Novice

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 1. dan

Ponedeljek je in včasih smo rekli, da ob ponedeljkih še trava ne raste, čeprav se mi je v službi ravno na ta dan znalo zgrniti vse na glavo. Danes je drugače, a vseeno imam kar nekaj dela že od ranega jutra.

Napolnim rezervoarja z vodo, izklopim elektriko, ter se pripravim za izplutje. Do danes sem imel plačano marino zaradi Singapurja, zato sem tam ostal tako dolgo, predolgo. Čas je da odplujeem še kam drugam. Nekam daleč mi ni za iti, zato si izberem popularno destinacijo Musket Cove, čeprav sem bil tu že dvakrat prej. Poleg tega si bom tam lahko pogledal podvodni del barke, ter ga očistil, v kolikor bo to potrebno. Pa tudi avtopilot moram preveriti, če dobro deluje, saj sem vstavil spet popravljen,  a star elektronski kompas za avtopilota. 

Po VHF postaji pokličem marino in njihove marinere in čez pol ure res pridejo, ter mi odvežejo barko. Vse štiri vrvi so moje, tudi zadnje, ki služijo za muring. Te mora odvezati marinero s čolna, saj so pod vodo. Ufff kako so umazane in polne školjk. Ker sem vedel kaj se bo zgodilo, sem pripravil veliko vedro oz. kar čeber, ki sem ga imel včasih za ročno pranje oblačil. Premore 50 litrov, jaz pa sem komaj spravil v njega dva krat po 30 metrov 20 milimetrov debele vrvi. Končno odplujem in kar nepoznan in pozabljen občutek za jadranje se me loteva. Predolgo sem bil na enem mestu. 

Ko pridem kakšni dve milji iz marine preklopim na plutje z avtopilotom. Nekaj sekund dela, nekaj se trudi, a že čez minuto se izgubi in se izklopi. Ponovim še dva krat, a se vedno zgodi enako. Torej ne dela dobro. Potrebno bo narediti operacijo št. 2. Iz skladišča vzamem škatlo z novim kompasom od Raymarina in ga prinesem v kokpit, kot tudi orodje. Odvijem vijake na komandni plošči na konzoli in potem odklopim vseh pet žičk za kompas. Priklopim nov kompas (še sreča, da sem že prej nalotal konektorje na žičke) in kompas s sivim lepilnim trakom nalepim na plastična vrata od barke. Čim dlje od kovinskih delov, ki znajo biti motilci za kompas. Nato na instrumentu od avtopilota najdem program za kalibriranje kompasa in barko zapeljem dva kroga okoli svoje osi. Prehitro, mi pravi naprava. Dobro no, bom počasneje. Ko ga skalibriram spet preizkusim avtopilot in … dela. Bravo jaz. Tako s kablom na tleh, z zalepljenii vrati in z zalepljenim kompasom priplujem do cilja in spustim sidro v 20 metrov globoko morje. Spustim vseh 75 metrov verige in jo nategnem. Drži. 

Potem vse pospravim, tudi nov kompas, katerega bom vgradil in potegnil kable tako kot to mora biti v naslednjih dneh. Nato grem v vodo, saj me najbolj zanima, kako se drži moj antifauling z bakrom. Opremljen z masko in dihalko skočim v vodo in verjetno zaradi globine in muljastega dna ne vidim do tal, zato je kar malo nelagoden občutek. No barka je skoraj čista, le na robovih od krmilnega lista in kobilice se je prijelo nekaj školjk. Te hitro očistim, zato pa imam več dela s propelerjem, ki je poln prisesanih prilepkarjev. Skoraj 15 krat se moram potopiti pod barko, da imam končno čist propeler, čeprav je zdaj lisast. No ja, do Nove Zelandije bo že moral zdržati.

Zdaj pa pod tuš, sledi dobra kava in dobra knjiga. Komaj začnem brati, pride do mene Norvežan Gaute in ker se mi ne ljubi z njim na obalo, gre on dalje. Ne spijem kave do konca, ko pripluje do mene 43 čeveljski katamaran in nekdo me kliče po imenu iz njega. Seveda, rojak Sašo, ki je bil na drugi strani otoka. Povabi me na čvek, takoj ko se sidra poleg mene. V vodo spustim svoj nesrečni dingi, ga napolnim z zrakom, nanj nastavim motorček Tohatsu in s sabo vzamem še zračno tlačilko, če bo potrebno polniti tube. Pridem do katamarana in Sašo Kaus mi zaželi dobrodošlico na njegovem novem plovilu. Že kar nekaj časa jadra v tem oceanu in zdaj se je odločil, da bo nekaj let ostal na Fidžiju. Pravi, da tudi čez ciklonske sezone. Spoznam še njegovo partnerko in potem nazdravimo  našemu srečanju s steklenico rdečega vina. Jenny prinese še čudovit pladenj poln lepo narezanih lubenic, krekerjev in sira brie. Ker je na sidrišču tudi Škot Rick, pride še on in imamo čudovit večer.

Kasneje, ko se vrnem na barko, si skuham še zelenjavno večerjo, se še enkrat stuširam, kajti danes tu ni kaj dosti vetra, zato je peklensko soparno. Najraje bi odprl vsa okna, a tudi to ne bi nič pomagalo, ker je brezvetrje. Le komarje bi privabilo v notranjost, s katerimi bi se moral bosti nekaj naslednjih dni.

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 2. dan

Že je oktober mesec. Tukaj še oktober ni tisti oktobrski, saj ni pretirano slabega vremena. Danes je bilo zelo vroče, kajti spet ni bilo vetra vse do šestih zvečer, ko se je malo pooblačilo. Za zvečer je napovedano nekaj vetra, a več ga bo menda jutri pa vse do sobote ko se umiri. Za zahodne otoke je napovedano 25 do 30 vozlov vetra, s sunki do 35 vozlov. Na sidrišču smo od valov kar dobro zaščiteni, žal pa od vetra ravno ne, saj je otok kar nizek. A nekaj dni bo za zdržati, saj potem spet pridejo lepši dnevi.

Zjutraj se najprej lotim kompasa, potem pa mi sine ena ideja in se odločim, da bom poskusil narediti še nekaj, a moram biti v gibanju, zato bom to naredil, naslednji teden, ko se bom prestavil na sidrišče pred Port Denerau. Zato samo priklopim žičke, in kontakte od kompasa, vse kot je bilo, privijačim komandno ploščo in pokrijem instrumente s pokrovi. Nato moram še očistiti sončne celice, saj vem, da so prašne. A da pridem do njih, moram sestaviti skupaj bimini, nato splezati na konzolo, pomesti celice in jih očistiti z vodo. Tako, kakšen Amper več, bi pa zdaj lahko polnile. 

V vedru imam vrvi, ki so umazane od trave, alg in školjk. Očistiti jih bo potrebno, a na roke bo to šlo zelo počasi. Zato bo najbolje, da to naredim pod pritiskom, kot to naredimo doma, kadar peremo avto. V kokpit prinesem watermaker Rainman, tokrat brez membran, namesto njih pa prinesem Karcherjevo visokotlačno pištolo in cev. Vse skupaj priklopim in evo ga, pa imam visokotlačni čistilec. Čeprav je sistem za čiščenje teh že smrdljivih vrvi super, vseeno traja pol ure, da očistim eno 30 metrov dolgo vrv, nato še drugo. Potem pospravim še kokpit in ko je vse čisto, vse skupaj zložim nazaj v skladišče. Kar nekaj dingijev in radovednih jadralcev se je ustavljalo in so gledali kaj počnem. Ja vem, zanimivo, da lahko na barki sredi sidrišča pereš vrvi in barko. Potem vrvi še potegnem po desnem boku barke in upam na skorajšnji dež, da se vrvi napojijo deževnice in potem ko se posušijo, ne bodo več smrdele in bodo tudi mehke.

Potem se lotim še motorja v barki, pregledam vodo, olje, očistim vodni filter, v tank za gorivo pa vlijem čistilo za šobe, ter čistilo za nesnago v rezervoarju. Tank imam poln, in na manjših valovih se bo to čistilo lepo premešalo z gorivom. Zdaj še privijačim vratca pokrova od sidrne verige, saj sem včeraj opazil, da sem izgubil enega od štirih vijakov.  Vedno in vedno se najde delo na barki.

Popoldne po kavi, napolnim dingi z zrakom, tlačilko dam v eno od vrečk in položim na tla, nato pa se odpeljem z njim na obalo. Malo se moram sprehoditi. Dingi kaže kar dobro in upam, da bo zdržal ti dve uri in se ne bo preveč izpraznil. Motorček Tohatsu pa dela kot urca, saj sem mu zamenjal skoraj vse »vitalne in nevitalne« dele. Na obali se sprehodim mimo glavnega resorta in se napotim k drugemu, kateri je oddaljen dober kilometer in pol. Ko sem bil nazadnje tukaj, so bili v zaključni fazi gradbenih del.  Zdaj pa je že odprt, ter tako na oko, zelo lep. Srečam uradnika, katerega spoznam po znački in Fiji srajci, ter ga vprašam kdaj je bil resort odprt za stranke, saj jih vidim sedeti po balkonih. Pove mi, da so proti pričakovanju polno zasedeni in ker so novi, imajo tudi najnižje cene, tudi v gostinskih lokalih. Sicer mi to nič ne pove, a se vseeno zahvalim, naredim nekaj obveznih fotografij in grem dalje. Kasneje opazim tudi lesen splav, katerega so filmski producenti namenili Tomu Hanksu leta 1999, ko so na fidžijskem otoku Monuriki, snemali film Cast Away.

Ko pridem do dingi pontona, sem vesel, ker še moj dingi pluta na vodi, torej ima še nekaj zraka v sebi. Pravzaprav ga ima toliko, da se še normalno pripeljem do barke, kjer si naredim čudovito večerjo in potem se prepustim večeru. Na nebu je neskončno število zvezd in pozno zvečer se tudi veter umiri.

Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 3. dan

Noč, polna bolečin v nogi, pravzaprav v sklepu leve noge. Putika ali revma? Kako naj vem, če si ne morem izmeriti urate v krvi? Aparat za sladkorno in še kakšen so naredili, za putiko pa še ne. Gleženj me boli, da se komaj premikam, je pa zanimivo, da ni rdeč in ne zatekel. Po moje bo revma, saj 14 let dela v rudniku, na vlagi, mokrem in prepihu, pusti svoje posledice. Moti me le to, ker sem sinoči jedel goveje mleto meso iz domače mesnice in lahko da so mi v to maso podtaknili kakšen del drobovine, ki pa je zame najbolj nevarna. Pa tako lepe in dobre pleskavice sem si včeraj spekel, jih obogatil s česnom, čebulo, zelišči in sodo bikarbono raztopljeno v malo vode. Prav ta slednja je dala mesu, podobnemu in debelemu kot je v burgerjih tisto svežino in sočnost, ki s pečenjem ne izgine. Ufff, moram vzeti naklofen in potem bo malo bolje, kasneje še enega,… stara praksa že 30 let. Ker je bila noč prebedena sem zato spal dopoldan do 9:30 ure in ko sem se zbudil, je bolečina že malo popustila. Zanimivo je piti prvo kavo ob tej uri, tri ure po mojem vsakodnevnem obredu.

Zunaj piha 28 vozlov (čez 50 km/h). Vetrnica je sicer glasna, morda, ker je v njej slab ležaj iz Tonge. Še danes sem presenečen, da so ga v eni zakotni trgovini z avto deli sploh imeli. Zdaj vsaj služi svojemu namenu in v povprečju mi danes vetrnica polni med 5 in 6 Ah, sončne celice 11 do 13 Ah in akumulatorji bodo kar dobro napolnjeni. Sedim za navigacijsko mizo, kjer imam prenosnik in ko dvignem ekran nekaj poči na levi strani. Pri tipkovnici se ohišje razpre, kot cvet v spomladanskem času. No še to. Stisnem skupaj, a noče držati. Na vsako stran se je v kotu razprlo ohišje za 10 cm. Vzamem sekundno lepilo, vse premažem in malo počakam. Nato pa vzamem še Gorilla power tape in ga polepim ob straneh. Za videti ni ravno lepo, a drži in služi svojemu namenu. Star je že štiri leta, tipkovnica od vlage včasih nagaja, spet drugič dobro dela, a meni še vedno služi za tisto, za kar ga potrebujem. In še baterijo ima komaj dva meseca staro, zato bova morala še vsaj eno leto skupaj prijateljevati.

Popoldne mi polnilni razdelilec za 12V odpove poslušnost. Očitno je bila napaka v kontaktu in se je zato le-ta grel in pregrel do te mere, da se je gibljivi kontakt sprijel s kovino. Ni druge, kot odstraniti vtikač, namesto njega prispajkati žice in montirati nov vtikač za 12V. Še sreča, da ga imam v rezervi in da imam še spajkalnik ter spajkalno žico, drugače bi bil tu kar problem, ker ni takšnih trgovin. Važno je da zdaj dela in da lahko polnim telefon, tablico in prenosnik.

Na zadnjem kopenskem sprehodu sem si v naravi nabral 7 zelenih papaj in danes je največja, že postala rumena. Stehtal sem jo in pokazala mi je zavidljivih 1,52 kg. Spet bom imel sadne zajtrke in sadja ne bo potrebno kupovati še nekaj časa.

Danes je popoldanska kava res popoldne, saj je ura že pet in hitro hiti proti večeru. Zraven so še tri napolitanke, te mi ne bodo škodile. Noga je veliko bolje in zato vedno bolj in bolj mislim, da to ni putika. Prej je bil tukaj Američan, ki pluje na meni čudovitem ketchu – Irwin 43, težkem okoli 16 ton, katerega je predelal in obnovil do potankosti. Najbolj mi je všeč fiksna kabina namesto sprayhooda, pa še mnogo lepih detajlov je, ki bi jih bilo vredno omeniti. Priporočil mi je, meni že slišano zdravilo za revmo, čebula v nogavici. In ja, danes si jo bom res dal na nogo. Ko boli, bi navlekel na sebe še hudiča iz pekla, samo da bi pomagalo. Sploh si ne znam predstavljati, da bi se mi tako zgodilo med plovbo proti Novi Zelandiji.

Za večerjo pa vseeno pojem eno pleskavico in si naredim dobro solato, zdaj pa da vidim, kaj bo rekla že tako vetrovna in valovita noč.

Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 4. dan

Vetrovna noč se je proti jutru malo umirila, a res za samo kratek čas. Veter je padel iz dobrih 27 vozlov na 15 vozlov. Tako se je tudi barka umirila, ki zdaj poskakuje na dobrih pol metra visokih valovih.

A to je bilo samo na kratko, da nam vlije nekaj veselja. Nato je spet zapihalo in veter se je spet vrnil na svojih 26 vozlov, dokler se ni v enem trenutku malo stemnilo, zapihal je hladen veter, ki je dosegel 34 vozlov. Barka je skakala po slab meter visokih valovih, veriga se je napenjala in nič kaj ni bilo prijetno na sidrišču. Takrat mi je z nosilca nad biminijem dvignilo eno stran sončne celice, saj je bilo inox koleno premalo privijačeno, ali pa se je le to odvijačilo od tresljajev. Vse je bilo kmalu v redu, saj sem to pravočasno opazil, preden je bilo kaj narobe in popravil zadevo tako, da se to ne bi več zgodilo.

Mimo Indiga je glisiralo nekaj dobrih in velikih dingijev z močnimi motorji, ki so brzeli po razburkanemu morju, kateri je zaradi tega poškropil ali na trenutke zalival ljudi v njem. Verjamem, da vožnja z barke na obalo ni bila prijetna, predvsem pa je bilo v njem precej hladno in mokro.

Drugače pa je dan minil ležerno, s prebranimi skoraj 300 stranmi v knjigi, ki jih premore več kot 500. Torej za jutri že vem, kaj bo moja glavna okupacija v tem vetrovnem dnevu. Že dolgo nisem bil cel dan v kokpitu in ležerno bral knjigo v zavetju sprayhooda. A lahko rečem, da je bilo prijetno, dokler zvečer tudi mene ni zazeblo in sem moral v salon.

Po skuhani večerji, katero sem s slastjo pojedel, sem se prepustil gledanju filma, saj kaj drugega v tem vetru ne morem početi. Trenutno piha konstantnih 25 vozlov in barka je še vedno nemirna. Spet bo še ena nemirna noč na sidru.

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Stanje: 21.11.2019 ob 10.00

Devet ekip je že zaplulo globoko v južni Indijski ocean. Prepluli so že 900 nmi ene izmed najdaljših etap v letošnji regati. Plujejo proti jugovzhodu in se približujejo območju »Raring Forties«. Trenutno plujejo v zmernih vetrovih in dosegajo hitrosti plovbe med 10 in 14 vozli.

Trenutno je v vodstvu jadrnica Ha Long Bay, Viet Nam. Pred drugouvrščeno ekipo Qingdao so včeraj imeli 20 nmi prednosti, danes pa le še 10. Skiper ekipe Josh Stickland je z oceana sporočil:

»Plujemo, kot bi bili na treningu. Smer plovbe spreminjamo glede na stanje morja. Situacija je drugačna kot stanje morja 4 v Angleškem kanalu.»

Skiper ekipe Qingdao, Chris Brooks, pa je sporočil:

»Vremenska napoved je predvidevala zahodne vetrove z nekaj južnih. A stanje je drugačno. Pihajo južni vetrovi z nekaj zahodnika. Različna kota vetra močno vplivata na taktiko jadranja in pozicijo. Nismo tam, kjer bi si želeli biti."

Stanje: 19.11.2019 ob 10.00

V nedeljo se je enajst ekip podalo izpred južnoafriškega Cape Towna proti vzhodu v južni Indijski. Prepluti bodo morali 4750 nmi do cilja v avstralskem Perthu. Na poti si bodo lahko priborili bonus točke, ki jih čakajo pri kontrolnih vratih in v oceanskem šprintu, ki jih čaka v zadnji tretjini etape.

Sam začetek regate pred Cape Townom se ni začel dobro. Ekipi Visit Sany, China in Punta Del Este sta trčili. Vsi člani posadk so nesrečo preživeli brez poškodb. Jadrnici sta poškodovani in jadralci so se morali vrniti v marino. Po prvih pregledih plovil bo potrebnih 10 do 14 dni za sanacijo poškodb. Kako bo potekalo nadaljevanje tekmovanja obeh ekip, trenutno še ni jasno.

Preostalih devet jadrnic napreduje proti jugovzhodu. Zopet je izjemno dobro začela ekipa Qingdao, ki je vlogo favorita v letošnji regati že pokazala v preteklih etapah. Trenutno plujejo s hitrostjo dobrih 11 vozlov. Po skoraj dveh dneh jadranja le 1,5 nmi za njimi pluje ekipa Ha Long Bay Viet Nam. Tudi preostale ekipe še držijo stik z vodilnimi. Najpočasnejša Dare To Lead zaostaja 34 nmi, ki pa jih lahko še nadomesti do cilja te dolge in zahtevne etape.

Trenutni vrstni red 24.11.2019 ob 13.00

Voditelj čolna mora znati na čoln pravilno privezati privezno vrv, sidrno vrv, dvižnice jader ipd. Na čolnih so v ta namen vgrajeni privezniki (hrv. bitve). Nanje se vrvi vežejo z vozlom za privezovanje na priveznik, ki je zanesljiv vozel in zato zagotavlja brezskrben privez.

Priveznik je oprema, ki jo imajo vsa plovila v takšni ali drugačni obliki. Po navadi je izdelan iz kakovostnega nerjavnega jekla. Pritrjen je na ojačene dele plovila, saj je njegova naloga, da kljubuje vlečnim silam priveznih vrvi, sidrnih vrvi, dvižnic jader ipd., na velikost katerih vplivajo različni zunanji dejavniki (veter, morski tok, valovi ali vlečno plovilo). Najpogostejši so privezniki v obliki grške črke π (pi).

Privezniki so običajno nameščeni na robnici oziroma ob zunanjem robu palube, kjer dostopamo do njih preprosto in neposredno s pomočjo privezne vrvi, sidrne vrvi, dvižnice jadra ipd. Na manjših plovilih so privezniki vgrajeni na desni in levi strani premca ter krme, nekatera izmed njih pa imajo na premcu ali krmi vgrajen samo po en priveznik, ki je pozicioniran na vzdolžnici plovila. Večja plovila imajo pogosto dodatna priveznika na sredini obeh bokov.

Vrv se na priveznik veže neposredno. Če so na robnici plovila vgrajene kovinske ojačitve, namenjene stabilizaciji vrvi na privezniku, je treba vrv napeljati skoznje. Tako se vrv ne more poškodovati zaradi prostega premikanja po robnici, poleg tega pa ne more škodovati palubni opremi (npr. ograji).

Besedilo: Spinaker.si

Ta konec tedna je v španski Palmi de Mallorci potekalo zadnje dejanje letošnjega pokala v razredu RC44. Pred začetkom regat so bili vsi prepričani, da se bosta za letošnji naziv potegovali vodilni ekipi Team Aqua in ruska ekipa s slovenskimi jadralci Team Nika, med katerima je bila le točka razlike.

A tekmovanje v Španiji ni potekalo po pričakovanjih. Plane vodilnih ekip je prekrižala slovenska jadrnica Ceeref z Igorjem Lahom za krmilom, ki je imela za vodilno že 5 točk zaostanka.

Prvi tekmovalni dan so organizatorji odpovedali. Drugi in tretji dan so se ekipe izmenjevale na vodilnih pozicijah. Četrti, zadnji dan jadranja, je zapihal močnejši veter in morje je bilo močno razburkano. Zadnji plov je ekipa Ceeref začela dobro. Do prve oznake so nekoliko popustili in obrnili kot tretji za ekipama Bronenosec Sailing Team in Charisma. Po obratu so se ločili od vodilne dvojice in zapluli na desno stran regatnega polja. Izkoristili so ugoden veter in na naslednji oznaki obrnili kot prvi. Jadrnica Charisma je obrnila kot druga. Ekipi Ceeref je uspelo vodilno pozicijo obraniti in je kot prva prečkala ciljno črto pred Palmo. Podobna drama se je odvijala v začelju regate. Ekipa Nika in ekipa Aqua sta se borili za sedmo mesto, ki je na koncu pripadlo ekipi Nika. Obe ekipi sta zaradi slabega jadranja v Palmi morali prepustiti najvišjo stopničko slovenski ekipi Ceeref.

Po zaključku regate je Igor Lah, lastnik ekipe Ceeref, dejal: »Prepričan sem bil, da je to nemogoče. Možnost za zmago je bila le matematična. A na koncu se je izkazalo, da je bila matematika na naši strani. Vsi na krovu naše jadrnice smo si želeli zmage. Odjadrali smo nekaj slabih regat in imeli smo nekaj smole. Današnjo zmago smo potrebovali.« Pozneje je povedal tudi, da so v Palmi jadrali izjemno dobro, na nekaterih prejšnjih regatah pa niso dosegali svojega standarda.

Pokal RC44 se nadaljuje prihodnje leto v mesecu aprilu z regato v Portorožu.

Rezultati RC44 2019

Aplikacija je na voljo na tej povezavi

V kolikor povezava ne deluje avtomatsko, na mobilni napravi izberite ikono TRGOVINA PLAY in poiščite aplikacijo enavtika.

Aplikacija je do 31.12.2019 brezplačna!

Pri eNavtiki ves čas skrbimo, da bo uporaba naše spletni strani in spremljanje naših vsebin čim lažja. Zato smo za vas izdelali aplikacijo za mobilne telefone. Ker so mobilni telefoni iz dneva v dan pogosteje uporabljeni za dnevni stik s spletnimi vsebinami, smo se odločili, da izdelamo aplikacijo za mobilne telefone.

S tem je eNavtika postala prvi slovenski navtični časopis, ki je na voljo na mobilnih telefonih.

Aplikacijo bomo razvijali postopoma. Trenutno je na voljo prva verzija, v kateri omogočamo enostavno, hitro in pregledno prebiranje naših vsebin. Posamezne funkcionalnosti bomo dodajali postopoma.

Aplikacijo si lahko naložite na tej povezavi.

Aplikacija je brezplačna za registrirane uporabnike spletne strani eNavtika.

V kolikor še niste registrirani, se lahko brezplačno registrirate na tej povezavi.

Že registrirani uporabniki se za prevzem aplikacije le prijavite v spletno stran na tej povezavi.

Blagovno znamko Lexus poznamo kot vozila prestižnega razreda japonskega proizvajalca vozil Toyota. Kot številna druga avtomobilistična podjetja se je tudi Lexus podal v navtične vode.

Tovarna Lexus ni postala ladjedelnica. Izdelavo jahte so zaupali izkušenim ladjarjem. Oblikovanje so prepustili navtičnemu oblikovalskemu studiu Nuvolari-Lenard, katerega soustanovitelj je slovenski navtični oblikovalec svetovnega slovesa Dan Lenard. Na podlagi njihovih načrtov je jahto izdelalo ameriško podjetje Marquis Yachts.

