Novice

Marjan Golobič je že kot otrok večino svojega življenja preživel v tujini. Prve jadralske izkušnje je nabral v Britanski Kolumbiji. Jadraje ga je hitro zasvojilo. Po vrnitvi v Slovenijo, se je pridružil Jadralnemu klubu Potepuh. Jadranje po Jadranu je bilo super a njegove ambicije so bile na Karibih in Tihem oceanu. Leta 2009 se je z jadrnico Spalax udeležil regate ARC. Karibi so ga tako zasvojili, da se je odločil zamenjati jadrnico za katamaran, ki je dobil ime Spalax 2. Leta 2018 je izplul iz Karibov in se podal v Tihi ocean.

Na poti do Galapagasov sva se z mojo najdražjo ustavila na panamskem otoku Contadora v otočju Las Perlas. Tu je Mohammad Reza Pahlavi, po iranski revoluciji leta 1979, preživel nekaj časa v izgnanstvu.

Ampak to nima nobene zveze z jadranjem. Razlog najinega postanka na otoku je bil povsem banalen: Temeljito je bilo treba očistiti oba trupa barke, da se nebi živalske in rastlinske vrste, ki so se zaredile na obeh trupih barke, preselile na Galapagose in porušile občutljivo ravnovesje tega edinstvenega ekosistema. Ekvadorske oblasti namreč zahtevajo popolno neoporečnost trupa plovila.

Sidro sva spustila ob južni obali otoka Contadore, pred plažo Playa de suecos, edina plaža v otočju Las Perlas, kjer je tekstil neobvezen.. Takoj sem vzel strgalko in krtčo ter se lotil čiščenja obeh trupov. V močnem toku sem si pomagal s plavutkam, da me morski tok nebi odnesel na odprto morje. Po nekaj urah strganja in krtačenja sem bil kar zadovoljen s svojim delom, vendar bo plovba do Galapagosov še dolga, morje pa je polno živalskih in rastlinskih organizmov.

Navsezgodaj naslednji dan sva dvignila sidro in določila kurz: otočje Galapagos. Ta etapa jadrnja okoli sveta je bila nekaj posebnega: prečkanje ekvatorja. Ko ti gps pokaže nič stopinj severne zemljepisne širine, se ti na krovu morda prikaže Pozejdon ali Neptun in zahteva pristojbino za vstop na južno poloblo.

Očitno je bila najina barka preuboga, da bi se eno ali drugo božanstvo oglasilo na krovu. Nič ne de. Ob prečkanju ravnika je Almuth čarodejno postala krvoločna in neizprosna boginja EKVA, moja malenkost pa srborit in vsemogočni bog TOR – vsaj za en dan. Dogodek sva proslavila s sadnimi koktejli in zrezki sveže tunine ter praženim krompirjem na čebuli.

Dva dni pred prihodom na Galapagose se nama je brez dovoljenja pridružil slepi potnik. Pristal je na sidru, pritrjenem na premcu barke, in se ni premaknil. Rdečenogi strmoglavec se je udomačil na najini barki in je ni hotel zapustiti, čeprav sva ga poskusila spoditi, ko sva se približala otoku San Cristobal.

Ob ekvatorju pihajo šibki, spremenljivi vetrovi, tako da sva do Galapagosov pretežno “jadrala na nafto” in se po sedmih dneh zasidrala v luki Puerto Baquerizo Moreno na otoku San Cristobal. Najin slepi potnik pa se je naveličal čepeti na sidru in je odletel novim dogodivščinam naproti.

Naslednji dan naju je čakala neizprosna ekvadorska birokracija, da o morskih levih sploh ne govorimo.

Knjige Marjana Golobiča o dosedanjih podvigih

As Long As the Wind Blows Potopis plovbe jadrnice Spalax in katamarana Spalax 2 od otoka Korfu v Grčiji do Nove Kaledonije (knjiga je napisana v angleškem jeziku). NAKUP

Dokler se puter ne stopi V svojem prvencu, Dokler se puter ne stopi, brez dlake na jeziku in z dobršno mero humorja opisuje svoje jadralske pustolovščine na Jadranu, Sredozemskem morju, Atlantiku in Karibih. NAKUP

Besedilo in fotografije: Marjan Golobič

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Zjutraj rahlo pihlja, kar je za naju znak, da najprej dvigneva jadra in šele nato pristaviva kavico. V napovedani bonaci je treba izkoristiti vsako sapico, če je in dokler je.

Seveda pogledam v motorni prostor, če je vse suho (odsidrala sva se z motorjem), in vse je suho kot poper. Med jadranjem je motor ugasnjen, nato pa veter ugaša. Ko hitrost pade globoko pod 3 vozle, prižgeva motor in rutinsko pogledam v motorni prostor. Tam pa voda. Pa ne že spet!!!
A tokrat imam srečo. Voda še teče. Najtežje je odpraviti napako, ki se pojavlja samo občasno in ne veš, kje je.

Zdajle pa teče kar konkretno, in sicer iz tanke črne cevke. Voda pada na tla, delno pa tudi na pogonsko os. Ta se vrti in jo razprši naokoli. Zato je bilo tako težko locirati izvor vode.

Takoj, ko vidim vso to štalo, rečem Liliki, naj ugasne motor. In potem ona jadra, jaz pa popravljam. Vetra skoraj ni in brziva med 1,5 in 2,5 vozla, pri tem pa se umikava tankerju in več potniškim hidrogliserjem. Sva ravno na avtocesti med Milazzom in Eolskimi otoki.

Cevka je oddušnik odzračevalnega ventila antisifona morske vode, ki hladi motor. Pravzaprav hladi hladilno tekočino v izmenjevalcu toplote, saj imamo dvojni sistem hlajenja. Morska voda hladi antifriz, antifriz pa v zaprtem sistemu hladi motor.

Ko morska voda opravi svojo nalogo hlajenja antifriza, gre po cevi naprej v izpušni sistem, kjer se meša z izpušnimi plini in jih s tem hladi in duši zvok. Da pa ne bi voda zalila motorja, kadar je motor ustavljen, mora biti vmes antisifon z oddušnikom.

Ko je v cevi pritisk (takrat, ko motor teče), je ventilček zaprt in voda normalno teče po cevi. Ko pa se motor ustavi, pritiska ni več. Takrat je v cevi nekaj podtlaka. Ventilček, ki je montiran zelo visoko nad motorjem in seveda visoko nad vodno linijo, spusti v cev nekaj zraka. S tem prepreči vdor vode v motor.

In ta ventilček se je zatikal in se ni zaprl, ko je bil v cevi pritisk. Zato je voda iz cevi tekla ne le v izpušni sistem, ampak tudi skozi oddušnik in po tanki cevki v motorni prostor. Odstranitev ventila je neprijetno delo, saj je montiran zelo visoko in bi potreboval zelo gibljive roke in oči na koncu prstov. Nekako mi vseeno uspe odviti vse skupaj in ga odpreti. Potem sem notranjost dobro očistil z močnim kisom in staro zobno krtačko in ga sestavil nazaj.

Lilika je tačas rešila vsa bližnja srečanja. Tako tankerja, ki potrebuje nekaj milj, da se obrne, kot hidrogliserjev, ki drug za drugim vozijo turiste na Eolske otoke s hitrostjo nad 25 vozlov.

Ko poženeva motor, ventil dela in ne pušča vode. Resno upam, da bo zdaj nekaj časa mir. Mirno morje izkoristiva še za to, da pretočiva nafto iz kanistrov v levi, sedaj prazen rezervoar goriva. Raje to narediva sedaj in imava vse pripravljeno, kot da bi morala pretakati nafto, ko bi je zmanjkalo še v desnem tanku. Približuje se nama dež, Lilika ga opazi prej kot radar. Ker tudi malo zagrmi in udari nekaj strel izklopiva večino elektronike. Od dežja na koncu ni bilo veliko, le nekaj kapljic, je pa deževni oblak malenkost popravil veter, tako da lepo jadrava proti cilju. Vetra je zmeraj manj in pade pod 5 vozlov.

Odločiva se za sidranje v lepi vodi na peščeni plitvini kake 3,5 milje pred Mesinsko ožino. Bližje se ne sme, ker je naravni park in je sidranje prepovedano. 500 m pred ciljem pa se s kopnega na naju požene veter.

Presneto, kje je bil ta veter cel dan, ko smo ga potrebovali? Napovedano je 5 vozlov s severa, piha pa 20 vozlov z juga. Nič ne kaže, da se bova kopala, saj veter tako nažiga, da ni veselja. Tudi rola naju precej. Upam, da se tole kmalu umiri, sicer ne vem, kam naj se dava. 

Tudi pred Scillo ni sidrišče nič boljše. Vse je odprto. Bomo videli, kaj prinese večer.

Preplula sva 30 milj in naredila 3 ure na motorju.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Nova bencinska črpalka za plovila se je odprla v marini Mitan v južnem delu mesta Novi Vinodolski.

Marina Mitan v zalivu Murskova je odprla svoja vrata pred nekaj leti. Svojo ponudbo nenehno dopolnjujejo. Poleg gostilne, bara, servisa in vzdrževanja plovil so ponudbo dopolnili tudi z bencinsko črpalko. Dva polnilna agregata stojita na jugozahodnem pomolu v notranjosti marine, dva pa na jugovzhodnem delu valobrana, kjer lahko gorivo natočijo tudi večja plovila. Bencinska črpalka obratuje vsak dan med 7. in 19. uro. Na voljo je bencin, dizelsko gorivo in plavi dizel, ki je namenjen le ribičem. V marini zagotavljajo, da je na voljo vedno dovolj prostora in ni čakalnih vrst.

Natančna lokacija nove bencinske črpalke Mitan na tej povezavi.

Danes je pred Enošimo na Japonskem potekal četrti tekmovalni dan v razredu 470. Tina Mrak in Veronika Macarol sta jadrali odlično in se povzpeli na skupno 5. mesto.

Ob 12.05 po lokalnem času (5.05 po našem času) sta Tina Mrak in Veronika Macarol prečkali startno črto sedmega plova v razredu 470. Odjadrali sta svoj najboljši plov in ciljno črto prečkali kot tretji. Za zmagovalkama plova, Britankama Mills–McIntyre, sta zaostali vsega osem sekund. Po kratkem predahu sta se znova podali na regatno polje. V vetru, ki je pihal s hitrostjo okrog 11 vozlov, sta pluli nekoliko slabše. V cilj sta pripluli z dvema minutama in 27 sekundami zaostanka za zmagovalno nemško posadko Wanser–Winkel, kar ju je uvrstilo na deveto mesto.

Zaradi izjemnega jadranja sta se naši jadralki povzpeli na 5. mesto v skupnem seštevku.

Jutri dekleti čakata še dva plova, v torek pa sledi regata za medalje. Trenutno sta vodilni v razredu 470 Britanki Mills–McIntyre z 18 točkami, sledita jima Poljakinji Skrzypulec–Ogar, ki zaostajata le eno točko. Na tretjem mestu je francoska posadka Lecointre–Retornaz z 28 točkami.

Naši dve dekleti imata 46 točk. Švicarska posadka Fahrni–Siegenthaler pred njima ima 45 točk.