Novice

Ameriški predstavnik v Pokalu Amerike, ekipa American Magic je predstavila svoj jadralni bolid, s katerim bo nastopala v razredu AC75.

Ekipa American Magic predstavlja Jahtni klub iz New Yorka. Za svojo jadrnico, s katero bodo leta 2021 nastopili na najstarejšem mednarodnem tekmovanju Pokalu Amerike, so se obrnili na podjetje Airbus. Pri izdelavi plovila so jim pomagali z inovativnim »out of the box« razmišljanjem, ter jim ponudili pomoč pri optimizaciji plovila ter povečevanju plovnih lastnosti. Uporabili so vse svoje znanje s področja aeronavtike in vesoljske tehnologije. Podporo so jim nudili tako pri oblikovanju plovila in simulacijah.

Kaj je plod sodelovanja ene izmed tehnološko najbolj naprednih podjetij na svetu in jadralne ekipe American Magic, si lahko ogledate v spodnjem videu.

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

78. dan - Mallorca: Portocolom (izlet z avtom)

Vstaneva malo bolj po hitrem postopku, saj bodo rent-a-car kmalu odprli in izkoristiti je treba cel dan. A smo Gorenjci, al ne.
No, pa tudi veliko ogledov imava v načrtu. Zjutraj občasno rahlo dežuje, vidljivost ni najboljša in hribi, kamor sva namenjena, so v oblakih.

Ceste na Mallorci so dobre in najin mali Peugeotek pridno nabira kilometre. Spotoma nenačrtovano zavijeva v Ariany, ker je bil pač od daleč videti simpatično tam na vrhu hribčka. Od blizu je še lepši. Star samostan na vrhu je center mesteca, ostale hiše ga obkrožajo. Hiše so kamnite, uličice ozke in vse skupaj je zelo urejeno. Pravi kontrapunkt modernim španskim turističnim naseljem. Bila sva edina turista. V mestecu ni niti ene turistične trgovine s (plastično) kramo ali hitro prehrano. Ni lokalov. Ni nič, kar bi kvarilo idilično spokojnost starega naselja. Srečala sva en avto. Dišalo je po zeliščih in cvetju.

Nazaj v dolino.

Severno obalo bova tokrat videla le iz avta, saj nama vreme ne dopušča plovbe okrog Mallorce. Kdaj drugič. Drugi kraji name niso naredili takega vtisa (morda z izjemo Alcudije).
Saj tu in tam je kakšna zanimiva ali stara cerkev, utrdba, obzidje ali palača, včasih cele mestne četrti, vendar je povsod preveč ljudi in instant ponudbe. Vmes sem šel še k frizerju, a bi skoraj ušel ven. Tako umazanega salona še nisem videl. Pri nas bi ga inšpekcija takoj zaprla. No, ostrigel me je Azijec še kar dobro. Gorske ceste so impresivne in okolica divja. Ta del je bil še najbolj zanimiv. Tu bi s kakšnim bolj poštenim avtom lahko res užival v ovinkih, a še dobro, da sem imel le ubogo kljuse. Vsaj nisem zbil kakega kolesarja, ki jih je tam veliko.
Nekaj več pa v slikah.

Danes nismo pluli, z avtom pa naredili dobrih 250 km.

79. Mallorca: Portocolom - Laguna del Salobra

Vreme se je malo umirilo in čas je, da zapustiva laguno Portocoloma.
Natočiva še nafto, ki je v Španiji cenejša kot v Italiji. Črpalka je v luki. To je drugič, ko tankamo od Monfalcona (2000 milj), prvič sem v Italiji natočil le 100 l.
Če bi točil v kanistre iz črpalke za avtomobile (ki je oddaljena 20 m), bi prihranil 6 evrov pri 200 l nafte. No, tako škrt pa spet nisem. Cene goriv se v Španiji prosto oblikujejo in zato je pač nafta na navtičnih črpalkah nekaj dražja. Če bi imel licenco za profesionalnega ribiča, bi pa točil pol ceneje (brez dajatev).

Premaknila se bova bližje Palmi za kasnejše boljše izhodišče za naslednje otoke.
Plovba je v začetku bolj počasna, saj je vetra premalo in motorsailamo. Čez kake pol ure lahko ugasneva motor in imava zajtrk.
Na barki je najina rutina prehrane taka: takoj zjutraj spijeva vsak po dve veliki beli kavi. Zajtrk imava kasneje – včasih šele blizu poldneva. Potem vmes pojeva nekaj sadja (med sadje štejem tudi izdelke iz hmelja in brinovih jagod). Pozno kosilo združiva z večerjo, po navadi okrog šestih ali sedmih zvečer. Poleti, ko je vroče nekako ne moreš ves čas nekaj jesti.

Po zajtrku Lili še opere en stroj perila. Kot zakleto se je nad nas spravil oblak ravno takrat, ko je stroj delal na polno. Naš inverter občasno počepne, in če sije močno sonce zdrži (ker dela 220 V iz 14 V), če pa ni sonca, ga pa meče ven (ker dela 220 iz 12 V). Vseeno smo žehto uspešno zaključili. Kmalu objadrava svetilnik na Cap de Ses Salines, najbolj južno točko Mallorce in obrneva na severozahod. Še nekaj milj in ob pol štirih vrževa sidro v krasnem zalivu z imenom Laguna del Salobra – čeprav to ni nobena laguna. Je širok, precej odprt zaliv z dolgo peščeno plažo.

Na plaži je na suhem ena večja jahta – očitno posledica nedavnih hudih neviht. Sem bral, da je bilo na kopnem na Mallorci osem mrtvih. Tudi precej bark je pometalo na suho. No, midva sva jo na srečo takrat odnesla le z razsutim vetrnim instrumentom, nekaj potrganih vrvic in Lilikinim povečanim sovraštvom do vetra in valov. To zadnje zdravimo z gin-tonikom, a zdravljenje poteka počasi. Končno sva spet sidrana v kristalno čisti turkizno modri vodi. Danes sva presegla 2000 preplutih milj, odkar sva pred dvema mesecema odvezala štrike in zaplula najini avanturi naproti.

Danes prepluto: 21 NM, skupaj 2005. Motor ima 5596 ur (1 nova).

80. Mallorca: Laguna del Salobra - Platja Magaluf

Zjutraj je bilo skoraj mraz! Temperatura je padla na 22 °C. Sonce je sicer hitro pogrelo zadevo blizu 30, ampak tole zjutraj je pa že dišalo po jeseni.
Za danes je napovedanih 5 vozlov vetra s severovzhoda. Piha 12 vozlov z zahoda. No, ja. Očitno je za Baleare težko napovedati veter, saj redko zadenejo.
To nama omogoči prav lepo jadranje ob celem otoku mimo Palme do zalivov na zahodnem delu otoka. Sonca je dovolj, da vmes delava pitno vodo iz morja. No, dela jo najin Spectra Watermaker, jaz samo pritisnem na gumb.
Letos sem naredil servis watermakerja in sem pri tem skoraj doktoriral. Servisni kit vsebuje 60 strani navodil in na stotine tesnil, oringov, ventilov in podobne krame ter par kosov orodja. Stane pa 700 evrov. Pa še toliko za novo membrano in nekaj filtrov.
Voda iz morja je bolj plehkega okusa – nekako kot deževnica. Manjkajo ji minerali, fosfati, klor in umazanija, ki smo jih vajeni pri vodi iz pipe doma.
Ker delam vodo z elektriko iz sonca, bi lahko rekel, da je ta voda zastonj. No, ja če upoštevamo investicijo, življenjsko dobo in servisne in rezervne dele (membrano, filtre, kemikalije ...), stane liter vode približno 3 cente (6 evrov za en 200 l tank). Tu ni upoštevana investicija v sončne celice, kontroler celic in akumulatorje.
Morda se to zdi veliko, a nikoli nama ni treba kupovati ustekleničene vode za pitje in kupovati vode sumljivega porekla po marinah in bencinskih črpalkah. Tudi na daljših prečenjih (recimo Atlantik) se lahko tuširamo in umivamo s sladko vodo.
Razsoljevalnik ti odpre nove možnosti in nudi udobje.
Zvečer sem splezal na jambor in znova namestil pokvarjen vetrni merilnik. Smeri ne kaže, a vsaj jakost meri. Ko dobim rezervno elektroniko, bom popravil.
Sidrava v zalivu, ki je bil pred 100 leti lep, danes pa je na obali polno hotelov, apartmajev in lokalov, v vodi pa preveč ljudi in igrač. Voda pa je kristalno čista.
Zvečer imava zaliv skoraj samo zase.

Danes prepluto: 24 NM, skupaj 2028. Motor ima 5597 ur (1 nova).

81. Mallorca: Platja Magaluf - Ensenada de Santa Ponsa

Popravek: Včeraj sem se zmotil pri računanju. Cena litra vode iz watermakerja je 3 cente. Sem že popravil včerajšnji dnevnik.
Ko sva včeraj čez dan sidrala, izjemoma nisva zategovala sidra, saj sva računala, da se proti večeru, ko se dnevni gumenjaki umaknejo, morda presidrava na boljšo lokacijo. Zvečer se nama je lokacija zdela kar OK, zato samo zategneva verigo.
No, hočeva jo zategniti, ker na nizkih obratih je še držalo, na 1600 pa je popuščalo. To je problem dna, kjer je nekaj mivke čez skale, vmes pa so šopi trave. Tako dno včasih daje občutek, da si dobro sidran, ko se veter okrepi, pa vidiš, da ne drži. Sicer ni napovedanega močnega vetra, a napovedali so možnost ploh in neviht. Takrat pa za kratek čas dobro pihne. Raje ponoviva vajo sidranja. Tokrat drži kot pribito. Na 2000 obratov niti ne mrdne.
In zjutraj tudi vidim zakaj: zataknila sva namreč nevrisan podvodni kabel.
Z masko, plavutmi in kosom vrvi se potopim k sidru (na srečo sva sidrana v le 6 m globine), pretaknem vrv skozi luknjico za zvračanje sidra in se dvignem na površino. Z vrvjo potegnem sidro izpod kabla, Lili ga dvigne na barko in lahko odplujeva.
Vetra ni (tokrat so celi zadeli), zato motorirava do širokega zaliva Ensenada de Santa Ponsa. To je najbližje izhodišče za pot na Ibizo. Španci so celo obalo precej pokvarili z masovnim turizmom in ta zaliv ni nobena izjema. Apartmaji in hoteli, kamor ti nese oko. Cel dan se malo guncamo, samo ne vem, ali od vseh neštetih gliserjev, ki vozijo mimo, ali pa swell tolče v zaliv. Verjetno je kar kombinacija obojega. Mallorca ima prav neugodne lokalne vetrove. Ravno dovolj je velika, da ustvarja svoj termični veter (ki piha čez dan z morja proti obali in ponoči z obale na morje). Hkrati je gorata (1400 m), kar povzroča precejšnje katabatične vetrove, za povrh pa leži na direktni poti mistralu in drugim vetrovom, ki so posledica generalnega gibanja zraka.
Ta kombinacija daje nenavadne rezultate in samo lokalci vedo, ali pa še oni ne, kako bo kje pihalo.
Ko ti teta po VHF-kanalu prebere vreme v stilu: »Mallorca za naslednjih 12 ur: Veter severovzhodni (NE) 3 do 4 (bofore), možno lokalno 5 do 6, ponekod jugozahodni (SW). Možnost ploh in neviht,« potem res ne veš, v kateri zaliv bi se skril.
Večkrat smo tu v preteklosti vstajali sredi noči in bežali iz zalivov, ki so bili prej mirni, potem pa so se notri začeli valiti veliki valovi. Tu je morje veliko. Kjer sem trenutno sidran, je odprto vse od jugovzhoda do jugozahoda. 200 milj daleč je sama voda.
No, upam, da bova nocoj dobro spala, jutri pa na pot na Ibizo. Upam, da bo vetra ravno prav.

Danes prepluto: 11 NM, skupaj 2039.Motor ima 5600 ur (3 nove).

82. Mallorca: Santa Ponsa - Ibiza: Badia de Sant Antoni

Zbudim se. Zunaj je še tema. Po navadi imam pri roki telefon, da pogledam uro. Danes ga nimam. Možgani začnejo procesirati – naj vstanem in pogledam, kako smo obrnjeni, kam piha, koliko je ura, kaj pravi sidrni alarm ... ali naj se raje obrnem in odspim še eno kitico. No grem pogledat uro. Saj je že skoraj sedem!
Kako se je dan že skrajšal. Tu imamo isti čas kot v Ljubljani, a smo precej bolj zahodno, zato se zdani občutno kasneje.
Bom kar vstal in gremo. Dvignem glavno jadro in sidro in odmotoriram. V zalivu je bilo nekaj vetra. Ko pridem ven, ga bo več.
Napaka. Bolj, ko se oddaljujem od obale, manj je vetra. In več valov. Zagotovo ga bo več, ko zavijem okrog rta.
Napaka, še vedno nič pametnega. 6 vozlov vetra v krmo pomeni nič vetra, ko se premikamo 6 vozlov.
Valovi pa konkretni. Kozarci in posoda se premetavajo po omaricah, zibamo se kot na rodeu. Glavno jadro razgraja levo in desno, tolče, nabija, škripa, se zateguje ... a učinka od njega ni nobenega.
Celo uro se mučim, in upam na veter, na koncu obupam in ga spustim.
Kmalu zatem se veter okrepi. Veter se dela norca iz mene.
Spijeva kavico (narediti kavico v takih valovih je umetnost), potem razvijeva jadra.
Prognoza pravi, da bo veter čez dan malo upadel, zato se jasno okrepi.
Velikim valovom, ki prihajajo z vzhoda (posledica močnega vetra iz Marseillesa, ki se okrog Mallorce obrnejo), se pridružijo še valovi s severa (posledica vetra iz Barcelone). To skupaj naredi 'prijetno' kombinacijo zmešanega morja.
Na srečo zdaj dovolj piha, da jadra zmanjšajo rolanje na vzdržno raven.
Pasaža je hitra, hitrosti po GPS-u nad 8 in po valu navzdol nad 9, včasih nad 10 niso redke. Po valu navzgor gre počasneje. Okrog 5. Ko skrajšava (najprej glavno na prvo krajšavo, potem genovo nadomesti mali solent, potem gre glavno na drugo krajšavo), hitrost ne pade kaj dosti. Edino po valu gor je malo počasneje.
Napovedano je, da bo sonce hitro razgnalo jutranje oblake, a se to ne zgodi. Občasno rahlo prši iz oblakov, ki se še kar bohotijo. Pa ne dežuje dovolj, da bi opralo barko od vodnega pršca. Ne, sol samo razmoči in prerazporedi.

Vsake toliko skoči na palubo razposajen val, ko združita moči vzhodna in severna komponenta. Najin cilj je danes Cala Portinax, na severozahodni obali, ki je dobro zaščitena pred (napovedanim) valom z vzhoda. Ko se bližava cilju, vidiva notri nekaj bark. Jambori opletajo, kot bi se sabljali. Očitno severna komponenta vala najde pot v sidrišče. Ven pribeži ena jahta. Vsekakor ne greva sem. Plan B. Naprej.

Severozahodna obala Ibize je fjord-rt-fjord-rt-fjord-rt. Obala so zelo visoki klifi. Temu primeren je veter, ki piha čez otok: 5-20-5-20-5-20.
To bi bil super trening za uigravanje regatne ekipe. Po dva na vsako jadro, in delaj miško. A ne za kruzerje v letih, kot sva midva. Naravnam jadra za 20 (da me ne podre vsakič, ko pridem mimo rta) in vžgem motor (da se ne ustavimo, kadar nam rt pobere veter in piha le 5 vozlov).
Tako je bolj udobno in malo po šesti zvečer sidrava v zalivu Badia de Sant Antoni, najbolj zaščitenega sidrišča na Ibizi za te valove. Swell še vedno najde pot v zaliv, a je vzdržno. Tu bi prav prišel tisti zaliv s Sardinije, ki bi ga Lilika spakirala in vzela s seboj.Zvečer pogledava novo vremensko napoved. Huh, očitno naju ne marajo. Če hitro ne spokava od tu, bo še zanimivo.

Dokler so rdeče barve le na Predict Windu še gre, ko pa je zyGrib ves v temno rdečih barvah, je pa konec zabave (tam je rdeča nad 40 vozlov).

Danes prepluto: 68 NM, po logu 76, skupaj 2107.Motor ima 5604 ur (4 nove).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 10. dan

Zaradi slabo prespane noči, nekaj kilometrske hoje in še česa, sem šel sinoči kakšno uro prej spat kot po navadi. Ravno sem zaspal in bil verjetno v globokem spancu, ko me prebudi ropot na barki. Prvih nekaj trenutkov sploh nisem vedel kaj je, nato pa sem spoznal, da pada dež. Ma ne, ni padal dež, utrgal se je oblak. Toliko dežja na enkrat že dolgo nisem videl in ne občutil. Kot bi nekdo zlival vodo iz vedra. Zanimivo pa je to, da ni bilo skoraj nič vetra. Barka je stala na miru in vetrnica se ni obračala. Zdaj me najbolj skrbi okno, katerega sem včeraj spet silikoniziral. Pogledam in spalnica je suha! Če do sedaj ni nič priteklo, potem drži in tudi ne bo več zamakalo. Bravo jaz. Pametnejši popušča in tokrat je popustilo okno, ter mi priznalo premoč.

Deževalo je še kakšno uro, nato pa se je vse umirilo, jaz pa sem se iz spalnice preselil v salon in zaspal kar na sedežni. Vmes sem šel pogledat le, če še dingi plava na površini, a ker je bil kljub počasnemu izpustu zraka še tam, sem rekel, da me bo tako ali tako počakal do jutra.

Zjutraj sem seveda šel najprej do dingija in iz njega izlil v morje približno 30 do 35 posodic vode, kar je približno 20 litrov. Potem sem se uredil, spil kavo in ker je bilo lepo sončno jutro, sem se pripravil za v trgovino. Odpeljem se na obalo in kot je tukaj v navadi, je bila že gneča. Če pridem v trgovino po 12 uri, zagotovo več ne bom dobil kruha, jajc in še kakšne zelenjave, ker se to pač najprej proda. Kupim le najnujnejše, saj ostalo imam vse že na barki.

Potem se vrnem na barko, zajtrkujem in vreme je tako lepo in lenobno, da spet vzamem knjigo in jo berem. Bral sem jo kar nekaj ur, morda 4 ali celo malo več, dokler je nisem prebral do konca. Zgodba je dobra in vleče bralca, da je ne more odložiti, da bi jo bral naslednjič. Skuham si kavo, pa se pripelje kolega z jeklenko in regulatorjem. Pravi da gre v trgovino in da se ne mudi in jo bo prišel iskat jutri ali kakšen drug dan. A ker je morje mirno, se odločim, da bom kavo spil kasneje, zato pa bom šel pod vodo in privijačil aluminijasti stožec ter zategovalni varnostni vijak pri propelerju. Odrežem štiri vrvice, dolge en meter, katere privežem na kladivo, dva izvijača in imbus ključ. Oblečem si kratek neopren, nadenem si pas z utežmi, na pas pa privežem vse našteto orodje. Jeklenko pustim na barki, saj mi je prinesel 8 metrov dolgo cev, na kateri je bil na koncu regulator z dihalko. Odprem kisik in poskusim,… dela. Nadenem še masko in plavutke ter grem v vodo. Enostavno je in veliko boljše, kot pa se vsaj 20x potopiti, zajeti zrak in se utrujati. Ko sem opravil delo, sem se spraševal, kako je lahko sploh prišlo do tega, da se je stožec odvijačil, kajti to se mi še nikoli ni zgodilo. OK, če zgubim stožec in s tem posledično tudi propeler, imam slednjega še enega v rezervi, stožca in vijaka s plastično podložko pa ne. Ne vem kako bi potem lahko vplul v marino, pristan ali kam drugam, saj se moram v NZ prvo prijaviti? Raje ne mislim na to.

Pošljem sporočilo kolegu, da sem gotov in da lahko prevzame jeklenko. Ta čas sem jo lepo poškropil s pitno vodo, prav tako regulator in cev, kakor tudi orodje. Ko je prišel kolega, skuham novo, svežo kavo in jo spijeva skupaj, a ker je imel on zmrznjeno meso v torbi, se poslovi in odhiti na svojo barko. V tem momentu se v dingiju pripelje par iz Nemčije, kateri prepozna mojo barko na sidrišču, zato se oglasi in me pozdravi. Srečali smo se na Družbenih otokih, točneje na otoku Tahaa. Dobro leto in več se nismo videli, zato smo si imeli kaj povedati, a ker se je tudi njima mudilo na bencinsko črpalko, sta se odpeljala dalje, jaz pa sem še nekaj postoril na palubi, potem pa sem odšel pripravljat večerjo.

Zelje, ki je malo počrnelo, obrežem, pripravim korenje, čebulo, česen in naredim neko vrsto shakshuke,  a v moji različici. Naredim luknjice, v njih zakopljem dve sveži jajci in čez 10 minut je jed gotova in slastna. Noč je, naredim si jo po svoje in tako končam še en dan.

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 11. dan

Sonce je posijalo na moj obraz. Na trenutek si je priborilo ta privilegij, da je skozi odprto okno spalnične kabine stegnilo svoje žarke in se me kot s podaljšano roko, toplo dotaknilo. Prebudim se in pogledam svojo zapestno uro, darilo za mojih 50 let. Nisem ujetnik časa, a čeprav ni draga ura, jo imam ves čas na roki, saj ima svoj pomen. Živim v popolnem brezčasju in čas ni pomemben, včasih niti ne vem, kateri dan je danes. Tu sem, zdaj in vse ostalo ni več važno.

Pravkar kuhano in še vročo kavo odnesem v kokpit, poiščem senčno stran, ter si na mehko blazino položim brisačo, da se moja koža ne sprime navtičnega usnja. Že zjutraj je toplo, 27°C v senci. Sedim tako na pol gol, brez sramu, oblečen le v spodnjice, črne oprijete bokserice. Nihče me ne vidi, barke so vsaj 40 do 50 metrov oddaljene od mene. Jutro je sončno, morje je mirno v zalivu, kot bi bila jadrnica list z drevesa, katerega je jesenski veter odpihnil v večjo lužo. Plava na gladini, a se ne premika. Tu in tam to mirnost in spokojnost morja prereže domačin v svojem hitrem in ozkem čolnu, ki prečka sidrišče in potem mu s pogledom sledim, dokler ga ne izgubim na obzorju. 

Na sidrišču je mnogo plovil. Vsa ta plovila imajo svojo zgodbo, vsa nosijo nekaj s sabo. Upravlja jih posadka, pa naj bo to kdo kot jaz, ki pluje solo, par, družina, prijatelji… Večina je ta način življenja izbrala zaradi drugačnosti, želje po nečem novem, dovolj jim je stresa. In priznati moramo, da je ravno slednji postal sestavni del našega življenja. On je krivec za marsikatero bolezen, razvezo, samomor,… kajti življenjski ciklus se spreminja. Preveč hitimo, preveč bi radi naredili naenkrat. In ko se vsega zavemo, nam je žal, da nismo storili dovolj zase. Potem pride zasluženi pokoj, katerega uživamo le nekaj let, kajti to je zadnja distanca, zadnje potovanje, preden zapustimo svet. Če grem z barko v nevihto, imam vsaj upanje, da se živ vrnem iz nje. Ko grem v pokoj, vrnitve več ni, ni več upanja. In kot bi rekel kolega Derm, ki pluje s svojo mlado družino po svetu že nekaj let: »Življenje je zato, da se ga živi. Če mlad plujem, ne pomeni da sem vse drugo v življenju že izgubil. Ko se nekega dne vrnem, nekam, kjer bo moj dom, me tam zagotovo nekaj čaka. Morda nekaj slabega, morda kaj dobrega,… Morda sem samo premostil slab čas in se vrnil v tisto boljše.«

Tudi sam plujem, a solo. Pa ne zato, da ne bi imel s kom. Veliko je takšnih, ki bi radi pluli. A jaz sem drugačen, jaz svoje potovanje ocenjujem kot svojo posebno izkušnjo, ker se ne želim prilagajati drugim in si ne želim, da mi drugi krojijo moje jadranje. Naj se še tako bere kot »klišej«, takšna solo potovanja me bogatijo. Postajam samostojen, odprt, iznajdljiv in veliko bolj samozavesten. Veliko se naučim o samemu sebi, ter se ne obremenjujem z vsakdanjimi civiliziranimi pričakovanji, katere imajo drugi do mene. Včasih sem imel strah od ne dovolj znanja tujih jezikov, razmišljal sem kako bo, ko si nekje, kjer ne poznaš nikogar, kjer se lahko zaneseš le sam na sebe. Potem se s časom vse spremeni in takšna vprašanja izginejo, vse postane normalno, kot da si že celo življenje v tem. Tisto najlepše in skrivnostno je ravno to, da ne morem v naprej vedeti, kakšno bo moje jadranje videti, ko priplujem na naslednji otok. Kaj se mi bo tam dogajalo, bom koga spoznal, bom tudi tam sam? Življenje me iz trenutka v trenutek bolj preseneča. Nekaj dni na otoku mi je dovolj in grem v raziskovanje drugega otoka. Zgodi pa se, kot tokrat, da mi odgovarja klima, ljudje, način življenja, standard,… ter ostanem tudi dlje. Najraje bi vsakemu svetoval, naj gre, naj se preizkusi, naj se odtrga od vsakdanjega ritma in hrepenenja po materialnih dobrinah, katere nihče ne odnese s sabo. Ne hiše, ne avta, ne prihrankov, pa tudi neplačanih položnic ne. Otroci odrastejo in imajo svoje življenje, mi pa mislimo, da so še vedno mali in jih moramo čuvati. Morda bi moral vsak poskusiti še nekaj drugega, drugačnega. Le odločiti se je treba, narediti prvi korak. Poskusi, morda bo še komu všeč… No, ali pa tudi ne, kar pa je tudi OK.

Pišem ta blog. Na računalniku spodaj imam še vedno slovenski čas in datum. Jaz sem že en dan naprej, datum pa kaže 9.10.2019. Anagram! 9102019. Pogled z leve ali pogled z desne mi pokaže isti številke. Vse je mogoče, ko nekaj vidiš. Če ne gledaš, ne vidiš in kot je napisal H. D. Thoreau: “Ni pomembno to, v kar gledaš, pomembno je to, kar vidiš.” Vidim, da sem napisal vse kaj drugega, kot pa to, čemu je ta blog namenjen. Pravzaprav pa, zakaj bi moral pisati vse po nekem protokolu? Tudi ko veter piha, ga ne morem usmeriti v smer mojega jadranja, zato pa lahko prilagodim jadra v to smer, katero izberem. Izbira je vedno naša – moja!

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 12 dan

Ko sem bil včeraj na obali, mi je motorček na dingiju nagajal, kot bi ga nekaj dušilo. Krivdo sem pripisal slabemu gorivu, lahko pa da se je nabralo še kaj vode v gorivu, ali celo umazanije. Kakorkoli, potrebno ga bo malo »pošraufati«, saj ga reveža že dolgo nisem. In dam ga v kokpit, razstavim, očistim, spiham, postavim nazaj na dingija in dela kot »Singerca«. Začetek je vsekakor spodbuden.

Okoli 12. ure grem na obalo, z odločitvijo, da tudi jaz praznujem Fiji Day, državni praznik Fidžija, ki ga tukaj praznujejo kar tri dni. So zelo veliki domoljubi in radi imajo svojo državo, zastavo, ter vse kar jih veže na njihovo domovino. Že včeraj, ko je bil prvi prazničen dan, so bili vsi oblečeni v nacionalne barve, oblačila v barvi zastave, in povsod se je pozdravljalo s: »Happy Fiji Day!« 

Odpravim se v resort, saj sem si že zdavnaj pridobil kartico resorta Mosket Cove in tako lahko uživam kar nekaj njihovih ugodnosti. Ena od teh je tudi, da se lahko kopam v bazenih njihovega resorta, da sem lahko na ležalnikih na njihovi zasebni plaži, sem lahko na ležalnikih ob bazenu, ni da ni. Vse za 4,50€  in to je za nedoločen čas. Pa naj še kdo reče da to ni v redu? Vedno bolj se mi dopade ta Fidži.

