Novice

Ponudbo plovil Karnic smo predstavili že pred nekaj tedni, sedaj pa se podrobneje posvečamo modelu SL601. SL601 sodi v linijo plovil s centralno konzolo in meri 6,7 m v dolžino ter 2,45 m v širino. Certificiran je za do 7 oseb, poganja pa ga lahko motor z močjo do 175 KM.

Modularen dizajn omogoča prilagoditev plovila željam kupca; tako so možne kar štiri različne postavitve na krmnem delu, sedeži na premčnem delu se lahko spremenijo v veliko ležalno ploščad, predviden pa je tudi prostor za kemični WC v kabini. Na krmnem delu je možno sestaviti še eno ležalno ploščad, ki jo je v le 90 sekundah možno spremeniti v udobno klop za sedenje z naslonjalom. Sprednji del se iz ploščadi za ležanje lahko spremeni v tri klopi, na katerih lahko udobno sedita na vsaki po dve osebi, na sredini pa se postavi miza. Postavitev mize je prav tako mogoča tudi v kokpitu. V konzoli, na zadnji strani sedežev pri krmilu, se nahaja umivalnik, pod njim pa hladilnik (ice box). SL601 je opremljen tudi s 45-litrskim rezervoarjem za vodo. Levo in desno na krmi sta nameščeni dve platformi/kopalni ploščadi, na katere se lahko namestijo stopnice za dostop do vode. Pod sedeži in ob straneh se nahaja veliko prostorov za shranjevanje. Premikanje po plovilu SL601 je varno tudi za najmlajše, saj je vse okoli nameščena inox ograja. Med serijsko opremo pa sodijo tudi kompas, 12 V vtičnice, vodoodporni zvočniki na premcu in na krmi ter USB-predvajalnik.

Krmilna konzola je razmeroma velika, saj je pod njo kabina, v kateri je dejansko dovolj prostora, da se dve osebi lahko uležeta, vsaka na eno stran. Sicer pa je v kabino možno pospraviti in varno pripeti vse blazine, ki se jih uporablja zunaj za sedišča oz. ležalne površine.

Vsa modularnost, standardna in bogata dodatna oprema, kot so bimini, LED-razsvetljava, sidrni winch ipd., dajejo vtis precej večjega plovila, kot SL601 dejansko je.

Tehnični podatki:

• Dolžina preko vsega: 6.7 m
• Dolžina trupa: 5.9 m
• Širina: 2.45 m
• Teža brez motorja: 1.050 kg
• Največja moč motorja: 175 KM
• Gorivo: 135 L
• Voda: 45 L
• Kabine: 1
• Nosilnost: 7 oseb

V spodnjem videoposnetku si lahko pobliže ogledate Karnic SL601 v salonu pri uvozniku za Slovenijo, AS Boats d.o.o.

Sprehod po plovilu

Drugi dan v Vilamouri so naši laseristi na zadnji evropski kvalifikacijski regati za OI Tokio 2020 odjadrali po dva plova tako v moški kot ženski konkurenci.

Žan Luka Zelko je po včerajšnji smoli na prvem štartu in z današnjima uvrstitvama na 34. in 15. mestu ter po enem odbitku napredoval za 6. mest in je trenutno skupno na 49. mestu v razredu laser standard:

"Za nami sta dva dneva kvalifikacij. Včeraj sem na žalost v prvem plovu dobil penal na štartu in sem začel dobesedno z distanco z zadnjega mesta, tako da sem skozi celoten plov pridobival in končal na 44. mestu. V drugem plovu je bilo dosti boljše, skozi celotno regatno polje sem se boril in prišel do 15. mesta. Danes je bilo v prvem plovu žal malo nezbranosti v drugi orci, kar me je stalo boljše uvrstitve, potem pa sem uspel odjadrati soliden drugi plov, ki sem ga spet končal v prvi dvajseterici. Moram pa reči, da se utrujenost po koroni še zelo pozna, sploh med samim jadranjem, tako da sem zadovoljen, da sem uspelo odjadrati vse štiri plove s solidnimi rezultati. Potrebno pa bo še malo počakati, da pokoronski učinki, ki so še vedno prisotni v mojem telesu, izzvenijo," je povedal borbeni Mariborčan.

V razredu laser radial za mlado Lin Pletikos, ki se poteguje za olimpijsko normo, danes ni bilo preboja. Z uvrstitvama na 36. in 34. mesto v svoji skupini je ostala na skupno 82. mestu.

V moški konkurenci je jadral tudi mladi Liam Orel, ki je z današnjima uvrstitvama na 58. in 60. mestu v modri skupini skupno še nekaj mest izgubil in je danes trenutno na 128. mestu.

Še jutri se nadaljujejo kvalifikacijski plovi, pojutrišnjem pa za naše reprezentante začnejo še trije dnevi finalnih plovov.

1. SKRADINSKA REGATA

JK Kon-Tiki Sailing Croatia je v povezavi z ACI marine Croatia organiziral prvo Skradinsko regato. Aci marina Skradin, priljubljeno stičišče navtikov, megajaht in turistov, ki se tja pripeljejo večinoma zaradi nacionalnega parka Slapovi Krke, tokrat pa je bilo drugače. Večletna želja JK Kon-Tiki, da se na Prokljanskem jezeru, ki ga tvori reka Krka in seveda morje, ki prileze vse do Skradina in še dlje, organizira prava športna jadralna regata, se je uresničila.

19 jadrnic, ki so v Skradin priplule iz marin od Šibenika do Zadra, se je zbralo v Skradinu že v petek, na žalost brez načrtovane zabave, ki so jo pokvarile razmere s covid-19. Flota je obetala veliko, zbrala so se številna znana imena skiperjev in njihovih posadk, da pa bi regata dobila mednarodno noto, so prisostvovale tudi tri slovenske posadke.

Sobota je obetala južni veter, ki naj bi se okrepil popoldne, regatni odbor je začel s prvim opozorilnim signalom nekaj pred dvanajsto in prvi start je bil točno opoldne po zmernem (8v) južnem vetru. Jadralo se je v palico in že na prvi regati je bilo vidno, da bo boj za zmago pester.

Sonce je okrepilo veter in zadnji izmed štirih startov je bil že pri 20 vozlih vetra, kar je določenim ekipam, ki so jadrale na manjših jadrnicah, predstavljalo nemalo težav.

Pozno popoldne so se utrujene ekipe vrnile v Skradin, kjer sta jih čakala privez v Aci marini Skradin in prava tradicionalna skradinska rižota. Podelitev pokalov ni potekala na klasičen način zaradi že prej omenjenih razmer s covid-19. Kljub temu pa je bilo opaziti veselje vseh udeležencev, saj je bil za njimi res popoln jadralni dan. Zmagala je jadrnica Furiosa (bivša Asilina) s skiperjem Igorjem Ćupićem iz JK Uskok iz Zadra, takoj za njo je v cilj prijadral Club Swan 36 s hrvaškim olimpijcem Ivanom Kljakovićem Gašpićem in kot tretji je v cilj prijadral Gringo 3 s skiperjem Robertom Sandalićem iz Zadra. Slovenske barve je najbolje zastopal skiper Iztok Svetina na jadrnici Erco D, ki je dosegel v močni konkurenci 11. mesto.

Regata bo po načrtih postala tradicionalna, saj se je regatno polje pokazalo več kot odlično, ne glede na moč vetra namreč skoraj ni bilo valov, jezero pa s svojo okolico predstavlja posebno doživetje za jadranje. V prihodnjem letu organizator obljublja še en jadralni dan več in seveda, če bo le mogoče pester dodatni zabavni program, otvoritev jadralne tekmovalne sezone, kot je še ni bilo! Več informacij in rezultate najdete na spletni strani www.skradin-regatta.com.

Besedilo: Sebastijan Levstik, foto: regate.hr

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Kako lepa nedelja je bila danes!

Ponoči je veter čisto popustil in barka je večkrat zajahala bojo. Tudi to je eden od razlogov, da ne maram boj. Ta je imela kovinsko nadgradnjo, ki je prav grdo trkala po bokih Herona. Vrv sem napeljal prek sidrnega rolerja in jo povsem skrajšal. Potem je dala boja mir. Sem pa vrv zavezal tako, da če bi se dvignil veter, bi na trenje vrv popustila za dva metra in bi bili dobro privezani tudi za veter.

Zjutraj si greva ogledat okolico, predvsem Neptunovo špiljo. Ne, ne greva na kopno in po 650 stopnicah gor in po 650 stopnicah dol. Špiljo in njeno okolico si bova ogledala kar z barke iz sence biminija in s kavico v roki.

Najprej morava mimo rta Capo Caccia. To je mogočna navpična skala, ki se dviga kakih 200 m v nebo. Motorirava, saj vetra še ni, pa tudi sicer bi se preveč vrtinčil ob mogočnih skalah. Na jadra si tudi ne bi upal med obalo in malim otočkom zraven. Seveda nisva sama. Točka je zelo popularna in naokrog šviga nekaj deset motornjakov.

Seveda, nedelja je, vreme je lepo in vsi lokalci so na vodi. Verjetno tudi nekaj turistov. Stopnice v špiljo so speljane po navpičnem klifu in so videti prav zanimive, a raje jih gledam z barke, kot da bi v vročini hodil po njih.

Pri vhodu v jamo je kar nekaj ljudi. Dobro, da nisva šla. 

Takrat se dvigne nekaj vetra in ko zapeljeva iz preliva med otočkom in obalo, razvijeva flok in obrneva barko na odprto, da obkroživa otoček. Takrat pa doživiva nekaj, česar nisva še nikoli. Tik za barko zagledava temno senco.
Najprej pomisliva na delfina, ampak se giblje povsem narobe. Z repom ne maha gor in dol, kot vsi morski sesalci, ampak levo desno, tako kot ribe! Ko pride bližje vidiva, da je tuna. Plava en meter za barko, tik pod gladino.

Plujemo zelo počasi – dva do tri vozle, saj sva razvila le eno majhno jadro in ugasnila motor. Tuna nekaj časa plava za nama, potem izgine.

In se spet vrne. In to ponovi večkrat. Noro! Česa takega še nisva videla.

Jaz ji celo vržem mali košček kruha, a se ne zmeni zanj. Kakšne sardelice pa žal nimam pri roki. Mogoče je mislila, da sva ribiška barka, ker plujeva tako počasi. Oni so včasih počasni, kadar vlečejo mrežo, ali ko čistijo ulov. Verjetno je upala, da bova v vodo metala ribe, ki niso tržno zanimive.

Če bi taka tuna prijela na mojo vabo, bi bili vsi v težavah. Ne verjamem, da bi jo lahko ujel. Dolga je bila približno en seženj, težka pa je morala biti blizu 50 kg. Vsaj jaz sem jo tako ocenil, meril je nisem, povedala pa mi tudi ni. Lepa riba je bila.

Veter se je medtem lepo okrepil in odjadrala sva samo na flok v enega od zalivov pred Algherom. Pri tem sva občasno dosegala tudi 6 vozlov hitrosti, večino časa pa je bilo okrog 4. Ravno prav za udobno malico in urico pozneje sva na cilju.

Sidrava v lepem zalivu vsega 3 milje od Alghera. V zalivu je vse polno bark. Tudi jadrnice so tu. Zdi se, da je danes iz marine prilezlo vse, kar plava. Na plaži so senčniki drug čez drugega in o kakem distanciranju ni ne duha ne sluha. Peska se ne vidi, toliko ljudi je na plaži. 

Morava se tudi navaditi na italijansko šolo plutja, se pravi na kol. Nima smisla, da se poskušaš na široko izogniti gliserju, ker on bo peljal tik ob tebi, ne glede na to, kaj delaš. Da te od blizu pogleda, jasno. Mogoče te pozna, mogoče imaš na krovu kakšno dobro mrho. To je seveda treba vedno preveriti od blizu. Predvsem pa hoče, da od blizu vidiš njegovo makino in to, kakšen frajer je. 

Tudi sidrajo podobno. Lili vprašam, ali mogoče nisva preblizu sosednje barke, saj se mi zdi, da že rahlo posegamo v njihovo sfero zasebnosti, ko se mirno vmes sidra še ena barka, še ena pa se rafta na njo. Na splošno je na skoraj vsako malo večjo barko vezana še kakšna manjša, samo da je žur.

Do večera se zaliv izprazni. Ostanemo edina barka v zalivu in daleč naokrog. Zadnje jadrnice jo počasi mahajo proti marini pri Algheru. Italijani bodo za večerjo doma. 

Danes sva preplula 10 NM, od tega eno uro na motor.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron