Novice

Na finalu svetovnega pokala le peščica jadralcev.

Na zadnji regati svetovnega pokala, ki se danes začenja v Marseillu, bosta nastopila dva slovenska jadralca - laserist Žan Luka Zelko in kajtar Toni Vodišek. Športnici leta, Tina Mrak in Veronika Macarol, bosta finale izpustili zavoljo treningov na Portugalskem.

MARSEILLE - 208 posadk iz 40 držav se bo od danes do nedelje na morju pred Marseilom potegovalo za naslov zmagovalca svetovnega pokala v enajstih disciplinah. Med sodelujočimi bosta zgolj dva Slovenca - olimpijski kandidat v razredu laser standard Žan Luka Zelko in kajtar Toni Vodišek.

"Imel sem nekaj dni časa, da potreniram na prizorišču in moram reči, da sem s pogoji zelo zadovoljen. So popolno nasprotje tistega, kar smo imeli na nedavnem evropskem prvenstvu v Portu. Veter mi zelo ugaja, saj je podoben slovenskim razmeram, pa tudi sicer mi je Marseille z okolico izjemno všeč. Obenem je to moja zadnja pripravljalna tekma pred svetovnim prvenstvom na Japonskem. Število tekmecev je sicer manjše od pričakovanj, a na glede na to, bom regato izkoristil za dober trening," je nad okrnjeno udeležbo, ki bo štela zgolj sedem laserjev, nekoliko razočaran Žan Luka Zelko.

Več dela bo imel s tekmeci Toni Vodišek, ki bo valove rezal v kategoriji kitebording.

"Na seznamu prijavljenih je 25 jadralcev, vključno z najboljšo deseterico na svetovni jakostni lestvici. Sam pričakujem uvrstitev med prvo peterico, ciljal pa bom stopničke. Za to sem veliko delal in dobro formo že potrdil s petim mestom na nedavnem svetovnem prvenstvu. Sedaj si želim uspeh še nadgraditi," je o ambicijah odkrito spregovoril Vodišek, ki je v Provanso prišel tudi z namenom, da spozna regatno polje, kjer bo kajtanje 2024 doživelo olimpijsko premiero.

Prvi dami slovenskega jadranja, Tina Mrak in Veronika Macarol bosta zadnjo etapo svetovnega pokala izpustili zaradi priprav na Portugalskem. Tam bosta do nadaljnjega pilili tehniko v podobnih razmerah, kot prevladujejo na Japonskem, kjer ju avgusta čaka svetovno prvenstvo razreda 470, predolimpijska regata in za konec še uvodna tekma novega cikla svetovnega pokala.

Zaradi preskromne udeležbe in logističnih zapletov z dostavo jadrnice bosta zadnjo pokalno etapo izpustili tudi Kim in Lin Pletikos.

Vir: JZS.si

Cenik marin za 2021 na tej povezavi

Če boste letos pluli po vzhodni strani Jadrana in nameravate prenočevati v marinah, vam bo v pomoč tabela cen tranzitnih privezov v marinah na vzhodni jadranski obali.

Pripravili smo tabelo s cenami tranzitnega – enodnevnega priveza za plovila z dolžinami med 8 in 16 m. Da se boste lažje orientirali, smo marine razvrstili po povprečni ceni za privez plovila dolžin 8 do 16 metrov. Marine so razvrščene od najdražje do najcenejše. Povprečna cena je navedena v desnem stolpcu. V zadnji vrstici je navedena tudi povprečna cena za navedeno dolžino vseh upoštevanih marin.

Izognite se negotovosti ali bo privez za vas prost

Ker bo v poletni sezoni večina marin zasedenih, si lahko svoje mesto rezervirate predčasno. Na naši strani izberite marino, v kateri želite prenočiti in kliknite na zeleni gumb »REZERVIRAJ«. Preusmerjeni boste na zaupanja vredno partnersko spletno stran. S plačilom s kreditno kartico si boste privez zagotovili, tudi če boste v marino vpluli pozno zvečer. Predvsem bo ta možnost koristna v primeru slabega vremena preko noči.

Namesto da bi morali v marino vpluti ob 13.00 ali 14.00 lahko priplujete šele v večernih urah.

Cenik tranzitnega priveza v marinah

(vse ceno so v EUR za en dan/noč - tranzitni privez)

Opombe:

1. V ceno priveza v marini Piškera je všteta tudi vstopnica v Nacionalni park Kornati
2. V ceno priveza v marini Brijuni je všteta tudi vstopnica v Nacionalni park Brijuni

Enajst slovenskih optimistov se je v sklopu priprav na prihajajoče evropsko in svetovno prvenstvo udeležilo Dutch youth regate, od koder so se vrnili zadovoljni in samozavestni, saj so bili na morju pred Workumom enakovredni najboljšim reprezentancam.