Tako pridem na bazen, najdem v tihi coni separe z baldahinom in z debelimi črnimi blazinami, okoli mene pa drevesa, oz. grmički z belimi dišečimi cvetovi. Položim veliko brisačo, vzamem knjigo v roko in berem v prijetni senci. S plaže se sliši glasba, z večjega bazena nekaj otroških glasov, ki jih je tukaj res malo, nato pa vonjam nekakšen dim, ki ga občasno prinese do mene, do mojega nosu. Vstanem in grem po sledi dima. V resortu nekaj pečejo na žaru. Pridem do pogorišča in na količku se vrti kar zajeten prašiček. Malo se pogovarjam z možakom ki tu peče, saj bi na vsak način rad prišel do kosa te mesene naslade. No, on mi ga ne more dati, pove mi, da je namenjeno za današnjo praznično večerjo, za goste resorta. OK, razočaran  odidem stran in razmišljam, tako blizu sem bil do dobre pečenke, pa vseeno tako daleč. Tolažim se, da bo v Novi Zelandiji svinjine v izobilju. 

Kasneje se še kopam v bazenu, naredim nekaj selfijev in naredim nekaj fotk z zaposlenimi v resortu, katere sem v času tukajšnjega bivanja že dobro spoznal. Čas je da se vrnem nazaj na barko, saj si moram privoščiti svojo popoldansko kavo. Sicer bi lahko šel danes ob 16. uri na njihovo tradicionalno kavo, ki jo ponujajo ob dnevu praznika, na njihovi plaži. Verjamem, da bo to prijetno doživetje, a ne da se mi piti soka korenine, ki ima vonj po zemlji. Poleg tega pa jih je tam v senci okoli možakarja, ki pripravlja to tradicionalno pijačo, vsaj 25 in verjamem, da jih je preveč, ter da možakar nima dovolj kokosovih posodic iz katerih se pije ta »opojna« kava. Potem pa gredo te posodice iz ust v usta… Bljak!

Danes je na sidrišču res vroče. Skoraj brezvetrje je, pitje kave v kokpitu na mirni gladini morja je prijetno, a tudi soparno. Potem pogledam na telefon, dobil sem kar nekaj sporočil in med njimi me Norvežan Gaute sprašuje, če greva zvečer v bar, petek je. Pa greva, a najprej si moram pripraviti večerjo se stuširati in potem čez eno uro lahko. Ob 18. uri pride do mene, me pobere v svoj veliki dingi in greva na otoček na pivo. Danes je res vse polno ljudi na otočku, okoli šanka, predvsem pa okoli 5 ali 6 plinskih žarov, kateri so namenjeni nam jadralcem. Najem žara stane 0,85€ za pol ure, toliko kolikor potrebuješ, da si spečeš meso. Lahko si tudi dlje, ni problem. Meso kupiš v trgovini, s sabo v košari prineseš jedilni pribor, posodo, zelenjavo…. Če tega nimaš, pa ti lahko oni ponudijo pribor in krožnike proti manjšemu plačilu 2,00€ na osebo. Fidži je res prijazen, kot so prijazni njihovi ljudje. Vsekakor pa so takšni pikniki namenjeni družinam, jadralcem, kateri se skupaj družijo, itd. 

Spijeva pivo, se pogovarjava z drugimi jadralci in moj kolega je tako utrujen, da komaj gleda. Morda ga je utrudilo pivo, zato greva nazaj na barko. Jaz grem pisat ta blog on pa verjetno spat.

PS- do oddaje tega današnjega bloga sem prejel kar nekaj zelo pozitivnih emailov in zasebnih sporočil na družbena omrežja, tako da ocenjujem, da radi prebirate tudi drugačne bloge. Hvala vam, ker me berete! In ja, ni čisto preprosto pisati za 500 in več dnevnih bralcev, čeprav vas je 1132 naročnikov mojega bloga. Hvala Vam!

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 13.dan 

Že včeraj sem zasledil, da imajo v kuhinji resorta Musket Cove prezentacijo oz. učno uro fidžijske tradicionalne kulinarike. Seveda se prijavim, čeprav ob prijavi izvem, da prijave niso potrebne. Ko pridem ob 16. uri do kuhinje, ugotovim, da se nas je zbralo samo 8 oseb. Prijeten mojster fidžijske kulinarike, nam najprej predstavi sestavine za današnjo jed z domačim imenom »Ika Vaka Lolo« (riba s kokosovim mlekom). Najprej nas nauči pravilno presekati kokosove orehe. Kar nekaj sem jih že presekal s svojo mačeto na barki ali na otokih, a nikoli se nisem posvetil trem črtam in nad katero moram udariti, da se oreh razbije na pol in ne da se razleti na več delov. Torej presekamo štiri kokosove orehe, kokosovo vodo prestrežemo v posodo in potem izdolbemo belo sredico iz oreha. Vse dobro pretlačimo, stisnemo kar nekajkrat in kasneje precedimo. S tem smo dobili kokosovo mleko. Zdaj za 5 minut popečemo že narezane kose  ribe Walu, z ene strani in 3 minute z druge strani. V posodo dodamo kokosovo mleko, že narezano in pripravljeno čebulo, česen, paradižnik, blitvo in limono. Po okusu dodamo sol, poper, tradicionalne začimbe in jed je kmalu gotova. Na koncu to jed še degustiramo in… »Voila« res je okusna.

Po učni uri fidžijske kulinarike, se zapletem v pogovor z Avstralcem Gregom. Srečal sem ga prav tu na tej predstavitvi, zato se usedeva v restavracijo in se pogovarjava. Star je 51 let, na pogled mi deluje, kot nekakšen »loverboy« in ko mi pove, da je tukaj zato, ker prihaja sem tradicionalno, ga vprašam: »Vsako leto na isto mesto na dopust?« 

»Ma ne,« mi pravi: »Sem hodim tradicionalno na medene tedne.« 

»Aha, potem vsako leto na obletnico poroke, če prav razumem.« mu odgovorim.

»Hahaha!« se nasmeji in nadaljuje: »Sem sem prišel na medene tedne, pravkar sem se že šestič  poročil in vedno pridem na Fidži. Sicer ne vedno na isti otok, ker bi me to spominjalo na prejšnjo ženo. Blizu je in za nas je cenovno ugodno.« Spet se nasmehne in v tem trenutku pride do naju njegova žena Evie. Poljubita se in ob vprašanju o čem se pogovarjava, sede za mizo in dejansko prevzame pogovor, katerega je Greg v zadnjem trenutku speljal malo drugače. Med pogovorom izvem, da je stara 57 let in kar zaleti se mi voda, ko mi pove, da je prvič poročena. Morda je bila še do nedavnega devica, kdo ve? Jaz se je nisem upal vprašati, da ne bi dobil kakšne klofute okoli ušes. Pravi, da je gradila kariero in sedaj je podlegla čarom tega lepotca, ob tej besedi ga prime za roko in ga zaljubljeno pogleda. Zavil sem z očmi, se obrnil okoli, a žal nisem videl nikogar, ki bi bil podoben lepotcu. Pred mano sedi samo Greg in morda so moja merila o moški lepoti previsoka, saj je Greg videti le prefinjeno izumetničen igralec, ki preden je prišla non stop govoril, je za 10 cm manjši od nje, trebušast bolj kot jaz, je na pol plešast dolgolasec z enim uhanom,… Zato mi je vse bolj podoben Del Boyu iz angleške serije »Only fools and horses« (Samo bedaki in konji), ki sem jo včasih zelo rad gledal. Ko tako sedimo in kramljamo o življenju v Avstraliji, priteče mimo punčka, stara kakšnih 9 let, ki z mokrimi lasmi nehote poškropi Evie. Ona se obriše in pravi: »Ah ti otroci.« Na obrazu se ji vidi, da ji ni vseeno, ker je dobila na svojo roko nekaj vodnih kapljic, katere bi se tudi, če si jih ne bi obrisala, posušile v treh minutah v tem soparnem dnevu.

Čeprav vem, da je njena ura za otroke že ali pa skoraj odbila, se vseeno malo pošalim in rečem: »Evo zdaj si poročena, kariero imaš, zdaj pa še kopica otrok in bo družinica srečna.« Greg se nasmehne, zamahne z roko in spije požirek Fiji gold piva. Zato pa je ona v kontekstu neke prefinjenosti in nadutosti dejala: »No tega si pa ne želim. Pravzaprav pa, katera umsko zdrava ženska si pri mojih letih želi otroka? Večina otrok pri nas je samo plod pisarniškega seksa in neumnih žensk, ki se ne zaščitijo. In da ne govorim, da  nosečnost prinese strije, odvečne kilograme, slabost,… Noben otrok ni tega vreden!« Najprej jo debelo pogledam in razmišljam, če sem jo sploh prav razumel. WMF!!! Zdaj se ne čudim, da je prvič poročena in kolikor opazujem Grega in njegovo število porok, menim, da je tudi ta poroka posledica verjetno šest ali celo sedem mestne številke na njenem bančnem računu, kar za Avstralijo sploh ni nič posebnega. Ves zmeden se kasneje od Grega in te »trole« poslovim. Ko grem ob plaži, v tem soparnem večeru proti dingiju in barki, si rečem, da moram danes napisati kakšen stavek svojemu sinu, kajti lepo je če imaš otroka in tudi vnuka. Pot me spet zanese mimo bara, tokrat je vse prazno. Prijetna uslužbenka za barom me pokliče po imenu, mi pomaha in me vabi, da obiščem bar. Zahvalim se in grem na barko. Še vedno zmeden od slišanega, strij, sovraštva do otrok in na koncu praznega bara, prispem na barko. Iz hladilnika vzamem predzadnje pivo in sedem v kokpit resorta Indigo. »Happy Fiji Day!«, nazdravim in uživam v večeru pod zvezdami,…

Musket Cove, otok Malolo Lailai,  Fidži, 14. dan

Že od prejšnje sobote nisem bil v trgovini, zato pač moram kupiti nekaj najnujnejših stvari. Spet si napišem »plongceglc« in se z dingijem zapodim na obalo v trgovino. Nazaj se moram vrniti do 10. ure, saj sem ob tej uri zmenjen z Norvežanom, da greva na obalo na eno daljšo hojo, dokler vročina še ni tako huda. Hitro vse nakupim, se postavim v vrsto in čakam. Čakam in čakam, pred mano je pet ljudi in vseh pet spada k isti družini. Vseh pet višjih od mene, torej krepko čez 180 cm, čeprav so trije mlajši od 20 let. Oče in mati sta visoka, torej naj bi bili tudi otroci, sploh če so od pravega očeta. Vsi blond, modrooki in po moje so to lahko samo Nizozemci. Pa saj ni problem v visokoraslih jadralcih, problem je v mali domačinki, ki je za blagajno in je tako zbegana, da ko registrira skoraj vse izdelke iz vozička, nekaj na računalniku izbriše in potem zopet vse postavijo v voziček in začnejo znova. Seveda, mi se ne jezimo, saj nas je že nekaj v vrsti, oni pa tudi ne,… pač vse skupaj vzamemo kot »Fiji time«. Končno le pridem ven, med tem se mi je bedra od piščanca že skoraj odtalila, a vseeno sem prišel bolje čez, kot dva mlad fantiča, ki sta stala v vrsti s sladoledom v roki. Na koncu sta imela juho v lončku.

Pridem na barko ves moker in še pravi čas, čeprav je že vroče. Vse pospravim in skočim v vodo, da se shladim. Kako naj se shladim v vodi, katera ima 28,6°C. Težko, a vseeno je to bolje kot nič. Ura je čas, kolega še ni in ga ne bo. Spi, on rad spi do 12. ure. Ura je že 15 minut čez, zato se odločim, da grem sam na sprehod. Tokrat grem do drugega resorta, saj je tam od 10 do 13 ure nekakšen sejem domače obrti. Pridem do tja, tam pa je nekaj njihovih preprog položenih na belo mivko, na njih pa so postavili izdelke, ki ravno niso vsi iz domače obrti. Okoli njih se je nabralo kar nekaj turistov in vidim, da kar vneto kupujejo. Da je sejem še bolj živ, jim da posebno noto band, ki igra v živo in to res dobro igra in poje. Sam si vse skupaj le malo ogledujem, nato pa grem v senco. Tam pa opazim, da ljudje hodijo po eni poti, katere še ne poznam. Živ dokaz črednega nagona sem tudi sam, zato grem za njimi po balkanskem sistemu: »Kuda svi, tud i mali Mujo.« Tako grem nekaj časa po potki, nato ob plaži in pridem do tretjega Lomani resorta. Ta je spet malo drugačen, drugačni bungalovi, plaža, mize so postavljene za romantične pare, kateri radi spijejo kakšno pijačo tik ob plaži, gledajo fidžijski sončni zahod, itd.  

Tukaj srečam domačina, ki prodaja svoje lesene izdelke. Pove mi, da ni od tu, ampak z nekega drugega otoka v skupini Yasawa. Ko se tako pogovarjava, on sprašuje nekaj mene, jaz njega in tako širiva obzorje, ter si polnima radovednost. Ko se po pol ure razideva, grem nazaj proti barki. Vmes naredim kar nekaj dobrih posnetkov, katere bom v naslednjih dnevih porazdelil na blog. 

Pridem na barko, ker sem premočen od potu in počasi prehojenih 5,3 km poti. Vržem se v morje in zaplavam. 10 m stran od mene nekaj zaropoče po vodi, vem da je večja riba ujela manjšo, a vseeno občutek v tej 20 metrov globoki vodi ni ravno najbolj prijeten. Kot mi je enkrat Miran T. napisal v enem emailu: »3 ali 30 ali 3000 metrov, vse je enako, stopiti ne moreš na dno.« Ja res je, a vseeno je v podzavesti drugače, čeprav tukaj na Fidžiju še nisem videl kakšne večje zverinice.

Popoldan, ko že pijem pozno kavo, me le pokliče Gaute in vpraša, če bi šla danes na pico. Ker imam drug plan, mi ravno ni za iti, ampak, ajde grem. Cel teden že nisem nič zapravil in me za tistih nekaj dolarjev tudi ne bo hudič vzel. Res pride po mene, kot vedno zamudi in se z njegovim dingijem zapeljeva na obalo. Po poti se pogovarjava o raznih stvareh, kar se tiče barke, dokler ne prideva do drugega resorta, kjer bova jedla pico, saj je tu za 1/3 cenejša. Ker še nihče od naju tu ni jedel, jaz pa tako tu prvič jem zunaj, nihče od naju ne ve, kakšna bo ta cenejša pica sploh videti.  Bo dobra? Okusna? Najdeva mizo s tremi stoli, čisto ob bazenu in počutim se kot da sem član te visoke družbe, ki tukaj počitnikuje. Nahrbtnik odložim na en stol, midva pa zasedeva druga dva. Nataknem očala z dioptrijo na nos in berem ponudbo pic. Potem oddava okrogli uslužbenki restavracije naročilo in se pogovarjava naprej. V tem pride do mene gospa kakšnih 40 let in me vpraša, če je stol, na katerem leži nahrbtnik prost. »Ne ni gospa, žal.« Ker se ga je dotaknila z namenom, da ga bo dobila, ga zdaj spusti, kot bi se na njem opekla. Občutim tisti hladen pogled v njenih očeh, tako hladen, da bi mi lahko z njim ohladila komaj naročeno pivo. Gaute se nasmehne in gleda odhajajočo gospo, sam pa ne razume, zakaj ji nisem dal stola. Princip pač, ker si ga je že dvignila, čeprav še ni dobila odgovora in čeprav je bil na njem moj nahrbtnik. Dobiva še pivo, dovolj ohlajeno, kasneje tudi pico, ki je velika kot naša otroška pica. No ja, za to ceno je tudi za 1/3 nižja cena od drugih, še vedno prevelika. Ni kaj, je kar je in se lotiva jesti pico, tokrat v fini družbi, z nožem, vilico in belim prtičkom.

Zdaj, na pol sit, čakam račun. Ženska v rdeče-črni uniformi mi ga poda v roke. Pogledam znesek za to malo pico in malo pivo, ki pa je v primerjavi z njima, finančno velik. Vsaj nekaj velikega imajo tu! Kolegu povem znesek in plačava vsak pol. Iz denarnice potegnem denar, ona pa ga z nasmehom vzame, kot da jo ne peče vest, ker je pravkar oskubila  še vedno lačnega jadralca. Seveda ni, ona je navajena bogate klientele, kar pa midva seveda nisva, čeprav po izgledu nič kaj ne izstopava od drugih. 

Odideva do dingija, nato pa na barko. Ura je že deset zvečer in zato še nekaj preberem, pogledam vreme za jutri in nekaj naslednjih dni, ter grem v posteljo.

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Bodite povezani z vašim plovilom!

Povežite se z vašim plovilom z uporabo aplikacije Android ali iOS in imeli boste na dosegu roke vse informacije, ki jih potrebujete za vaše plovilo.

Oglejte si:
- geografski položaj vašega plovila
- napetost na baterijah za čolne in stanje kalužne črpalke
- seznam vseh podatkovnih poti (dolžina poti, potovalna hitrost, trajanje, ...) in grafični prikaz poti.

Sledilnik za plovilo je lahko tudi idealno darilo za vašega navtičnega prijatelja.

Katere so prednosti sledilnika za plovila  "Connect IT Boat"?

• GEO LOKACIJA

Prikaže geografski položaj vašega plovila v realnem času.

• POTI

Zabeleži vse poti, ki ste jih opravili z vašim plovilom.

• STATUS BATERIJE

Prikaz napetosti na bateriji za čoln.

• KALUŽNA ČRPALKA

Informacije o aktiviranju kalužne črpalke in sprejemu alarmnega sporočila na mobilnem telefonu pri vsakem aktiviranju črpalke.

• ALARM

Možnost nastavitve alarmov, za prejem alarmnih sporočil: o nizki napetosti akumulatorja, aktiviranju kalužne črpalke, zagonu motorja in premikanju plovila.

• NASTAVITVE

Možnost upravljanja z računom in podaljšanje naročnine.

NAROČILO PRODUKTA
Sledilnik lahko naročite tudi preko spletne trgovine, podjetja Moto-Nautika d.o.o., ki je generalni zastopnik za sledilnik "Connect IT Boat".

Povezava do spletnega naročila

VIDEO

POMEMBNO! AKCIJSKA CENA VELJA SAMO V MESECU DECEMBRU.

Po 17 dneh plovbe najhitrejšo ekipo Qingdao do cilja loči le še 600 nmi južnega Indijskega oceana.

Četrta etapa regate Clipper se za nekatere ekipe končuje, za nekatere pa se je šele dobro začela. Ekipa Qingdao, ki je že pokazala svoje letošnje ambicije, hitro napreduje proti cilju v avstralskem mestu Fremantle na zahodni obali. Ekipa Ha Long Bay, Viet Nam, ki ji ves čas sledi, je izkoristila možnost prikrite plovbe in skrila svoje taktične odločitve pred tekmeci. Na zaslonih jo bomo videli spet danes ponoči ob 23.59 (UTC). Ali se bo pojavila na prvem ali na drugem mestu, lahko trenutno samo ugibamo.

V zadnjem javljanju z jadrnice Qingdao, je Rhiannon Massey komentiral:

»Trenutno plujemo z vetrom. Jadrnico Ha Long Bay, Viet Nam jasno vidimo pred seboj. To nam je dodatno dvignilo moralo in ekipa se še bolj trudi. Naloga, ki jo moramo opraviti, bo opravljena še hitreje, saj našo tarčo vidimo na horizontu pred seboj.«

Plovbo spet nadaljujejo ekipe Punta del Este, Visit Sanya in Unicef. Ekipi Punta del Este in Visit Sanja sta trčili na začetku etape pred mestom Cape Town. Ker so bile poškodbe jadrnic prevelike za varno nadaljevanje plovbe, sta se ekipi morali vrniti v marini in počakati na popravilo poškodb. Štirinajst dni kasneje kot preostali so se podali na pot preko oceana. Do sedaj sta prepluli približno četrtino poti. Do cilja ju loči še 4200 nmi. V regato se je vrnila tudi ekipa Unicef. Zaradi možnosti vnetja slepiča enega izmed članov posadke, so se morali vrniti v Durban, mesto na vzhodni obali Južnoafriške republike, kjer so člana  izkrcali in nadaljevali s plovbo. Do cilja morajo prepluti še nekaj več kot 4000 nmi.

Vodilni ekipi pričakujejo v cilju v soboto, 7. decembra 2019. V avstralskem pristanišču Fremantle je že vse pripravljeno za prihod najhitrejših jadralcev. Če bodo plovbo nadaljevali v sedanjem tempu, bodo v cilju med 18.00 in 00.00 uro po lokalnem času.

Trenutni vrstni red 06.12.2019 ob 15.00

Proti koncu koledarskega leta veliko kvarnerskih destinacij pripravlja bogate adventne in božične programe, festivale ter vrhunske kulinarične zgodbe. Polepšajte si začetek zime in se nam pridružite na božičnih in novoletnih praznovanjih, kjer bodo nastopali tako naši kot vaši priljubljeni glasbeniki.

ADVENT V OPATIJI, 29.11.2019 - 12.1.2020, OPATIJA

Advent v Opatiji prinaša mesec in pol dolgo uživanje v najlepših zimskih doživetjih. Drsanje ob morju, sladki vikend na Festivalu čokolade, atraktiven božični sejem pred Šporerjem z animatorji za otroke v jutranjih in popoldanskih urah, živa glasba v večernih urah ter kulinarični in zabavni programi na mestni tržnici – so glavni aduti najlepšega Adventa ob morju.

RIJEKA ADVENT, 30.11.2019 - 7.1.2020, REKA

V mesecu decembru vas na Reki pričakuje prava adventna pravljica. Letošnji advent vam prinaša že znane zabavne vsebine, kot so drsališče Morska snežinka, vlakec dedka Mraza, koncerti na Trgu Ivana Koblerja in Advent na Gradini. Poleg tega pa so vam na voljo tudi nove prireditve in lokacije.

NAJLEPŠI OTOŠKI ADVENT, 30.11.2019 – 7.1.2020, RAB

Advent na Rabu bo posebna kombinacija umetnosti in gastronomije ter zabave za vse starosti. Številni koncerti različnih glasbenih zvrsti, umetniške razstave domačih in gostujočih umetnikov in številne gledališke predstave bodo vir veselja ter dobre volje za vse obiskovalce.

Veliki finale »Najlepšega otoškega adventa« bo na silvestrski večer z odličnim koncertom enega najboljših hrvaških vokalistov Tonija Cetinskega.

KASTAV ADVENT TRAIL, 22.12.2019, KASTAV

Okrašen s prazničnim vzdušjem, v labirintu poti v gozdovih Loza in Lužina, brez zahtevnih dolžin in vzponov, je tek na 365 metrov visok hrib nad Kvarnerjem odlična izbira za zaključek sezone, druženje s prijatelji in uživanje v praznikih, z nepogrešljivim kuhanim vinom in flancati.

SLOVO OD STAREGA LETA V FUŽINAH, GORSKI KOTAR

Tradicionalni dogodek, ki poteka v središču Fužin v Gorskem kotarju, 31. decembra, kjer se opoldne (ob 12. uri) poslavljamo od starega leta s kuhanim vinom, klobaso in živo glasbo.

Italijanska ladjedelnica Grand Soleil je predstavila novo jadrnico GS80. Nova lepotica v dolžino meri nekaj manj kot 26 m in omogoča lastniku, da si jo prilagodi glede na svoje potrebe.

Z novo jadrnico so hoteli v ladjedelnici Grand Soleil popeljati prilagodljivost plovila lastnikovim potrebam na novo, višjo raven. Jadrnica GS80 je prva iz linije Custom Line Project. Lastnikom plovil ne želijo ponuditi le večjega plovila, kot ga imajo sedaj, temveč plovilo, ki bo izdelano po njihovih željah. Z novo jadrnico je ladjedelnica stopila tudi v segment velikih jadrnic, na trg, ki ga do sedaj niso poznali in je bil rezerviran le za velike ladjedelnice.

Prvo plovilo v razredu GS80 je bilo razvito v sodelovanju z italijanskim navtičnim arhitekturnim birojem Giovanni Ceccarelli. Projekt so predstavili februarja letos, prvi trup pa je že zapustil ladjedelnico in tudi zaplul.

Jadrnica je v celoti izdelana iz karbonskih vlaken. Predvsem bo namenjena tekmovalnemu svetu, a bo v podpalubju in na krovu nudila vse udobje potovalne jadrnice. Pod krovom bo pet kabin z desetimi ležišči. Vse kabine bodo opremljene z lastno kopalnico. Salon bo prostoren, saj se bo raztezal čez celotno širino plovila, ki meri kar 6,5 m.

Tehnični podatki:

• Dolžina čez vse: 25,95 m
• Dolžina trupa: 23,99 m
• Dolžina vodne linije: 21,95 m
• Širina (max): 6,49 m
• Ugrez: 4,45 m
• Teža plovila: 32.950 kg
• Balast: 12.050 kg
• Motor: 260 KM
• Rezervoar za gorivo: 1500 l
• Rezervoar za vodo: 1500 l
• Površina jader (glavno + genova): 365 m2
• Število ležišč: 10

Iz zaupnih virov smo izvedeli, da v begunjski ladjedelnici nastaja nova jadrnica, zastavonoša ladjedelnice Elan. V dolžino bo merila 47 čevljev oziroma 14,32 m.

Izvedeli smo tudi skrivnost, da bo novo jadrnico oblikoval znameniti avtomobilski oblikovalski studio F. A. Porsche. Pri oblikovanju bo sodeloval s hišnim oblikovalcem Elanovih jadrnic Humphreys Yacht Design. S skupnimi močmi bodo oblikovali novo jadrnico. Za oblikovalski studio F. A. Porsche je to prvi oblikovalski projekt jadrnice.

Vse informacije o novem plovilu so še vedno izjemno skrivnostne. Če se spomnimo projekta GTT 115, s katerim ja F. A. Porsche zakorakal v navtične vode, si lahko predstavljamo,da bo nova jadrnica iz Begunj nekaj, česar na navtičnem trgu še nismo videli.

Za zdaj smo se dokopali zgolj do prvih skic detajlov plovila. Takoj, ko izvemo več, bomo objavili na naši spletni strani.

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

73. dan: Sardinija: Isola Piana, Menorca: Mahon

Pasaže iz preliva med Sardinijo in Korziko do Balearov sem se bal zaradi slabe izkušnje izpred osmih let.
Takrat se vreme ni držalo napovedi, vetra je povsem zmanjkalo, nafte nisva imela veliko, bili pa so zelo veliki in zoprni valovi s strani. Na cilj sva prišla povsem izmučena. Ko sva se na sidrišču takrat pogovarjala s posadko, ki je tudi takrat prečila in je sicer preplula že cel svet, so nama rekli, da je to bila za njih na splošno najtežja pasaža.
Razdalja je kakih 200 milj (to je približno razdalje od Pule do Dubrovnika), a zajema največji odprt kos morja v Sredozemlju.
Tu je vreme lahko zelo muhasto, saj se mešajo vplivi različnih vremenskih sistemov.
Zaradi tega sem videl majhno »vremensko okno«, če takoj startava, sicer bi morala čakati več dni.
Tudi tokrat je morje pokazalo svojo moč in nam pokazalo, kako smo mali in nemočni.
Začetek je bil prav lep. Ravno prav vetra za hitro jadranje, ugodna smer in še znosno valovanje. Ponoči je šel veter v krmo, kar je sicer super, a je padel na 5–10 vozlov, kar je najslabše možno. Pluješ na motor, a zdi se, kot da zrak stoji in vdihavaš svoje hlape. Čim se veter malček okrepi, se počutiš kot kreten, saj veter piha v pravo smer, zato razviješ jadra in poskušaš barko stabilizirati. Hitrost se poveča za kak vozel. A po nekaj minutah veter spet pade in jadra udarjajo in tolčejo v valovih brez efekta.
Da se ne strgajo, jih pospraviš. In to ponavljaš v nedogled celo noč in večji del dneva.
Vmes malo tudi lepo jadraš, da ne obupaš povsem nad jadri. Tokrat sva vsaj nafte imela dovolj.
Popoldne je nekaj časa krasno letelo. Tudi osem ali devet vozlov po valu navzdol. Valovi so bili iz minute v minuto večji.
Nad nami je že visel Damoklejev meč. Za obzorjem se je bliskalo, po nebu pa so se vozili grozeči oblaki.
Po mojem naivnem planiranju poti pred odhodom bi morala nevihta priti kasneje in bi ji midva ušla, a vreme se je očitno odločilo, da malo pohiti.
Začelo je deževati. Začelo je resno pihati.
Glavno jadro je bilo na drugi krajšavi, genova že zdavnaj pospravljena, malega solent jadra sva imela razvitega le kak meter.
Dež je očitno napolnil zavihke glavnega jadra v vreči in pod to težo in sunki vetra se je strgala vrvica (lazy line), ki drži vrečo (lazy bag). Vreča je neusmiljeno frfotala, pokrajšani zavihki glavnega jadra so nekontrolirano skakali okrog.
Potrgane vrvice so visele v vodo.
To je bilo nujno sanirati, da ne utrpimo škode, da nam vrvica ne pride v propeler in da lahko zložimo glavno jadro.
Nekako mi je uspelo, da sem nalovil potrgane vrvice in jih navezal na dvižnico špinakerja, jasno, da sem bil privezan, saj je bilo delo na mokrem in podivjanem krovu zelo nevarno, Lili pa me je spremljala s krmilom (lovila valove) in opozarjala na lomeče valove prek krova.
Nazaj v kokpit sem prišel precej utrujen, a vreča je bila spet uporabna.
Tedaj se je veter še okrepil. Bilo ga je preveč za drugo krajšavo in treba je bilo spustiti glavno jadro.
Do zdaj sva vozila polkrmo, za zložitev klasičnega glavnega jadra je treba zaviti v veter. To je bilo v teh valovih in vetru precej nevarno, saj so naju valovi že sedaj dobro polagali.
Prižgeva motor. Lili je na motorju, jaz na vrveh.
Zavije v veter, jaz spustim dvižnico, a vetra je toliko, da jadro noče dol. Vsega skupaj je jadro padlo nekaj metrov, nekaj metrov pa ga je še gledalo ven iz vreče.

»V veter,« se derem Liliki. »Noče,« pravi ona. Nekaj je narobe.
Potem ugotoviva: vetrni instrument se je pokvaril. Ker sva imela sparyhood, bimini, stranske zaščite in zadnjo zaščito za krmilom, ne moreš dobro ugotoviti, od kod piha, ker vse to blago povsem spremeni smer vetra. Na jadra ne vidiš in si odvisen od instrumenta. Jasno, če crkne instrument, ki je pred sekundo še delal, tega ne opaziš takoj.
Glavno jadro se nama zatakne v napol pospravljenem položaju. Mogoče ga iz vreče gleda kakih 10 odstotkov. To je 10 odstotkov več, kot bi si želel. Na krov zdaj ne grem. Dokler je vetrni instrument še delal, sva odčitala nekaj čez 49 vozlov. Sedaj kaže narobe tako smer kot hitrost vetra.
Usmeriva se proti cilju. Samo na jambor in na tistih nekaj kvadratnih metrov blaga, ki gleda iz vreče letiva 8 do 9 vozlov.
Saj je OK, če bi bila pasaža 30 milj. Ne pa 200 na dve slabi noči podlage.
V daljavi se še vedno bliska in grmi.
Hitrost je odlična, a premetava naju kot v pralnem stroju.
Čez nekaj časa se veter za nekaj minut malo umiri. Kmalu bo mrak. Če naju zadene še kaj hujšega, si ne želiva 10 odstotkov jadra zunaj vreče. Akcija. Skozi okno sprayhooda (privezan) zlezem na krov. Bum je dobro stabiliziran s škoto in preventerjem levo in desno. Prebijem se do jambora in se ruvam z glavnim jadrom. Na koncu mi uspe, da ga tudi s pomočjo čaklje spravim v vrečo in dvižnico fiksiram navzdol. Sedaj sva varnejša.
Lili ne mara bliskanja in strel okrog barke. No, jaz tudi ne. Vreme se za to ne zmeni.
Pade noč. Piha še vedno, dežuje občasno, valovi so veliki in neurejeni. Vsa ta neurja v okolici in pri nas so dodobra zmešala vodo. Na srečo piha v krmo (ali polkrmo). Spati se ne da. Eden od naju vozi, drugi leži in se drži za posteljo.
Dež preneha, veter se delno obrne. Voziva na zelo skrajšano solent jadro, večkrat vmes motorirava.
Morje je precej prazno. Nekaj plovil na AIS-u in občasno kaka medla lučka v daljavi.
Dilema: ali naj ugasnem motor in le jadram ter s tem upočasnim barko, ali naj motorsailam (jadro in motor).
Prva opcija nama zagotovi prihod na sidrišče, ko bo že dan, a nama lahko prinese še eno dodatno nevihto – morda ravno v času vplutja v ozek kanal, kar je precej nevarno. Pa tudi sedaj sva že oba utrujena, ali res hočeva podaljševati, ko se tako ne da spati.
Druga opcija skrajša čas izpostavljenosti, zdi se, da lahko uideva eni nevihti, prej bova zasidrana in prej greva lahko spat. A po drugi strani to pomeni prihod v temi. Po tako težki noči in v takem vremenu je to tvegano. Res, da sva že bila tu, a to je bilo pred leti in vhod je ozek in vijugast in plitev ...
Odločiva se za drugo opcijo.
Sidrišče je nabito polno. Z radarjem iščeva luknjo, kamor bi se lahko zavlekla.
Ob 6:00 (še v temi) sva sidrana in greva spat.
Uf, tale pasaža je bila pa do sedaj najtežja.

Na tej pasaži preplutih 194 milj, po logu 211. Skupaj 1886. Motor ima 5585 ur (na tej pasaži 27 ur).

74. dan: Menorca: Mahon lokalno

Včeraj smo v glavnem počivali in si »lizali rane« po naporni viharni pasaži. Danes pa je že bil čas, da naredimo kaj koristnega.

Sidrana sva v mali laguni po imenu Cala Taulera, ki je stranski rokav glavnega vhoda v Mahonsko luko. Obdana je z zgodovinskimi trdnjavami in je baje še danes vojaški objekt. Cel dan mimo vozijo ladjice polne turistov in nekaj razlagajo po zvočnikih.
Tu je s sidranjem situacija malo čudna. Karte označujejo laguno kot sidrišče, a novejši priročniki navajajo, da v glavni sezoni tam ni dovoljeno sidranje, in da te uradniki naženejo v mesto v marino (drago kot žefran – za nas okrog 300 evrov na noč). Sidranje je dovoljeno le, če so marine polne, ali če je zunaj slabo vreme (small craft warning). Neki uradnik na gumenjaku vsaj dvakrat dnevno prekrižari sidrišče in vestno popisuje plovila. Tu in tam koga spodi. Vse, ki visijo (ali lahko visijo, če se veter obrne) v plovni kanal, ki je označen z bojami. To mi je logično. Potem pa še koga. Po mojem tiste, ki so tu že dalj časa, ali pa mu niso všeč. Logike še nisem pogruntal.
Mimo nas se je pripeljal že velikokrat, a se ni nikoli ustavil. Jaz ga pa tudi ne kličem in ne drezan. Zdi se, da nekako tolerirajo do tri dni.
Danes sem plezal na jambor in najprej zamenjal potrgane vrvice (lazy line), ki držijo vrečo jadra. Potem sem pogledal, kako je z vetrnim instrumentom. Zdi se, da so kontakti v redu, mehansko ni videti poškodb, a smer kaže narobe. Ko sem ga postavil točno v veter, je kazal prav, ko sem ga dal na 90 stopinj, pa je kazal 45. Pri 180 je spet kazal 0 (približno). Po telefonskem pogovoru z Iztokom, največjim evropskim strokovnjakom za Raymarine (Harpoon navtika iz Trzina) je na daljavo diagnosticiral, da je verjetno šel sin-cos chip. Pri starejšem modelu je en čip za sin, en za cos, pri mojem je to združeno v en čip. Zadevo se baje da popraviti.
Popoldan sva šla v mesto. Te dni imajo neko regato klasičnih jadrnic in jih je lepo videti toliko na kupu v mestni marini.
Vožnja s čolničkom je kar dolga 2,5 milje v eno smer (dobre pol ure).
Jasno, da sva šla najprej v gin fabriko kupit mahonski gin. Ta je zelo aromatičen, saj brinove jagode zorijo na vročih tleh Menorke. Pazi to: vstopnine ni, pokušina njihovih proizvodov je brezplačna.
Glavna nevarnost: takoj zraven pa je navtična trgovina. Pred leti sva po pokušnji gina tam kupila za 50 kil robe (no, ja 25 m verige, ki sva jo rabila in nekaj malenkosti).
Letos sva bila pri pokušanju gina skromna in v navtični trgovini nisva kupila nič. Sva pa dobila cel kup koristnih informacij od noro prijaznega prodajalca.
Za večerjo sva izbrala restavracijo, ki jo je on priporočil (tam je cena glede na kakovost dobra, so pa malo od rok. Bližje mestni marini kot greš, višje so cene. Cene naraščajo bistveno hitreje kot kakovost. Kakovost včasih sploh ne narašča. Domačini tistemu koncu rečemo VIP-obala in tja ne hodimo jest.).
No, ni naju nasmolil in jedla sva zelo dobro za povsem normalno ceno.
Potem pa še pot nazaj na barčico.
Danes smo pluli le z malim čolničkom pribl. 5 milj.

Na tej pasaži prepluto 194 milj, po logu 211. Skupaj 1886. Motor ima 5585 5558 ur (na tej pasaži 27 ur).

75. dan: Menorca: Mahon–Cala De Fornells

Čas je, da zapustiva laguno pred Mahonom in si ogledava še nekaj več. Prilagam še nekaj slik od včeraj za spomin.
Danes vreme še dopušča, da greva na sever otoka in okrog. Tu so baje trije zalivi, ki so kolikor toliko zaščiteni, vse drugo je bolj za dnevno kopanje v res lepem vremenu. Te dni izbirava sidrišča glede na varnost in zaščito ne glede na to, če ni tako krasne vode in okolice.
Ko zapuščava laguno, srečava nekaj klasičnih jadrnic, ki gredo na start regate.
Prvi del plovbe je v veter, zato motoriramo. Dvigneva glavno jadro. Pregledam, ali je v viharju utrpel kakšne poškodbe in zdi se, da je vse v redu.
Napovedana je bonaca, a piha prijetnih 10 vozlov. Ne pravijo Menorki zastonj vetrovni otok.
V barki naredim nekaj rutinskih vzdrževalnih del (servisiram obe črpalki stranišč).
Vala ni veliko, swela je nekaj, a je počasen in ni moteč. Danes imava le nekaj čez 20 milj plovbe in si lahko privoščiva cikcakanje proti vetru, čeprav pravijo, da gentlemani ne orcajo.
Ugasneva motor in jadrava. Narediva nekaj obratov proti vetru, namenoma ne greva dovolj daleč, da bi en obrat zadoščal. Prvi razlog je čisto jadralski: če se veter obrne ali ugasne, je bolje, da je barka blizu najkrajše poti proti cilju. Drugi razlog je turistični. Če greva 10 milj na odprto, ne bova videla nič. Tako pa uživava ob pogledu na skalne pečine.
Vidi se, da tu res dosti piha. Hiš ni nikjer blizu obale, še tiste, ki so 100 m nad morjem, skoraj nimajo oken proti morju.
Mimo visokih previsnih sten (Punta des Morter) zavijeva v relativno ozek vhod v zaliv. Sedaj imava veter skoraj v krmo. Solent ne dela več, zato ga zvijem (genove tako ali tako nisva uporabljala za kratko tackanje, ker jo je treba zviti za vsak obrat).
Dokler sva orcala, je 10 vozlov pravega vetra in 6 vozlov Heronove hitrosti dajalo 15 vozlov navideznega vetra – občutek, da lepo piha. Zdaj pa vozimo krmo in od 10 vozlov se odšteje naša hitrost (slabe 4) in čutimo le še 6 vozlov. Takoj pomislim na vsebino hladilnika. Pivo ali gin-tonik? Težke odločitve.
Zaliv se znotraj razširi. Deli so zaščiteni zaradi posedonije (morske trave) in tam je sidranje prepovedano. Nekateri deli pa nimajo trave in tam je sidranje dovoljeno. Vse imajo lepo označeno na navtičnih kartah in v naravi z bojami. Všeč mi je, da skrbijo za okolje.
No ja, če odštejem ponton z Jet-i. Nekako se mi zdi, da ti glasni divjaki ne spadajo v naravni rezervat. Če mene vprašate, mi je žal, da so jih izumili, ampak to je stvar osebne presoje. Dokler mi ne glisirajo 5 m od barke.
Na srečo so danes vsi parkirani na svojih pontonih. V zalivu pa poteka regata surferjev in trening malih jadrnic. Precej manj je hrupa in gin tonik v kokpitu se prileže.

Danes preplutih 24 milj. Skupaj 1910. Motor ima 5588 ur (3 nove). 

76. dan: Menorca: Cala De Fornells–Cala Son Saura

Zaliv je bil povsem miren. Danes je v planu severna obala Menorke in po zahodni strani do južne strani.
Ta del je divji, ko da bi bili na Marsu. Visoki klifi se dvigajo nad morje, skale so razjedene od soli in vetra, vegetacije ni.
Vmes so izdolbene posamezne cale (zalivi), ki pa so večinoma premajhni za našo barko in preveč odprti, da bi lahko tam varno sidrali za čez noč. Zjutraj vetra skoraj ni. Pet vozlov s severozahoda. Mi gremo jasno na severozahod.
Za prvo kopanje si izbereva Calo de Algaiarens. Krasen trojni zaliv za punto Rotjo, kakih 5 milj od zahodnega vogala otoka.
Čeprav je zaliv popularen, je prostora za sidranje v kristalno čisti vodi v belo mivko dovolj. Severna obala je malo od rok, pa še zadnji dan avgusta je. Verjetno je marsikdo že zaključil dopust. Čarterja pa tu tako ali tako ni.
Medtem malo bolj zapiha (dobrih 10 vozlov) in nam omogoči krasno jadranje.
Na poti proti skrajno severozahodnemu rtu (Cabo Nati) si vmes ogledava še nekaj lepih zalivov.
Popolna divjina, 40-metrski klifi, na vsakem drugem vogalu je kakšna jama tipa modra špilja (razen, da ni gneče in vstopnine).
Ko doseževa svetilnik Cabo Nati, obrneva na jugozahod. Sledi jadranje v polkrmo ob zahodni obali, mimo Ciutadelle do južne obale.
Sidrava v zalivu Cala son Saura, ki je videti dovolj zaščiten, če se veter ponoči obrne v zahodnik.
Zaliv je krasen, hkrati pa je dobro izhodišče za jutrišnje prečenje na Majorko.
Jutri moramo nekam na varno, saj za ponedeljek napovedujejo 20 do 30 vozlov vetra s severa in valove iz Lyonskega zaliva. Takrat je treba biti varno pospravljen. Do Portocoloma je dobrih 40 milj. Ravno prav za jutri.

Danes preplutih 31 milj. Skupaj 1940. Motor ima 5592 ur (4 nove).

77. dan: Menorca: Cala Son Saura–Majorka: Portocolom

Zvečer se je zaliv precej spraznil, saj so dnevni turisti odpluli v svoje marine in smo lahko uživali v miru. Na eni od bark so stari Španci zaigrali na kitaro in zapeli. Niso bili moteči, prav v redu so peli. Cala se je izkazala z mirno nočjo.
Zjutraj greva naprej.
Sicer še ne piha, a dvignem jadra in sidro. Kmalu se veter vzpostavi in lahko ugasnemo Yanmarčka. Od treh vremenskih napovedi za danes so vse tri delno držale in precej zgrešile.
Eni so prav napovedali smer vetra s severozahoda (a totalno falili moč in timing), eni so zadeli drugo polovico (jug), tretji pa so sicer falili moč in smer, a so zadeli, da se bo popoldne veter obrnil.
Imela sva hitro jadranje (povprečje 7 vozlov prve 4 ure) s 15 vozli namesto napovedanih 5 vozlov, zadnji del pa je bil veter v nos.
Portocolom je zelo varen zaliv z ozkim zavitim vhodom med kar visokimi skalami, notri pa se razširi v laguno. Žal je več kot pol lagune plitvejše od 2 m (naš grez je 2,1), drugo pa so sedaj do konca natrpali z bojami. Pred leti sva tu še sidrala, letos to ni več mogoče in sva vzela bojo. Tu bova prevedrila nekaj dni, da se napovedanih 35 vozlov (kdo ve, koliko jih bo v resnici) odpelje mimo nas.
Sicer imam jaz raje svoje sidro, kot bojo (ne le zaradi cene), a tu je videti v redu.
Glede boj in nemožnosti sidranja sva vedela vnaprej, a zaliv je res zaščiten in sva zato požrla »ponos« in šla na bojo.
Na netu imajo narisano postavitev boj in cenike, lahko celo rezerviraš prek spleta, ko prideš v zaliv pride fant na čolnu in ti pomaga privezati. Vržeš mu vrv, on jo pretakne in ti jo vrne. Nobel. Nobene čaklje in sklanjanja. Potem ti razloži nekaj stvari in ti pusti obrazec za prijavo. Vrne se čez pol ure, vzame prijavo, pokasira (seveda sprejema kartice in ti izda račun). Vsa oprema je videti noro robustna. Privezna vrv je debela kot ženska roka, nerjavno uho je spolirano in ne grize tvoje vrvi, boje imajo ceno glede na nosilnost in so različnih barv in velikosti. Postavljen imajo ponton za dingije. Skratka storitev, kot je na Hrvaškem še nisem doživel.
Popoldne se sprehodiva po mestecu. Kaj dosti se v osmih letih ni spremenilo. No, cene so šle malo gor. Gneče ni nobene, kraj daje malo zaspan in ležeren vtis. Žal pa je španska arhitektura bolj brezzvezna. Lahko bi se kaj naučili od Italijanov.
Rezervirava še rentiča za jutri, saj greva na potep po otoku.

Danes preplutih 44 milj. Skupaj 1984. Motor ima 5595 ur (3 nove).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron