Novice

Nemška ladjedelnica Bavaria bo na salonu plovil Boot v Düsseldorfu premierno predstavila novo jadrnico iz serije C. Bavaria C42 je logični razvoj linije C, a bo imela svoj edinstven karakter.

Nova jadrnica bo imela povsem nov trup. Oblika je moderna inovativna in ima značilen premec v obliki črke V. Imela bo izjemno dobre plovne lastnosti in veliko prostora pod krovom.

Več prostora in boljše plovbe lastnosti

Nov trup z novo obliko premca bo plovilu zagotavljal boljše plovne lastnosti ter več prostora na krovu in pod njim. Premec oblikovan v obliki črke V zagotavlja daljšo vodno linijo, večjo stabilnost, večjo natančnost pri krmarjenju in posledično boljše jadralne sposobnosti.

Novo je tudi oblikovanje krmnega dela plovila. Zaradi značilne, nove oblike, je v krmnih kabinah več prostora in udobja.

Nova oblika premca je bila razvita v sodelovanju z italijanskim oblikovalskim studiem Cossutti Yacht Design. Premec je na vodni liniji ozek, nato pa se razširi proti krovu. Na ta način so zagotovili večji volumen plovila v prednjem delu, kar izboljša plovne lastnosti. Plovilo potrebuje zato manj popravkov med krmarjenjem, čeprav ima izjemno široko krmo. Plovilo zato pluje bolj natančno in daje večji občutek varnosti tudi v močno vzvalovanem morju.

Večja jadra – večja hitrost plovbe

Pri razvoju jadrovja so se osredotočili na dva elementa. Enostavnost uporabe in nadpovprečno dobre plovne lastnosti. Spet so sodelovali s studiem Cossutti Yacht Design. Glavno jadro ima površino 54 m2, genova pa 47 m2. Velika površina jader zagotavlja dodatno moč vetra, kar zagotavlja večjo hitrost plovbe.

Med plovbo z vetrom lahko na jadrnico namestimo jadro Code 0 s površino 85 m2 ali pa gennaker s površino 140 m2.

Več prostora za užitke med jadranjem

Ko so oblikovali krov jadrnice, jih je vodil en sam motiv. Kako zagotoviti čim večji užitek med jadranjem. Tako so se posvetili premcu, krmi in bokom. Rezultat razvoja je izjemno prostoren premec in bočni prehodi, ki omogočajo izjemno udobje za jadrnico te velikosti. Krmni del je ima sedežno klop oblikovano v obliki črke L. Rešitev je zmagovalec glede na prostornost sedalnih površin. Zagotavlja udobno namestitev med plovbo v veter kakor tudi med okusnim obedom za prostorno mizo na krmi.

Nova dimenzija prostornosti

Nova oblika trupa je odprla nove možnosti za oblikovanje notranjosti. Možno je izbirati med različnimi vrstami oblikovanja posameznih kabin. Jadrnico je možno dobiti v luksuzni verziji le z dvema kabinama in prostornima kopalnicama, ali pa kot udobno trikabinsko različico z dvema kopalnicama.

Zaradi nove oblike premca je v prednji kabini več prostora. Zaradi velikih oken na boku plovila, je občutek v prednji kabini neprimerljiv z dosedanjimi rešitvami. Kabina je višja predvsem v prednjem delu in ima posteljo kraljevske velikosti. V širino meri 1,8 m in 2,1 v dolžino.

Tehnične lastnosti:

• Dolžina čez vse: 12,38 m
• Dolžina čez vse s kosnikom: 12,90 m
• Dolžina trupa: 11,98 m
• Dolžina vodne linije: 11,27 m
• Širina: 4,29 m
• Ugrez: 2,10 m
• Ugrez: 1,70 m (nizka kobilica)
• Teža: 9.678 kg
• Teža balasta: 2698 kg
• Površina jader: 100,6 m2

Natanko dve leti je mimo, od predvajanja spletne serije iOtok, s katero sva s pisateljem Matetom Dolencem želela pomagati zadnjim trinajstim Biševljanom, da bi rešili svoj otok. Njihovo usodo smo na spletu spremljali 13 tednov, vse do trenutka, ko je na Biševo prišla pomlad. Zgodbe pa s tem še ni bilo konec. S filmsko ekipo smo ji sledili vse do lanske zime in ujeli njen razplet, ki je na koncu zapečatil žalostno usodo otoka. Celotno zgodbo smo združili v celovečernem dokumentarnem filmu, ki decembra prihaja v slovenske kinematografe.

Ker pa je Mate medtem napisal tudi novo knjigo, bomo film premierno predstavili na Slovenskem knjižnem sejmu. Vabim vas, da se nam pridružite, da se naposled spoznamo in srečamo v živo.

Vljudno vabljeni na premiero celovečernega dokumentarnega filma iOtok, ki bo v Kosovelovi dvorano Cankarjevega doma, v petek 29. novembra ob 20:00.

Miha Čelar, scenarist in režiser

Napovednik filma: 

iOtok CD from ASTRAL FILM on Vimeo.

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 5. dan

Vetrovno je bilo ponoči, vetrovno je tudi čez dan. Zjutraj vseeno odblokiram delovanje vetrnice, je bolj kot generator za izdelovanje elektrike, pravo glasno ropotalo. Čez noč jo raje nimam vklopljeno, ker potem z enim ušesom ne slišim kaj se dogaja okoli mene. Večkrat pri več kot 30 vozlih vetra na sidru pomislim na gambet, kateri spaja sidro in verigo, poleg tega pa imam sam speto staro in novo verigo skupaj. Čeprav imam tu vmes še neka dodatna varovanja, vseeno nisem ravnodušen, saj je za mojo ritjo slab meter pod vodo koralni greben. Če se kaj od naštetega odtrga ali zlomi,  imam časa slabih 10 sekund, da skočim iz postelje, priletim kot Superman čez salon v kokpit, zaženem motor in upam, da mi v prvem kontaktu le-ta »zavergla« in potem, da ga pod polnim gasom, še hladnega usmerim v globoko vodo med druge jadrnice, ki so na sidru. Zraven pa upam, da v tem stresu ne zadenem katere druge, saj so marsikatere na sidru brez sidrnih ter drugih luči. 

Danes bi kot po navadi ob petkih šel v mesto v nabavo sveže zelenjave in sadja. Tokrat imam vsega še na barki, zelenjave in sadja, le mesa mi je zmanjkalo, a tudi tega imam kar nekaj v konzervah. Torej, cel teden že nisem niti centa zapravil, pa tudi v mestu nisem bil. Na barki je še veliko hrane in danes bo poleg vegetarijanskega zajtrka, čudovito pozno zelenjavno kosilo. Prav veselim se že tega.

Ko sem bil zadnjič na tem otoku, sem se pogovarjal z izdelovalcem izdelkov iz lesa. Ti se izdelujejo ročno, zato so za moj žep predragi. Jih pa zato vneto kupujejo tukajšnji, od mene veliko bolj premožni avstralski in novozelandski turisti. Zanimala me sekira katero pravkar rezlja, sekira kakršno so v dobi kanibalizma nosili tukajšnji prebivalci oz. bojevniki iz raznih plemen. Ko sem ga vprašal, koliko je v temu kanibalizmu resnice, se nasmehne, potem stopi v kolibo in mi iz nje prinese knjigo, v kateri je naslikana sekira z izrezljanimi avtohtonimi vzorci, katere sam uporablja pri svojem delu. On rezlja, jaz sedim poleg njega in berem. Očitno je, da je ta Fidžijska mitologija le polna zgodb o njeni zgodovini kanibalizma. Menda je bil najbolj znan od vseh Fidžijevih kanibalov poglavar iz 19. stoletja, Ratu Udre Udre. Piše, da je bil resničen in je pokopan na otoku Viti Levu. Udre Udre je bil nekakšen posebnež, upornik, znan po izvajanju kanibalizma tudi po tem, ko se je Fidži kot angleška kolonija, uradno odcepil od matere Velike Britanije. Čeprav nekatere legende trdijo, da je Udre Udre pojedel več kot 4.000 ljudi, je dejanska ocena verjetno bližja številki 900, kar pa je za današnje čase nerazumljivo, a za to obstajajo nekakšni dokazi.

Leta 1849, nekaj časa po smrti poglavarja Udre Udre, je duhovnik Richard Lyth, ki je bival na otoku  Viti Levu v bližini nekdanjega poglavarjevega ozemlja, naletel na vrsto 872 kamnov, ki so bili postavljeni drug ob drugem. Lyth je nato vprašal sina Udreja, Udreja Ravatuja o kamnih in ta mu je povedal, da vsak kamen predstavlja človeka, ki ga je poglavar pojedel. Po besedah ​​sina, je imel oče najraje okus človeškega mesa. Ves čas bi imel ob sebi škatlo kuhanega in za tiste čase v kokosovem maslu konzerviranega človeškega mesa, katerega bi vedno zaužil sam, delil pa ga ni nikoli z nikomur.

Čeprav nisem kupil nobenega njegovega izdelka, mi tega Ilikimi, ni zameril. Sem mu pa podaril dva drobna darila, katerih kar nekaj mi je še v Sloveniji kot reklamo podjetja, podaril Samo. Čeprav so ta darila skromna, tem ljudem nekaj pomenijo. In zakaj jim ne podariti nekaj, kar sem sam dobil, zato pa izvedel dobro zgodbo, katero delim z vami.

Zvečer še pogledam napoved vremena za to noč in jutri dopoldne. Pihalo bo jutri do poldneva, nato pa se bo vreme umirilo, veter bo padel in spet zna biti peklensko vroče in soparno. 

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 6.dan

Že ponoči, se je veter začel umirjati, zjutraj, ko sem se prebudil, pa je imel le še za 20 km/h moči. Zato sem se uredil in napolnil dingi z zrakom, nanj montiral motorček, katerega sem imel zaradi močnega vetra na barki ter se zapeljal kakšnih 800 m do kopnega. 

Ne potrebujem skoraj ničesar, morda le malo kruha, da bom lahko jutri v nedeljo, pojedel jajca na oko. To mi je že nekako tradicionalno in poskušam se tega držati še naprej. Najbolj so me motile smeti, ki so se v tem tednu nabrale v košu. Zato jih z veseljem odložim v keson, nato pa grem na sprehod, da pretegnem noge. Opravim svoja 4,4 km in se vrnem do trgovine. Spomnim se da nimam mesa in pogled se mi ustavi na koščkih jagnjetine, ki so namenjeni za kari. Super, kupim še to in grem nazaj na barko. Pokličem in povabim na večerjo kolega Gautea in ta po večerji ne more prehvaliti mojega fidžijskega karija z rižem, kateri je bil res dober. Ob njem spijeva še eno pivo, nato pa greva na obalo, saj se mi on želi oddolžiti za večerjo. Povabi me v bar na otočku, kjer spijeva še eno pivo, se pogovarjava z drugimi jadralci in kasneje, ko ostaneva že skoraj sama, greva na nočni sprehod, da vidiva, kaj se dogaja ob glasni glasbi na drugem delu plaže.

Prideva do restavracije in tam so mize skoraj prazne. Le tu in tam sedi kakšen gost, na udobnih stolih z izrezljanim fidžijskim motivom. Kolega skoči do šanka po pivo, katerega že skoraj zavrnem, saj sta zame že dva mala dovolj. Še sreča, da sem se dobro najedel. Potem greva do dogajanja na plaži, kjer je rahlo osvetljeno prizorišče, katero je obdano z baklami. Wauuu… res lepo. Na pesku so svečane mize in stoli, oblečeni v bela pregrinjala s pentljo. Čisto ob vodi je poseben prostor s fidžijsko streho, namesto peska je lesen podest, na katerem plešejo mladi pari. Poroka!

Sediva na lesenem podestu ob prizorišču, opazujeva ljudi, se pogovarjava, ko čez čas do naju stopi moški, mlajši od mene in se predstavi kot oče ženina. Malo se pogovarjamo in skozi ta pogovor izvem, da so vsi tukajšnji svatje, prišli iz Sydneya na poroko. Nekateri čez vikend, večina pa bo tukaj ostala 5 ali 7 dni. Theo, kakor je očetu ženina ime, naju povabi za njihovo mizo, a povabilo najprej vljudno odkloniva, saj nisva primerno oblečena. Možakar vztraja, potem pride še nevestina mati, ki je verjetno prišla iz toalete in potem nimava kaj, ženski pač ne ugovarjam. Tako izvem, da je na poroki 58 ljudi in 7 otrok, kateri pa so že odšli spat. Ker kolega zanima, koliko stane takšna poroka, nama Theo zaupa, da okoli 19.000 F$ (cca 8.000€). V to je vključeno prav vse, kar se dogaja ta večer, skupaj s poroko na plaži, okrasitvijo prizorišča, postavljenimi stoli, matičarjem in fidžijsko živo glasbo. Nato pa vse kar vidim tukaj, s hrano, pijačo, glasbo, itd. Vsi ki so tukaj, so morali prileteti sem na svoje stroške, ter si najeti sobe. Večinoma so to prijatelji mladoporočencev in njih ta znesek za letalo in sobo ne stane veliko, saj imajo v Avstraliji dobre plače. Lepo, ni kaj.

Ura je bila že blizu polnoči in večina svatov je že krepko nad dovoljeno dozo alkohola, zato se midva zahvaliva za družbo in lep večer, ter greva počasi po plaži do dingi pontona. Kmalu naju dohiti skupina svatov, kateri gredo v bar na otočku in naju potegnejo z njimi. In tu se je fešta začela. Kmalu so prišli še drugi in alkohol je tekel v potokih. Plesalo se je na pesku, mizah, fotografiralo, smejalo. Pogovarjal sem se s to mladino in lahko rečem, da je že sam avstralski dialekt zame rahel napor, če je pa tu še vmešan alkohol in glasna glasba, pa je še težje. A tudi jaz nisem več na črti treznosti. Potem prideta do mene Nick, poročna priča ženina in njegovo dekle Kate. Ker je bil mladenič alkoholno razgret, mi je naročil pijačo Sambuco. To je nekakšen črn janežev liker, katerega do zdaj nisem poznal. Hmm, naj ga spijem na pivo? To pa res ne, hvala. Ker sem se upiral so prišli skoraj vsi okoli naju in potem se je začelo spodbujanje, ob njem pa so si to pijačo naročili še nekateri. In sem moral. Spil sem samo malo, da sem ga okusil, a okoli mene je družba postala vse bolj glasna in zato sem ga izpil na dušek. Vedel sem, da to ne bo dobro, zato sem želel iti na barko, a me je Kate prijela okoli pasu in že sva morala plesati. Ker res nisem bil za ples, sem se usedel in se še raje pogovarjal z ljudmi, ki so prihajali in odhajali k meni. No čez čas sem lahko šel nazaj na barko in s tem se je poročno slavje končalo.

Zjutraj me je prebudil mehur in moral sem na stranišče, da odlijem prefiltrirano pivo iz svojega telesa. Še preden sem odprl oči, sem čutil da me boli glava. Okoli mene je bila tišina in še vedno tema. Obrnil sem se in prijel sem nekaj čipkastega. Menda ja nisem slekel neveste in sedaj držim v roki pajčolan? Morda celo nevestino obleko? Postelja se mi je zdela mehka, kot da ni moja. Sem v kakšni tuji sobi? Hočem prižgati telefon, pa ne dela, je prazen, zato potipam po steni in najdem luč, ki je tam že od nekdaj. Pogledam po okolici in spoznam… da sem na Indigu, beli pajčolan pa je le mreža proti komarjem, katero imam okoli postelje. Očitno je bilo nekaj v sanjah.

Ni kaj, moram nazaj v posteljo, če ne bom zjutraj nenaspan in da mi  ne bo v glavi bobnelo, kot da sem pri nalaganju kamiona v kamnolomu. Živemu človeku se vse zgodi.

Musket Cove, otok Malolo Lailai, Fidži, 7. dan

Nedeljsko jutro me pričaka v dežju, ne prav močnem, a ravno toliko se je slišal, da me padanje kapljic po barki spodbudilo k praznjenju mehurja. Pravzaprav mi danes odgovarja, da je tak dan kot je, ležeren.

Po kavi mi zajtrk ne diši, zato se spravim k pisanju. Pišem nekaj časa, nato pa se mi tudi to ne da več. Grem v kokpit, pregledam če je vse v redu, saj se je od nekod prikradel veter, kateri piha dobrih 15 vozlov. Veter prinese oblake, oblaki spet dež in kaj početi v takšni nedelji? Odločim se, da sestavim en video filmček o tem otoku in tako mi bo vsaj minil čas. Sestavljanje mi gre kar dobro od rok, tudi glasbo poiščem, nato pa vse skupaj zmontiram. Ko je vse gotovo, konvertiram video v video datoteko in ga postavim na Youtube. No ko pa ga tam pogledam, pa ugotovim, da mi je ušlo nekaj napak. In spet moram začeti skoraj vse od začetka. Skoraj je že čas za kavo, ko končam z delom, pregledam zadevo in šele nato jo postavim na Youtube. A tudi zdaj najdem napaki, a tokrat ne bom več popravljal. Marsikdo jih ne bo niti opazil.

Popoldne malo zadremam, saj je že vsaj petič padel rahel dež. Ni tako močan, da bi mi spral prah s palube, katerega je nanesel veter v prejšnjih dneh. Potem si pogledam še film, spijem popoldansko kavo in že je večer.

Večer prinese dež, katerega sem čakal, tisti dež, dolgotrajni, ki traja vsaj eno uro in močno pada. Tokrat je padal premočno in spet mi je v premčni kabini kapljalo. Ne veliko, a je. Torej nisem dobro popravil okna. Zdaj sumim, da je za to krivo zapiralo (kljuka) in to pogledam jutri. Postelja je ravno toliko mokra in vlažna, da se na njej ne bo dalo spati, zato bom danes spal v salonu. Jutri pa upam na sonce, na katerem bom presušil rjuho in vlažno blazino.

Zvečer si pogrejem kari, kateri mi je ostal še od sinoči, ter zaključim, da ga bo dovolj tudi za jutri. Skuham si v koščkih krompir in večerja je bila zelo dobra. Zdaj mi ostane še čas da se stuširam na krmi, potem si pogledam en film, napišem nekaj stavkov za blog in konec bo nedelje.

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 8. dan

Dnevi kar letijo in danes je že en teden, kar sem na tem sidrišču, skupaj še s kakšnimi petdesetimi barkami. Katamaranov je kar nekaj, vsekakor pa je največ jadrnic in Indigo sodi na sam rep, saj je med najmanjšimi, če ni celo najmanjša jadrnica na sidrišču. Za oceansko plovbo malo prelahka in prekratka, a tudi kakšno manjšo srečam na tem širnem oceanu, a so bolj izjeme. Pravzaprav pa je čisto v redu, saj je priplulo do sem. Kje so tisti časi, ko se je jadralo z jadrnicami od 7 do 9 metrov, zdaj pa tega ni več. Vsakdo ima rad malo več prostora in vsi smo navajeni na privilegij, ki se mu reče, udobnost..

Moj današnji dan je bil deloven in po včerajšnjem nedeljsko lenobni nedelji, mi je prav odgovarjal dan preživet pod oblaki. Dopoldan je še dva krat malo poškropilo barko, zato sem se igral igro, zapiranje in odpiranje oken. Če je bilo okno zaprto, sem bil v hipu moker, kajti nizek pritisk in vlaga sta takoj naredila svoje. 

Najprej sem se lotil mokre postelje, saj sem današnjo noč prespal v salonu. Slekel sem posteljnino, rjuho pa obesil ven, na veter, da se posuši. Potem sem vzel kabelski podaljšek, ter priklopil na inverter fen za sušenje las. Z njim sem posušil blazino v spalnici, ki je bila mokra zaradi okna, kateri je prepustil nekaj dežja skozi njega. Na 1300W mi je grelo, na polnih 2000W pa je inverter po nekaj sekundah pokleknil in ni spustil elektrike do fena. Kakorkoli, posušil sem ga, preoblekel svežo in dišečo posteljnino, pripravil še sveže brisače, nato pa sem se lotil okna. 

Ker sem ga že zadnjič razdrl in na novo zalepil, sumim, da mi kaplja na zapiralni kljuki, zato sem zgoraj zapiralo prelepil z Gorilla trakom. Potem sem vse stike okoli okna  očistil z nitro razredčilom, notranjost okna, rob kjer se stika aluminij in steklo pa sem silikoniziral s posebnim silikonom. Enako sem naredil na robu zgornjega dela okenskega okvirja na palubi. Zdaj pa da vidim, kje bo pricurljalo. 

Nekaj dela imam še s predali v skladiščih pod sedežnim delom v salonu. A da ne bom delal samo to, si zunaj pripravim čarovnika za vodo in dokler bo on zunaj delal pitno vodo, bom jaz pospravljal v salonu. Nekaj je hrane, nekaj je že prebranih knjig, nekaj rezervnih delov za barko, nekaj gospodinjskih aparatov, katerih na barki nimam malo, itd. Kar nekaj časa mi je to vzelo in ko sem vse zložil, ter preložil sem bil z opravljenim zadovoljen. Potem sem še počakal da naredim cca 200 litrov pitne vode, pospravil čarovnika in se odšel kopat v vodo. 

Nekaj mi ne da miru z mislijo na propeler, saj sem ga zadnjič očistil od školjk, pa se mi je malo »migal«, kot da ne bi bil dobro privijačen. Danes sem pogledal kaj je temu krivo in ugotovil, da se mi je zadnji stožec odvijačil. Ker sem sam na barki in da ne grem zdaj moker v njo bom to naredil jutri, saj imam orodje v notranjosti barke. Potrebujem le večji imbus ključ in okrogel izvijač.

Po popoldanski kavi spet dodam dingiju umetno dihanje (pumpa na ventil) in se odpravim na obalo. Grem na sprehod, saj sem bil včeraj ves dan v barki in prehodim cca 2,5 km v eno stran. Hodim ob  letališki stezi, ob kateri sem prišel do obale, na drugi strani otoka. Nikogar ni, sam sem in se sprehajam po lepi in peščeni plaži. Ker ni močnega vetra je tudi morje umirjeno in tako postane plaža še lepša. Kilometer peščene plaže samo zame, na njej pa tisoče manjših školjk in zlomljenih koral.

Pri vračanju nazaj do barke, sem naletel na ogromno drevo fikusa. Vprašanje je, koliko bi lahko bilo staro, a je vsekakor največje, kolikor sem jih videl do sedaj.

Zvečer si pripravim še večerjo, nato pa grem v kokpit in se prepustim zvezdam, morju, rahlemu vetru in ko bo čas, odidem spat. Nagradim se z vrstico lešnikove čokolade in uživam v okusu. Tudi utrujen sem.

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 9. dan

Slabo prespana noč na sidru. Kdo je temu kriv? Morda premočna pozno popoldanska kava, morda nenapovedan veter in dež, kateri je padal in padal, kot bi želel napovedati pričetek ciklonske sezone na Fidžiju. Pravzaprav me je prva zmotila vetrnica, ki je bila v tej noči bolj glasna od vetra, zato sem jo izklopil, a tudi ta tišina me ni več pregnala v posteljo. Skuhal sem si kavo ob 4:15 uri in se spraševal, če sem čisto pri sebi. A očitno sem, če pijem nočno kavo na zibajoči barki. Napoved je bila mirna, z nekaj malo dežja v tej noči, vetra pa naj bi bilo komaj za 8 vozlov. No pa se je teh 8 vozlov pomnožilo z malo manj kot 3x in valovanje je pozibavalo barko. Tokrat je veter zapihal iz SV strani, od tam, kjer je zaliv popolnoma odprt in nezaščiten.

Sidro drži, a kljub temu imam za vsak slučaj priklopljen alarm. Berem knjigo in upam, da me bo vsaj to  uspavalo, pa me ni. Ni kaj, potrebno bo zajtrkovati. Narežem si lep kos svežega ingverja, nanj dam nekaj žlic jogurta, nekaj žlic žitaric in dodam cimet v prahu… zdrav zajtrk. Jutro pričakam buden, in sploh se mi ne spi. Zunaj še dežuje, a še bolj kot dežuje, piha veter. Spomnim se, da bi lahko vključil vetrnico in naj proizvaja elektriko, naj bo vsaj ona od koristi. Zdaj me ne moti več, pa tudi okolice ne.

Dopoldan pokličem kolega Gautea, vem, da ima ta jeklenki za potapljanje. Povem mu da potrebujem eno za 15 minut dela pod vodo in dogovoriva se, da mi jo jutri skupaj z regulatorjem pripelje do barke, vse ostalo potapljaško opremo pa tako imam jaz. Tako bom jutri šel pod vodo in opravil delo na saildrivu oz. delu, kjer je privijačen propeler. Vedno sem govoril, da si moram nabaviti še jeklenko in regulator. Pa saj bi si to nabavil, a potem nisem siguren, če bi se potapljal samo zaradi barke. Zato raje ne: »Princip je isti, vse ostalo so nianse! (opr: Balaševič).

Ura je poldan in dež je prenehal, zato čez dobre pol ure odidem ven na palubo in z razredčilom še malo očistim nesrečno okno, ga spet silikoniziram, saj je ponoči na posteljo priteklo nekaj kapljic vode. Zdaj upam, da bo vse v redu. Resnično upam,…

Popoldan spijem kavo in po njej, čeprav se me je že malo lotevala utrujenost oz. spanec, odidem na kopno. Ne potrebujem ničesar, razen sprehoda. Do obale me je morje sicer malo poškropilo, a saj nisem iz sladkorja. Ko bom velik, bom tudi jaz imel dingi, ki ne škropi in gre vsaj 4x hitreje. Sprehodim se po obali, tokrat grem v drugo smer, kjer najdem kar nekaj privatnih oz. zasebnih vil, verjetno kakšnih mogotcev, ki so si zaželeli uživanja na tem lepem otoku. Ko sem prišel do zadnje vile, mi je jemalo dih, pa ne zato, ker nekaj takšnega ne bi videl. Podobnih zadev sem videl že veliko, a v tem trenutku se je svetloba že padajočega sonca, ki je prikukal šele pred eno uro na plano, lomila kot skozi prizmo. Bil je fantastičen občutek!

Na barki si potem naredim večerjo, tokrat po dolgem času špagete. Njih obožujem, jedel bi jih vsak dan, a tukaj na oceanu je toliko drugih stvari, da jih uspem narediti komaj 1x na mesec. Po večerji pa se  usedem v domači kino in si ogledam film, pri katerem sem na koncu porabil kaj nekaj robčkov. O.K. ni ravno kot moj favorit Notobook, ali Najini mostovi,… vsekakor pa je bil film Midnight sun vreden ogleda, čeprav bi ga nekdo označil kot plehko limonado. Se me pač takšna zvrst filma dotakne. Zdaj pa odhitim v sanje…

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Jadrnica UNICEF se vrača v Durban

Ekipa jadrnice UNICEF je morala prekiniti tekmovanje v četrti etapi. Član posadke, 51-letni Thomas Andrews čuti močne bolečine v trebuhu. Slutijo, da gre za slepič. Ekipa je v stalnem kontaktu s kopensko medicinsko ekipo. Plovilo so obrnili in plujejo proti mestu Durban na vzhodu Južnoafriške republike. Trenutno jih do mesta Durban loči še 350 nmi.

Qingdao zopet v vodstvu

Ekipa Qingdao je spet prevzela vajeti v 4. etapi. Z izjemno hitrostjo plujejo preko južnega Indijskega oceana proti vzhodu. Do kontrolnih vrat, kjer se delijo prve bonus točke te etape, jih loči manj kot 80 nmi.

Na drugem mestu pluje ekipa Imagine Your Korea. Z ekipo Ha Long, Viet Nam, za vodilno ekipo Qingdao zaostajata že več kot 125 nmi. Med njima je razlika vsega 5 nmi. Kdo bo kot drugi prijadral do kontrolnih vrat, bomo videli jutri zjutraj.

Z jadrnice WTC Logistic se je javil skiper ekipe Mark Burkes:

"Upali smo, da nas bodo ob prehodu območja visokega zračnega pritiska šibki vetrovi zgrešili. A se to ni zgodilo. Zadnjih šest ur je napornih. Sploh se ne premikamo. Edini plus je, da vidimo, da se tudi drugi okrog nas ne premikajo. Drugače je ekipama Ha Long Bay Viet Nam in Qingdao. Ekipi sta pospešili in sta daleč pred nami"

Trenutni vrstni red 24.11.2019 ob 13.00

V prostorih Jadralnega centra Portorož so se srečali prijatelji, podporniki, sojadralci in člani kluba JK Pirat, da bi skupaj z našima olimpijkama Tino Mrak in Veroniko Macarol ter njunim trenerjem Tomažem Čopijem obeležili zaključek letošnje sezone ter na kratko pogledali tudi v prihodnost. 

Na žalost se je srečanje odvilo brez Veronike, ki doma okreva za pljučnico, zato je nekoliko več o letošnji sezoni povedala Tina: 

Tina Mrak:

“Sezona je bila kar razburljiva. Bilo je nekaj zelo uspešnih regat, nekaj manj uspešnih, ampak če potegnemo črto - s tretjim mestom na regati za pokal princese Sofie in šestim mestom na svetovnem prvenstvu, na prizorišču bodočih olimpijskih iger na Japonskem - mislim, da smo lahko kar zadovoljni. Evropsko prvenstvo z nekoliko slabšim rezultatom smo kar hitro pozabili ter se osredotočili na Japonsko, kjer smo stestirali novo jadrnico. Občutki so bili kar dobri. Ostaja še nekaj stvari, ki jih bomo skušali v prihodnjih nekaj mesecih odpraviti, nekaj težav imava še z jadranjem v orco, ampak verjamem, da bo tudi to odpravljeno v pozitivno in da je pred nami uspešna olimpijsko sezona.” 

Dekleti ter Tomaž so v naslednjih dneh načrtovali odhod na priprave na Portugalsko, kjer so pogoji podobni tistim v Enoshimi, vendar so jih zaradi Veronikine bolezni morali prestaviti na začetek prihodnjega leta. 

Tina o načrtih za olimpijsko sezono:

“Za prihodnjo sezono imava podoben program kot za letos, začenjamo januarja v Miamiju, sledi svetovno prvenstvo, ki bo že v začetku marca na Palmi de Mallorci, takoj za njim pa še regata za pokal princese Sofie. Temu bodo sledili trije sklopi priprav na olimpijskem prizorišču z regato finala svetovnega pokala, ki bo tudi zadnja pred OI v Enoshimi.”

Tina se je zahvalila tudi sponzorjem in podpornikom ter vsakemu v znak zahvale izročila darilno vrečko, v kateri so bili steklenica doma pridelanega olivnega olja družine Macarol ter, že tradicionalno, koledar. Besedo je nato predala Tomažu Čopiju, ki je bil kot običajno kratek in jedrnat, nekoliko več pa je v nadaljevanju povedal Mitja Margon, nedavno izvoljeni novi predsednik JK Pirat. Mitja je na kratko povzel nekaj dosežkov JK Pirat iz preteklosti ter se seveda z novimi načrti osredotočil na prihodnost.

Mitja Margon:

“Če dodamo še Dušanove, ki sicer niso bile zaporedne, bodo naslednje olimpijske igre že sedme zaporedne, na katerih bodo nastopili današnji člani Pirata. JK Pirat je eden od klubov, ki ima najširši razpon aktivnosti, od najmlajših do tekmovalcev v mladinskih kategorijah, v olimpijskih razredih, jadralcev na deski, tistih v foiling razredih (s krilci, op.a., kot na primer moth in waszp). Mislim, da take razvejanosti nima noben drug klub.” 

Mitja je pohvalil delo svojih predhodnikov:

“Nov izvršni odbor je prevzel klub v zdravi oziroma solidni finančni kondiciji, kar je zelo pomembno - in za to gre zahvala zadnjim štirim izvršnim odborom, ki so se res trudili - in kot rezultat lahko danes plačujemo račune v rokih, kar je zelo pomembno tudi za razmišljanje o bodočosti. Nenazadnje smo tudi v objektu, ki omogoča še bogatejše delovanje in širši nabor aktivnosti.”

Med glavnimi načrti za prihodnost je Margon omenil šolo jadranja, ki bi jo želeli ponuditi širši publiki, tudi nekoliko starejšim otrokom in odraslim, povečalo se bo tudi število regat, kot srednjeročni cilj pa so zastavili izvedbo enega evropskega ali svetovnega prvenstva letno tudi v razredih, ki sicer v klubu niso zastopani. 

Mitja Margon:

“Že Velikonočno regato bomo na željo sodelujočih podaljšali za en dan, tako da bo zdaj štiridnevna. Dodali smo novo regato, Foil Fight, v štirih različnih razredih in tudi v novem, olimpijskem, kite foil, ter v sodelovanju z društvom GoSAILING regato za razred RC44. GoSAILING je organiziralo to regato že lani ter pridobilo kandidaturo za prihodnje leto in zagotovo bo šlo za enega največjih športno-jadralskih dogodkov v 2020 pri nas. Želimo se odpreti tudi novim članom, eden od ciljev je tudi, da bi jih bilo do konca leta 2021 vsaj 200, še raje več. Za obstoječe člane pripravljamo tudi razne ugodnosti, popuste, uvedli bomo tudi nagrajevanje aktivnih članov, ki sodelujejo na regatah, saj ti s svojim prostovoljnim delom in donacijami doprinašajo klubu. Radi bi tudi okrepili sodelovanje z drugimi klubi, z našega področja in izven njega, saj verjamemo, da je v povezovanju prihodnost in večja moč.”

Tina se je na koncu uradnega dela srečanja najprej lepo zahvalila tudi Dušanu Puhu in njegovi ekipi na jadrnici Adriatic Europa, ki je tudi letos goste popeljala na jesensko jadranje po Piranskem zalivu - potem pa skupaj z Mitjo podelila še darilca najmlajšim jadralcem v razredu optimist. Njihov novi trener Matevž Ravnikar je ob tem povedal:

“Zelo lepo je delati z otroci, sploh pa z našimi, Piratovimi. Sam sem od svojega 18. leta preživel tisoč lepih trenutkov tukaj, in zdaj samo nadaljujem, kjer sem takrat končal.”  

Sledilo je druženje ob dobri kapljici ter pristnih primorskih okusih. 

Tini, Veroniki in Tomažu čestitamo za letošnje uspehe in jim seveda želimo kar največ  sreče in naklonjenega vetra v prihodnji, olimpijski sezoni. 

Iskrena hvala tudi vsem institucijam, podpornikom, sponzorjem in donatorjem, ki s svojo naklonjenostjo pomagajo, da lahko naši dekleti tako uspešno jadrata: Generali Investments, Luka Koper, Slovenska vojska, Avto Triglav, JZS, OKS, JK Pirat, Sailing point, Terranova, Turistično združenje Portorož, Marjetica Koper, Okolje Piran, Primafit, Tpg logistika, Jakica Jesih, Športni in mladinski center Piran, Občina Piran, Butik tiskovin, P&P group.

Hvala tudi medijem, ki zavzeto in korektno spremljate njuno jadralsko pot, jima s tem dajete še dodatnega zagona, hkrati pa ta lep šport predstavljate tudi širši javnosti. 

Besedilo: WindPress - Jakica Jesih

Tokratni video prikazuje plovbo jadralca Erika Aanderaa, ki je s svojo jadrnico zaplul v nevihto. Stanje morja v delu njegove plovbe je bilo 10 (po Beaufortovi lestvici).

Video je nastal z namenom, da jadralci, ki še niso izkusili takšnih vremenskih razmer, spoznajo, kaj jih čaka v primeru tako močnih vetrov. Na plovbo se je podal, ker dobro pozna svoje plovilo in vode, po katerih pluje, ter svoje sposobnosti in pomanjkljivosti.

Plovba v takšnih razmerah je nevarna in se lahko hitro spreobrne v katastrofo.

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

66. dan: Sardinija: Liscia Di Vacca – Cala di Volpe–Golfo Pevero

Danes gremo na izlet. Lili bi si rada ogledala nekaj lepih zalivov, kjer sva pred leti že bila, a sva tako hitela mimo, da nisva nič videla.
Še prej pa preverim, ali se je epoksi posušil. Samo pol urce, rečem Liliki. Ne verjame mi povsem. Me pozna.
Epoksi je trd. Grem po orodje. Zvrtam luknje, povsem na prafaktorje razstavim vinč, saj že dolgo ni bil dobro očiščen in namazan, grem po mast in olje. Lili mi prinese računalnik, da pogledam plonk listek (pdf sheme vinča, saj so ene rinke lahko zgoraj ali pa spodaj) in se lotim montaže. Vinč je spet v enem kosu. Grem po Kent, grem po dodatne cunje in čistilo za Kent, poiščem daljše vijake, montiram na barko.
Za čuda poteka vse bolj ali manj po planu in dobre 3 ure pozneje je vinč zmontiran in delujoč.
Na hitro pospraviva in dvigneva sidro. Jeva med jadranjem. Lili popeče kruhke, jaz poskušam hkrati jesti, jadrati (in preizkušati nov vinč) in se umikati stotinam čerem in gliserjem. AIS tako ali tako ves čas piska, vsak trenutek smo v nevarnosti trčenja z več plovili. S katerimi niti ne vem, ker je po navadi na ekranu 150 do 200 tarč. Neuporabno za tako obalno plovbo v najbolj turistični destinaciji Italije sredi avgusta. Kjer so najožji prehodi, Pershingi upočasnijo – takrat pa res delajo največji val.
Ko prideva do Cala di Volpe je SY A že tam. Videti je, da so nas prehiteli, ko sva montirala vinč. Verjetno so prisluškovali, ko sva včeraj delala načrte, kam greva. Pa še Black Pearlu so očitno povedali, kam naj grejo, da bodo videli Herona. No, za zvečer si izbereva drug zaliv in za nama se tja spet pripelje A. Pa dobro, a oni tudi berejo moj dnevnik?

Še dobra večerjica na Heronu, zvečer se dnevni gostje odpeljejo in v zalivu zavlada normalen mir. No, sama sicer nisva, saj je avgust, a prostora je dovolj, da se da dihati. Gledava sosedovega kužka, ki čuva barko in jezno laja na galebe, če se preveč približajo. Ko eden ni takoj odletel, je kuža kar v vodo skočil od besa. potem pa se s prednjimi tačkami drži za lojtro in čaka, da lastniki opazijo, da ga ni več in ga potegnejo nazaj na barko.

Danes prepluto: 16 milj, skupaj 1604. Motor ima 5551 ur (3 nove).

67. dan: Sardinija: Golfo Pevero – Liscia Di Vacca

Še vedno se zadržujeva na severovzhodu Sardinije.
Na Balearih so prepovedali sidranje v nekaj lepih in varnih zalivih, kamor sva hotela iti, zato morava poiskati primeren trenutek za prečenje s Sardinije na Menorko.
To je pribl. 200 milj plovbe (časovno je to pribl. 40 ur) po odprtem, ko si povsem izpostavljen mistralu iz Lyonskega zaliva. Ta zna dvigniti visoke valove in dobiš jih z boka. Tu je že prevrnilo velik potovalni katamaran (ljudje so umrli) in razbilo okna na križarki (poškodovani potniki), zato je treba to pot jemati z vsem spoštovanjem.
Pred prečenjem pa je še en dan plovbe skozi Bonifacij (ožino med Sardinijo in Korziko), kjer se veter okrepi in največkrat piha z zahoda.
Tam so zaščitena območja, kjer se ne sme pluti, malo je sidrišč, pa še ta so slabo zaščitena.
Pravijo, da avgusta nimaš kaj iskati na Balearih (sploh ne zdaj, ko so prepovedali sidranje v nekaj zalivih), če nisi pripravljen dati po 300 evrov na noč v marini, če sploh dobiš prostor. Zato sva še tu in planirava prečenje proti koncu meseca.
Tu so zbrani vsi ta veliki. Če se drugod fantje igrajo z droni, se tu (malo večji fantje) igrajo s pravimi helikopterji.
Marsikatera jahta ima pomožne čolniče, ki so večji od Herona, nekatere imajo helikopterje ali podmornice.
Danes zjutraj pogledam iz barke in v zalivu se bohoti največja jahta na svetu. Čez 150 m je dolga, kar 85 ljudi šteje posadka!
Privezala se je na bojo v zalivu.
Boja je velika (po moje pribl. 3 m). Kako je pritrjena na dno, pa ne vem. Verjetno ne na malo betona v avtomobilski gumi s kavljem iz gradbenega železa.

Dopoldan je vreme še lepo, zato se kopamo, potem pa odjadramo v znan zaliv, saj je napovedano nestabilno vreme in hočemo imeti varno zavetje. Celo pot prejadrava, Lilika je bila kar malo nejevoljna, saj motor ni delal niti toliko, da bi segrel vodo za pranje brisač.
Popoldan je oblačno, vmes nekajkrat dežuje po 5 minut, a ne dovolj, da bi opralo barko.
Danes sva jedla pikantne klobase s Korzike, matevža in kislo zelje. Zanimivo, kako prija zimska hrana, če se skrije sonce, čeprav je še vedno 28 °C.

Danes prepluto: 5 milj, skupaj 1608. Motor ima 5551 ur (danes 0 novih).

68. dan: Sardinija: Liscia Di Vacc a– Porto Puddu

Še dobro, da se admiralica ukvarja z vremenom.
Aja, pri nas je tako: Jaz sem kapitan, Lilika pa je admiralica.
Jaz odločam, koliko verige spustimo in koliko se zategne jadro, ona pa, kje bo plula naša flota. :-)
Današnji pogled na vremenske karte pokaže, da je okrog nas precej dežja in neviht – tako južneje kot severneje od nas, pri nas pa je vreme lepo.
Tudi ponoči ni bilo nič posebnega. Ene dvakrat je veter malo zažvižgal, sicer pa je bilo super mirno.
Za to noč se bo treba spraviti v zelo varen zaliv, saj je izdano opozorilo za nevihte. Porto Puddu izpolnjuje vse pogoje.
Pravijo, da je treba na barki vsak dan narediti vsaj en projekt, sicer imaš naslednji dan tri (in ne dva).
Današnji podvig je bilo čiščenje črne strojne masti z zadnjih pripon. Da so pripone pošmirane, sem ugotovil šele takrat, ko je gondoljer zanihal na pripone in potem na jadro in pustil črne madeže na novem jadru. Šmir je na zajle prišel ob spustu barke v morje, saj so se zadnje pripone dotikale žičnih vrvi dvigala. Najprej poskusim s čakljo, a ne dosežem. Potem navežem krpo okrog pripone, ter jo s pomočjo dvižnice in še ene vrvi vlačim po priponi gor in dol.
Projekt je uspel in zajle so čiste in ni mi bilo treba plezat po njih. Jasno, da sem to delal med plovbo. Zakaj bi nekaj počel na sidru v mirnem zalivu, če lahko naredim stvar bolj adrenalinsko. Na sidru raje gledam prišleke, kako sidrajo. Boljše kot televizija.
Zaliv je super. Dobro zavit, notri je še en manjši otok, za katerega se da sidrat.

Seveda nisva edina, ki nama je zaliv všeč, a mislim, da nismo preveč natlačeni.
Sonce je bilo povsem rdeča krogla, ko je padalo za obzorje. Po nebu se podijo oblaki vseh oblik. V daljavi se občasno kaj zabliska, a admiralica pravi, da se bo verjetno ustavilo, preden nas doseže.

Danes prepluto: 11 milj, po logu tudi 11. Skupaj 1619. Motor ima 5553 ur (danes 2 novi).

69. dan: Sardinija: p Puddu–p Pozzo–p Liscia–p Poddu (p iz naslova pomeni Porto)

Admiralica je imela prav. Neurja so nas obšla. Ropotalo je nad hribi, pri nas ni bilo nič. Zaliv je bil miren, kot na jezeru.
Ni pa tu trgovine.
Stvari, ki jih v kopenskem življenju opraviš mimogrede, ti na barki včasih vzamejo precej več časa.
Prej bi na poti iz službe mimogrede skočil po kruh in mleko v lokalno trgovino.
Tu pa: pripravimo barko za izplutje, dvignemo sidro in odplujemo v zaliv, kjer je trgovina – dobro uro vožnje.
Tam sidramo, spustimo v vodo dingija, montiramo motor, bencin, se oblečemo za med ljudi in oddingiramo do obale.
Tam najdemo prostor, kjer lahko pustimo čolnič, se izkrcamo in peš napotimo do trgovine (kar daleč po soncu).
Po soncu potem nosimo nakupljene stvari nazaj do čolna, se veselimo, če je čoln še tam in še ima motor, bencinski tank in vesla.
Potem se vkrcamo in odpeljemo na barko. Potem pa dvignemo motor na barko, pa dingija obesimo na nosilce, dvignemo sidro in odplujemo nazaj.
Porabljen čas: 4 ure.
Tale Porto Pozzo je čisto druga slika Sardinije. Le lučaj od blišča in bogastva je mestece, kjer misliš, da si prišel v sindikalni turizem leta 1970 nekje v Istri ali na opustošeno Bosno kmalu po vojni. Po glavi mi je nehote odzvanjala melodija iz filma Deliverance.
Na obali zagledam skale v obliki bivola. Potem pa ta skala pomiga z ušesi. Uf. Res je bivol, ki leži v blatu. Okrog njega so še trije, štirje, pa nekaj samic. Bivoli so ogromni in črni. Nisem še videl tako velikih. Tu se očitno ne bom izkrcal. Tako ali tako pa je za njimi močvirje in neka stoječa voda.

Malo naprej je kup starih na pol potopljenih čolnov in jaht. Verjetno so se pred davnimi leti potopile in so jih izvlekli, da ne bi ovirali dostopa moderni marini, ki je vsega 100 m stran. Ob robu marine najdem prostor za izkrcanje. Pet korakov in sem na parkirišču. Pot do trgovine me vodi mimo na pol dograjenih hiš, ki so v razsutem stanju. Tam verjetno kakih 30 let stojijo nedokončane. Na dvorišču razpada traktor, dva gliserja prerašča grmovje. Tadva ne bosta več plula. Kot bi se v času premaknil 50 let nazaj. Kot da niso le lučaj stran prestižne vile, vredne milijone in milijone. V vasi je ena trgovina (minimarket). No, kruh in mleko dobim, kake hude izbire pa ni.
Najprej greva v Porto Liscia, ker je tam lep zaliv, a se v zaliv prikrade preveč valovanja, tako da se vrneva na res zaščiten Porto Puddu. Danes se morava naspati, saj gremo jutri skozi Bonifacijevo ožino in nekaj dni ne bova imela na voljo res dobrih sidrišč. Če bo vreme stabilno bo OK, sicer bomo pa spali bolj za silo.

Danes prepluto: 12 milj, po logu tudi 12. Skupaj 1631. Motor ima 5555 ur (danes 2 novi).

70. dan: Sardinija: Porto Puddu – Isola Rossa

»A ni ta zalivček odličen. Škoda, da se ga ne da zapakirati in vzeti sabo, potem bi ga pa instaliral tam, kjer bi ga rabil,« je zjutraj rekla admiralica.
In res se je p. Puddo spet izkazal.
Zdi se mi, da se že pozna, da je plovil manj, kot še pred tednom dni. Na AIS-u je bilo tule po navadi 150 do 250 plovil v dometu, sedaj jih je pribl. 100.

Danes gremo do Isole Rosse. To je na pol poti do Isole Asinare, skrajne severozahodne točke Sardinije, od koder se preči na Menorko. Vreme pravi, naj spustiva Algero (kakih 20 milj južno na zahodni obali) in pičiva čez raje v torek kot v sredo. Bomo videli, kakšna bo prognoza jutri.
Startava s premalo vetra, zato poje motor, a se veter čez dan le vzpostavi. Najprej ga je malo in pujsamo počasi. Dokler je v bok še gre, v krmo je pa žalost. Potem se kot popravi (150° pravi veter) in malo se igram s tangunom. Ravno vse super natrimam (in smo za dober vozel hitrejši kot brez tanguna), ko se veter spet malo obrne. Pravi je iz 120, a ker smo mi tako hitri je navidezni z 90. Tanguna ne rabim več. Popoldan se veter še okrepi in letimo dobrih 7 vozlov čez vodo, zaradi toka v našo korist po GPS-u 8. Končno spet eno jadranje.
Sidramo takoj pod marino v čudovito turkizni vodi v mivko. Pred severnimi vetrovi nas ščiti valobran marine, pred severozahodnimi otoček Isola Rossa. Na vzhodu je pa tako ali tako cela Sardinija. Zahodnik zna presenetiti s kakim valom, a upamo na najboljše. Napovedan pa je severnik. Zvečer pa na pico – zadnja šansa za pravo italijansko pico.
Pica je bila, kot se šika, sladoled odličen, v trgovini sva dobila vse, kar sva rabila.
Tale Isola Rossa je sicer čisto turističen kraj, a so hiške okusno zgrajene in daje občutek domačnosti.
Upam na mirno noč. 

Danes prepluto: 31 milj, po logu tudi 31. Protitok in tok v krmo sta se do konca dneva ravno izenačila. Skupaj 1662. Motor ima 5558 ur (danes 3 nove).

71. dan: Sardinija: Isola Rossa – Isola Piana

Bal sem se vala, pa je nevarnost prišla od drugod.
Glasba, ki je igrala na terasi v bližini, se ni končala kmalu po polnoči, kot se spodobi, ampak so odprli vse registre in nažigali pozno v noč/zgodnje jutro. Ko so končno utihnili, se je na naju spravil komar, ki ni odnehal, dokler ga nisem kemično uničil.
Pa še pica je bila preslana in sva ponoči hodila pit vodo.
Skratka, noč, ki jo bom z veseljem čim prej pozabil.
Plan za danes je ogled mesta Castelsardo. Prej se je imenoval Castelgenovese. Zgradili so ga za obrambo Genove.

O Beneški in Dubrovniški republiki smo se učili v šoli, Genovske republike se pa jaz iz šole niti ne spomnim. Mogoče sem šprical.
Ko se približava utrjenemu mestecu na vrhu hriba, se plan v hipu spremeni. Sonce je namreč že visoko in nabija z vso svojo energijo. Slikica z barke bo povsem dovolj, je enoglasna odločitev. Verjetno pa je od daleč videti lepše kot od blizu (to je tista o kislem grozdju).
Raje izkoristiva ugoden veter in nadaljujeva proti Isoli Piani.
Lepo jadranje do Isole Piane. Sidrava in imava kopanje in večerjo.
Vreme: spremenili so napoved, tako da je opcija, da greva takoj, ali pa čakava več kot 3 dni.
Odločitev: gremo nocoj. Ob 19. uri dvignemo sidro in zaplujemo proti prelivu. Najmanjša globina, ki sem jo videl, je 2,7 m, uspelo se nam je prebiti mimo čeri. Protitok v ožini ni presegel 1,5 vozla. Trenutno (ob 20:00) sva že v globoki vodi z vetrom s severa.
Jutri ne bo dnevnika, saj sva na pasaži. Se javim, ko prispeva v Mahon (pribl. 200 NM daleč – predvidoma čez 40 ur) ali malo kasneje.

Danes prepluto: 31 milj, po logu 32. Skupaj 1692. Motor ima 5558 ur (danes niti ene ure za 31 milj).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron