Novice

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

27. dan: Capri–Sorrento

Zjutraj se na vesla odpraviva v mesto. Kar daleč je za veslati, kake pol milje. Na srečo je s tokom, vetrom in valovi (mogoče se bo za nazaj veter obrnil). Pri neki restavraciji vprašava, ali lahko tam pustiva čoln. Seveda ne. Naj greva okoli rta, tam je za čolne. Priveslava okoli rta, tam pa velika tabla: Samo za vkrcanje/izkrcanje, prepovedano zadrževanje v tem območju ...
Vseeno grem nekam vprašat, pa mi povejo, da tam policija računa po 250 evrov, če pustiš čoln in da so dosti tu.

Očitno naju Capri noče. Midva pa sedaj tudi Caprija ne. V petih minutah, kar sva bila, je ob malem pomolčku pristalo in odložilo ali naložilo človeški tovor kar nekaj plovil.Do zdaj še nisem videl, da bi imeli dingiji bow trusterje. Očitno je vse mogoče in tu jim pride zelo prav.Veslanje nazaj je bilo nekaj težje. Morje je tu zelo valovito zaradi nenehnega prometa. Najhujše so turistične ladjice, ki plujejo v polizpodrivnem načinu in po zvočnikih glasno nekaj razlagajo.

Dvigneva sidro in izplujeva. Greva še okrog otoka. Ker lepo piha, seveda jadrava. Skoraj čista krma, najprej na genovo, potem pokrajšam genovo, potem jo nadomestim s solentom. Na severni strani otoka pa je veter seveda v nos, zato pospravim jadra in vključim motor. Tako ali tako si ogledujeva okolico in to je lažje, če si bolj okreten med slalomsko vožnjo med ovirami. Tu je res dosti prometa.

Nato eno lepo prečenje nazaj na celino v Sorrento. Uboge motornjake (tiste pod 20 m) je kar dobro razmetavalo, nama je samo tu in tam malo zalilo palubo. V Sorrentu sidrava blizu marine Piccola. Marina Piccola je večja od obeh marin, v mestu je še ena manjša in ne boste verjeli, manjši se reče marina Grande. Da se lažje orientiraš. Nekaj se igram z motorčkom na čolnu in mi ga uspe vrniti med žive. A ker ne vem natančno, kaj je bilo narobe, imam slab občutek.

Zvečer greva v luko (marino Piccolo) in spet je tar cirkus najti prostor, kjer bi lahko pustil dingija. Pa se narediva malo Francoze in vprašava, ali lahko postiva čoln zraven gliserja obalne straže (Guardia Costiere). Ravno toliko je bilo še prostora za njim. Fantje v uniformah (majčka z napisom Guardia Costiera) na moje začudenje rečejo, da lahko. A samo, če bova v bližini. Ker sicer nama bo kaj zmanjkalo. Motor, bencin, vesla ali pa cel čoln...

Ja, ves čas ga morava imeti na očeh, ker tukaj kradejo kot srake. Ne morem verjeti. Sem mislil, da so oni tam, ker so v pripravljenosti za akcijo na vodi – očitno čuvajo samo svoj čoln.
No, ja greva pač v restavracijo s pogledom na čoln. Tako ali tako, da pričakujeva visoko ceno. Edini nobel lokal v marini, mize nad vodo, debeli in čisti prti, pa še pogled na najin čolnič. Pa je bilo še znosno. Kakovost znosna. Potem jo jaz mahnem gor v hrib do prve trgovine (Lili pa čuva čoln). Tale Sorrento je namreč na vrhu visokih skalnih klifov. Splošni vtis kraja: turistična konfekcija. Nič posebnega. Še najbolj zanimive so v skalo vklesana in s predori opremljena stopnišča od hotelov do morja.

Preplute milje danes 15 (po logu 16) skupaj 1072, motor ima 5486 ur (1 nova ura).

28. dan: Sorrento–Baia

No, pa se je zgodilo tudi nama.
Nama, ki z nasmehom gledava čartriste, ki ne znajo sidrati. Nama, ki sva se že rodila pametna in potem je šlo samo še na bolje ...

Ponoči se zbudim, pogledam ven in ugotovim, da nisva več tam, kjer sva bila zvečer. Popustilo nama je sidro. Lepa reč. Prižgem instrumente, globina utripa – se pravi več kot 100 m. Prižgem radar – okoli naju nič, v kar bi lahko trčila prihodnjih nekaj minut. Lili je seveda tudi zunaj.

Zgodba v glavi se mi počasi sestavlja: Obala Sorrenta je strm 50 m visok klif. Obala spodaj je ozek pas plitvine (globina 5 do 10 m), potem pa se le-ta strmo spusti v globino. Le 100 m od 10-metrske obale je globina že čez 30 m.

Ko sva sidrala, je pihal veter z morja proti klifom. Prostora ni bilo prav dosti. Na 10 m vrževa sidro, malo zategneva, da se veriga napne, potem zategneva še bolj. Vsaj 1800 obratov je dala Lili (jaz sem bil spredaj na sidru). Sidro se zakoplje v pesek in drži, kot bi ga zabetoniral. Dam še snubber (sidrni amortizer, ki blaži sunke) in to je to. Enaka procedura, kot vedno. Kaj me briga, kaj piše na karti – vedno zategneva sidro, da vidiva, če drži. Izjema je lahko le kratek postanek za kopanje.

Ponoči nas je prešla fronta, veter se je okrepil in obrnil, verjetno je svoje prispeval še katabatični učinek visokih klifov. Skratka, ko je barka potegnila stran od obale, se je sidro (kot je normalno pri obratu za 180 stopinj) izruvalo, se obrnilo in se hotelo ponovno vkopati. A tu je bil problem. Bili smo že na klancu. Na strmem klancu. Čeprav je sidro poskusilo riti navzdol, ga je veriga vlekla navzgor, klančina pa mu je jemala material. Možno je, da tu tudi dno ni bilo več kompaktno, saj se pesek ves čas usipa v globino. In globina je bila takoj 20 m, kar je seveda premalo za dobrih 30 m verige. In potem je bilo takoj nad 50 m globine in sidro je viselo v vodi.

Očitno sva se brez praske odpeljala med večmilijonsko jahto (dolžine precej nad 50 m) in veliko jadrnico (ocenjujem, da je bila dolžine pribl. 25 m) in morda še mimo koga tretjega. Stanje: ura je 3.45. Počasi drsiva s premcem obrnjena v veter. Hitrost 1,6 vozla. Smer severovzhod (NE). Od obale sva oddaljena morda 500 m. Neposredne nevarnosti ni. Piha jugozahodnik (SW) 20 vozlov z nekaj močnejšimi sunki in (po napovedi) s tendenco obračanja v zahodnik (W) in čez dan v severozahodnik (NW). Tudi okrepil naj bi se. Najin cilj za ta dan je na sever, čez Neapeljski zaliv. Odločitev pade skoraj v trenutku. Če smo že zbujeni, je najbolje, da gremo na pot zdaj, ko je veter še iz prave smeri in so valovi še znosni. Čez dan bo težje.

Tedaj opazim v bližini luči. Velika jadrnica je – tista, ki je bila sidrana zraven nas. Proti nam gre. Hitro prižgem motor, Lili prižge navigacijske luči in ugasne sidrno luč. Oni zapeljejo mimo naju na razdalji dobrih100 m, potem pa začno obračati nazaj proti obali. Očitno so opazili, da driftamo v noč in so prišli pomagat, ali pa je odsidralo tudi njih in so se šli nazaj sidrat. Ne vem. Na VHF-u je tišina, AIS-a oni nimajo prižganega. Dvignem sidro, zmeniva se, kdo bo prevzel prvo izmeno in greva na pot. Lili gre spat, jaz pa ugasnem motor in razvijem malo jadro solent. Kot vetra je najprej 110 stopinj, a se kmalu spremeni v 90. Valovi so vedno večji in imava jih skoraj v bok. Ni udobno, a je še varno. Veter se okrepi na 25 občasno nekaj malega nad 30 vozlov. A to niso sunki kot od burje. Tukaj veter zvezno narašča, doseže maksimum in potem zvezno upade. Če ne bi bilo neudobno, bi bilo to krasno nočno jadranje. Nekateri valovi po moji presoji presegajo 3 m, v glavnem pa so med 1,5 in 2 m. Ne znam dobro oceniti višine valov, a če stojim v kokpitu so moje oči pribl. 2,5 m nad gladino. Ko mi val povsem zakrije otok Capri, je torej val visok več kot 2,5 m. Noč je bila nemirna, jadranje dokaj hitro. Vmes smo imeli bližnje srečanje z eno ogromno potniško ladjo. Moral sem upočasniti in malo spremeniti smer, ker pred njih se pa že ne bom metal, čeprav imam po pravilih prednost (sem na jadra, pa še z leve prihajajo).

Še nekaj velikih jaht je bilo na vodi – iskali so bolj varen pristan. Okrog sedmih sidrava za svetilnikom pred mestom Baia na severni strani Neapeljskega zaliva. Tu bi moralo biti varno, da prebrodimo ta dan in noč, ko so napovedani močni severni in severozahodni vetrovi. Čez dan se sidrišče napolni s še nekaj barkami. V glavnem so to velike jadrnice in jahte. Po mojem smo tule edini pod 20 ali 25 m. Dan mine brez zapletov, z nekaj plohami in nekaj močnejšimi sunki vetra. Upam, da bo noč mirna, ker zdajle žvižga kot pri norcih (aja, to ni uradna mera za hitrost vetra). Pač piha.

Preplute milje danes 17 (po logu 20 – ker smo bili zelo nagnjeni, lahko log kaže malo narobe) skupaj 1090, motor ima 5487 ur (1 nova ura).

29. dan: Baia–Gaeta

Ponoči se je veter malo unesel in spalo se je kar dobro. Zjutraj se odločiva: greva pogledat okrog rta. Če bo pregrdo, se vrneva, če pa bo znosno, potujeva naprej. Rt Capo Miseno je kar prometen, pa še školjčišča so nametali povsod. Prebijeva se med linijskimi ladjami in školjkami in zaplujeva proti otočku Procida. Tam se žal nikjer ne sme sidrati (lahko bi šel v marino, če bi našel prostor in imel nekaj sto evrov viška), lahko pa si ga pogledaš z vode. Ko zaplujeva izza rta, je na morju črta. Sedaj sva v normalni temno modri vodi, za črto pa je mlečno svetlo zelena. Črta je skoraj digitalna. Fascinantno. Procida je z morja lepa. Enkrat, ko bo več časa, si jo ogledava.

V prelivu med Procido in celino se zdijo valovi znosni. Vremenska napoved (GRIB datoteke) napovedujejo valove 2,5 m in ta večje 3 m. Frekvenca je le 6 ali 8 sekund. To pomeni, da bodo valovi kratki in strmi. 3 m na 15 sekund ne bi bilo panike.
Veter je napovedan za 15 to 18 vozlov iz zahoda (W). Najina smer je severozahod (NW). Se pravi orca v 3 m valove. Se že veselim :-(

Ampak, kar gre. Glavno jadro na prvi krajšavi, pa mali solent. Genova ostane zvita. Na srečo je veter malenkost bolj z juga in vozimo laško orco – pribl. 55 stopinj navideznega vetra. Seveda nosi pršec. Seveda naju zaliva. Ampak, jadramo pa dokaj hitro. Tok je proti nama, razlika v hitrosti, ki jo kaže GPS in hitrosti skozi vodo, ki jo kaže Raymarin, je večji del poti med 1,5 do 2 vozla. Na morju ni žive duše, le v daljavi je kaka linijska ladja. V Gaeti sva hotela sidrati precej globoko v zalivu, saj je na karti videti bolj zaščiten. A takoj, ko zaplujeva mimo rta, se nama odpre pogled na čudovito mestece – očitno stari del Gaete. Morje je za rtom mirno, kot na jezeru. Ob pol osmih zvečer sidrava zraven še ene male jadrnice (samo dvoji smo tu na sidru). Dvesto metrov od nas je velika starinska trijambornica in nekaj vojaških manjših ladij. Na obali je pomorska šola. Nad mestom se bohoti grad. Res je lepo. Umivam si obraz, pa sem še kar slan. Seveda, ko nas je pa 8 ur solilo. Sem bil soljen kot pršut.

Danes se nama ne da v mesto. Pot je bila naporna. Morda jutri...

Preplute milje danes 42 (po logu 49) skupaj 1131, motor ima 5488 ur (samo 1 nova ura, pa še ta je bila pokurjena v glavnem za ogled Procide).

30. dan: Gaeta–Anzio

Danes je na sporedu daljša etapa, zato je bil plan, da se odpraviva bolj zgodaj. A Lili tako lepo spi, da je nimam srca zbuditi in plani so vendar za to, da vemo, ali smo pred ali za planom, ne pa za to, da se jih držimo. Sidro dvigneva šele ob devetih.
Vetra skoraj ni, motorirava. Nato se pojavi nekaj vetra in najprej motorirava in potem jadrava. Morje je gladko in lep dan izkoristiva za žehto. Pred nekaj dnevi sva naredila dovolj vode, sonce pa nama daje elektriko. Lili je zelo zadovoljna s pralnim strojem. To je res velika pridobitev na Heronu. Jaz seveda ulovim vodo, ki izteče iz stroja in dodobra razsolim barko. Vse je čisto, kot iz škatlice. Potem veter malo pade in se greva med plovbo kopat. Smejim se Liliki, ki ima težave zlesti na barko pri hitrosti skoraj 3 vozle, potem pa le obrnem v veter, da malo upočasnimo. Ne bi je rad razjezil, ona ni za take štose.

Potem pa se začne veter obračati. Najprej je bil v bok, potem leze vse bolj naprej. Kmalu je orca na polno, potem ne moreva več držati smeri in naju rine proti obali. Tokrat je na morju bolj živahno, saj v prvih petih urah srečava že tri jadrnice. Pred obalo sledi obrat proti vetru in okrog rta. Veter se je nesramno okrepil, valovi tudi. Zvijeva genovo. Prvi večji val pljuskne čez krov. Kako sem žalosten. A sem zato čistil palubo? Seveda kmalu zaliva na vse pretege. Veter se še obrne, piha naravnost iz smeri najinega cilja. K vragu. Zvijem še jadro solnet in spustim glavno jadro. Poje motor. Ampak nikamor ne pridemo. 1800 obratov normalno Herona potiska po gladki vodi s hitrostjo skoraj 6 vozlov. Naša hitrost je 2 vozla. Nabijem plin. 2000 obratov. 2,3 vozle. Nabijem še več plina: 2200, pa 2300, pa potem 2500. To so že obrati, ko je motor nemarno glasen. Še vedno pa gremo le 4 vozle, občasno 5. Ti kratki visoki valovi nas neverjetno ustavljajo. Pogled na log pokaže hitrost okrog 6. Tok je močno proti nam. Nabijamo v valove. Vsake toliko nas zalije. Pršec nas soli. Je.emti, spet je vse slano skoraj do prvega križa.

Še ena jadrnica se prebija v isto smer. Tudi oni nabijajo v val. Občasno vidim njihovo kobilico, ko so na najvišji točki skoka, potem pa sledi vodna zavesa, ko treščijo spet dol. Kdaj se bo to vreme že stabiliziralo? Voda je tu zelo plitva, zadnjih 5 milj vozim na globini pod 20 m. Če hočeva v zavetje rta in blizu obale morava sidrati v plitvo vodo. Sidro vrževa na globino pod 4 m. Še vedno sva skoraj 400 m od obale. Anzio je iz vode videti bedno. Sami neki soc-bloki. Ne greva na obalo. 400 m z dingijem v tem vetru in nekaj vala pomeni, da si moker ko cucek. Saj ničesar ne rabiva. Vile Borgijcev pač danes ne bova videla, če je še kaj drugega v Anziu, pa ne vem. Jutri je spet na sporedu 50 milj. Konec tedna sva zmenjena in bi rada prišla na kraj zmenka. Saj veste, kako pravijo: z jadralcem se lahko zmeniš bodisi kdaj ali pa kje se dobiš. Nikakor se ni dobro zmeniti kdaj in kje. Zato pa tolčeva v to vreme. Tako ali tako hočeva nadoknaditi mesec dni zamude pri odhodu.

Preplute milje danes 50 (po logu 56) skupaj 1181, motor ima 5494 ur (6 novih ur, od tega 2 za zadnjih 6 milj).

31. dan: Anzio–Santa Marinella

Zjutraj prižgem motor in začnem dvigati sidro. Lili še spi. Nisem potegnil še niti nekaj metrov, ko pogledam nazaj in jasno, Lili je v kokpitu za komandami. V pižami. Itak, da jo zbudi že pisk, ki ga dajo od sebe instrumenti, ko dobijo elektriko. Na barki so zvoki, ki se jih naučiš ignorirati in so zvoki, ki jih slišiš tudi med spanjem. Veter je šibak, naravnost v nos, motorirava. Nekaj čez 50 milj imava danes pred sabo. Navigacija in plovba na splošno je zame zanimiv matematičen problem.
Imaš polno neznank, nekaj konstant, nekaj parametrov, dosti spremenljivk in nekaj verjetnostnega računa. Iz tega iščeš optimum. Pri regatah je problem poenostavljen, saj je veliko neznank spremenjenih v konstante. Recimo: start je določen, način pogona (samo jadra) je določen, optimum je tudi enolično določen: čim hitrejši prihod na cilj (ki je tudi enolično določen).

Pri potovanju pa so vse to spremenljivke. Tudi optimum ni enostavno najhitrejši čas. Optimum je lahko: čim lažje jadranje (veter po možnosti ne v nos, ne premočan in ne prešibak, čim manjši valovi, brez dežja, da barka pride na cilj čista, da pot preveč ne uniči časov spanja, obrokov, da ni prevroče, da ni premrzlo, da ne skuriš preveč goriva, da ne raztrgaš jader itd. itd. Skratka že določitev optimuma ni enostavna. Potem so tu obrobni pogoji – recimo odhod ne pred osmo zjutraj, da admiral ni nesrečen. Prihod ne po temi ali ne prepozno za večerjo na kopnem itd.

Pri napovedi vremena (vetra in valov) je treba upoštevati verjetnost napak. No, na podlagi vseh teh parametrov pač motorirava že zjutraj v upanju, da bo napoved držala in bo čez nekaj ur že nekaj vetra. Če bi čakala na veter, bi prišla prepozno in imela preveč valov in sidrala bi v nepoznanem kraju v temi. Veter se dvigne. Ne preveč, ravno prav. Tok ob Italiji navzdol je očitno kar močan. Log mi hitrost kaže prav samo v luki. Čim sem zunaj na odprtem, je razlike do GPS-a tudi do 2 vozla – predvsem na plitvejših delih morja ob kakih rtih.

Danes je jadranje krasno. Cel dan naju niti enkrat ne poškropi v obraz, vetra je dobrih 10 vozlov v bok. Heron zlahka dela 7, na trenutke 8 vozlov po vodi, žal je po GPS-u to le 5 do 6. Heron ni regatna barka in orca ni njena kvaliteta. V bok pa razpreva 3 jadra (genovo, solent in glavno jadro), jih primerno natrimava in letimo. Zložljiv propeler je tu zlata vreden. Pogosta napaka je, da ljudje preveč zategujejo jadra. V bok naj ostanejo precej odprta, in če je kaj vala, dovolj trebušasta za moč. Krmilo praktično nima odklona. Če izključim avtopilota, bo šla barka sama naravnost. Sidrava v zelo plitvo vodo, da dobiva nekaj zaščite za valobranom marine. Zelo sem živčen, saj so na tleh med peskom in travo skale. Ne bi rad poškodoval nove zaščite Coppercoat. Potopim se pod barko in si ogledam okolico. Pod kobilico je dobrega pol metra vode. Zdaj je skoraj najnižja oseka – proti jutru bo 3 cm manj. Sva že na tem, da se presidrava, a na koncu zmaga lenoba in želja po noči z manj guncanja.
Gledava, kam bi šla ven jest, na koncu zmaga kuhinja na Heronu. Lili je naredila vrhunsko črno rižoto. Dvomim, da bi na kopnem dobil kaj boljšega.

Preplute milje danes 51 (po logu 62) skupaj 1232, motor ima 5499 ur (5 novih).

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

V hotelu Kempinski Palace Portorož so predstavili letošnjo že 51. izvedbo svetovno znane regate Barcolana in slovensko obarvane reli regate Go to Barcolana from Slovenia by Kempinski in MK Group. Kot glavni pokrovitelj reli regate tudi letos ostajata hotel Kempinski Palace Portorož in MK Group, njen ambasador pa eden najuspešnejših slovenskih jadralcev Vasilij Žbogar. V imenu organizatorja se je dogodka udeležil predsednik kluba SVBG Mitja Gialuz.

Kot je uvodoma dejal Kai Behrens, generalni direktor Kempinski Palace Portorož, je projekt Go to Barcolana from Slovenia by Kempinski in MK Group eden izmed tistih, ki si zaslužijo maksimalno podporo, saj ne prispevajo le k promociji slovenskega jadranja in športa, temveč tudi k razvoju slovenskega turizma in Portoroža kot edinstvene turistične destinacije.

»Zelo smo ponosni na dejstvo, da je že drugo leto zapored MK Group pripeljala regato Go to Barcolana by Kempinski in MK Group v Portorož. S tem so ponovno potrdili, da imajo tako skupina, kot njen lastnik, najprej v mislih celovit razvoj destinacije in turizma v regiji. Regati Go to Barcolana from Slovenia by Kempinski in MK Group in Barcolana sta nedvomno med najbolj prepoznavnimi dogodki v jadralnem svetu. Zato smo ponosni, da lahko prispevamo svoj delček k tej zgodbi, ki jo ljubitelji jadranja ustvarjajo že 51 let,« je poudaril Behrens.

Pri razlogih za podporo projektu, po besedah Behrensa, sledijo usmeritvam njihove krovne družbe MK Group in predsednika Miodraga Kostića.

»Z našimi lastniki, MK Group, delimo prepričanje, da sta naš razvoj in prihodnost tesno povezana z razvojem okolja, v katerem delujemo. Zato stremimo k temu, iščemo sinergije in projekte, ki prinašajo širše pozitivne učinke. Projekt Go to Barcolana from Slovenia by Kempinski in MK Group je nedvomno eden takšnih,« Behrens izpostavlja pomen sodelovanja z lokalnim okoljem.

Tudi v letošnjem letu je ambasadorstvo regate Go to Barcolana from Slovenia by Kempinski in MK Group prevzel eden najuspešnejših slovenskih jadralcev Vasilij Žbogar.

»Kot veste jadranje zaseda pomembno mesto v mojem življenju. Tako kot lani, sem tudi letos z največjim veseljem sprejel vabilo Kempinskega Palace Portorož in MK Group k sodelovanju in promociji regate Go to Barcolana from Slovenia by Kempinski in MK Group,« je izpostavil Žbogar in dodal, da je podpora, kot jo kažejo v Kempinskem Palace Portorožu in MK Group, velikega pomena za nadaljnji razvoj slovenskega športa in jadranja. »Vsi ljubitelji jadranja, vabljeni v soboto v Portorož na štart regate Go to Barcolana from Slovenia by Kempinski in MK Group v Portorož in seveda v nedeljo na 51. Barcolano,« je zaključil Žbogar.

V imenu organizatorja je jadralni praznik predstavil Mitja Gialuz, predsednik kluba SVBG, organizatorja regate. »Po izjemnem koncu tedna na lanskoletni jubilejni Barcolani, smo tudi letos pripravili pester program in spremljevalne dogodke. Veseli nas, da enako na to gledajo tudi v MK Group in hotelu Kempinski Palace Portorož in nadaljujejo s podporo in sodelovanjem. Tudi z njihovo podporo, slovensko obarvana reli regata Go to Barcolana from Slovenia by Kempinski in MK Group iz leta v leto pridobiva na prepoznavnosti in veljavi, kot eden izmed najpomembnejših dogodkov v sklopu tradicionalnega jadralnega vikenda,« je izpostavil Gialuz.

Začetek reli regate Go to Barcolana from Slovenia by Kempinski in MK Group bo v soboto, 12. oktobra ob 10.00 uri izpred hotela Kempinski Palace Portorož. Podelitev nagrad najboljšim jadralcem reli regate pa bo potekala v stavbi Stazione Marittima v Trstu s pričetkom ob 17.00 uri. Vsi ljubitelji jadranja vabljeni, na še en jadralni nepozaben vikend.

Hrvaška investira v izgradnjo luk in luške infrastrukture. Na območju Kvarnerja bo v prihodnjih letih veliko luk prenovljenih in zgrajenih bo večje število novih privezov.

V kratkem se obeta prenova luke Crikvenica. Zgradil se bo nov zahodni valobran, ki bo luko ščitil pred valovi iz severozahodne smeri in omogočal pristanek večjemu številu plovil v tranzitu. Zgrajen bo tudi nov pomol v obliki črke T v notranjosti luke, ki bo dodatno povečal število privezov. Luka Crikvenica bo tako postala bistveno bolj zanimiva za navtične turiste. Celotna investicija v luko bo znašala 33 mio HRK (4,4 mio EUR), od česar bo Hrvaška iz evropskih skladov črpala 28 mio HRK (3,7 mio EUR). Preostanek sredstev v višini 0,7 mio EUR bo iz hrvaškega proračuna. Dela naj bi bila zaključena do konca leta 2020.

Druga »težka« investicija bo v luki Perčin v kraju Jadranovo. Rekonstruiralo se bo približno 400 m obale. Še vedno bo 250 m namenjeno komunalnemu privezu plovil, medtem ko bo 150 namenjeno plovilom v tranzitu. Zgradili bodo nov valobran in dva pontonska pomola, kjer bo dovolj prostora za privez do 100 plovil v tranzitu. S to investicijo bo območje severnega dela Crikvenice postalo zelo zanimivo za navtične turiste, ki do sedaj v tem delu praktično niso našli primernega priveznega mesta.

Luka Perčin po investiciji

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji, 2.dan

Spet še ena mirna noč, brez valovanja, brez premikanja barke,… ufff, res zna biti tudi prijetno. Ta zaliv je »čista petka«.

Sobota je in danes dopoldne je bilo bolj oblačno, torej ravno prav za pospravljanje barke. A najprej je na vrsti zajtrk in nekaj sporočil, katera še moram prebrati. Med njimi me najbolj preseneti sporočilo od kolega, ki mi je prilepil povezavo za mojo naslednjo etapo Vanuatu. Piše, da je na severnih otokih dobro izbruhnila malarija, za katero so najbolj krivi komarji. Spet drugi članek, ki se navezuje na prejšnjega, pa spet pravi, da država Fidži ne dovoljuje vstopa vsem, ki prihajajo iz otočja Vanuatu, ali tistim, kateri so bili tam 3 mesece pred to odredbo. In kaj naj zdaj? Še čakam? Naj spustim Vanuatu in znameniti vulkan na otoku Tana? Samo tja bi rad šel. Morda bi mi uspelo le »na črno«, brez prijave. Malo bom še počakal in videl, kaj se bo iz tega izcimilo.

Ko sem končal s pospravljanjem in čiščenjem barke, najbolj pa brisanjem plesni (do cca 70 cm od tal) sem opazil, da že lepo sije sonce. Pokličem Norvežana in ker sem mu posodil zunanji disk s cca 300 filmi, možakar nima časa. On zdaj presnemava vse datoteke na svoje diske, zato nima časa, da bi šla na obalo, da bi se šla potapljat do koralnega grebena,… Kaj pa če bi si tudi sam naredil popoldan za lenarjenje? Morda branje kakšne dobre knjige? Dan je naravnost pravšnji.

No ja, marsikaj sem počel ves ta popoldan, proti večeru pa sem si še skuhal dobro večerjo. Zvečer sem še nekaj pisal, saj sem dobil eno idejo, zaradi moje spletne strani. Prihajajo spremembe in to v kratkem.

Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidji, 3. dan

Zjutraj se z Norvežanom pokličeva in se dogovoriva, da greva v marino Vuda. On ima nekaj smeti in veliko perila, ki ga mora oprati. Dogovorjeno. Verjetno bova šla z dingijem do obale, nato peš do marine, nazaj pa s taksijem.

Ob dogovorjeni uri pride kolega do mene z dingijem in pravi, da greva kar z njim do marine. OK. Ne bo tako dolga, a vseeno kakšnih dobrih 5 NM pa je do marine. Spet gre kot sneta sekira po morju in dingi bolj leti po zraku kot pa reže morsko gladino. Prideva na pol poti in pojavijo se mrtvi valovi, kateri upočasnijo najino plovbo, saj dingi nabija ob gladino. Tokrat sva potrebovala 20 minut za 5 NM. Greva v pralnico in on polni dva pralna stroja, jaz odnesem smeti. Dogovorila sva se, da se dobiva čez dve uri na terasi pred pisarno marine.

Zdaj grem najprej do posadke Hir3. Najdem ju na barki, ravno končujeta delo, saj sta menjala impeler na vodni črpalki. Ker je vroče, gremo na to famozno teraso in naročimo kavo. Kmalu se nam pridruži tudi Irec, kateri pride izpod tuša, saj je slišal naše glasove. Steče prijetna debata, pridružita se nam še mlada, še ne 30 let stara Američana, ki sta par in plujeta okoli sveta. Njega sem spoznal na Tongi, saj je imel v Boatyardu svojo barko, tri barke stran od mene, njo pa sem spoznal šele zadnjič. Danes mi še kapetan Hir3 pokloni majico in zdaj sem častni član Hir3 posadke, saj se že pogovarjamo, da bi šel z njima jadrat kos poti. Res me mika naslednja etapa od Nove Zelandije do Argentine, saj tu ni nikjer kopnega, ni ustavljanja, le dvo in pol mesečno jadranje. Bistvo je, da se jadra okoli rta Horn. Ta je za jadralce enak podvig, kot za alpiniste vzpon na Mt. Everest. A o tem še ne bi.

Kasneje pride še Norvežan z opranim in že suhim perilom, ter se dogovorimo, da gremo na kosilo. Čudovit krožnik z morskimi sadeži je popestril današnji popoldan in ker je bil v akciji, smo ga dobili za polovično ceno. Res spet nekaj dobrega in poceni.

Nazaj grede so se valovi povečali, zato sva plula bolj počasi in ko sem prišel na barko, sem bil že kar precej slan. Slečem se, skočim v vodo in zaplavam. Kasneje se stuširam že skoraj v temi, nato se oblečem in si skuham kavo.

Večer je in v tem zalivu je spet nekaj novih bark na sidru. Kljub temu, da nas je tu zdaj že kar nekaj, je tukaj mir in prijetno je, ker je varen zaliv.

Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji, 4. dan

Dopoldan sedem v dingija in se odpeljem do obale. Plima je, gladina morja pa kot jezero v tišini. Zvlečem dingija skupaj z motorjem na obalo, ga privežem za drevo in grem na cesto. Dogovorjen sem s fanti, da se dobimo v mestu, ker vsak od nas potrebuje nekaj. Nekdo tesnilno maso za motor, spet drug nekaj za v hladilnik, tretji kakšno malenkost za obleči, morda si moramo napolniti dobroimetje za telefon in internet,… vedno pa se dobimo na kavi v novozgrajenem trgovskem centru.

Tokrat imam res srečo. Komaj stopim na cesto, že pripelje avtobus. Ustavim ga, plačam 42 centov in sedem na prvi prost sedež ter se peljem kakšna dva kilometra in pol po prašni makadamski cesti, do glavne ceste. On gre desno, jaz levo za Lautoko. Nisem stal niti 7 minut za cesto, ko pride drug avtobus, ki me za 80 centov zapelje 11 km do Lautoke. Danes je gneča na cesti in ko se avtobus brez oken ustavi ob tovarni sladkornega trsa, mi v nosnice požene vonj, ki ni ravno prijeten. Lautoka ima tudi drugo ime, Sugar City. Fidži ima ogromne plantaže sladkornega trsa in zato je tudi eden glavnih izvoznikov le-tega. Včasih so ga vozili po ozki progi, ki še danes poteka vse do mesta. Lokomotiva in nepregledna kolona vagonov, natovorjenih s palicami, kot bi vozili bambus ali pa navadne lesene fižolovke. Danes pred tovarno stoji nepregledna kolona tovornjakov, naloženih s sladkornim trsom. Včasih tega ni bilo veliko, potem pa so sredi prejšnjega stoletja začeli na Fidži hoditi Indijci, da bi pomagali pri žetvi sladkornega trsa, katerega so potem še sami sadili in presajevali v ogromne, danes nepregledne plantaže oz. nasade. Ti Indijci so tu ostali za vedno, izpodrinili avtohtone prebivalce in danes prevladujejo v gospodarstvu Fidžija. A nikoli ne bodo postali lastniki zemljišč, ti so lahko le avtohtoni prebivalci. Lahko pa si kupijo hišo ali stanovanje, zemljišče pa imajo v najemu.

Končno se odpeljemo naprej in prispemo v mesto. Mesto je v gibanju, vse polno je ljudi, taksistov, avtomobilov, avtobusov,… Pogledam levo, desno, naravnost,…vsi so črni, a vseeno prevladujejo Indijci. Takoj jih spoznaš, saj so očitno drugačni. Ustavim se v dveh trgovinah, iščem nekaj za barko, a ne najdem. Ker se bliža dogovorjena ura, grem v trgovski center Tappoo City in počakam jadralce. Kmalu se snidemo, spijemo kavo, rečemo kakšno gospodarsko in potem gremo skupaj po mestu. Vsak od nas pozna kakšno trgovino, kjer se kupi tisto, kar potrebujemo. Pa saj pravijo, da v slogi je moč. Med sprehodom se mi strgajo japonki in moram kupiti druge. Tu se prodajajo na vsakih 10 metrov, saj so glavna obutev teh prebivalcev. Cena pa je odvisna od materiala in kakovosti, a se giblje med 1,50 do največ 8 Eur. Najdražji že morajo biti delno usnjeni in njihova dobra blagovna znamka. 

Ko opravimo z nakupi, se vrnemo spet do trgovskega centra in gremo v prvo nadstropje na pozno kosilo. Tu je podobno kot v Ljubljani v BTC oz. City Parku. Le da je v Ljubljani vse drago, tu pa je nenavadno poceni. Jaz si naročim indijsko hrano, spet nekdo drug kitajsko vegetarijansko, tretji z veliko mesa, itd. Lepo je, če je velika izbira. Moje kosilo danes stane slabe 3 Eur, brez pijače seveda. Lautoka je drugo največje mesto na tem glavnem otoku, a ne boste verjeli, v njem ne boste mogli spiti piva, vina ali žganih pijač. Vse restavracije strežejo samo brezalkoholne, po navadi zelo sladke pijače. Alkohol lahko kupite le v zamreženih in varovanih trgovinah, še banke so manj varovane.

Potem gremo skupaj domov, jaz se poslovim od Irca, ki jutri odleti domov za kar nekaj mesecev, vprašanje je kdaj ga bom spet videl, če ga še sploh bom kdaj. Pridem do dingija, počasi se dela noč. Zdaj je že oseka in plujem proti Indigu. Naenkrat nekaj zaropoče, motor dvigne zadaj v zrak, nato spet v vodo, ter brni v prazno. Seveda, 150 metrov od obale sem naletel na koralno glavo, za katero nisem vedel. Bila je le dobrih 20 cm pod gladino. Ugasnem motor, dvignem motor postrani iz vode in se primem vesel ter veslam. Še dobrih 600 metrov imam do Indiga. A vseeno še enkrat ali dvakrat potegnem z dingijem po koralah in ko pridem do barke, čutim, da dingi spušča. Dvignem motor na barko, dingija na premec in jutri bo dan za popravila. Nekaj se mora dogajati, če ne je to stran vržen dan.

Saweni Beach, otok Viti Levu (ali Fiji),  Fidji, 5. dan

In kaj je moja prva naloga danes? Seveda, pregledati dingi in ugotoviti kje spušča. Dingija imam že na palubi, zato ga samo obrnem, iz kuhinje prinesem posodo v kateri je voda in cet, najdem gobico in že se vse peni. »Simpl!« Peni se ja, a balončka ni nobenega. Po cca pol ure obupam in skoraj ne verjamem, da ne najdem kjer spušča zrak. Zagotovo vem da ga, kajti jutri mu bom spet moral dodati nekaj fidžijskega zraka v obe tubi. 

Očistim palubo in se lotim motorčka. V vseh 15 letih še nikoli nisem menjal zatiča v notranjosti propelerja motorčkov. No, saj tudi nisem nikoli nasedel z njim na koralne glave. Sem pa imel samo dva motorčka, tega 11 let in prejšnjega 4 leta. Vseeno mi gre to hitro od rok, rezervni zatič imam tudi, torej je čez nekaj minut motor brezhiben. No brezhiben tudi ni, saj ima še nekaj drugih napak, a važno je, da propeler dela.

Potem opravim še nekaj zadev na barki in okoli 13. ure se spomnim, da bi lahko na obalo odpeljal smeti in opravil sprehod. Hitro snamem motorček s stojala, a ga kaj hitro dam nazaj. Veslal bom do obale in nazaj. Na telefonu vključim aplikacijo za merjenje razdalje, saj bom tudi hodil, hoja je zdrava za telo. Že včeraj sem po mestu naredil kar nekaj kilometrov, lahko bi jih nekaj še danes. In grem. Najprej veslam do obale in na obali me vrže na rit, saj je od Indiga do trenutnega mesta točno 987 metrov. Torej sem veslal skoraj 1 km. Ufff daleč sem sidran od obale. Nato grem proti srednjemu zalivu, da vidim kako je tam. Stopim med železniška tira, po katerih vozijo sladkorni trs in pešačim. Opazujem sladkorni trs, nekje še raste, nekje so ga že poželi in leži spravljen na vagončkih, spet drugje je že vse pospravljeno in tudi njiva je že preorana. Hodim že kilometer, dva,…skoraj že tri in me še vleče naprej. Grem peš do marine. Ko prispem v marino mi pokaže 5.444 metrov. Minus kilometer veslanja, pomeni da sem 4,5 km prehodil. Bravo jaz! Najdem jadralce, se malo pogovarjamo in kmalu bom moral nazaj, da bom na barki še pred temo. 

Kasneje se le odpravim in hodim, tokrat se mi zdi, da sem hitrejši in vse se mi zdi že blizu. In ja, hodim v novih japonkih, katere sem kupil včeraj za 4 Eur in nič me ne boli podplat, saj so dovolj debeli in udobni za hojo. Pridem do dingija, ga nekaj metrov dlje nesem do vode, saj je zdaj oseka in zaveslam kilometer do barke. Vmes me dolgobradi Novozelandec povpraša, če motorček ne dela in mu povem, da bo jutri. Zakaj bi se razpravljal z njim. Tukaj je vsem čudno, če kdo z dingijem vesla, na barki pa ima motorček. Zdaj še zvežem dingija, se slečem, saj sem moker od potu in skočim v vodo. Zaplavam še kakšnih 30 metrov okoli barke, se stuširam in grem v kuhinjo, da si pripravim večerjo, nato pa že kaj napišem, pogledam film in grem spat.

Moj triatlon je tako danes vseboval skoraj 2 km veslanja, 9 km hoje in 30 m plavanja. Zato v kopalnici ugotavljam, da je moje salo okoli trebuha še vedno na mestu in razočarano ugotavljam, da to nima nobenega pomena. »Matrarija.« Kot rečejo bratje z juga: Radio ili ne radio, isto se ti piše. 

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Akcija!

Pri nakupu kompleta prihranite 40%!

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

Svoj novi jadralni bolid je splovila že tretja ekipa Prada.

Ekipama Emirates Team New Zealand in American Magic je prejšnji teden sledila še ekipa Prada. Svoje novo plovilo Luna Rossa so veličastno splovili in krstili 2. oktobra 2019.

Ekipa Prada je tako že tretja ekipa, ki ima splovljeno jadrnico, s katero se bo udeležila tekmovanja Pokal Amerike v razredu AC75. Pred njo sta plovilo splovili ekipi Emirates Team New Zealand in American Magic. Vse tri splovitve so si sledile v razmaku manj kot enega meseca, kar napoveduje izenačenost ekip, ki imajo en preprost cilj: zmagati v novem razredu AC75 Pokala Amerike, ki premika meje možnega v jadralskih tehnologijah.

AC75 je pravilo, na podlagi katerega ekipe zgradijo svoj jadralni bolid. V njem so zajete poglavitne tehnične lastnosti, preostalo pa je prepuščeno navtičnim arhitektom, ekipam in seveda fiziki. Če pogledamo vse tri jadrnice, vidimo, da se močno razlikujejo med seboj. Vsaka ekipa je poskusila na podlagi predpisanih parametrov izdelati plovilo, ki bi bilo najhitrejše.

Katera rešitev bo najboljša, se bo pokazalo šele na tekmovanju. Prvo bo leta 2021 na 36. Pokalu Amerike. Do takrat bodo ekipe testirale svoja plovila, odpravile tehnične pomanjkljivosti in se pripravile na jadranje s tehnološko najbolj naprednimi jadrnicami na svetu.

Predhodno splovljene jadrnice AC75:

• Emirates team New Zealand
• American Magic

Vir: AC75, Foto: Stefano Gattini

Capbreton je francosko obalno mesto na jugu Biskajskega zaliva. Peščena obala plovilom ne nudi zaščite, zato sta marina in pristanišče skrita v kanalu reke La Bouret. Vpluti in izpluti je možno le skozi prehod Boucerot, ki je širok slabih 50 m.

Biskajski zaliv je odprt proti zahodu neposredno v Atlantski ocean. Njegova posebnost je nenadno znižanje globine. Le 150 nmi od obale je globina morja več kot 4000 m. Na oddaljenosti 40 nmi še vedno več kot 1000 m, nato pa se hitro zmanjša na manj kot 100. Valovi, ki nastanejo na odprtem morju, zato ne izgubijo moči, dokler ne trčijo v obalo. Vplutje v kanal je nevarno. Manever je treba izvesti pravilno in pravočasno. Kakšne težave imajo krmarji pri vplutju ali izplutju, si lahko ogledate v spodnjem videu.

Vir: Youtube

Kljub temu da poletna sezona še kar traja, pa se v Nemčiji že pripravljajo na enega izmed največjih salonov plovil v Evropi, Boot Düsseldorf, kjer bodo razglasili Evropsko plovilo leta 2020.

Sejem Boot 2020 bo potekal med 18. in 26. januarjem 2020. Katera plovila si bodo prislužila naziv plovilo leta, bo znano že prvi dan, na večernem dogodku.

Izbor plovila leta opravljajo novinarji 12 najbolj prestižnih evropskih navtičnih revij. Vsa plovila morajo testirati na dveh različnih lokacijah in nato oceniti, katero novo plovilo, ki je prvič zaplulo v letošnjem letu, si je zaslužilo naziv Evropsko plovilo leta. Izbor poteka ločeno v kategoriji jadrnic in motornih plovil. Jadrnice so razdeljene na pet skupin.

Tudi tokrat se bo za naziv potegovala slovenska jadrnica. V razredu družinskih potovalnih jadrnic se bo za naziv borila begunjska Elan Impression 45.1.

Nominiranke v letu 2020 so:

Družinske potovalne jadrnica:

• Impression 45.1 
• Oceanis 30.1
• Sun Odyssey 410

Hitre potovalne jadrnice:

• First Yacht 53
• Italia 11.98
• RM 1180
• X 4.0

Regatne/potovalne jadrnice:

• First Yacht 53
• Italia 11.98
• RM 1180
• X 4.0

Luksuzne jadrnice:

• Amel 60
• Grand Soleil 42 LC
• Oyster 565

Večtrupne jadrnice

• Excess 15
• Lagoon 46
• Neel 47

Po 21 dneh plovbe preko Atlantika se ekipe bližajo cilju. Plujejo ob vzhodni obali Brazilije. Do cilja v Urugvaju najhitrejšo ekipo loči le še 800 nmi.

Prva etapa letošnje regate Clipper se bo zaključila v Punta del Este v Urugvaju. Ekipe so uspešno preplule Atlantik in se vzdolž brazilske obale približujejo Urugvaju. V vodstvu je ekipa Qingdao. Do cilja jih loči le še 800 nmi. Pred zasledovalno ekipo Ha Long Bay, Viet Nam so si nabrali lepo prednost, ki trenutno znaša 106 nmi. Ekipa Dare To Lead, ki pluje na tretjem mestu, zaostaja že 248 nmi. Najpočasneje napreduje ekipa Imagine Your Korea. V 21 dneh plovbe po Atlantiku so si nabrali 558 nmi zaostanka.

Razmere na oceanu so muhaste. Vetrovi se vrtinčijo vzdolž obale. Ponekod pihajo s hitrostjo 40 vozlov, med njimi pa so pogosto luknje, ko so izjemno šibki oziroma jih sploh ni. Ekipa Seattle je v zadnjih 24 urah izkusila oboje. Iz močnih vetrov so zapluli v območje brezvetrja in se skoraj ustavili. Ekipama Zhuhai in Unicef, ki plujeta na petem in šestem mestu, se je območju brezvetrja uspelo izogniti in sta svojo prednost pred ekipo Seattle povečali za 50 nmi. Podobne vremenske razmere se bodo nadaljevale tudi v prihodnjih dneh. Nekatere ekipe v tem vidijo priložnost, da izboljšajo svoje pozicije, druge pa kot nevarnost, da izgubijo kako mesto.

Trenutno stanje: 10.11.2019 ob 9:00

Ekipe vlagajo še zadnje moči v zaključek druge regate na letošnji Clipper Round the World.

Najhitrejši jadrnici Qingdao in Visit Sanya, China sta do cilja oddaljeni manj kot 300 nmi. Pred zasledovalno ekipo Ha Long Bay, Viet Nam imata 240 nmi prednosti.

Vodilni ekipi plujeta druga ob drugi. Qingdao, ki trenutno pluje na prvem mestu ima 1,7 nmi prednosti pred ekipo Visit Sanya, China. Zadnje milje pred ciljem v Punta del Este v Urugvaju bodo določile zmagovalca. Trenutno plujeta v ugodnih vremenskih razmerah in dosegata hitrosti plovbe okrog 12 vozlov. Zaradi muhastih vetrov je težko predvideti, kdaj bosta dosegli cilj. Ob obali se vrstijo področja močnih vetrov in področja brezvetrja.

Ekipe GoToBermuda, Punta Del Este in Zhuhai trenutno plujejo v prikritem načinu plovbe. Kako dobro napredujejo bomo videli jutri dopoldne, ko bo poteklo 24 urno plutje v prikritem načinu.

Ostale ekipe zaostajajo med 250 in 500 nmi. Možnosti, da se zavihtijo na prvo mesto praktično ni več.

Skipper jadrnice Chris Brooks je poslal sporočilo: »Zadnje področje šibkih vetrov smo prepluli izjemno dobro. Poiskali smo prehod na odprtem morju in pluli po robu področja brez vetra. Prepluti smo morali več milj. Hitrost plovbe se nam je zmanjšala zgolj za nekaj ur, nikoli pa se nismo popolnoma ustavili. To je razlog, da smo se prebili na prvo mesto.

Trenutni vrstni red (10.10.19 ob 10:00): 

19-letnemu Toniju Vodišku so se sanje o skupni zmagi v svetovnem pokalu razreda kitefoil konec tedna razblinile kot milni mehurček. Najboljši slovenski jadralec s padalom si je na zadnji etapi poškodoval ramo in prizorišče zapustil praznih rok.

Evropski podprvak v formuli kite je na jugu Sardinije lovil četrto lovoriko v disciplini kitefoil in zdelo se je, da mu pohoda na zmagovalni oder ne more preprečiti nihče. Letos je dobil že tri etape in tudi četrto je začel dobro. Na morju pred Cagliarijem je nanizal dve zmagi, drugo in tretje mesto, potem pa poškodoval vrvi padala in odstopil. A to je bil le začetek neverjetnega sosledja dogodkov, ki so mladega Koprčana prisilili h kapitulaciji.

Ko se je vrnil na regatno polje, so se italijanske vode več kot očitno zarotile proti slovenskemu asu. Najprej je bil diskvalificiran zaradi prezgodnjega starta, potem se je zapletel v krmno oznako in odstopil, v desetem plovu pa je pri polni hitrosti zadel v večji plavajoč predmet. “Med padcem se mu je rama zasukala in izskočila iz sklepa, nato pa se postavila nazaj na mesto. Na kraju dogodka so ga takoj oskrbeli reševalci. Šel je tudi v bolnico, vendar se po treh urah čakanja tam ni zgodilo nič. Zato smo pospravili stvari in se odpravili na prvi trajekt proti domu. Upam, da bo v ponedeljek pri nas prišel na vrsto za magnetno resonanco, nakar bomo videli, kaj sledi,” je zdravstveno stanje 19-letnika razkril njegov oče in trener Rajko Vodišek.

Finalno tekmo svetovne serije je v konkurenci 66 jadralcev iz 21 držav dobil Francoz Theo De Ramecourt. Skupna pokalna zmaga je pripadla 22-letnemu evropskemu prvaku v formuli kite Axelu Mazelli. Toni Vodišek je sezono končal na devetem mestu.

SVETOVNA KITEFOIL SERIJA 2019 – končni vrstni red

1. FRA Axel Mazella                 392 točk
2. FRA Nicolas Parlier              389 točk
3. FRA Maxime Nocher            386 točk
4. FRA Theo De Ramecourt      385 točk
5. GER Florian Gruber              384 točk
…
9. SLO Toni Vodišek                  349 točk

Vir: JZS.si