Novice

Francoska ladjedelnica Jeanneau je bila in še vedno je ena izmed najbolj inovativnih ladjedelnic s serijsko proizvodnjo plovil. Pred dvema letoma je nagrado za Evropsko plovilo leta prejel model Sun Odyssey 440. Je prva jadrnica, ki jo lahko obhodimo, ne da bi nam bilo treba skakati čez stopnice. To pa ni bila edina novost, zaradi katere si je prislužila naziv. V celoti je bila izjemna. Tokrat je za nagrado nominirana nekoliko krajša sestra, model Sun Odyssey 410, ki v dolžino meri le en cm manj kot 12 metrov. Jadrnica je uradno nastala že lani. Številne novosti, ki so jih implementirali v letošnjem letu in bodo na voljo v prihodnjem letu, pa so bile tiste, ki so žirijo prepričale, da jadrnico uvrsti na seznam kandidatk za naziv Evropsko plovilo leta v kategoriji Potovalnih družinskih jadrnic.

Ena izmed novosti je nedvomno hidravlična dvižna kobilica. Kako učinkovita je, kako kakovostno in robustno je izdelan mehanizem, se bo pokazalo na teden dni dolgem testu, ki ga bo izvedla ekipa novinarjev, ki izbirajo Evropsko plovilo leta.

Jadrnica je na voljo v kar štirih različicah. Lahko se odločate med:

• dvema kabinama in eno kopalnico,
• dvema kabinama in dvema kopalnicama,
• tremi kabinami in eno kopalnico,
• tremi kabinami in dvema kopalnicama.

Jadrnica si je že prislužila dve nagradi. Letos je na izboru revije Crusing World dobila naziv najboljše jadrnice v razredu srednje velikih jadrnic, daljših od 38 čevljev ter nagrado Najboljše azijske jadrnice, ki jo izbira Christofle Yacht Style Awards.

Sandi Fon, direktor podjetja Just Perfect Y.C. (Just Perfect, d. o. o.), ki zastopa in prodaja plovila Jeanneau v Sloveniji, je nominacijo komentiral:

»Ponosni smo, da je tudi tretja jadrnica iz nove serije Sun Odyssey nominirana za plovilo leta. Predhodna modela Sun Odyssey 440 in 490 sta utrla pot manjši sestri. Model Sun Odyssey 410 je zadetek v polno. Poleg že pregovorno uspešnih inovacij, palube s tako imenovano WALK AROUND rešitvijo in izjemno prostornostjo kokpita, omogoča nove dimenzije udobja tako na krovu kot tudi v notranjosti plovila. Salon in kabine so res nekaj posebnega! Prepričani smo, da bo model Sun odyssey 410 postal eden izmed najbolj prodajnih modelov ladjedelnice Jeanneau."

Na vprašanje, koliko je zanimanja v Sloveniji za novo plovilo, je dejal:

»Tudi na našem trgu je zanimanja in povpraševanja veliko. Kupci se zanimajo tako za lastniške verzije kot za jadrnice primerne za investicijo v charterskem menedžmentu, za kar v celoti poskrbimo v našem podjetju."

Več o plovilu lahko preberete na: Sun Odyssey 410

V kategoriji Družinskih potovalnih jadrnic se za naziv Evropsko plovilo leta potegujeta še jadrnici Elan Impression 45.1 in Beneteau Oceanis 30.1. Katera bo prepričala žirijo, bomo izvedeli prvi dan Salona plovil v Düsseldorfu, ki bo januarja prihodnje leto.

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

5. dan: Vieste - Cala di Pugnochiuso - Barleta

Prvi plov:
Dan se začne zgodaj. Ponoči je začelo barko na sidru rolati in proti jutru se ne da več spati. Veter je še vedno SZ, a valovi se ukrivijo okrog rta in nas zadenejo z boka. Niso veliki, a očitno so ravno prave frekvence, da nas pošteno ziblje. Ker ob 4. zjutraj Lili ni za to, da se “zarolam” nanjo, pač vstanem in dvignem sidro. Najprej sem mislil direktno JV proti Bariju, pa si premislim in zavijem na JZ ob obali ostroge. Kmalu je val precej manjši in po 7 miljah najdem lep zalivček Cala di Pugnochiuso. Vržem sidro.
Zaliv je lep, žal je tako lep, da mimo nas pluje cel kup turističnih čolnov. To so neki odprti avtobusi na vodi. 50 to 70 turistov natlačijo na odprt čoln, ki nima prav nobene sence in jim razlagajo lokalne znamenitosti, kot so recimo luknja v skali ali ozek prelivček med čerjo in obalo. Sidro ni najbolje prijelo, zdi se, da je na dnu tanka plast peska na gladki skali, zato greva pogledat, ko greva tako ali tako šnorkljat. Pa žal sidra ne najdeva. Vsega dobrih 10 m globine je, a vidljivost je morda meter do dva. Jaz pogledam še pod barko: za zdaj Coppercoat dela odlično – ampak saj je šele dobra dva meseca v vodi. Tudi drugo je BP. Propeler se lepo in mehko zlaga, krmilo je OK., cev za hlajenje osi je cela polna vode in notri ni zraka. OK.
Voda je topla in odločiva se, da tu ostaneva čez noč. Ampak popoldne se veter malo okrepi in mene ima, da bi odrinil naprej. Smer vetra je ugodna za prečenje zaliva. Rečem zaliv, a v resnici je to skoraj manjše morje – zaliv je širok več kot 35 nm. Za povrh nisem prepričan o tem, kako bi držalo sidro, če bi se veter okrepil. Pa odplujeva. Še prej pa odplavava do znamenite “špilje”, ki si jo je čez dan ogledalo na stotine in stotine turistov. No ja, nič posebnega. Mala vdolbina v skali, notri gnezdijo hudourniki, voda v jami je polna ptičjih iztrebkov.v.

Drugi plov:
Ob 15. uri dvigneva sidro in se usmeriva proti Barletti. V navtičnem vodniku piše, da lahko tam sidraš znotraj valobrana. Nisva želela še ene slabe noči. Ko spet dobimo GPS signal, Lili ugotovi (na noonsite), da v Barleti ne dovolijo več sidranja znotraj luke. Šment (no, uporabil sem drugo besedo, a ta je lepša za napisati). Tu ni ravno zalivov za vsakim vogalom, tako kot na V obali Jadrana. Usmeriva se v Trani, nekaj milj vzhodneje. Bomo videli, kako je. Če bo za sidro neudobno, lahko greva še zmeraj v marino. Poskusiva sidrati vzhodno od luke, a dno izredno slabo drži. Greva raje zahodno od luke, kjer je mivka. Sidrava pod veliko katedralo. Če so naju včeraj zbudili valovi, naju bodo jutri zvonovi. A tega vsaj ne pričakujem ob štirih zjutraj.
Spi se dovolj dobro. Malo rola, a ni prehudo.

Preplute milje: 7 + 34 =41, motorne ure 5401. 4 nove ure za 41 milj je OK, če računam, da smo dvakrat iskali primerno sidrišče.

6. dan: Barleta - Mola di Bari

Okrog 10. ure startava. Valov praktično ni, vetra je slabih 10 vozlov z boka. Na vsa tri jadra Heron drsi s petimi vozli kot po oblaku. Za zajtrk pojeva še zadnja sosedova prepeličja jajčka. Hvala Irena. Med plovbo grem malo spucat barko pod podnicami – prej ni bilo časa. Popoldne se zasidrava za eno kopanje. Veter se medtem obrne čisto v nos, tako da zadnjih 8 milj odmotorirava, da prideva še ob svetlobi v Mola di Bari. Tu je možno sidrati znotraj luškega valobrana. Kar dobro je zaščiteno (razen s severa). Voda je tudi znotraj valobrana primerna za kopanje. Danes spustiva čoln in prvič po enem tednu stopiva na kopno. Mestece je živahno, ljudje so super prijazni in ko en par vprašava, katera picerija je dobra presenečeno ugotoviva, da par dobro govori angleško (sta delala nekaj let v ZDA).

Po nasvetu greva od skoraj praznih picerij do picerije Angelo. Tu se tare ljudi, vrsta pred vrati, pice nosijo tudi domov. Kljub gneči se nekako prebijeva blizu vhoda, prijazna šefica ravno pred nama odslovi en par, češ da ni več prostora. Odločim se, da vseeno še jaz vprašam. Najprej reče, da so čisto polni, ko pa vidi najin žalosten izraz, si premisli in poklice natakarico in ji nekaj naroči. Slediva ji, in ona od rezervirane sestavljene mize za dva prsta odmakne eno mizo, preuredi stole in nama pokaže, kam se lahko stisneva. Yeees. Svetuje, katero pivo je dobro – ker ne poznam teh znamk, se ji prepustim, Lili pa vzame rdeče pivo. Moje je bilo odlično klasično nemško pivo (4 sestavine in nič drugega), malo močnejšega okusa in izrazitejše hmeljeve grenčine. Super za ta vroč večer. Lilkino “birra rosso” pa je še bolj prijetno presenetilo z rahlim dimljenim priokusom oglja (jaz bi ga opisal kot malo zažgano pivo). Naročiva eno pico in eno lokalno specialiteto, za katero se ne spomnim, kako se ji reče, a je podobno ocvrti pici kalcone. Oboje je odlično. Potem pa še na sladoled. Lep večer. Odveslava nazaj do barke in kmalu mrkneva.

Preplutih 37 milj, motorne ure 5403 (dve novi uri), trip do sedaj 406 milj.

7. dan: Mola di Bari

Spiva v redu, saj je mirno, ko me prebudi močan pok. Stresem se in pomislim, ali se je strgal snubber, ali je počila veriga, ali pa je nekaj udarilo ob našo barko. Skočim iz postelje in zdrvim ven. Ne nosi nas proti valobranu, nič ni ob naši barki, ko še enkrat močno poči.
Aha. V pozdrav prazniku ribičev streljajo z močnimi petardami. Ob svitu. Mamu jim …
Na valobranu je parkiran en kombi, ob zidu valobrana pa nekaj, kar je videti, kot razstava topovske municije s soške fronte. Okrog tega se potika pet ljudi. Očitno bo še pokalo.

