saj če me Bio Security na otoku Tanna dobi s svežo hrano, mi jo bodo vso odvzeli. Prav tako bo v Novi Kaledoniji, kjer so še bolj strikni. Francozi pač, ki jih ne maram. Imam pa rad njihov Carrefour supermarket. Spet bom več ur v njem.

Zvečer si na barki naredim večerjo, po večerji pa prelakiram z ladijskim lakom vse spodnje robove pohištva, ki sem jih zadnjič barval. Robovi so zaradi vlage, vode in seveda zaradi let izgubili barvo in sijaj, zato sem se odločil, da pohištvu le-tega povrnem nazaj. Čez noč se bo lak posušil in zjutraj bo  videti vse veliko lepše.

Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 10. dan

Oblačno jutro in na sidrišču ni niti malo vetra. Menda ga po napovedi ne bo do 13:00 ure, zato je tudi morje v zalivu skoraj ravno kot olje, ko se polije po mizi.

Pokliče me Norvežan, da bi odšla prej v mesto in da bi popoldne rad zamenjal nekatere stvari na jamboru, a ker sva skupaj, bi bilo to idealno, da ga lahko potegnem gor. Ne vprašam kaj ima zopet za zamenjati, le prikimam, saj imam čas. Čeprav sem danes želel sam menjati Seldnov gibljivi del na boomu, ker je ta že obrabljen, zato ga bom pač jutri.

Kolega pride do moje barke z dingijem in nato se zapeljeva do Lautoke. Kakšnih 5 NM je do tja. Ker greva spet hitro po tem »olju« od morja, vzamem telefon in preko aplikacije izmerim s kakšno hitrostjo glisirava. Po aplikaciji sva dosegla maksimalno hitrost 47,1 km/h, kar je okoli 25 vozlov. Če primerjam, da večji gliserji glisirajo s takšno hitrostjo, potem sva midva s komaj 3,5 metra dolgim gumenjakom bolj letela po zraku, kot pa plula. Do mesta se sprehodiva, vmes se še ustaviva na sejmu, kjer prodajajo razno robo, a nič ne kupiva. Le »firbec« si napaseva. Kolega v mestu kupi nekaj stvari za barko, nato pa greva najprej do tržnice. Danes je na tržnici vse črno, toliko ljudi še nisem videl v teh prostorih, morda pa tudi zato, ker ob 9:30 uri še nikoli nisem bil tam. Vedno prihajam kasneje. Kupim nekaj zelenjave in sadja, potem pa greva še v trgovino. On napolni voziček, jaz le košaro, saj ne potrebujem veliko.

Ko prideva nazaj na barko, vse nakupljeno pospravim na svoje mesto, piščančje meso razdelim na štiri dele, enega za danes, tri pa vakumiram v tri pakete, katere bom imel za tri kovečerje (baje se tako temu reče po moderno, kosilo+večerja=kovečerja). Morda pa ko mi zmanjka mesa, na plovbi ujamem tudi kakšno ribo. Če pa ne, pa bo tudi kakšna zelenjavna jed dobra, saj imam razne zelenjave in podobnih stvari kar precej tudi v konzervah.

Potem grem na njegovo barko in pričneva z delom. Potegnem ga do tretjega križa, kjer zamenja notranjo pripono, ki mu je zacvetela. Vse pripone ima v rezervi in ko vidim njegove 14 mm debele zunanje pripone, ter 10 mm debele notranje pripone, se sprašujem, če bi mu sploh pokazal moje 8 in 7 mm debele pletenice. Uhhh, kot bi imel kitajsko barko, ne pa nemško. Ko končava z delom, spijeva kavo, nato pa grem jaz delat na svojo barko. Sicer nimam dovolj časa, da bi zamenjal nosilec med jamborjem in boomom, saj bo prej padla noč, imam pa čas, da vsaj preverim napetost mojih »otroških« pripon. Na pripono nastavim napravo za merjenje nateznosti in trdnosti pripon. Ker so se pripone malo raztegnile, sem moral vse skupaj malo zategniti, vmes tudi popustiti in spet zategniti na drugi strani, saj se mi je jambor malenkost usločil v levo stran. Do večera sem vse to dobro naravnal in zategnil, čeprav se nisem ravnal po Seldnovih navodilih, kjer tabela kaže, da bi morale biti moje zunanje pripone za moj jambor zategnjene vsaj za 15% več, kot sem jih jaz zategnil. Že zdaj so napete kot struna, zato se vprašam, če bo zdržalo vpenjanje? Ko vse končam, namažem še z oljem za šivalne stroje, ki ni kislinsko, zavarujem proti odvijanju tako da prelepim zaščitne sornike z lepilnim trakom, potem pa spustim še plastično cevno zaščito.

Ker se pri nas kar hitro stemni, temno je že ob 18:15 uri, končam z delom, vse pospravim, se stuširam in začnem pripravljati večerjo. Zvečer po večerji si pogledam še kakšno malenkost o otokih Vanuatu, preberem nekaj v pilotu za to plovno območje, nato pa bo spet čas za spanje.

Saweni Bay, otok Viti Levu, Fidži, 11. dan

Danes je spet oblačno vreme, sicer je na sidrišču nekaj vetra, a mislim da ga ni več kot za 10 vozlov. Ker sem se zbudil zelo zgodaj, sem že zgodaj pričel z delom, saj na sidrišču nikogar ne motim. Čeprav sem kasneje izvedel, da se je udarjanje s kladivom slišalo verjetno tudi v kakšno vas naprej od sidrišča.
Najprej sem se lotil menjave nosilca na boomu. Mislil sem, da bo to »šala mala« in bo vse skupaj zmetano narazen in skupaj v nekaj minutah. Dejansko je tako, ko nekaj računaš, se tudi ušteješ. Narazen je šlo zelo utečeno in po planu, saj sem popustil vse vrvi, tako da ni bilo nobene obremenitve, ki bi to držalo. Najprej ločim sornik, ki drži boom, nato pa izbijem dolgi sornik, ki drži trikotni nosilec na jamboru. Zamenjam ga za novega, namažem vse s Harken mastjo, ter nato sestavim prvi del. Tako dobro se je izšlo, kot pri mojem vnuku, kadar sestavlja lego kocke. Zdaj še sestavim vse skupaj z boomom, pa bo. No tu se je zataknilo, ker nisem videl, da odstopa tudi obrabljeni nosilec booma, tega pa nimam v rezervi. Le kdo ga ima? Ker je to narejeno iz zlitine gusa, ne smem vstaviti inox podložke, poleg tega sploh ne vem, če imam kakšno večjo podložko z luknjo 12 ali 13 mm. Malo si ogledujem vse skupaj, nato pa se odločim, da naredim podložko iz trdega teflona. Grem v kuhinjo, iz omare vzamem 5 mm debelo teflonsko desko za rezanje zelenjave in jo skrajšam za 4 cm. Potem odrežem kos 4×4 cm, z vrtalnim strojem in svedrom zavrtam v sredino luknjo 10 mm, nato pa malo povrtam, da sem dobil 13 mm veliko luknjo. Zdaj še z ene strani zbrusim za 1 mm, ker potrebujem 4 mm debelo podložko. Potem to vstavim in »paše kot ata na mamo«. Vse skupaj na novo privijačim, zavarujem in končal sem s tem delom.

Čeprav še ni minilo 24 ur od zategovanja pripon, grem še enkrat z merilcem na palubo in izmerim pripone. Malo se je očitno vse skupaj poleglo, raztegnilo, zato še vse enkrat nastavim, notranje pripone pa za 10% še bolj zategnem, tako kot piše v navodilih za Selden jambore. Ko vse uredim, pregledam še enkrat z dvižnico za boom, če je jambor na sredini. Nastavim na določeno točko, nato enako na drugi strani barke in jambor res lepo stoji na sredini. Tudi pogled od spodaj proti vrhu mi da vedeti, da je ta raven. Tako, zdaj sem to končal, zdaj grem pa reševati problem v notranjost barke, saj ko sem zategnil pripone in s tem jambor malo poglobil na palubi, je ta pritisnil v notranjost in zdaj se vrata pri jamboru (pri meni vrata od kopalnice in premčne spalnice) ne dajo lepo zapirati oz. odpirati. Najprej s konico noža začrtam, kje se vrata žulijo, nato jih odvijačim, snamem in jih odnesem v kokpit. Spet prižgem inverter, vzamem centrifugalno električno brusilko in zbrusim samo rob vrat, kjer se zatika. Vrata pobrišem, jih odnesem v barko, privijačim in tokrat se lepo zapira. Vzamem še majhen čopič, vse skupaj pobarvam z lakom, da se ne bi »les« napil vlage in jutri bo že vse suho.
Pospravim posodo in na tla mi pade steklen kozarec in se razbije. Tako ali tako sem hotel danes pomesti salon, zdaj ga pa res moram in to takoj. Poberem velike kose stekla, nato pometem po tleh in vse 2x krat pobrišem, da mi ne bi ostal kakšen košček stekla na tleh. Nič kolikokrat sem rekel, da potrebujem na barki manjši, a dovolj močan električni sesalnik, nekje do 1300W, katerega potrebujem pri vrtanju, rezanju, pa tudi pri razbitih kozarcih ali pa za sesanje preprog. Jaz sem na »ić« in potem je jasno, da tudi v barki ne morem brez preprog. Kot bi rekla moja stara mama: »Lepše je in bolj toplo«. Hahaha.
Spijem še pozno popoldansko kavo, s tremi piškotki, tokrat so boljši in vsebujejo koščke čokolade. Med kavo brskam po internetu in gledam vreme, vmes pa me kolega Norvežan vabi na večerjo. Včeraj je kupil velikeeeega piščanca in ga peče na žaru v ponvi. Sprašuje me, kakšen krompir bi jedel. Francoski krompirček bo kar v redu, a ne? Torej bo danes kar dobra večerja.
Najprej se stuširam, preoblečem, nato pa grem ob 18:30 uri z dingijem k njemu na barko, kjer povečerjava, spijeva vsak po eno pivo, malo debatirava. Ponudim se mu, da mu pomijem posodo, ampak to je samo »blef«, saj sem vedel, da bo rekel ne. Je pa lepo če se ponudiš, a ne? Zato se lepo zahvalim za vse, se vrnem nazaj na Indgo, saj je že čas, da se gre v posteljo.

Saweni Bay, otok Viti Levu,  Fidži, 12. dan

Včeraj pri večerji se je kolega spomnil, da bi moral dati še dva sornika v vrh jambora. Prosil me je, če mu lahko pomagam pri delu, preden odplujem od tu, kajti jaz sem mu rekel, da se bom jutri prestavil na sidrišče pred Port Denarau. Obljubim mu, da pridem in dogovor je ob 9:00 uri.

Ob dogovorjeni 9:00 uri sem z dingijem prišel do njegove barke. Ker ga ni na krovu, potrkam po barki in možakar se javi iz spalnice. Vedel sem, da še spi. Ve pa tudi on, da se meni mudi, ker sem rekel, da bi se šel danes odjaviti iz Fidžija. OK, je kar je, bom pa to naredil popoldan, kolegu je pač treba pomagati. In tako on najprej spije dve veliki kavi, da pride k sebi, potem pa se po eni uri le spravi k delu. Jaz ga potegnem gor na vrh jambora in en sornik gre lepo v jambor kakor tudi škripec, drugi pa je malo zvit in ne gre in ne gre. Gledam na uro, pozno je že, ko mi pravi naj ga spustim dol. Zmenjeno, očitno mu je uspelo, spustim ga dol, a on drži sornik v roki. Prevrtati morava luknje za vijake in potem se bo morda dalo vijačiti. Bravo, zdaj vem, da danes ne grem nikamor. Ne delaj računa brez krčmarja! (star slovenski pregovor, ki vedno drži)

Zavrtava dve luknji, malo poravnava zgornji nosilec sornika, nato ga spet potegnem gor, čisto do vrha. Menja namreč škripec od genove, ki je v jamborju. Spet postavi kolešček v jambor, ga drži s prstom, z drugo roko vstavlja sornik in …. Sliši se glasna kletvica. Kolešček mu je padel v jambor. Bravo, zdaj bo pa veselica. Kam je kolešček šel, nimam pojma, ampak ga ni. Zdaj ga spustim dol, rezerve ni več. Vzame starega, ki je najmanj obrabljen in gre spet gor. Tokrat sem mu jaz okoli koleščka navil bakreno žico, ki jo bo lepo držal in dvigoval kolešček, dokler sornik ne pade v luknjo. Kot jaz rad rečem, vse se uredi v sekundi dvajset, če se lepo spraviš k delu. In ko pride dol, jih poslušam malo v angleščini malo v norveščini, zakaj mu tega z bakreno žico nisem prej povedal. Tiho sem, saj ne vem, kako je gor, koliko prostora ima in kako lahko to montira. 

No zdaj je ura že dve popoldan, dve uri imam časa da se odsidram in priplujem do novega sidrišča, pol ure da pridem z dingijem do pisarne. In če bi šlo vse po planu, ugotovim, da sem za danes točno 10 minut prepozen. Torej, Jasmin ostani tukaj na sidrišču, spij pivce za živce in se ne jezi! Če sem od junija tukaj na Fidžiju, je vseeno če sem še en dan več. Vremenska karta kaže ves čas v redu vreme, torej 16 do 20 vozlov vetra in do 2,7 m valov. In če rečemo, da bo zunaj v reali do 25 vozlov vetra v krmo in malo čez 3 metre 7 in 8 sekundnih valov v bok, to bo super. Malo me bo pozibavalo, šlo bo pa lepo z metuljčkom. Na genovo nastavim tangun, glavno jadro pa pod kotom zvežem, da se ne premika.

Na barki namesto pivca spijem vodo, si skuham kitajsko instant juho, potem pa si dam polnit oba satelitska telefona Iridium in Inmarsat, tablico kjer imam rezervno navigacijo, telefon s povezavo za Iridium,  in še svoj laptop. Kablov je polna miza. Ker sem že tretji dan v oblačnem vremenu, prižgem motor za eno uro in pol, torej vsaj za čas polnjenja.

Pripravim si odjavne dokumente, obrazce, katere sem že izpolnil, pregledam in potem dopolnim še Grab Bag (vodotesna torba v kateri imam nekaj zdravil ostale dokumente, en telefon za rezervo in v katerega bom dal še en satelitski telefon, dve majice in ene hlače). V drugo enako torbo dam 5 litrov vode v njej imam cca 20 manjših konzerv hrane in tri paketa krekerjev. Pripravim vse k vratom, naj me čaka in nikoli dočaka, ker si ne želim, da bi to kdaj potreboval. Ampak, naj bo pripravljeno. Preverim še Epirb, letos mu poteče naročnina in tudi baterijo bo potrebno zamenjat, ki menda drži samo 5 let. Tudi bombice za samonapihljivi rešilni jopič bi moral menjati, pa bombico s plinom v rešilnem splavu tudi. Ufff…. 

Zvečer vse pospravim, si naredim večerjo ter pogledam še en film. 

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Enajst ekip regate Clipper je uspešno priplulo do pristanišče Whitsundays v vzhodni Avstraliji.

Jadralci so 22. decembra 2019 izpluli izpred pristanišča Fremantle na zahodni strani Avstralije in se po južni strani podali proti vzhodu. Pluti so morali do južnega rta Tasmanije, nato pa so smer spremenili proti severu v Tasmansko morje. Ob vzhodni Avstraliji so pluli mimo mest Sydney in Brisbane, nato pa so zapluli v Koralno morje na severovzhodu Avstralije. Regato je tokrat najbolje začela ekipa Ha Long Bay Viet Nam. Prvi so pripluli do juga Tasmanije in obrnili proti severovzhodu. Na vzhodni strani Avstralije se jim je močno približala odlična ekipa Qingdao, ki je plula najbliže obali. Jadrnica Ha Long Bay Viet Nam se je odločila za plovbo po bolj vzhodni ruti in odprtem morju. Njihova taktična odločitev je bila pravilna. Imeli so več vetra kot ekipe ob obali. Spet so pridobili prednost in v cilj pripluli kot prvi v petek, 10. januarja 2020, ob 9.23 (UTC). Šest ur za njimi je ciljno črto prečkala ekipa Imagine Your Korea, še pet ur pozneje pa jadrnica UNICEF. Ekipa Qingdao, ki je do sedaj pokazala odlično jadranje, je tokrat v cilj priplula šele kot šesta. Ko so pluli mimo vzhodne obale proti mestu Brisbane, jim je zmanjkalo vetra. Z ekipo Zhuhai sta morali spremeniti smer plovbe, zapluti proti vzhodu in poiskati veter na odprtem morju.

Najpočasnejše ekipe so v cilj priplule včeraj. Do 18. januarja 2020 se bodo lahko odpočile od naporne etape, nato pa bodo zapluli proti Kitajski. Cilj šeste etape bo v mestu Sanya, kamor naj bi pripluli v drugi polovici meseca februarja.

Trenutni vrstni red po 5. etapah

Gradnja nove luke v mestu Cres se je končno začela.

Da bo mesto Cres dobilo novo luko, se govori že več let. Do sedaj so bile to predvsem govorice, konec lanskega leta, pa se je dejansko začela gradnja nove luške infrastrukture.

Mesto Cres se že celo desetletje bori s primanjkljajem navtičnih privezov v poletni sezoni. Izjemno lepo mesto s številnimi dobrimi gostilnami je v poletni sezoni lahko sprejelo največ 20 plovil. Še ta so bila privezana na slabo zaščitenem delu obale ali pa kar na glavnem pomolu, kjer pristajajo vse redne linije.

Dela na novem notranjem pomolu so se končno začela. Luka bo dobila tudi nov valobran, ki bo menil 185 m in bo širok 6 m. Dodatno bo urejenih še 280 m obale. Ker jo nameravajo razširiti za 2 do 11 m proti morju, bodo globine ob obali primerne za privez plovil z večjim ugrezom. Luka bo z investicijo pridobila številne nove komunalne priveze in več kot 50 navtičnih privezov.

Investicija v luko znaša približno 5 mio EUR. Večino, kar 4,5 mio EUR je Hrvaška pridobila iz evropskih sredstev.

Dela v luki naj bi bila končana še pred začetkom letošnje glavne turistične sezone.

V lanskem letu so na območju Hrvaške zgradili, prenovili ali spremenili številne pomorske signalne oznake. Oznake niso vrisane v pomorskih kartah, ki so bile kupljene pred tem datumom, zato si jih morate na karte vrisati ročno. Posodobiti je treba tudi elektronske pomorske karte, če se na naši napravi ne posodobijo avtomatsko. Da ne bo prišlo do napačne interpretacije oznak, preverite, ali so novo postavljene oziroma spremenjene oznake vrisane na vaših kartah.

Puntarska draga, otok Krk

Spremenjena je lateralna oznaka leve strani v kanalu pred Puntarsko drago na otoku Krk. Oznaka leve strani je bila do sedaj brez svetlobnega znaka, sedaj pa je spremenjena in oddaja blisk rdeče svetlobe vsaki dve sekundi.

Karakteristika oznake:

• Tip oznake: lateralna oznaka – leva stran
• Pozicija: 45° 00,932´ N;  014° 37,394´ E
• Karakteristika luči: R Bl 2s 1M (0,3+1,7)s
• Barva oznake: rdeča
• Višina nad morsko gladino: 5 m
• Znak na vrhu: rdeč valj

Greben Ruda, Koločepski kanal

Postavljena je nova kardinalna svetleča oznaka v Koločepskem kanalu. Oznaka je postavljena na severni strani grebena Ruda med otokoma Lopud na jugu in Šipan na severu.

Karakteristika oznake:

• Tip oznake: kardinalna oznaka – sever
• Pozicija: 42°42,728´ N;  017° 55,706´ E
• Karakteristika luči: B VK 1s 6m 2M (0,4+0,6)s
• Barva oznake: črna nad rumeno
• Višina nad morsko gladino: 6 m
• Znak na vrhu: dva črna stožca drug nad drugim obrnjena s konico navzgor

Greben Sanak, Budikovac (Vis)

Med otokom Budikovac in grebenom Sanak (jugovzhodna stran otoka Vis) je postavljena nova posebna oznaka. Plitvina, kjer globina morja ne presega globine 1 m, je po novem označena s posebno oznako rumene barve, na vrhu katere je rumen križ (X).

Karakteristika oznake:

• Tip oznake: posebna oznaka
• Pozicija: 43° 01,582´ N;  016° 14,263´ E
• Barva oznake: rumena
• Znak na vrhu: rumen križ (X)

Žontuja, Poreč

Plitvina Žontuja, ki je približno 1,2 nmi južno od luke Poreč in 0,3 nmi zahodno od zaliva Mulandarija, je dobila tri nove oznake. Dve kardinalni (sever in jug) in eno lateralno leve strani.

Karakteristika oznake 1:

• Tip oznake: lateralna oznaka – leva stran
• Pozicija: 45° 12,371´ N;  013° 34,890´ E
• Karakteristika luči: R Bl 3s 2M (0,5+2,5)s
• Sektor zatemnitve: 030°-197° (167°)
• Barva oznake: rdeča
• Višina nad morsko gladino: 6 m

Karakteristika oznake 2:

• Tip oznake: kardinalna oznaka – sever
• Pozicija: 45° 12,433´ N;  013° 34,854´ E 
• Barva oznake: črna nad rumeno
• Znak na vrhu: dva črna stožca drug nad drugim obrnjena s konico navzgor

Karakteristika oznake 3:

• Tip oznake: kardinalna oznaka – jug
• Pozicija: 45° 12,316´ N;  013° 34,792´ E
• Barva oznake: rumena nad črno
• Znak na vrhu: dva črna stožca drug nad drugim obrnjena s konico navzdol

Ustje reke Neretve

V ustju reke Neretve je označena varna plovna pot. Postavljenih je pet novih plavajočih svetlečih oznak, dve stari pa sta premeščeni.

Svetleča plovka št. 1:

• Tip oznake: lateralna oznaka – desna stran
• Pozicija: 43° 01,436´ N;  017° 25,766´ E 
• Karakteristika luči: Z Bl(2) 5s 3M (0,5+1:0,5+3)s
• Barva oznake: zelena.
• Znak na vrhu: zelen stožec, vrh obrnjen navzgor

Svetleča plovka št. 2:

• Tip oznake: lateralna oznaka – leva stran
• Pozicija: 43° 01,492´ N;  017° 25,768´ E
• Karakteristika luči: R Bl(2) 5s 3M (0,5+1:0,5+3)s
• Barva oznake: rdeča
• Znak na vrhu: rdeč valj

Svetleča plovka št. 3:  (Obstoječa plovka prestavljena za 20 m južno od stare pozicije)

• Tip oznake: lateralna oznaka – desna stran
• Pozicija: 43° 01,422´ N;  017° 26,041´ E
• Karakteristika luči: Z Bl 2s 2M (0,5+1,5)s
• Barva oznake: zelena
• Znak na vrhu: zelen stožec, vrh obrnjen navzgor

Svetleča plovka št. 4:

• Tip oznake: lateralna oznaka – leva stran
• Pozicija: 43° 01,465´ N;  017° 26,063´ E 
• Karakteristika luči: R Bl 2s 2M (0,5+1,5)s
• Barva oznake: rdeča
• Znak na vrhu: rdeč valj

Svetleča plovka št. 5:  (obstoječa plovka prestavljena 250m proti SE od stare pozicije):

• Tip oznake: lateralna oznaka – desna stran
• Pozicija: 43° 01,332´ N;  017° 26,329´ E 
• Karakteristika luči: Z Bl 2s 2M (0,5+1,5)s
• Barva oznake: zelena
• Znak na vrhu: zelen stožec, vrh obrnjen navzgor

Svetleča plovka št. 6:

• Tip oznake: lateralna oznaka – leva stran
• Pozicija: 43° 01,355´ N;  017° 26,373´ E
• Karakteristika luči: R Bl 2s 2M (0,5+1,5)s
• Barva oznake: rdeča
• Znak na vrhu: rdeč valj

Svetleča plovka št. 7:

• Tip oznake: lateralna oznaka – desna stran
• Pozicija: 43° 01,231´ N;  017° 26,539´ E 
• Karakteristika luči: Z Bl 2s 2M (0,5+1,5)s
• Barva oznake: zelena
• Znak na vrhu: zelen stožec, vrh obrnjen navzgor

Butaceja, Poreč

Na grebenu Butaceja, ki je od Poreča oddaljena 1,5 nmi v smeri juga, je postavljena nova oznaka osamljene nevarnosti.

Karakteristika oznake:

• Tip oznake: osamljena nevarnost
• Pozicija: 45° 12,231´ N;  013° 34,726´ E
• Barva oznake: črna z dvema rdečima pasovoma
• Znak na vrhu: 2 črne krogle druga nad drugo

Barbaran, Poreč

Na glavi valobrana na otočku Barbaran je postavljena nova svetlobna oznaka.

Karakteristika oznake:

• Tip oznake: lateralna oznaka – leva stran
• Pozicija: 45° 13,743´ N;  013° 35,143´ E
• Karakteristika luči: R Bl(3) 8s 7m 3M (2(0,5+1);0,5+4,5)s
• Sektor zatemnitve: 157°-241° (84°)
• Barva oznake: rdeča

Zvončac

V luki Zvončac, zahodno od marine Split, je postavljena nova svetleča lateralna oznaka.

Karakteristika oznake:

• Tip oznake: lateralna oznaka – leva stran
• Pozicija: 43° 30,130´ N;  016° 25,301´ E
• Karakteristika luči: R Bl(2) 5s 2M (0,5+1;0,5+3)s.
• Barva oznake: rdeča
• Višina luči nad morsko gladino: 3 m

Brščane, Dubrovnik

V luki Brščane nasproti otoka Šipan je postavljena nova lateralna oznaka.

• Tip oznake: lateralna oznaka – leva stran
• Pozicija: 42° 43,690´ N;  017° 57,193´ E
• Karakteristika luči: R Bl 3s 5m 3M (0,5+2,5)s
• Barva oznake: rdeča

Tunizijska ladja za prevoz vozil ro-ro Ulysse je trčila v ladjo CSL Virginia in predrla njen trup. Do trka je prišlo v bližini francoskega otoka Korzika zaradi uporabe mobilnega telefona dežurnega oficirja.

Tunizijska ladja Ulysse je oktobra leta 2018 v bližini francoskega otoka Korzika trčila v ciprsko ladjo CSL Virginia. Ladja Ulysse je s premcem trčila v desni bok tovorne ladje in prebila njen trup. Takoj po nesreči so začeli preiskavo, v kateri so sodelovali ciprski, francoski in tunizijski inšpektorji. Ugotovili so, da se je nesreča zgodila zaradi človeške napake, v tem premeru zaradi uporabe mobilnega telefona.

Ladja Ulysse je bila na poti iz italijanskega pristanišča Genova proti Tuniziji. 7. oktobra 2018 je trčila v tunizijsko ladjo, ki je bila zasidrana približno 17 nmi daleč od obale otoka Korzika.

Dežurni oficir na krovu ladje Ulysse je bil sam na komandnem mostu. Kljub številnim alarmom, ki jih je oddajal radar, ni ukrepal, ker se je pogovarjal preko mobilnega telefona. Ladja je s premcem trčila v desni bok ladje Virginija in ga prebila. Zaradi poškodb je v morje izteklo približno 500 m3 nafte.

Komisija je prav tako opomnila na nenavadno obnašanje ciprske ladje CSL Virginia, ki se je zasidrala na lokaciji, kjer poteka redni pomorski promet. Na ladji je nastala škoda v višini 13,5 mio EUR, ladjar pa je moral plačati še stroške čiščenja morja, ki so ocenjeni na 10 mio EUR.

Foto: Prémar Méditerranée, Youtube

Novost iz italijanske ladjedelnice Marinello nosi ime Elena 650. Gliser dolg 6,5 m je bil namensko izdelan za ljudi, ki si želijo kompaktno plovilo, a na krovu želijo izjemno udobje in veliko mero varnosti med plovbo.

Elena 650 je idealen gliser za dnevne izlete. Namenjen je vgradnji zunajkrmnega motorja z največjo močjo 150 KM. Za običajno uporabo in dnevna križarjenja bo zadostoval že motor s 100 KM.

Na krovu

Elena 650 ima relativno visoke boke, kar daje občutek izjemne varnosti med plovbo v razburkanem morju. Posledično je zmanjšan tudi vodni pršec, ki ga veter prinese na plovilo. V premcu je velika sedežna garnitura v obliki črke V, ki se s pomočjo po višini nastavljive mize spremeni v veliko sončno ploščad. Ker so bodi visoki, je ploščad pogreznjena globlje v plovilo. Med sončenjem v mirnem zalivu bomo zato manj na očeh zavistnežev na obali. Za udobje med sončenjem ali plovbo je poskrbljeno. Sončna ploščad se razprostira vse do centralno nameščene komandne konzole. Boki so na notranji strani v celoti tapecirani. Za večji občutek varnosti med plovbo pa je nameščena še elegantna in kompaktna zaščitna ograjica.

Komandna konzola je široka. Vetrobransko steklo je obdano z ograjo iz nerjavnega jekla, ki hkrati služi kot držalo. Prehodi med krmo in premcem so zato varni tudi med plovbo po nekoliko bolj divjem morju. Navigacijski instrumenti in volan so nameščeni sredinsko. Krmarju je namenjena široka klop, na katero se lahko med plovbo namesti še ena oseba. Krmni del ima veliko sedežno garnituro v obliki črke U. Razprostira se preko celotne širine plovila. Deljena je le v levem delu, kjer je prehod na kopalno ploščad plovila.

Visoki boki se elegantno in počasi spuščajo proti krmni kopalni ploščadi. Na krmnem delu boka so nameščene privezne bitve in ročaj za lažji izstop iz vode. Tisti, ki uživate v ribolovu, boste na tem delu našli prostor za namestitev nosilcev ribiških palic.

Za dostop v vodo je v levem delu kopalne ploščadi nameščena lestev s štirimi stopnicami. Kljub zunajkrmnemu motorju je izstop iz vode enostaven.

Oblazinjenje plovila je na voljo v številnih barvnih kombinacijah. Izbirate lahko od povsem bele različice, pa vse do bakreno kavnih odtenkov, modre in drugih barv. Za udobno poležavanje na sidru, lahko na plovilo namestimo veliko zložljivo streho, ki zagotavlja dovolj sence na plovilu v najbolj vročih poletnih dneh.

Tehnični podatki:

• dolžina: 6,50 m
• širina: 2,49 m
• masa praznega plovila: 780 kg
• maksimalni motor: 150 km
• št. oseb: 8

Plovilo Marinello Elena 650 v Sloveniji zastopa in prodaja podjetje C&G navigator. Plovilo je že pri njih v salonu in si ga je možno ogledati.

Več o plovilu in cena pri uvozniku plovil Marinello za Slovenijo: C&G Navigator Ptuj, tel.: 051 238 901.

Italijanska ladjedelnica Grand Soleil je predstavila novo jadrnico z oznako 42 LC. Jadrnica je vstopni model v seriji Blue Water.

Zunanjost

Grand Soleil 42 LC se lahko pri dolžini skoraj 14 m pohvali z izjemno prostornostjo in avtonomijo plovbe. Na voljo bo v dveh različicah. Standardna izvedba bo imela klopi na krmnem delu ter lok nad kokpitom. Tako bo krma prosta drsnika glavnega jadra in bo bolj primerna za križarjenja. Pri verziji sport pa bo krma prilagojena regatnemu jadranju.

Trup plovila, ki ga je zopet oblikoval Marco Lostuzzi, ima večji volumen, kar zagotavlja izjemno stabilnost. Trupu primerno so dimenzionirana tudi jadra. Kot smo vajeni plovila Grand Soleil, stremijo k standardu visoke zmogljivosti in tako je tudi pri novi jadrnici. Ker jadrnica nosi oznako LC (Long Cruise), pomeni, da bo tako na njej kot na preostalih jadrnicah tega razreda poskrbljeno, tudi več udobja in večji luksuz na krovu.

Notranjost

Jadrnica bo na voljo v dvo- ali trikabinski izvedbi. Vedno bo prilagojena kupcu. V obeh različicah bo imela dve kopalnici s tušem. V desnem delu salona bo zofa s tremi sedeži. Sredinskega bo možno spremeniti v priročno kapitansko mizico. Levi del salona ima sedežno garnituro v obliki črke U, pred njo bo kuhinja oblikovana v obliki črke L. V njej bodo hladilnik in številne omarice, na željo naročnika pa bodo vgradili dva hladilnika. Seveda bo kuhinja opremljena tudi s štedilnikom in dvojnim pomivalnim koritom.

Tehnične lastnosti:

• Dolžina čez vse: 13,85 m
• Dolžina trupa: 12,95 m
• Širina: 4,18 m
• Ugrez: 2,25 m
• Teža: 9,5 t
• Motor: 50 KM
• Rezervoar za gorivo: 230 l
• Rezervoar za vodo: 340 l
• Navtični arhitekt: Marco Lostuzzi
• Oblikovanje zunanjosti in notranjosti: Nauta Yachts
• Ladjedelnica: Cantiere del Pardo

Različica z dvema kabinama

Različica z tremi kabinami

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Agua Amarga–Almerimar, 93. dan

Noč na sidru je bila za silo.
Meni se je zdelo OK, Lili pravi, da je slabo spala zaradi guncanja. Seveda malo gunca, če pa je vse do Afrike odprto.
Jutro je sivo, sonca ni. Vetra je v začetku premalo za jadranje, kasneje naraste na dobrih 10 vozlov v krmo in lahko za nekaj časa ugasnemo motor. Oblaki so črni, plujemo v dež.
Ampak dežja je ravno toliko, da razmoči rdečkast pesek, ki se je usedel na barko. Boljši opis kot pesek bi bil prah, saj je ta pesek droben kot moka.
Prej je bila paluba rahlo rdečkasta, zdaj je rdeče belo flekasta. Bomo že oprali ob priložnosti.
Deževni oblak je okrepil in malo obrnil veter, tako da je plovba povsem spodobna. Voziva samo na genovo. Veter je preveč v krmo, da bi lahko jadrali na glavno jadro in genovo. Nekaj časa voziva metuljčka (genova na levo, solent na desno).
Valovi se počasi krepijo, veter pa popušča. Kmalu se genova na vsakem valu napenja, vmes pa se podira. Čas je, da pospravimo jadra in prižgemo motor. Te kombinacije se čez dan še nekajkrat ponovijo, le da dežja ni več in sije sonce.
Na vodi je vse polno naplavin. Vidi se, da so nevihte sprale precej robe v morje. Palice vseh velikosti in oblik, celi otočki trave in grmičevja, pa tudi plastika in podobno.
Mojo idejo o sidranju pred marino admiralica gladko zavrne in prostora za pogajanje tukaj ni. Na vodi je počasen swell, na njem pa manjši valovi vetra. Vmes občasno pride še neko tretje valovanje. Glede na to, kako se ti trije med sabo ujamejo, je lahko barka nekaj časa precej stabilna, potem pa se dobro zagunca. Torej spet marina.
Marino v Almerimarju že poznava. Žal je septembra tukaj še visoka sezona, čez dva tedna bo marina na pol zastonj, sedaj pa kar zaračunajo. Tolažim se s tem, da je to vseeno le tretjina cene marin na Hrvaškem.
Večerni sprehod dobro dene. Locirala sva čendlerijo (navtično trgovino) in velik supermarket. Plan za jutri je torej nakupovanje.
Španska zelenjava, ki jo sicer kupujemo v slovenskih trgovinah, raste takoj za marino in je tukaj cenejša, predvsem pa je izbira odlična.
Obali se tukaj reče Costa del Sol (sončna obala) s 300 sončnih dni na leto. Takoj za obalo se začnejo obsežni rastlinjaki. Kamor seže oko je vse pokrito s plastiko in tam delavci, v glavnem ilegalni priseljenci iz Afrike, v napol suženjskih razmerah za malo denarja pridelujejo zelenjavo. To potem kupujemo po vsej Evropi.

Danes prepluto: 50 NM, skupaj 2386. Motor ima 5633 ur (6 novih).

Almerimar, 94. dan

Dan v marini zame ni jadranje, a še vedno je to boljše kot biti v službi.
Šla sva v čendlerijo (navtično trgovino) in feraterijo (železnino) in kupila nekaj malenkosti, ki jih rabiva.
V čendleriji imajo tudi servis za Raymarine in povejo, da imajo tiskano vezje, ki ga čakava, oni celo na zalogi, a ni nujno, da je krivo tiskano vezje.

Skočiva do barke, grem na jambor in z vrha jambora odmontiram vetrni instrument ter ga nesem na servis.
Tam ga priključijo na diagnostiko in ugotovijo da:
- je tiskano vezje OK,
- so magneti in drugo v glavi vetrnice OK,
- je napaka verjetno v žičkah, ki gredo iz instrumenta do jambora.
Verjetno je notri prišla voda in so žice korodirale.
Popravilo bi bilo tukaj predrago, zato se zmenim za zamenjavo instrumenta.
Na barki pa ugotovim, da je paket, ki ga čakam iz Ljubljane (v katerem je rezervno tiskano vezje in rezervne žičke), medtem prispel v Cartageno.
Hja, ampak Cartagena je 200 km daleč. Tudi, če bi hotel tja, danes ne morem (avtobusov ni več, na rent-a-car pa lahko avto dobim šele jutri popoldan).
Tako se odločiva, da vseeno počakava, da jutri dostavijo rezervni instrument.
Ko bova nekako prišla do najinega paketa iz Ljubljane, bova pa popravila obstoječ instrument.
Bova potem pač imela dva, če se slučajno eden spet pokvari, ali če ga skljuvajo vrane. Ne vem, kaj imajo vrane proti vetrnim instrumentom, ampak nama so mehansko puščico dodobra skljuvale.
Ostanek dneva mine ob manjših popravilih, pranju perila in druženju s prijatelji.
Jutri pa, če bo vse v redu z dostavo vetrnega instrumenta, naprej proti zahodu.
Danes nismo pluli.

Almerimar – smer Gibraltar, 96. dan

Zjutraj, ko je na barki še rosa in je paluba tako ali tako razmočena, operem barko od zunaj. Na barki je namreč polno drobnega rdečkastega peska. Dotočim še vodo v rezervoar, ker če je voda v ceni veza, pa res moram napolniti do roba, a ne?
Potem grem plačat marino – po vodi čisto blizu, po cesti je daleč. Od tam pa v čendlerijo po vetrni instrument.
Jasno, da je čendlerija čiiiisto na drugem koncu. Lili gre medtem v trgovino.
Novi instrument montiram na vrh jambora. Lep razgled je od tam, škoda, da nisem vzel fotkiča s seboj.
Potem pa na pot. Ura je že poldan. Ja, te stvari se vlečejo in instrument smo kar dolgo čakali.

Tako sva že pozna, da ne bova prišla do predvidenega sidrišča do noči. Prej ni nobenega sidrišča.
Plan B: Bova pač potegnila nočno. Jutri bova videla, kako nama gre, verjetno bova šla kar v enem skoku do Gibraltarja.
Vmes malo delava kroge (umerjanje novega instrumenta), nekaj se da jadrat, v glavnem pa motorirava ali motorsailava, saj je vetra premalo. Na žalost imava tudi dober vozel toka v nos. V Sredozemlje po navadi teče tok iz Atlantika, ker je tukaj izhlapevanje večje, kot pa prispevajo vode reke, ki se izlivajo v Sredozemlje. Tok je tukaj, kjer je morje še široko kakih 70 NM, zmeren. Bližje Gibraltarja pa je že treba gledati plimne tabele, in na podlagi plime in oseke izbirati pravo pot. Če to ignoriraš, je možno, da imaš srečo, lahko pa imaš nekaj vozlov toka v nos.
V vodi je polno naplavin. Upam, da ne dobiva kake plastike v vijak ali v zajem hladilne vode za motor ali hladilnik.
Zdajle sva blizu rta Cabo Sacratif (blizu Motrila). Lovimo nekaj GSM signala. Ne vem, ali bodo šle slike gor, bomo videli.
Tune se mečejo iz vode, ko lovijo, a mi jih žal ni uspelo slikati. Tudi delfinov ne, ki sva jih videla prej.
Več pa jutri, ko bomo spet blizu civilizacije.
Danes nismo pluli.

Almerimar – La Linea, 97. dan

Včasih bi rekel, da je bila tale pasaža slaba, saj ni bilo dovolj vetra.
Po vseh premočnih vetrovih v zadnjem času, pa se sploh nisva preveč sekirala, ker je večino časa pel motor.
Morda imajo kar prav tisti, ki pravijo, da je Sredozemlje tisto morje, kjer piha premalo ali pa preveč.
Včeraj, čez noč in danes je pač pihalo premalo.

Na 16. kanalu so Španci v rednih presledkih obveščali o čolnu, na katerem je neznano število oseb, in ki pluje, ali ki ga nosi od Maroka proti španski obali. Naj imamo oči na pecljih in naj jim sporočimo, če kaj vidimo, pravijo. To novico so objavljali preko nujnega sporočila pan-pan. To pomeni, da je vsakič naša VHF-postaja sprožila zelo glasen alarm. Postaja je spodaj v salonu. Kdor je vozil, je moral dol in pritisniti gumb za potrditev in s tem utišati piskanje. Zadeva mi je šla čez nekaj ur že tako na živce, da sem pač ugasnil VHF-postajo. Ne vem, zakaj ne morejo takega rutinskega obvestila (ki je že tri dni povsem enako) sporočati z navadno objavo.
Ponoči je bila plovba mirna in skoraj dolgočasna. Le nekaj ur je bilo mogoče jadrati. Je pa zanimivo, da se je ladijski promet že kar zgostil. Ne le velike ladje, ki vozijo skozi Gibraltar. Dosti je tudi lokalnega prometa. Imela sva nekaj srečanj z jadrnicami in gliserji. Dve jadrnici celo na manj kot 100 m, kar je za ponoči za odprto morje zelo blizu.
Kar je zanimivo pri tej plovbi, je tok, ki se zelo spreminja. Na iste obrate je hitrost včasih 7, včasih pa dobre 4 vozle. Če pa je tok delno z boka, je treba smer plovbe spremeniti za 10 ali 20 stopinj, da ohranjaš pravo smer plovbe.
Pozna se tudi, da smo precej bolj na zahodu, saj se je zdanilo šele proti osmi uri zjutraj. Imamo pa še vedno isti časovni pas kot Ljubljana.
Pred Gibraltarjem so nas prišli pozdravit vsi delfini, ki smo jih prej videvali zelo redko. Vsakih nekaj minut je priplavala kakšna jata. Tudi tune, ki so lovile in skakale iz vode, smo videli. Pa seveda ogromno nesnage – v glavnem lesa in trstičja.
Kot se za angleški teritorij spodobi, je bila skala v megli, deževalo pa danes ni.
Je pa cel dan kar visoka vlaga.
V marini v La Linei smo se dobili s posadko STABO za pet minut. Hja, ni bilo ravno pet minut. Pa še dosti se imamo za pomeniti. Tudi Dream time je tu. Z njimi se dobimo jutri.
Joj, skoraj bi pozabil: Ker je bila plovba tako mirna, sem izkoristil priložnost in zlezel v "podzemlje" Herona in (za zdaj provizorično) povezal dva instrumenta: Chart plotter in AIS. Še malo sprehajanja po nastavitvah obeh naprav in HURA.
Sedaj na chart ploterju vidimo barke, ki oddajajo AIS-signal. Ni treba več dol v salon, da vidiš, kdo te »napada«.
S tem projektom sem odlašal v nedogled, ker pač ni bil nikoli na vrhu spiska, čeprav bi to lahko naredil že pred leti.
Danes pa malo prej spat, da nadoknadimo prepluto noč.

Od izplutja v Almerimarju včeraj opoldan do pristanka pri Gibraltarju v La Linei danes ob 14:00 (se pravi v zadnjih 26 urah) smo prepluli 133 milj, motorirali kar 23 ur. Od starta smo prepluli 2519 NM, motornih ur je 5656.

La Linea, 98. dan

Danes je za naju poseben dan. 21. septembra sva si namreč pred mnogo leti rekla ja.
Dan se je začel kaotično. Hotel sem na WC, a nisem našel kartice, ki odpira vrata. Vse sva preiskala, a kartice ni in ni bilo. To se meni po navadi ne dogaja. Ne izgubljam ključev in podobnega ...

Kličem na recepcijo, kjer mi povejo, da so mi kartico izdali in da sem jo očitno nekje izgubil. Tam je niso našli. Grem pač po novo. Po vodi je recepcija čisto blizu, po kopnem pa je pot okrog cele marine kar dolga. Dajo mi novo kartico, samo še čakam, da mi zaračunajo 10 evrov za izgubljeno, ko gospodična ugotovi, da stare kartice ne more stornirati, ker je ni v sistemu. Očitno je (druga) gospodična včeraj sicer vzela kavcijo, a mi je nekako pozabila dati kartico. Jaz pa po celonočni pasaži tudi nisem opazil, da je ni. No, glavno, da sedaj kartico imamo in lahko hodimo po marini.
Dopoldan greva na sprehod po La Linei.
V vodniku piše, da je mesto precej razštelano in imajo prav. Mesto nima neke duše. Ni starega mestnega jedra, ni neke zgodovine. Vse je videti kot nekaj na hitro na kup zmetanih spalnih naselij.
Trgovina, v katero sva zavila po kruh in nekaj malenkosti, me je spomnila na stare socialistične čase pred tridesetimi leti. Prodajalcev je bilo v trgovini več kot kupcev, a kljub temu je bila storitev slaba. Vsi prodajalci so se zbrali namreč na zelenjavnem oddelku (in s tem praktično preprečili kupcem, da bi kupovali zelenjavo) in vneto debatirali. Spominjalo me je na socialistične samoupravne sestanke kolektiva. Čakali smo na kruh, čakali smo, da odklenejo omaro z vini (to, da je ves alkohol pod ključem, tudi kaže to, v kakšnem stanju je La Linea), čakali smo na blagajni, čeprav smo bili skoraj edini, a je blagajničarka pozabila kodo za odklepanje aplikacije in so ji prišli trije na pomoč.

No, občasno je treba to spet videti, da se zavemo, kako dobra je storitev povsod drugod. Proti večeru smo se dobili z Američani, potem pa sva si pripravila slovesno večerjo.
Glede na videno v mestu raje nisva tvegala z večerjo kje zunaj. Na Heronu se vedno dobro jé. Spomnil sem se barke Mala, ker danes bi si pa celo jaz vzel čas in bi zakuril pravi žar na pravo lesno oglje. Tak krasen kos dobro uležane govedine bi si to zaslužil. No, tudi na plinu pečeno meso je bilo izvrstno. Poplaknjeno s požirkom španskega vina, ki je bilo povsem spodobno, kar pri Špancih ni vedno slučaj.

Slikal danes nisem, ker kaj pametnega tule tako ali tako ni. Bom dal jutri kakšno slikico z Gibraltarja (mogoče).

La Linea, 99. dan

Današnji izlet v Gibraltar se je začel v oblačnem vremenu, vmes je celo majčkeno rosilo in sva celo vedrila na barki Stabo. Šla sva peš. V Gibraltarju sva bila že dvakrat, a sva obakrat bila z barko nastanjena v marini. Tokrat pa smo vezani v Španiji.

Sprehod do meje in čez mejo je zanimiv (za prvič), najbolj razburljivo pa je, ko prečkaš vzletno pristajalno stezo. Če pristaja ali vzleta letalo, prižgejo rdečo luč in avti ter pešci počakajo, da letalo švigne mimo. Nam ni bilo treba čakati.

Gibraltar je tako angleški, kot je na jugu Španije lahko. Angleško obarvani avtobusi, stara rdeča telefonska govorilnica, koši, korita rož in ograje so enaki kot v Londonu, bobiji imajo podobne uniforme kot na otoku. Hiše imajo imena, valuta je britanski funt.
Ampak: vozijo pa po desni in večina ljudi, s katerimi pride turist v stik, bolje govori špansko kot angleško. Jasno, saj so Španci, ki se vsak dan vozijo na delo v Gibraltar.
Ponudba v gostinskih lokalih je mešanica različnih kultur, v trgovinah pa je odvisno od tega, v katero verigo sodi trgovina.
Ko sva prišla v Morrison, je bilo v glavnem vse angleško.
Takrat sem bil že pošteno lačen in v trgovini imajo menzo. Na jedilniku pa dosti pravih angleških jedi. Vem, da bi moral poslušati admiralico, ki je rekla, naj greva kam drugam, ampak lakota je bila pri obeh huda in sva naročila kar tam. No, ja, ponovili ne bomo. Saj se je dalo pojesti, ampak ni bilo na nivoju. Edino angleško točeno pivo je bilo dobro. No, pa čaj tudi, ampak kaj lahko zamočiš, ko daješ vrečko v vročo vodo.
Vseeno pa je bilo to bolje, kot iti lačen v trgovino, če moraš potem vse nakupljeno nositi dobre tri kilometre daleč.
Kupila sva nekaj »nujnih« angleških stvari, brez katerih Lili ne zna živeti (Custard, lemon curd, Bushmills, Ginger kukije ...).
Sprehod je bil lep, a ko sva stopila nazaj na Herona, sva bila super vesela. Zvečer pa na kratko na en klepet k prijateljem, zato raje napišem dnevnik že zdaj.

La Linea – iz marine v zaliv, 100. dan

Tisto »zvečer pa na klepet k prijateljem« se je seveda zavleklo. Na Stabo imajo eno dobro hišno vino in so nabavili zaloge. Hja, danes ga nimajo več.
Dopoldan greva na potep po La Linei in v Mercadono po nekaj stvari (med drugim po nekaj tistega vina, ki se ga pije na Stabo). Na poti tja opaziva lokalček, kjer domačini jedo churros in papitas.

To je značilna jed teh krajev in seveda je treba pokusiti.
To je neko testo (voda, sladkor, sol, olje, moka), ki ga stiskajo skozi vrečko za okraševanje in ocvrejo v olju.
Ocvrtki so kot dolge klobase in to se potem namaka v vročo čokolado.
Stvar je bila (vsaj v tem lokalu) zelo, zelo mastna.
Po taki malici naju je resno minila želja po mastni ali sladki hrani – vsaj za cel dan.
Plan za popoldan je bil spet izlet v Gibraltar. Malo pogledat čendlerije in spit kako dobro pivo. A po tisti malici se nama ni dalo nikamor. Zato sva plačala marino in se premaknila ven na sidro. Vreme se je stabiliziralo, oboji prijatelji pa so nekam šli (eni na dvodnevni izlet s trajektom v Afriko, drugi pa so odpluli naprej). Ni več razloga, da visiva v marini. Meni je življenje na sidru stokrat lepše kot pa v marini.
Ideja je bila, da se malo skopava v morju. A veter je pihal ravno dovolj, da človek ni imel prav nobene želje, da bi se zmočil. Proti večeru sva celo oblekla dolge rokave (Lili flis in dolge hlače). Če bo šlo tako naprej, bomo potrebovali še čevlje in nogavice.
Ko sem Američana pred dnevi vprašal, ali imajo na barki gretje, je rekel, da seveda ne. Če bi potrebovali gretje, to pomeni, da so na napačni geografski širini. On kruza že dolga leta in bo že vedel, kaj je prav.
Jutri pa tankat v Gibraltar – duty free – in premik malo naprej.
Plovba skozi ožino zahteva nekaj planiranja – proučitev plime in oseke. Če greš po napačni poti ali v napačnem času, imaš v nos 3 in več vozlov toka, če pa še malo piha, je toka lahko 6 vozlov. Tako vsaj piše v pilotu. Žal je najboljši čas za prehod jutri dokaj pozno v dnevu, tako da se bova morala kar potruditi, da prideva še podnevi do naslednjega postanka.
Zdaj vstopamo v Atlantik in tu je plovba precej drugačna. Plima in oseka krojita čase vplutja in izplutja v marsikatero luko. Če zamudiš, moraš čakati dolge ure, da lahko spet navigiraš preko vhoda.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Saweni Bay, 1. dan

Sinoči sem šel spat že ob 22:30 uri in še sreča da sem šel, kajti dve uri kasneje je zaropotal veter. Pravzaprav se je najprej oglasila vetrnica, ki je obračala svoje tri elise, kot bi želela, da se krma dvigne v zrak. Vedno bolj in bolj je začelo valovati, čez pol ure, pa je bilo že skoraj nevzdržno. Valovi so bili večji od enega metra, barko pa je zategovalo na verigi, da sem imel občutek, kot da premec pada in se potem dviga za dva metra. Noro! Mislil sem, da je vetra vsaj za 35 vozlov, pa ga je bilo komaj za 21 vozlov. Kaj je to? Barka na 21 vozlov vetra na sidrišču še ni nikoli zacvilila, škripala,… tukaj danes ponoči, pa je vse to in še več. Na trenutek sem mislil, da bo iztrgalo desno premčno bitev, na kateri imam zaradi svoje »lenobe«, zataknjena kar oba dela vrvi, ki držita verigo, da sidrni vitel ne trpi. Namesto da bi ju razdelil na obe prednji bitvi, sem dal vse na eno, kajti vreme za naslednje dni ne prinaša obilice vetra v tem delu kopnega. Pa sem se uštel. Še sreča, da imata obe vrvi gumijaste amortizerje, da je vse bilo lažje in bolje.

Po Windiju je bila napoved zelo mila, nekje okoli 8 vozlov JV vetra, kar je zanemarljivo. AccuWeather aplikacija mi je po urah kazala največ 28 km/h (cca 15 vozlov) JV vetra in še to naj bi bili samo sunki tako močni. Instrument na barki mi kaže 21 vozlov JV vetra, valov pa je kot bi bilo 50 vozlov vetra. Edino kar je držalo je smer vetra in to je res povsod enako. Že nič kolikokrat sem rekel, da ne bom več sidral pred marino Vuda. Zakaj ne? Zato ker moram tam sidrati vsaj 300 ali več metrov od obale, kajti tam se nahaja širok greben ob obali, ki ob oseki pokaže skoraj ves svoj hrbet. Celo sidrišče pa je razen na  SV odprto z vseh strani in valovi imajo možnost nabirati moč in velikost, preden pridejo do barke. Dve uri sem bedel, nato pa sem ugasnil vetrni generator in vsaj psihološko je bilo bolje za mojo glavo in telo. Za dve uri sem zaspal in ob svitu dvignil sidro, katerega res ni bilo lahko izvleči iz mulja, kajti nagajal mi je veter, smer vala in še dobro zakopano sidro. Ko sem ga dvignil, sem zaplul v dobrih 5 NM oddaljen Saweni zaliv. Tu pa kot da je drugi svet, drugi kontinent, drugo morje. Bonaca, vetra ni čutiti in barka je za moje trenutne pojme skoraj preveč mirna. Ne, čisto, čisto na miru je. Norvežan se je odločil, da gre v marino, kajti tudi njegova 17 metrov in 25 ton težka barka je poskakovala to noč.

Hotel sem malo še zatisniti oči, pa ni šlo. Zato sem spil kavo, zajtrkoval in nekaj prebral. Ker mi je bilo dolgčas, sem odprl skladišče, kjer imam spravljene akumulatorje in vse tri odklopil, ter jim izmeril napetost. Vsi trije so v redu, zato sem samo kontakte očistil, namazal in privijačil kabelske vodnike nazaj na njihovo mesto. Privijačil sem tudi kljuki, kateri sem včeraj kupil v mestu, ter zamenjal še dve gumici na vratih.

Po popoldanski kavi sem brskal po internetu in raziskoval alternativne možnosti svojega nadaljnjega jadranja, nato pa sem še naredil večerjo. Ravno v tem času je veter malo ojačal in malo kasneje se je že ulil dež. Trajal je kakšne pol ure, nato pa se je vse umirilo. Tukaj je res zaščiteno, zato je tudi vse drugače in bivanje na barki postane lažje.

Na sidrišču bom danes mirno spal, vsaj to vem.

Saweni Bay, 2. dan

Prebudil sem se ob svitu, ki je bil tako lep, da sem ga moral fotografirati (foto zgoraj). Meni so že od nekdaj sončni vzhodi lepši od sončnih zahodov, kateri so po navadi navaden kič. Enostavno se ob pogledu na tako lep prizor sprostim in dan se mi začne lepše ter bolje. Če je bila včerajšnja noč zame pestra in še danes zaradi valov s tako majhnim vetrom dokaj nerazumljiva, je bila ta, ki se je pravkar končala, zelo prijetna. Sploh ne vem, če se je barka na sidrišču premaknila. Stoji v vodi, kot bi bila zalepljena z lepilom, čeprav po vrhovih palm vidim, da nekaj malega vetra je, a ne pri nas v zalivu. Ko sem včeraj priplul v zaliv, sta bili tukaj sidrani dve barki, popoldne in zvečer sta prišli še dve, tako da nas je zdaj pet, čeprav nas bi lahko bilo tudi petdeset, toliko prostora je tukaj. 

Sinoči me je kolega Gaute poklical in prosil, če bi lahko prišel v Vuda marino, kjer ima nekaj dela in rabi pomoč. V marini nikogar več ne pozna, zato se je pač obrnil name. Daleč sem, z dingijem nikakor ne gre, s taksijem bo predrago, torej mi ostane le peš. OK, obljubim mu, da pridem. Pa saj jaz sem takšen, da rad vedno drugim pomagam, jim kaj naredim, postorim, ko pa pomoč sam potrebujem, takrat po navadi ljudje nimajo časa. Ampak res obvladam, kličem vedno takrat, ko imajo ljudje obveznosti in to se mi dogaja že skoraj 40 let.

Zato zjutraj po kavi in zajtrku zaplujem z dingijem do obale in ker je oseka, pustim le-tega privezanega na bojo od nekega lokalca. Vem, da ne bo nič narobe, poleg tega pa je tako močna oseka, da on svojega čolna ne spravi v tako nizko vodo. Pot poznam do marine, zato jo mahnem kar korajžno in bolj ko ne hitro. Tako sem 7,78 km (meril sem si pot z aplikacijo sport tracker) prehodil v eni uri in 18-tih minutah. Mislil sem, da sem za to pot porabil vsaj 2000 kalorij, zato sem bil kar razočaran, ko mi je pokazalo rezultat štirih napolitank (411 kalorij). Tako sem spoznal, da se ne splača hoditi, razen če nisi res primoran. ☺ Dan je oblačen in ravno pravšnji za tako dolg sprehod. Pridem na barko, zbudim kolega, ki še spi, nato skupaj spijeva kavo in se lotiva dela. Na vrh jamborja bo treba iti in popraviti dva škripca ali pa jih zamenjati, ter zamenjati dve 14 mm debeli vrvi, zamenjati eno 16 mm vrv in na koncu še natakniti oz. privijačiti merilec vetra. Pa sva šla do jamborja, on po jamborju gor, jaz sem ga od spodaj spuščal in dvigoval. Ni lahko plezati na 22 m visok jambor s tremi križi. No tudi moja odgovornost je bila precejšnja, a ne? Dvigniti, varovati, spuščati in spet varovati,… Kar 4 krat je šel možakar gor in dol, enkrat je ostal na vrhu kar dve uri skupaj, kajti nekaj se ni dalo odvijačiti in potem to ni kot doma, da lahko malo na sedežni počakaš in rečeš, da boš to naredil kasneje.

Ko sva vse končala, sva opravila še nekaj dela na tleh, potem pa sem spil kavo in pivo, ter jo mahnil nazaj na barko. Tokrat si razdalje nisem meril, saj sem vedel koliko moram prehoditi. Pa še tiste kalorije so me malo razočarale. Po moje se je ta aplikacija precej zmotila. Oblačno vreme se je spremenilo v deževno in kakšnih 10 minut me je prav lepo pralo in kot da je zakleto, v bližini ni bilo nobene strehe, kjer bi lahko vedril. Ker imam vodotesni nahrbtnik, sem to z lahkoto sprejel, le mobilnik sem dal v torbo in se sprehodil po dežju, kot da se sprehajam po soncu. (očitno Fiji že pušča posledice v glavi ☺ ) Pridem do obale in gledam dingi, moj je seveda, še vedno privezan, samo 50 metrov je zdaj dlje kot je bil prej. Plima je in to res velika.  Ne ostane mi drugega, da se slečem ter grem v vodo, ter zaplavam do dingija. Na barki sem pogledal karto plimovanja in ugotovil, da je bila danes plima za 1.78 metra višja od oseke. Torej 1,78 metra na 70 cm podlage,… pomeni plavanje. 

Ko sem priplul na barko, sem se najprej stuširal, saj ta obalna voda ni lepa in ne čista. Mivka se meša z vodo, na površini plavajo listi, ter druge stvari, pretežno iz dreves. Nato sem moral še splakniti oblačila, ter jih obesiti da se sušijo.

Zvečer si naredim dobro večerjo, napišem še ta blog in ker sem malo utrujen, bom danes zagotovo šel kakšno uro prej spati. Pravkar pa je začelo grmeti, se bliskati, kar za te kraje ni ravno redek pojav, ter čez nekaj minut je že padal dež. Vetra ni, barka pa je spet kot zalepljena na površini morja. Obožujem Saweni Bay…

Saweni Bay,  3. dan

Mirna noč na sidru je za mano, kako pa naj bi bilo tukaj drugače. Dopoldne pometem po tleh cele barke, potem še tla pobrišem z vlažno krpo. Prahu ni, je pa nekaj malega sive plesni od vlage. Tudi to pobrišem zamenjam si še brisačo, posteljnino sem prejšnji teden menjal, torej nimam kakšnih potreb po nadaljnjem sobotnem čiščenju. Zato pa grem v vodo, da pogledam kakšna je barka v vodi. Temperatura vode je skoraj 29 stopinj, na dobrih sedmih metrih pa je vidljivost zelo slaba. Skočim v vodo in ja, nekaj školjk se je spet nabralo, pa tudi rob na vodni liniji je rahlo umazan. Vse lepo očistim, pregledam še enkrat saildrive in propeler in zdaj vem, da je z njim vse v redu. Očitno so te fidžijske školjke in druga golazen, ki se nabira na trup barke, zelo trdoživa, da je še dodatni bakreni prah v antifaulingu ne ustavi.

Začelo je pihati in zdaj piha vzhodnik z močjo 19 vozlov. Morje je rahlo nakodrano, barka stoji skoraj pri miru. Razlika med tukajšnjim in sidriščem Vuda je kot noč in dan. Ne vem kaj je bilo zadnjič, kaj je sprožilo takšno valovanje. Preko interneta gledam prihajajoče vreme in v torek mi je kazalo v redu, zdaj pa se je spet malo sfižilo. Pošljem v marino Port Denarau email s povpraševanjem po prostoru za dan ali dva in mi odgovorijo, da so zaradi vetra  polni. Naj pa tudi ne spregledam državnega praznika, ki je v ponedeljek, zato tudi ni vseh uslužbencev v službi, marsikaj v portu pa je tudi zaprto. V tej marini so pisarne za odjavo in tukaj ni potrebe po plačilu odjave, ki znaša 75 FJ$. Važno je le, da sem vsaj en dan v marini in potem sem oproščen plačila. To se mi za en dan izplača, ker dobim vodo zastonj, napolnim akumulatorje in tudi trgovine za svežo hrano imam tam. Poleg tega pa marina stane le 2/3 cene odjave. Torej spet šparam s kalkulacijo.

V zaliv priplujejo še dve barki in sidrajo globoko v zalivu. Ena se mi zdi, da je zelo blizu desnega grebena, ki se sedaj ob plimi ne vidi, saj je cel meter pod vodo. Ga bodo pa videli jutri, ko bodo lahko iz barke sestopil na greben in se sprehodil po njemu. Res ne razumem ljudi, pa tako dobro barko ima kapetan, ketch Hans Christian 43, verjetno letnik okoli `79 do` 85. Ko tako na sidrišču gledam barke in razmišljam, kakšne barke plujejo v Jadranu in kakšne na poti okoli sveta, pridem do spoznanja, da je na svetu ogromno dobrih in močnih bark. Pri nas je 80% bark znamk Bavaria, Elan, Hanse, Jeanneau, Beneteau,… Zdaj je menda tam kar nekaj katamaranov v čarterju, a pravih bark je zelo malo. Če bi pisal, kakšna barka je dobra za na pot okoli sveta, kakšno opremo naj ima, kakšen dingi, kaj naj ima v rezervi,… bi bilo tega za en cel priročnik. A ljudje pač odrinemo v svet s tistim kar imamo. In tudi pridemo do nekega mesta, cilja, eni okoli sveta, drugi do polovice, spet tretjim je cilj tukaj prodati barko, saj je tukaj konec vsega lepega in varnega.

Zvečer si naredim večerjo, nekaj preberem, pogledam film, katerega kar nekajkrat prekinem, saj je na kopnem ogromno ognjemetov. Predvidevam, da je to zaradi prihajajočega ponedeljkovega praznika Diwali, ki se praznuje zaradi zmage dobrega nad slabim, čistosti nad nečistostjo duše in srca, svetlobe nad temo,… Takrat Fidžijci prižigajo sveče, postavljajo in aktivirajo ognjemete, preživljajo ta dan s svojimi družinami ter se veselijo življenja. Vsekakor pa sem kasneje prebral, da je to bolj indijski praznik, kot pa fidžijski, a kaj ko je na Fidžiju že 38% Indijske populacije. Ko še malo brskam in iščem naprej, najdem podatek, da ima Fidži vsakih 96 minut enega novega indijskega migranta. Torej, nima samo EU probleme z njimi.

Saweni Bay, 4. dan

Ura je sedem zjutraj in ko tako pijem kavo v kokpitu v popolni bonaci, se mi pogled ustavi na zelo veliki potniški ladji, ki pluje mimo našega zaliva proti Lautoki. Prvič vidim takšno veliko ladjo tukaj in to mi je res nekaj novega. Vzamem daljnogled in na premcu ji piše Majestic Princess. Poiščem jo na internetu in jo najdem, 330 metrov je dolga in sprejme lahko do 3560 potnikov. Priplula je iz glavnega mesta na Fidžiju Suve, v Lautoko in pojutrišnjem zjutraj bo že v 800 NM oddaljeni Noumei v Novi Kaledoniji.

Možgani mi začnejo funkcionirati, čeprav je zgodnja ura in še nedelja po vrhu. Moral bi si naložiti nekaj dobroimetja za internet, kateri mi jutri poteče. Ta tedenska varianta se tako hitro obrača, da ji že težko sledim. Ampak jutri je praznik in če je prišla tako velika potniška križarka v mesto, potem je celo mesto odprto, kljub nedelji. Zagotovo in 100% to drži kot pribito. Zato zajtrkujem, se uredim in grem malo kasneje z dingijem do obale. Tokrat ga odvlečem na travo med palme in ga zvežem kot Indijci kravo za drevo in če krava počaka, bo tudi dingi. Zdaj imam pred sabo še lep 2,2 km dolg sprehod po makedamu, dokler ne pridem do glavne ceste. Tam je avtobusna postaja in z lahkoto bom počakal avtobus. Ta res pride ekspresno hitro, saj nisem čakal niti tri minute. Sedem v njega in se tako pomešan z domačini zapeljem do Lautoke. Že med vožnjo sem v pristanišču videl to veliko ladjo in ob cesti kot kačo dolgo kolono taksistov. Seveda, danes bo njihov dan, kakor tudi ljudi, ki prodajajo spominke s Fidžija.

Najprej se napotim do Tappoo trgovskega centra, kajti po moji logiki je ta zagotovo tisti, ki obratuje. V mestu sem opazil, da vrata vseh prodajaln le niso odprta. Po ulicah se že sprehajajo bledolični turisti, veliko je upokojencev, ki mi v tem mestu delujejo malo izgubljeni in verjetno začudeni. Ja dragi moji, Fidži ni samo tisto z razglednic,… palme, bungalovi na vodi, kristalno čista voda,… Najprej napolnim dobroimetje za 3€, nato pa že hočem iti proti trgovini, ko me ustavi posrečen manjši in močnejši par. Moški me ogovori in sprašuje, če vem kje se lahko zamenjajo avstralijski dolarji v lokalni denar. Povem mu, da je notri menjalnica in tudi bankomat, pa naj izbire, kaj mu je lažje in boljše. Potem me previdno vpraša, če sem z njihove ladje, pa pravim, da ne. In tako se začne pogovor, od kod sem, kaj delam, kako dolgo sem že tu,… Povabita me na sok, a ga najprej odklonim, potem pa se dogovorimo, da naj ona dva uredita svoje stvari, jaz pa bom šel v trgovino in bom nakupil nekaj najnujnejših stvari. Po nakupu pridem izza vogala in me že čakata. Gremo v prvo nadstropje, jaz spijem črno kavo, ona dva kavo z mlekom. Med pogovorom izvem, da je možakar včasih jadral, zdaj pa ne more več in je jadrnico prodal, ima pa še vedno večji motorni čoln, namenjen ribičiji. Menda je to v Sydneyu in po celi Avstraliji prav nekaj normalnega. Več kot pol ure smo tako sedeli, potem pa sem se opravičil, da bi moral še na tržnico in na avtobus. Moja sogovornika se mi zahvalita za družbo, Adam pa mi da še svojo vizitko, ter pravi, da če pridem v Sydney, naj ga pokličem in da bom njegov gost. Povem mu da imam v predmestju Sydneya sorodnike in da sem tam že bil pred štirinajstimi leti, a zagotovo še pridem tja. Obljubo sem dal še nekaj našim rojakom, ki živijo v Avstraliji, da jih pokličem in gremo na kakšno pivo, saj smo v kontaktu zaradi mojega bloga in jadranja. Nato mi on pove, da če se ne moti, je v njihovi ulici tudi eden iz Slovenije in ve, da imajo Slovenci ne daleč stran kjer stanuje, svoje Slovensko kulturno društvo. Vzamem vizitko, dam mu svojo in se poslovimo. Prijetno druženje, kratko in morda se res še kdaj vidimo.

Jaz moram res še do prodajalne, kjer prodajajo pečene piščance, nato še v pekarno po kruh, ko pa pridem do tržnice je pa ta znotraj zaprta. Na zunanji strani najdem nekaj branjevk, ki prodajajo domače pridelke. Tako še kupim banane, ki so še zjutraj visele na drevesu, nekaj zelenjave in grem na avtobus. Spet imam srečo in že čez 5 minut se peljem do naselja Sawuni, kjer izstopim in jo spet peš mahnem proti zalivu. Danes bom spet prehodil veliko, nekaj tu po poti, nekaj po mestu in se bo nabralo dobrih 6 km. Če spijem eno malo pivo, bom s kalorijami že v minusu. Torej nikoli ne bom shujšal! Na obali je ogromno avtomobilov, zraven njih pa sedijo družine, ki se med sabo pogovarjajo, otroci letajo ob obali, nekateri se kopajo. Moški v glavnem sedijo, nekateri odpirajo hladilne torbe, nekaj pa sem jih videl z manjšimi žari in očitno bodo tu pekli. Vsi so prijazni, me prvi pozdravijo in tudi jaz jim odzdravljam in zaželim prijeten praznik Diwali. Kar zasmeji se jim, ko jim tujec vošči za njihov praznik.

Pridem do dingija, ki me čaka lepo privezan, zato nahrbtnik položim v njega in ga odvlečem do vode. Hmmm, če bi imel dingi s trdim dnom in motorjem vsaj z 6 ali 10 konji, bi jaz težko vlekel po plaži do vode 80 kg. Tako pa teh 40 kg (dingi + motorček) z lahkoto prestavim kamor želim.

Na barki spijem kavo in si vzamem dva keksa, da sem še vedno pod povprečkom dodatno porabljenih kalorij (hecam se, da res ne bo kdo mislil, da gledam na to). Zvečer si naredim še četrt pečenega piščanca, katerega sem še malo pokapljal s sojino omako, spečem si še v krhljih krompir, ter pripravim solato iz kumaric in naribanega ingverja.

Če napišem, da sem alergičen ko pri nas pokajo petarde in ognjemeti, potem vam lahko povem, da to ni nič. Danes tukaj od 19. do 24. ure non stop letijo rakete v nebo. Vsa obala v vidnem polju je v raketah, to ni normalno. Kot da tekmujejo kdo jih bo več poslal v nebo. To se mi zdi čisto ekološko, zato se res ne sprašujem več, zakaj so mi ob prihodu na Fidži pobrali svežo zelenjavo in sadje. Še sreča, da nisem imel mesa ali kakšnih salam. Res dajejo veliko na ekologijo in se bojijo stranskih učinkov, katere lahko prinesemo jadralci iz drugih otokov. Po moje se do Novega leta ta dim ne bo premaknil iznad mesta. Upam, da ne bom več tukaj, ko bo prišlo to Novo leto.

Nocoj je vreme brez vetra, morje je mirno in Slovenija je že tudi v nedelji, le da zdaj po novem času, po katerem smo sedaj 11 ur narazen. Lep dan vam želim, jaz pa odhajam spat, moje nedelje je konec in pozno je že.

Saweni Bay, 5. dan

Včasih imam problem napisati blog za vsak dan. Težko je pisati nekaj, kar bi vas, moje bralce zanimalo, sploh če sem ves čas na istem mestu in se dejansko nič kaj posebnega ne dogaja. Vem, da imate dovolj branja o slabem vremenu, o tem kdo kaj pije in kaj je,… Zato včasih zaidem iz svoje  tematike ter pišem o temi, ki je za vse nas zanimiva ali celo poučna. Pridejo pa trenutki, ko pišem o pomorskih nesrečah, ki se dogajajo tukaj okoli mene. Pravzaprav se za vse te nesreče niti ne ve, kajti enim pade jambor, pa se nekako uspejo vrniti v eno od pristanišč ali marin kar na motor. Nekateri nimajo te sreče, nimajo jamborja, ne motorja, ne satelitske komunikacije in potem se za njih sploh ne sliši več. Le plakati o poizvedovanju barke in posadke krožijo po marinah, pristaniščih in po oglasnih deskah, večkrat tudi v dnevnih časopisih. Včasih so oglasne deske preplavljene s plakati, s katerimi svojci ali prijatelji iščejo pogrešano osebo in barko. Nikoli ne bom pozabil oglasne deske na Barbadosu, vsaj 30 takšnih plakatov je tam viselo, vsaj 100 ljudi je hrepenelo po pozitivnih podatkih in vsaj 1000 ljudi gre včasih lahkoverno čez ocean. Med njimi sem bil tudi sam, ki sem mislil, da se lahko Atlantik prepluje kot bi zamahnil z levo roko.

Tukaj je zadnje čase vreme res noro in čudno. Vremenska napoved sploh ne drži več niti za en dan vnaprej. Včasih bi na napoved 2-3 metrskega vala v roku 6 ali 7 sekund šel na pot, če tudi je ta s strani, danes se tega več ne grem. Vsi ki se vračajo nazaj v marine pravijo, da to ni več 3 metrski val,  ampak je ta val vsaj 50% večji. Veter zunaj naj bi bil po napovedi 25 vozlov s sunki do 30 ali več vozlov, v resnici pa je veter od 30 vozlov s sunki do 40 in občasno do 50 vozlov. Za marsikoga, ki to bere je to smešno, tisti, ki pa to na oceanu doživljajo, pa jim nasmeh z lica izginja z obraza. Na njemu se vidita le zaskrbljenost in žalost. 

Kmalu bo november in zadnji čas za varen prihod na Novo Zelandijo, Vanuatu, Avstralijo ali gor na PNG. Dež in slabo vreme sta se začela, še sreča da ni ciklonov, kateri menda pridejo konec februarja. 

In že včeraj je nekaj pisalo o tukajšnji novi nesreči pri nas, danes piše malo več, morda bo jutri še kaj več znanega. Piše pa takole: »Fidžijska vojna mornarica je uspešno koordinirala in izvedla operacijo iskanja in reševanja treh nemških državljanov na krovu prizadete jadrnice, 180 NM JZ od Suve. Kapitan jadrnice je oddal klic v stiski, potem ko je v četrtek, 24. oktobra popoldne jadrnici zlomil jambor in je ta padel v ocean.  Vojaška ladja Kikau se je kmalu zatem odzvala, prav tako tudi letalo z osebjem FMSRCC, katero je pomagalo pri iskanju jadrnice v nesreči. Kikau je reševanje izvedla popoldne okoli 14:00 ure. Nemška jadrnica naj bi po reševanju potonila (jaz mislim, da je moral kapetan odpreti ventile na barki in jo sam potopiti, da bi predstavljala oviro na morju in bi s tem povzročila še kakšno nesrečo. Veliki valovi in veter so verjetno onemogočili vleko barke. Pravzaprav pa je to marsikje pogoj pri reševanju). Kljub izredno neugodnim vremenskim razmeram in razdalji je vojaška ladja Kikau s svojo  posadko rešila preživele jadralce, ter se skupaj z njimi, srečno vrnila nazaj v Suvo.«

Današnje jutro na obali zaznamuje še enkrat večja gneča, kot je bila tu včeraj. Vidim konje s konjeniki, ki galopirajo ob obali, vidim  osebna vozila, ki se vozijo kar po plaži, kjer se je voda umaknila, saj je oseka, pesek pa je tako od nje bolj trd. Pikniki so, ljudje so prosti in so prišli na plažo. Opoldne je že takšna gneča na obali, da je vse črno v vodi. Otroci postajajo glasni in uživajo v prazničnem kopanju. Vreme se je sicer malo pooblačilo, a to jih ne zmoti. Tudi sem sem prvič videl, da je toliko domačinov na plaži.

Zvečer pa kot včeraj, rakete letijo v nebo. Sicer ne v takšnem številu kot sinoči, a letijo in nebo je svetlo. Očitno je ta njihov praznik nekaj velikega, saj se tudi na mojem telefonu pozna praznično vzdušje, kajti včeraj, ko sem napolnil dobroimetje sem dobil vse podvojeno. Res je da moje dobroimetje velja samo teden dni, a takšne količine interneta v tem času ne bom mogel porabiti. 

Saweni Bay, 6. dan

Sončno jutro, ampak res sončno in toplo že od sedme ure dalje. Sedim v kokpitu, pijem kavo in berem knjigo. Rahlo, res rahlo valovanje je nakodralo gladino morja, tu in tam pa se po njem pripelje kakšen palmin list, kokosov oreh ali pa kakšna malenkost z obale. Zaliv je res velik in predvsem varen. Na Fidžiju sem prespal in sidral že v veliko zalivih, a ti so po navadi majhni. Sidra pa se večinoma ob obali, kakšni dobri plaži, a to je že na odprtem in na ne zaščitenem območju. Če je lepo vreme, potem je takšno sidranje na sidriščih s plažo res prijetno. Pravkar s sidrišča odhaja včeraj prispela Nizozemska barka in to direktno iz sidra s sprednjim jadrom. Fantastična scena v tem jutru. Ker barke nisem prepoznal, sem vprašal lastnika, kateri je le 15 m stran plul od mene, katera barka je to. »Baba 40, 1984 letnik.« mi pravi. Črna barka z svetlo rjavo obrobo na trupu, bela jadra s svetlo rjavo obrobo, bimini s svetlo rjavo obrobo, wow. Pogledam jo na internetu in ostanem brez besed, še ena barka za ocean in če je še obnovljena, potem je to res pravi biser. Pravi les, pravi mahagonij, okrogline in nič modernega svetlega Ikea pohištva v notranjosti, kakršno se zadnje čase najde v modernih barkah.

Kasneje pišem na laptop v senci biminija in se zavedam, da imam čudovito pisarno. Pisati na barki, sredi zaliva, … neprecenljivo. Ni kaj, delo se ne bo opravilo samo, zato je prijetno, ko združiš jadranje in delo (pisanje), se pravi tisto, kar te veseli in ti nariše nasmeh na obraz. Prejšnji teden je izšla nova revija Navtika plus, v njej pa je na več straneh moja reportaža s Tuamotu atolov, bisera moje plovbe po Tihem oceanu. V njej je tudi še en moj članek in seveda obilica prijetnih fotografij. Zdaj je potrebno napisati nekaj stavkov, kateri se bodo razširili po nekaj straneh nove reportaže za novo številko revije.

Popoldan se uredim in grem z dingijem na obalo, potem pa po levi strani ob obali naredim daljši sprehod. Konec je praznikov in tukaj spet vse normalno funkcionira. Po obalni makadamski in od zemlje suhi cesti, ne najdem nič prijetnega za oko. Pravzaprav tukaj prvič naletim na divja manjša odlagališča smeti, predvsem pa vidim nekaj zavrženih steklenic, nekaj plastike in nekaj pločevink piva. Žalostno odkritje. Naletim tudi na nekaj samotnih hiš, ki imajo res dobro lokacijo, kar pomeni da so na Fidžiju, ter da so blizu obale. A te samotne hiše so samo ena sama beda. Tu živijo avtohtoni Fidžijci, ki se več ali manj ukvarjajo s sladkornim trsom, poljedelstvom in dejansko živijo res borno življenje. Borne so tudi njihove hiše, prej bi lahko rekel kolibe. Fotografiram od daleč, saj se od blizu ne upam. Nočem jih s tem užaliti, morda celo razjeziti. Zdaj sem se že navadil na novinarsko (paparazzi) zvijačo, katero pridno že tri leta izkoriščam. Vklopim kamero na telefonu, telefon prislonim k ušesu in se počasi premikam, kot bi govoril po telefonu. Kamera teče, snema, jaz pa bom potem naredil iz posnetega videa nekaj screenshootov in tako dobil ven nekaj slik, ki pa niso tako kvalitetne, kot bi jih lahko dobil s fotoaparatom. To je manj vpadljivo in če te kdo vidi, da »telefoniraš«, se sploh ne zmeni zate. Pravzaprav tako naredim večkrat, tudi kadar hočem imeti kakšno svojo fotografijo, le da takrat postavim telefon na trdo podlago in se posnamem. Jaz sem sam, zato imam bolj malo svojih fotografij. Če še tega niste počeli in bi radi naredili kakšno skrito fotografijo, potem je to tudi namig za vas.

Sprehodim se še do naselja, kjer so na obrobju podobne hiše kot so bile ob poti, nekatere so boljše, nekatere slabše. V glavnem prebiva tu revščina, verjamem pa, da je tu prisoten tudi alkohol. Dvomim pa, da je prisotna tudi droga, katere je zadnja leta vse več in več na teh otokih. Pravzaprav je ta postala že nacionalni problem, kateri jim je ušel iz rok.

Da zna biti res hudo, priča trgovina, katero vodi Indijec. Od zunaj ima ograjo iz visoke mreže, na vrhu bodečo žico, ko pa prideš v notranjost trgovine, pa ima zagrajen prodajni prostor s trdo in močno gradbeno mrežo, da stranka ne bi prestopila čez prodajni pult. Pa saj pravega pulta sploh nima, namesto njega je neka miza iz neke obrabljene in umazane deske, na katero polaga stvari, katere želiš kupiti. Fuj! Blagajne nima, ima le kalkulator in kolikor ti zaračuna, toliko plačaš. Prodaja tudi pivo, njihov rum, ter njihov viski, ki je vprašljive kvalitete. Ko plačaš, ti da prodajalec izroči nakupljeno blago skozi lino v mreži, ki meri kakšnih 40×40 cm. Notranjost trgovine s policami je bolj borna, a ima tiste najbolj nujne izdelke, ki jih ljudje potrebujejo, da jim ni treba za vsako malenkost v mesto. Ko to gledam, stoji pred mano domačin, v raztegnjenih in umazanih oblačilih. Bos je in kupil je samo 2 kilogramsko vrečo riža in zavitek petih instant juh z nudli.

Da tudi to je Fidži in ne samo čarobne plaže s palmami, kristalno čisto vodo in bungalovi na vodi. Da tudi to je kruta realnost, kot jo najdeš povsod (ne samo na Fidžiju), ko se sprehodiš izven glavnih poti.

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević