Novice

Konec tedna so bili v Izoli podeljeni še zadnji naslovi državnih prvakov v letošnjem koledarskem letu. Zanje se je od petka do nedelje v razredu laser radial potegovalo osem deklet in 19 fantov iz osmih slovenskih klubov. Poleg omenjenih je na tradicionalni Martinovi regati jadralnega kluba Burja sodelovalo še 124 optimistov in osem laserjev 4.7.

Tridnevno državno prvenstvo se je za 29 krmarjev razreda laser radial začelo v 20 vozlih juga, ki je jadralce izmozgal do te mere, da so organizatorji dan zaključili po treh regatah namesto štirih, kolikor so jih načrtovali. Floto na morju so v v soboto izdatno okrepili optimisti in laserji 4.7, za katere sta bila izpeljana dva plova, medtem ko je nedeljsko vreme omogočilo le martinčkanje in predčasno podelitev nagrad najboljšim.

V moški in mladinski konkurenci radialov so to bili Janez Zabukovec (JK Jadro), Gašper Strahovnik (JK Burja) in Nejc Valenčič (JK Burja), v ženski konkurenci pa Kim Pletikos (YC Portorož), Lin Pletikos (YC Portorož) in Valentina Baruca (JK Jadro). Med mladinkami so si prva tri mesta razdelile Lin Pletikos (YC Portorož), Lana Vidmar (JK Jadro) in Alenka Valenčič (JK Burja), medalje v kategoriji do 17 let pa so domov odnesli Benjamin Aganovič (JK Burja), Lana Vidmar (JK Jadro) in Alenka Valenčič (JK Burja).

V razredu optimist je v skupnem seštevku slavil Italijan Kim Magnani pred Svitom Dujmovičem Šterpinom (JK Pirat) in rojakinjo Liso Vucetti. Slednja je prejela tudi pokal za najboljši rezultat med dekleti, po tem ko je z zmago v zadnji regati prehitela Saro Calici iz SN Pietas Julia in Tarin Pečar (JK Jadro). V enosedu laser 4.7 so bili najbolj prepričljivi madžarski predstavniki.

Vir: JZS.si; Foto: Dragan Sinožič

Japonski proizvajalec zunajkrmnih motorjev Suzuki je predstavil nov motor iz serije GEKI.

Motor z oznako DF300B je manjši brat motorjev s 350 KM in 325 KM, ki pa je po njiju podedoval dva nasproti rotirajoča se propelerja.

Sistem Duo Prop je posebnost med zunajkrmnimi motorji in jo lahko dobite le pri motorjih Suzuki. Zagotavlja bistveno večji potisk kot enopropelerski motorji. Ima tudi dvojni zobniški prenos, ki zmanjšuje vrtenje propelerja in omogoča uporabo propelerjev z večjim premerom in večjim potiskom. Motor ima prostornino 4390 cm3. Ima 6 valjev, ki so razvrščeni v V. Motor je primeren za vgradnjo na nova plovila in tudi kot zamenjava za starejše motorje. Po njem bodo posegli lastniki, ki si želijo motor z vrhunskimi karakteristikami.

Motor se ponaša z najnovejšo tehnologijo Suzuki Lean Burn Control in senzorjem kisika, ki močno povečata izkoristek motorja, zmanjšata porabo goriva in poskrbita za kar največjo učinkovitost motorja pri potovalnih hitrostih plovila. Motorji so na voljo v črni in beli barvi.

Več o motorjih in cenik Suzuki na tej spletni povezavi. 

Slovenski krmar Goran Djordjevič in njegova posadka na jadrnici Taia2 & White Goos so na cilj regate Jabuka 2019 prijadrali kot prvi.

Jabuka je ena izmed množičnejših in napornejših regat, ki potekajo na Jadranu. Vsako leto se je udeležijo številne posadke iz različnih držav, med njimi tudi slovenske. Izpred kraja Vodice pri Šibeniku, morajo zapluti na odprto morje, okrog otoka Jabuka in se vrniti pred izhodiščno luko.

Ekipa Tai2a & White Goos, ki jo krmari Goran Djordjevič iz škofjeloškega kluba JK Loka Timing, je najspretneje krmarila in preplula ciljno črto ob 21.53.23. Za plovbo so potrebovali 14 ur 53 minut in 23 sekund. Druga posadka Facing Future s skiperjem Michaelom Maierjem je za plovbo potrebovala 5 minut več, tretja posadka Toto Travel pod taktirko skiperja Michala Horkyja pa je potrebovala še minuto več.

Letošnja regata je bila zaradi slabe vremenske napovedi prestavljena. Ker je bilo na odprtem morju napovedanih do 40 vozlov juga, so organizatorji start regate prestavili na soboto ob 7.00 zjutraj. Tekmovalci so imeli bistveno bolj varne razmere za plovbo. Pihali so vetrovi, ki so dosegali hitrosti do 15 vozlov.

Odlično so jadrale tudi številne druge slovenske posadke. Na odlično šesto mesto v skupni razvrstitvi se je uvrstila jadrnica Macropus s krmarjem Žigo Rebekom. Janez Gorec se je s svojo jadrnico Shark povzpel na prvo mesto v razvrstitvi ORC1, na odlično četrto v skupini pa še Igor Orlov na jadrnici Aurora Pirnar. Igor Filipančič iz Koroškega navtičnega društva je zasedel odlično tretje mesto v svoji skupini. Matej Narat je s svojo jadrnico Pingala prijadral na 20. mesto v razvrstitvi ORC0, na 24. pa Dušan Ušeničnik na jadrnici Karpo.

Letošnje regate se je udeležilo 106 jadrnic. V cilj jih je priplulo le 91.

Rezultati:

Foto: regate.com.hr, FB Jože Jota Mihalič

Beneteau je z novo linijo plovil Flyer korenito spremenil filozofijo plovbe. Plovila so moderna, tehnološko dovršena in nudijo izjemno udobje na krovu.

Pri snovanju modela Flyer so si oblikovalci zastavili nalogo, da na plovilu, ki v dolžino meri vsega 6,8 m, zagotovijo največ prostora in udobja. Z inovativnimi rešitvami jim je to uspelo.

Kako jim je uspelo zagotoviti več prostora

Če plovilo pogledamo z vrha, je takoj jasno, da je premec prostornejši zaradi njegove razširitve. Namesto da bi se počasi širil proti krmi, so gornji del premca razširili na samem začetku in tako zagotovili sončno ploščad brez primere. Kljub temu da gre za manjše plovilo, lahko na premcu poležavajo štiri osebe. Zaradi razširitve je povečana tudi prostornost v podpalubju. V njem je kabina, v kateri lahko udobno prespijo tri osebe.

Razširitev premca ne vpliva na plovne lastnosti plovila. Plovilo ima izjemno dobre plovne lastnosti. Takoj po izplutju boste dobili občutek, da plujete na daljšem plovilu. Trup je zgrajen s pomočjo najnovejše tehnologije Airstep druge generacije. Ta omogoča, da se zrak nabira pod trupom plovila, kar zmanjšuje trenje. Plovilo zaradi tega pluje hitreje, ob tem je zmanjšana tudi poraba goriva. Občutek plovbe je podoben plovbi na zračni blazini.

Komandna konzola je nameščena centralno. Levo od konzole je prehod na premec, desno pa prosto z odlagalnimi površinami in predalom. Krmarju je namenjen udoben krmarski sedež s pregibnim prednjim delom sedala. Sedež je po višini nastavljiv in si ga bo lahko vsak krmar prilagodil svojim potrebam in stilu plovbe, pa naj bo to sede ali stoje. Poleg krmarskega sedeža je še en enak sedež namenjen sopotniku. Pred njim, v levem delu komandne konzole so vrata, ki vodijo v podpalubje. V njem se skriva ležišče, ki je dovolj udobno za tri osebe.

Krmni del plovila je namenjen udobni plovbi štirih oseb. Ko smo na sidru, lahko namestimo mizo. Ker se krmarjev in sopotnikov sedež obrneta za 360 stopinj, se lahko okrog mize udobno namesti šest oseb.

Beneteau Flyer 6.6 lahko na krov sprejme do 8 oseb. Ker je teža plovila zgolj 1618 kg, plovilo dovoljuje namestitev zunajkrmnega motorja z močjo največ 200 KM. Za udobno plovbo pri hitrosti okoli 30 vozlov pa bodo zadostovali motorji manjših moči, kot na primer 150 ali 175 KM.

Plovilo ima vgrajen rezervoar za gorivo s prostornino 170 l in rezervoar za sladko vodo prostornine 100 l, kar je redko pri tej velikosti plovil. Količina bo zadovoljevala za krajša križarjenja in pri varčni porabi posadke dovolj za več dni.

Tehnični podatki:

• Dolžina čez vse: 6,80 m
• Dolžina trupa: 6,10 m
• Širina plovila: 2,50 m
• Teža plovila: 1618 kg
• Teža plovila brez motorja: 1334 kg
• Rezervoar goriva: 170 l
• Rezervoar vode: 100 l
• Največja moč motorja: 200 KM
• Ugrez 0,4–0,8 m
• Dolžina pogonske noge: Xl – 635 mm
• Najvišja višina nad morsko gladino 1,8 m
• Višina v kabini: 1,49 m
• CE certifikat: C8/D10

Več o plovilu FLYER 6.6 na tej povezavi.

Lina in Val Eržen sta za ta konec tedna tekmovala na odprtem državnem prvenstvu Hrvaške v disciplini freestyle wave v Jadriji pri Šibeniku v organizaciji KJD Jadrija.

V odličnem vetru so tekmovanje izpeljali v nedeljo. Val Eržen je s 114 točkami v absolutni konkurenci zmagal, Lina Eržen pa je s 106 točkami zasedla drugo mesto. Tretje mesto je osvojil Mladen Belamarič iz Splita s 100 točkami. To je še en odličen rezultat obeh mladih slovenskih tekmovalcev v tej atraktivni disciplini jadranja na deski.

Vir: JZS.si

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidži, 8. dan

Čeprav sem šel dokaj pozno spati, okoli polnoči, sem bil že ob štirih zjutraj buden kot ris. Morda sem se sinoči prenajedel in seveda so čevapčiči ter precejšen kos »lepinje« bili pretežki za moj želodec. Zato sem do sedmih zjutraj  pretežno bral in užival ob sveže kuhani kavi. Sledil je zajtrk, kateri je bil lahek ter bolj nežen. Najbolj so bile trde in težke vsakodnevne tablete, katere pač moram pojesti, da lahko normalno funkcioniram.

Ko odnesem smeti vidim, da mi je spet po malem spustil dingi, katerega se lotim še enkrat preden bo zunaj res vroče. Danes je napovedano 29 stopinj in na soncu jih bo vsaj 31°C. Spet z zrakom napolnim obe tubi, nato pa z gobico, ki je polna likvija iščem kje mi še spušča. In najdem, zadaj na špicu tube. Spet na tovarniškem stiku. Vse dobro zbrusim, namažem s plastic cementom, nato pa ko se vse posuši, zalepim s flikami. Le te še povijem s »power tape«, tokrat s preizkušenim in zame še edinim trakom, ki bi ga kdaj koli uporabil na barki – »Gorillo«. Vsi drugi traki so neobstojni ali slabo lepljivi ter vsekakor pretanki. Ta pa je druga pesem in če kdor koli potrebuje na barki ali doma Power tape, kupite samo Gorilla tape. Ne mečite denarja proč po nepotrebnem. Sicer je ta precej dražji od drugih, a vsekakor je cena primerna kvaliteti. No, dingi je zalepljen in čez čas je spet napihnjen. Zdaj pa samo čakam, kdaj bo še kje spustil in bo spet lepilna veselica.

Sonce je že kar visoko na nebu in zdaj se lotim menjave luči v krmnih kabinah, saj so se zlomila vsa stikala. No ja, tudi inox ni več tisto kar je bil. Zato zamenjam luči s plastičnim pokrovom, stikalom in LCD trakom. Hvala Tomaž V., dobro si mi pripravil trake in žičke. Ko vse končam, se mi kar nasmeji. V kabini je svetlo kot po dnevi. Ko pade noč, bom samo prižigal in ugašal luči, ker se mi zdi vse tako »fancy«. Pospravim orodje, pometem po tleh, pobrisal pa bom vse v soboto, ko bo dan za notranje čiščenje barke.

Pravkar me je po telefonu poklical kolega Bill in sva klepetala dobrih 20 minut. Ja ni kaj, veliko mi je imel za povedati, kajti njemu se zdaj na celini precej dogaja. Možakar je za letošnje leto zaključil z jadranjem in se predal bolj pomembnim in vsekakor lepšim spremembam, ženskam.

Popoldne pregledam vodo v 5 litrskih plastenkah, katere imam spravljene v premcu pod posteljo. Vedno jo imam nekje 100 do 150 litrov v rezervi, kajti nikoli ne vem, kaj lahko odpove, kaj se lahko pokvari, brez vode pa ne morem biti. Čisto poklapan sem ugotovil, da mi je na 12-tih plastenkah počil pokrov oz. zamašek in tako je prišel zrak v plastenko, kar pomeni, da sem polovico zaloge zlil v morje, plastenke pa zaradi neuporabnih zamaškov odvrgel v smeti. 

Ko pride večer na Fidži, se sprehodim po kopnem in prav prijetno je, ker ni več tako vroče. Grem do bara, kajti danes je četrtek in »beer happy hour«. A ko pridem tja, se je ravno zaključil, zato se obrnem in se še malo sprehodim do sosednjega resorta. Naredim nekaj večernih fotografij in uživam v vsem kar je lepo.

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži, 9. dan

Eno noč ne spim kaj dosti, spet drugo prespim v celoti in zjutraj bi najraje rekel,… še bi. Pa saj bi še lahko, ker ne grem v službo, a enostavno sem se navadil na zgodnja jutra. Včasih so ta jutra točno takrat, ko so vizuelno zelo lepa, meni morda najlepša. To je pravzaprav bit vsega tistega, zakaj sem tu. Spomnim se besed, zdaj že pokojnega mojega prijatelja Žareta, ki je rekel: » Lahko bi bil kjerkoli, a tukaj so sončni zahodi najlepši. Ostal bom tukaj in jih gledal. Tako sem najbolj srečen.«

Pravzaprav pa kaj sploh je življenje? Kaj je sreča? Če bi me nekdo vprašal, naj izstrelim pet besed o sreči, bi se mi verjetno pri tretji že zataknilo. Pravzaprav sem imel včasih pogled na eno samo besedo: denar. Če imaš to, imaš vse. Danes razmišljam drugače. Pet besed… štiri… tri… Čeprav se mi zdijo ravno te prve tri najbolj pomembne: živ sem, zdrav sem – kot pač sem in rad imam peščico tistih pravih oseb, katere so mi res blizu. Saj bi še našel tisti dve manjkajoči besedi, a se mi zdi, da so že prve tri dovolj, kajti potem v vsem tem najdeš še veliko drugih asociacij na to srečo. Dovolj je že, če pogledam okoli sebe, vidim svet, ki se preliva v barve iz katerih lahko potegnem milijone odtenkov. Pravzaprav vsak lahko potegne nekaj iz vsega tega, če si to le želi. Najlažje je brezbrižno in suhoparno deljenje besed: Meni je v redu tako kot je. No, meni žal ni. Pa saj ne vem zakaj sploh pišem o temu, morda le zato, ker sem se danes spet spomnil kolega, ki ga ni več. Preplavili so me oceani občutkov, preplavila so me morja spominov,… Torej če se me še ni lotila teta demenca, potem sem še vedno tisto pravo, kar pričakujem od sebe v teh letih, ko šestdeseta leta trkajo na moja vrata življenja. In dokler še lahko sam kaj naredim, bo še vse v redu. Tudi danes sem delal, a danes ne preveč. Danes sem bil ravno v tem, kar sem zgoraj pisal. Živel sem življenje v dnevu, ki me je navdihnilo s tistim, da sem se počutil dobro. Prijatelji, pogovori, nasveti od starejših, od mlajših pa koš samohvale, kot da so edini preživeli svoj leta. Sem bil jaz enak? Verjetno da sem, saj to je nek normalen ciklus, ki ga pač moramo preživeti. Preživeti pa moram tudi sam, čeprav sem na nekem »sanjskem otoku«, na katerem je polno čeri, kot jih ima naše življenje. Valovi, na katerih padamo dol in se spet povzpnemo navzgor, so običajni proces našega življenja. Le obdržati se moramo na njih, pa naj nam pomagajo vsi bogovi tega sveta, dodatni rešilni pasovi ali pa samo enostavna življenjska sreča. Ahh, kako lahko je pisati na ekran, ko pa je življenje povsem nekaj drugega. In kot pravi eden od pregovorov: Življenje ni samo potica.

In danes se mi ne da pisati, kaj vse sem naredil, česa še nisem, kaj bi še moral… Za danes sem končal. Povabljen sem na pozno večerjo, menu mi je že znan: pečen piščanec na žaru, za prilogo bo pečen krompir, za splakovanje maščobe pa bo dovolj dobro eno malo pivo. Tudi to je del sreče… biti sit in ne lačen… biti to kar sem…. biti… JAZ!

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži, 10. dan

Kava. Ta jutranji magični napitek, pri katerem že ob kuhanju le-tega, komaj čakam, da vidim skodelico na mizi. Za nekatere se z njo prične začetek dneva ali samo jutranje prebujanje. Pravzaprav se po jutranji kavi začnejo vse moje dnevne obveznosti, katere moram ali bom naredil ta dan. Vendar jaz ob kavi uživam. Pijem jo počasi in ob njej po navadi berem elektronski časopis. Ne razumem pa Italijanov, ki svojo skodelico makiata spijejo kar na nogah, na dah, in potem gredo dalje. Hmmm… je to kultura pitja kave? Pravzaprav sploh ne vem kakšna je ta kultura. Dolgo sem mislil, da so kavo odkrili Turki in po njihovih slikah sodeč, so znali s kavo uživati sede in ob pogovoru. Potem sem nekje prebral, da je kavo odkril pastir v Etiopiji, ki je opazil, da koze, kadar jedo posebne »bunkice« postanejo bolj živahne. Te bunkice je odnesel v samostan in nato so si vso slavo o kavi prislužili menihi. Ko sem leta 1995 prvič obiskal Turčijo, turistično seveda, sem bil presenečen, ker se je tam pil večinoma čaj v posebnih steklenih skodelicah. In ja, kava je prišla šele kasneje do Turčije in potem še naprej na ozemlje Evrope. Kar nekaj nas je, ki brez nje ne začnemo dneva.

In da ne bom pisal samo o kavi, bom na kratko pisal o delovni soboti. Torej najprej kava, potem zajtrk in razmišljanje, kaj moram početi v tem dnevu. Najprej seveda pogledati, kako se bo obnesel dingi, katerega sem po malem lepil vsak dan. Sonce je naredilo svoje, utrujen material pa svoje. Torej je pri meni matematika na principu 1+1=0. In res, ko sem »napumpal« levo tubo, je ta na koncu pri špicu spet začela spuščati. Kot mi je pred dvema dnevoma rekel George: »Jasmin, to je misija nemogoče.« In jaz zamahnem z roko in se zopet lotim lepljenja. Danes sem spoznal, da je vse zaman, priznal sem premoč in poraz. Dingi bo jutri romal v kanto za smeti. Jaz pa ga bom poskusil najti kje drugje, tukaj že ne, kajti tu je zelo drag.

Čez dan še pospravim notranjost barke, saj je sobota. Čeprav ni prva v mesecu, je pri meni še kako delovna. Ko vse očistim, mi pogled zmoti velika in polna torba umazanega perila. Kaj naj? Iz kabine potegnem pralni stroj, ga postavim v kokpit in v dveh urah operem dve žehti perila. Obesim ga in že se suši na vročem Fidžijskem soncu. Pralni stroj dobro dela, pere in zakaj bi zapravljal denar za pralnico, če le-to imam doma, na barki.

Zvečer si skuham čudovit in dober piščančji kari, a z riževo prilogo tokrat ne bo nič. V rižu sem našel majhne črne domače živalce, ki so se kar naenkrat naselile med riž. Iz skladišča vzamem nov zavitek riža in glej ga zlomka, spet vidim tu in tam kakšno živalco. Pogledam na rok uporabe in ja, ta je že pretekel. Zato iz skladišča vzamem še zadnji kilogram riža in ga skupaj s prejšnjima zavitkoma vržem v smeti. Tako, zdaj pa sem že začel hrano metati v smeti. A kaj naj? Skuham si krompir in tudi ta gre prav dobro s karijem v smeti. Upsss… želodec.

Zvečer napišem še ta blog, morda kasneje pogledam še kakšen film in grem počasi spat. Zunaj se oglaša veter, morje valovi. Slišim sosedovo vrv, kako tolče ob jambor. No zdaj slišim še eno vrv, očitno je vetra danes preveč in ni še čas, da bi odjadral daleč od tu, odjadral daleč drugam.

Spomnim se jutranje kave in misel mi nariše nasmeh na obraz. Ja, jutri zjutraj bo spet zadišalo po kavi…

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži, 11.dan

Nedelja je. Sem ravno pri kavi in berem na netu, da so pred nekaj minutami naši odbojkarji premagali Bolgare in si tako zagotovili mesto v četrtfinalu. Bravo fantje! Carji! Potem se obregnem ob članek, da so Slovenske železnice za svojo promocijo nakazale pevcu Wernerju celih 80.000 €… To pa je promocija, ni kaj. Sploh ne razumem zakaj časopisi pišejo o tem? Odličen pevec in zdaj še promotor Slovenskih železnic. In ker je »dober« bo lahko Werner v svoj odgovor vsej »faušeritni srenji« zapel kr svoj hit: »Ne gane me, ne gane me…« To je ta sposobnost, ko imaš že v naprej napisane pesmi, ki služijo kot odgovori. Pa spet čitam dalje, kjer Vodušek piše o svoji konkurenci Požarju, kako je njemu lahko, ker ga Telekom zalaga z denarjem in to v vrednosti 130.000 €. Ugasnem tablico in ne berem več. Zdaj vem, zakaj mi Telekom, čeprav sva neposredno delala skupaj dolgih 23 let, ter da so v njemu ljudje, s katerimi sem posredno delal nekaj let, ni mogel sponzorirati niti rabljenega satelitskega telefona. In znesek bi bil samo 50 promilov zgoraj navedenega zneska. Ja kaj čem, nisem »požar«,  sem samo »vatra«, če se razumemo. Pa saj se, vem da se.

Me kar mine do dela, a vsaj včeraj oprano perilo moram pobrati, če ne ga bo današnji močan veter pobral in ga namočil v slani vodi. Vse je suho in dišeče, ter lepo oprano. Ni kaj, nakup tega pralnega stroja se mi je že velikokrat povrnil.

Nedelja res mine nedeljsko. Ležerno. Berem knjigo in ne zadnjih novic iz Slovenije,… Manj stresa. Bolj mi je naklonjen vodoravni položaj in iskreno, sploh se ne počutim, da sem zaradi tega vsaj en dan v tednu zguba. Pa tudi če sem, vsaj vidim kako je to, če v nedeljo lenariš. 

Za večerjo bo danes spet moj fidžijski piščančji kari,  katerega kuhanje sem že tako izpilil, da moram sam sebi priznati, da sem res dober v pripravi le-tega. Rad jem meso, čeprav mi ni prioriteta, da bi ga moral jesti vsak dan. Morda bo brati malo »hinavsko« če rečem, da imam rad živali, jih božam, crkljam, jih obožujem,… po drugi strani pa jih jem. Ko sem zadnjič imel na večerji kolega, kateri je vegetarijanec, sva se malo pogovarjala o tem. Pravi, da se je pred leti odločil za jogo, odločil se je biti vegetarijanec, nikakor pa ne sili ali prisiljuje druge, da bi bili kot on. Nasprotno, sedi zraven mene, ko jaz jem meso. Pravi, da je to moj način prehranjevanja in ga ne želi spreminjati. Na trenutke le blokira v sebi tisto kar vidi na mojem krožniku in se v družbi meni podobnih počuti ravno tako v redu. Dejansko tudi sam, starejši ko sem, jem vse več zelenjave in vse manj mesa. Včasih ga ne jem več dni zapored, pa zato še ne mislim postati »spreobrnjenec«. A pride dan, ko enostavno moram dobiti dozo svojega mesa, rdečega, največkrat svinjine. No ja, a od te imam najraje sušene proizvode, po možnosti čim manj predelane. Postanem kot narkoman, ko mora v sebe vnesti dozo, pa čeprav samo še enkrat, da se potem moje telo in um umirita in da začnem funkcionirati normalno. Čeprav je bil moj brat kar nekaj dolgih let vegetarijanec in potem strikten vegan, dolgo nisem ločil kaj je eno in kaj drugo. In kako naj ločim? Pridem v trgovino, stojim v vrsti pred pultom in pred mano slišim, kako nekdo vpraša: »A imate vegetarijanski sendvič?« Prodajalec pokima, nato pa mu ponudi sendvič s tuno. Jebela cesta…! Ali pa še slabše… Bila sva na kosilu in prijateljica naroči vegetarijanski krožnik. Ko ji ga prinesejo na mizo, je bilo med solato in zelenjavo piščančje meso. Na njeno vprašanje natakarju, če se je zmotil v naročilu, le-ta pravi, da je meso tako drobno narezano in pusto, da tega skoraj ni videti in zaradi tega ne bo izgubila svoje čudovite postave. Hinavec pa tak, brez primere! Nato ji ta »loverboy« še pomežikne, solato pa vseeno pusti na mizi. Hmmm… Zdaj še jaz vem, da vegetarijanci ne jedo meso, niti ribo (ki le v krščanskem pomenu ni meso), zato pa uživajo mleko in mlečne izdelke, jajca in med. Vse našteto pa vegani ne jedo. In jaz sem spet pri svojem piščančjem kariju, v katerem so kar veliki koščki piščančjega mesa, zato ga verjetno kolegu ne bi mogel »prodati« za vegetarijanskega, če tudi bi v njega narezal nekaj zelenjave, ki bi delno prekrila te mesne trakce. Še kasawo skuham in jo pretlačim z maslom, pa bom imel tudi prilogo. Dober tek, Jasmin!

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži, 12. dan

Včeraj je zunaj otoka pihalo tako močno, da se je še tukaj, kjer sem zaščiten od vetra čutilo pozibavanje od valovanja. Tudi veter je naredil svoje in ko je prišel tisti res močan sunek, se je barka nekontrolirano popeljala izven svojega normalnega položaja, od zategovanja je zaškripala in zaječala. Piha še danes, zato mi niti na kraj pameti ne pride, da bi zapustil to varno zavetje.     

Pozno sinoči se mi je zgodil tisti samo-pogovorni večer, ko človek v sebi sprejema neke odločitve, se sprašuje in si odgovarja. Včasih so ti odgovori res čudni in jih ne želiš sprejeti, čeprav veš, da so edini razumni. Moja letošnja jadralna sezona je bila res malo drugačna od prejšnjih. Če bi mi kdo rekel, da se bo to zgodilo, kar se je, potem bi se mu nasmejal in zamahnil z roko. A se je, predolgo ostajam na enem mestu. To ni v moji navadi in ne v mojem prvotnem planu. Prav je, da ne plujem s hitrostjo svetlobe mimo vseh teh lepih otokov, katere verjetno nikoli več ne bom videl. A po drugi strani, sem se na ravno teh, zadržal več kot sem si to želel. Morda je temu krivo tudi to, da je na celem Pacifiku to edino otočje, kjer so cene zmerne in je vse dosegljivo tudi z malim budžetom. Prihaja sezona ciklonov in zato je prišlo do spremembe plana. Namesto višje proti domu, se bom spustil v drugo smer, v divje vode Tihega oceana, do 1.100 NM oddaljene Nove Zelandije. To je samo 9 ali 10 dni non-stop jadranja. Samo 15°C je tam in dnevi so zdaj tam brez toplega sonca. Dolgih rokavov in dolgih hlač sploh nimam, imam le nekaj jadralnih poletnih oblačil. Popolno nasprotje tropov, popolno nasprotje začrtane poti. Torej odločitev je padla, Nova Zelandija. Trenutno vreme okoli nas je pestro. Zunaj piha in valovi po napovedih dosegajo skoraj 4 metre. Okoli Nove Zelandije so valovi veliko višji in dosegajo 8 metrov in več. Hmmm, veliko preveč za že utrujen Indigo. Ko se vreme umiri in ko padejo valovi vsaj za polovico bo čas, da se podam na pot, pot proti mrzlemu jugu. A tudi to bo… kmalu.

Zjutraj ostajam pri sinočnji odločitvi in delam vse, da uresničim ta drugi cilj. Nekako sem edino nezadovoljen sam s sabo, da ne morem popraviti dingija vsaj za toliko, da bi zdržal še ta čas pred odhodom na Novo Zelandijo. Sem mar kapituliral? 

Nato moram v trgovino, saj nimam riža. Zadnjič sem ga moral vreči v smeti. Marina sicer ima svojo trgovino, a vem, da je dražja od tiste v vasi. In res, prav sem imel. Prodajajo italijanski riž, po moje se ob pogledu nanj sam skuha in od nekod se mora pričarati še omaka. En sam kilogram stane namreč celih 10,20€! Odhitim iz »zlatarne« in se napotim v vas k domorodcem. Ni daleč, zato je to prijeten sprehod. Moti me le promet, saj moram hoditi ob glavni cesti, ki je precej prometna. V trgovini ni nikogar, tudi police so le delno napolnjene. Možakar mi prinese kilogram vietnamskega riža, datum uporabe je v redu in plačam mu 0,82€. Torej bi lahko tukaj kupil 12 kg vietnamskega riža, za 1 kg italijanskega riža v marini, ki je verjetno prišel iz Kitajske, Balija ali Vietnama. Na obcestni stojnici kupim še dve papaji, ki tehtata 2,4 kg, vse za vrednost dveh žvečilnih gumijev v eni od slovenskih trgovin.

Pozno popoldne še operem barko in spet se sveti, kljub svoji polnoletnosti. Sam sebi rečem, da sem priden, a sam sebe ne morem povabiti na pivo, katerega sem si danes definitivno zaslužil. Pa drugič Jasmin, a ne?

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

44. dan: Golfo di Follonica–Punta Ala–Elba: Golfo della Lacona

Zjutraj se naši barki približa plavalec in nam nekaj razlaga. Ko preklopimo z italijanščine na angleščino, zgodba dobiva vsebino: prosi za hrano. Bolj natančno za špagete (oziroma kakršnekoli testenine).

Ne, ni begunec, ki bi priplaval tako daleč na sever iz Afrike. Plaval je le od večjega potovalnega gliserja, ki je zasidran blizu naše barke.

Kuhajo kosilo, imajo vse, le špagete so pozabili vzeti. In kam greš na sidrišču po špagete? Jasno na jadrnico, ki se ji že od daleč vidi, da ji nič ne manjka in sedi kak palec nižje v vodi, kot je načrtoval njen arhitekt.

V zameno nam ponuja vino iz njegovih krajev.

Kdaj sem pa že rekel vinu rekel NE?

Takoj dobi kar kilo testenin iz Hoferja, na katerih piše: »Original aus Italien«.

Z vrečko med zobmi odplava. »Nič hudega, če se zmočijo, itak jih bomo dali v vodo,« še izjavi s stisnjenimi zobmi.

Kmalu se barki spet bliža mokra glava. Ugibamo, če ima flašo ali ne. In če jo ima, kam jo je zataknil. Upam, da ne v ...

Aha, flaša je. Kar v roki jo drži in plava žabico.

Dobra kupčija je bila tole. Za nas tako ali tako, z njih pa tudi. Brez pašte bi jim kosilo propadlo.

Meduze so še, zato je kopanje kratko.

Vse se enkrat konča in danes prijatelji zapuščajo Herona.

Usmerimo se v marino Punta Ala in presekamo pot, ki smo jo začrtali pred enim tednom. S tem zašpilimo našo plovbo okrog Elbe. Krog je zaključen.

Elba je izpolnila naša pričakovanja. Če bi le bil še Napoleon doma ...

Kam pa zdaj? Ja, tako ali tako najprej nazaj na Elbo. Ta ima lepo vodo in lepe zalive.

Ker vetra skoraj ni z Lili motorirava. Lili opere dva stroja perila, delava vodo, jaz malo operem barko.

Ko se ji bližava, naju napada velika tolpa gliserjev in jadrnic, ki ob iztekajočem se vikendu bežijo nazaj v domač pristan na celini.

En, dva, tri sva spet na Elbi in smukneva v zaliv, kjer še nismo bili. Elba je še vedno lepa. Gneče ni. Če bi se še tisti dve Čehinji učili vozit dingija kje drugje (spodbudne krike dobivata tudi z matične barke), bi bilo že kičasto. Voda je topla. In čista. Meduz ni na vidiku.

Danes prepluto: 25 (po logu 27, razlika je nastala v zadnji uri, ko naju je malo ustavljal tok), skupaj 1439, motor ima 5529 ur (5 novih).

45. dan: Elba: Golfo della Lacona–Golfo di Campo

Danes se skleneva prestaviti le za en zaliv proti zahodu, ker je tam vas s trgovinami in kakšnim lokalom.

Vreme je nekam čudno. Napovedano je skoraj enako vetra kot včeraj, le da je včeraj pihalo 5 namesto 10, danes pa 20 namesto 10. Zdi se, da so prijatelji s seboj odnesli tudi lepo vreme.

Za prestaviti se za te 4 milje dvignem sidro. Nič ne vžigam motorja, saj tako ali tako piha iz zaliva na odprto. Razvijem malo solent jadro in pujsava 3 vozle. Potem pa 4, pa 5, pa .., Heej, a niso napovedali 10 vozlov vetra, zdaj pa vleče 20 s sunki do 26 (realnega vetra).

Na tisto malo cunjico jadram na trenutke tudi 7 vozlov.

V zaliv priplujeva, ko je tam kar gneča in se veliko dogaja. V 5 do 10 m je globine je že vse zasedeno, kaka luknja se najde v 15 m globoki vodi. Najdem lepo luknjo med barkami, ko ... isto luknjo najde očitno še ena jadrnica. Imajo nekaj prednosti in prihajajo na mesto že v veter, s sidrom na pol v vodi. Jaz pa bi moral še zaokrožiti. Pa ni panike, 50 m bolj na odprtem je še prostor. Tako sidramo sinhrono, kot da bi se zmenili. Vse poteka brez panike, kljub vetru. Pozneje sem ugotovil, da imajo profi skipperja. Midva sva sicer spregledala eno oznako na verigi in dala najprej preveč verige v vodo, a sva to hitro rešila.

Medtem neki bučman vrže sidro na verigo mojega soseda. Profi skipper vpije nanj že vnaprej, a ga bučman ne sliši, ker spušča verigo. Tako ali tako pa piha več kot 20 vozlov in se kaj dosti ne sliši. Še dobro, da mi je on zasedel mesto, saj sicer bi bil jaz zapleten s tem bučmanom v vozel iz verig in sider. Nekako se odvozlajo. Vendar šele potem, ko je bučman začel dosledno upoštevati navodila profi skipperja. Potem mu še pomagajo sidrati. Dobro je, da so tvoji sosedje na sidrišču prav sidrani.

Vmes malo dežuje, a ne dovolj, da bi opralo barko. Tako ali tako je nekajkrat zalilo prek palube, ko smo pluli okrog rta.

Razmišljam, kako bi prišel do obale. Suh težko. Če grem na vesla, nisem prepričan, da sploh pridem. Veter je malo upadel, a še vedno piha 15 z vmesnimi močnejšimi sunki. Na motor bi bil tudi moker zaradi špricanja vode. Pa še ne zaupam motorju 100-odstotno, ko me je nekajkrat pustil na cedilu. Piha pa na odprto.

Nič. Na kopno gremo jutri. Škoda, da sva se sploh prestavila, prejšnji zaliv je bil lepši.

Študirava vreme in nama ni čisto jasno, kako bi elegantno prišla na Korziko ob takih napovedih.

Danes prepluto: 4 (po logu 3), skupaj 1443, motor ima 5529 ur (0 novih).

46. dan: Elba: Golfo di Campo–naravna plaža, vzhodni krak

Noč je minila brez zapletov kljub množici bark na sidrišču in dokaj močnemu vetru.

Dopoldne greva v trgovino. Malo naju sicer šprica na dingaču, a motorček dela brez pripomb. Razmišljal sem celo o tem, da bi šel kar s Heronom na pomol (imajo celo tranzitni pomol, a je tam prostora le za 4 do 5 bark) v upanju, da je kdo sprostil kako mesto. Na srečo tega nisva naredila. Ko se z dingačem peljeva mimo, je tam precejšnja gneča. Vsaj tri barke krožijo pred pomolom in iščejo način, da se kam prislonijo. Malih čolnov pa je toliko, da bi se skoraj lahko sprehodil čez cel zaliv s čolna na čoln. Nekako se veževa z dingotom med druge dingije na čelo manjšega pomola in se zrineva na obalo.

Hiter šoping in nazaj na barko. Prestaviva se za eno miljo pred plažo, ki je za hribom na vzhodnem delu zaliva. Tu je precej bolj mirno. Manj je valov (ker sva sidrana bližje obale, s katere piha veter), pa tudi veter se mi zdi nekaj šibkejši zaradi višjega hriba.

Odločitev je padla: jutri zgodaj zjutraj greva na Korziko, in sicer naravnost na njen jugovzhodni del. Bastia (na severu Korzike) odpade, zahodna stran je zaradi vetra te dni tako ali tako nemogoča. Imava dobrih 80 milj, torej morava zgodaj na pot.

Vremenarji si niso enotni o tem, koliko bo vetra. Napovedujejo vse, od 0 pa do 25 vozlov.

Tule bi moralo biti 5 vozlov, instrumenti pa mi kažejo 15. Upava na ne prehudo morje, bomo videli, kako bo.

Nad Evropo je pač vreme te dni precej nestabilno in so napovedi negotove.

Danes prepluto: 1 (po logu 1), skupaj 1444, motor ima 5529 ur (0 novih).

47. dan: Elba: Golfo di Campo–Korzika: Golfe de Pinarellu

Za tole pasažo sem si nastavil budilko ob petih.

Pa je nisem potreboval. Ponoči se je namreč od nekod prikradel swell in naju zbudil.

Ob dveh ponoči sem si rekel – če se že spati ne da, je bolje, da plujem, kot da se tukaj guncam.

Spala sva v zadnji kabini (je večja postelja in bolj mirno), zato dvignem sidro brez prižiganja motorja, da ne zbudim Lilike.

Ko pa pogledam proti kokpitu, je ona že na krmilu. Lepo še piha, točno krma bo, zato razprem le genovo in se odpeljemo iz zaliva.

V začetku je jadranje prijetno, vetra je dovolj za 4 do 5 vozlov hitrosti in za to, da drži barko stabilno na valovih. Guncanja je bistveno manj.

A le za kratek čas. Veter ugaša, valovi pa se krepijo. Zdi se, da je swell prišel iz lijaka med Korziko in Sardinijo, kjer je na vetrovnih kartah že nekaj dni vse rdeče (se pravi, da piha kot pri norcih). Mistral iz Lionskega zaliva se v tem prehodu dostikrat močno okrepi in nato zavije ob Korziki navzgor. Drugi krak vetra pa gre po severni strani Korzike in potem navzdol. Vzhodna stran visoke Korzike tako včasih dobi veter s severa, včasih z juga, včasih pa ga ni, ostane pa swell z obeh strani.

Morje je precej prazno. Ena jahta, ena ladja v daljavi. Drugega prvih 5 ur nič.

Le kak utrinek se zapelje čez nebo. Utrinkov bi videl precej več, a je polna luna in noč je svetla, del neba pa pokrivajo raztreseni oblaki.

Kmalu zapojejo motor in vse možne kombinacije jader.

Nekaj časa vozimo krmo, pa leve uzde, pa desne uzde, polkrmo, orco, pa veter čisto v nos, na trenutke je bonaca ... No, dolgčas mi na tej pasaži ni.

Se vidi, da se med sabo tepeta dva vetrova in se srečujeta na naši poti. Zato sva tudi toliko študirala, kdaj bi to pasažo opravila, saj so različni modeli napovedovali vse živo. In vse živo smo tudi dobili. Po nekaj iz vsake napovedi. Le (pre)močnega vetra ni bilo. Celo noč nisem videl kaj dosti nad 15 vozlov, večino časa pa le okrog 5 vozlov. Zato imamo prižgan motor večino časa in v glavnem motoriramo. Če hočemo narediti 80 milj v enem dnevu, si ne moremo privoščiti hitrosti okrog 3 vozle.

Prav zanimivo je, kako v visokih valovih barka samo na jadra in s šibkim vetrom nikakor ne more dobiti hitrosti. Ko že misliš, da bo šlo, prideta dva večja vala, se razlijeta čez palubo in povsem ustavita barko. Preden znova spelje, je tu že nov val.

Ob mali pomoči motorja (sploh ni treba dosti obratov) pa se ves čas premikamo in si ustvarjamo svoj navidezni veter, ki ga jadra s pridom izkoriščajo.

Tokrat imava nekaj časa celo tok v svojo korist in hitro napredujeva.

Seveda pomaga tudi to, da sva startala ob dveh ponoči in ne ob petih, zato že ob 16. uri vrževa sidro v zalivu Pinarellu. To je pet milj severno od Porto Vecchio, ki je bil najin prvotni plan, a je zaliv preveč lep in miren, da ne bi ostala tu.

Zaliv je lep in swell ne prihaja noter. Je pa očitno tu v navadi (o tem piše tudi v vodniku), da tubajo, smučajo, surfajo in kar tako glisirajo kar med sidranimi barkami.

Voda je krasna. Prozorna in topla.

Danes prepluto: 76 (po logu 80), skupaj 1520, motor ima 5540 ur (11 novih).

48. dan: Korzika: Golfe de Pinarellu–Baie de San Ciprianu

Po včerajšnji dolgi pasaži se danes prileže bolj lenoben dan.

Prestaviva se v drug zaliv, za katerega Heikel pravi, da je voda tako čista in prozorna, da misliš, da je preplitva in da bi kar hodil po tleh.

Verjetno bi to tudi videli, če ne bi bilo toliko vetra (večinoma okrog 20, maks. 25), da so povsod bele koprene in valovi. K valovom prispevajo še lokalni »športniki«. Ker se na odprtem pač ne da smučati, surfati in voziti na banani ali tubi, to počnejo med sidranimi plovili. Čudno, da ni več nesreč. Eni glisirajo na polno, drugi malo upočasnijo, tako da so v polizpodrivnem načinu. Če je to RIB dolžine 8 m in je notri 10 ali 15 ljudi, je val kar konkreten.

Kaj hočemo. Je pač avgust.

Voda je res lepa, a ker toliko piha, se kopava le v higienske namene.

Na kopno ne greva, bi naju preveč zalivalo. Jutri. Mogoče.

Tega vremena še nisva naštudirala in očitno ga vremenoslovci tudi niso, saj so napovedi vsakih nekaj ur čisto drugačne, realno stanje pa se ne ujema z nobeno od njih. Kot bi napovedi vlekli iz klobuka. Upam, da enkrat potegnejo ven »stabilno in lepo poletno vreme s tremi bofori vetra«.

Danes prepluto: 5 milj (po logu 4), skupaj 1524, motor ima 5541 ur (1 nova).

49. dan: Korzika: Baie de San Ciprianu–Porto Vecchio in nazaj

Ponoči se nenadoma zbudim.

Nič ne slišim. Kaj je to?

Barka ne škripa, veter ne tuli, štraji ne pojejo, val ne pluska ob trup.

Ali sem oglušel?

Ne. Veter je ugasnil. Tako nenavadno je, da je naenkrat tišina, da sem se od tega zbudil.

Zaspim nazaj, veter kmalu spet zapiha. Vse je po starem.

Najlepša so jutra. Moj nečak tega ne ve, ker pač vsa jutra prespi. No, on prespi še večji del dneva, a to je že druga zgodba ...

Skratka: sončni vzhod, zaliv je miren in spokojen, veter je nežnejši, valovi so manjši. Voda je res noro prozorna, vročine še ni, lepo je. ZZZUUUUUUUMMMMM !!!!! Špljac. Jutranjo romantiko preseka jet s polnim plinom. No, danes so začeli zgodaj. Mogoče gre na kopno po sveže bagete.

Danes greva pogledat mesto. Porto Vecchio. Kakih 5 milj daleč je. Dvigneva sidro in odjadrava. V krmo iz zaliva, polkrma mimo čeri, v bok do naslednjega zaliva in laška orca v zaliv. Tam pa raje na motor poiščeva prostor za sidranje. Globine so tu problem. V glavnem je globina kakih 5 ali 6 m, a vmes pade pod 4, povsod okoli pa so posejane plitvine in čeri. Je treba gledati in paziti.
Mesto je seveda na hribu. In jasno, da sije sonce, saj je vendar poletje. In temu primerno je seveda vroče. In rineva gor. Okolica je precej bolj zanemarjena, kot sva je navajena v Italiji. Grejo se nekak elitni turizem, a jim vse na pol razpada in propada. Če bi razpadal grad iz 16. stoletja, bi še razumel, a da razpadajo stari štedilniki in pralni stroji v zaraščenih in zanemarjenih dvoriščih, jim pa ni ravno v čast. Na vrhu je nekoliko bolj urejeno, a preveč zmetano na kup in namenjeno instant turizmu. Ena lepa cerkev, nekaj zanimivih ulic in polno trgovinic, bifejev in okrepčevalnic. No, ja, a smo za to rinili v hrib? Vsaj prigrizek in sladoled sta bila dobra. Ker smo v Franciji, sem seveda jedel kostanjev sladoled. Dober.

Potem pa še malo v trgovino. Zamislil sem si kako večjo trgovino in tu imajo E.Leclerc. Jasno, da je malo ven iz centra. Lili je že kar malo slabe volje zaradi pešačenja po soncu, jaz se veselim klime v šoping centru in bogate izbire specialitet.

Nakupiva nekaj mesa, sira itd. in nazaj na barko.

Plovba iz zaliva je adrenalinska. V zaliv se namreč vali pravi stampedo plovil. Od večjih jaht, do gliserjev vseh velikosti, pa jetov, in kaj vem kaj še se vali noter. Plovni kanal pa je ozek. Še dobro, da sem na jadra in se mi ni treba ves čas umikati – saj z mojo hitrostjo 5–6 vozlov bi se tako ali tako težko. Ta mali švigajo povsod. Aja, da najameš jet, tu ne potrebuješ izpita ali predznanja. Dovolj je kreditna kartica. In to se na vodi zelo pozna.

Po razmisleku, kam bi šla, se odpraviva v isti zaliv, kjer sva spala zadnjo noč. Je dokaj dobro zaščiten in voda je lepa.

Danes prepluto: 10 milj. 5 tja in 5 nazaj. Po logu tudi 10, le da 4 tja in 6 nazaj zaradi toka. Skupaj 1534. Motor ima 5543 ur (2 novi).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

NEXT 220 SH – plovilo ladjedelnice Ranieri International, je bilo prvič predstavljeno na navtičnih razstavah v Cannesu in Genovi septembra 2018.

V sklopu navtičnega sejma Biograd Boat Show, je podjetje MOTO NAUTIKA d.o.o, kot generalni distributer italijanskih plovil Ranieri International za Slovenijo, Hrvaško in Srbijo, prejelo priznanje “Croatian Boat of the Year 2019”  do 30ft!

Nagrado je podelila hrvaška revija za plovila NAUCAT, ki je izbrala med 36 plovili, razdeljenih v 3 kategorije in 6 skupin: NEXT 220 je bil kljub veliki in konkurenčni izbiri drugih prestižnih čolnov priznanih mednarodnih blagovnih znamk nagrajen za “čoln leta do 30ft”.

Nagrada tako pridobi še na večji vrednosti, če upoštevamo, da se glasovanje izvede med ostalimi proizvajalci čolnov iz celega sveta, ki so prisotni na hrvaškem trgu! Kot so napisali organizatorji tekmovanja, “Največja nagrada je, ko ti priznanje za dobro plovilo potrdi neposreden tekmec na trgu.”

NA KRATKO O RANIERI NEXT 220SH
Ranieri Next 220 SH je najmanjši model v seriji NEXT. Pri dolžini 735 in širini 250 cm z motorjem vred tehta le 1500 kg. Ker je manjših dimenzij, ga brez težav lahko prevažamo na prikolici in ne potrebujemo posebnega prevoza. Kljub temu, da je najmanjši model v seriji, pa ima vse lastnosti večjih bratov, kakor tudi izjemno kvalitetno izdelavo.

Zahvaljujoč preoblikovani kabini je jedilnica postala bolj udobna in lahko sprejme do 6 gostov, kar je neverjetna prednost za čoln te velikosti. Paluba je povsem posvečena sproščanju in sončenju zaradi velike sončne ploščadi. 

Pod palubo, najmanjši član SH družine postavlja rekord, saj je prvi čoln, ki meri pod 8 metrov, ki ima tri postelje v dveh ločenih prostorih. Čoln lahko ponudi dvojno posteljo v palubi, ki se lahko spremeni v jedilnico, in tretjo enojno posteljo. Lastnik lahko celo izbira, ali želi imeti stranišče (ročno ali električno).

Možnost dveh motorjev daje čolnu prednost lahkega upravljanja, kar je nesporna prednost za to kategorijo čolnov.

VEČ O PLOVILU NA TEJ POVEZAVI

Flota jadrnic regate Clipper se približuje cilju. Po trinajstih dneh plovbe preko južnega Atlantika, jih do cilja loči le še 500 nmi.

Najhitrejša je zopet ekipa Qingdao. Da so favoriti na letošnji regati, so pokazali že v prvih dveh etapah. Takoj po izplutju iz urugvajske Punte del Este, so zapuli skrajno južno. Kljub temu, da so za ekipami, ki so se odločile za najkrajšo, severno pot plovbe, se je izkazalo, da so jim vetrovni pogoji omogočili hitrješe napredovanje proti vzhodu.

Trenutno jih do cilja v južnoafriškem Cape Townu loči še 472 nmi. Ekipa Punta del Este, ki jim zvesto sledi zaostaja 75 nmi. Imagine Your Korea na tretjem zaostaja dodatni 40 nmi.

Trenutno najslabše napreduje ekipa Zhuhai. Za vodilno ekipo zaostajajo že 544 nmi. Ekipa Unicef, ki je nekaj časa plula na drugem mestu, se je odločila d 24 ur pluje v prikritem načinu plovbe. Na zaslonih se bo prikazala danes ponoči ob 24.00 uri, ko bomo vedeli, s kakšno taktiko si želi priboriti vodilno pozicijo.

Poškodba na jadrnici Zhuhai

V nedeljo se je poškodoval Paul Duncan, član posadke Zhuhai. Med jadranjem mu je spodrsnilo. Med padcem si je poškodoval rebra in čuti močne bolečine. Ekipa je ves čas v kontaktu z medicinsko pomočjo na kolnem, ki jim svetuje, kako mu lahko pomagajo. Namestili so ga v njegovo posteljo. Kljub bolečinam je dobro razpložen. Zaenkrat še ne vedo ali bo potrebno reševanje s plovila. Ekipa se trudi, da bi čim hitreje jadrali proti cilju.

Jadralca Alex Thomson in Neal McDonald na jadrnici Hugo Boss sta bila prisiljena odstopiti z regate Transat Jaques Vabre.

V nedeljo, 3. novembra, ob 9.37 (UTC) sta med plovbo po Atlantskem oceanu trčila v neznan plavajoč predmet. Plula sta s hitrostjo okrog 25 vozlov. V nesreči sta oba utrpela le manjše poškodbe, njuna jadrnica pa je naenkrat postala izjemno nestabilna. Njuna udeležba na regati se je žal morala končati.

Kmalu po dogodku se je z jadrnice oglasil skiper Alex Thomson:

»Danes zjutraj sva bila oba z Nealom budna. Plula sva s hitrostjo okrog 25 vozlov. Naenkrat sva trčila v nekaj v morju. Stal sem v kokpitu, Neal je bil pri vratih. Nisva bila prepričana, ali sva v kaj trčila. A jasno je bilo, da je bilo nekaj velikega pod vodno gladino. Jadrnica se je s 25 vozlov naenkrat ustavila. Kobilica se je močno poškodovala. Obvisela je le na hidravlični ročici. Z Nealom sva oba cela. Nimava hujših telesnih poškodb. Dobila sva le nekaj prask. Imela sva srečo. Občutek je bil, kot da se voziš z avtom 70 km na uro in se zaletiš v zid.«

Oba jadralca sta takoj po nesreči kontaktirala tehnično ekipo na kopnem, da so s skupno močjo začeli iskati rešitev, kako stabilizirati plovilo in zagotoviti varnost.

Najprej so mislili, da bodo lahko kobilico stabilizirali, da bi jadralca lahko varno, a počasi zaplula do najbližje obale. Žal niso našli rešitve, ki bi to omogočila. Nestabilna kobilica je nevarna za plovbo. Lahko bi poškodovala trup. Jadralca sta bila prisiljena odstraniti hidravlično ročico, na kateri je obvisela kobilica in celotno kobilico odvreči v morje. Potrebovala sta več ur, da je to uspelo.

Da bi bilo plovilo varno za plovbo, sta napolnila balastne tanke z vodo ter dvignila hidravlična krila v najbolj iztegnjeno lego. Ker trenutno na območju zahodno od otoka Madeira vladajo razmeroma dobre vetrovne razmere in je morje sorazmerno mirno, počasi plujeta naprej. Skupaj s svojo kopensko ekipo bosta izdelala strategijo, kam je najbolje pluti, da bosta varno dosegla kopno.

S svojo kopensko ekipo sta se uskladila, da plujeta proti Zalenortskim otokom.

Kako napredujejo ostale ekipe (7.11.2019 ob 9.00)

Duo Giles Lamare in Antoine Carpentier na svojem trimaranu Groupe CGA - Mille et un Sourires sta prva prečkala ekvator. Sta prva ekipa, ki ju do cilja loči manj kot 1000 nmi plovbe. Trenutno ju do cilja loči le še 889 nmi. Plujeta s hitrostjo 21. vozlov. 180 nmi za njima pluje druga posadka na trimarnanu Multi 50. Duo Thibaut Vauchel-Camus in Frederic Duthil se bližata ekvatorju. Sta v področju Doldrums in nimata sreče z vetrom. Plujeta zgolj s hitrostjo 10 vozlov. Na tretjem mestu pluje trimaran Primoral s Sebasitenom Roguesom in Matthieuom Soubenom na krovu. Zaostajata že 429 nmi za vodilno ekipo. Tik za njima je že najhitrejša ekipa v razredu IMOCA.

Po odstopu jadrnice Hugo Boss je v vodstvu ekipa Apivia. Do cilja ju loči še 1320 nmi. Plujeta s hitrostjo 14 vozlov. Z le 30 nmi zaostanka plujeta Jeremie Beyou in Christopher Pratt na hitri jadrnici Charal. Trenutno sta zaplula v brezvetrje področja Doldrums in plujeta zgolj s hitrostjo 2,8 vozla. Počasi se jima približuje ekipa 11th Hour racing. Trenutno za njima zaostaja 50 nmi a pluje z mnogo večjo hitrostjo, ki znaša nekaj manj kot 10 vozlov.

Najpočasnejši razred Class 40 pluje proti Zelenortskim otokom. Najhitrejša ekipa Credit Mutuel mora do cilja prepluti še 1880 nmi. Pred zasledovalcema na jadrnici Leyton imata trenutno 50 nmi prednosti. Na tretjem mestu pluje ekipa Aina Enfance Avenir z zaostankom 85 nmi za vodilnim v razredu.

Trenutno je odstopilo skupno že 7 ekip. V razredu Class 40 je z jadranjem moralo prenehati 5 ekip, v razredu IMOCA pa sta odstopila dva favorita Hugo Boss in jadrnica MACSF.