Novice

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Začetek plovbe

In končno je prišel ta dan (21.8.2018), da se poslovim od svojih bližnjih in izplujem s svojega priveza v marini. Pri odjavi iz marine, me vprašajo, ali menjam marino zaradi nezadovoljstva z njihovimi storitvami, pa jim razložim, da ne menjam marine, temveč se odpravljam na malo daljše jadranje, če bo vse po sreči. (Šele danes vidim, da to ni bila marina, ampak po domače povedano pet pomolov, ob katerih so bile barke strnjene tesno druga ob drugi, daleč od vseh pomolov pa je bil objekt imenovan WC z dvema straniščema in štirimi tuš kabinami).

Izplujem iz marine, sedim na barki s pogledom po palubi in v kabino, kolikor sem videl iz kokpita, in si rečem: »No vidiš, sedaj bo to tvoj dom za kar nekaj čas, imaš klet in krasno teraso, ki se premika in maje v vse strani.« Ozrem se še enkrat proti pomolu. Skoraj vsi moji so tam.

Plujem mimo hotela Plaza na desni, mojih najljubših otočkov na levi, kjer sem sam pripravljal piknike na tople pomladne dni in se poleti družil z domačini. No, sedaj je tega konec in grem novim dogodivščinam naproti. Priplujem iz zaliva, zelo rahlo piha maestral, zato se ne trudim prav veliko z jadri in preprosto odprem samo SR genaker, ki ga mi je sešil Rado, in barka drsi po vodi proti rtu Kamenjak. Kmalu sem pred vrati Kvarnerja, na desni je prekrasen svetilnik, kamor sem velikokrat hodil na ribolov. Toliko lepih spominov. Ves dan počasi jadram z rahlim vetrom in do večera sem že na Unijah, kjer vržem sidro pred majhno vasico Unije. Tukaj sem se dogovoril z Blažem iz Luxury Marin, da mi njegova prijatelja s čolnom pripeljeta nekaj majic Luxury Marine in jadralno jakno Skiper, ki mi bo prišla zelo prav v hladnih dneh in nočeh. Ura je 19.00, policijski čoln pripluje na sidrišče in opozarja vse barke, ki so zasidrane preblizu vasice, jim preverja dokumente ter plovna dovoljenja, ki ga sam nimam in ga nikoli nisem imel za Hrvaško. Tisto leto je bil še posebej drago. No, končno patruljni čoln odpluje, oddahnem si in si z nasmeškom ogledujem majice in jakno. Vesel in obenem zelo utrujen zlezem v posteljo, saj je za menoj dolg dan, poln priprav in poln psihičnih obremenitev.

Naslednje jutro se zbudim kot po navadi prvi v zalivu in seveda z mojim glasnim sidrnim vinčem prebudim tudi sosede. Sidro je na barki, vetra ni, dan je prečudovit in nadaljujem pot mimo Lošinja, kjer je morje popolnoma mirno, tudi sapice vetra ni, dim od cigarete se dviga navpično. Iz dolgočasja preverim motor in opazim, da uhaja voda v barko pri manšeti, kjer gre osovina iz barke. No, občutek ni prav nič prijeten, ne da se bo barka potopila zaradi kakšnega litra vode, vendar v moji glavi zazvoni: »Greš na pot s tako barko Walter?« Vseeno nadaljujem plovbo in po telefonu govorim s prijateljem Dušanom, ki ima enako barko, vendar drugačen način prenosa, a mi vseeno razloži, kaj naj poskusim narediti in mi omeni, da pa bi bilo mogoče bolje, da se vrnem v Bunarino, kjer bi barko dvignil in odpravil te težave.

Da bi se vrnil, to pa ne! Nadaljujem pot proti jugu, plujem ves dan in se trudim odpraviti ekscentrično vrtenje osovine s prilagajanjem višine nosilcev motorja kar med plovbo in nekako mi uspe. Voda ne uhaja več v barko. Premišljujem, kako je do tega sploh prišlo, saj se to nikoli ni dogajalo, dokler mi v Bunarini niso menjali zunanjega ležaja na osovini. Odločim se, da ustavim motor in natančno pregledam osovino, prirobnico in menjalnik. Nisem potreboval veliko, da sem ugotovil, da sta mehanika s kladivom udarjala po aluminijasti prirobnici, na katero je pritrjena osovina in zaradi tega osovina tako ekscentrično pleše, pri manšeti pa uhaja voda. Vesel, da sem našel napako, se odločim, da se ustavim v Črni gori pri prijatelju v marini Zelenika, kjer mi bodo znali pomagati.

Za danes imam dovolj razmišljanja o mojem ropotajočem motorju, sedem na premec barke, opazujem popolnoma mirno morje in občudujem prečudovit romantičen sončni zahod. Barka pluje naprej v popolnem brezvetrju, jaz pa se prav nič ne sekiram zaradi brezvetrja in si mislim: vetra bo še prav kmalu dovolj, včasih tudi preveč. Ura je 22.00 in sem 20 nm pred Dugim otokom. Odločim se, da bom vrgel sidro v manjšem zalivu, kjer sem se že večkrat ustavil za kratek počitek. Zaliv je zelo enostaven za vplutje tudi pri popolni temi, saj ga dobro poznam še iz časov, ko smo se s starši sidrali v tem zalivu in kjer sem včasih poznal prav vsak kamenček na plaži. Ob enih ponoči končno priplujem v zaliv in nekje na sredini vržem sidro. Na žalost tisto noč nisem imel kaj veliko od počitka, saj je s sosednjih dveh čolnov, ki sta bila sidrana skupaj, prihajala glasna slovenska narodna glasba, meni najmanj prijetna glasba na vsem svetu, in glasno prepevanje pijanih ljudi brez najmanjšega pevskega talenta. V ušesa si zatlačim največje ušesne zamaške in se na vso moč trudim zaspati. Zbudim se ob sončnem vzhodu, spijem skodelico kave in dvignem sidro. Vetra bo dovolj za jadranje vsaj do 12. ure, ko se bo spet vse umirilo. Jadram z glavnim jadrom in genakarjem. Jadranje je prijetno, rahel veter, morje brez valov, barka pluje 5 včasih 5,5 in kaj bi človek sploh še lahko hotel več od takega rahlega vetriča. Premišljujem, za katerim otokom bom vrgel sidro, kje bom danes prespal, če vetra ne bo. Še eno noč na motor s tako krivo prirobnico prav gotovo ne bom plul! Veter je ves dan konstanten in tudi ob sončnem zahodu ga ni prav nič manj kot ob vzhodu, zato se odločim, da se danes sploh ne bom sidral, temveč bom izkoristil ugoden veter in nadaljeval plovbo. Vedno, ko plujem mimo Kornatov, je, kot da plujem tod prvič – ti prečudoviti otoki človeku vzamejo dih in kamorkoli greš, težko najdeš lepših otokov. Ob krvavo rdečem sončnem zahodu se stene teh čarobnih otokov spremenijo v raznobarvne skulpture, ki se dvigajo iz temno modrega morja.

Ruto na GPS prestavim na Splitska vrata in kot mi kaže, bom tam s takim vetrom že ob 6.30 zjutraj. Svojemu prijatelju Kristjanu sem obljubil, da ga obiščem na Šolti v manjši vasici Nečujem, kjer s prijateljem vodita prijeten bar z bazenom. Vso noč uživam v kokpitu, si ogledujem zvezde in sredi noči me pride pozdravit delfin. Ob 7.00 sem že pred Malim Drvenikom, kjer se veter obrne na rahlo burjo, zato namesto kave za dobro jutro vse do 11. ure plujem v orco skozi Splitska vrata, da le dosežem točko, iz katere lahko brez skrbi obrnem v zaliv, kjer leži vasica Nečujem. Pokličem prijatelja Bruna, ki mi vedno priskrbi edini pomol v tej vasici, tako da mi sidranje ni potrebno in s tem tudi napihovanje malega gumenjaka odpade, česar sem najbolj vesel. Na tem otoku sem preživel pet dni in počakal na ugoden veter za nadaljevanje poti. Medtem sem se potapljal okoli razbitin potopljene ladje, pomagal v baru in kot edini z veljavnim vozniškim dovoljenjem za avtomobil opravljal večje nakupe piva za bar. Na tem otoku sem bil deležen božanskih dobrot kuhinje Tanje in Ivane. Dnevi so hitro minili in treba je bilo nadaljevati pot. Dan je bil sončen s prijetnim maestralom, tako da sem za plovbo skozi Splitska vrata spet jadral v orco. Spotoma me izsili manjši kruzer Splitski Delfin, zaradi česar sem moral odpeti genovo, da sem upočasnil barko, saj je šlo že preveč blizu. Turisti mi z nasmeškom mahajo v pozdrav. Joj, kako sam ves vesel! In jim pomaham nazaj malo drugače ... Vetra je točno 26 kn v krmo in plujem s polnim glavnim jadrom in pol genove. Povprečna hitrost barke je 7,2 in še pred sončnim zahodom vržem sidro desno od cerkvice v manjšem zalivu na otoku Vis.

Napihnem gumenjak, nastavim motor in po valovih odskačem v mesto Vis, kjer si privoščim hladno pivo in burek, se nato sprehodim po mestu in promenadi zgolj zaradi dolgčasa. Ko pa se hočem vrniti na barko, ugotovim, da mi je nekako uspelo izgubiti ključ za motor gumenjaka. Sedem na klop in premišljujem, kako bi lahko rešil težavo. Vrnem se v pekarno, kjer sem prej kupil burek in prosim za štiri slamice, iz katerih spletem debelejšo vrv, jo navijem okoli stikala in že se peljem nazaj na svojo barko. Tak ključ, narejen iz slamic, sem imel na čolnu še celo leto, dokler sonce in slana voda nista razparala slamic (kasneje sem naredil podoben ključ, ampak le iz dveh slamic). Zgodaj zjutraj spet sledi moj ritual – na hitro pospravim gumenjak, medtem motor že ropota in zbuja vse v zalivu, sidrni vinč pa tudi naredi svoje, in sidro je že na barki, plujem mimo svetilnika in se poslovim od Visa. Z rahlim vetrom plujem ves dan. Ponoči plujem zelo počasi in si spet ogledujem romantično zvezdnato nebo nad seboj. Na desno Lastovo, na levo Korčula, pred mano otok zaljubljencev Mljet, na katerem sem tudi sam pred leti preizkušal svojo ljubezen. Odločim se, da se tudi tokrat ustavim prav v istem zalivu, kot sem bil takrat, ko še nisem imel jadrnice in prav v tem zalivu sem se odločil, da si jo bom nekoč kupil. Plujem vso noč in ob 11. uri zjutraj sem že v zalivu, vržem sidro, spet napihnem gumenjak, nastavim motor in se zapeljem na obalo na kavo v točno isti bar kot pred leti. Ogledam si še sosednji zaliv, ki je bil takrat zaprt, ker so v njem snemali porno film. Zaliv je čudovit – kot neka laguna z mivko v vodi in na obali. Kratek čas posedim na plaži, pa se kmalu naveličam in se vrnem na barko, kjer zaspim za dve uri, potem pa dvignem sidro. Izračunam ruto: če izpljujem sedaj, bom točno ob sončnem vzhodu pred mestom Herceg Novi.

Noč je mirna, vetra nič, valov nič. Na desni žari Dubrovnik, nad menoj pa zvezde. Morje je popolnoma mirno, ne kot pred letom dni, ko se je prav na tem mestu razbesnelo v strašni nevihti, da sem le s težavo ubežal. Ob sončnem zahodu vplujem v zaliv. V tem kanalu sem prvič v svojem življenju doživel, da je veter pihal v krmo. Vedno, kadarkoli sem plul v katerokoli smer, sem imel veter v glavo. Vržem sidro pred Herceg Novim in si oddahnem: uspelo mi je prepluti vse hrvaško morje brez kontrole, zlasti tu od Dubrovnika je bilo precej kontrol, in prihranil sem celo plovno dovoljenje. Dobrodošel v deželi odlične hrane in rakije! Zato prav nič ne odlašam in spet napihnem gumenjak, nataknem motor ter se odpravim na obalo. Najprej kava, nato pivo, nato čevapčiči. Ves dan se sprehajam po mestu in se prestavljam s kave na kavo ter uživam v sončnem vremenu. Preden se odpravim naprej, preverim vremensko napoved, ki ne kaže nič posebnega, zato sklenem, da bom ostal sidran na istem mestu in se lahko odpravim spat brez skrbi v mojo zlato posteljo. Ob 4.20 se zbudim sam od sebe, kot da bi čutil to nevihto! Slišim grmenje in opazujem, kako oblaki prekrivajo zvezdnato nebo. V petih minutah se stanje popolnoma spremeni: merilec vetra kaže 90 kn, dokler se ne odlomi nosilec in obvisi samo na žicah, barka se nagiba v vodo vse do ograje, kot da bi jadrala. Pada toča, povsod okrog se bliska in grmi, učinek podoben kot v diskoteki, sunki vetra prihajajo iz dveh dolin, zato tudi pride do teh nagibov. Po GPS spremljam, kako sidro drsi, zato v morje spustim popolnoma vso verigo 65 m, pa sidro še vedno drsi. Ne preostane mi drugega, kot da prižgem motor in motoriram v smer vetra s sidrno verigo samo toliko, da olajšam silo in preprečim drsenje sidra, pred tem pa za vsak primer vtaknem v žep potni list in ves denar. Po 45 minutah se vse skupaj umiri, jaz pa sem sredi zaliva vsaj 1 miljo od tam, kjer sem bil sidran. In se sam sebi nasmehnem: v tem zalivu ti je sidro vedno drselo, pa se še vedno sidraš tukaj. »Seveda,« si rečem, »gostilne so blizu in lepa dekleta so tu, zato se bom še večkrat sidral prav v tem zalivu!«

Sonce je vzšlo, dvignem sidro z vso verigo vred in odplujem v marino Zelenika, kjer poiščem prijatelja Neša, lastnika marine, ki me je zelo vesel, prav tako tudi njegovi delavci. Pred letom sem bil tu tako dolgo, da sem pil kavo z delavci, jedel z njimi malico, vozil njihove avtomobile, le njihove plače še nisem dobival, kot so v šali pripomnili. Neša sem prosil za pomoč, saj se je moja osovina vrtela kot kolo pijanega voznika. Nešo mi na žalost ne more pomagati, saj je njegova marina popolnoma preobremenjena zaradi spravljanja bark na suho zaradi zimovanja in pravi, da letos ni imel časa niti svojega čolna postaviti v vodo. Da mi kontakt od njegovega dobrega prijatelja na drugi strani zaliva v vasici Bjelina, ki me že čaka z orodjem. Njegova hiša stoji na pomolu, spet edinem pomolu v tej vasici, tako da bom spet v središču dogajanja. Zahvalim se Nešu in odrinem barko od pomola, on pa mi zakliče: »Imam darilo zate, ne kupuj nafte, ustavi se tu, ko se boš odpravljal čez Jadran!«

