Novice

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Originalni dnevnik za 2. julij 2020 sem pomotoma zbrisal, če ga kdo ima, se priporočam zanj. Tule še enkrat pišem po spominu za dva dni nazaj:

Noč je bila še kar v redu. Škoda, da je vojska prepovedala dostop v najboljši in dobro zaščiten del zaliva, a tudi tu se je dalo spati.

Danes imava dolgo pot, zato kar zgodaj odrineva, čeprav še ni nič vetra, a danes morava prepluti 40 milj proti jugu, saj vmes ni dobrih sidrišč za veter, ki je napovedan. Iz Lionskega zaliva namreč začenja nažigati mistral, ki je tukaj hud veter. Napovedujejo večmetrske valove in veter čez 30 vozlov. V takem pač ni modro sidrati na privetrni strani.

Popoldan začne pihati in lepo napredujeva. Valovi so že veliki in jadranje je utrujajoče. Takoj, ko malo ne paziš, se treščiš v nekaj trdega. Najin cilj je Calaseta, sidrišče na otočku Antioco. To je malo jugovzhodno od Carloforteja. Pravijo, da je sidrišče boljše, kot je videti na prvi pogled. In res mi za severozahodnik tole sidrišče od daleč ni videti ravno najboljše, saj je odprto vse do Francije.

Ko prideš bližje, pa se vidi, kako nekaj plitvin in trije valobrani marine in luke Calaseta pravzaprav kar dobro zaščitijo sidrišče takoj pod zadnjim valobranom. To je plitvo sidrišče, sidra se v globino 3 m. Žal je celoten res dober del sidrišča poln lokalnih čolnov in manjših jadrnic na bojah.

Midva bi sicer lahko sidrala zraven, a bi bila že delno izpostavljena in v primeru, da se veter le malo obrne, bi se znašla v 2,5 m vodi čisto blizu čeri za krmo in precej blizu čolnov na bojah. Če bi se tukaj razvil val, bi se lahko okrepil zaradi majhne globine in bi postalo nevarno.

Zato se raje odločiva za sidrišče na sosednjem otočku Sveti Peter, ki je oddaljen le slabe 4 milje čez preliv. Tam sva že bila in sidrišču zaupava. Sicer lahko pride nekaj vala okrog otočka, a v bistvu je dobro zaščiten pred severozahodnikom.

Očitno nisva edina, ki misliva tako, saj smo v zalivu štiri barke za čez noč (dnevnih gumic ne štejem): dve enotrupni jadrnici, en katamaran in en trimaran. Ta trimaran sva že večkrat videla na raznih koncih Sardinije. Videti je, da imajo podobno pot kot midva.

Dolga pot je danes za nama, celih 50 milj sva danes prevozila po velikih valovih in sva dobro utrujena. Vseeno si privoščiva še kopanje, da spereva s sebe sol, ki jo je pršec napihal na naju. Voda se je občutno ohladila.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron