Novice

V preteklih mesecih so ekipe, ki bodo nastopale v znamenitem Pokalu Amerike (Americas Cup), predstavile svoje jadralne bolide. Plovila so splovili in pripravili za jadranje.

Pred prvimi tekmovanji v novem razredu AC75, ki se bodo začela leta 2021, se je treba naučiti krmariti te izjemno hitre jadrnice. Ekipe INEOS Team iz Velike Britanije, Luna Rossa Prada Pirelli in Emirates Team New Zealand so že začeli jadrati.

Nove jadrnice so prve te vrste. Nimajo več kobilice z balastom. Imajo zgolj hidrokrila, ki plovila dvignejo nad vodno gladino, sile, ki jih povzroča veter, pa uravnavajo z lastno težo. Jadrnice bodo dosegale izjemno velike hitrosti plovbe. Predvidevajo, da bi lahko plule s hitrostjo 50 vozlov. Razmerje hitrosti vetra in hitrosti plovbe naj bi bilo več kot 1 : 2,5, kar pomeni, da bodo lahko v vetru 10 vozlov plule s hitrostjo večjo od 25 vozlov. Ali bo praksa na vodi enaka teoriji, bomo videli kmalu.

Prve posnetke testnih plovov ekip INEOS Team, Luna Rossa - Prada - Pirelli in Emirates Team New Zealand si lahko ogledate spodaj.

Vir: Youtube (Team Ineos, Emirates team New Zealand)

Sergio Davi, italijanski navtik, se je z 11 m dolgim gumenjakom podal na epsko križarjenje. Izplul je iz italijanskega pristanišča v Palermu in pristal v marini v New Yorku.

Ice RIB Challenge je ekstremni podvig, ki si ga je zastavil italijanski krmar z dolgoletnimi navtičnimi izkušnjami. Odločil se je z gumenjakom prepluti neverjetno razdaljo 6270 nmi.

Seveda si je za izziv izbral primeren gumenjak. Odločil se je za 11 m dolg gumenjak, ki sta ga poganjala dva zunajkrmna motorja Suzuki s 350 KM.

21. junija je izplul iz marine Arenella. Plul je preko Sicilije, Balearskih otokov, preko Španije do Portugalske in Anglije. Postanke je opravil za počitek in dotakanje goriva. Iz Anglije se je podal na Irsko, proti Ferskemu otočju in pristal na Islandiji. Pot je nadaljeval proti Grenlandiji in nato skozi Zaliv sv. Lovrenca nadaljeval plovbo vse do New Yorka, kjer je pristal 12. septembra letos.

Skupno je preplul rekordnih 6270 nmi. Plul je 330 ur s povprečno hitrostjo 20 vozlov. Opravil je 20 postankov v različnih krajih.

Ves čas plovbe je zbiral vzorce morske vode, ki bodo pomagali pri ugotavljanju količine mikroplastike v svetovnih morjih.

Več o tehnologiji motorjev Suzuki na tej povezavi.

Slovenski navtični oblikovalski studio J&J Design je oblikoval nov katamaran, ki ga bo izdelalo eno izmed vodilnih podjetij v gradnji motornih katamaranov.

Kitajsko podjetje SinoEagle in MarineMax s Floride sta najavila izdelavo njihovega največjega motornega katamarana Aquila 70, ki ga je oblikovalo slovensko podjetje.

Katamaran Aquila 70 bo novost na navtičnem trgu. Bo motorna jahta, ki bo ponudila številne inovativne rešitve. Prvi primerek naj bi zaplul že v začetku leta 2020.

Na hrvaškem hidrografskem inštitutu so izmerili najvišji do sedaj izmerjen val. Rekorder je presegel 10 m.

Včeraj, 12. novembra 2019, je na območju južnega Jadrana pihal izjemno močan jugo. Ob obali je pihal s hitrostjo okoli 55 vozlov, na odprtem morju pa je presegal hitrosti 75 vozlov. Zaradi tega so nastali visoki valovi. Na območju Dubrovniškega akvatorija so izmerili rekorderja. Pri otoku Sv. Andrija so izmerili val, ki je v višino meril do sedaj še neizmerjenih 10,87 m. V času meritev je bilo na območju morje vzvalovano do stopnje 6. Valovi so v povprečju merili okrog 4,75 m. Rekorder pa je povprečno vrednost presegel za več kot dvakrat. Val je imel periodo T = 10 s in je prišel iz smeri Dirp = 167.1°.

Več o vetru JUGO na tej povezavi.

Več o Prevarantskih valovih (valovi, ki znatno presegajo stanje morja) na tej povezavi.

Orkanski jugo v sliki in videu na tej povezavi

Vir: FB Hidrografski inštitut Republike Hrvaške

Vzdolž Jadrana piha izjemno močan jugo. Veter na določenih območjih dosega hitrosti več kot 75 vozlov oziroma 150 km/h.

Vzdolž celotnega Jadrana piha zelo močan jugo. V južnem delu, na območju Dubrovnika veter dosega hitrosti več kot 75 vozlov. Morje je močno vzvalovano. Stanje morja je med 5 in 6, na trenutke pa dosega celo 7. Valovi dosegajo višine več kot 5 m, najvišji izmerjeni pa celo 7 m. Številna mesta in luke, ki so odprte proti južnemu vetru, so poplavljene.

Vremenska napoved predvideva, da bo danes v večernih urah jugo oslabel. Jutrišnji dan bo nekoliko bolj miren, v četrtek pa se bo veter spet okrepil. Napovedan je jugo, ki bo pihal s hitrostjo 35 do 55 vozlov, na odprtem pa bo dosegal hitrosti vse do 75 vozlov. V severnem Jadranu bo nekoliko bolj mirno. Vetrovi bodo pihali s hitrostjo med 20 in 40 vozli, morje pa bo dosegalo stanje 3–4 oziroma valove do višine 2,5 m. Na srednjem Jadranu bo veter nekoliko močnejši. Dosegal bo hitrosti okrog 25 do 45 vozlov. Morje bo močneje vzvalovano in bo dosegalo stopnjo 4–5. Višina valov bo med 2,5 in 5 m.

Na plovbo se ne odpravite, če to ni nujno potrebno. Spremljajte vremensko napoved na tej povezavi.

Preberite tudi: V orkanskem jugu izmerjen najvišji val na Jadranu doslej.

Videoposnetki orkanskega juga

V času orkanskega vetra so nastali številni videoposnetki. Poglejte si, kakšno je vreme vzdolž jadranske obale.

1. Jadrnica zasidrana v luki Lapad pri Dubrovniku, ki ni zaščitena pred jugom

2. Orkanski jugo na rtu Planka

3. Jugo v luki Šibenik

4. Kapitan trajekta Petar Hektorovič z izjemnim manevrom rešil trajekt pred trčenjem, ki bi ga lahko povzročil sunek vetra s hitrostjo preko 100 km/h

5. Orkanski jugo v zalivu Vinogradišče na Paklenih otokih

6. Tornado (pijavica) pri Dubrovniku

Vir: Youtube (Morski.hr, Šibenik Meteo, Dubrovački dnevnik)

Za varno, udobno in varčno plovbo je treba plovilo pravilno nastavljati ves čas plovbe. Temu so glede na tip plovila in pogona namenjene različne nastavitve.

Na plovilo ves čas plovbe delujejo različne sile. Najpomembnejše med njimi so hidrodinamične sile, zračni upor, plovnost plovila in sila teže, ki se med plovbo spreminja. Zadnja omenjena, sila teže, je mišljena predvsem v smislu teže posadke, ki se spreminja glede na položaj na plovilu. Posadka se lahko po plovilu giblje, zato se spreminja obremenitev plovila glede na razporeditev teže. Že ko je plovilo na mestu, in se vsa posadka premakne na en del plovila, je tam sila teže večja in plovilo se nagne na tisto stran. Vpliv razporeditve teže je premo sorazmeren s težo plovila. Težje kot je plovilo, manjši bo učinek enake teže posadke nanj. Pri manjših pa je ravno obratno.

Ne pozabimo: napačno uravnovešeno plovilo med glisiranjem je slabše vodljivo, nestabilno in zato nevarno.

Naloga skipperja je, da pred izplutjem zagotovi primerno razporeditev teže na plovilu. Težje predmete namestimo čim nižje in enakomerno obremenimo levi in desni bok ter premec in krmo. Posadki mora razložiti, kako pomembna je razporeditev teže in kakšno naj bo njihovo gibanje po plovilu med glisiranjem.

Optimalen način glisiranja

Optimalen način glisiranja zagotavlja najbolj stabilno lego plovila na vodni površini, največjo hitrost plovbe in najmanjšo porabo goriva. Plovilo mora biti bočno poravnano v prečni osi, ne sme viseti ne na levi ne na desni bok. Če pride do nagibanja, plovilo začne zavijati. Problema ne rešujemo s spreminjanjem krmila, temveč z drugimi nastavitvami. Plovilo mora pri krmilu v srednji legi pluti naravnost!

