Novice

September je, kot ponavadi, mesec državnih prvenstev. V Izoli se je ta vikend v organizaciji Jadralnega kluba Burja odvijalo odprto državno prvenstvo v olimpijskem razredu laser standard in mladinskem prehodnem razredu laser 4.7.

V razredu laser standard je pričakovano zmagal Žan Luka Zelko (Maraktiv Maribor). Drugo mesto je zasedel domačin Jakob Božič (JK Burja), tretji v skupnem seštevku pa je bil Italijan Alessandro Brezovec (CDV Muggia). Med Slovenci je bil tretji Klas Kaligarič (JK Olimpic), ki je sicer končal na četrtem mestu v skupnem seštevku.

V konkurenci jadralcev razreda laser 4.7 je zmagal Italijan Matteo Germani (CDV Muggia) pred Danielom Cantejem (JK Izola), ki je postal tudi državni prvak. Tretji v skupni razvrstitvi in drugi Slovenec je bil Gašper Strahovnik (JK Burja). Tretji Slovenec je bil Martin Fras (JK Izola) na 5. mestu. Prva punca je bila Alenka Valenčič (JK Burja) pred Italijanko Irene Michelini (CDV Muggia) in Hrvatico Leo Rakovac (JK Vega Pula). Druga Slovenka je bila Špela Hajdinjak (JK Burja), tretja pa Maja Žibert (JK Ljubljana).

Vir: JZS.si

V Enoshimi na Japonskem, kjer se bo leta 2020 na olimpijskih igrah odvijal jadralni program, se je danes uradno zaključila prva regata v aktualni seriji regat za svetovni pokal.

Od Slovencev sta na Japonsko odpotovali le aktualni evropski prvakinji Tina Mrak in Veronika Macarol, sicer tudi drugi jadralki na svetovni jakostni lestvici olimpijskega dvoseda 470. Na prizorišču prihajajočih iger sta tekmovali s sposojeno opremo in brez trenerja, z namenom, da pridobita pomembne izkušnje na regatnem polju. Slednje se odraža tudi v rezultatih posameznih plovov, saj sta prvi plov posameznega dneva vedno zaključili pod pričakovanji, v drugem pa jadrali veliko bolje in bili med najboljšimi. V šestih tekmovalnih dneh je organizatorjem uspelo izpeljati osem plovov od predvidenih enajstih. V dveh dneh je organizatorjem zagodlo pomanjkanje vetra, vključno z zadnjim dnem, ko bi moral biti na sporedu plov za odličja. Tina Mrak in Veronika Macarol se tako v Slovenijo vračata z desetim mestom. Najvišje na zmagovalnem odru sta na koncu stali Nizozemki Afrodite Kyranakou in Anneloes van Veen.

Vir: JZS.si

Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj!

Nemirna noč, čeprav bi si človek mislil, da je globoko v zalivu zaščiten pred valovi in vetrom. No tukaj ni bilo tako. Mrtvi val se je odbijal od barke in jo je zibal, da sem enostavno moral vstati še pred peto uro in si skuhati kavo. Potem sem bral peljar za Pacifik in želel, da najdem kaj spodbudnega v zvezi z nabavo goriva na poti. Najlepše bi bilo, če bi bili kot letala v zraku, katerim se približa veliko letalo, spusti cev in že tankaš daleč nad Zemljo, mi bi pa tako nekako počeli na morju. Pozna kdo klicno številko tega letala? Ahhh Jasmin, tako pa tudi ne gre! Vseeno še povprašam jadralskega kolega, ki je že plul po teh morjih, kako je s točenjem goriva na Galapagosu, pa je odgovor daleč od spodbudnega. Kakorkoli se že znajdem, če ne z gorivom pa z jadri.

Ob 7,30 uri odrineva iz zaliva in rečeva, da tokrat gre zares. Pred nama je več kot 4.000 NM samega morja, brez postanka, brez sidranja. Jaz nadaljujem s svojim jadranjem okoli sveta, s katerim sem tudi omogočil kolegu Gregorju, da uresniči svoje sanje in prečka »njegov Ocean«. Najprej motorirava, saj nimava dovolj vetra. Kasneje ga je za 7 do 8 vozlov, a tudi ta je naravnost v nos, kakor tudi valovi, ki butajo v premec Indiga. Težka sva: oprema, hrana, voda, gorivo,… Vržem vabo v morje in jo vlečem za sabo. Morda se kaj ujame za večerjo in glej ti srečo… Potegne in laks se odvija, kot da bi nekaj bežalo stran od mene. Po 15 minutah rahle borbe med človekom in ribo le zmaga človek in na  barko potegnem skoraj 60 cm veliko tuno. Ravno merska je in zato gre v obdelavo, meso pa kasneje v hladilnik.

Veter le spremeni smer in ugasneva motor, napneva jadra in pri vetru 8 vozlov jadrava 3 vozle, včasih celo malo manj kot 4 vozle. Tako sva plula 4 ure in prihranila nekaj goriva, ko veter spet ugasne in spet motorirava. Jezen sem, ker se bojim za gorivo, saj je pot še dolga, preden ujamem ugodne pasatne vetrove. Pacifik pa se mi zdi kot Jadran, kadar je miren in ko je gladina kot olje. Upam, da bo jutri z vetrom kaj bolje.

Zvečer si razdeliva dežurstvo po urah in greva v najino prvo noč plutja na Pacifiku. Uff še veliko jih bo, preden doseževa cilj.

Prva noč na Tihem oceanu je minila mirno, saj je predel motor, kajti vetra ni bilo niti za vzorec. Zdaj vem, zakaj se temu oceanu reče Tihi. Vem pa, da zna spet drugje pokazati svojo moč in potem velja pregovor, da tiha voda bregove dere. Malo sem bil v skrbeh zaradi Gregorja, da se ne bo znašel na moji oz. drugačni barki, a moram priznati da ni imel večjih problemov. Najbolj všeč mu je bil instrument AIS, saj je potem odmislil gledanje v daljavo in preučevanje, kam gre kakšna ladja, kje ima kakšno luč, itd. Še bolj ga je zanimalo imena ladij, s kakšno hitrostjo plujejo, v katero smer,… AIS je prava stvar na oceanu, mi pravi.

Zjutraj spijeva kavo, preverim koliko je Indigo preplul in za prvih 24 ur zapišem 109 NM. Malo, a drugače ne gre. Potem nadaljujeva z dopoldansko telovadbo in imava vajo za razgibavanje celega telesa, ki se ji reče dviganje in spuščanje jader. Takoj ko začutiva veter vsaj 8 vozlov, že odvijava genovo, medtem ko imava glavno jadro vedno odprto in dvignjeno na pozor. Potem veter ugasne in premikava se komaj 1,7 vozla. Zvijeva genovo, prižgeva motor in pod 1700 obrati motorirava s hitrostjo 4,7 vozla (kdaj več, kdaj manj). Nikakor ne bi rada trošila goriva, saj se dobro zavedava, da bova kar nekaj dni v brezvetrju ali v občasnem vetru. Goriva imava kar nekaj, pravzaprav veliko več v kanistrih kot v tanku, ki je montiran v barki. Kasneje zapiha veter in spet ponoviva vajo; raztegni, drži, ugasni, zvij, prižgi,… Morda sva se »tistemu« zgoraj malo zasmilila in nama je v nekem trenutku poslal dobrih 10 vozlov vetra in Indigo je poletel s petimi vozli hitrosti, ter tri ure po moško rezal morsko gladino. Midva pa srečna kot mala otroka, ki sta dobila bombone od strica Petra.

Dan mine v rahlem delu, pisanju, pogovoru, včasih sva kar tiho in sva vsak v svojem svetu i razmišljanju. Pravo predstavo na premcu Indiga je odigral zelo velik delfin, ki se je igral in visoko poskakoval iz vode. Posnel sem kratek video in ga poimenoval Fliper (z enim p, da ne bi kdo rekel da kopiram Hollywood.) Kmalu je prišel čas za večerjo in sreča je, da imava v hladilniku še nekaj tune, saj je bil danes ulov raven ničli. Spečem in pripravim večerjo in kolega me vedno pohvali, kako dobro kuham. Jaz pa mu z veseljem rečem, da mu bom tudi jutri pripravil večerjo, ker sem tako pohvaljen. Po večerji imam prosti čas, saj Gregor pomije posodo in vse pospravi. Ko se spusti mrak nad morje, zvijem laks in pospravim ribiški pribor, nato pa sam sebi rečem: Jasmin, več sreče prihodnjič.

Počasi postajam tudi astrolog, saj mi kolega ves čas kaže zvezde in vsak večer omenja Južni križ, katerega poznajo skoraj vsi morjeplovci, razen mene. Vidiva tudi planete in celo eno zelo visoko leteče letalo zamenjava za zvezdo. Sem mislil da je utrinek in sem si že zaželel nekaj več vetra. Ker je bilo letalo, tudi danes ni bilo s tem vetrom čisto nič. Srečen sem, da se je tako odvilo, kajti tako je letalo ostalo celo in ni strmoglavilo, jaz pa že počakam na veter.

Če je bila sinočnja noč mirna, potem je bila današnja pestra. Pa saj kako ne bi bila, če se je začel petek 13. Marsikaj sem že videl na morju, na oceanu, da bi pa od enajste ure zvečer pa do šeste ure zjutraj bliskalo, grmelo,… žareče puščice so padale v morje manj kot 3 milje stran od barke. Vso elektroniko sem spravil v pečico, nekaj telefonov in Iridium modem sem dal še v ekonom lonec ter ga zaprl. Strah me je, da mi elektroniko zažge strela. Nabrala se je nekakšna meglica, ki jo je težko opisat, zrak pa je bil težak in sparen. Vsaj morje je bilo prizanesljivo, saj je bilo mirno, vetra pa spet nič. Ob tretji uri zjutraj začne škrabljati in potem je začelo deževati, kot da je sodni dan. Ne spomnim se, da bi kdaj tako močno deževalo in to dve uri skupaj. Ni padal dež, zlivalo se je z neba. Edino v barki je bilo sprejemljivo, a ne predolgo. Kjerkoli je bila kakšna luknja, razpoka, kjer ni bilo dovolj zatesnjeno,… povsod je tekla voda. Pa saj to ni res! Še nikoli ni prišla slana voda od morja preko palube v salon, tokrat je povsod curjalo, da sem komaj uspel brisati to sladko vodo. Ko je prenehalo sva se z Gregorjem oddahnila.

Zjutraj spijeva kavo in zajtrkujeva. Potem pogledam elektroniko in naprave in poglej ga zlomka… gori opozorilna lučka za žarilne svečke. Pa kaj se to še ne bo nehalo?? Ma prav jezen sem že na vse to kar se mi v aprilu dogaja, kar se mi ni dogajalo vsa prejšnja leta, odkar sem izplul. Pogledam v knjige, literaturo, nič ne piše. Kličem v Slovenijo on-line mehanika, kličem Panamskega mehanika Kennya, nič nihče ne ve, kaj mi je za narediti. Stojim na mestu in se zavedam, da danes ne bo kot včeraj in predvčerajšnjim, ko je Indigo preplul vsak dan po 110  NM. Potem zamenjam rele in se mi zdi da je bolje, saj lučka ugasne. A še vedno me skrbi polnjenje motornega akumulatorja z 15V, kar je očitno previsoko.

Nadaljujeva plovbo. Tokrat je morje kot Velenjsko jezero v brezvetrju. Ena sama gladka šipa. Če želim naprej moram motorirati, če obstanem na mestu me bo tok odnesel nazaj proti obali.

Kasneje pripravim kosilo in se hudujem, da sem porabil zadnje meso tune in če danes kaj ne ulovim, bova jutri vegeterijanca. In sreča se mi malo kasneje nasmehne. Zaslišim zvok odvijanja laksa z role in zategnem. Palica se usloči, toliko da ne poči. Zategnem kolešček, a še vedno vleče Pennovo mašinco. Potem skoči iz vode…. Mečarica. Moja prva mečarica! Velika je kot ta cel razpotegnjen petek. Na roli imam laks 80 lib in mora zdržati.  Gregor snema ta dogodek, ki bo ovekovečen... vlečem, se mučim, popuščam, spet vlečem. Ne gre… morda le 10 cm in spusti se v globino, ter se vrže ven, da jo lahko občudujem v njeni veličini. Ta mečarica bo moja! Bo ja,… v naslednjem trenutku se je na roli strgal laks, saj se je zažrl med navitje in ni zdržal teže. Gregor sploh ne more dojeti kaj se je zgodilo, jaz pa sem jezen, da kar piham. Pa je šla ena boljših vab in cca 200 m laksa. Tolažim se, da je bolje, da je mečarica ušla, saj je bila prevelika za domači hladilnik, kaj šle za tega na Indigu. Jutri dopoldne imam popravni izpit iz ribolova, morda ujamem kosilo.

Večer je miren, brez vetra. No ja, saj ga je za 3,6 vozla. Motorirava. Motor dela dobro in prvič vidim levo od sebe večjo ladjo, ki gre v isto smer kot Indigo. Kmalu bo polnoč, Tihi ocean pa je še vedno tih.

  < Balboa – Las Perlas, Panama        Z jadri in vetrom Tihi ocean 2. del >

 Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:

Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi)

Izkoristite akcijo in pri nakupu kompleta prihranite 27,90 EUR!
Namesto 66,90 EUR samo 39,00 EUR

Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević

V Limassolu na Cipru se je zaključilo najpomembnejše tekmovanje za razred optimist v letu 2018. Na žalost se nikomur od Slovencev ni uspelo uvrstiti v zlato skupino, a so se v srebrni oziroma bronasti jakostni skupino borili vse do zadnjega plova.

Martin Fras je prvenstvo končal kot najvišje uvrščeni Slovenec na dvanajstem mestu v srebrni skupini. Sledila mu je Alja Petrič, ki je bila v tej skupini na 36. mestu, šest mest za njo pa je svetovno prvenstvo končal Luka Zabukovec. V bronasti skupini je Maj Petrič tekmovanje končal na 54. mestu, Alenka Valenčič pa na 62. Svetovni prvak je z izjemnim jadranjem postal Italijan Marco Gradoni, ki je v enajstih plovih nanizal 9 zmag, eno drugo ter eno deseto mesto in se zasluženo veselil naslova svetovnega prvaka. Drugi je bil Američan Stephan Baker, tretji pa Tajec Panwa Boonnak. Svetovna prvakinja je postala Španka Maria Perello, ki je bila sicer v skupnem seštevku štirinajsta. V prvenstvu nacij je v konkurenci petdesetih držav Slovenija zasedla 25. mesto. Zmagali so Tajci pred Italijani in Brazilci.

Vir: JZS.si

V Weifangu na Kitajskem se je zaključila prva etapa svetovnega pokala v kite foilu, kjer ne nastopil tudi Toni Vodišek. V podobni konkurenci kot na nedavno končanem svetovnem prvenstvu v Aarhusu na Danskem je Toniju Vodišek tudi tokrat šlo odlično in je slavil v konkurenci do 19. leta starosti, v skupnem seštevku pa končal na na 7. mestu. Po regati je povedal:

"Jadral sem zelo konstantno in se na koncu zavihtel na 7. mesto med člani. Jutri se vračam domov, kjer me čakajo še zadnje fizične in mentalne priprave pred Olimpijskimi igrami za mlade, ki bodo oktobra v Buenos Aiersu."

Vir: JZS.si

V torek je prišlo do hujše pomorske nesreče na področju Luške uprave Senj. Trčili sta potniška ladja in privatno plovilo.

Pomorska nezgoda se je zgodila okrog 10.30 ure. Med plovbo iz zaliva Zavratnica pri Jablancu, sta trčili dve plovili. Potniška ladja Eros, ki v dolžino meri 24 m in je na krovu prevažala 92 potnikov, na 6,15 m dolgem privatnem plovilu pa se je prevažalo šest nemških državljanov. V trku so tri osebe na gliserju utrpele težje telesne poškodbe, trije pa lažje. Na kraj nesreče je nemudoma odplulo plovilo Luške kapitanije Senj.

Pri reševanju poškodovanih oseb in plovila je pomagala posadka potniške ladje Eros. Poškodovane osebe so vkrcali na krov ladje in jih odpeljali v luko Jablanac, kjer jih je v oskrbo prevzela ekipa hitre medicinske pomoči.

Prav tako so člani posadke poskrbeli za poškodovano plovilo čarterskega podjetja, ki je utrpelo večje poškodbe in ni bilo več primerno za plovbo. Vanj je začela vdirati voda, a so ga k sreči pravočasno rešili pred potopitvijo in privlekli do luke Jablanac.

Vzroki nesreče še niso jasni, po predvidevanjih pa gre za človeško napako.

Ker so ladje in trajekti veliki, pogosti mislimo da so zato okorni in počasni. Pa temu ni vedno tako.

Avstralsko podjetje Incat iz Hobarta v Tasmaniji, je specialist za izdelavo velikih in hitrih trajektov, ki so namenjeni prevozu ljudi in vozil med velikimi avstralskimi mesti. Zaradi svojih izjemnih plovnih lastnosti, pa že plujejo tudi v drugih delih sveta.