Spet plujem po tem prečudovitem zalivu, iz katerega se dvigajo visoke gore. Pred seboj zrem v mogočno goro Njegoš, na levi leži Kotorski zaliv, na desnem pobočju pa zagledam ogromno površino požganega gozda in grmičevja. Plovba po tem ogromnem zalivu v lepem vremenu je prečudovita, če odšteješ vse druge dejavnike, za katere je kriva človeška nemarnost. Priplujem do vasice Bjelina in se vežem na pomol, kjer me pričaka Dragan. Skupaj popijeva kavo in ob tem mu razložim moj problem. Niti ni stopil na barko niti ni hotel pogledati pod pokrov motorja, ampak je rekel: »Dobro, danes je ura že tri in je pozno, moram razmisliti in nadaljevala bova jutri. Ti se pa odpočij in pazi se burje na tem pomolu, saj ti bodo valovi razbili barko. Če bo začelo pihati, se prestavi na konec tistega zaliva in vrzi sidro, tam si varen.« In točno tako je bilo: okoli 9. ure zvečer je začelo pihati in valovi so postajali neprijetni, zato sem odvezal barko in se prestavil na konec tistega zaliva, kjer sem vrgel sidro in prespal do jutra. Zjutraj sem se z barko vrnil na pomol in se dobil z Draganom, ki si je le ogledal osovino in prirobnico ter nosilce motorja.

Razstavila sva osovino, prirobnico odmontirala iz menjalnika in osovine, en nosilec motorja popravila z varilnim aparatom, tako da je bil spet kot nov. Prirobnico sva odpeljala do strugarja, da jo je poravnal, za kar ni hotel nobenega plačila, le nasmehnil se mi je in rekel: »Če bi prišel prejšnji mesec, preden sem čistil delavnico, bi gotovo našel novo prirobnico in novo osovino, vendar je vse zaključilo na odpadu.«

Z Draganom se hitro vrneva na barko, saj je napovedan veter in barka je vezana na pomol brez delujočega motorja, tako da v primeru burje premik v varen zaliv ni mogoč. Hitro sestaviva motor, naravnava nosilce in se odpraviva na testno vožnjo. Osovina se vrti skoraj popolno, motor in osovina ne tolčeta in ne povzročata groznega hrupa in vibracij, voda pa tudi ne uhaja v barko. Draganu plačam za njegovo uslugo 40 evrov, kar je več kot poceni za pomoč, prevoz, elektriko, ki sem jo rabil za moj varilni aparat in še mesto na pomolu. Rekel mi je, da na pomolu lahko ostanem, vse dokler želim ali dokler me ne spodi neprijazni sosed, ki mi je tudi ukradel 50 m sidrne vrvi, zato izplujem in se vrnem v marino Zelenika, kjer dotočim zaloge nafte in vode in ostanem privezan na delovnem pomolu vse do 13. septembra. Ko želim Nešu plačati, le zamahne z roko in mi reče: »Janeze za tebe uvjek! Srečno plovbo in nikoli z glavo skozi zid!« Pomaga mi odriniti barko in zapustim marino, ki jo imam vedno v lepih spominih, kljub problemom, ki sem jih imel. Naslednja postojanka ni znana, vem samo, da bo na drugi strani Jadrana in to bo za moj rojstni dan.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

Danes so na pobudo predsednika strokovnega sveta Jadralne zveze Slovenije Vasilija Žbogarja jadralci članskih jadralnih razredov opravili prvi skupni trening na daljavo, ki ga je vodil trener za kondicijske priprave Anže Blažič. Tokrat so vadili na trenažerjih, s tem dejanjem pa začenjajo organizirane skupinske vadbe, ki bodo poleg članskih razredov namenjene tudi mladincem v okviru nacionalne panožne športne šole in vsem verificiranim jadralcem. Ravno danes pa smo izvedeli tudi za uradno potrditev o preloženih olimpijskih igrah na prihodnje leto.

Predsednik Jadralne zveze Slovenije Aljoša Tomaž je ob tej novici povedal:

"Takšna odločitev je dobrodošla, saj povečuje gotovost, da se bodo športniki s svojimi pripravami lahko povsem osredotočili na naslednje olimpijske igre, mi pa se bomo lahko začeli ukvarjati s prilagoditvijo dinamike vsega ostalega."

Eden izmed ključnih športnih izzivov, ki jih prinaša koronavirus, je prav skrb za redno treniranje naših vrhunskih jadralcev zaradi omejitve gibanja, predvsem za članske in mladinske posadke. Na pobudo predsednika strokovnega sveta JZS Vasilija Žbogarja smo v Jadralni zvezi Slovenije zato ta teden vzpostavili skupino namenjeno izključno verificiranim jadralcem Jadralne zveze Slovenije z namenom izmenjave izkušenj, pomembnih obvestil in informacij s področja jadranja ter uresničevanja skupnih interesov. Namen skupine je tudi, da se jadralci povežejo in medsebojno sodelujejo. 

"Pomembno je, da v teh trenutkih motiviramo drug drugega in poskusimo skupaj čim bolj pozitivno ter uspešno izkoristiti te dneve. V ta namen smo v okviru strokovnega sveta JZS predlagali izvedbe online treningov, pa tudi predavanj in delavnic tako za članske kot mladinske ekipe. V skupini si bomo dnevno delili vse informacije v zvezi s treningi in vsem ostalim pomembnim za vzdrževanje kondicije, gibljivosti, moči in tudi  motivacije v času samoizolacije. Migajmo vsi. Tudi čas izrednih razmer bo enkrat mimo in takrat bomo le z dobro pripravljenostjo lahko zadovoljni,” je povedal Vasilij Žbogar.

Jadralna zveza Slovenije podpira medsebojno sodelovanje med jadralci posebej v luči prenosa izkušenj na mlajše generacije in izpolnjevanja strateških ciljev, ki smo si jih zastavili v okviru Nacionalne panožne športne šole, katere namen je razvoj mladinskih razredov v okviru nacionalnega programa jadranja.

Zaradi nehvaležnega izbruha Corona virusa po vsem svetu, so bili organizatorji regate Clipper prisiljeni regato do nadaljnjega prekiniti.

Vse ekipe so v zalivu Subic na Filipinih. Ker je celoten otok Luzon, na katerem je tudi zaliv Subic v strogi karanteni, so v karanteni tudi vsi udeleženci regate.

Regata bi se morala nadaljevati z etapo preko Tihega oceana. Cilj je bil predviden za mesto Seattle. Ker tudi v ZDA veljajo strogi zdravstveni ukrepi, potovanja pa so omejena, ekipe verjetno ne bi smele pristati. Zaradi tega razloga, so bili organizatorji prisiljeni regato začasno ustaviti.

Ko bo stroga karantena na Filipinih prekinjena, bo organizator poizkušal vse člane ekip varno prepeljati domov.

Do konca regate so še tri etape. Regato bodo prekinili za deset mesecev, nato pa bodo ekipe odjadrale regato do konca. Za dolgo, deset mesečno obdobje prekinitve, so se odločili zaradi vremenskih vzorcev, ki vladajo v tem času na predvidenih plovnih poteh. Vse ekipe, ki so jadrale na 6., 7,. in 8. etapi, bodo lahko nadaljevale z regato naslednje leto.

Prekinitev regate ne bo vplivala na naslednjo regato Clipper, ki je predvidena za poletje leta 2022.

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane.  V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je  dolga že 18.000 navtičnih milj.  Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj!

Otok Uere, Nova Kaledonija

Jutro v zalivu ob otoku Uere je danes drugačno. Sončno, svetloba je pokukala skozi vsa okna in tudi v barki je za odtenek topleje. Morda že sam občutek in misel na sonce naredi drugačnost, ki se občuti zaradi težko pričakovanega sonca. Prijazno je, kot temu rečemo. Stopim ven iz barke in zunaj se je za spoznanje umirilo tudi morje. Vetra je malo manj, a upam, da bo še pojenjal. Pogled na obalo je drugačen, ni več meglen in turoben. Zdaj se mi zdi obala še lepša in še bolj zelena.

Dopoldan so v zaliv priplule štiri jadrnice in dve večji motorni barki. Prišli so domačini in vidi se da poznajo vsako luknjo, kje se da sidrati. Veliko je tu tudi mladih, ki so prišli s hitrimi manjšimi čolni in smučajo na vodi, ter izvajajo vragolije. In ob soncu oživi obala, oživi plaža in seveda morje. Oživijo moji sončni paneli in posredno z njimi tudi moji akumulatorji. Skoraj teden dni že nisem prižgal motorja, niti za toplo vodo ne.

Pokliče me kolega, če grem z njim v trgovino. Že spet? Pa saj je zadnjič prinesel dve polni vreči na barko. Pravi, da je vse pojedel in da je na sidru vedno lačen. Seveda grem z njim, čeprav sam nič ne potrebujem in vem, če stopim v trgovino, bom nekaj malega vseeno kupil. Z njegovim dingijem sva kar hitro na obali, na drugi strani velikega zaliva. Najdeva primerno mesto zanj in ga pustiva na peščeni plaži, midva pa greva po urejenem pločniku ob obali do supermarketa. Vmes srečujeva ljudi ki tečejo, rolkajo, se sprehajajo in kar nekaj je tudi kolesarjev. Nedeljsko lepo vreme je privabilo ljudi na prosto in verjamem, da so vsega tega tudi navajeni.

Ko kolega vse nakupi se vrneva do dingija in ob vrnitvi na barko je več vetra in valov. Večkrat naju kakšen val poškropi, enkrat več, drugič manj. Tako mokra kot sva bila zadnjič res nisva, postajava pa vedno bolj podobna temu dnevu, dokler ne prideva do nasprotne obale, kjer za manjšim hribom plujeva v dokaj mirnem morju do svojih bark. Seveda sledi kava, pogovor in veter se še kar krepi. Zdaj ga je spet za 20 vozlov in kakšen sunek ga prinese še za tri vozle več. A sonce še vedno vztraja. Pri njemu spet vidim, kaj pomeni 25-tonska barka in kaj lupinica ki ima komaj 6-7 ton. Indigo na sidrišču rahlo premetava na manjših valovih, ta pa je stabilna in mirna.

Čas je da grem na svojo barko, da še kaj postorim, preberem, napišem… saj potem grem spet na kopno na drugi del otoka. Kar dolgo sem hodil po otoku se povzpel tudi tu na vrh hriba, ki ne vem če ima kaj več kot 60 ali 70 m višine. Je pa zelo obrasel in ker je prepuščen sam sebi je skoraj ne prehoden, zaradi goščave, ki se je sama nasadila in obrasla v nekaj letih. Prijeten je pogled na morje, na zaliv in lepo je videti kristalni lesket gladine, katera odseva v tem sončnem poznem popoldnevu. Pogled na drugo stran, kjer je odprto na ocean, pa je drugačen, valovit, vse je belo od pene na morju, ob obali buči, ker se metrski valovi zlivajo na njo. Vesel sem, da sem se dobro sidral. Potem se vrnem nazaj na barko, si naredim večerjo, pojem, pospravim,… čas je da napišem ta blog…

Pozno je že, čas bo za spanje, ki bo verjetno dobro, valov je manj, ne bo me zibalo, veter pa bo še malo zavijal in verjamem, da se bo utrudil.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija

Ko sem sinoči odšel spat, je veter še pošteno robantil po zalivu, a ob treh zjutraj, ko sem moral na WC, je bilo že veliko tišje. Zato sem si uro navil za ob 4:30 zjutraj in ko sem se prebudil, sem videl, da vreme sploh ni tako slabo. Dežja ni, vetra je za 15 vozlov in morda je res čas za premik, zato sem si skuhal še kavo. Pregledal sem na vremensko napoved in videl, da če ujamem vreme do 11:00 ure preko kanala na jugu, sem na konju. Po radiu pokličem še kolega in ta se komaj zbujen odloči, da gre tudi on proti jugu. Ura je 5:15 zjutraj, ko dvigneva sidro in z vetrom odjadrava iz zaliva proti jugu. 

Že zelo zgodaj naletim na potniško ladjo Pacific Explorer, družbe P&O, ki pluje v Noumeo. Ta pluje tik ob meni in ko sva čisto skupaj, se mi zdi kot da je stolpnica zakrila vso obzorje. Plujem naprej in ker imam ugoden in močan veter sem zelo hiter. Kolega me dohaja in ne more verjeti, da sem ves čas tempiran na hitrost 6,6 vozla. Ob 10:45 prideva do kanala, kjer je ta ozek in plitek, zato ima zelo močan tok. Ker je oseka, mi ravno ta odgovarja za plutje v mojo smer. Tok ima moč 2,5 do 3,0 vozla, kar me požene z barko na dobrih 8,6 vozla hitrosti po GPS. Predvidevam, da je bilo vsaj 2,5 vozla moč pretoka vode, zato je bila hitrost večja. Oh, ko bi lahko plul ves čas tako, a ne gre. Ko pridem iz kanala, imam veter v nos, zato je z jadranjem končano in od tu naprej samo motoriram. Veter se je spet malo okrepil in zdaj piha med 17 in 19 vozli juga, včasih presežejo sunki tudi 22 vozlov. Valove imam v premec, zato barko občasno nabije v val, da ta zaječi. Po radiu se dogovoriva, da bova lovila tudi ribo. Kdor izgubi, da pri večerji za pivo, ribič pa da ujeto ribo za večerjo. Meni je 3x riba zagrabila, pa potem spustila, enkrat pa je veliki galeb zamenjal vabo za pravo ribo in skoraj sem njega ujel na trnek. Torej z mojim ulovom danes ne bo nič.

Ko sva prišla do velikega zaliva, sva bila priča čudovitemu pogledu na dva kita. Jaz sem naredil en posnetek, nato pa sem snemal, a se nič ne vidi na videu, kolega pa je pozabil fotografirati od navdušenja. Že naslednji trenutek mu je vabo potegnila riba in ki se je ujela. Zato jo je potegnil na krov svoje barke in ko sva jo kasneje izmerila je imela v dolžino 128 cm in težka je bila 14,2 kg. Bil je pravi velikan, ta mahi-mahi. Zdaj imava oba mesa za nekaj dni.

Po dvanajstih urah in petnajstih minutah, sva po 68,7 preplutih miljah sidrala v meni že znanem zalivu Kuto, ob otoku Ile Des Pins. Po sidranju sem  z dingijem odhitel pomagati kolegu, da sva ribo pospravila, si naredila večerjo, spila pivo in ker sva utrujena, bova šla danes tudi prej spati.

Jutri je nov in drugačen dan, tudi časa bo več za pisanje, kakor tudi za branje, torej se beremo tudi jutri, na Božični dan. 