Jahta Lexus nosi oznako LY 650. Pri oblikovanju so morali slediti oblikovanju vozil Lexus, seveda predvsem zastavonoši LS500h. V dolžino meri 19,94 m (65 čevljev). V širino meri 5,75 m, kar jo uvršča med širša plovila v svojem razredu. Sposobna je pluti s hitrostjo več kot 30 vozlov. Za izdelavo so uporabili karbonska vlakna, ki zagotavljajo nizko težo in potrebno trdnost plovila.

Jahto LY 650 poganjajo motorji Volvo Penta s pogonom IPS. Na voljo je s tremi motorji po 1050, 1200 ali 1350 KM. Najmočnejša različica motorjev je sposobna to 40-tonsko plovilo pospešiti do hitrosti 31,4 vozla.

Drugi avtomobilski izdelovalci, ki so se podali v navtične vode: 

Koliko konj bo poganjalo novo plovilo Bugatti Veyron Sang Bleu? 

5 izdelovalcev luksuznih avtomobilov začelo izdelovati luksuzna plovila

V preteklih mesecih so ekipe, ki bodo nastopale v znamenitem Pokalu Amerike (Americas Cup), predstavile svoje jadralne bolide. Plovila so splovili in pripravili za jadranje.

Pred prvimi tekmovanji v novem razredu AC75, ki se bodo začela leta 2021, se je treba naučiti krmariti te izjemno hitre jadrnice. Ekipe INEOS Team iz Velike Britanije, Luna Rossa Prada Pirelli in Emirates Team New Zealand so že začeli jadrati.

Nove jadrnice so prve te vrste. Nimajo več kobilice z balastom. Imajo zgolj hidrokrila, ki plovila dvignejo nad vodno gladino, sile, ki jih povzroča veter, pa uravnavajo z lastno težo. Jadrnice bodo dosegale izjemno velike hitrosti plovbe. Predvidevajo, da bi lahko plule s hitrostjo 50 vozlov. Razmerje hitrosti vetra in hitrosti plovbe naj bi bilo več kot 1 : 2,5, kar pomeni, da bodo lahko v vetru 10 vozlov plule s hitrostjo večjo od 25 vozlov. Ali bo praksa na vodi enaka teoriji, bomo videli kmalu.

Prve posnetke testnih plovov ekip INEOS Team, Luna Rossa - Prada - Pirelli in Emirates Team New Zealand si lahko ogledate spodaj.

Vir: Youtube (Team Ineos, Emirates team New Zealand)

Sergio Davi, italijanski navtik, se je z 11 m dolgim gumenjakom podal na epsko križarjenje. Izplul je iz italijanskega pristanišča v Palermu in pristal v marini v New Yorku.

Ice RIB Challenge je ekstremni podvig, ki si ga je zastavil italijanski krmar z dolgoletnimi navtičnimi izkušnjami. Odločil se je z gumenjakom prepluti neverjetno razdaljo 6270 nmi.

Seveda si je za izziv izbral primeren gumenjak. Odločil se je za 11 m dolg gumenjak, ki sta ga poganjala dva zunajkrmna motorja Suzuki s 350 KM.

21. junija je izplul iz marine Arenella. Plul je preko Sicilije, Balearskih otokov, preko Španije do Portugalske in Anglije. Postanke je opravil za počitek in dotakanje goriva. Iz Anglije se je podal na Irsko, proti Ferskemu otočju in pristal na Islandiji. Pot je nadaljeval proti Grenlandiji in nato skozi Zaliv sv. Lovrenca nadaljeval plovbo vse do New Yorka, kjer je pristal 12. septembra letos.

Skupno je preplul rekordnih 6270 nmi. Plul je 330 ur s povprečno hitrostjo 20 vozlov. Opravil je 20 postankov v različnih krajih.

Ves čas plovbe je zbiral vzorce morske vode, ki bodo pomagali pri ugotavljanju količine mikroplastike v svetovnih morjih.

Več o tehnologiji motorjev Suzuki na tej povezavi.

Slovenski navtični oblikovalski studio J&J Design je oblikoval nov katamaran, ki ga bo izdelalo eno izmed vodilnih podjetij v gradnji motornih katamaranov.

Kitajsko podjetje SinoEagle in MarineMax s Floride sta najavila izdelavo njihovega največjega motornega katamarana Aquila 70, ki ga je oblikovalo slovensko podjetje.

Katamaran Aquila 70 bo novost na navtičnem trgu. Bo motorna jahta, ki bo ponudila številne inovativne rešitve. Prvi primerek naj bi zaplul že v začetku leta 2020.