Zjutraj se praznik nadaljuje. V pristanišču imajo cel žur. Mažoretke, povorke z zastavami, orkestri in toliko ljudi, da je čudno, da noben ne pade s pomola v vodo. V pristanišču je precej več kot 20 ribiških bark (ki so okrašene z zastavicami in na novo pobarvane ali vsaj očiščene do sijaja) in na vse se krcajo ljudje. Na vhodu v luko je čoln obalne straže z modrimi lučmi, ki preprečuje množici čolničkov, da bi povsem zaprli izhod iz luke. Barke druga za drugo zapuščajo luko. Me prav zanima, koliko je registrirana kapaciteta ljudi za take barke, a nekaj sto na barko zagotovo ne. Ena zadnjih gre ven večja barka s kipom madone, za njimi pa še vse, kar ima motor in plava na vodi.

Fantje na valobranu začnejo s kanonado. Upam, da mi ne zažgejo novih jader! V vodo ob Heronu (jasno, da piha proti nam) padajo ostanki petard, zrak je poln vonja po smodniku, ob močnih pokih pa se trese cela barka. Fantje mislijo resno.

Pijeva kavico in se poskusiva vživeti v splošno praznično vzdušje. Ven ne izplujeva, da ne izgubiva mesta na sidru za valobranom. To se je pokazalo kot dobra odločitev, saj se, potem ko se povorka vrača, sidrišče napolni do zadnjega kotička. Sidrišče je znotraj valobrana v samem vhodu v luko – torej ni dosti prostora, pa še precej plitvo je. Midva sva sidrana na 4 metrih, večina je okrog 2 m, velik del pod 2 metra.

Danes ostaneva še kar tukaj.

Nadaljevanje sledi, do zdaj danes preplute milje: 0.

Zvečer odveslava v mesto, čoln pustiva na sipini ribiškega pomola. Mestece je res lepo, še vedno pa se čuti praznični vrvež. V vsaki drugi ulici je cerkev in v večini poteka maša, ljudje lepo pojejo. Noge naju kar same zanesejo do picerije Angelo (drugič). Danes pica s školjkami. Nikoli ne jem pice s školjkami, a stalni gostje pravijo, da je odlična. Imajo prav.

Še na sladoled, kratek sprehod po mestu in domov na barko. Ravno se spravljava spat, ko do naju prideta dva Italijana in nekaj govorita. Nekako se sporazumemo: Zvečer bo pa res velik ognjemet, policija mu je naročila, naj izprazni sidrišče, da nam ne zažgejo barke. Naj mu slediva. Se bomo vezali v luki ob bok kake ribiške barke. Vmes je, kot pravi Italijan, ves čas na telefonu. Verjetno s policijo, port capitanom in gasilci. Nekako mu sledim, da se izognemo plitvinam. Še enkrat me vpraša, koliko imam greza (2,1 m). Lili medtem v temi namešča bokobrane, na glavnem trgu je žur v polnem razmahu, tako da zaradi silnega hrupa in bliskanja luči ne vidim dobro njegove male celke, sploh pa ne slišim, kaj govori. Aha, dobil je obvestilo, da s takim grezom ne moreva v luko. Zastonj sva vlačila ven bokobrane in vrvi. Nama bo odkazal sidrišče čisto blizu luke, kjer je še dovolj globoko, a hkrati dovolj daleč od linije ognja. Veter kar dobro vleče, on se ustavi in mu ni jasno, da jaz brez bowtusterja ne morem zaviti v veter, če nimam vsaj nekaj hitrosti, tudi tega ne, da če se ustavim, me veter odnaša na skale. Malo sem že živčen, pa še bojim se, da bi Lili, ki v temi skače po palubi in enkrat namešča in potem pospravlja vrvi in bokobrane, v zibanju brcnila v kako bitvo. Vmes še igra relejno postajo komunikacije med gliserjem in mano. Možak se je namreč spravil tako blizu mojega premca, da ga ne vidim več. Še dobro, da ga lovim na radarju, da ga ne povozim. V 2,4 m vode vržem sidro. V meni vre. To ni pametno! Če se veter obrne, bova na skalah! On bi pa, da grem še nekaj metrov naprej. Potem mu spet zvoni telefon. Potem se mi na dolgo opravičuje. Obalna straža ga je ravno obvestila, da tudi tam ne smemo biti in da moramo zapustiti luko vsaj do 01. ure zjutraj, ko se lahko vrnemo. Ura je že krepko čez 23., ognjemet se bo vsak čas začel.

Dvigneva sidro, in se ob glasni glasbi z glavnega trga in popolni temi v luki odplaziva med čermi ven. Izhod iz luke je le nekaj metrov od ognjemeta, ki so ga postavili na valobran.

Prideva iz luke, preden se ognjemet začne. Odplujeva malo proti SZ in vrževa sidro v 7 m vode. Natočiva si en dober whisky in se pripraviva na ognjemet. Spektakel je bil neverjeten. V vodo, kjer sva bila sidrana čez dan so padali goreči ostanki petard. Še dobro, da so naju prepodili.

Ko se je ognjemet malo pred pol eno zaključil se vrneva nazaj na sidrišče v luki in greva spat.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji - 4. dan

Sinoči mi je spet telefon izpustil dušo. Zato grem zjutraj z dingijem na obalo in potem z avtobusom do Lautoke. Poiščem servis, serviser pravi, da pride šef čez eno uro in da me obvestijo o ceni in roku popravila. Pustim jim telefon, dobim servisni listič in grem. Klica dve uri ni bilo, zato grem spet tja. Skoraj pridem do vrat, ko mi zazvoni telefon. Kot da bi me izza ovinka videli na kameri. Vstopim in serviser mi pove, da je »crknil motherboard«. Kako crknil, ga vprašam. Pravi, da je še enkrat naložil nov softwear in da pač nekaj dela, potem spet ne dela in se kar sam spreminja nekatere nastavitve. Popravilo stane kot pol novega telefona, zato se mu zahvalim in mu želim lep dan.

Odidem še malo po mestu, iščem pipico za zapiranje bencina na motorčku Tohatsu, a je vse več trgovin zaprtih, saj je sobota. Danes mi nekako ne gre od rok. Zato najdem zelo dobro kavarno v novem trgovskem centru in najprej sem razočaran, saj mi jo na mizo prinesejo v papirnatem lončku. Espresso ima lepo rjavo smetano, prava količina, ampak ljudje dragi,… v papirnatem lončku namesto v debeli keramični skodelici. No ja, spijem jo in se malo ogledujem po okolici. Čas je da grem še v eno od specializiranih trgovin, nato pa zavijem na avtobusno postajo.

Po 45 minutah z avtobusom brez oken in vrat ter naravno klimo, se le pripeljem do marine. Še sreča, da je šlo do konca, saj sem podvomil v šoferja, še bolj pa v avtobus. Menjalnik je ob prestavljanju prestavne ročice tako ropotal, da sem se že zbal, da bodo vsi zobniki iz menjalnika postali gladki.

Tokrat sem malo v strahu, kako bo z motorčkom na dingiju, saj je zunaj precej vetra, med 15 in 20 vozli. Ko sem priplul izven grebena, je morje dvignilo valove, saj ni imelo več ovire. Val je segal krepko čez pol metra in bil sem v trenutku moker. Moj dingi z malimi tubami pač ni primeren za takšno vratolomno glisiranje po razburkanemu morju. A uspelo nama je priti do Indiga. Zdaj je problem priti iz dingija na barko, saj ta zaradi valov, ki ji gredo točno v premec, skače kot besna kobila. No tudi to mi uspe, dvignem še dingija na krmo in zdaj smo rešeni. Veter obrača vetrni generator in ne dvomim, da danes ne bo dovolj elektrike.

Zvečer si naredim nekaj za večerjo pogledam po novicah, ter zaključim današnji dan.

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji - 5. dan

Po zelo vetrovnem delu noči, se ta po eni uri zjutraj spremeni v umirjeno noč. Barko je na sidru obrnilo na drugo stran, zdaj imam marino spet na svoji desni. Piha spet JV pasat, kateri je tukaj najbolj običajen veter in proti temu vetru sem na sidru najbolj zaščiten. Zato so se tudi valovi zmanjšali in spanje postaja prijetno. Vsaj za nekaj pa je bil ta 28 vozlov močan veter v redu, testiral sem verigo, sidro se je pokazalo, da je dobro vkopano, torej je Indigo varen.

Prebudim se v nedeljsko jutro, normalno kot vsak dan. Včasih sam sebe sprašujem, zakaj jaz ne morem dolgo spati, kot lahko spijo moji prijatelji tukaj na morju. Vstanem, se uredim in že sem ob svoji opojni in dišeči tekočini… kava Barcaffe. Zunaj sije sonce, morje je rahlo vzvalovano, a prijetno, v barki pa je prijetnih, skoraj hladnih 24 stopinj. Sonce je še nizko, zato sije v oči in je bolje biti notri v barki. Ob kavi izkoristim čas ter napišem nekaj besed, na svoj že star in z lepilnim trakom polepljen laptop. Še sam ne vem, koliko krat se je zvrnil na tla, koliko krat ga je poškropilo morje, tipke so že zmešane, saj pritisnem črko A, pa ni nič. Pritisnem še enkrat, pa mi napiše dva krat AA. Očitno se je moj kolega laptop navlekel fidžijskih navad in zdaj gre pri njemu vse na počasi.

Tukaj pred marino je res prijetno in to so očitno opazili tudi drugi, zato je zdaj okoli mene že sedem bark. Pravzaprav sta mono trupni le dve, Indigo in barka od kolega Norvežana. Vse ostalo pa so danes katamarani, vseh možnih zastav. Čeprav je nedelja, se odločim za delo in zdrgnil bom ves tik v kokpitu, saj je že temen od umazanije. Drgnem s krtačo na sedalih, potem po tleh, polivam z vodo, včasih kar zalivam. Vsaj vode je okoli mene na pretek. Potem vzamem tuš s krme, dodam mu še dva metra cevi od pralnega stoja in vse še enkrat sperem s sladko vodo. Pobrišem kar je mokrega, ostalo bo posušilo sonce. Še skok v vodo, malo zaplavam in se stuširam.

Pogledam na telefon, kjer je sporočilo, na večerjo me vabi Bill, ki ima barko v marini. Tudi najinega kolega Norvežana je povabil, a ker se mu ne odzove, mu bom jaz povedal. Skočim v dingija, motorček ne kresne. Goriva ni, kako pak. Natočim nekaj goriva, preostanek se bo tako nakapljal v morje, katerega ne namerno onesnažujem (oprosti Neptun) in grem k njemu. Po dolgem času sem prvič na njegovi barki, ki ima novega člana posadke, mačko. Spijeva kavo, se malo pogovoriva in potem grem nazaj, kajti čas bo za premik k Billu. Čez 20 minut pride kolega po mene in greva z njegovim dingijem. Tri metre dolg dingi, plastično dno, ter motor s tridesetimi konji. Po desetih metrih zglisirava in imava veter v laseh. V roke vzamem telefon, odprem aplikacijo in glisirava s 14 vozli hitrosti. Ko vidi kaj počnem, počasi zavije nazaj na odprto morje in ima gas do konca. Mislim… 27,1 vozla!!! To postaja že nevarno, če bi malo skrenil, bi vsi trije plavali, midva in ta motor z dingijem vred. Ko primerjam moj Tohatsu z njegovim Mercruiserjem je to podobno, kot če bi primerjal vlak Shanghai Maglev in Muzejski vlak iz Slovenije, ki enkrat na leto pelje iz LJ do Bleda in nazaj. A tudi počasi se daleč pride. Ko sem krenil z Bavario okoli sveta so se vsi križali, no pa je presenetila in zdaj sva na Fidžiju.

Zvečer se družimo ob prijetni večerji piščančjega karija, pivom in prijetnimi spomini na Francosko Polinezijo, katero smo večino prepluli skupaj. Ob enajsti uri nas prežene soseda z ameriške barke, ki žal zaradi našega pogovora ne more spati, zato se poslovimo in gremo na barko, tudi midva… spat.

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji - 6. dan

Kljub temu, da sem sinoči dolgo bedel, sem se zjutraj zbudil okoli pol osme ure zjutraj. Včerajšnji dogovor med mano in kolegom Norvežanom je bil, da bi šla dopoldne v mesto. Ko sem mu poslal sms na telefon, sem čakal točno do 11,30 ure, da se je možakar zbudil. Ni kaj, nekateri radi spijo in potrebujejo veliko spanca. Ta čas sem namenil branju in izobraževanju o otokih Yasawa skupine, torej zahodnih otokih.

Končno se je le pripeljal z dingijem do mene, a pravi, da v mesto ne bi šel, bi pa šel v Port Denarau. 

»Z barko ali s taksijem?«  ga vprašam. 

»Ne z dingijem greva, saj je samo 6 milj ali pa malo več.« 

No ja, pa greva. Čeprav morje ni ravno gladko, sva po 25 minutah vratolomnega plutja in skakanja, le priglisirala do marine Port Denarau. Večja marina z velikimi jahtami, med katerimi vidim veliko jahto Indigo, ki sem jo videl in fotografiral na Tahitiju, ko je bila v marini. Med velikimi jadrnicami, čez 100 in več čevljev, se spomnim tudi sive lepotice z imenom My Princess, katero sem videl na Tongi. Seveda je nekaj manjših plovil in med njimi najdem tudi Elan E4. Ima jo Novozelandec, ki z ženo uživa v hitrem jadranju. Ko mu povem, da sem iz Slovenije, mi reče, naj pozdravim Elan, dobre barko delajo. 

S kolegom greva v čendlarijo, saj oba iščeva kakšen rezervni del za barko, jaz bolj za moj Tohatsu motorček. Nič nimajo in vam povem, da so naše čendlarije dobro založene, kakršne imajo tukaj. Obiščeva še trgovski kompleks, saj je tudi tam ena večja čendlarija. Že samo napis od zunaj nama da upanje, saj je širok 4 metre, z velikimi črkami pa piše Yacht Shop. Ampak o velikosti je to tudi vse. Ni vsaka riba velika, če tudi ima 10 cm med očmi. Ta trgovina je res velika, kot tabla, 4×4 metre.

Spijeva vsak eno fanto v vrtu Hard Rock Cafe-ja in se vrneva nazaj v dingija. Ko prideva iz zaščitenega zaliva, jo moj skipper potegne kar naravnost in pri zelo veliki hitrosti skozi očala opazim, da se barva na morju spreminja. Pokažem mu naj takoj ustavi in res, cca 10 do 15 metrov naprej je bil pol metra pod vodo neoznačen in dolg greben. Plima je in se ne vidi. Zavijeva na drugo stran in čez 500 metrov ista zgodba, kot da sva ujeta. Greva nazaj in takrat priglisira mimo naju gliser in ga opazujeva. Ker gre normalno naprej, greva za njim tudi midva. Končno le prideva do najinih bark, se posloviva in jaz sem precej moker od morske vode. Zato se najprej stuširam, preoblečem in si naredim nekaj malega za jesti.

Zvečer si pogledam film, dvignem dingija visoko pri krmi in jutri zjutraj bo čas, da zaplujem drugam. Dovolj je velikih otokov, zdaj je čas za manjše in lepše, čeprav so vsi zelo turistično obarvani. 

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Na salonu plovil Boot v Dusseldorfu, bodo januarja 2020 izbirali Evropsko plovilo leta 2020. Nominacijo so je zopet prislužila jadrnica iz Begunjskega Elana.

Jadrnica Impression 45.1 je impresionirala letošnje člane žirije izbora Evropsko plovilo leta 2020, da so jadrnico nominirali za plovilo leta v razredu Družinske potovalne jadrnice.

V tej kategoriji so tipične družinske jadrnice namenjene križarjenju. Morajo biti dovolj prostorne, da omogočajo udobno bivanje celotni družini ali prijateljem in hkrati dovolj enostavne, da lahko z njimi opravlja maloštevilna posadka.

Plovilo v tej kategoriji mora biti cenovno ugodno in dostopno širši publiki. Zato nominiranci prihajajo iz večjih ladjedelnic, ki izdelujejo večje število primerkov posameznega tipa plovila. Pred leti so bile v tem razredu predvsem jadrnice velikosti 30 do 45 čevljev, zaradi spremembe trga in vse večjega povpraševanja po večjih plovilih, pa so v tem segmentu vse pogosteje tudi večja plovila. Delno je razlog za to spremembo tudi porast čarterskega trga, ki vse bolje trži večja plovila.

Impression 45.1 ustreza vsem navedenim zahtevam. Na jadrnici, ki v dolžino meri 13 m, se za udobje ni bati. Je velika, prostorna jadrnica, ki nudi izjemno udobje tako v podpalubju, kot na krovu. Kljub temu, da je velika, pa omogoča enostavno upravljanje dvema ali pa celo samo eni osebi. Jadrnica ima moderno notranjost. Na voljo je v tri oziroma štiri-kabinski različici. Udobno prenočevanje nudi 6 pa vse do 10 osebam.

Tehnični podatki Impression 45.1:

• dolžina čez vse: 13.00 m
• širina: 4.18 m
• ugrez: 1.90 m (1.60 m opcija)
• teža: 10.5 t
• površina jader: 99.3 m2

V razredu družinskih potovalnih jadrnic sta nominirani še jadrnici Jeanneau Sun Odyssey in Beneteau Oceanis 30.1. Kdo si bo priboril laskavi naziv, bo znano 18.1.2020.

Svetovno prvenstvo za maksi jadrnice (Maxi Yacht Rolex Cup) ob svojem 30. jubileju gosti več kot 50 vrhunskih jadrnic z vsega sveta, razdeljenih v 4 skupine glede na njihove tehnične specifike. Dogodek, ki ga organizira jadralni klub Yacht Club Costa Smeralda v sodelovanju z Mednarodno zvezo maksi jadrnic in Rolexom, velja za izjemno zahtevno jadralno preizkušnjo. Na njem ne šteje razvrstitev glede na prihod v cilj, temveč je vsak rezultat ovrednoten tudi s količnikom, ki ga ima vnaprej določenega vsaka jadrnica. Dnevne obalne regate so se začele v ponedeljek, 2. septembra, zaključile pa se bodo v soboto, 7. septembra.

Za posadko 26,6-metrske jadrnice Way of Life na čelu z lastnikom in krmarjem Gašperjem Vinčecem je svetovno prvenstvo njen prvi nastop z novo jadrnico. Tekmuje v elitnem razredu najhitrejših jadrnic (»Maxi Racer«), in sicer skupaj z nekaterimi najboljšimi oziroma tehnološko najbolj popolnimi na svetu, kot so Rambler, Leopard in Highland Fling XI.

Prvi dan jadranja so zaznamovale spremenljive razmere, od popolnega brezvetrja do močnega vetra, v katerem je jadrnica Way of Life dosegla hitrost prek 23 vozlov. Povsem brez težav ni šlo, a je Gašper Vinčec kljub temu zadovoljen z iztržkom prvega dne in z nestrpnostjo pričakuje prihodnje dneve:

»Prebili smo led, brez nekega strahospoštovanja smo se spopadli z najboljšimi na svetu. Vedel sem, da ne bo enostavno, a smo kljub zahtevnosti in manjši težavi z dvigovanjem prednjega jadra v jadranju uživali. Iz našega prvenca smo se ogromno naučili in se veselimo jutrišnjega dne.«  

V Omišlju na otoku Krku je potekalo tekmovanje v ribolovu na velike ribe. Najbolje se je odrezala slovenska ekipa Barracuda pod vodstvom kapitana Bojana Cestarja.

Štiričlanska ekipa pod vodstvo izkušenega ribiča Bojana Cestarja in pomočjo Blaža Legiše, Pina Bačiča in Tomislava Jukiča je slavila na letošnjem, že 14. Big OM tekmovanju. Ekipa je v skupnem seštevku zbrala 1521 točk . Ujeli so dve tuni, ki sta tehtali 82 oziroma 66 kg, ter dve, ki so ju spustili nazaj v morje po sistemu Ujemi in spusti (Catch and release). Z zmago na tokratnem tekmovanju so si prislužili tudi mesto na svetovnem prvenstvu v ribolovu na velike ribe (Big game fishing), ki bo potekalo v Kostariki.

Največjo tuno je ujela ekipa El diablo. Kar 135 kg težka trofeja jim je prinesla 1079 točk, ker je zadostovalo za uvrstitev na drugo mesto.

Tekmovanja v Omišlju se je udeležilo 28 ekip. V treh dneh tekmovanja so zabeležili 23 prijemov, ujeti pa so uspeli 7 tun. Pet so jih prinesli na kopno, dve, zmagovalne posadke, pa so spustili nazaj v morje.

Vir: https://www.fiuman.hr

Saildrone SD1020 je preživel izjemno nizke temperature, 15 m visoke valove, vetrove, ki so pihali s hitrostjo 130 km/h, ledene gore in v 196 dneh uspešno preplul 22.000 okrog Antarktike.

Sedem metrov dolga jadrnica Saildrone SD 1020, ki pluje brez človeške posadke, je zaključila prvo plovbo okoli Antarktike. Jadrnica – dron je opremljena s številnimi senzorji, ki so veš čas izvajali meritve. Plula je po področjih, ki so težko dostopna in zato slabo raziskana. Novi podatki bodo pripomogli k boljšemu poznavanju klime in oceanov v tem arktičnem področju.

Jadrnica je izplula iz pristanišča Southport na Novi Zelandiji 19.1.2019. Po 8 mesecih plovbe se je vrnila v izhodiščno pristanišče. Preplula je 12.000 nmi (22.000 km) in preživela neverjetne vremenske razmere. Valovi so dosegali višino 15 m, vetrovi so pihali vse do 130 km/h in večkrat je trčila v ledene gore.

Misijo je sponzorirala neprofitna fundacija Li Ka Shing. Vsi podatki, ki so jih izmerili z jadrnico-dronom so zato na voljo vsem zainteresiranim brez kakršnih koli stroškov.

Jadrnica – dron je ekološka. Poganja jo zgolj veter, električno energijo, ki jo potrebuje za navigacijo in delovanje elektronskih inštrumentov pa pridobiva s pomočjo sončnih celic. Namenjena je dolgotrajnim misijam, ki lahko trajajo vse do 12 mesecev.

Zaradi izjemnega uspeha misije, so se pri Saildrone odločili, da izdelajo floto jadrnic – dronov v kateri bo med 10 in 20 avtonomnih plovil, ki bodo izvajala meritve Južnega oceana skozi vse leto.

Ob 11.00 uri je pred Londonom štartno črto prečkala enajsterica jadrnic regate Clipper Round the World Race. Podali so se na epsko 44.000 nmi dolgo plovbo okoli sveta, ki bo trajala enajst mesecev.

Enajst plovil je včeraj popoldne izplulo iz pristanišča St. Catherins Dock pod mostom Tower Bridge vse do ustja teke Temze, kje so počakali na današnji štart regate. Točno ob 10.00 uri (lokalni čas) je enajst jadrnic prečkalo štartno črto in se podalo na prvo etapo letošnje regate. Trenutno plujejo proti vzhodu do skrajnega vzhoda pokrajine Kent, nato pa se bodo obrnili proti jugu in zapluli v ožino Dover. Plovbo bodo nadaljevali skozi Rokavski preliv. Na severozahodu Francije se bodo obrnili proti jugu. V Biskajskem zalivu bo postavljena prva kontrolna točka, kjer si bodo ekipe priborile prve točke. Ko bodo pripluli do severozahodne obale Španije, se bo pričel prvi Oceanski šprint, druga možnost za pridobitev dodatnih točk. S plovbo bodo nadaljevali proti jugu Portugalske, kjer bo v pristanišču Portimao prvi postanek.

4.9.2019 ob 12:00

Po dveh dneh plovbe vseh enajst jadrnic pluje v Rokavskem prelivu.  Trenutno plujejo že v zahodnem delu in se bližajo zadnjemu delu, ko bo potrebno smer plovbe spremenit proti jugu. Piha severozahodni veter s hitrostjo med 15 in 20 vozli. Vse jadrnice razen ekipe Punta Del Este, so se odločile za severno ruto in plujejo po severni strani preliva. Ekipa Punta Del Este, se je odločila za krajšo pot in pluje po južni strani Rokavskega preliva. Ekipe na severu imajo trenutno nekoliko šibkejše vetrove in on plujejo približno 1 vozel počasneje od ekipe Punta Del Este.

V vodstvu je trenutno ekipa Gotobermuda. Manj kot 0,5 nmi za njo pluje ekipa Unicef. Qingdao, ki je začela hitro je trenutno na 3. mestu s 4 nmi zaostanka. Punta Del Este trenutno pluje na četrtem s slabimi 10 nmi zaostanka. Če bodo nadaljevali s trenutnim tempom, bodo svojo pozicijo izboljšali.

Jadralce do cilja v Portugalskem pristanišču Portimao loči še 935 nmi plovbe.

Prve bonus točke so podeljene, 7.9.2019 ob 20:00

Današnjo plovbo so zaznamovali vetrovi, ki so pihali s hitrostjo 40 vozlov, in visoki valovi, ki so segali kar štiri metre visoko. Kitajska ekipa Sanja je prva prijadrala do prve kontrolne točke, kjer se delijo dodatne točke. Prva kontrolna točka oziroma vrata so navidezna črta, ki jo morajo prečkati jadralci. Ekipa, ki jo prečka prva, dobi dodatne točke. Prva takšna kontrolna točka je bila v severnem delu Biskajskega zaliva. Najhitreje jo je dosegla ekipa Sanja. Plovba skozi vrata ni obvezna, prinaša pa dodatne točke. Ekipa GoToBermuda je plula na optimalni poti za dosego cilja. Ker so menili, da bi lahko prvi dosegli kontrolna vrata, so smer plovbe spremenili proti vratom. Kmalu so ugotovili, da jih bosta pred njimi dosegli vsaj dve jadrnici, ker ta bili na ruti, ki jih bo hitreje vodila do njih. Hitro so sprejeli taktično odločitev in se vrnili na ruto, po kateri bodo najhitreje dosegli cilj.

Druga možnost za osvojitev dodatnih točk na prvi etapi je tako imenovani Oceanski sprint. Gre za plovbo po Atlantiku vzdolž portugalske zahodne obale. V severnem delu so postavili startna kontrolna vrata, na jugu pa ciljna kontrolna vrata. Bonus točke bo dobila ekipa, ki bo razdaljo med njima preplula najhitreje. Ta trenutek je ciljno črto prečkalo že sedem ekip. Katera je razdaljo preplula najhitreje, bomo izvedeli, ko bodo še zadnje štiri ekipe prečkale ciljno črto, ki je severozahodno od portugalskega mesta Lizbona.

Znani so rezultati prvega Oceanskega sprinta

Prvi Oceanski sprint je potekal v zadnjem delu prve etape regate, ob zahodni portugalski obali. Najhitreje ga je preplula ekipa Punta del Este. Skipper Jeronimo in njegova ekipa so za plovbo potrebovali 15 ur 51 minut in 26 sekund. S tem so si prislužili tri dodatne točke. Druga najhitrejša jadrnica je bila Ha Long Bay, ki je za potrebovala približno 49 minut več. Za drugo mesto bodo prejeli dve dodatni točki. Zadnja ekipa, ki bo dobila eno bonus točko, je Zhuhai.

Dvajset navtičnih milj pred koncem je vodstvo prevzela ekipa Qingdao. Ekipa Unicef, ki je vodila večino etape, je zdrsnila na drugo mesto. Zaostaja zgolj 1,5 nmi. Na tretjem mestu pluje ekipa GoToBermuda, ki pa zaostaja že 8 nmi. Ker so se vetrovi umirili, so se zmanjšale tudi hitrosti plovbe. Ekipe v ospredju plujejo le še s hitrostmi okrog 4 vozle. Kdo bo prvi v cilju, še zdaleč ni odločeno.

Trenutni vrstni red 7.9.2019 ob 15.00:

Prva etapa London - Portimao:

Na področju Zadra nadaljujejo z investicijami v luško infrastrukturo. Poleg že pričetega projekta, prenove luke Tkon na otoku Pašman, bodo pričeli s projektom povečanja luka Sali.

Luka Sali na otoku Dugi, bo dobila povsem novo podobo. Vanjo bodo investirali 56,8 mio HRK (8 mio EUR). Kar 48,3 mio HRK (7 mio EUR) prihaja iz Evropskega sklada, preostanek 8,5 mio HRK (1,2 mio EUR) pa bo prispevala Hrvaška in državnega proračuna.

Luka Sali dobi nov valobran

Luka Sali se bo povečala. Na skrajnem južnem delu rta Blud bodo zgradili nov valobran, ki bo luko ščitil pred južnimi vetrovi ter burjo, ki ob slabem vremenu v luki povzročata visoke valove. Prenoviti nameravajo celoten del obale od bara Maritimo, do kapelice na skrajnem južnem delu rta. Utrjena obala bo omogočila številne nove priveze, ki bodo v poletnih mesecih na voljo plovilom v tranzitu.

Investicije tudi na splitskem področju

Na področju Splita, so podpisane že tri pogodbe o razširitvi luk. Investiralo se bo v luko Pušišča na otoku Brač, ter luko Korčula in Vela Luka na otoku Korčula. Dela v luki Vela Luka. Dela v luki Korčula so se že pričela (slika spodaj).