Ladjedelnica je do sedaj izdelala 92 hitrih katamaranov. Med njimi kraljuje trup števila 069. Hitri katamaran z imenom Francisco v dolžino meri 99 m v širino pa 27. Pluje v Južni Ameriki in povezuje Argentinsko mesto Buenos Aires z Urugvajskim mestom Montevideo. Razdalja med njima je 140 nmi. Na krov lahko sprejme 1024 oseb vključno s posadko. V tovorni del lahko sprejme 150 vozil. Za pogon tega 450 ton težkega plovila skrbita dve plinski turbini, ki jih je izdelal tovarna GE (General Electric). Enake plinske turbine, le prilagojene za letala, so vgrajene v letala Boeing 747. Vsaka razvije osupljivih 22 MW moči oziroma če prevedemo v bolj znane enote v 22.000 kW ali 30.000 KM. Skupna moč dveh tako znaša kar 60.000 KM in zadošča za plovbo s hitrostjo 51.8 vozla pri polni obremenitvi. V kolikor ladja pluje prazna pa lahko razvije hitrost 58 vozlov.

Moč motorjev se prenaša preko dveh vodnih jet pogonov, ki so tako kot motorji izjemni v vseh pogledih. Vsako sekundo vsak izmed pogonov potisne 24.000 litrov vode, ki služi za pogon plovila.

Kljub ogromni moči motorjev in hitri plovbi je trajekt ekološko sprejemljiv. Turbine lahko poganja zemeljski plin ali pa dieselsko gorivo. Če pluje z zemeljskim plinom, so emisije toplogrednih plinov bistveno manjše, kot če bi za pogon uporabljal dieselsko gorivo. Da lahko plovilo dosega tako velike hitrosti plovbe na večjih razdaljah potrebuje tudi velike rezervoarja za gorivo. Glavni rezervoar za dieselsko gorivo ima kapaciteto 70.000 l, rezervoar za zemeljski plin pa 40 m3.

Foto: Incat (Robert Heazlewood, Jim Flaherty,  Arquitecto)

Luksuzna križarka Ponant bo prva križarka s katero boste lahko zapluli v Arktični ocean, na Grenlandijo, daljni ledeni severovzhod ali pa na hladno južno Antarktiko.

Ponant bo prva luksuzna ladja ledolomilec. Omogočala bo plovbo po najbolj nedostopnih in ledenih delih sveta, kjer so do sedaj bili le najbolj drzni raziskovalci.

Ponant bo prvič zaplul leta 2021. Bo luksuzna križarka, ki ne bo omogočala le plovbo po zamrznjenih morjih sveta ampak pravo raziskovanje teh neobljudenih in neokrnjenih delov svata. Da bo vpliv ladje in njenih potnikov na te pokrajine čim manjši, bo ladja zgrajena po najnovejših ekoloških standardih »Clean Ship«. Imela bo hibridni pogon. Kot pogonsko gorivo bo uporabljala zemeljski plin in bo ustrezala najstrožjim standardom glede izpusta emisij. Ko bo plula zgolj na električni pogon pa bodo njene emisije enake 0.

Enako ekološko bo ladja tudi v drugih segmentih. Za ogrevanje bo uporabljala sistem rekuperacije, vgrajen bo napreden sistem čiščenja odpadnih vod, vgrajene bodo najnovejše baterije za hranjenje električne energije in še bi lahko naštevali.

Trup ladje in pogone so razvili v sodelovanju s podjetjem Aker Arctic, ki ima ne področju gradne ledolomilcev dolgoletne izkušnje. Plovilo bo skozi tanjše ledene mase plulo naprej, kadar pa se bo moralo prebiti skozi debelejše in bolj kompaktne ledene mase, pa bo plulo vzvratno. Uporabljalo bo princip »Dual Action«, ki ga je razvilo podjetje Aker Arctic.

Križarka Ponent po svojih dimenzijah ne bo prekašala obstoječih. V dolžino meri zgolj 140 m in v širino 28. Na krovu bo imela zgolj 135 kabin. Za goste bo skrbelo 187 članov posadke. Na voljo bodo tri restavracije in welness salon. Bistveno bolje pa bo opremljena z ekspedicisko opremo. Na krovu bo 16 Zodiac plovil in dva helikopterja.

Vir: https://en.ponant.com/ponant-icebreaker/

Pretekli konec tedna se je v Portorožu odvijalo prvo uradno evropsko prvenstvo za razred Seascape 18. V Piranskem zalivu se je pomerilo 34 ekip iz devetih držav, med njimi tudi 16 slovenskih, in kar dve od njih sta zaključili na stopničkah. 

Ker so jadrnice Seascape plod domačega, slovenskega znanja, in se je tudi razvoj odvijal doma, je nekako logično, da je slovenska flota jadralcev v tem razredu močna. Že pred prvenstvom je nekaj slovenskih ekip veljalo za favoritke tudi za najvišja mesta in res se je izkazalo, da je slovensko jadranje v tem razredu na najvišjem evropskem nivoju. Na stopničke sta se tako povzpeli kar dve slovenski ekipi: zmaga in naslov evropskih prvakov sta šla v roke ekipe olimpijca Mitje Margona, ki je zmago prijadral skupaj s svojima hčerkama Urško in Saro Margon, drugo mesto in evropsko srebro si je prijadrala hrvaška ekipa krmarja Anteja Botice (Vedran Rožić, Tudor Bilić), bron pa je šel v roke ekipi aktualnega državnega prvaka v razredu Seascape 18, Ljubljančana Dejana Presena (Denes Szilagyi, Miha Truden). 

Organizatorji dogodka - društvo Go Sailing, Združenje razreda Seascape 18 Slovenija ter proizvajalec jadrnic Seascape so lahko z dogodkom zadovoljni. Izpeljali so vse predvidene plove, vremenske razmere pa so ponudile zelo raznolike jadralne pogoje. Prvi dan so dva tehnična plova izpeljali v šibkem maestralu, ki je popoldne ugasnil in zato so tretji plov prekinili. Drugi dan prvenstva je bilo maestrala nekoliko več, odjadrali so še štiri tehnične plove. Tretji dan je bila na vrsti navigacija, jadralci so se od piranske punte proti izolski marini podali v šibki burji; drugi del navigacijske preizkušnje jih je od Izole vodil nazaj do portoroške marine in se tam zaključil v zahtevnih, močno nestabilnih pogojih, kjer je bilo mogoče marsikaj pridobiti ali izgubiti. Evropsko prvenstvo se je zaključilo z zadnjimi štirimi tehničnimi plovi v jugu moči med 8 in 12 vozli, en plov so odjadrali v nevihtnem nalivu.

Bojem na vodi so sledila že tradicionalno prijetna druženja, ki so še dodatno povezala že tako pripadno skupnost Seascape jadralcev. Poleg slovenskih so ti prišli iz Hrvaške, Srbije, Slovaške, Avstrije, Grčije, Ukrajine, Velike Britanije in Nemčije. 

Mitja Margon, prvi evropski prvak razreda Seascape 18 in vodja društva Go Sailing, je seveda zadovoljen:

“Imeli smo odličen teden v vseh pogledih. Organizacijsko je ekipa Go Sailing delovala kot odlično utečen stroj in dodala v zbirko še eno odlično izpeljano prvenstvo najvišjega ranga. Zdaj smo pri sedmih prvenstvih v sedmih letih, kar je res zavidljivo. Pogoje za jadranje smo imeli zelo dobre in regatni odbor je izpeljal program v celoti.

Kar se pa tiče našega jadranja, sem super zadovoljen. Hčerki sta opravili svoj del naloge brezhibno, z manevri brez napak in skupaj z odlično taktiko, konstantnim jadranjem in z zmago v zadnjem plovu suvereno osvojili naslov, ki bo za vedno v zgodovini, saj je bilo to prvo uradno prvenstvo v tem razredu. Nismo se dovolj pripravljali, zato si nisem predstavljal, da se bo vse tako sestavilo. Presrečen sem.” 

Dejan Presen, predsednik Strokovnega sveta Združenja razreda Seascape 18 Slovenija, bronasti s tega evropskega prvenstva:

“Za nami je odlično izpeljano prvo evropsko prvenstvo razreda Seascape 18. Veseli me, da je bilo jadranje res na vrhunskem nivoju, na to kažejo tudi rezultati, ko se je po vsakem dnevu zelo veliko ekip zamenjalo na prvih desetih mestih. Čestitke zmagovalni ekipi oz. družini Margon za odlično jadranje. Pozitivni odzivi tekmovalcev pa so nas še dodatno motivirali in v združenju razreda Seascape 18 že razmišljamo o organizatorju EP 2019.”