Po vzdolžni osi mora biti nekoliko pod kotom. Premec plovila med glisiranjem mora biti dvignjen. Dopusten naklon premca je med 3 in 5 stopinj. V tem primeru ima trup plovila najmanjši upor. Če je dvignjen preveč ali premalo, plovilo ni v idealni legi. Če položaj ni pravilen, to hitro ugotovimo med plovbo. Če se med plovbo po mirnem morju premec konstantno dviguje in spušča (niha, pumpa), potem nastavitve niso prave.

Druga nastavitev, ki mora biti v pravi legi, je pogon. Optimalno je, da pogon zagotavlja potisk v smeri, v kateri plujemo. Vsi pogoni, kot je na primer osovinski, te nastavitve ne omogočajo, je pa možna pri večini zunajkrmnih motorjev, vgrajenih motorjev z Z pogonom, arnesonov – površinski pogon in nekateri drugi.

Ker so razlike med nastavitvami plovil različne, si oglejmo, kako nastavljamo (trimamo) plovila z različnimi pogoni in nastavitvami.

Zunajkrmni motorji s fiksno nastavitvijo položaja noge

Zunajkrmni motorji manjših moči, običajno do 30 KM, nimajo veliko možnosti za nastavljanje kota med plovilom in nogo motorja. Ko je motor enkrat nameščen na plovilo, imamo le šibke možnosti nastavitve naklona s premikanjem. Izbrati moramo le optimalno luknjo. Optimalna izbira je tista, ki zagotavlja, da sta vzdolžna os propelerja in dno plovila vodoravna. Glede na to, da so zrcala na plovilih izdelana pod različnimi koti, se lahko zgodi, da povsem točne nastavitve ne bomo našli. V tem premeru izberite eno, preizkusite delovanje in obnašanje plovila, nato prestavite na drugo in ponovite test. Motor nastavite na tisto nastavitev, ki je zagotavljala višjo hitrost plovbe.

Z nastavitvijo motorja smo opravili polovico dela. Drugo polovico opravimo, ko se podamo na plovbo. Ker nimamo tehničnih pomagal za uravnavanje plovila, si lahko pomagamo z razporeditvijo teže. Vso opremo, ki jo bomo naložili na plovilo in posadko, moramo primerno razporediti. Plovilo mora biti enako obremenjeno tako na levi kot na desni strani in ne sme viseti. Enakomerno morata biti obremenjena tudi premec in krma plovila. Zmotno je mišljenje, da bo plovilo prej izglisiralo, če imamo večino teže zbrane na krmi. V tem primeru se bo premec pri pospeševanju še bolj dvignil iz vode. Posledično se bo krma močneje pogreznila v vodo in plovilo verjetno ne bo imelo moči, da bi doseglo kritično hitrost 10–12 vozlov, da bi se dvignilo na vodno gladino. Problem lahko rešimo med plovbo in enega ali dva člana posadke premestimo proti premcu plovila. Ko plovilo enkrat glisira, lahko del teže premaknemo nazaj proti krmi. Če bomo pretiravali, bo plovilo začelo izgubljati hitrost in morda prenehalo glisirati.

Idealna razporeditev teže na plovilu zagotavlja najvišjo hitrost plovbe. Ali plujete idealno ali ne, je enostavno preveriti. Pri določenih obratih motorja premikajte težo po plovilu. Najenostavneje je s premeščanjem enega izmed članov posadke. Premika naj se med premcem in krmo. Če bo plovilo začelo pospeševati in motor pridobivati obrate, potem ste izbrali boljšo razporeditev teže. Če bo motor začel izgubljati obrate in hitrost plovbe, se bo zmanjšala, ste izbrali slabšo razporeditev teže.

Pravila ni. Vsako plovilo je drugačno. Vzemite si čas in se poigrajte z razporeditvijo teže in plujte optimalno.

Zunajkrmni motor s hidravličnim nastavljanjem položaja noge

Močnejši zunajkrmni motorji z močmi več kot 30 KM imajo običajno že vgrajeno hidravliko, s katero nastavljamo položaj noge. V članku Kako pravilno izglisiramo smo pisali, kako moramo s takim pogonom upravljati, da najhitreje izglisiramo, sedaj pa si poglejmo še, kako pravilno glisiramo.

Vzdolžno nastavljanje

Ko smo enkrat izglisirali, je treba pogon iz skrajne spodnje lege postopoma dvigniti v optimalno lego. To lahko začnemo takoj potem, ko je plovilo izglisiralo ali pa počakamo, da plovilo doseže potovalno hitrost plovbe. Naklon noge pogona spreminjamo postopno. Če imamo zaslon, na katerem je prikazana optimalna lega pogona, ga lahko nastavimo na ta položaj. Vsekakor pa ni nujno, da bo ta položaj res optimalen. Odvisno je od razporeditve teže. Mogoče bo morala biti noga motorja za kako stopinjo niže ali više. To ugotovimo z enostavnim spreminjanjem lege. Pri konstantnem plinu nogo nekoliko dvignemo. Če se obrati motorja povečajo in hitrost naraste, potem smo našli boljši položaj. Postopek dvigovanja ali spuščanja noge ponavljamo, dokler pri istih pogojih ne dosežemo, da plovilo pluje z najvišjo možno hitrostjo glede na obrate. Pri optimalni hitrosti se bodo zmanjšali tresljaji in hrup.

Prečno nastavljanje

Vsi motorji z enim propelerjem povzročajo navor na plovilo. Če imamo nameščen zunajkrmni motor z desnosučnim propelerjem, potem bo zaradi njegovega vrtenja v desno, plovilo vedno nagnjeno nekoliko v levo. Če imamo nameščen motor z levosučnim propelerjem, potem bo zaradi navora plovilo med plovbo vedno nekoliko nagnjeno v desno. Večinoma so motorji z enim propelerjem desnosučni. Zaradi nagiba plovilo ves čas zavija. Poravnavati ga moramo s krmarjenjem. Če želimo pluti optimalno, mora plovilo pri nevtralnem položaju volana pluti naravnost. Edina možnost, da kompenziramo navor propelerja na plovilo, je primerna razporeditev teže. Pri desnosučnem propelerju bo plovilo nagnjeno v levo in bo zavijalo v levo. Zato na desno stran razporedimo nekoliko več teže, s katero kompenziramo navor propelerja.

Dva zunajkrmna motorja s hidravličnim nastavljanjem položaja noge

Glisiranje s plovilom, ki ima nameščena dva izvenkrmna motorja, je podobno, kot če imamo nameščen en zunajkrmni motor. Pri nastavljanju plovila po vzdolžni osi je popolnoma enako. Razlika se pojavi pri nastavljanju po prečni osi. Kadar sta na plovilo nameščena dva zunajkrmna motorja, je običajno na desno stran nameščen desnosučni motor in na levo stran levosučni motor. Oba motorja skupaj izničita učinek navora propelerja na plovilo (če smo natančni v primeru, da se oba vrtita z istimi obrati). Zato nam ni treba nastavljati plovila zaradi učinka propelerja. Nastavitve moramo spreminjati zgolj v primeru neprimerne razporeditve sile ali močnega bočnega vetra. Če piha močan veter v desni bok, bo plovilo nagnjeno v levo in bo zavijalo v levo. Naklon plovila lahko popravimo s spuščanjem noge levega motorja. Ta bo levo stran plovila potiskal navzgor in poravnal plovilo.

Ekvivalentno izvedemo postopek v primeru nagibanja v desno. Nogo desnega motorja nekoliko spustimo in dvignemo desni bok.

Plovila z enima ali dvema motorjema (zunajkrmni, Z pogon ali površinski pogon) in hidravličnimi stabilizatorji (flaps)

Ta konfiguracija daje največ možnosti za optimalno nastavljanje plovila. Pogone lahko optimalno nastavimo, da zagotovimo največji učinek, stabilnost plovila pa zagotovimo s hidravličnimi stabilizatorji. Omogoča najhitrejše izglisiranje z najmanjšim naklonom plovila in idealno nastavljanje med plovbo tako po vzdolžni kot po prečni osi.

S tako opremljenim plovilom izglisiramo tako, da spustimo pogone (enega, dva ali več), ter spustimo stabilizatorje v skrajno spodnjo lego. Plovilo bo hitro izglisiralo in pridobilo hitrost. Med pospeševanjem lahko že zmanjšujemo plin in postopoma dvigujemo stabilizatorje. Natančne nastavitve izvedemo, ko dosežemo želeno hitrost plovbe. Vsi pogoni morajo biti v optimalni legi. To pomeni, da vodo potiskajo horizontalno nazaj, vzporedno z dnom plovila. Pri plovbi v idealnih pogojih sta oba hidravlična stabilizatorja dvignjena v skrajno zgornjo lego. V tem primeru ju ne potrebujemo in ni treba, da se dotikata vodne površine, saj bi s tem le povečevala upor. Spuščamo ju le po potrebi.

Ko plujemo, mora plovilo pri nevtralnem položaju krmila pluti naravnost. Če se plovilo nagne zaradi neprimerne razporeditve teže ali bočnega vetra, si pomagamo s hidravličnimi stabilizatorji. Če plovilo visi v levo, moramo spustiti levi stabilizator. Spustimo ga toliko, da se plovilo poravna. Med plovbo je običajno spreminjati nastavitve. Le redko bodo razmere na morju take, da bi lahko z enimi nastavitvami pluli več ur.

Plovila z osovinskim pogonom in hidravličnimi stabilizatorji (flaps)

Pri plovilih z osovinskim pogonom ni možnosti spreminjanja nastavitev pogona. Je fiksen in potiska vodo pod kotom, zaradi česar je učinkovitost pogona zmanjšana. A žal tu ne moremo narediti ničesar. Nastavljamo lahko zgolj hidravlične stabilizatorje. Preden izglisiramo, jih spustimo v skrajno spodnjo lego. Ko plovilo izglisira in se približuje potovalni hitrosti, jih počasi dvigujemo do skrajne zgornje lege. Ko plovilo doseže potovalno hitrost, jih potrebujemo le še za uravnavanje plovila med plovbo. Ko plujemo, mora plovilo pri nevtralnem položaju krmila pluti naravnost. Če se plovilo nagne zaradi neprimerne razporeditve teže ali bočnega vetra, si pomagamo s hidravličnimi stabilizatorji. Če plovilo visi v levo, moramo spustiti levi stabilizator. Spustimo ga toliko, da se plovilo poravna. Ekvivalentno za primer nagiba v drugo smer.

Plovba v veter ali z vetrom

Pri plovbi v močnejših ali močnih vetrovih se srečamo z dodatnim učinkom vetra. Pri plovbi v veter nam le-ta zaradi zračnega upora dviguje premec. Pri plovbi z vetrom nam ta potiska krmo plovila naprej in potiska premec navzdol. Efekt je najbolj opazen pri lažjih plovilih, pri težjih nekoliko manj. V primeru plovbe v močan veter moramo nogo pogona spusti navzdol. S tem bomo znižali premec plovila in dvignili krmo. Obratno moramo pri plovbi z močnim vetrom premec plovila nekoliko dvigniti.

Nihanje (pumpanje) plovila

Plujete v mirnem morju in kljub temu plovilo konstantno niha. Premec se dviguje iz vode, nato pa se zarine globlje v vodno površino. Krive so zgolj nastavitve naklona plovbe. Spremenite nastavitve naklona pogona.

Še nasvet izkušenega mačka

Plovilo težko izglisira

Če je na krovu plovila številnejša posadka in je plovilo močneje natovorjeno, se lahko zgodi, da plovilo težko izgisira ali sploh ne izglisira. Ko smo naredili vse zgoraj navedene nastavitve in se plovilo še vedno ne dvigne nad vodno gladino, si lahko pomagamo s hidravličnimi stabilizatorji. Enega izmed njih počasi dvignemo. Plovilo se bo nagnilo. Ker je dno plovila v obliki črke V, se bo z nagibom plovila površina plovila v vodi povečala, povečal se bo vzgon in možnost, da bo plovilo izglisiralo, bo večja. Če še vseeno ne izglisira, počasi spustite dvignjeni stabilizator in dvigujte nasprotnega. Mogoče bo treba vajo ponoviti večkrat, a obstaja možnost, da bo plovilo izglisiralo.

Plovba v razburkanem morju

Kadar glisiramo, je velik del plovila dvignjen nad vodno gladino. Večina premca ne pride več v stik s površino. Dolžina plovila, ki je v stiku z vodno površino, se je zmanjšala, zato je plovilo bolj dovzetno za zibanje in guganje zaradi valov. Dolžino plovila, ki je v vodi, lahko povečamo tako, da pogone spustimo nižje. S tem se bo premec spustil, krma nekoliko dvignila in dolžina plovila, ki bo v stiku z vodo, bo daljša (vodna linija). Plovilo bo manj dovzetno za valove, plovba bo bolj udobna, a nekoliko manj ekonomična.

Preberite tudi: Kako pravilno izglisiramo

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

50. dan: Korzika: Baie de San Ciprianu–Porto Vecchio in nazaj

Ponoči se nenadoma zbudim.
Nič ne slišim. Kaj je to?
Barka ne škripa, veter ne tuli, štraji ne pojejo, val ne pljuska ob trup.
Ali sem oglušel?
Ne. Veter je ugasnil. Tako nenavadno je, da je naenkrat tišina, da sem se od tega zbudil.
Zaspim nazaj, veter kmalu spet zapiha. Vse je po starem.
Najlepša jutra so zjutraj. Moj nečak tega ne ve, ker pač vsa jutra prespi. No, on prespi še večji del dneva, a to je že druga zgodba ...
Skratka: Sončni vzhod, zaliv je miren in spokojen, veter je nežnejši, valovi so manjši. Voda je res noro prozorna, vročine še ni, lepo je. ZZZUUUUUUUMMMMM !!!!! Špljac. Jutranjo romantiko preseka jet s polnim plinom. No, danes so začeli zgodaj. Mogoče gre na kopno po sveže bagete.
Danes greva pogledat mesto. Porto Vecchio. Kakih 5 milj daleč je. Dvigneva sidro in odjadrava. V krmo iz zaliva, polkrma mimo čeri, v bok do naslednjega zaliva in laška orca v zaliv. Tam pa raje na motor poiščeva prostor za sidranje. Globine so tu problem. V glavnem je globina kakih 5 ali 6 m, a vmes pade pod 4, povsod okoli pa so posejane plitvine in čeri. Je treba gledati in paziti.
Mesto je seveda na hribu. In jasno, da sije sonce, saj je vendar poletje. In temu primerno je seveda vroče. In rineva gor. Okolica je precej bolj zanemarjena, kot sva je navajena v Italiji. Gredo se nekak elitni turizem, a jim vse na pol razpada in propada. Če bi razpadal grad iz 16. stoletja bi še razumel, a da razpadajo stari štedilniki in pralni stroji v zaraščenih in zanemarjenih dvoriščih, jim pa ni ravno v čast. Na vrhu je nekoliko bolj urejeno, a preveč zmetano na kup in namenjeno instant turizmu. Ena lepa cerkev, nekaj zanimivih ulic in polno trgovinic, bifejev in okrepčevalnic. No, ja, a smo za to rinili v hrib? Vsaj prigrizek in sladoled sta bila dobra. Ker smo v Franciji, sem seveda jedel kostanjev sladoled. Dober.
Potem pa še malo v trgovino. Zamislil sem si kako večjo trgovino in tu imajo E.Leclerc. Jasno, da je malo ven iz centra. Lili je že kar malo slabe volje zaradi pešačenja po soncu, jaz se veselim klime v šoping centru in bogate izbire specialitet.
Nakupiva nekaj mesa, sira itd. in nazaj na barko.

Plovba iz zaliva je adrenalinska. V zaliv se namreč vali pravi stampedo plovil. Od večjih jaht, do gliserjev vseh velikosti, pa jetov, in kaj vem kaj še, se vali noter. Plovni kanal je pa ozek. Še dobro, da sem na jadra in se mi ni treba ves čas umikati – saj z mojo hitrostjo 5–6 vozlov bi se tako ali tako težko. Ta mali švigajo povsod. Aja, da najameš jet tu, ne potrebuješ izpita ali predznanja. Dovolj je kreditna kartica. In to se na vodi zelo pozna.
Po razmisleku, kam bi šla, se odpraviva v isti zaliv, kjer sva spala zadnjo noč. Je dokaj dobro zaščiten in voda je lepa.

Danes prepluto: 10 milj. 5 tja in 5 nazaj. Po logu tudi 10, le da 4 tja in 6 nazaj zaradi toka. Skupaj 1534. Motor ima 5543 ur (2 novi).

51. dan – Korzika: Baie de San Ciprianu–Golfe de Porte Novo

Danes greva pogledat še kak lep zaliv malo proti jugu.
Tu je premikanje pogojeno z vremensko napovedjo in očitno ne razmišljava le midva na tak način. Na eni francoski kovinski jadrnici – nekaj daljša je od naše in po videzu sodeč je že videla nekaj sveta kruza starejši par, ki ima psa. Pes se vedno jezi in besno laja na vse, ki glisirajo preblizu njihove barke. Takoj nama je postal simpatičen. Že nekaj dni imajo isto ruto kot midva. Včeraj so šli celo v Porto Vechio in nazaj v isti zaliv, tako kot midva in ko se danes prestaviva za 10 milj so spet tu, v istem zalivu.
Očitno berejo isto knjigo in študirajo iste vremenske napovedi.
Jadranje v ta zaliv je bilo lepo, vetra je bilo dovolj, a stampedo motornjač je tu neverjeten. Ker sva se premaknila le za 10 milj in ker je obala tu izbočena, nisva šla daleč od obale. Po isti poti drvi vse živo od 4 do 40 metrov in čez, od enega trupa do treh, od jader do motorjev (ali dveh ali treh). In to v obe smeri. Danes sem prvič videl na AIS-u novo opozorilo, ki je bilo nekako takole: Imate veliko število alarmov, ali si ne bi raje spremenili nastavitve za alarme.

Hja, tako ali tako mi v tem profilu piska samo, če obstaja nevarnost trčenja prej kot v 3 minutah, na manj kot 0,1 milje in če se vsi premikamo hitro. In alarmov je več, kot jih lahko ugašam. Ko te tri jahte prehitevajo (ena po desni, dve po levi) na razdalji nekaj metrov in se vmes tlačijo še gliserčki, ti nasproti prihaja horda iz druge smeri. Pravi prometni kaos. Manjša plovila skačejo na valovih, ki jih delajo ta veliki, večji se le zibajo.
Ena jahta, ki me je prehitela, je delala še posebej velik val in sem poskusil, če lahko s Heronom (14 m in 12 ton) surfam na valovih. Ni mi čisto uspelo, je pa hitrost plovbe na valu narasla s 6 na 7 vozlov.
Zaliv je krasen. Tu ni na obali skoraj ničesar. Predvsem ni nobenega centra za vodne športe. Samo skale in gozd in čista prozorna voda, in po tleh mivka, nekaj skal in kaka čer, da ni dolgčas in da se ribe lahko kam skrijejo.
Na koncu zaliva je plaža, a ni organiziranih marel in ležalnikov.
Temu primerna je tudi klientela v zalivu (jasno, da je zaliv dokaj zaseden, saj je avgust). Večina se je sem prišla kopat, sončit in si spočit živce. Popoldan popusti še veter in na dnu se vidi vsak kamenček. Voda pa sploh ni razorana od jetov in gliserjev.
Prava poletna nirvana. Še pes na železni jadrnici nima na koga lajat in lepo drema.
Lili se je šla skoraj v temi še enkrat kopat. In to ne prvič ali drugič danes.
Še vetru se ne ljubi več nažigati. To sicer izkoristijo komarji, kakšen v mraku prileti do barke.
Lili enega poči prav klasično, a jaz jih raje čakam s sredstvi, ki jih Ženevska konvencija prepoveduje v bojevanju. Bojni strupi.
Forth je slovenski izdelek, a deluje tudi tukaj. Vključim ta mali inverterček in kmalu na barki ni več komarjev.

Danes prepluto: 11 milj. Po logu tudi 11. Skupaj 1545. Motor ima 5544 ur (1 nova).

52. dan – Korzika – Sardinija

Včeraj je bil lep dan, danes je še lepši.
Spala sva v miru, vala ali swela ni bilo, vetra tudi ni bilo veliko.
Med Sardinijo in Korziko imajo Italijani narodni park Madalena, kjer pobirajo vstopnino 30 evrov dnevno. Francozi pa so jim dali kontro in na sosednjem otočju (ki je videti do pike enak) vstopnine ne pobirajo. Samo, da sosedu koza crkne.
No, nam je prav, gremo gledat pač francoski park.
Jadranje na jugovzhod je krasno. Samo na genovo zjutraj jadrava z 10–15 vozli vetra v bok, obkroživa otočje in si po obratu z vetrom v laški orci ogledujeva še drugo stran otočkov. Lili, ki ima raje skale kot ljudi, je naredila pribl. 100 fotk.
Približava se skupini malih otočkov in vrževa sidro. Plovba je tu kar zanimiva, saj je okolica posejana s stotinami skal. Nekatere gledajo iz vode, nekatere pa se skrivajo tik pod površino in prežijo na neprevidne skipperje.
Zraven naju se potem zasidra barka Sir Baden Powell – 40-metrski schooner, narejen v starem stilu, kot iz časov velikih raziskovanj. Na tej ladji sva pred 10 leti preživela en teden kot potnika. Z njimi smo se potapljali po Balearih.
Spustiva čoln in jih greva pozdravit.
Lastnik je bil žal odsoten (s čolnom je šel nekam), drugih pa ne poznava, tako da izmenjamo le nekaj stavkov in greva naprej. Z dingačem se voziva med balvani in čermi. Okolica je fascinantna. Na nekem otočku se še vidi, kje so stari Rimljani lomili velike bloke kamnov (morda za obeliske) in tam pustili ležati na pol obdelane bloke. Med otočki je kar hiter tok, tako da sva vesela, da imava motorček in nisva na vesla. Polna vtisov se vrneva na barko.
Kam pa zdaj? Napovedan je jugovzhodnik, a za zdaj piha še sever-severovzhodnik. Takoj sva enotna: nazaj k Italijanom na Sardinijo.
Veter se je medtem okrepil in samo na genovo letimo 7 vozlov po GPS-u, a log večino časa kaže vsaj en vozel več. Tu je res kar močan protitok. Še dobro, da je dovolj vetra. AWA (kot navideznega vetra) je 60°, kar je za Herona in malo raztegnjeno genovo prava poslastica.
Ko prvič vrževa sidro, ne prime. Trava je gosta, pod njo pa je kamenje (na karti piše weed + rocks).
Malo še zakroživa po zalivu in najdeva lep nezaseden prostor z mivko na tleh. Nisva tako na samem, a je dno precej boljše za sidranje. Očitno je razlog, da tam, kjer sva poskusila najprej ni bilo nikogar.
Zaliv je meka za kajtarje in po zalivu jih šviga cel roj. Eni tudi na foilu. Mene ne motijo – saj niso jeti in niso hrupni.
Na žar vrževa en lep kos krave in po dobri večerji se nama ne ljubi več nikamor.
Si bova jutri pogledala okolico. Morda.

Danes prepluto: 
Golfe de Porte Novo–Ile Cavalo: 14 milj. Po logu 14. Skupaj 1559. Motor ima 5545 ur (1 nova).
Ile Cavalo–Liscia 11 milj. Po logu tudi 13. Skupaj 1570. Motor ima 5546 ur (2 novi – v glavnem raziskovanje otočkov).
Skupaj danes: 25 milj. Po logu 27. Skupaj 1570. Motor ima 5546 ur (3 nove).

53. dan – Sardinija: Liscia–Golfo di Arzachena

Še en lep poletni dan.
Zjutraj rabim kar nekaj prepričevanja, da Liliko spravim v čoln, da greva na obalo.
Peščena obala je razdeljena na cone: kopalci / windsurferji / kajtarji zasebno / kajtarska šola.
Potegneva dingača na obalo (kasneje prebereva, da se to ne sme) in se sprehodiva po krasnem rožnatem pesku.
Pesek ni drobna mivka, velikost zrnc je od 2 mm do 5 mm. Krasno odpade z nog. Sipine se raztezajo nekih 50 od 100 m od obale in tvorijo hribčke in doline. Dalj, kot je obala, več je vmes rastlinja.
Odhod, danes greva ob Sardiniji še malo navzdol (na jugovzhod), čeprav je od tam napovedan veter. Ampak admiralica bi rada še enkrat videla Costo Smeraldo (smaragdno obalo), da bi se potem bogatuni lahko hvalili, da so videli Herona.
Ni daleč. Malo se da jadrat, večino greva na motor, ker je naravnost v veter. Proti valovom, toku in vetru pa jaz ne bi orcal po kanalu, kjer je gostota plovil taka kot gostota avtov v ljubljanskem BTC-ju.
Približava se najinemu ciljnemu zalivu. Sosed na sidru je SY A (največja jadrnica na svetu – 150 m dolga) v lasti ruskega mogotca. Iz zaliva je izplula štirinadstropna jahta, pa je videti kot tender Aja.
Meni A ni všeč. Raje imam bolj ozke in elegantne linije in predvsem manj nadvodja.
Kasneje se presidrava globlje v zaliv (k manjši 53 m dolgi elegantni črni lepotici) predvsem zato, ker upava, da bo globlje manj vala, ki ga povzročajo velike jahte, in da bo zvečer bližje z dingačem za na kopno. Voda tu ni več tako lepa, ampak vsega pač ne moreš imeti.
Zvečer oddingirava na obalo (uspeva pustiti čolniček v marini) in se sprehodiva po mestu/vasi/naselju Cannigone. Kupiva par stvari in prijazno prodajalko vprašava za nasvet, kam na večerjo. Svetuje nama ribjo restavracijo, ki deluje precej na visokem nivoju, a cene so glede na lokacijo normalne. Jeva odlično.
Medtem se je veter precej unesel, jahte pa so tudi nehale delati kažin in suha pridingirava na barko.
Še tole grapo s kavo spijem, pa greva spat.

Danes prepluto: 12 milj. Po logu 10+x (ker se je kolešček zataknil, dobro miljo ni kazal hitrosti). Skupaj 1581. Motor ima 5548 ur (2 novi).

54. dan – Sardinija: Golfo di Arzachena–Liscia Di Vacca

Noč je bila mirna, zjutraj pa začnejo prve jahte že zgodaj zapuščati marino in zaliv vzvalovi.
Veter piha z jugovzhoda, torej bo polkrma iz zaliva. Brez motorja dvignem sidro in odvijem genovo.
Počasi gre, a saj nimava daleč. Vzhodna obala zaliva je razgibano gorata, zato je veter neenakomeren. Heronova hitrost niha med 2 in 6. Tako lepo pujsava mimo megajaht, tudi mimo SY A, največje zasebne jadrnice na svetu, ki je baje vredna 400 milj. EUR.
Pijeva kavico in gledava, kako na Aju na stranskih balkonih v foteljih in pod senčniki sedi nekaj gostov (niso v uniformah, tako kot vsa posadka) in tudi srebajo kavico (no malo ugibam, lahko imajo tudi čaj). Njihova barka je sicer nekaj tisočkrat dražja od naše, a uživajo isti pogled, dihajo isti zrak in srebajo podobno kavico. Edino skodelico si morava midva sama pomiti. To že ni vredno tisočkratnika v ceni.
Iz zaliva natrimam jadro na orco, tu je veter bolj svež in lepo letimo. Za tack (obrat proti vetru) bi zaradi solent pripone moral genovo zviti in jo po obratu na novo razviti. Tega se mi pa danes ne da.
Zato malo podaljšam orco, nato pa narediva lep obrat z vetrom (jibe). Pri tem jadro zdrsne v ozko špranjo med prednjo pripono in solent pripono in ga ni treba narolati. Seveda je potrebno nekaj koordinacije med krmilom, popuščanjem ene škote in zategovanjem druge škote. Ampak z Liliko sva uigran par za take manevre. Edino šalco s kofetom je bilo treba odložiti. Še vedno boljše, kot na motor.
Po obratu se »splaziva« med obalo in manjšim otočkom. Otoček je sicer 500 m od obale, a je le 200 m dovolj globoko za naju, sicer pa polno čeri. Ob gneči hitrih in velikih plovil in vetru, ki na hribovitem terenu spreminja smer, se mi je prehod zdel ravno še dovolj širok.
V novem zalivu je nekaj plovil in nekaj boj. Približam se mestu za sidranje, ko se vseeno odločim, da prižgem motor in zvijem jadro. Za moj okus je malo preveč plovil in čeri, da bi sidral na jadra.
Čez dan pridrvi flotica treh malih jadrnic šole jadranja. Oni pač sidrajo na jadra. Je pa res, da je na vsaki barkici posadka šestih navdušencev ter da so barkice male. Morda sploh nimajo motorja.
Popoldan se spravim še k delu. Montiral bom še dva vinča (zraven primarcev bom dal še en par vinčev, da si olajšam delo z dvojnimi prednjimi jadri. Danes sem malo razmišljal, malo meril, vrtal in epoksiral (samo za en vinč). Jutri pa dalje. Naj se epoksi posuši.

Danes prepluto: 6 milj. Podatka po logu nimam (kolešček se danes ni vrtel, je vmes prišla ena travica). Skupaj 1587. Motor ima 5548 ur (0 novih).

55. dan – Sardinija: Lisca Di Vacca–Cala di Volpe–Gulfo Pevero

Danes gremo na izlet. Lili bi si rada ogledala nekaj lepih zalivov, kjer sva pred leti že bila, a sva tako hitela mimo, da nisva nič videla.
Še prej pa preverim, ali se je epoksi posušil. Samo pol urce, rečem Liliki. Ne verjame mi povsem. Me pozna.
Epoksi je trd. Grem po orodje. Zvrtam luknje, povsem razstavim vinč na prafaktorje, saj že dolgo ni bil dobro očiščen in namazan, grem po mast in olje. Lili mi prinese računalnik, da pogledam plonk listek (pdf sheme vinča, saj so ene rinke lahko zgoraj ali pa spodaj) in se lotim montaže. Vinč je spet v enem kosu. Grem po Kent, grem po dodatne cunje in čistilo za Kent, poiščem daljše vijake, montiramo na barko.
Za čuda poteka vse bolj ali manj po planu in dobre 3 ure kasneje je vinč zmontiran in delujoč.

Na hitro pospraviva in dvigneva sidro. Jeva med jadranjem. Lili popeče kruhke, jaz poskušam hkrati jesti, jadrati (in preizkušati nov vinč) in se umikati stotinam čerem in gliserjem. AIS tako ali tako ves čas piska, vsak trenutek smo v nevarnosti trčenja z več plovili. S katerimi niti ne vem, ker je po navadi na ekranu 150 do 200 tarč. Neuporabno za takole obalno plovbo v najbolj turistični destinaciji Italije sredi avgusta. Kjer so najožji prehodi Pershingi upočasnijo – takrat pa res delajo največji val.
Ko prideva do Cale di Volpe, je SY A že tam. Videti je, da so nas prehiteli, ko sva montirala vinč. Verjetno so prisluškovali, ko sva včeraj delala načrte, kam greva. Pa še Black Pearlu so očitno povedali, kam naj grejo, da bodo videli Herona. No, za zvečer si izbereva drug zaliv in za nama se tja spet pripelje A. Pa dobro, a oni tudi berejo moj dnevnik?
Še dobra večerjica na Heronu, zvečer se dnevni gostje odpeljejo in v zalivu zavlada normalen mir. No, sama sicer nisva, saj je avgust, a prostora je dovolj, da se da dihati. Gledava sosedovega kužka, ki čuva barko in jezno laja na galebe, če se preveč približajo. Ko eden ni takoj odletel, je kuža kar v vodo skočil od besa. potem pa se s prednjimi tačkami drži za lojtro in čaka, da lastniki opazijo, da ga ni več in ga potegnejo nazaj na barko.

Danes prepluto: 16 milj, skupaj 1604. Motor ima 5551 ur (3 nove).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Da je ekipa Qingdao favorit letošnje regate Clipper, je pokazala tudi na južnem Atlantiku. Iz urugvajske Punte Del Este je najhitreje priplula do cilja v južnoafriškem Cape Townu.

Ekipa Qingdao je preko ciljne črte priplula v petek ob 7:06:12 (UTC). Najhitreje, v pičlih 16 dneh, so prepluli 3555 nmi južnega Atlantika. Po prihodu v cilj je skiper ekipe Chris Brooks povedal:

»Ves čas plovbe sem si želel, da bi se vrnili v floto. Prišli sta dve fronti z nizkim pritiskom in pokazala se je priložnost, da eno izkoristimo, da zaplujemo proti severu, in drugo, da zaplujemo proti vzhodu. Izjemno veseli smo, da smo zmagali tretjo etapo. Dobrodošlica v Cape Townu je bila izjemna. Ekipa se je trudila ves čas. Po treh etapah je že zelo uigrana. Od njih ne smem pričakovati več. Vsako etapo moramo začeti z mislijo, da lahko zmagamo. In tako bomo tudi nadaljevali.«

Ekipa Qingdao si je na tej etapi prislužila dodatne bonus točke. Prvi so pripluli do kontrolnih vrat, dodatne točke pa bodo prejeli še za najhitrejše jadranje na oceanskem šprintu.

Na drugo mesto je prijadrala ekipa Unicef. Za plovbo preko Atlantika so potrebovali 10 ur več kot zmagovalna ekipa. Manj kot uro za njimi pa je priplula še zadnja ekipa, ki se bo v tej etapi povzpela na zmagovalni oder, ekipa Ha Long Bay, Viet Nam.

Ekipa Punta Del Este se je uvrstila na četrto mesto. V cilj so pripluli sicer kot drugi, a so si prislužili kazen s pribitkom šestih ur. Pred obalo Južnoafriške republike je oblikovano območje prepovedane plovbe zaradi nevarnih voda. Ekipam je prav tako prepovedano pluti po morju, kjer so globine morja manjše od 15 m. Vse te podrobnosti so vrisane na njihove karte in upoštevati jih morajo prav vse ekipe.

Ekipa Punta Del Este je v petek, 8. novembra, zaplula v območje prepovedane plovbe. S tem manevrom ni pridobila nobene pozicije, niti je ni izgubila. Zato je bila kaznovana zgolj s časovnim pribitkom.

Ekipa Zhuhai zaključila etapo

Na jadrnici Zhuhai se je poškodoval član posadke Paul Duncan. Po posvetu z medicinsko pomočjo na kopnem, so ugotovili, da je najbolje, da prenehajo jadrati in prižgejo motor. Ker v njihovem območju plovbe vladajo šibki vetrovi, bi tako potrebovali preveč časa, da priplujejo v cilj. Ker je bilo ogroženo zdravje enega izmed članov posadke, je bila to najbolj smotrna odločitev.

Skupni vrstni red po treh etapah: 

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidži – 13. dan

Zjutraj po izpiti kavi, se odpravim v trgovino in kupim kruh. Pravzaprav ga redko kupujem, ker ga res redko jem. Zakaj? Zato, ker tukaj več ali manj prodajajo nekakšen puhast kruh, toast, ki pa ni niti približno dober. Zato ga tudi ne kupujem, razen, kadar najdem kakšen mešan kruh v boljšem  supermarketu. No danes mi je zadišal moj domači tunin namaz, a še prej potrebujem kruh. V marini imajo vsaj to v redu, ker vedo, da vsi ne jemo toast kruha. In ga najdem. Svež, bel, puhast, dišeč, vabljiv in redilen. Po mojem skromnem mnenju, ko pride v želodec, le-ta takoj postane sovražni element mojega telesa. Čep in lepilo hkrati. 

Ko se vrnem nazaj na barko, naredim še domači namaz iz tune, zmiksane čebule in česna, začimb in masla. Narežem dva kosa kruha, si namažem nanj namaz in uživam v zajtrku. No, kasneje se zavem, da je to tako dobro, da zmažem še dva kosa in si moram v možganih narediti blokado, da zdaj je pa res dovolj.

Tako, sit sem, zdaj pa delo. Porabiti moram nekaj energije. Spet se lotim dingija, lepim, čaram, spet lepim in prelepim fliko čez fliko. Morda je zdaj za odtenek bolje kot je bilo včeraj oz. pred tem. Nimam več kaj delati, moram ga pustiti nekaj ur na miru. Potem grem na sprehod. Pot me zanese do prvega resorta in stopim vanj. Tokrat me nihče ne ustavi in… Upsss. Ustavi me, saj do mene pride prijazen moški, zaželi mi dobrodošlico v njihovem resortu, poda mi roko in me vpraša, če sem prispel danes ali včeraj. Preslišim vprašanje in mu odgovorim z vprašanjem, kako se on tukaj počuti? Nadaljujeva pogovor, a ga kmalu pokliče ena uslužbenka, tako ostanem sam. Jaz se še sprehodim do plaže, naredim nekaj fotografij in se obregnem ob edino sprehajalko na plaži.  Vrnem se nazaj na glavno cesto, naredim še kratek sprehod mimo glavne plinarne na otoku in že sem na barki.

Opoldne me boli glava, očitno zaradi tega, ker sem premalo spil tekočine, na soncu pa sem se ves čas sprehajal brez kape. Tega po navadi ne počnem, zato me res čudi, kako to, da sem to naredil danes. Ostanem nekaj časa v barki, potem pa se popoldne ob kavi pogovarjam s sosedom. Pove mi, da sta prišla iz Karibov, kjer sta kupila barko. On je Francoz, ona pa avtohtona gospodična s Karibov. Priznati moram, da je pravo mlado in prijetno simpatično bitje, katero ima večji nasmeh, kot je sama velika, saj meri po moji oceni, tako čez palec le slabih 150 cm. Mlada sta, on kakšno leto starejši od mojega sina, ona pet let mlajša od njega. Kasneje se poslovimo, ona dva gresta v pralnico, da opereta perilo, jaz pa imam delo z umazano džezvo in skodelico za kavo. Torej, vsi peremo.

Pozno popoldne pogledam in preverim dingija, tuba spet spušča, sicer je malo bolj polna kot po navadi. Žalosten spoznam, da ta kos kitajske plastike zmaguje nad mano. A mu zažugam in povem, da še ni vsega konec. 

Na internetu pregledujem kaj piše Carinska Uprava Nove Zelandije za vstop manjših plovil na njihovo ozemlje. Izpolniti bom moral nekaj obrazcev in jim pred prihodom poslati po elektronski pošti. No tega sem že navajen, kakor tudi napisanega o sveži hrani, mesu, medu, zelenjavi in sadju. Bom že gledal, da tega ne bom imel v večjih količinah pred prihodom v NZ. Kazni so velike in nimam namena, da bi jih še plačeval.

Zvečer je bila v bližnji restavraciji akcija »pica po polovični ceni«. Seveda sem odšel s kolegi tja, zato danes ne bom kuhal večerje na svoji barki. Še dobro da sem jo dočakal in pojedel, kajti gneča je bila res velika. A se je izplačalo, kajti bila je res dobra.

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidži – 14. dan

Večer je, pravzaprav grem že krepko proti polnoči in ko pišem te vrstice razmišljam, kaj se je danes pravzaprav zgodilo posebnega. Nič! En dan, kjer sem nekaj naredil, a se spet nič ne pozna. 

Dopoldan sem se posvetil motorju, olju, preverjanju vseh cevi in objemk, nato pa sem se lotil točenja goriva. Le-to imam v boksih v kokpitu v plastičnih 20-litrskih kanistrih in iz njih prelijem 60 litrov, ki mi primanjkuje v tanku. Zdaj imam poln tank, nekaj kanistrov pa praznih in še ta teden jih bo potrebno spet napolniti. Vsaj 120 litrov moram imeti rezervnega goriva, poleg polnega tanka. 

Kasneje še enkrat preverim avtopilota in vse kaže, da dela normalno, a to bom lahko videl za 100% šele, ko bom nekje zunaj na širnem oceanu.

Popoldan se odločim, da izpolnim in pošljem dokumentacijo za prihod v Novo Zelandijo, v Wordu vse izpolnjujem, pišem in se čudim, kaj vse jih zanima. Nepotrebna vprašanja, nepotrebne listine. Pravzaprav je zame tudi nepotrebno plačilo taks, ki jim jih moram plačati že danes. Na koncu le izpolnim vse kar moram, tudi plačilo gre lepo skozi in zdaj moram čakati 72 ur, da mi javijo oz. odobrijo ali pa celo zavrnejo prihod v Novo Zelandijo. Kaj čem, takšni so postopki, takšna so pravila. Za vse in tudi zame.

Pozno popoldne pride kolega z Isis II po mene in mu grem pomagati nekaj prestaviti na njegovi barki. Po končanem delu, spijeva še kavo in potem se vrnem na Indigo, ter si začnem pripravljati večerjo. Še enkrat se izkaže moj aparat za vakumiranje kot zelo dober način shranjevanja mesa. Meso je po nekaj dneh še vedno rdeče, lepe barve in  brez neprijetnega vonja. Ne morem napisati, da je sveže, kajti to vem da ni. Ko je večerja gotova, se lepo najem, potem pa se odpravim s kolegi v bar popiti eno pivo, ki ga spijem v prijetnem vzdušju. 

Za danes je dovolj, zdaj še sledi tuš in spanje, jutri pa je nov dan.

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidži – 15. dan

Poleg vsega, kar je lepo na tem Fidžiju je tudi ena dobra stran, ki mi dejansko odgovarja. Vreme. Sonce je in ni tiste močne vročine čez dan, čeprav termometer poskoči tudi do 30°C. Ponoči pa,… božansko. Temperatura se spusti na 19 ali 20°C in spanje je več kot prijetno. Večkrat se zjutraj zalotim, da sem pokrit, kar se marsikje ni dogajalo, odkar jadram po tropih. Verjetno bom v Novi Zelandiji potreboval še spalno vrečo, saj ima tam morje komaj 14 stopinj, noči pa premorejo samo 10°C.

Potem pride vsakodnevna jutranja rutina s kopalnico, kavo in zajtrkom v kokpitu in ob enem razmišljam, od kar je moja prehrana drugačna kot doma, nimam problemov z zdravjem. Ne jem več naklofena, putike ni več, revma je izginila, za vse pa sumim svinjsko meso. Tukaj ni svinjskih salam, ker je bil Fidži angleška kolonija, vemo pa, da Angleži res ne znajo delati ne salam, ne klobas. Ko sem še redno vsako leto hodil v London na Boat Show, sem zaradi plačanih novinarskih reportaž zajtrkoval po hotelih. Tam sem vedno pri pravem angleškem zajtrku dobil tudi manjšo klobaso, pečeno na žaru. Ta je bila neokusna in raje sem jedel v tem zajtrku kuhan fižol, kot to klobaso. Pač pravi angleški zajtrk, malo čuden, a ga jaz ne bom spreminjal, že zaradi umešnih jajc in pečene slanine ne. Tukaj se v  mesnicah redko kje najde svinjsko meso, zato ker ga ne jem, nisem več v bolečinah. Bravo jaz! Zdaj vsaj vem kaj je krivo. 

Po zajtrku grem malo na sprehod, kjer ob pisarni marine srečam kolega Roberta. Njega sem prvič srečal na Markezih, točneje na otoku Fatu Hiva. Preprost možakar, ki pluje s svojo družino na 42 čeveljskem Hallberg Rassyu, na katerem se vije Danska zastava. Potem izvem, da je Hrvat, poročen z Danko. Evo ga, pa ima Hrvaška še enega morjeplovca, na katerega sem še sam pozabil in zdaj smo s hrvaškimi morjeplovci zapolnili vse prste ene roke.

Srečam še oba člana Hir3, ki čakata z odjavnimi papirji na uradnike, saj se bosta danes odjavila in zapuščata Fidži. Malo še posedimo, se pogovarjamo, pošalimo in ker gospodov ni, grem na svojo barko. Očistim kopalnico, brišem, namažem in zdaj se sveti. Sveti se, kot se pri meni sveti cela barka. Zunaj in znotraj. Vse je čisto, nikjer ni videti nič nastavljeno, posoda je vsa umita in suha na svojem mestu, postelja pa vsak dan postlana. 

Popoldne le izpluje rdeča barka in ni mi ravno vseeno. Navadil sem se na njiju, a vsak ima svojo pot, svoj cilj. Eni odhajajo prej, spet drugi kasneje, nekateri ostajamo. Objem, stisk, besede dobrih želja in upanje, da se še kje srečamo. Tako je pač vedno in ko se navežemo drug na drugega, ni enostavno.

Kasneje spijem v kokpitu pozno popoldansko kavo, tokrat mi paše sladko in sploh ne vem, koliko keksov sem ob kavi pojedel. Verjetno mi je padel sladkor. Znižujem holesterol, trigliceride, urate, strdke v krvi, sladkor…. A telo pač samo pove kaj potrebuje.

Nekaj preberem, napišem, naredim še kratek sprehod, nato pa sledi priprava večerje. Nekaj sem že naredil včeraj, nekaj še skuham danes. Zvečer pa si pričaram filmski večer, kino brez kokic.

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidži – 16. dan

Sinoči nisem bil zaspan, zato sem po filmu sam sebi rekel, da si grem pogledati en ali dva dela srbske filmske serije z naslovom Pet. Pogledam prvi del in me potegne na drugega, nato še na tretjega in ura je že krepko čez tri zjutraj, ko sem na koncu četrtega dela. No zdaj sem že malo utrujen in grem spat, kljub temu, da me zanima kako se bo razvilo naprej. Roko na srce, ti Srbi res znajo z režijo, scenarijem in imajo veliko izbiro dobrih, več ali manj znanih obrazov v igralski zasedbi..

Zjutraj se kljub kratkemu spancu prebudim že ob sedmih, saj je namesto budilke nekdo udarjal po železu, ki se je prav močno slišalo v mojo spalnico. Vstanem in se umijem, sledi kavica, nato na sebe navlečem mestna oblačila, nekaj deodoranta, na vrat malo toaletne vodice in že zapuščam barko. Grem v mesto, ker potrebujem nekaj sveže zelenjave, meso, jajca in jogurt. No ja, še kaj bi se našlo, a trenutno gledam, da porabim zaloge hrane, ki jih imam na barki, da jim ne poteče rok.

Pridem do avtobusnega postajališča pod 137. drevesom manga in tam zraven vedno stoji Indijec Darshan. Možakar je mojih let, na svoji stojnici, ki je na kolesih, prodaja indijsko že pripravljeno hrano. Kadar grem v mesto, vedno pri njemu kupim »roti«. To je kot palačinka oz. tortilja, v njej pa je kuhan zelenjavni nadev, odišavljen in obogaten z indijskimi zelišči. Njegova žena res naredi dobre, saj jih zavije v dva rotija, da človek res dobro zapolni želodec do kosila. Cena pa le 0,80€. 

Na postaji nisem sam in ko pride avtobus, se usedem vanj in po dobrih pol ure vožnje prispemo v Lautoko – Sugar City. Dve uri in pol imam časa, zato grem malo po trgovinah z oblačili, da vidim, če imajo kaj oblačil z dolgimi rokavi. Imajo, a večinoma le srajce, zato danes težko najdem, kar si želim imeti. Nova Zelandija je hladna in že trka na moja vrata. Potem grem na tržnico in med branjevkami poiščem kar potrebujem. Kupim zeljno glavo, okro, papriko, paradižnik, korenček, ingver in banane. Vse to za 4€, nahrbtnik pa je že poln, da ga komaj zaprem. Sveža jajca kupim pri branjevcu, ki ima farmo kokoši. Zdaj še moram v trgovino po jogurt. Spet imajo akcijo velikih jogurtov od enega kilograma, kupiš enega, dobiš dva. No ja, datum je v redu in kupim dva, oba za 2,28€. Zdaj še moram kupiti nekaj mesa in grem domov. Pridem v mesnico, pogledam meso in že prvi pogled na mleto meso mi pravi, da je tu vmes nekaj starega in temnega mesa. Zato jo zapustim in skočim čez cesto, kjer imajo še eno mesnico. Meso moram kupiti v domači fidžijski mesnici, saj pri Indijcih ne bi našel govedine, kajti to je njihova sveta žival. V drugi mesnici je meso lepe barve, sveže in vabljivo. Kupim nekaj govedine za golaž in dva sočna in lepa zrezka, ki bi lahko bila že pravi sočen steak za na žar.

Zdaj se mi že mudi, zato ujamem avtobus in čez nekaj trenutkov se že peljem nazaj proti barki. Pridem do nje in barka je tako zelo visoko, da na njo brez lestve skoraj ne morem. Visoka plima je in potrebno bo uporabiti znanje iz plezanja, katerega sem se naučil v otroštvu, ko sem še plezal na sosedova kmečka drevesa. No vse se je dobro izteklo in že sem v barki, pospravljam, pakiram in vakumiram meso, da se ne pokvari.

Popoldne eno kitico oddremam, saj sem že v letih in to potrebujem, a ne? Nato si skuham dobro in močno popoldansko kavo, ob njej pa berem knjigo do mraka. Zdaj je že čas za pripravo večerje in v ekonom loncu skuham čudovito in dobro mešanico golaža in bosanskega lonca, saj je v njem tudi veliko čebule in ostale zelenjave. Malo sem razočaran ker nimam svežega belega kruha, ker ga redko kupujem, zato si skuham krompir v kosih in večerja je naravnost fantastična, a vseeno redilna. Hujšal bom na oceanu, tukaj pa res ne bom gledal kaj in koliko dam v usta. Sledi filmski večer, ki ga je popestril dež, kateri je prav dobrodošel v tej suši. Morda mi še spere barko.

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidži – 17. dan

Jutranja kava in spletni časopis. Berem, da Bill Gates ni več drugi najbogatejši človek na svetu in je zdrsnil na tretje mesto lestvice najbogatejših zemljanov. Prehitel ga je Francoz B. Arnault, ki je zasedel njegovo drugo mesto. To je ta gospod, ki je ob požaru Notre Dama poklonil 224 mio. dolarjev za njegovo obnovo. Prvi je še vedno t.i. gospod Amazon. Bravo! 

In ko tako berem številke, se mi kar suče od tistih nul, o katerih navadni zemljani lahko le sanjamo. No, saj res, kako pa bi bilo če bi vsi imeli vse? Pogledam na fotografije obrazov včeraj fotografiranih oseb v mestu Lautoka in se sprašujem, kaj bi naredili le-ti, če bi imeli več denarja, kot ga imajo. Verjetno bi bili bolj srečni, čeprav »pametni« vedno pišejo in pravijo, da denar ne prinaša sreče in ne zadovoljstva. Ker nisem vedel kdo je ta B. Arnault, ga poiščem na internetu in na vsaki fotografiji se smeji. Očitno je možakar  zadovoljen. Torej je to znak, da mu je denar narisal nasmeh na obraz in je srečen. Tudi njegova žena je, saj nima potrebe kupovati torbic in oblačil Luisa Vuittona, Christiana Diorja ali razmišljati, če si lahko privošči najboljši parfum znamke Givenchy. Vsak večer brez zadržkov nazdravita s penino Dom Perignon, saj je omenjeni gospod med drugimi, lastnik tudi vseh teh naštetih prestižnih znamk. In če se vrnem nazaj na obraze s Fidžija, bi na vsakem od njih lahko prebral, da živijo skromno, da so njihova domovanja več ali manj borna in na koncu koncev, sklepam, da imajo premalo denarja. Na avtobusni postaji vidiš največ od tega. In če bi znal brati obraze, bi lahko prepoznal osebnost vsake osebe, katere bi videl. Menda oblika čela pove veliko o inteligenci posameznika. Fidžijci so menda izvzeti od tega, saj imajo vsi več ali manj visoka čela. Mene bolj zanimajo ustnice, ki govorijo o senzualnosti osebe, sploh ženske. Hmmm, ko pogledam ustnice domorodkinj s Fidžija, potem o tem zadnjem ni kaj dosti napisati, kajti vse imajo močnejše ustnice, kot da bi bile še malo prej pri kirurgu Fabianiju na dodajanju botoxa. Torej tudi ta teorija odpade. Vseeno so mi nekatere fotografije všeč in te bom delil z vami. Preprosti ljudje z majhnimi potrebami, pri katerih se je znanost pač zmotila.

Ker je lep dan, tega izkoristim za nekaj dela po barki, nato pa grem s petimi kanistri do bencinske črpalke, kjer natočim gorivo. Tukaj v marini je gorivo malo dražje kot je na bencinskih črpalkah, kjer le-tega točijo v vozila. A cena še vedno ne presega 0,78€ po litru dizla. Veliko ceneje je kot v Sloveniji in še ceneje kot v hrvaških marinah. »Life in Paradise is beautiful!« Prinesem 108 litrov goriva na barko in kanistre zložim v bokaporte (skladišče za rezervno gorivo v kokpitu). Nato me sosed Tim povabi na eno hladno pivo, ker sem menda tako »zelo garal«. Hahaha, dober je ta Tim. Po moje mu je bolj dolgčas, ker je trenutno sam. Pravim mu, da pridem, a grem najprej  še na en sprehod, potem pa pod tuš in če želi naj gre z mano. Zamahne z roko in pravi, da to ni za njega, ker ga potem bolijo noge.

Opravim dolg sprehod po železniški progi za sladkorni trs in z enega samotnega drevesa »narabutam« šest še zelenih papaj. Ko se vrnem se stuširam in grem na sosednjo Elanko k Timu na en čvek. Možakar pluje z novo E4 in pravi, da je zadovoljen z njo. Pogovarjava se o marsičemu, a kmalu je čas za večerjo, saj je zunaj že trda tema. Pri nas pade mrak že nekaj minut čez šesto uro zvečer. Po večerji se odločim, da izpolnim nekaj obrazcev (12 strani!), katere bom kmalu potreboval za odjavo iz Fidžija. Pozno zvečer še pogledam pol nezanimivega filma in odidem spat.

Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidži – 18. dan

Dežuje. Nič kaj prijetno ni, če dežuje, sploh pa če dežuje tako močno kot danes. Upam, da ne bo dolgo in da bo spet posijalo sonce, ki bo posušilo mokre sledi dežja. Dež pa je potreben, da malo osveži to Fidžijsko zemljo, katera kar poka od suše.

Pijem kavo in spomnim se včerajšnjega pogovora s kolegom Timom, jadralcem, kateri čaka na svojo ženo, ki je šla pred mesecem dni nazaj v Avstralijo in se vrne šele čez dobra dva tedna. Pogovarjava se na njegovi barki, tako ob pivu in ta mi razlaga, kako lažje je živeti tukaj, tudi veliko bolj poceni je, kot življenje v Avstraliji. Seveda naštevava kaj vse potrebuješ za normalno življenje na barki, saj če nisi v marinah si lahko na sidriščih, ki pa so zastonj. Pa naj omenim, da tudi marine niso tukaj pretirano drage, saj stane dan bivanja v njej 13,45€, vključno z davki, takso, elektriko, vodo in internetom pri glavni pisarni. Spomnim se besed dveh oseb, nekje izpred meseca dni nazaj, kateri sta mi napisali, kako lepo je tako pluti, videti svet, živeti v večnem poletju, a škoda ker je to življenje tako drago. »Za to moraš imeti vsaj 3.000€ na mesec« sta rekla. Samo nasmehnem se, kajti že večkrat sem jima povedal, koliko potrebujem za svoje življenje, ona dva, pa gonita vedno isto. OK. Ker si tudi sam pišem vsak porabljen cent, ki  sem ga porabil do sedaj, sem šel računati, koliko me res stane tisto osnovno življenje na mesec v tem raju – Fidžiju. Pa sem vzel papir in svinčnik in sem začel pisati, kaj je bilo kupljeno od hrane in koliko sem porabil za to na mesec. Dejansko živim in jem kot doma, le kakšna salama je manj na krožniku, ker teh tukaj ni, a o tem sem že 126 krat pisal. Zajtrk je po navadi iz sadja in jogurta, spet drugič jajca, jogurt in sport musli, kakšen domač tunin namaz, tudi sardine iz konzerve mi zadišijo včasih, maslo,… čez dan kakšna papaja, banana, vrstica čokolade, potem je popoldanska kava in trije keksi, pozno popoldne pa pozno kosilo oz. večerja, ki je v večino primerih sestavljena iz mesa in priloge, včasih pa samo dobro pečena zelenjava in priloga. Na to paše kakšno malo pivo, tudi internet na barki je v to vključen, zvečer ob filmu pa kakšna manjša pest arašidov. Seveda k dnevni porabi prištejem čistila, zobne paste, šampone, gele, kreme,… Vodo si sam proizvajam, kupim le nekaj dizla, če se premikam na sidriščih in če plujem med otoki. Vse našteto sem potegnil skupaj za tri mesece, potem pa delil na en mesec. Rezultat… 428 F$ ali 183€ na mesec. Seveda tu ni položnic, ni kurjave, ni registracije avta, ni zimskih in lepih oblačil, katere pač ne potrebujem. Vseeno sem kar nekje tu z rezultatom, ki sem ga pričakoval. No tu je potrebno dodati še nepredvidene stroške, kakšno kosilo za 4€, dodatno pivo če si v družbi, a še vedno ne pridem čez 300€ na mesec, seveda če je vse v redu z barko. In potem se sprašujem, zakaj sem tu že štiri mesece in me ne vleče nikamor drugam, kjer je vse dražje in drugače. Ja, 10x manj stane življenje tukaj, kot si drugi to mislijo. Jadranje v raju je očitno poceni. Žal nekateri poznajo samo Hrvaško, kjer pa verjamem, da je vse drago. In najdražji so dopusti, sploh takrat ko se v konobah srečamo s prijatelji. Zakaj pa ne: »Ima se, može se!«

Pravzaprav sem zgoraj napisano želel že zbrisati, a mi potem nekako ni dalo miru in sem pustil. A o stroških pišem zadnjič! Vsak zapravi kolikor ima in kolikor pač lahko da!

Opoldne se dež izlije in čeprav je nedelja, se spet lotim popravila dingija. Brusim, lepim, povijam s trakom in prelepim tudi njega. Končno ga napolnim z zrakom in danes nekaj ur drži. No zdržal je res samo nekaj uric, a ni tako hitro spustil, kot po navadi. Mah bo že. Jutri bi rad spet šel kam drugam. Spet me mika bližnji Musket Cove. Pa še Sašo je menda tam. Ves čas plujeva eden mimo drugega, pa se še nisva ujela. Tole čakanje na ustrezno vreme in morje, za plovbo proti Novi Zelandiji se zna še zavleči.

Potem operem barko, tako na najmočnejšem soncu in zdrgnem kokpit. Stuširam se še sam, saj sem utrujen in izčrpan, malo od dela, malo od sonca. Potem opazim, da mi na regulatorju od sončnih panelov kaže premalo polnjenja. Kmalu najdem napako in 2,5 mm2 kabel zamenjam za 6 mm2. Zamenjam še vse konektorje, dodam nove »ipsilone« in zdaj je že večer. Sonca ni. Zato samo premerim z instrumentom in kaže, da deluje. Jutri bom videl to delovanje v praksi.

Zdaj se še enkrat stuširam, sedem v kokpit in gledam sončni zahod. Fotografiram ga in ne potrebujem fotke spreminjati s filtri. Čudovita je. Spijem še pivo in počivam. Prejšnjo nedeljo sem lenaril, danes pa sem garal. Tako pač je to, če imaš barko in na njej se vedno najde delo.

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Zmagovalna ekipa Gilles Lamire in Antoine Carpernter na trimaranu Groupe GCA - Mille Et Sourires

Najhitrejši jadralci na regati Transat Jacques Vabre so že v cilju. Dvojec Gilles Lamire in Antoine Carpernter na trimaranu Groupe GCA - Mille Et Sourires sta za plovbo preko Atlantika potrebovala zgolj 11 dni 16 ur 34 minut in 41 sekund.

Francoski dvojec je na svojem hitrem trimaranu razreda Multi 50 prvi prijadral do cilja pred brazilskim pristaniščem Salvador de Bahia. Za plovbo od francoskega pristanišče Le Havre, preko severnega Atlantika, ekvatorialnega območja Doldrums in dela južnega Atlantika, sta potrebovala dobrih 11 dni. Druga posadka Solidaires en Peloton Aresp je zaostala 10 ur in 4 minute. Kot tretja je priplula ekipa Primonial, ki je hkrati tudi zadnja ekipa iz razreda Multi 50. Za vodilno ekipo sta zaostala 1 dan in 22 ur.

Le 12 ur za najhitrejšimi jadralci iz razreda hitrih trimaranov je v cilj priplula prva jadrnica iz razreda IMOCA 60. Letošnjo plovbo po poti kave je najhitreje uspelo prejadrati ekipi APIVIA. Jadralski duo Charlie Dalin in Yann Elies sta za plovbo potrebovala 13 dni 12 ur in 8 minut. S 15 urami zaostanka je priplula ekipa na jadrnici PRB, še 6 minut več pa je potrebovala ekipa Charal, na kateri sta plula dva vrhunska jadralca Jeremie Beyou in Christopher Pratt. Kljub temu da sta veljala za eno izmed favoriziranih ekip, pa sta lahko s tretjim mestom zadovoljna. Nedvomno sta imela več sreče kot favorita Alex Thomson in Neal McDonald na jadrnici Hugo Boss. Ker sta v prvi polovici poti trčila v neznan plavajoči objekt v morju, sta morala kobilico odrezati s plovila in nadaljevati s počasno plovbo proti Zelenortskim otokom. Enaka usoda je doletela tudi ekipo MACSF.

V razredu IMOCA 60 je do cilja priplulo že 13 ekip. Trenutno jih jadra še 14, dve pa sta odstopili.

V najpočasnejšem razredu Class 40 so vsi jadralci še na Atlantiku. Najhitreje napreduje dvojica Ian Lipinski in Adrien Hardy. Plujeta s hitrostjo okrog 11 vozlov. Do cilja ju loči še 610 nmi. S 64 nmi zaostanka pluje jadrnica Leyton, na tretjem mestu pa Aina Enfance Avenir, ki ima že 139 nmi zaostanka. Če bodo obdržali konstantno hitrost plovbe, bodo tudi stopničke razvrščene v tem vrstnem redu. Jadrnica Crosscall Chamnix Mont-Blanc na četrtem mestu zaostaja že 222 nmi, ki jih bo v finišu težko nadoknadila.

V razredu Class 40 je skupno nastopilo 27 ekip. Pet jih je že odstopilo, preostalih 22 pa napreduje proti cilju. Trenutno je najslabša posadka Terre Exotique, ki za vodilno ekipo zaostaja že več kot 1000 nmi.

Zmagovalna ekipa v razredu IMOCA 60 Charlie Dalin in Yann Elies