V konkurenci 353 krmarjev iz 24 držav se je skoraj polovica slovenske ekipe uvrstila v zlato floto, trije so prijadrali v srebrno skupino, dva sta se uvrstila v bronasto in eden v smaragdno. “Ves teden smo imeli srečo z vremenom. Pihalo je od 7 do 20 vozlov, poleg fantastičnih pogojev pa smo imeli tudi kvalitetno mednarodno zasedbo. Upam si reči, da je bila to prava simulacija evropskega prvenstva, saj so bili na prizorišču vsi najboljši tekmovalci stare celine,” je generalko pred EP opisal trener Jan Orel.

S tekmeci se je najbolj suvereno kosal Luka Zabukovec, ki je imel medaljo v roki do zadnjega plova. “Na prvi stranici odločilnega boja sta se mu z levimi uzdami v krmo zaletela dva jadralca, nakar se je zapletel v oznako, kjer se je moral zaradi dotika odkupiti s kazenskim obratom,” je nesrečne okoliščine, ki so Zabukovca prikovale na skupno 4. mesto, pojasnil Orel.

Smola se je zadnji dan držala tudi Svita Dujmoviča Šterpina, ki je bil do druge sodniške kazni med vodilno petnajsterico, po odstopu zaradi dosojenega penala pa skupno 30.. Alja Petrič je nastope končala kot tretja najboljša med dekleti in 22. v absolutni razvrstitvi, medtem ko Tarin Pečar morala zadnje tri regate izpustiti zaradi bolezni.

Rezultati

Vir: JZS.si

Včeraj se je v Černi v Pošumavi, na akumulacijskem jezeru Lipno, končalo evropsko prvenstvo razreda Fireball. Matija Kocjančič in Marko Volk sta v konkurenci 47 posadk iz osmih držav osvojila naslov evropskih prvakov v kategoriji do 25 let.

Prvenstvo se je za nekoliko okrnjeno floto zaradi sočasnega prvenstva Združenega kraljestva v nedeljo začelo z dvema načrtovanima plovoma v zmernih vetrovih. Manj napeta jadra so imeli tekmovalci v ponedeljek, ko organizatorji niso uspeli izpeljati niti ene regate. Sledila je ohladitev in dež ter še dve preizkušnji, zaostanek v programu pa je gostitelje prisili, da so v sredo načrtovan prost dan izkoristili za jadranje.

V skoraj zimskih razmerah, ko temperature na višini 750 m nad morjem, kjer leži jezero, niso dosegle niti 10°C, so v močnem severnem vetru, ki je občasno presegel 25 vozlov, odjadrali tri plove. Sledil je še en plov v šibkih vetrovnih razmerah v četrtek in dva v petek. Tako je organizator izvedel celoten program z desetimi predvidenimi plovi in dvema odbitkoma.

Naslov evropskih prvakov je prepričljivo osvojila francoska posadka Alois Verkest in Collin Ludovic (27 točk), na drugem mestu sta  pristala Čeha Martin Kubový in Roman Roček (38 točk), bron pa sta si prijadrala Švicarja Christina Haerdi in Cedric Landerer (42 točk).

Najboljši slovenski tandem v sestavi Matija Kocjančič in Marko Volk, je tekmovanje zaključil na skupnem 31. mestu ter bil proglašen za prvaka stare celine v konkurenci do 25 let. Mitja Nemec in Jerneja Škofa sta nastop zaključila na 37. mestu,  Iva Tilinger in Uroš Dolžan pa na 44. mestu.

Besedilo: Uroš Žvan

Včeraj je križarka MSC Opera trčila v pomol luke v Benetkah in poškodovala več plovil.

Pomorska nesreča se je zgodila včeraj med pristajanjem križarke MSC Opera v Benetkah. Ladja je močneje poškodovala trajekt, ki je bil privezan ob pomol, ter štiri osebe, ki so utrpele lažje telesne poškodbe. V času nesreče je bilo na krovu 2679 potnikov.

Po navedbah pristaniške uprave naj ladja izgubila možnost manevriranja. Eden izmed jeklenih kablov, s katerimi so vlačilci vlekli ladjo, naj bi se med manevriranjem strgal in povzročil, da ladja ni več mogla manevrirati.

Nesrečo ladje so posneli skoraj iz vseh kotov. (Video):

<

Jadrnice

Motorna plovila

Navdušenje, prijatelji, družina, vroč dan in čoln, je tisto, kar potrebujete za neverjetno doživetje to poletje. Zadnja sestavina: MULTIPOSITION BOARD.
Zakaj MultiPosition?

Multipozicijska plošča pomeni zabavo za vso družino. Nič več vlečenja smuči v in iz plovila vsak dan. Multipozicijska plošča je rešitev "vse v enem" za prihranek prostora in energije. Lahko izvajate in prakticirate položaje, podobne smučanju na vodi, wakeboardingu, kneeboardingu, wakesurfingu, vožnji z vodnimi tubami in še veliko več. Dobro za urjenje veščin na morju in ugotovitev, kateri vodni šport je vaš najljubši.

Za vsako stopnjo

Multipozicijske plošče so idealne tudi za ljudi, ki se začnejo ukvarjati z vodnimi športi.

Primer popolnega "začetnega zaporedja" je:

1. Začnite z ležanjem (podobno kot vožnja z vodno tubo)
2. Nato sedite na kolenih (kneeboarding)
3. ... in počasi vstanite v položaju za surfanje (wakeboarding).

Želite vedeti, kaj je "stojna"? Vstanite, naj vas nekdo potisne od zadaj: stopalo, s katerim naredite korak naprej, je vaša stojna noga.

Več informacij o večnamenski surf deski in nakup: MULTIPOSITION BOARD

DO 2.6.2019 - 10% POPUST IN BREZPLAČNA POŠTNINA!

HITRA DOBAVA: 1-3 DNI
POŠILJAMO PO POŠTI
MOŽNOST PLAČILA PO PREVZETJU

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

22. maj, 2019 Neiafu, Vava`u, Tonga

Celo noč je deževalo, ne samo deževalo, lilo je, kot bi se strgal oblak. Kar nekaj krat sem vstal in šel pogledati, kje vse curlja voda, če še kje nisem dobro zatesnil ali zaprl dovoda vode. Ker zna teči ob kakšni luknjici pri zunanji ograjici, sem pogledal tudi v prekate, a v njih ni bilo nič vode. Vsaj to je dober znak. Ker je tudi precej pihalo sem si aktiviral tudi sidrni alarm, čeprav sem privezan na bojo. Ker je globina na tem mestu 27 metrov, je jasno, da je bila nastavljena razdalja za alarm večja, a je bila varna, brez alarma šele pri 35 metrih. Uff spet nekaj novega zame, še vedno se učim.

Zjutraj moram prižgati motor, saj sem po petih dneh pristal na 39% moči akumulatorja, pa tudi tople vode že dva dni nimam. Bo pač dve uri ropotal motor in bo vsega dovolj.

Opoldne se spravim čistiti palubo ko začne rahlo deževati. Komaj sem pospravil krtače in čistila, ko se ulije, kot da je sodni dan. Tako je deževalo naslednji dve uri, nato se je pokazalo sonce. Sedem v dingija in odveslam do obale in se sprehodim do mesta, saj moram tudi v trgovino. Zvečer srečam Billa in švicarja Georga, kako pijeta pivo in kramljata, zato se prisedem, spijem eno pivo in ko začutim škraplje, se poslovim in odveslam eno nočno turo do barke. Pol ure za tem zapiha močan veter, prinese še obilen dež in spomnim se, kako sem danes na sprehodu slišal, kaj vse se je dogajalo z ladjo, ki prevaža potnike in nekaj manjših stvari iz Tongatapu preko Hapai otoka do Vavauja. Baje je bilo tako hudo, da je 80% potnikov imelo močno slabost, da so vpili, da bodo umrli in še kaj. Danes tudi piše, da je bilo na otoku Tongatapu zelo hudo, saj je pihalo čez 80 vozlov in menda je naredilo kar nekaj škode na strehah. Tukaj je na srečo še dobro zavarovano od vetra in jutri dopoldan se začne vreme umirjati. Morda bo tudi kaj več sonca in se to dotakne mojih solarnih panelov, ki bodo vsaj malo polnili akumulatorje.

23. maj, 2019, Neiafu, Vava`u, Tonga

Danes je prišel do mene Keen in mi povedal, da bi varnostnik Boatyarda prodal motor za moj dingi, ker zanj ni dovolj močan. Ko sem slišal za ceno, se mi je ta zdela ugodna, čeprav sem vedel, da za ta denar ne morem dobiti kaj prida mašinco. Dogovorila sva se za popoldanski test motorja in do takrat sem še marsikaj delal na barki, zlagal, ter čistil palubo.

Kasneje odveslam do obale in grem v trgovino po kruh, vse ostalo pa še imam na barki. Moram prvo to porabiti. Je pa dobro, ko lahko opravim malo daljši sprehod in s tem pretegnem noge.

Ob dingi pomolu srečam Billa in pravi, da bo z mano pogledal motor, če je v redu, saj se on bolj spozna na štiri taktne motorje. Motor je znamke Nissan Marine 3,5 Hp, starejše proizvodnje, a zgleda še kar ohranjen. Možakar nama pojasni, kaj je predelano, kaj bi še moral zatesniti in od tega trenutka že nisem več tako navdušen. Bill me vidi in pravi, če je samo to, potem je to mala malica, bova skupaj to naredila. Motor dam na dingija in naredim testno vožnjo. Pretežak je za moj mali dingi in potem ko dodam več gasa, ga spredaj dvigne v zrak, zadaj pa je le malo nad vodo. Pri tem pa se še olje vonja, malo belo zakadi, ker motor ni pod pravim delovnim kotom. Ne, ne bo to zame, definitivno ne, če tudi je poceni. Vrnem motor, se zahvalim in povabim možakarja na pivo. K mizi pride še George in ker mora varnostnik domov, ostanemo le mi trije. Dogovorimo se, da se zvečer dobimo na Indigu in jaz naredim večerjo, ona dva pa prineseta pivo.

Ob sedmih zvečer sta res na barki, jaz pa sem skuhal testenine v gobovi omaki, v kateri sem najprej prepražil malo čebule, nekaj strokov česna in dodal za debel prst svežega ingverja. Kasneje sem še dodal vsebino ene konzerve narezane hobotnice in pol konzerve gobic, ter vse skupaj zmešal z gobovo omako, ter dodal provansalske začimbe, poper in sol. Menda je bilo dobro, saj sta vse pojedla s krožnika. Družili smo se kar nekaj časa, med tem pa je George povedal, da je star 70 let in da pluje že 15 let od Francije do Tonge. Včasih je delal v Švici kot plastični kirurg, nato pa se je zaljubil v čudovito kolumbijsko, zdravnico, ki je prišla na specializacijo v njihovo bolnišnico. Zaljubila sta se in odločila, da bosta živela v Kolumbiji. Odpotovala sta tja, s prihranki odprla zasebno prakso, nato pa sta se pred leti ločila in on se je odločil, da gre jadrat na morje, saj se je predčasno upokojil. Zdaj jadra s prijatelji, ki ga obiskujejo, včasih pobira štoperje, sam pa ne želi biti na jadrnici. Tudi on ima mnogo zanimivih zgodb in prijetno ga je poslušati.

Po njunem odhodu sem pospravil barko in ko napišem ta blog, bo čas za spanje in počitek.

24. maj, 2019, Neiafu, Vava`u, Tonga

Končno se je vreme za silo umirilo in zjutraj posije sonce. Vstanem iz postelje in po dolgem času spijem jutranjo kavo v kokpitu. Toplo je. Kasneje še zajtrkujem in razmišljam, kaj bi še moral narediti danes. No najprej me zmoti moj vetrni generator, moja vetrnica, ki več ne dela in ne polni akumulatorjev. Sestavim bimini, da lažje pristopim k vetrnem generatorju in ga odvijačim, snamem in tudi odklopim električne žice. Odmontiram in razstavim sestavne dele, da lahko pridem do navitja generatorja. Kaj kmalu ugotovim, zakaj vetrnica ne dela, in to popravim. A ne morem popraviti rotacijskega dela, ki obrača cel generator za 360°. Še sreča, da sem na Tahitiju kupil klešča za semering obroče, tako da snamem obroč in potem še oddvojim kroglični ležaj iz osovine. Ta je ves rjast in se ne suče več. Tukaj ga sigurno ne bom dobil, morda bi imel več sreče na Fijiju.

Naslednja stvar je spet moja ročna črpalka za WC. Vedno bolj in bolj spušča vodo in ker nimam tesnila ga moram nekako sam narediti. Odvijačim in razstavim zgornji del, snamem tesnilo in ga potem naredim novega. Vem, da to ni trajna rešitev, a vseeno je bolje, kot da imam staro tesnilo ki pušča. Vse skupaj še namažem z navtično mastjo in sestavim. Vesel sem, ker črpalka dela, voda pa ne spušča. Vsekakor pa čim prej potrebujem nov komplet tesnil.

Skuham si kavo in berem knjigo, kar naenkrat pa me zmanjka za dobre pol ure, saj sem zaspal v senci kopita. Prebudil me je dingi in  klic mojega imena. Pogledam kdo me kliče in spoznam teksašanko Darleen. Povabila me je, kot še nekatere s katerimi smo se družili nekaj teh dni, na svoj poslovilni večer, saj jutri odpotuje nazaj v Teksas. Obljubim da pridem in se stuširam, uredim in ob določeni uri sem v lokalu. Kar nekaj nas je, kasneje pride tudi Bill, šepa, ker ga zopet boli koleno. Tako smo ostali v lokalu pozno v noč, saj na barko nisem mogel kadar bi želel, kajti nekajkrat je tudi deževalo. V vsej tej družbi sem se dogovoril z američanom Jerryem, da se zjutraj naslednji dan dobimo na njegovem katamaranu in gremo loviti ribe. No komaj čakam…

25. maj, 2019 Neiafu – otok Euakafa – Neiafu, Vava`u, Tonga

Kot sem si sinoči zastavil plan, tako nekako se je začelo. Po kar zgodnji jutranji kavi sedem v dingija in se odpeljem v trgovino, saj tukajšnji trgovci odprejo trgovine že ob sedmi uri zjutraj. Kupim nekaj piv, sadje in kekse za na ribičijo, zase pa še druge prepotrebne malenkosti. Hitro se vrnem na barko in ob 9:00 uri pride Jerry z dingijem do mene in me pobere. Nato greva še do Južnoafričana Darryla, nato pa še do Irca Billa, ki je že čakal na krmi, čeprav je sinoči rekel da zaradi bolečin v kolenu ne gre zraven. Z dingijem se zapeljemo do Jerryevega katamarana, ki je meni na prvi pogled bolj podoben plovilu Kon-Tiki v malo novejši verziji. Prav zaradi videza me je dajalo vprašanje, kako bo vse to potekalo, a takoj ko smo izpluli sem dobil zaupanje v to 45 čeveljsko plovilo.

Zaplujemo čez ožino, mimo oznak, čez plitvino in nato dvignemo jadra. Zunaj je nekaj valov, vetra pa je med 18 in 23 vozli. Ko smo poleteli s hitrostjo 9,7 vozla, katamaran pa je ostal cel, celo zatresel se ni nič, sem dobil zaupanje v njega in se čudil tej hitrosti. Kasneje smo dosegli najvišjo hitrost 10,3 vozla in bilo je prav prijetno drseti po vodi. Drugačen občutek kot na eno trupni barki. Za sabo smo vlekli dve panuli z velikimi vabami, v upanju, da ujamemo veliko ribo.

Pravzaprav je bil naš cilj tudi obisk otoka Eukafa, ker je Jerry prejšnji teden podpisal pogodbo o najemu 50 m2 velike hiše skupaj s 3000 m2zemljišča na tem otoku. Ko smo pripluli do tja in sidrali na petih metrih globine, se nisem mogel načuditi tej lepoti. Morje je smaragdne barve, ki se na trenutek preliva v turkizno barvo in potem v tisto svetlo modrino, kateri zmoti v oči bodeča belina obale. Ta je peščena, skoraj snežno bela, dolga kakšnih 500 metrov. Od tega je zdaj cca 300 metrov te obalne lepote Jerryeve. Palme, goščava, kakšen bambus in tudi fikus se tukaj najde. Ptice, manjše in velike, tudi kakšna pomanjšana verzija naše čaplje se najde v tem čudovitem zelenem svetu. V vsem tem pa 8 metrov stran od obale zidana modra hiša, katera ima tri prostore. Namesto kleti je pod hišo ogromen rezervoar za deževnico v velikosti 80 m3, nad njim pa je betonska plošča in tu sta dva prostora. Prvi je kuhinja, dnevna soba, spalnica in jedilnica, drugi prostor pa je velika kopalnica z WC-jem. Jerry je Američan, njegov ded je prišel iz Rusije, zato ima ruski priimek. Le eno leto je starejši od mene, čeprav bi mu dal nekaj let več, saj je videti malce starejši. Kar nekaj svoje mladosti je pustil v raznih barih, kjer je igral kot glasbenik. Zdaj živi na katamaranu že 3 leta na Tongi in pravi, da bo tukaj ostal. Najemnino plačuje 175 EUR na mesec, drugih stroškov nima. Voda je deževnica, zbrana v rezervoarju, elektrika pa prihaja iz sončnih panelov. Gretja ne potrebuje, kot ga potrebujemo mi, zato je tukaj življenje ceneje. Edina stvar, ki jo potrebuje v tem nomadskem, tihem, a preprostem življenju je internet. Brez tega se res več ne da, sploh na morju ne. A tudi ta ni problem, saj je signal odličen, prihaja pa z repetitorja, kateri se nahaja na sosednem otoku. Skočimo v vodo in zaplavamo do obale, si ogledamo hišo in se sprehodimo ob obali. Čudovito je, ni kaj, raj na planetu Zemlja.

Zaplavamo nazaj do katamarana in se od sidramo, ter zajadramo nazaj v naše pristanišče. V vodo spustim spet vabi in čez 20 minut zapoje rola. Malo jo še pustim, potem pa navijam in ribiško palico prevzame lastnik le-te, Jerry. Po dvajsetih minutah boja z ribo, potegnemo na plovilo malo manj kot 18 kg težkega rumeno plavutega tuna. Bravo mi! Jerry ribi skrajša muke on ob enem spusti kri, da ne bo adrenalina v krvi in mesu. Nadaljujemo plovbo do naše privezne boje in potem v miru očistimo ribo, si narežem surove tunine za karpačo, ki ga pomakamo v sojino omako. Čudovit okus in res je dobro. Dogovorimo se za skupno večerjo na Billovi barki, ki je največja, jaz pa na svoji pripravim prilogo.

Zvečer ob čudovito pečeni tuni, ki sem jo tudi sam pekel, ob dobri dvojni prilogi in pivu smo se družili še nekaj časa. Darryl je prinesel s sabo tudi nekaj drugih omak in namazov, da smo surove kocke tunine pomočili ali namazali na njo. Meni osebno debele kocke surovega mesa niso nekako teknile, zato sem jih z res ostrim nočem razrezal na tanjše trakove in jed je bila zame in veliko bolj okusna.

Tako smo zaključili naše celo dnevno druženje in sam sem se v pozni nočni uri vrnil na svojo barko. Čudovita izkušnja in čudovito druženje. Čeprav je danes dan mladosti, smo ga štirje, v povprečju 60 letni dinozavri, užili v prav prijetnem mladostnem vzdušju.

26. maj, 2019, Neiafu,  Vava`u, Tonga

Nedelja je in dežuje. Pravzaprav je dež napovedan v presledkih za cel dan. Očitno bom moral 10 krat odpirati in zapirati okna in upam, da jih vsakokrat zaprem pravočasno, da ne bom imel mokre barke tudi v notranjosti. Danes se spet malo spreminja vreme in želim si, da bi se vreme že stabiliziralo. V sredo popoldne bo morda ta dan, dan D. Dovolj dolgo sem že tukaj, čeprav sem tukaj spoznal mnogo srčnih in prijaznih ljudi. Nekateri ostajajo, nekateri gremo naprej.

26. maj, 2014. Tega dneva se vedno spomnim, saj sem tega dne odjadral na pot  svojih sanj. Ja, pet let je že od tega dne in za mano je preplutih 16.400 N. milj. Najprej sem imel željo, da bi z Igorjem odjadrala do Malte in nazaj, vsak s svojo barko. Daljše počitnice bi temu rekel. Pa se nama žal ni izšlo. Zato sva nekaj milj po Jadranu preplula skupaj z Matjažem. Mislil sem, da bo drugače, če grem samo malo naprej, ne vem, morda do Sardinije, Balearov ali najdlje do Gibraltarja… No kakorkoli, zdaj sem tu in v tem času so nastale tri knjige, trije potopisi, ki me spominjajo na te dni, trije potopisi namenjeni jadralcem, ki bi se odločili zapluti po moji poti. Očitno bo potrebno danes nazdraviti tej peti obletnici.

Ker je nedelja, danes res ne bom preveč delal, a malo le moram. Spet mi spušča dingi in potrebno ga  bo dvigniti na palubo barke, preveriti kje spušča in ga zalepiti. Kar hitro najdem kje spušča in ker je ravno trenutek med dežjem, vse lepo posušim, pobrusim in prilepim še »fliko oz. krpo«. Kar nekaj jih je že na krmi tega dingija, in ena več ga ne bo potopila.

Komaj končam, da pride Bill na kavo. Skuham nama kavo, potem dam vsakemu nekaj piškotkov in na koncu nama še natočim za prst visoko viskija. Nazdraviva današnjemu dnevu in se pogovarjava. Vsak ima svojo zgodbo. No ena od njegovih je res posebna, morda malce nenavadna. Bill pravi, da v svojem 64-letnem življenju ni imel kaj dosti žensk. Ko ga vprašam zakaj, mi odgovori, da je to zgodba o perju. Pripoveduje mi, da je imel prvo žensko, ki mu je bila tudi žena in s katero ima čudovite štiri, že odrasle otroke. Njen oče je bil velik in zelo znan rejec piščancev na Irskem. Ko je po mnogih letih zakona končal zvezo  s svojo ženo, si je našel v glavnem mestu otoka novo partnerico, Romunko. Ko sta šla prvič k njenim staršem je bil presenečen. Njen oče je bil uradnik v Javni upravi, a v prostem času se je ukvarjal… z rejo piščancev, katerih je imel za celo veliko farmo. Potem se je po desetih letih razšel tudi z njo, ker je želel odjadrati svoje sanje, ona pa ga ni razumela. Končala sta in Bill je zaplul v širni ocean. Zdaj si je našel novo prijateljico, Kolumbijko in zvedel, da se njeni starši ukvarjajo s prodajo… piščancev. Zdaj pa se je revež ustrašil in razmišlja, če mu morda ti piščanci niso naklonjeni. No kako se bo zgodba odvijala, bomo še videli, morda pa le dobi stalno članico svoje posadke na krov svojega Cajucita. Zvečer ga še povabim na večerjo v tukajšnjo restavracijo, edino, ki obratuje v nedeljo. Tukaj se pač ne sme delati ob nedeljah. Tam sva se po večerji pridružila znancem, s katerimi se druživa in plačal sem jim pivo, saj imam poleg jadralske obletnice, danes tudi rojstni dan. Še enkrat hvala za voščila!

27. maj, 2019, Neiafu,  Vava`u, Tonga

Ponedeljek je in kar nekaj dela me čaka v tem dnevu. Včeraj, ko sem prižgal motor na barki je bilo še vse v redu, ko pa sem ga ugasnil, pa mi ni več delal termostat za olje, kar pomeni, da mi ni dajal zvočnega signala ob morebitnem pregrevanju. Zato sem ga danes odvijačil iz motorja in takoj opazil, da je osrednji del počil in zato ne deluje več. Izlivanje olja sem zaprl s čepom, nato pa sem se preoblekel in odveslal do kopnega kamor sem odšel, da bi poiskal termostat. Vedel sem, da ga ne bom dobil zlahka, a po drugi strani vem, da ga lahko nadomestim z avtomobilskim termostatom, saj imajo nekateri motorji vgrajen točno takšen termostat. Najdem nekakšno avtomehanično delavnico, povprašam lastnika in skupaj iščeva to zadevo na odsluženih motorjih. Čez čas nama uspe najti približek, a važen je le notranji navoj, ki gre v moj motor. Upam le, da je termostat v redu. Cena? Najprej mi pove eno ceno, tisto za naivne jadralce, prišleke, a ker vidi da se mi je obesil obraz ob slišani ceni in besedi, da je to predrago. Skomigne z rameni in nato ponudi termostat za pol nižjo ceno. Plačam mu in ga vprašam še za kroglični ležaj, katerega potrebujem za vetrni generator. Napoti me v eno delavnico, ki ima svojo trgovino in ko ga tam pokažem trgovcu, najprej skomigne z rameni in mi ne da nič kaj obetajočega upanja. Vendar čez 10 minut pride iz skladišča s točno takšnim ležajem. Stara zaloga za neke stare stroje. Nasmeji se mi in kupim tudi ta ležaj, ki je morda malo dražji, kot je njegova cena v Sloveniji. Vprašam ga, če imajo slučajno še termostat in prikima. Kupim še njega in ugotovim, da sem prvega plačal 70% nove cene. Torej bi bila prva postavljena cena vsaj 40% nad ceno novega termostata. Spotoma še skočim v trgovino, kjer imajo ob ponedeljkih po enajsti uri sveže svinjsko meso, kupim še nekaj malenkosti in odveslam nazaj na barko.

Komolec me boli že dva dni, zelo me boli, morda je nekako podobna bolečina teniškemu komolcu, a sumim, da je to od veslanja. Spijem tableto in malo počakam, nato pa se lotim dela. Najprej termostat. Vgradim ga v motor in ta dela. Oddaja tudi signal oz. alarm in vesel sem, da sem lahko spet nekaj časa brezskrben, pa še rezervo imam.

Kasneje se lotim še vetrnega generatorja, namestim ležaj, namažem vse, očistim in ga sestavim. Vsi deli so vgrajeni in vesel sem, da mi ni ostal še kak ne vgrajen del. Vetrnico postavim na svoje mesto, jo s kabli priklopim in zdaj še samo čakam na dovolj vetra.

Pozno popoldne si skuham in spečem dobro večerjo, nato pa malo počistim po barki in dan se počasi končuje. Za jutri imam nove načrte, upam, da mi uspe.

28. maj, 2019, Neiafu,  Vava`u, Tonga

Danes se mi je dan začel kar z nasmehom, saj sem menda tudi jaz nasmejal jadralskega kolega Mirana T.. Ko je prebral moj blog, mi je napisal email, ter me posvaril pred lepimi ženskami s slike od nedeljskega bloga. Gre pa nekako zato, ker se določni moški oblačijo kot ženke, živijo kot ženske in dejansko se izdajajo za ženske. Pravzaprav je večina njih res videti, kot da so prave ženske. Do sedaj sem jaz takšnim osebam, ki sem jih videval od F. Polinezije do sem, enostavno rekel transvestiti ali  sužnji v tujih telesih. No zdaj sem od Mirana izvedel, da se jim tukaj reče »fakaleiti«. Na Vava`u otokih jih nisem videl ravno dosti, razen v eni najboljših restavracij – Bella Vista, kjer eden/ena od teh streže hrano. Sem jih pa zelo veliko videl na otoku Tongatapu. Miran mi je celo zapisal, da je on že videl v nekaterih restavracijah stranišča za ta »tretji spol« in da jih tukajšnja, sicer zelo konzervativna družba ne preganja za razliko od gejev in lezbijk. No, pa si ne piševa samo o jadranju in poteh okoli sveta, kolega me posvari, da ne bom naredil kakšne neumnosti in tudi naučim se lahko kaj iz kakšnega emaila. Hvala.

Po kavi sem odveslal do pralnice, saj se mi je nabralo kar nekaj perila, posteljnine in brisač. Odnesel sem še smeti, potem pa sem moral s kanto za bencin še do bencinske. Sreča, da imam svojega »troliya«, ki mi pomaga, da stvari ne prenašam, ampak jih enostavno vozim in vlečem za sabo. Natočim 10 litrov bencina, katerega imam za Rainmana, ter prosim uslužbenca, če lahko vse skupaj pustim pri njemu, saj grem še na tržnico in v trgovino. Ni problem, mi pravi. Potem se odpravim do nekakšne delavnice za manjša plovila in vprašam, če imajo morda dele za moj Tohatsu motorček. Prejšnji teden so bili zaradi bolezni zaprti, danes pa so vrata na široko odprta. Zelo mi je všeč velik napis nad vrati: »Imate težave v tem paradižu? Mi smo tu, da vam jih odpravimo.« No meni jih niso. Nimajo tistega kar iščem, a mi prijazen možakar da naslov od trgovine v Novi Zelandiji, kjer imajo vse na zalogi. Zahvalim se in da ne pozabim naslova, kar na sosednji klopci napišem povpraševanje po uplinjaču in ga pošljem po emailu. Obiščem še tržnico in kupim nekaj zelenjave, sadja pa danes ni veliko na izbiri, zato ga niti ne gledam.

Ko pridem do dingija, zaveslam še do Billa in vidim, da se muči z odpiranjem pokrova oz. vijaka na mestu, kjer se toči gorivo. Ne gre njemu, ne gre meni. Ni kaj vse nisva počela, da bi ga odprla. Ne gre. Bill je še prej zlomil oba posebna zobata ključa za odpiranje, zato sva poskušala z vrtanjem in še s čim.  Nato ga odvijačiva, potegneva ven in enostavno odreževa ter na to mesto namestiva tistega, ki ga drugi uporabljajo za »črni tank«. Malo še kombinirava in na koncu je delo opravljeno.

Na Indigu izpolnim še vseh 13 strani obrazca, ki ga zahteva carina, policija in zdravstvena inšpekcija s Fijia, ter jim po emailu pošljem še zahtevani fotki barke in mene. Kar dobro uro časa mi je vzelo, da sem napisal vse to in izpolnil vse obrazce.

Ura je nekaj čez tri popoldan in spet moram v pralnico, da dvignem oprano, posušeno in zloženo perilo. Tukaj vse posušijo v sušilnem stroju in potem imam po navadi majice velikosti L spremenjene v velikost M.  Evo, pa me sprašujejo kaj me sili k hujšanju? Na barki vse lepo zložim na svoje mesto in si skuham popoldansko kavo. Ker vmes še nekaj brkljam in pripravljam, da bom med pitjem kave delal tudi vodo, pozabim na svoje piškotke. Nič hudega, pravkar sem spet začel s programom hujšanja.

Kar 200 litrov vode sem spet pridelal v slabih treh urah, in zdaj imam spet polna oba rezervoarja in plastenke za pitno vodo. Tudi goriva imam dovolj do Fijia in če bo kolega Bill nared do četrtka, bi takrat odjadrala naprej, morda celo najprej do osrednjih otokov Tonge. Jutri se vreme začne umirjati in menda nas gre ta teden kar nekaj iz tega zaliva na druge otoke.

  < Tihi ocean - (Nazaj v morski raj)        Tihi ocean - Plovba proti otokom Fiji >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

V Jadralnem centru Portorož so bile v ponedeljek podpisane tripartitne pogodbe med Jadralno zvezo Slovenije, klubi in reprezentančnimi trenerji, ki bodo zadolženi za trenažne procese mladinskih reprezentanc razredov 420, 470, laser 4.7 in laser radial.

Jadralna zveza Slovenije je obrnila nov list v razvoju slovenskega jadranja in prvič v tridesetletni zgodovini sklenila sporazum o medsebojnem sodelovanju s štirimi največjimi jadralnimi klubi, JK Burja, Pirat, Jadro Koper in JK Ljubljana ter njihovimi trenerji, Jakobom Božičem, Mitjo Mikulinom, Matijo Čokom in Urošem Kraševacem.

Reprezentančne trenerje je izbral Strokovni svet JZS na podlagi internega razpisa, njihove naloge pa bodo obsegale izvajanje rednega celoletnega trenažnega procesa s perspektivnimi slovenskimi jadralci, priprave ter vodenje reprezentanc na evropskih in svetovnih prvenstvih ob podpori Strokovnega sveta JZS, katerega predsednik je Vasilij Žbogar.

Namen sodelovanja Jadralne zveze Slovenije z vodilnimi klubi v mladinskih prehodnih olimpijskih razredih, ki imajo primerno infrastrukturo za trenažni proces, je predvsem iskanje sinergij pri zagotavljanju visoko strokovnega dela z mladimi slovenskimi jadralci. Pri tem bo imel izjemno pomembno vlogo tudi Strokovni svet JZS, ki bo z vzpostavitvijo sistema za prepoznavanje nadarjenih športnikov opravil razširjene reprezentančne selekcije in na podlagi dela, vneme ter dosežkov posameznikov oblikoval bazen talentov.

Po februarski zaposlitvi glavnega trenerja JZS Sandija Dekleve ter prevzemu novega sponzorskega kombija, ki ga je zvezi za potrebe tekmovalcev namenil Avto Triglav, je to tretja večja pridobitev slovenske jadralne krovne organizacije v zadnjega pol leta, s katero si JZS prizadeva bolje izkoristiti potencial mladih športnikov.