Dragi bralci bloga, rad vam bi zaželel prijetne Božične praznike in preživite jih s svojimi dragimi osebami kar se da prijetno!

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija, 2. dan

Sinoči sem bil utrujen, zeblo me je, kljub temu, da sem se zasidral na otoku večnega poletja. Zato sem šel kmalu spat in zaspal sem kot dojenček, tudi obrnil se verjetno nisem.

Zjutraj sem se prebudil spočit, kljub svoji rani uri, saj kjerkoli sem, vstajam zelo zgodaj. Že drugič sem tukaj, čeprav je kar daleč za pluti in moja včerajšnja hitra plovba je bila res dobra, saj sem imel povprečno hitrost 5,7 vozla. Veliko je k temu pripomogel močan veter in seveda morski tok, ki me je ves čas spremljal in mi dodajal hitrost.

Ko sem šel na internetno stran Noumee, sem prebral, da bo veliko ljudi praznovalo Božične in Novoletne praznike prav tu, na tem otoku. Morda me je ravno to vleklo sem, čeprav sem že bil tukaj, ker me zanima, kako bo tu čez praznike. Ko sem sinoči priplul sem, sem bil presenečen, ker je tu v zalivu vsaj 15 plovil in vem, da jih nekaj še pripluje. Ko sem bil prvič tu, so naša plovila štela le do številke štiri. Danes zjutraj je priplula še ena velika potniška križarka, ki se je zasidrala pred našim zalivom. Gneča bo, vem!

In kaj je tako posebnega ne tem otoku? Otok L’Île des Pins (pravilni zapis imena ali po naše otok borovcev) je dragulj južne Nove Kaledonije. Pravijo mu tudi »otok raja«, čeprav podobno ime nosi tudi njihov severni atol Ouvéa. Otok se že zjutraj kopa v kristalnih vodah Tihega oceana, turkizni zalivi pa prav bodejo v oči.

Otok je odkril James Cook, ko je leta 1774 sidral pred obalo tega otoka. Ko je zagledal te velike, visoke in ozke borovce, se je zaradi njihove posebnosti in značilnosti odločil, da mu bo dal ime Otok borovcev. Kasneje postane Nova Kaledonija prekomorski teritorij Francije. Leta 1872 je Francija v tem zalivu otoka ustvarila zaporno kolonijo, da bi nastanila najkrutejše morilce in upornike iz Pariza in njegove okolice, ter jih deportirala v Novo Kaledonijo. Razvaline kazenske kolonije sem že zadnjič fotografiral, jih ogledoval, a sem mislil, da je to neka novejša izvedba zidu, saj je zdaj v veliki meri zaraščen z rastlinjem. Tukaj je označenih točno 230 anonimnih grobov deportirancev, ki so našli svoj zadnji počitek na tem pokopališču.

Danes je otok predvsem naravnan na turizem. Dostopen je s trajektom in ima tudi manjše letališče. Središče otoka zaseda rahlo dvignjena planota,najvišji vrh pa je visok kar 262 m, ki ponuja razgled na svoje osupljivo lepe zalive. Slednji se ponašajo z velikimi plažami neverjetno čistega belega peska in izredno bistro turkizno vodo, v kateri lahko občudujemo izjemno morsko floro in favno. Jaz sem že zadnjič obiskal dva od teh lepih zalivov, Kuto in Kanumera, obiskati bi še moral zaliv Oro in Upi. Oro je eno izmed legendarnih lokacij otoka, saj ima naravni bazen z morsko vodo. Ta bazen je ločen od zaliva z enostavno pregrado iz kamenja, zato je turistično zelo oblegan.

Dopoldne sem šel na obalo, a je bilo na njej ogromno ljudi in sploh ni bilo prijetno. Potniki iz potniške luksuzne križarke so se izkrcali na kopnem in še sami niso vedeli kam bi šli in kam bi se dali. Veliko jih je odšlo na plažo in so uživali v lepotah tega zaliva, nekateri so se odpeljali na turno vožnjo, drugi na ogled edine vasi, itd. Malo sem hodil, si ogledoval okolico, nato pa sem se vrnil na barko. Oblekel sem si kratek neopren in si nadel masko in plavutke. Odločil sem se, da očistim barko na vodni liniji, na kateri se je nabralo nekaj malega alg. Nato sem očistil še propeler, ter na koncu še počistil pod vodo kakšno školjko, ki se je nalepila na trup. Vseeno je vse skupaj trajalo dobro uro in kar dobro sem se naplaval v tem času.

Skuhal sem si kavo, ter bral knjigo v senci kokpita. Ne morem reči koliko velikih želv sem danes videl, a zagotovo jih je bilo veliko, čez 20, predvsem pa okoli 80 cm velikih. Potem smo si z bark ogledali manjšega kita, ki je prišel v zaliv in plaval po površini, se potopil, nato pa to ponovil kar nekajkrat. Poskusil sem ugotoviti kateri kit bi to bil, kajti če je mladič, potem mora biti nekje v bližini tudi velika mama. A na žalost tega nisem ugotovil, a mislim, da bi lahko bil manjši kit, t.i. pilot.

Zvečer sem povabljen na Božično večerjo k Norvežanu in pri nas bo Božič točno 10 ur prej kot je v Sloveniji. Tokrat ne bom sam na ta večer, kot sem bil točno pred tremi leti, 2016 leta, ko sem ravno na današnji dan, sam preplul Atlantik in si v varnem zalivu na otoku Barbados podaril najlepše možno darilo za Božični večer.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija, 3. dan

Hvala vsem, ki ste mi poslali voščila ob prihajajočih praznikih, vsakemu bom odpisal, a je tega enostavno preveč, da bi lahko napisal naenkrat. Res hvala!

Praznično jutro je tukaj kot vsak drug dan. Sonce sije in veter rahlo pihlja, ob obalo se zaletavajo valovi t.i. mrtvega vala. Sliši se rahlo bučanje, a barka je lepo stabilna na sidru. Ob kavi, katero sem pil v kokpitu v senci biminija, sem spet videl želvo tik ob barki. Odločil sem se, da ko bom zunaj, bom imel pripravljen večji fotoaparat in bom poskusil posneti kakšno od njih. 

Po zajtrku se odločim, da nekaj pregledam in naredim, kar odlašam že nekaj dni. Zato sem spraznil eno od krmnih kabin in odšel do zadnjega dela, komore, ki loči kabino z leseno steno in odprtino z vratci, kakšnih 50 x50 cm. Pregledal sem vse cevi, vijake, matice, stike in tudi objemke. Našel sem dve objemki z zarjavelimi in še »penastimi« vijaki, zato sem ti dve objemki zamenjal. Še sreča, da jih imam veliko, čeprav so dobre inox objemke zelo drage, a vedno jih je dobro imeti na zalogi. Malo sem še pregledal zadnji del, spoje, podmazal, kar se mora podmazati z mastjo in zdaj upam, da sem za pol leta spet dober in se mi ne bo potrebno plaziti skozi to res majhno odprtino. Če ima kdo podobno zadevo na svoji barki, mu toplo priporočam, da od časa do časa pogledate tudi v tisti del, za katerega vem, da mnogi sploh ne vedo kaj sploh je tam notri.

Zadnjih nekaj dni, me moj zvesti član posadke na kopnem, Sebastjan, ki skrbi za mojo spletno stran, dodaja bloge, fotke in vse kar lahko vidite in preberete, obvešča o porastu branosti na blogu. Vsekakor je k temu botroval tudi zadnji članek v medijih, katerega skeniranega objavlja Sebastjan tudi na mojem blogu pod rubriko mediji. Podrli smo nov rekord o branosti v enem dnevu, saj je mojo spletno stran v samo enem dnevu obiskalo 13.887 bralcev z različnimi IP-iji!  Veliko njih se je naročilo na spletne novice, blog in nekaj na kanal Youtube. Vsak dan me zdaj bere med 2.500 in 3.600 bralci. Verjamem, da bo številka še malo padla, a vsekakor je dosežen velik napredek in zdaj je že spletna stran zanimiva za oglaševanje zunanjih sodelavcev. Morda tudi za kakšnega sponzorja ali pa za večji nakup knjig. 

Danes je priplulo v zaliv še nekaj bark, tako da je sidrišče več ali manj polno, na plaži se kopa nekaj turistov, kateri so prišli sem na praznične počitnice, a je vse bolj ali manj tiho. Popolnoma drugačen dan od včerajšnjega. Dopoldan grem še h kolegu Norvežanu, da skupaj zakrpava njegov dingi, saj je zadnjič, ko sva šla v trgovino z otoka Uere, podrsal na nečem ostrem in je pričel malo spuščati. Ker imam dobro dvokomponentno lepilo sva to kmalu uredila in zadevo popravila. Ni kaj, tudi najboljšim dingijem se to dogaja.

Za nagrado dobim kavo, in obujava spomine na Markeške otoke, ko je on prvič slišal zame in za mojo bosansko kavo, ki sem jo kuhal iz našega Barcaffea.  Takrat smo res povsod pili to kavo in se družili z veliko jadralci, Ko sva tako sedela v barki sem na površini zagledal nekaj črnega in spet je bil v zalivu manjši kit. Tokrat sem ga fotografiral s telefonom, kakor tudi kolega s svojim. Tako sva združila svoje posnetke in imava vsaj predstavo kaj je bilo v vodi. Zanimiva je tudi želva, kot da ve, da je v objektivu in že naslednji trenutek izgine pod vodo, tako da mi na posnetku ostane samo krogec na vodi od potopljene želve. Žal imajo moji možgani kar precejšnjo zakasnitev in preden pride informacija iz očesa do možganov, ti to sporočijo prstu, ta pritisne na fotoaparat, ….je skoraj enako, kot bi v Španiji naročil pivo in ga ta potem prinese toplega čez dobre pol ure. Leta pač naredijo svoje.

Ker je včeraj on naredil večerjo, sem danes jaz na vrsti in zato naredim enostavno večerjo iz dveh zadnjih svinjskih zrezkov, katere sem spekel, nanj položil poširano jajce, ter vse skupaj zalil z domačo gosto omako s poprom, zraven pa dodal široke rezance z maslom in zelišči, katere sem navil na dve vilici za pečenko in bilo je videti res, res izvrstno in gurmansko. Čeprav me je stala večerja slabe štiri eur je bila videti kot bi stala v dobri restavraciji 12 ali več eur.

Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija, 4. dan

Danes spet malo več piha, tudi veter je spremenil svojo smer, a sem lepo zaščiten z obale. Sonce je na nebu še danes, morda ga bo nekaj še jutri, potem pa do zadnjega dne v mesecu napovedujejo oblake in rahel dež. Vsekakor pa je napovedan veter do 40 km/h, kar pa ni nič pretresljivega, saj sem že marsičesa navajen. Tukaj imamo kar srečo in bolj nam je dano z vremenom kot na Fidžiju. Tja jutri prihaja ciklon, pričakujejo pa 50+ vozlov vetra. A to je le eden od mnogih, ki se bo letos znesel nad Fidžijem, saj tam pričakujejo letos (računalniška predvidevanja) vsaj dva zelo močna ciklona. Nova Kaledonija je letos na srečo izvzeta od »napadov« ciklonov in naj bi bila varna,  a verjamem, da bo tudi sem prišlo nekaj močnega vetra.

Čas imam, zato se lotim dela z vetrnim generatorjem. To delo sem vedno odlašal, saj se bojim spoznanja, da mu tokrat res ni več pomoči. 42 vozlov na sidrišču ga je ubilo, vem.  Odvijačim ga z nosilca, prekinem vse tri žice (vetrni generator ima tri faze oz. tri pluse) ter z instrumentom izmerim upornost vseh treh, kot piše v navodilih za test vetrnih generatorjev. In že na tem prvem testu je padel. Preverim še drugi test, t.i. blokado in tudi tu pade. Ostane mi le, da se poslovim od njega in da še tretjič pade… v kanto za smeti. Tako bom imel na barki nekaj kilogramov manj balasta. Naslednje leto se bom bolj posvetil še kakšnemu sončnemu panelu več in upam, da bo v tem sončnem podnebju bolje z njimi, kot z vetrnim generatorjem. Pravzaprav pa je tukaj v Novi Kaledoniji veliko bolje kot na Fidžiju, saj je dan daljši za celi dve uri, kar pomeni vsak dan dve uri več polnjenja akumulatorjev.

Na obalo moram odnesti smeti, zato se z dingijem odpeljem do pomola. Danes sem sam, včasih paše biti malo sam, da se sprehodim, da si uredim misli in se ves čas ne pogovarjam in podrejam. Poslovim se od vetrnega generatorja, ki zdaj res roma v smeti, odložim tudi smeti in grem po cesti. Nekdo me kliče in vidim kolega. No Jasmin, pa vseeno ne boš sam. Videl me je kako sem šel na obalo in je pohitel za mano. Skupaj sva odšla do resorta, ki se nahaja v sosednji laguni, malo si ogledala plažo, bungalove, restavracijo, se pogovarjala z domačinom, ki nama je razložil, da lahko kupiva kruh in manjše živilske potrebščine v mali trgovini na drugi strani zaliva Kuto. Ko ga vprašava če drži za pivo, vino in ostali alkohol, da se le-ta ne da kupiti tukaj, pa nama pove, kot so nama povedali že v Noumei, da tukaj res ne prodajajo alkoholnih pijač. To pa menda zato, da zaslužijo od gostov, ki bivajo v resortih. Morda se kaj najde na črnem trgu, a tudi tu ni poceni. Na srečo nisva velika potrošnika alkohola in tistih nekaj piv, katere imam na barki, bo zadostovalo za morebitne obiske prijateljev, ob prihajajočih praznikih.

Komaj se vrnem na barko in ob skuhani kavi počivam, ko prihrumi močnejši veter, kateri je s sabo prinesel dež. Zato sedim v varnem zavetju Indiga in si ogledujem pilote (knjige), ter načrtujem pot za naslednje leto. Prebiram, gledam, na računalniku merim daljave in potem se odločam. Ne bo lahko, kar dolga in hitra plovba bo pred mano.

Zvečer si kuham kočerjo, svoj vsakodnevni drugi obrok, ko mi sredi kuhe zmanjka plina. Bravo jaz, pa saj se to verjetno vsem dogaja. Murphy!  Večerjo dokončam na malem rezervnem kamp štedilniku, jutri pa bom prevezal regulator na drugo cev in uporabil manjšo jeklenko v kateri mislim da imam vsaj kilogram ali več plina. Pravzaprav je tu celo problem, ker ne polnijo plina razen v svoje jeklenke, moja pa je še iz Fidžija. Vsaka jeklenka je drugačna, vsaka ima svoj regulator, tako da sem postal že zbiratelj regulatorjev. Poleg tega pa je ta francoska usmerjenost drugačna, saj tukaj ne samo da ne polnijo drugih jeklenk, temveč nimajo niti propana, ampak samo butan. Vesel sem, da me nič ne preseneti in imam ogromno stvari v rezervi. Ta štedilnik sem na zadnje uporabljal na Curasau (Nizozemski antili), ampak vedno pride prav, saj je v svojem plastičnem kovčku, mala bombica plina pa mi drži kar nekaj časa, da si lahko pripravim nekaj hitrih obrokov. Cena pa nekaj čez 30 € v Obiju ali Bauhausu.

Večer prinese nekaj pisanja, branja, spet se sprehajam po zemljevidu in vedno bolj severno gledam… Pravzaprav pa je vsa pot tako ali tako nekje v okvirih že zarisana na zemljevidu, ki je na moji spletni strani.

Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

UFO (Unidentified Floating Objact) ali po slovensko neznani plavajoči predmet je futuristična rešitev življenja na vodi.

UFO 2.0 je plavajoč objekt izdelan iz stekloplastike. V premer meri 20 m2 in ima celotno površino dobrih 300 m2. UFO 2.0 je luksuzna plavajoča hiša – plovilo, ki je videti, kot da je prišlo iz druge galaksije.

Plavajoča hiša – plovilo ima tri nivoje. Glavni, bivalni prostor ima kuhinjo, kopalnico in prostor za shranjevanje v velikosti 80 m2. V spodnjem, podvodnem nivoju sta spalnica s pogledom v morje in velika kopalnica v skupni površini 50 m2, na najvišjem nivoju, ki prav tako meri 50 m2, pa je kontrolna soba, v kateri upravljamo hišo – plovilo.

Možnosti uporabe tega hibridnega plovila so različne. Uporaben je kot hiša, s katero lahko tudi plujemo, lahko ga uporabljamo kot hotelsko recepcijo, posamezne hibride pa kot sobe za goste, plavajočo telovadnico ali restavracijo in še bi lahko naštevali. Površino posameznih UFO lahko prilagodimo potrebam. Lahko jo oblečemo s tikovino ali pa nanjo namestimo solarne panele za proizvodnjo električne energije.

UFO 2 poganjata dva električna motorja z močjo 60 kW in zagotavljata največjo hitrost plovbe okrog 9 vozlov. Napajata se iz 16 vgrajenih baterij. Za povečanje avtonomnosti lahko na plovilo namestimo solarne panele in vetrne elektrarne.

UFO je izdelek italijanskega podjetja Jet Capsule, ki je pred leti predstavilo prvi svoj inovativen izdelek Jet Capsule, plovilo za prevoz ljudi z izjemno prilagodljivostjo.

Pred Izolo smo testirali plovilo Beneteau Flyer 8, ki je prvo plovilo v Sloveniji z vgrajenim sistemom krmilne palice Optimus 360.

Beneteau Flyer 8 je eno izmed novejših plovil iz te francoske ladjedelnice. Podrobneje smo ga predstavili v članku Novost: Beneteau Flyer 8.8 Sundeck. Tokrat nam je uspelo testirati najmočnejšo različico z vgrajenima dvema zunajkrmnima motorjema Suzuki 250 KM in dodatno opremljen s krmilno palico Optimus 360.

Flyer 8.8 Sundeck

Flyer 8.8 Sundeck je hkrati eleganten in športen gliser. Že samo ime »Sundeck« nakazuje na namen plovila. Ima številne površine za uživanje na soncu. Na premcu je velika sončna ploščad, opremljena z udobno blazino, kjer lahko pod soncem uživajo 3–4 osebe. Krmarska konzola je v desnem delu plovila in ima udoben sedež, kjer se lahko namestita dve osebi. Na obeh straneh krmarske konzole sta prehoda, ki povezujeta premec in krmo. Desni je nekoliko ožji, levi pa širši. Krmarsko konzolo in vhod v podpalubje ščiti vetrobransko steklo z inovativno tehnično rešitvijo.

Steklo je od konzole odmaknjeno za nekaj centimetrov, kar omogoča izjemno zračnost med plovbo, a vseeno ščiti pred vetrom in pršcem, ki bi se dvigoval med plovbo po razburkanem morju.

Test hitrosti in porabe

Testno plovilo je bilo opremljeno z dvema zunajkrmnima motorjema Suzuki, ki razvijeta vsak po 250 KM, kar je tudi največja dovoljena moč za to plovilo. Na krovu smo bile tri osebe.

Meritve smo izvedli vse od 1000 pa do 5000 obratov motorja na minuto. Ker je v času testa pihal severozahodnik, valovi pa so merili med 0,5 m in 1 m, motorjev nismo pognali do najvišjih obratov. Če bi jih, bi hitrost plovbe znašala več kot 40 vozlov.

Optimalna plovba je pri hitrostih med 21 in 30 vozli. Iz tabele je razvidno, da plovilo potroši približno 1,5 l goriva na prepluto miljo.

Krmilna palica Optimus 360

Sistem upravljanja plovila s krmilno palico je namenjen enostavnemu manevriranju plovila z uporabo krmilne palice. Sistem je sposoben samodejno vzdrževati pozicijo plovilo, smer plovila, vpluti ali izpluti na bočni privez oziroma z njega.

Sestavljen je iz treh delov. Optimus EPS (Electronic Power Steering) je elektro-hidravlično servo krmilo, ki ga lahko namestimo na plovila z enim, pa vse do štirih zunajkrmnih motorjev ali pa dveh vgrajenih motorjev.

Optimus 360 (Joystick Control System) je krmilna palica, z vso elektroniko, ki skrbi za krmiljenje EPS. Omogoča enostavno manevriranje s plovilom v marini ali luki ter omogoča manevriranje s plovilom v vseh smereh, vključno z bočno. Če imamo novejše motorje proizvajalcev Suzuki, Yamaha, Honda in Mercury, ne potrebujemo komponente Optimus EPS.

SeaStation GPS je tretja in zadnja komponenta sistema, ki vsebuje natančen GPS-sprejemnik. Stalno beleži GPS-pozicijo plovila in njegovo smer. Sistemu Optimus 360 omogoča ohranjanje točne pozicije plovila in ohranjanje smeri plovila.

Poglejmo, kako učinkovit je sistem

Najprej smo izpluli s priveza v bazen luke Izola. Pihal je rahel zahodnik s hitrostjo do 10 vozlov. Najprej smo testirali funkcije zadrževanja pozicije, zadrževanja kurza in nazadnje še obojega hkrati. Vklop funkcije zadrževanje pozicije se izvede s pritiskom na tipko. Sistem si zabeleži GPS-pozicijo, nato pa s krmiljenjem motorjev in samodejnim dodajanem plina vzdržuje pozicijo plovila. Vsak motor je krmiljen ločeno. V primeru vgradnje dveh motorjev, smo bili do sedaj vajeni, da sta oba motorja obrnjena v isto smer. Pri samodejnih sistemih krmiljenja pa je en motor zasukan v desno, drugi v levo. En propeler poganja motor naprej, drugi nazaj. En se vrti z večjimi obrati, drugi z manjšimi. Na ta način sistem vzdržuje pozicijo plovila. Pozicija plovila se malenkost spreminja, vendar ne več kot en meter od izhodiščne točke.

Nato izključimo zadrževanje pozicije in vključimo funkcijo zadrževanja kurza. Plovilo je ves čas obrnjeno v isto smer, zahodnik pa ga počasi potiska proti vzhodu. Nato testiramo še obe funkciji hkrati. Sistem potrebuje nekaj več moči, a deluje zanesljivo, obrati motorja se dvignejo tudi na 2000 1/min, a sistem brez težav plovilo zadržuje na isti poziciji in v isti smeri.

Bočno pristajanje

Največja prednost sistema, in hkrati najbolj koristna, je nedvomno možnost bočnega izplutja in pristajanja. Za eno ali drugo potrebujemo kar nekaj krmarskih spretnosti, s sistemom Optimus 360 pa je to otročje lahko. Ko si izberemo privezno mesto na obali, moramo plovilo poravnati vzporedno z obalo. Plovilo lahko poravnamo z uporabo krmilnih ročic motorjev in volana, ali pa uporabimo krmilno palico. Z zasukom krmilne palice v levo se bo plovilo okrog svoje osi zavrtelo v levo, z obratom v desno pa se bo zavrtelo okrog svoje osi desno. Če nameravamo pristati na levi bok, ročico krmilnika potisnemo proti levi. Če želimo pristati na desni bok, pa ročico potisnemo v desno. Plovilo se začne počasi približevati obali. Sistem vzdržuje kurz plovila. Tik preden se dotaknemo obale, sprostimo ročico, da se vrne v nevtralni položaj in plovilo obstane na mestu. Plovilo moramo samo še privezati na priveznike.

Izplutje z bočnega priveza

Še enostavnejše kot pristajanje je izplutje s priveza. Ko je plovilo pripravljeno za izplutje, odvežemo privezne vrvi in ročico krmilnika potisnemo v smer, v katero želimo izpluti. Če smo privezani na levi bok, potisnemo ročico v desno in v levo, če smo privezani na desni bok. Plovilo se začne oddaljevati od obale v popolnoma vzporedni smeri in se ne premika naprej in nazaj.

Za izplutje z bočnega priveza ali vplutje na bočni privez ne potrebujete več prostora, kot le varnostjo razdaljo do drugih plovil ali ovir. Že en meter bo zadostoval. Sistem krmiljenja je dovolj močan, da kompenzira vetrove, ki lahko pihajo tudi v bok plovila.

Video

Cena sistema:

• Optimus 360 (SeaStation GPS + SeaWays Autopilot) za 2 zunajkrmna motorja: 15.600,00 eur + DDV
• Optimus 360 (+ SeaWays Autopilot) za 2 zunajkrmna motorja: 13.900,00 + DDV
• Optimus EPS za 2 zunajkrmna motorja: (joystick sistem je možno dodati naknadno): 6.857,00 + DDV

Informacije in nakup

 Več informacij pri zastopniku plovil Beneteau in motorjev Suzuki: As-Boats d.o.o. 

Zastavonoša Elanove ladjedelnice, novi model GT6, je nova generacija plovil Grand Tourer, ki zagotavlja izjemno razmerje med hitrostjo plovbe, močjo, udobjem, razkošjem na krovu, enostavnim rokovanjem in natančno vodljivostjo.

Zunanjost

Trden, stabilen v vsakem vremenu, visokozmogljiv trup in izjemna jadra je oblikoval navtični oblikovalski studio Humphreys Yacht Design. Prirejena so za jadranje z malo številno posadko na križarjenjih srednje dolžine. Evolucija oblikovanja, ki se vije preko treh generacij plovil, in obsežno CFD modeliranje sta zagotovila čistokrvno jahto, ki se ponaša z izjemnimi jadralskimi lastnostmi v vseh vetrovnih razmerah in stanjih morja.

Edinstveno oblikovanje oblikovalskega studia F. A. Porsche je novi jadrnici GT6 zagotovilo elegantno silhueto z ostrimi in razpoznavnimi linijami ter zaobljenimi površinami, ki dajejo izjemno lepe odboje svetlobe, ko jadrnica pluje po morju. V kokpitu je zagotovljena izjemna ergonomika in številne oblikovalske rešitve, ki zagotavljajo nov nivo luksuza na krovu.

Notranjost

Ikonične oblikovalske vrednote studia F. A. Porsche in izpopolnjena ergonomija so zagotovile izjemno oblikovanje, luksuz in praktičnost v notranjosti nove jadrnice GT6. Elegantna oblika salona omogoča izjemen 180-stopinjski pogled navzven. Pametna notranja razporeditev pa zagotavlja najboljšo izkoriščenost notranjosti tega širokega trupa.

Kuhinjska niša je v sprednjem delu nad kobilico, kjer je gibanje plovila med plovbo najbolj udobno. Tu je najmanj zibanja, guganja in vrtenja okrog svoje osi. Tako je prostor v krmnem delu salona sproščen in dovoljuje izdelavo salona preko celotne širine trupa. Lastniška kabina je v premcu. Ima posteljo kraljevske velikosti. V boku trupa sta dve veliki okni, ki zagotavljata lepe razglede v okolico plovila.

Številne različne možnosti so na voljo za razporeditev v preostalih delih plovila. Vsak kupec se bo lahko odločil za razporeditev, ki najbolj ustreza njegovemu načinu življenja na krovu. V vseh delih plovila so skrbno oblikovali pomembne detajle in uporabili najkakovostnejše materiale. Skupaj z Elanovo neprimerljivo kakovostjo izdelave vse skupaj zagotavlja izjemno veselje do preživljanja časa na krovu plovila.

360° pogled plovila GT6

Želiš več informacij?

Te zanimajo podrobnosti?

Oglej si časovnico razvoja

Več o ELAN GT6 na tej povezavi

Civilna zaščita Splitsko-Dalmatinske županije je zaradi koronavirusa prepovedala privez navtičnih plovil na območju celotne županje.

Dalmatinski portal je danes objavil, da so včeraj, 18. marca 2020, sprejeli odlok, ki velja 15 dni od objave. V vseh lukah, ki so pod nadzorom Luške uprave Splitsko-Dalmatinske županije, je prepovedano pristajanje navtičnih plovil, še posebej za mednarodni promet. Posadkam in potnikom na plovilih je prepovedano izkrcavanje na obalo.

Vse državljane, ki bodo opazili poskus vplutja, priveza ali izkrcanja na obalo, naprošajo, da nemudoma pokličejo policijo ali sanitarno inšpekcijo.

Če nameravate izpluti s plovilom na območju Hrvaške, se predčasno pozanimajte, ali boste lahko pristali v želeni luki. Omejitve se spreminjajo dnevno, zato je treba preveriti situacijo tik pred izplutjem.

Pri podjetju Spinaker, ki je največji navtični izobraževalec v Sloveniji, so pripravili niz brezplačnih navtičnih delavnic.

Ker se pri Spinakerju zavedajo resnosti situacije zaradi virusa, bodo v teh izrednih razmerah omogočili navtično izobraževanje preko spleta. Da boste v poletno sezono zajadrali samozavestno in s potrebnim znanjem, bodo vsak drugi dan ob 20.00 v živo pripravljali navtična izobraževanja

O vsaki posamezni brezplačni delavnici vas ne bodo obveščali po elektronski pošti, zato vam predlagamo, da se naročite na njihov YouTube kanal in YouTube vas bo avtomatsko pravočasno obvestil o njihovih aktivnostih na YouTubu na vaš telefon, TV, laptop, skratka kjerkoli že uporabljate YouTube.

Naroči se na Spinaker YouTube kanal >>

Vse že izvedene brezplačne navtične delavnice so na voljo v seznamu predvajanj Navtične delavnice "Spinaker v živo".

Napovednik naslednje navtične delavnice pa si lahko ogledate v live zavihku našega Youtube kanala.