Novice

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Na eni od bark so imeli večerno zabavo z glasbo in poskusi petja, ki so postajali z vsakim kozarcem glasnejši in manj uigrani. Na srečo so kmalu omagali in v laguno se je naselila tišina.

Po jutranjem kopanju se odpravimo proti Omišu oziroma natančneje vasici Čelina, nekaj kilometrov jugovzhodno od Omiša, kjer ima Mare avto. Vetra ni najprej niti za vzorec, potem malo zapihlja z ene in nato z druge strani, a vsega nekaj vozlov hitrosti. Motoriramo do Brača, in se gremo skopat v prvi zaliv, ki nam pride naproti – še pred Sutivanom, vsega lučaj od splitskih vrat. Nato se delamo, da jadramo proti Omišu, a so jadra bolj za okras kot za pomoč motorju. Šele tik pred ciljem malo potegne veter.

Pred Čelino ni dobrega sidrišča in sidramo v globoki vodi (15 m) tik ob obali. To še za kopanje ni dovolj dobro, kaj šele za kak daljši postanek. Skuhamo in pojemo kosilo in z Maretom in Mojco odveslam na obalo. Čaka ju veliko-več-kot-sto stopnic do avta. Z vso prtljago. Po žgočem soncu. Lili ostane na barki, pripravljena, da v vsakem trenutku prižge motor in reši barko pred skalami ali malimi bojami za gumenjake ali čim podobnim, če bi se veter preveč obrnil.

Medtem se je naredilo ravno dovolj vala, da nam oteži izkrcanje s prtljago. Že iz barke na čoln je bilo adrenalinsko, iz čolna na obalo pa še bolj. Malemu pomolčku ni uspelo zaustaviti valov in čoln je poskakoval kot kozliček. Skoraj srečno se izkrcamo. Malo morske vode pa tako ali tako ne škodi.

Odveslam nazaj na Herona, z Lili dvigneva čoln in se nameniva proti Braču na najbližje varno sidrišče – v zaliv Luka pri Povlji.

Jadrava z nekoliko zmešanim maestralom, ki mu burja meša štrene. Bolj počasi gre samo na flok (3 do 3,5 vozla), a za pet milj se mi ne da dvigovati glavnega jadra. Nekaj pred ciljem veter spet povsem ugasne. V zalivu je že nekaj bark, več kot polovica boj je zasedenih, a naše priljubljeno mesto za sidranje je prosto. Sledi kopanje. Voda je čista in topla.

Danes smo prepluli kar dolgo razdaljo, celih 33 NM smo naredili s povprečno hitrostjo 4,8 vozla in največjo 6,3 vozla. Večji del na motor, nekaj na jadra. Motor ima šest ur več. 

Tako pač je, če imaš obiske. Vezan si na čas in kraj, sicer bi midva danes ostala, kjer sva bila in ne bi šest ur motorirala nekam, kjer ni niti sidrišča. 

Veter ves dan ni presegel 15 vozlov, večino dneva je bilo skoraj nič, ko sidramo, ga je 3 vozle. Čez noč in jutri je napovedana burja od 4 do 20 vozlov, izdano pa je tudi opozorilo za sunke burje v našem delu morja: 35 do 50 vozlov in možne nevihte. Tule smo za burjo pospravljeni dokaj v redu. Nekaj vala se lahko prikotali v zaliv, a ne naravnost. Bomo videli, kaj bo iz tega. Bolj upam, da dobimo 4 in ne 50 vozlov. Neki neugodni oblaki, ki sva jih videla proti večeru, so se še nad kopnim razbili, ta trenutek je spokojno mirno.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron